ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXXIII | 22. maja 2024 - Buenos Aires, Argentina | Št. 8 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija 64. OBLETNICA SLOVENSKEGA DOMA V CARAPACHAYU Z ljubeznijo gradimo bodočnost V nedeljo 12. maja, smo se zbrali v slovenskem domu v Carapachay-u, da obhajamo 64. obletnico. Vreme nam sicer ni bilo naklonjeno vendar se je zbralo precej gostov in domačinov, ki so želeli z nami proslaviti ta dan. Začeli smo slavje z dviganjem zastav in petje himen; sledila je sveta maša v dvorani, ki jo je daroval naš dušni pastir, č.g. Robert Brest. Na koncu smo še skupaj zmolili litanije Matere božje. Nato so se gostje pomaknili na dvorišče, kjer so bili deležni že tradicionalne medice in slanikov. Iz kuhinje je močno dišalo, mladi so kar hitro pripravili dvorano in malo po trinajsti uri smo pričeli s kosilom. Še prej je g. Brest blagoslovil nas in hrano: empanade, klobase, goveja pečenka, kislo zelje, pražen krompir, sladoled s prelivom, drobno pecivo, čokoladni bomboni, vse je bilo okusno, pripravljeno s trudom, zagonom in seveda z ljubeznijo. Kar ob mizah smo počakali na kulturni program. Na lončkih z rožami, ki so bili na mizi, sta bili nalepljeni slovenska in evropska zastava. V četrtek, 9. maja, je bila v Novi Gorici državna proslava ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo. Simbolično se je odvila v bližini Trga Evrope, na katerem sta pred 20 leti takratna predsednik Evropske komisije Romano Prodi in predsednik vlade dr. Anton Rop odštevala zadnje sekunde pred vstopom v unijo. Kot je povedal evropski poslanec dr. Milan Zver, je naša prihodnost povezana z Evropo. Evropska Unija predstavlja nujen pogoj za razvoj in obstanek Slovenije. Ne predstavlja le denar ali materialne koristi. Je tudi kulturna skupnost, ki zagotavlja, da bodo prihodnje generacije lahko mislile in govorile slovensko. Ob tej dvajseti obletnici se veselimo napredka in uspeha države Slovenije v evropskem povezovanju. Ker smo tudi mi hoteli počastiti to važno obletnico smo v stoje prisluhnili evropski himni. Nato je stopil k mikrofonu predsednik doma, g. Damijan Ahlin in med drugim, omenil sledeče: Skupina ljudi pred 64 leti je sanjala čeprav daleč od doma, daleč od rojstne hiše, daleč od vasi ali mesta od koder so bežali, da ne bi bili ob življenje zaradi pripadnosti ali mišljenja. Znašli so se na tem kraju in na tem prostoru, načrtovali, sledili so sanjam in ustvarili skupno zatočišče ali skupni dom. Čeprav morda sprva neznanci in seveda raznoliki, so postali prijatelji in člani društva kot ena sama družina. Gledali in delali so za skupno dobro in z ljubeznijo do domovine in vedno z mislijo v prihodnost. Namera je bila dobra, kar ne pomeni, da je bilo delo enostavno za izvršiti. Sledili so sanjam… Dobra volja in razumevanje včasih sta bolj pomembna in učinkovita, kot sposobnost kot taka, res, da nismo vsi ustvarjeni in nadarjeni z istimi talenti in zato moramo biti složni, poslušati in znati ceniti, še bolj pa sestaviti si vprašanje: Kaj pa jaz? Kaj jaz lahko naredim? Kaj ali kako lahko pomagam, kaj ali kako lahko svetujem, kaj bi lahko naredil, kaj bi lahko dal /dala ali nudil, koliko dam, (in ne govorim samo o denarju)? Vsa ta vprašanja temelijo na ljubezni in narodni zavesti. Društvo ni hranilna banka kjer plačaš članarino in dobiš nazaj obresti. … Včasih je res nuja po fizični obliki dela in truda, vendar večkrat zadostuje, da sem prisoten, da pozdravim, da sem vljuden, da se pogovorim, da vprasam ali je treba kaj pomagati, skratka, da Sem. (tisti Sem, z veliko začetnico). Če združimo jaz SEM tukaj, počasi pokažemo najprej pripadnost, potem pa zanimanje in prizadevanje…Tako postane društvo, če k temu dodamo še vsestransko in obširnost pojma ljubezen, tako dobimo smisel za družino in posledično tudi za dom. Vabim vas, da postanemo prava družina v skupnem domu. Sledile so pozdravne besede g. Jurija Komarja, predsednika Zedinjene Slovenije in gospe Tije Kuhar, tretje sekretarke, ki je prišla kot predstavnica veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini. Veseli nas dejstvo, da se je mladina zopet začela zbirati in sodelovati v domu. Rade volje so sprejeli prošnjo, da bi prav oni pripravili glavno točko kulturnega programa. Predstavili so nam prizor pod naslovom «Ljubezen nekoč in danes». Pokazali so, da imajo pravo žilico za odrske predstavitve. Pred leti smo se odločili, da oddamo priznanja zaslužnim osebam našega doma. Tokrat je bila na vrsti ga. Ani Klemen Boltežar: bila je članica mladinske organizacije SDO, pela je pri zboru »Mladina«, sodelovala je pri prvi Carapachayski folklorni skupini, na prireditvah je velikokrat prevzemala glavno vlogo v kuhinji, v odboru doma je bila veliko let odbornica, kulturna referentka in tajnica. Bila je igralka, oblikovalka in izdelovalka kostumov, izdelovalka mask, scenografinja, režiserka, prevajalka in pisateljica besedil za igre; slovensko šolo Josipa Jurčiča je obiskovala kot učenka, nato kot učiteljica in skozi 20 let njena voditeljica, pri odboru Zedinjene Slovenije je bila referentka za vse slovenske osnovne šole v Argentini, trenutno