426
Slovstvo.
telji glede ria strokovno znanje mnogo-kaj popuščati od zakonitih zahtev, to je tudi res, uveril sem se o tem pri mesečnih konferencijah. Menda pa višje oblasti same spoznavajo, kako neploden
LOVENSKO   SLOVSTVO,
»Srce.« Spisal Edmondo de Amicis. Z dovoljenjem pisateljevim preložila Janja Miklavčič, učiteljica. V Ljubljani. 1891. Založil J. Giontini. 4 zvezki. 8°. Str. 82 -f 68 -f 65 + 89. Cena 80 kr. — Nekim delom svetovnih slovstev je utisnen pečat posebnosti. Menda pa ni duševnega proizvoda v novejši svetovni literaturi, za katerega bi se svet tako zanimal, kakor se je za Amieisov »Cuore ¦— libro per i ragazzi« — Srce — knjiga za dečke. Laško slovstvo šteje Amicisa med svoje prvake. Mnogo del je spisal, zlasti potopisov, ali nobeno ni tako zaslulo, kakor »Cuore«. Komaj je izšlo, že so je prevajali na druge jezike. Vzrok temu moramo pač iskati v knjigi in v pisavi. Res izvrstno je pisana ta knjiga, toda žal. vRousseauvovem duhu. In veter, kateri prepihava novodobno vzgojstvo, raznesel je hitro »Srce«, na vse štiri strani sveta. Toda mi ne ocenjamo Amicisovega dela, marveč poročamo o slovenskem prevodu.
Že zunanja oblika in napisi raznim povestim pričajo, da ni Miklavčičke »Srce« le — prevod. Celo delo je pisateljica predelala ter je prikrojila več ali manj našim razmeram. To pa tudi po potrebi in pravici. Zakaj gola prestava bi se ne vjemala ni z avstrijstvom, ni s slovenstvom, pa tudi ne, da kar očitno povemo, z nabožno-nravno vzgojo mladine, kateri je »Srce« namenjeno. Zato je pa hvale vredno, da je iz-podtikljive reči zamenjala z nam ljubimi in znanimi. O tem prihodnjič.         Fr. s. Lekše.
»Naš dom.« Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. Zbira J. L. K. I. snopič. Cena 20 kr. Celje 1891. Natisnil in založil Dragotin Hribar, društvena tiskarna v Celji. Stranij 48 v mali obliki.
ČEŠKO   SLOVSTVO.
„ Matice Udu11. Slika iz novejšega slovstva češkega.
' (Sestavil Stj. Zagorac.)
V prosvetnem delovanju narodov je posebno važno slovstvo za prosti  narod.   Ako  je
je pouk na zavodih z večino nenemških dijakov, ako se ima  vršiti  na  podlagi načrtov, osnovanih   za   dijake   nemške narodnosti. Iz česa sklepam tako? (Dalje.)
bogato, znači to, da se je narod visoko po-vspel v prosveti in ima lepo bodočnost.
Treba torej v prvi vrsti skrbeti za prosto-narodno slovstvo, ker je to prvi in glavni pogoj pravega narodnega napredka. Žalosten znak je, ako spretni in nadarjeni pisatelji ne hote pisati za narod sploh, temveč delujejo samo za inte-ligencijo, za bolj ali manj izobražene sloje. — V novejšem času se je obrnilo nekoliko na boljše, zlasti odkar se snujejo društva, ki naj bi podajala narodu dobre, duševne hrane v njegovo prosveto.
A prav besedo »prosveta« umevajo jako različno. Mnogim znači prosveta vse, kar se ne zlaga z vero in cerkvijo. Nebrzdana načela o veri, svetu, življenju, znanosti — to jim je prosveta, do katere naj pride tudi prosti narod. Podajajo mu svojo laži-prosveto kot resnico, a s tem mu trgajo mir iz srca in duše, jemljo mu spoštovanje do vzvišenih stvarij. Najžalost-neje pa je, ako ne delujejo le posamezniki v to svrho. temveč celo društva, ki širijo tako pogubno prosveto med prosti narod. 0 nekem takem društvu naj izpregovorim nekoliko v naslednjih vrsticah, opirajoč se tudi na sodbo drugih zvedencev. Pripominjam pa že tukaj, da ne obsojam celotnega društva, marveč le nekatere pisatelje, delujoče v tem društvu. V mislih mi je »Matica lidu«.1)
Med slovstvenimi češkimi napravami za narod se odlikuje najbolj »Matice lidu«. Društvo obstoji že 24 let (od 1867. 1.) ter je razposlalo v tej dobi do pol milijona knjig razne vrste med narod. Žal, da so med izdanimi knjigami tudi take, ki so narodu mnogo več škodile nego koristile.
