276
Kratkočasno berilo.
Bejži,  bejži ljub' moj stric! Baba hujša ko hudič.
Narodna pesoička.
Dosti razločnega blaga ima svet v svoji široki skrinji shranjenega; vendar vse premoženje toliko ne velja ko ljuba zlata zadovoljnost. Ona stori siromaka dosti srečnejega od lakomnega bogatina; nesrečnemu pomaga križ nositi, vliva zdravilo tolažbe v žgeče rane ubozega človeka, pa tudi bogatina še le stori bogatega. Ker je zadovoljnost za človeka na svetu toliko draga reč, jo tudi hudo sovraži rogljač, — oui nemili sovražnik človeške sreče. Kjer najde zadovoljnost doma, tam laja, škriplje in se peni proti nji, ter jo hoče pregnati.
Bila sta nekdaj zakonca, mož in žena, sicer brez zlata in srebra, vendar zadovoljnost je kraljevala v njuni hiši. Živela sta mirno, pohlevno, zadovoljno, v pravi ljubezni kakor golob in golobica. Daleč okoli so ljudje poznali njuno srečo, in veselili so se nad njima, zakaj dopadla jim je njuna ljubezen in zadovoljnost. Le hudič sam je mermral nad tem; noč in dan se je potezal in mumljal okoli voglov njunega hrama; v vsakega je zijal; prizadeval si je, kar je le njegova zvita buča »misliti znala, da bi nemir in prepir med srečna zakonca posejal. Zdaj je dregnil enega, zdaj druzega; zdaj je moža huskal proti ženi, zdaj je iskal žeui ugasniti ljubezen do moža.   Vendar vse bilo je zastonj.
Ko peklenšček vidi, da nastavlja zanjke brez uspeha, zadnjič obupa, čmerno zaluskne duri za sabo in jezen pete pobere. Sram ga je bilo, da ne more ničesa opraviti. Ves zamišljen in jezen ko kušar potuje čez nek log in pride do mlake. Tam sreča staro babo, ki je bila umazana, gerda in žolava, da ga je skoro strah bilo.
„Kam pa greš rogljač? — ga bara babše — zakaj si tako žalosten in klavern? So te kje v kadi imeli ali te oklestili prav dobro, da se deržiš tako kislo?"
„Ni ravno prav vsakemu norcu vsega povedati — reče hudoba — vendar, baba, tebi zaupam svojo žalost, ker sem že večkrat slišal,  da  kjer  ne more zlodi nič opraviti,
277
tje pošlj babo.   Lej! že pet let si  prizadevam  noč in   dan    i dva zakonca zazdražiti; kar je le mogoče bilo, sem storil; premetal sem vse   bukve  naše  peklenske  bukvarnice;   kar sem uajčednejšega zasledil, sem poskusil, al vse je zastonj!"
„Si pač trapast škrat — mu zaverne baba — fej te bodi! Jaz — zastopiš neumni tepec! — jaz bi bila to že davno storila, kar ti ne moreš.  Fej te bodi!"
„Baba — reče škratelj — če ti (o storiš — in se na-smeja, da mu iskre od terdih zob letijo — če ti to storiš, ti obljubim nove rudeče solne in pisano hobo, ki bo imela seženj dolffe zavernke".
wMož besede — odgovori starka in mu poda desno roko — danes teden pridem le-sem nazaj; prinesi, kar si obljubil; če ne, vedi, da pridem v pekel za tabo, in joj za  te tistikrat; poterla ti bom tvoje krastove roglje".
,jTo vse smeš storiti, če ne bom mož beseda" — reče vrag.
Baba sopiha in briplje naravnost proti hramu, kjer sta živela zadovoljna zakonca.   Bila je žena sama doma.
„Bog z vami — reče babura, ko prek praga v hišo stopi; — komaj sem prilezla do vas, ljuba ženka! Ali si smem pri  vaši topli peči malo odpočili?"
Marsikaj se pogovarjate, kako je nekdaj bilo, in kako je zdaj.
„Pač malo dobrega je zdaj na svetu — reče baba — ljudje so hudobni, da ob času Noeta niso bili nič nuji".
„Res, da je vsega hudega dosti na svetu — odgovori žena — vendar jaz sem srečna in zadovoljna, imam moža, da mu ga para ni. Že sem sto in stokrat se Bogu zahvalila, da sva tako srečna, čeravno nimava bogastva na kupe".
„Sem že slišala — zalaja babura — da sta toliko srečna. Vaše besede, ljuba ženka, so res vesele, ker zdanje dni je redkokje take hvale slišati. VTendar opomnim vas, ženka! ne verjemite preveč svojemu možu. Sem že poznala družine, kjer so ljudje več Jet srečni in zadovoljni živeli in se radi imeli ko ptički, ki jih mirno spi več v enem gnjezdu ; al rado se tudi primeri, da zvestoba gre rakom žvižgat. Kdo ve, kaj še čaka vas, mlada ženka? Že vidim, da se preveč zanašate na svojega moža; mislite, da vas ljubi zares, ko sam sebe; al pazite, da se ne okanite. Iz serca želim, da bi vam vaš mož vseskozi zvest ostal; zato me poslušajte; hočem vam kaj svetovati, al za živo glavo vas prosim, nikomur ne trohice ne povejte. Hočem vam povedati neko skrivnost, da vam vaš mož ostane zvest vse žive dni".
