—.   56   «— MILAN DOLINAR:
Zgodba o oslu in jelenu.
Perzijska pravljica.
1    (^~~-         ^T^\ nkrat je sklenil jelen prijateljstvo z oslom, in živela
^jfr*    fc\       sta skupno na travniku. V pomladni noči sta se ravno
I^T     fižZ       pasla, ko se je osel hipoma navdušil in je rekel je-
PjSr--^r wT »     ]enu: MKako prijetno bi bilo, če zapojem v tej čarobni
|L      ^ I \  II \ noči, ko razširja vrt svoje vonjave in je zrak nasičen
V^>     /k\        z mošusovim duhom." Jelen je rekel: MAj, osel, kakšne
/f'\\ '        so Pa^ *V0Je ^esede? Govori rajši o vrečah in tovorih;
V^  jxr-t<M'ii3ihrQ/] tvoj glas je nad vse hripav; kaj skrbi osla petje?
•---------------------------'  Skrivaj sva prišla na ta vrt, in če hočeš ravno sedaj
kričati, se zbudi vrtnar in pokliče še druge ljudi — potem naju pa ujamejo. To bi bilo čisto podobno oni zgodbi o tatovih, ki so prišli v bogataševo hišo in so našli v kotu posodo z vinom. Posedli so okrog nje in so rekli: Pijmo to pijačo, dokler pride čas, da izvršimo tatvino. — Ker so pili vino, so se razveselili in so kričali in peli; hišni gospodar se je zbudil, sklical svoje služabnike in ko je ujel tatove, jih je uklenil." — Osel je odgovoril: BJaz sem meščan, ti si pa kmet; kaj veš ti o vrednosti petja? Jaz hočem peti; vseeno ti je lahko, če poslušaš!" Kratkomalo: osel je zapel; to je zbudilo vrtnarja in hišnega gospodarja, ki sta ujela jelena in osla. Pre-pozno je jelen obžaloval, da je sklenil prijateljstvo z oslom.
----------------------------------To je umetnik!    ----------------------------------