vodi tečaj slovenskega jezika za odrasle, kot neko nadaljevanje slovenske šole Josipa Jurčiča. Predsednik in podpredsednik sta ji izročila plaketo v zahvalo za vse opravljeno delo. Končno smo se s skromnimi darili zahvalili osebam, ki so se še posebej potrudile, da je obletnica uspela. Veliko priprav je bilo, truda in požrtvovalnosti, a se je splačalo. K odru so se približali vsi mladi, ki so nastopili in stregli pri kosilu ter Ani Klemen (režija); Tomaž Ahlin (luči in zvok), nato pa še Jože Mokorel (gospodar), Frido Klemen (barman), Maks Skarlovnik (vsestranski pomočnik in podpredsednik), Lučka Pirc, Damian Lopez Pirc, Andreja Alfonso (kuhinja). Čeprav ni bila prisotna, smo se zahvalili tudi ge. Pavli Korošec, ki je izdelala tako lepe šopke za goste. Zahvalili smo se tudi vsem neimenovanim, skritim sodelavcem, ki so skrbeli, da je vse »klapalo«. Ob koncu pa še to: Kaj se vam zdi, kaj resnično pomeni beseda dom? Kaj pa po vašem mnenju naredi dom? Dom smo mi vsi, vsi ki se tukaj družimo. Od nas vseh je odvisno če bomo v tem domu, “našem Carapachajskem domu” še naprej gojili slovenske vrednote, slovensko pesem, naše navade, običaje… če bomo zanj skrbeli in se zanj žrtvovali, živeli z njim in mu pomagali rasti… Hvaležni smo za ta dom kjer smo resnično doma, hvaležni vsem, ki so ga podpirali, gradili, vložili vanj del slovenskega srca in duha... Dom je del besede “domovina”. In ker je domovina naših prednikov tudi naša, smo se spomnili nanjo s Kuntnerjevo pesmijo Jaz te imenujem mati. Lepo je bilo, slovesno, prisrčno, okusno, veselo ... kot vedno pri nas v Carapachayu. Čakajo nas še lepe prireditve v teku leta: mladinski dan, člansko kosilo s tombolo, evropski večer, Miklavževanje, itd. Že vnaprej se pa veselimo okrogle obletnice naslednje leto, nekaj posebnega bo. A treba bo počakati skoraj 365 dni, do takrat pa nasvidenje ... Slovenski dom Carapachay GASILSKA PEÑA | Naš dom San justo V soboto, 20. aprila 2024, je mladina Našega doma priredila novo praznovanje imenovano: “Gasilska Peña”. Namen tega praznovanja je bil v tem, da bi prikazali stik obeh domovin, ki ju v srcu nosimo; dva svetova, ki bogatita našo identiteto. Kulturni večer se je vršil na dvorišču Našega doma. Sprejel nas je lepo prijetno opremljen oder, katerega sta krasili zastavi: slovenska in argentinska. Ob vsaki sta stali tudi reprezentančni podobi naših dveh narodov; argentinski obelisk, ki stoji na sredi slavne avenije Buenos Airesa in slovenski Bled, biser prelepe Gorenjske. Večer se je začel z predstavitvijo “Mladinskega pevskega zbora San Justo”, ki se je več kot dva meseca vadil za to priložnost. Druga skupina, ki nas je razveselila s svojo glasbo, je prišla iz drugega konca Argentine – Mendoze; in to je “Ansambel bratov Nemanič”. V dveh poglavjih so nam predstavili svoj celoten repertoar slovenske folklore. Ob tej živahni glasbi smo zavriskali in pete so nas zasrbele tako močno, da smo ob polkah hitro zapolnili in zaplesali na sredi dvorišča. Sledila jim je skupina “Los Tilos”. Njeno ime vsebuje to, kar uživamo danes: spoj obeh kultur. Lipa je slovensko narodno drevo, tako kot so nje člani slovenskih korenin; a zrasli in dozoreli na argentinskih tleh. Skupini se je pridružila skupinica “Las Chapecas”. Skupaj so nam pokazali kako uživajo, ko z nami delijo argentinsko folklorno pesem. Seveda ni manjkalo izurjenih plesalcev, ki so v veselje vseh, zaplesali argentinski ples »chacarera«. Ob vsej tej glasbi in plesu so mladi poskrbeli in ponudili tudi marsikaj okusnega za lačne želodčke, kar smo z veseljem in hvaležno zaužili ob dobri družbi. Za konec je stopila na oder argentinska skupina “Los Colorados”. Skupaj pojejo in igrajo argentinsko folkloro že 25 let pri različnih »peñas – sejmih« po vsej Argentini. Zaigrali so na različna glasbila in nas razveselili s tipično argentinsko pesmijo, včasih v hitrem, počasnem ritmu, tudi nežno ljubečem in skrivnostnem. “Los Colorados” so na ta večer tudi spoznali, kako se deluje v naši skupnosti in kako uživamo v pripravi različnih prireditvah. Bili so zelo presenečeni ob prijetnem vzdušju, ki je nastalo na “Gasilski peñi” in pravili so, da si želijo še priti na obisk. Ob polnoči, kakor je navada, smo zapeli argentinsko in slovensko himno. Ob argentinski himni smo prisluhnili vijolini, na katero so zaigrali “Los Colorados”; slovensko pa je Matjaž Rožanec spremljal na orgle.Obe himni smo srčno in s ponosom zapeli! Festival smo zaključili s prosto zabavo. S tem smo mladi počastili ves trud, katerega smo vložili v delo, da je to kulturno praznovanje odlično potekalo. Mladina Našega doma STRAN 2 22. MAJA 2024 | SVOBODNA SLOVENIJA OBČNI ZBOR | Slomškov dom V nedeljo, 28. aprila 2024, smo imeli v Slomškovem domu vsakoletni občni zbor. Po sveti maši se je v dvorani zbralo okoli 80 članov, kar kaže na veliko zanimanje za dogajanje v društvu, pa tudi na podporo delu odbora. V prvem delu so odborniki prebrali poročila o vsem delu, narejenem v letu 2023. Ni ga bilo malo in na to smo ponosni! V Slomškovem domu se ob nedeljah zbiramo pri sveti maši in družabnem zajtrku, otroci se vsako soboto učijo v slovenski šoli, mladi