Žena se sicer ni bala za zvestobo svojega moža; al ženam lastna radovednost jo prime , da bara, kakošno vraštvo je to.
Ko zvesto obljubi, nikomur, tudi možu ne trohice od tega povedati, zakaj drugač bi vraštvo nič ne pomagalo, odpre stara žlamperda lažljivi klun in počne razlagati.
„Dobro pazi — reče babela — ko pride mož vinjen domu, da dobiš iz njegove brade najmanj pet las, ktere štiri in dvajset ur v nedriji nosi, in potlej mu jih daj v kaki skuhi pojesti, pa se ve, da vediti ne sme. Naj se z tega mesta ne ganem, če ti ne bo zvest ostal vse žive dni".
Bablje se pri peči sogreje, še enkrat ženski svetuje, naj tako stori in odide.
Serbanja gre odtod v oštarijo, kjer pred poličem rumenega vinca najde moža te žene; bil je že prav zidane volje.
Baba gre in se vsede za mizo ravno k njemu.
Dolgo časa besede ne zine; poslednjič vendar v besedo seže in krnali sta si prav prijazna. Baba mu pripoveduje, kaj je že vse na svetu skusila in vidila; koliko hudobnih mož je že poznala, pa še dvakrat več malopridnih in nezvestih žen.
„Hvala Bogu! — reče kmet in serkne iz kozarca rumeno kapljo,  da  mu še po   bradi  leti,   se oblizne po mu-
stačali ter  pravi:   hvala Bogu!   da  imam   tako  dušico  za ženo; vem, da ji je ni ednake na celem svetu ne".
„Aj, aj, aj! ni vse zlato, kar se sveti — mu na tihem pošepeče baba — kako se daste za nos voditi! Vaša žena ni to^ kar vi mislite; ni dosti prida; če mi pa nočete verjeti, vam to lahko skažem. Vaša žena je zgrabljiv volk v ovčjem kožuhu; sladka ko med vam vendar jamo koplje ali da vam brez ovinkov povem, umoriti vas hoče".
„Poberi se prokleta copernica! — udari kmet po mizi, da kozarci rožljajo — to je laž, gerda gerda laž; tega ne verjamem, če bi mi tudi v gradu povedali".
„ Verjemite ali ne verjemite, mi je vse eno; jaz pa vam še enkrat rečem: umoriti vas hoče. Cujte, kaj vam bom povedala. Storite se, kadar domu pridete, kakor da bi bili pijani; omahujte kakor da bi stati ne mogli; verzite se na posteljo, potajite se, kot da bi spali, in vidili bote, da bo prišla z nožem do vas, vrat vam odrezat in vas umorit, zakaj hudobna je, kakor strupena kača.
Mož domu grede premišljuje babje besede, in poslednjič res sklene prepričati se, ali je resnica, kar mu je baba pravila ali ne. Grede proti hiši se ziblje ko terstika, kadar jo veter maja. Ko pride domii, se verze na posteljo kakor je dolg in širok, tergoče, kakor bi terdo spal.
Žena to viditi, vzeme britvo, da bi mu tistih 5 las iz brade odrezala, in gre proti njemu. Ko pride do njega, skoči mož na noge, in upiti začne, da je posoda v skled-njiku trepetala. „Tak umoriti me hočeš, ti malopridna pri-liznica; za angelja sem te imel do zdaj; zdaj pa sem spoznal, da si hudič. Poberi se z vsem, kar je tvojega, še nocojšno noč od hiše; če ne, bo nocoj tvoja smert!"
Nedolžna žena straha trepetajo pove odkritoserčno vse, kar ji je baba pravila; prosi moža, vzdigaje roke, pade na kolena; vendar vse je bilo zastonj; od tistega dneva ni bilo pod to streho ne mira ne pokoja več. Baba je storila, k ar satan ni mogel.
Cez teden dni se vleče starka ko huda megla, proti uni mlaki, da bi dobila obljubljeno in zasluženo plačilo svoje hudobije. Škrat jo že od daleč plaho gleda; boji se je, ker je toliko zvita. Od straha skoči, ko že baba blizo gre, na uno stran mlake in obesi na dolgo ralico obljubljene solne in hobo ter jih ji poda prek mlake rekoč: „Baba, strašna baba! ne zameri, da ti blizo ne grem in ti iz rok ne dam, kar sem ti bil obljubil; preveč se te bojim, ker si dost huja in bolj zvita v hudobijah od mene".
Baba zgrabi jezna solne in hobo, in da bi še peklenščku kaj nagodila, zgrabi nagloma tudi ralico in jo potegne za seboj, tako, da rogljač, ki je tik mlake stal, se zverne na nos v globoko blato, tako, da se je komaj na suho skobacal. „Pač živa resnica je — reče na glas, ko si je že enmalo blato z nosa in ust izpraskal — pač živa resnica je: „Baba hujša ko hudič!"                                  Fr. Šrol.