Spisi »Matičini« so razne meri, in sicer ali leposlovni (romani, povesti), ali znanstveni (pri-rodoslovni, zgodovinski, zemljepisni, politiško-socijalni, gospodarstveni itd.). Nekateri med njimi izkušajo sistematično uničevati veljavo cerkve, veljavo katoliške vere. Najstrupenejši in najnevarnejši so zgodovinski romani in pripo-vesti, v katerih se zgodovina različno zavija in kvari.   Vse,   kar  bi   bilo v pohvalo   cerkve  in
i) Ker smo že poročali z druge strani pohvalno o tem društvu, dolžni smo resnici, da objavimo tudi to poročilo.
Uredn.
-4g84>-
-S3
-»4 SLOVSTVO. L<*>-

^^^gv^^v^g^S^Š^ŠSV^^gvg^gg"^!
te*-
„DOM IN SVET54 1891, štev. 11.
525
že zmaguje, vendar je ni še nihče priporočil za nemški pouk v prvih razredih nenemških gimnazij. To se mi zdi čudno.1) Da ji je časopis za avstrijske gimnazije (Z. f. osterr. Gymn.) neprijazen,
*) Iskreno pa moramo zahvaliti g. prof. J. Lendovška, ki je za slovenski pouk neslovenskih dijakov spisal »Slov. Sprach- und Uebungs-buch etc« v zmislu analitiške metode; v predgovoru omenjene knjige navajajo se tudi imenit-nejši analitiki in njih spisi.
OLOVENSKO    SLOVSTVO.
»Srce.« Spisal Edmondo de Amicis. Preložila Janja Miklavčič. (Prim. »Dom in Svet« str. 426). »Kaj je vsebina knjigi ,Srcu'?« vprašal me je prijatelj, ko sem čital De Amicis-ov »Cuore«. Povedi nam pisatelj: »Ta knjiga je namenjena posebej dečkom narodnih šol (torej ne ,ljudskih', kakor ima prelagateljica. Prim. ,Dom in Svet' str. 465), ki so med 9. in 13. letom. Lahko bi se ji dalo ime: ,Zgodbe jednega šolskega leta', spisal učenec III. razreda javne (občinske) šole laške. Omenivši, da jo je spisal učenec III. razreda, ne velim, da jo je prav tako napisal, kakor je tiskana. Po malem je zabeleževal v knjižico, kakor je znal, to, kar je videl, slišal, mislil v šoli in zunaj; na koncu leta mu je oče te liste napisal o onih opazkah, prizadevajoč se, da ni preminjal mislij in da je ohranjal, kolikor je bilo možno, besede sinove. Ta pa je, štiri leta pozneje, kadar je bil že v gimnaziji, prečital rokopis ter dodal marsikaj svojega, ker so mu bile še osebe in reči živo v spominu . . .« S temi kratkimi vrsticami je pisatelj kratko označil vsebino knjige »Srce«. Prave »zgodbe« so učenčeve. Začenja jih popisavati z mesecem vinotokom, ko je bil zapisan v tretji osnovni razred, ter završuje z 10. julijem, ko je Enrieo — Miklavčičkin Janko — dal slovo šoli ter rekel svojim tovarišem »z Bogom«.
Glavna razdelitev knjige je v 10 mesecev. Vsakega meseca je kaj posebnega doživel in zabeležil, kar se mu je zdelo znamenitega v šoli in zunaj šole. Vsakega meseca je slišal tudi od učitelja kakšno pripovest, katero je dodal zapiskom. Vse te pripovesti preveva laško domoljubje.   Razven  teh  zapiskov in  opazk  naletiš
to je umevno, zakaj v njegovo področje spadajo prav za prav samo nemške gimnazije, na katerih se razven materinščine (nemščine) ne poučuje noben moderni jezik kot obligatni jezik. Naloga nenemških narodnostij, ki še nimajo svojih gimnazij, bila bi, da priporočajo po javnih glasilih analitiško metodo pri nemškem pouku vsaj v spodnjih razredih svojih nemških ali utrakvistiških gimnazij.                                  (Konec.)
semtertje tudi na pisma, katera pišeta oče in mati ljubljencu-sinku. Listi so dobri razven vsebine nekaterih, kakor »II conte Cavour« (pag. 188), »Garibaldi« (pag. 298) in še nekaj drugih, kateri se ne samo Slovencem ne prilegajo, marveč presedajo tudi katoliškim Lahom. Zakaj celi svet ve, da so papežu vzeli državo po krivici, z nasiljem ali roparsko, in zato tudi načelniki takega dejanja niso junaški; vendar vnema oče sinka za te može in njih junaštvo. V drugih listih pa poučujeta roditelja svojega sinka ter ga svarita zarad nekaterih dejanj.