organizirajo razne športne in kulturne dejavnosti, pevski zbor redno vadi, organiziramo tudi številna srečanja in prireditve za člane in goste. Za vse to in še mnogo več skrbi odbor in to opravljeno delo mu je nadzorni odbor in zbor članov odobril. Seveda pa ne gre kar tako, brez težav… Tudi o teh smo se pogovorili in se zavezali, da jim naprej iščemo rešitev. Odbor, ki je bil na občnem zboru izbran in potrjen, sestavljajo: Ariel Mazieres, Mari Miklavc, Mariana Poznič, Marko Selan, Alenka Smole, Gabi Tomazin, Dani Vasle, Neda Vesel Nadzorni odbor: Lojze Kočar, Jože Lenarčič Duhovni vodja: g. Franci Cukjati Farni odbor: Jože Oblak Slomškova šola: Jani Kocmur Za Mladce in Mladenke: Natalija Podržaj, Saši Selan, Andrej Kavčič, Matija Kočar Za Mladino: Viki Kastelic, Martin Hribar Po zaključenem občnem zboru smo se Bogu zahvalili za vse prejete dobrote in prosili našega zavetnika, bl. škofa Slomška, naj še naprej spremlja naše delo in nam pomaga, da bomo s trdno voljo, ljubeznijo in s skupnimi močmi še naprej ohranjali naš skupni slovenski dom! Slomškov dom OBČNI ZBOR Naš dom San Justo V nedeljo, 7. aprila, se je vršil občni zbor v Našem domu San Justo. Pričeli smo nedeljsko jutro s sv. mašo v San Juški stolnici, maševal je g. Robert Brest. Po končani sv. maši in zajtrku so se člani Našega doma pridružili na 67. občnem zboru. Predsednik doma, g. Marjan Godec je pozdravil navzoče in prosil za minuto molka in se tako spomnili na vse člane in prijatelje, ki so odšli v večnost v preteklem letu. Nadaljeval je spored z imenovanjem članov za podpis zapisnika občnega zbora in štetje glasov. Zapisnik lanskega leta in tajniško poročilo je prebrala kulturna referentka ga. Veronika Marinčič, v katerem je bilo podrobno opisano delo, odgovornost in sodelovanje vseh odsekov doma. Svoji poročili sta dostavila še blagajnik g. Marko Trpin in nadzornik g. Toni Rovan. Nato, g. predsednik se je zahvalil vsem odbornikom za vso pomoč, trdno delo in podporo skozi leto. Še posebno se je zahvalil odbornikom, ki so letos zaključili svoj mandat. Tudi se je zahvalil vsem članom, ki vedno stojijo ob strani in podpirajo delo odbora in vseh odsekov. Sledile so volitve. Volili smo tri nove člane za glavni odbor in pet novih pomočnikov v širši odbor. Novoizvoljeni Odbor je sestavljen na sledeči način: Glavni odbor: Predsednik: g. Marjan Godec Podpredsednik: g. Maksi Malovrh Tajnica: gdč. Sonja Miklič Blagajnik: g. Marko Trpin Gospodinja: ga. Metka Trpin Zafra Kulturni referent: g. Vanči Štrubelj Odbornik: g. Dani Zupanc Nadzornik: g. Toni Rovan Podnadzornik: g. Pavel Modic Širši odbor (pomočniki): g. Luka Štrubelj g. Pavel Zafra g. Lojze Erjavec g. Pavli Malovrh g. Matej Urbančič Občni zbor se je zaključil z zahvalo vsem navzočim, ki so se ga udeležili in s skupno molitvijo. Naš dom San Justo OkrOgle OBLETNICE | Slovenska vas (16. 5. 1949) Pred 75 leti se je v kraju Lanús pri Buenos Airesu ustanovilo naselje »Slovenska vas«. 16. maja 1949 je msgr. Janez Hladnik z lastnico zemljišča podpisal prvo kupno pogodbo: prvih 42.000 kvadratnih metrov je bilo na razpolago, da so slovenski begunci prišli do svojega zemljišča ter si zgraditi nov dom. Msgr. Hladnik se je po drugi svetovni vojni zavzel za sprejem in nastanitev slovenskih protikomunističnih beguncev v Argentini. Od predsednika Perona je dobil dovoljenje, da Argentina sprejme »do 10.000 ali več« slovenskih beguncev. Novonaseljenci so hitro dobili delo v Buenos Airesu in okolici, želeli so pa priti do lastnega doma. Hladnik si je tako zamislil možnost zemlje za skupno naselitev: »Božja previdnost, ki nas vodi često po nedoumljivih potih, je imela pripravljeno za nas primerno zemljo prav v bližini, kjer smo že pred 2 letoma kupili nekaj stavbišč za poedince in tudi za našo skupnost. Na dražbi je bil travnik, nad 4 ha velik. Najprej smo pozvali rojake, da si zemljo ogledajo, da ne bodo pozneje nasedali lažem, češ, da je tam močvirje, da je nezdravo, da je na koncu sveta. Res je šlo mnogo mož na ogled in vsi so bili očarani. Sklep je bil storjen: Gremo na dražbo! Na poziv, da prineso vsi interesenti predvidenih 10 odstotkov kupnine, se je odzvalo dovolj interesentov, da smo tvegali kupčijo, ki smo jo dne 31. marca res dobili; bila je v trgovskem pogledu zelo dobra poteza, a še mnogo več vredna kot moralno spričevalo Slovencem, ki so s tem dokazali zavest skupnosti in zaupanje do svojega vodstva. Pokazalo se je, da tisto zemljišče ne bo zadostovalo za naše potrebe. Zato smo poskušali priti v posest sosednje zemlje. Uspelo nam je skleniti pameten dogovor z lastnikom najprej za 3 ha zemljišča, in ker je bilo še premalo, še za nadaljnih 6 ha. Še vedno so bili nekateri na delu s sumničenjem, čes da je tam slaba lega in kdo ve kaj še vse, toda zdrava pamet je zmagala nad vsemi nasprotniki. Ko je bila prva zemlja dne 11. septembra razdeljena med prve kupce, je bil to dan popolnega triumfa slovenske poštenosti in razsodnosti. Najprej smo opravili molitev in blagoslov zemljišča v prisotnosti kakih 500 rojakov. Malo nas je res skrbelo, če pri delitvi ne bo prišlo do kakih sporov. Do takrat je namreč vsak kupec vedel le to, kolika površina stavbišča mu gre, ne pa, kateri kos bo njegov. Pa smo se tako lepo po bratsko pomenili, da je ves dogodek potekal v vzornem redu in v splošnem veselju. Kakor je božji mir družil rojake ta dan, tako bo božji blagoslov spremljal vse to delo tudi še nadalje. — Istočasno se je pa prijavilo še neverjetno veliko kupcev, tako da je postalo kazno, da smo dovolj močni, da kupimo celoten travnik od soseda. Krasna lega zemljišča, bližina mesta in prometa, želja po skupnosti in pa neverjetno nizka cena (saj pride zemlja kakih 60 odstotkov ceneje, kot so jo plačali sosedje tam okoli) — so bili zadosti močni razlogi, da so se odločili za nakup vsi oni rojaki, katerim gospodarski pogoji to dopuščajo. Zemljišče leži kakih 10 km ravne črte od središča glavnega mesta, s katerim ima dobre prometne zveze. Naravno ima prav dobre zveze tudi z vso okolico. Bodoča Avenida ACCESO SUDESTE (podaljšana Avenida GENERAL PAZ) ter Avenida SANTA FE, ki sta obe nujna potreba in že sedaj v gradbenem načrtu, bosta v kratkem postali dejstvo. Tako bo tisti košček slovenske zemlje postal v resnici centrum našega verskega, kulturnega in socialnega življenja. Cerkev, šola, prosvetni dom, športno igrišče, družabni dom itd., to so naloge, ki bodo stopile v bližnji bodočnosti pred nas. Toda ni nas strah. Vse bo šlo z božjo pomočjo! Najprej moramo pokriti dolg. Celoten račun za vse zemljišče je res precejšen, toda nad polovico je že pokritega.« Po kupni pogodbi so sledili postopki za odobritev razdelilnega načrta. Leta 1952 je izšla pismena odobritev provincialne in občinske uprave. »Po končnem razdelilnem načrtu se nahaja v vsem kompleksu 299 stavbišč,« je poročal gospod Hladnik. »V manzani J je šolski prostor s površino 1520 m2, v H prostor za cerkev in cerkveno hišo s površino 1498 m2 oz. 360 m2, v G športni prostor s površino 7880 m2. Ker je bilo treba po zahtevi zakonskih predpisov podariti Provinci za ceste potrebni svet — 31.825 m2 in za fiskalno rezervo (za policijo, šolo, zdravstveni zavod ali kaj podobnega) 3% od celotnega zemljiškega kompleksa, so v manzani D štirje loti javnega zemljišča v skupni meri 1956 m2. Kot javno zemljišče upošteva Provinca tudi prostor za cerkev. Tako je koncem koncev prešlo v last zasebnikov 290 stavbišč, ki merijo skupno 85.582 m2.« Tri leta kasneje je v Slovenski vasi v 79 hišah živelo 262 slovenskih prebivalcev, od teh je bilo 125 otrok do 14 leta. Novonaseljenci so najprej ustanovili »olepševalno društvo« (sociedad de fomento Villa Eslovena), katerega namen je bil vzdrževati zveze z občino, posredovati pri občini v prid vaščanom, pogajati se z občinskimi oblastmi glede elektrike, vode, tlakovanja cest, nasaditve drevja in drugih potrebnih del. Položili so cementne plošče za dostojen dohod do prometnih zvez, izkopali so jarke ob cestah, ki so služili za odtok vode iz hiš in odvod vode ob deževnih dneh, posadili so okoli 100 dreves ob cestah. • Hladnikov dom Novonaseljenci še niso bili dokončali svojih stanovanjskih hiš, pa so že začeli razmišljati o graditvi skupnega doma. Že na proslavi narodnega praznika, 29. oktobra 1952 so se odločili za gradnjo. Z zidavo doma so začeli leta 1955: na narodni praznik 25. maja so se zbrali vaški tesarji in krovci in še isti dan zgradili streho za dom. Takoj se je začela pestra dejavnost: slovenska osnovna šola, pevski zbori, gledališka skupina. Ob domu so prizidali kapelo, v kateri so že decembra 1956 imeli slovensko polnočnico. Slovesna blagoslovitev doma je bila 20. januarja 1957. Obrede je opravil škof Rožman ob svojem tretjem obisku v Argentini. Sčasoma so odborniki začeli misliti na večji prostor, saj je prvotni dom bil zelo majhen. Leta 1966 so odobrili gradnjo, pri kateri so sodelovali prostovoljci, med temi tudi mladina. Že marca 1968 se je nov dom delno otvoril, leta 1969 se je v nove prostore preselila tudi osnovna šola. Hladnikov dom je bil dograjen leta 1973. Slovesna blagoslovitev doma je bila 29. julija 1973, blagoslovil pa ga je tedanji župnik Andrej Prebil CM. • Prihod in delo lazaristov Po drugi svetovni vojni so med množico slovenskih beguncev našli novo domovino tudi nekateri duhovniki Misijonske družbe - lazaristi. Najprej so dobili zatočišče pri argentinskih sobratih, potem pa so se odločili, da se bodo nastanili v Slovenski vasi: 24. decembra 1956 so se tam naselili duhovniki Ladislav Lenček, Franc Buh in Janez Petek ter brat Janez Grabnar. Leta 1957 so že začeli graditi misijonsko hišo in cerkev. Hiša je bila dograjena leta 1958, cerkev Marije Kraljice pa leta 1959. To je prva slovenska cerkev v Južni Ameriki in v njej so še danes vsakodnevne slovenske maše. Lazaristi so ustanovili župnijsko osnovno in srednjo šolo, zgradili športno dvorano, pokriti plavalni bazen, Misijonski zavod (ki je deloval do leta 1987, od leta 1995 pa je spremenjen v tehnično šolo). Zgradili so tudi tiskarno (Editorial Baraga) in dom za starejše občane. Sanje msgr. Hladnika (z izjemo avenije Acceso Sudeste) so se uresničile: Slovenska vas je postala (in je še vedno) center slovenskega verskega, kulturnega in socialnega življenja na južnem delu Buenos Airesa. Pripravil: Jože