Bnrico popisuje tovariše v šoli in jih riše lepo, živo; ko bereš, misliš, da si res poleg dečkov, da čuješ ter gledaš vse, kar se godi. Govori tudi o učiteljih in učiteljicah in o šoli sploh. Prav dobro je, da deca spoznajo, kako jim je spoštovati učitelje tudi pozneje, ko so odrasla, na kar sosebno navaja pripovest »II maestro di mio padre« pag. 205. (»Učitelj mojega očeta« III. 43.)
Ne samo to, kar je v šoli videl in slišal, tudi kar je doživel doma pri očetu, materi in sestri, kamor ga je mati ali oče vzel seboj, če je sam kam šel »v vas« k tovarišem, ali pa so ti k njemu prišli — vse to opisuje zvesto in preprosto, da se čudiš. Povede te Enrieo (Janko) v to in ono hišo ter ti kaže, kako živi trgovec, kako rokodelec, kako žive drugi ljudje, kako morajo tudi otroci zgodaj prijeti za to ali ono delo. S prav živimi vzgledi pojasnjuje, kaj dobrega store pridni otroci. Hodeč z očetom ali materjo v različne hiše spozna tudi siroščino že za mladih nog ter opomnjen od očeta in matere postane usmiljenega srca. Ako ne da ubožcu vbogajme, ošteje ga mati v pismu. Tako ga tudi roditelja odvajata napuha in mu svetujeta
-ejg^gs&if^fl-
-«4 SLOVSTVO. L<*>-
L3-
526                                                      Slovstvo.
zadovoljnost,  hvaležnost, ker je  mnogo otrok, katerim se hudo godi.
Miklavčičkino »Srce« se ti ne vidi na prvi pogled, da je epohalni »Cuore« De Amicisov. Mnogo omenjenih rečij je predelala, n. pr. »II conte Cavour« (pag. 188), z »Grofom Radeckim« (str. 28) in druge take stvari, ki so izključno laške. A v obče se je oklepala izvirnika in po njem prevajala, semtertje tudi površno. Ker je na čelo vsakemu zvezku zapisano: »z dovoljenjem pisateljevim preložila«, moral bi biti prevod pač natančen. A ni tak vseskozi. N. pr. »bottega« (str. 38) ni »založišče«, kakor sloveni M., ampak prodajalnica (tudi delalnica). Tako tudi ne (I. str. 39): ». . . On pa je govoril resno in začel hitro, prejemši (m. primši) svoje brčme: — Glagol spregati se pravi . . . pregibati ga po številu ... po številu, osebi, času . . . času, v katerem se vrši dejanje ... In vrnivši se k vozu, da vzame drug naročaj: — Po načinu, kako se vrši dejanje.« Zakaj izvirnik se glasi (str. 32): »Ma egli parlava sul serio, e presa la braciata di legna, comincid a dire correndo: — Chiamansi accidenti del verbo ... le sue variazioni secondo il numero . . . secondo il numero e la persona.
— E poi, buttando giu la legna e accatastan-dola: — secondo il tempo . . . secondo il tempo a cui si riferisce 1' azione«; to bi rekli po slovensko: »Zagrabi naročaj drv ter bežeč pregovori.« — Glagol spregati se pravi . . . pregibati ga po številu, po številu in po osebi. Nato vrže drva ter jih sklada ... po času ... po času, v katerem se vrši dejanje. E tornando verso il carro a prendere uu' altra braciata: — secondo il modo con cui V azione e enunciata: »In vračajoč se k vozu (ne »vrnivši«), da vzame drug naročaj: — glede na način, kako biva dejanje.«
—   Cisto kriv glede na izvirnik je ta stavek (I. str. 25): »Nato spleza na ležišče, zavije se v preprogo in mirno premišlja najnovejše dogodke svoje.« Zakaj laški (str. 19) se glasi: »Poi s' arrampico nella sua cabina, tiro la tenda, e stette queto, pensando ai fatti suoi« kar je slovenski: »Nato spleza v svojo kabino, potegne zastor (za seboj) . . .«; pri nas in menda nikjer se ne zavijamo v »preproge!« »Scaricare« je po domače »razlagati« in ne »odkladati«. Takisto tudi ne (I. str. 40): »Počakaj , . . ako jo (mater) hočeš videti, jako jo bode razveselilo.« Laški (str. 33) je: »Aspetta . . . cosi ti vedra, le fara piacere = videla te bode, veselilo jo bode.« Tudi ta-le stavek ni po duhu slovenskega jezika: »in to je jeden mojih součencev« (I. str. 41), marveč »to je moj tovariš iz šole«, »questo e un mio compagno di scuola« (pag. 34). »Povero gobbino« ni »ubogi hromi deček« (str. 46), ampak »ubogi grbavec«. Na str. 43 (»Ravnatelj«