Jan Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, J.Hladnik - Od Triglava do Andov STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 22. MAJA 2024 MESEC SPOMINA 17. MAJ: Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih padlih sinov? V Argentini sem bil navajen, da se domobransko proslavo praznuje prvo nedeljo v juniju, v spomin zadnjemu in največjemu pomoru Slovencev s strani komunistov, to je pokol razoroženih domobrancev, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja junija 1945. Zdaj pa že petnajst let živim v Sloveniji z družino. Tukaj je maja 2022 Slovenska vlada pod Janezom Janšo kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja določila 17. maj, v spomin na prvi množični pomor nad Slovenci s strani komunistov: partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so 17. maja 1942 v soteski Iške umorili 53 ljudi, od tega 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Preživela je ena Rominja, ki pa je bila nato umorjena na Gornjem Igu. Med žrtvami je bilo 26 odraslih, 2 mladostnika in 24 otrok pod 15 let. Med odraslimi umorjenimi je bila tudi ženska v 8. mesecu nosečnosti. Glej tukaj. Takrat, to je maja 2022, sem malo sam s seboj debatiral - kateri datum je bolj primeren, ali argentinski, ali slovenski, ali prvi, ali zadnji, ali pokol Slovenske narodne vojske, ali pokol dveh celih romskih družin z ženskami in otroki vred. Ker je takrat vlada proglasila dan spomina samo pet dni prej, tisto leto ni bilo časa za pripravljanje proslav. Leta 2023 pa so Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, z roko v roki z Novo Slovensko zavezo, Društvom Združeni ob lipi sprave in pobudo Vseposvojitev skupno pripravili spominsko slovesnost na predvečer praznika. Takrat, ko smo bili že zbrani v Ljubljani na Trgu republike, s svečko v roki, smo zvedeli iz ust prvega govornika da je Slovenska vlada pod Robertom Golobom prav isti dan Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ukinila. Žalostna novica je v množici svojcev in varuhov spomina Govor osrednjega govornika dr. Mitje Ferenca Kmalu bo minilo 33 let odkar je tu čisto blizu na takratnem Trgu revolucije, potekala razglasitev samostojne države Republike Slovenije. Predsednik Kučan je takrat rekel že ponarodele besede: »Nocoj so dovoljene sanje«. Vsi smo jih imeli; sanje in z njimi povezana pričakovanja. Čakali smo novo, našo državo, državo, ki bo drugačna od tiste, ki smo jo zapuščali. Veliko nas je bilo, ki smo čakali tudi na to, da bo človek postal človeku enak. Da bomo pustili za seboj večvredne in manj vredne. Ob rojstvu Republike Slovenije je bil - vsaj tako smo upali -prelom s komunistično ideologijo že za nami. Za nami so bile prve svobodne demokratične volitve. Za nami je bila spravna slovesnost oziroma simbolni pokop domobrancev v Kočevskem Rogu. Za nami je bil plebiscit okoli katerega smo se strnili kot eden. In verjeli smo, da bo novi družbeni red, prinesel tudi popravo krivic, ki jih na Slovenskem po 2. svetovni vojni ni bilo malo. In verjeli smo v besedo Sprava. Režim, zaslepljen z zmago v 2. svetovni vojni, je kruto obračunal s poraženci. Bil je maščevalen in brezpraven in se ni kaj dosti razlikoval od komunizma, ki je vladal drugod v vzhodni Evropi. Obračunal je z resničnimi in tudi z namišljenimi sovražniki in tudi takimi, ki so si prizadevali samo za drugačen ustroj življenja v zvezni Jugoslaviji. Ob izteku je njegova moč sicer popuščala, a za njim so ostale številne krivice, zarezane v duše naših ljudi. Pravijo, da so grenke tiste solze, ki tečejo, še grenkejše pa tiste, ki teči ne smejo. In režim, od katerega smo se poslovili, umrlih samo utrdila odločitev, da se bomo ob letu dni spet zbrali, in to v večjem številu in z večjo gorečnostjo. Letos smo torej jaz in mnogi drugi ne samo predvečer ukinjenega praznika, ampak celotni 16. Maj posvetili spominu žrtev komunističnega nasilja. Glavna prireditev, večerna slovesnost na Trgu Republike, je bilo še bolj številčna kot lani. Začela se je ob slovesnem pritrkavanju vseh farnih zvonov po celi Sloveniji – njim v spomin in nam v opomin, kot je dejal ljubljanski nadškof. Tisti, ki se zborovanja niso mogli udeležiti, so lahko takrat prižgali svečko doma. Zaslišala se je slovenska himna - v izvedbi Lucasa Somoza Osterc, kar me je še dodatno ganilo, saj je prejšnje leto isto izvedel Marcos Fink - obakrat je torej himna zadonela iz ust argentinskega Slovenca. Sledil je niz molitev, pesmi, branja imen, umetniške besede in glasbe. Nabrali smo cvetje na domačih travnikih umrlih in ga položili pod farne križe. Bilo je spokojno, pietetno, blagodejno v duhu sprave in spomina. Ni pa bil to edini dogodek v Ljubljani, ki sva se z ženo udeležila. Dve uri prej je v dvorani Slovenske matice dr. Jože Možina predaval o “Slovenskem razkolu in slovenski spravi”. Njegovo knjigo “Slovenski razkol” res priporočam v branje vsem, ki se želite poučiti o tem, kako je nastala komunistična revolucija na Slovenskem in odpor proti njej sredi okupacije. Knjiga je izredna znanstvena monografija, podprta z obilico dokazov in zgodovinsko neoporečna. Nekaj ur prej pa je dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, v dvorani Družine predstavil šesto poročilo te komisije, z naslovom “3.450 umorjenih – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”. Ni mi uspelo, da bi se predstavitve pravočasno udeležil, lahko pa njej več preberete tukaj. Zamudil sem predstavitev dr.Dežmana, kot pravim, ker sem se zapletel v (pre)dolge a izredno zanimive pogovore z zgodovinarji in obiskovalci dneva odprtih vrat Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), zjutraj istega dne na sedežu v Ljubljani. Ta dogodek, sicer prvi po urniku, sem pustil za nazadnje, ker mi je prinesel najgloblje vtise. Kot veste iz prejšnjih številk Svobodne Slovenije, je SCNR v sozaložbi z Družino decembra lani izdal knjigo “1945 - dnevnik mojega križevega pota”; to je dnevnik, ki ga je pisal moj stari oče dr. Julij Savelli v gestapovskem zaporu in kasneje v prvih mesecih begunske poti iz Ljubljane preko Koroške v Italijo. Rokopis dnevnika je tam shranjen in bil tudi na dan odprtih vrat javno razstavljen. Prav zraven pa so bili razstavljeni tudi rokopisi notarja Josipa Lesarja, torej starega očeta moje žene, katerega bogato zapuščino tudi ureja SCNR in iz katere bo v prihodnosti nastala ena ali več knjig. Videti skupaj, eden zraven drugega, rokopise najih dragih dedkov, nama je dodatno utrdilo prepričanje da sva se pravilno odločila, ko smo le-te izročila v varstvo centra. Ker je to študijski center, kjer te dokumente ovrednotijo usposobljeni zgodovinarji, ki jih bodo obdelali strokovno in nepristransko. In ker dela za narodno spravo, kar je tudi najin cilj. Sprava mora sloneti na zgodovinski resnici, in dokumenti ali pripovedi, ki so jih zapustili naši predniki, so vsak lahko pomemben kamenček, ki osvetli kak do zdaj neznani kotiček velikega mozaika naše polpretekle zgodovine. Naša dolžnost je, da te vire ohranimo za naslednje rodove, ne pa da jih skrivamo doma v zaprašenih omarah. Mlada sodelavka SCNRja nam je naslednji dan pisala: Še nekaj časa sem razmišljala, kako bi bilo prav, da bi bila v (slovenskem) javnem prostoru zgodovina bolj uravnotežena, da bi čim več ljudi spoznali, kakšne domoljube je Slovenija maja 1945 »izgubila« in kakšno moč so ti imeli, da so ljubezen do slovenskega jezika in je za seboj pustil veliko zadušenih solz. 31 let po nastanku naše države je bil razglašen nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vlada, ki ga je razglasila je zapisala, da samostojna Republika Slovenija - vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja, kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih - ni mogla v zadostni meri prenesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno in čedalje bolj nepieteten. A leto za tem je neka druga Vlada ta nacionalni dan spomina na žrtve ukinila. To je storila kar na korespodenčni seji. »Ker so se ljudje že zbirali«, kot je rekel eden od poslancev vladajoče koalicije. Tako se ne dela z zgodovinskim spominom, z državo pa tudi ne. Ali res ne moremo razumeti bolečin svojcev pomorjenih, ki še po 80 letih ne vedo kje leže njihovi najbližji? Ali res ne moremo razumeti bolečin zapornikov v taboriščih, bolečin žrtev nasilnih razlastitev premoženja, žrtev montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, žrtev streljanja na državni meji? Z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je Vlada na še nezaceljene rane natrosila sol in jih potisnila v tišino in osamo. Vlada je simbolno zanikala obstoj teh žrtev, kar odraža velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm in nadaljevanje ideološkega ločevanja na naše in na tiste, ki si ne zaslužijo niti groba niti spomina. Nemški predsednik Richard von Weizsacker je rekel, da kdor si zatiska oči pred preteklostjo, postane slep za prihodnost. Gojil sem upanje, da bo Vlada, ki je nacionalni dan spominjanja ukinila, to ob prepoznanju svoje zmote kmalu popravila. Saj so že modreci vedeli, da človek, ki naredi napako in je ne popravi s tem zagreši še hujšo napako. In to velja tudi za oblast. A spremembe odločitve nisem dočakal. Zato sem odšel v Bruselj. Odločil sem se, da ob pomoči evropske poslanke Romane Tomc, pred celotno evropsko javnostjo opozorim na odnos do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, ki je v Sloveniji opazno drugačen kot odnos do žrtev fašizma in nacizma. Seveda sem se spraševal, ali bom tudi od evropskih poslancev slišal, da moramo gledati v prihodnost in da ta vprašanja nikogar več ne zanimajo. Zanimalo me je, ali bo tudi naša tako željena Evropa, v kateri bivamo že 20 let, enako nema in gluha za solze ki niso mogle teči, kot je moja država? In dobil sem odgovor, ki ga nisem pričakoval. Veliko bolj empatičnega, bolj razumevajočega in bolj odločnega. Potrditev, da mora biti odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak, in da je to že dolgo evropska norma, sem dobil takoj po zagovoru peticije. Nekateri evropski poslanci niso mogli verjeti, da so razmere v Sloveniji, ki jo tako spoštljivo gledajo navzgor, v odnosu do preteklosti drugačne kot bi morale biti. Čakam, kako bo odgovorila slovenska Vlada na vprašanja evropskega parlamenta. Pripadam tisti generaciji slovenskih