—  če primerjamo z izvirnikom str. 36 »II diret-tore«) je izostavljenih več stavkov in celo zasu-kanib. Glagol »nasmihati«, »nasmihajo« (str. 49) je v Slovencih neobičen in lahko zamenljiv. »Snežinke« (str. 50, 62, 63) m. »kosmiči«, »Le maestre« (str. 62) »učiteljice« so izostavljene v slov. prevodu. Zakaj? Takisto tudi karnaprvem mestu II. zvezka pogrešam »II maestro supplente« (pag. 80). Glagol »obljubiti« (II. str. 5) ima v slovenščini splošno   čisto   drug   pomen.    Zato
laški (pag. 86):   »mio   padre  ne  rimase  inna-morato«, ne gre prevajati   »mojemu   očetu   sta se jako   »obljubila«,  nego ». . .  priljubila«, ali natančno »moj oče se je zaljubil v nje.« »I fu-nerali di Vittorio Emanuele« bi bilo dobro, kakor je drugje Miklavčičeva storila, obrniti na naše razmere ter tu vplesti n. pr. Bleiweisa ali Slomška, katera   sta   tudi   mnogo   storila   za   Slovence. »Strano« ne pomeni po naše »zanimiv« (II. str. 36). »Sospetto« ni »slutnja« (str. 40), nego  sumnja, sum.   »Slutnja« je »il presentimento«, Ahnung, sospetto pa je Argvvohn, Verdacht.   »Limatura« tudi ne pomeni »železni  prah«,  kakor prevaja Miklavčičeva (II. str. 50),marveč »pilovina,opilki, piljava«.   »Žalno oblečena« (str. 67) »vestita  a lutto«   bilo   bi »v žalostna  oblačila oblečena«. (Prim. »Cvetje«  IV. 11. o. St. Škrabec: Trauer-schmuck, žalostni kinč ali rajši nakit). »Questa mattina« III. prevajamo rajši z domačim »davi«, nego »danes zjutraj«. Beseda »krog« (III. str. 56) kroži pri nas  že   tudi   tam,   kjer  je   ni   treba. Mnogokrat   se   lahko   zameni   ali   celo   opusti. Pripovest »Giuseppe Mazzini« (pag. 222) zame-njena je z abstraktno »Tolažbo« (III. str. 59). To je  sicer  popolnoma v redu,   da  je   izostavljen Mazzini, za katerega se ne moremo vnemati, a zakaj se ni namestilo s kakim domačim vzgledom? Zadnji  stavek   »Poezija«   (IV. str. 49):   »Koliko obeta mili domovini   naši,   katera   se  od šole nadeje vstajenja svojega« (IV. str. 51) se ni posrečil. Izvirnik ima (pag. 288): »e che immensa prorhessa e pel mondo.«   Pač pa ima hrvaški prevod (Prim. Srdce P. Kumičič str. 140)  nekaj podobnega: »a koje veliko obečanje našoj miloj domovini,  koja u školi  vidi svoje  uzkrsnuče.« Da bi pač bilo tako!   Bode-li res, to je druga. »Domovina« je napis lepemu članku na str. 60. IV. zv.   Izvirniku (na str. 302) je napis »Italia«. Zakaj ni tu »Italia« zamenjena z Avstrijo? Cel članek preveva duh pravega rodoljubja.   Uvod, ki je pristavljen kakor tudi hrvaškemu prevodu (prim. str. 140) — izvirnik ga nima — podaje se prav dobro.   Samo nekaj bi še želel, to je, da bi se mesto imen »Hrvat, Srb, Bolgar« (str. 61), imenovala imena »Kranjec, Štajerec,  Primorec, Korošec«  Zakaj prepričujemo se vsak dan, da je pri nas mnogo preveč deželnega separatizma. Treba je učiti že mladino, da se ne smemo zaradi tega ločiti drug od drugega, ker smo rojeni nekateri Gorenjci,   drugi Dolenjci,  Štajerci itd. Rad bi omenil še marsikaj o tej knjigi, toda ni čas ni prostor mi ne dopuščata.   Rečem le: srca nam res treba, toda pravega, krščanskega. Ne pozabimo,   kaj   je   pisal   Mantegazza (Testa pag. 28): ». . . Un uomo tutto cuore e un basti-mento   carico  di  vele gonfiate  dal  vento,  ma senza timone« . . . (pag. 63). ». . . Guore si, ma cuore colla testa! Cuore sempre, ma colla con-trofirma della ragione«.1)                       Lekše.
»Dijaški koledar« za leto 1892. I. letnik. Izdala in založila »Narodna Tiskarna«. Cena 80 kr. Na čelu je slika pokojnega Miklošiča. — Ker se priporočajo in ponujajo  našim dijakom
J) Ker je v tem znamenitem delu še nekaj važnih stvarij, katerih   se   ni   dotaknila   kritika,   izpregovorili   bodemo   še I   jedenkrat o njem, kadar hodemo mogli.                     Uredil.