zgodovinarjev, ki prosto po Marku Avreliju misli, da ne ravna včasih krivično le tisti, ki kaj stori, ampak tudi tisti, ki ničesar ne stori. Poskušali smo premikati meje; predvsem one v glavah - v razumevanju, v odkrivanju, v pieteti. Veliko smo opozarjali, prosili, večkrat bili slišani, še večkrat pa ne. Tega poglavja slovenske zgodovine, ki bi izenačilo odnos do vseh žrtev, Slovenci očitno še ne moremo zapreti. Da smo tako zelo vsak k sebi, kažejo besede župana, ki ne najde na največjem vseslovenskem pokopališču na Žalah, prostora za romske žrtve, tudi ne za tistih 50 iz kulture predali svojim otrokom, vnukom... Za konec pa še to: dejal sem, da sem včasih dvomil, če je simbolika 17.maja toliko primerna kot prva nedelja v juniju. Dokopal pa sem se do spoznanja, da je to moje razmišljanje brezpredmetno. Spominjati se moramo vseh pobitih: domobrancev, vaških stražarjev, civilistov posameznikov, družin, duhovnikov, politikov in tudi partizanov, saj zgodovinarji zdaj cenijo da je približno 10% padlih partizanov žrtev lastnih tovarišev-komunistov. Ni mi več važno, ali to storimo maja ali junija. Maja in junija in tudi v ostalih mesecih v letu bomo morali klicati: “Slovenija, zakaj ne pokoplješ svojih padlih sinov?” Kot je na proslavi rekla Romana Bider (Vseposvojitev): Na slovensko zavest trka svarilo modreca, ki pravi, da se samo umirajoče civilizacije ne menijo za svoje mrtve. Po skoraj osemdesetih letih skrivanja in ignoriranja posmrtnih ostankov na stotine med drugo svetovno vojno in po njej pomorjenih Slovencev je napočil trenutek, da ali poskrbimo za svoje mrtve ali pa se bo naša nevarno razklana narodna bit dokončno razkrojila in propadla…. Narod je skupnost spomina in boleče rane preteklosti se zdravijo edinole s poglobljenim razmišljanjem o prestanem trpljenju, preizkušnjah in tragedijah. Ko postanejo del skupnega spomina, se rane sčasoma zacelijo in spremenijo v vir modrosti in preobrazbe. Šele v integriranem spominu skupnost odkrije svojo pravo identiteto. Marko Gaser Fotografija s proslave v Ljubljani - Marcelo Brula Iške vasi, večinoma žensk in otrok in tudi ne za 3450 žrtev iz Macesnove gorice. Na to, da smo vsaj začasno pokopali žrtve iz Hude jame na mariborsko pokopališče smo čakali sedem let. Sprašujem se, koliko let bomo čakali, da bomo lahko k zadnjemu počitku v Ljubljani položili žrtve iz Macesnove gorice in drugih grobišč. Sprašujem se, zakaj smo pri usmiljenju, pri sočutju pri temeljnem civilizacijskem dolgu, ki ga je uveljavila že Antigona, tako veliki zamudniki. Sprašujem se, kako bomo brez zapiranja tega neslavnega poglavja naše zgodovine in kot kaže tudi naše sedanjosti, ki je očitno gluha za te izzive - šli naprej? Kot posamezniki in kot skupnost? Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni na to, da jo bodo ponavljali. Tega si ne želim ne zase, kaj šele za naše vnuke. Ne želim, da v našem narodu prevlada Kreonov duh, ki je ločil trupla bratov Polinejka in Eteokla, poraženca in zmagovalca, na tistega, ki si pokop zasluži in onega, ki ga je prepustil ujedam. A od Sofoklejeve dobe sta minili že dve tisočletji in pol. Ali res v vsem tem času v kulturi spominjanja nismo naredili koraka naprej? Danes sem tukaj zato, da z vami delim moje skrbi in da jasno povem, da od demokratične in samostojne Republike Slovenije pričakujem več. Sem pa danes tukaj tudi zato, da bom prižgal svečo za Elzo Premšak. Elza Premšak je bila maja 1947 obsojena na smrt in ustreljena. Stara je bila 33 let. Divizijsko vojno sodišče v Celju jo je obsodilo, ker naj bi govorila, da »organi za zaščito naroda« pretepajo ujetnike in izvajajo množične likvidacije. Slišali so jo govoriti tudi o likvidaciji v Hudi jami, kjer naj bi bilo po njenih besedah umorjenih tisoč belogardistov. Ustreljena je bila zato ker je – in danes to vemo - govorila resnico. STRAN 4 22. MAJA 2024 | SVOBODNA SLOVENIJA MESEC SPOMINA MOJI SPOMINI NA TRI STRICE, KI JIH NIKOLI NISEM POZNALA Lojze Gnidovec, roj. 10.06.1926 - 1945 Moji spomini na tri strice, ki jih nikoli nisem poznala, segajo v moja zgodnja otroška leta. Moralo je biti okrog leta 1960. Stara sem bila pet let. V družini mojega očeta je bilo deset otrok. Trije fantje se po vojni niso vrnili domov. Stara mama, moj oče, njegov brat in tri sestre, s katerimi smo se pogosto srečevali, so še vedno živeli v pričakovanju, da se bodo morda nekega dne le vrnili ali pa bo prišla kakšna pošta iz tujine. Tone je imel ob koncu vojne 26 let, Jernej 24, Lojze 19 let. Tone je bil pred vojno že zaposlen kot mlinar v tetinem mlinu v Mirni Peči. Jernej in Lojze sta bila še doma in delala na kmetiji. Leta 1942 so Italijani v taborišče na Rab odvedli veliko mladih fantov in mož iz naših krajev. Med njimi je bil tudi Jernej. Ko se je nekega večera komaj živ vrnil domov, je zavriskal pod oknom. Po vrisku so ga spoznali. Bil je čisto shujšan in izčrpan ; komaj so ga prepoznali. Takrat je rekel, da ne gre nikamor več, tudi če ga takoj ustrelijo. Po mesecu skrivanja je ugotovil, da ni varno biti doma. Odšel je k domobrancem, odšel za vedno… Tisti vrisk, ki je bližnje nekoč že osrečil, so ponovno čakali, ne samo čakali, hrepeneli so po njem… Jernejev vrisk jim je dajal upanje, da se morda le vrne. Prihajale so novice, včasih polne upanja, potem pa nič in dolgo nič… Morda so kje zaprti ? Morda pride pošta iz tujine ? Morda, morda… Bila sem priča skrivnostnim pogovorom, kadar smo se obiskali. Govorili so bolj po tiho, ata je pogledal, če je okno zaprto, da se morda ne bi slišalo ven. Obujali so spomine na tri brate; v mislih so šli sto in stokrat po poteh, po katerih naj bi se vračali. Sestavljali so mozaik iz drobnih vesti, ki so prihajale od tega in onega, ki jih je ob koncu vojne videl. Minevali so tedni, meseci, nazadnje že leta. Nobenih zanesljivih vesti ni bilo. Od kočevske strani, iz kočevskih gozdov je bilo pogosto slišati bobnenje, detonacije. Govorilo se je, da gradijo ceste. Tudi to je bilo slišati, da so se v kočevskih gozdovih po vojni dogajale hude reči… Zla slutnja pa ni dala miru srcu, ki je hrepenelo, ki je vroče želelo še enkrat videti svoje sinove in brate. Stara mama je umrla, ne da bi izvedela resnico. Moža, očeta treh sinov, so že leta 1942 pred domačo hišo ustrelili partizani. Upanje, da bi srečali žive, je z leti usihalo, dokler ni dokončno ugasnilo. Od tedaj dalje so si prizadevali najti vsaj njihove posmrtne ostanke. Poizvedovali so in iskali so jih vse do svoje smrti, do leta 2023, ko je v 91. letu umrla zadnja sestra. Verjamem, da zdaj vsi skupaj uživajo večni mir in pokoj, se skupaj veselijo in so naši priprošnjiki pri Bogu. Jernej Gnidovec, roj. 12.06.1921 - 1945 Tone Gnidovec, roj. 13.06. 1919-1945 Tončka Smuk Gnidovec ZA POBITE SLOVENCE MISSA PRO DEFUNCTIS DIES IRAE, DIES ILLA čez Slovenijo razlila se je kri: odprta žila... odplavíla jez mejá je, brizgnila - zor - prek gorá je, pljusknila - val - od morjá je, pridrvela - piš - čez stepo, vse zalila... udarja v slepo, gnete prst v krvavo kepo... Joj, vse kri in dim in žar je! Padamo med tri viharje, med goreče kolobarje! Čez nebo drvi topot rjavih in črnih jahačev, s severa in zahoda ropot jeklenih oklopnjačev, iz oblakov prasketa kot iz kresa gorečih panjačev, v zvonikih zvonijo plat zvoná zvonovi... čeznje vreščijo železni vozovi s plamenečimi kolesi, bruhajočimi topovi... od divjajočih jahačev apokaliptične brakade padajo ogorki v naše ograde, zažigajo hiše, gradove, nasade, po zasavski... krški plani... po dolenjski... kraški strani... o, k izdaji Krista gnani - skednje in kašče, domove, župnišča, vasi in polja, žita do strnišča, kozolci so le zogljenela stebrišča; najdejo Ga v naših krajih: pot potí kot v Oljskih gajih... Narod moj, v zadnjih drhtljajih smrdeči čad se obrača v gorice, smodi gozdove, brajde, zidanice, liže se v cerkve, vpepeluje oltarje in spovednice; Bógu svojo Bol izročuje: »Vzemi kelih sile tuje... Oče... Roka mi omahuje...« v tabernaklju Najsvetejše povžije s plameni, Marijino podobo raztrga na steni, Kristom odbija glavé med raméni - »Jaz jo dvignem!¨... Judež vpade kakor Angel, poln nade, skloni nanj se - maska pade: omahujoče roké ne vidijo ničesar objeti... Divja gonja divjá čez senožeti, zrno ne klije, ne more tal steptanih odpreti... Demon Gobavi iz Razvrata poljubuje - z grčo bata: brizgnila vanj kri je - brata... živina se trga iz hlevov, ob razbeljenih verigah rjove, z gorečimi repi kot pošastne plamenice bežeč v gozdove, ali pa sežgana pada med sežgane tramove - Zemlja kri je vase vzela, krik nebesa so sprejela, Jeza v Bogu zagrmela: in pada Človek... Duh iz vere... Človek pada od snopa in sekire in svastike... v dan Jeze... Dies Irae! Dies illa... Dan poljuba Judeževega, ko obljuba osvobojénja nam poguba Glas Boga: »Kajn! Kajn! Kaj si storil?! Kje je brat, ki mi je dvoril? Kje je Abel? Boš odgovoril?« Glas Kajna: »Bom! Ubit je tu - izdajalec! Ti mi nisi več ukazovalec sam sem svoj zakonodavec! Zakon moj veljaj v tem logu ni mi v blisku dan, v brlogu je skovan prot Dekalogu: Ubijalcem - blagoslove! Hej, tovariši, v gozdove! V dim vse cerkve, vse gradove! V grom vrzite bliskavice! Kri prelijte iz žil v brzice! Žar in kri čez božje lice! Vanj s pestjo! Razdri Mu upe! Brezdna odprite, jame, rupe: Ablov trupe v dno! Na kupe! Žrtvenik moj - v vsaki gmajni! Vest glušite božji lajni! Hej, goščavci, vkup vsi Kajni!! je bilá preračunljiva: lice - maska, ki zakriva, klic - beseda goljufiva... Prošnja: Svet in zemlja sta obstala, muka se je razdivjala, kri v potokih zakričala. Narodu iz gošč Brezuma utrga Judežev se truma v pot Zlaganega poguma, Dobri Bog, Ti Oče mili, stoj ob strani v zadnji sili smrtni žrtvi - nje se usmili! razlijó se v krimske klance... po Pohorju... čez Gorjance k bregom Kolpe v Belokranjce... O, naj Angel obraz razdrti z božjimi obriše prti: čudno lep bo v sveti smrti... STRAN 5 SVOBODNA SLOVENIJA | 22. MAJA 2024 KOLEDAR 26. maja Žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj 2. junija Spominska proslava v Slovenski hiši 8. junija Praznik sv. Rešnjega telesa 16. junija Očetovski dan 23. junija Domobranske proslave po domovih 7. julija Koline v Hladnikovem domu 13. julija Pevsko glasbeni večer v Slovenski hiši VABILO Bliža se zlati jubilej naše drage cerkve Marije Pomagaj. Ob blagoslovitvi je msgr. Orehar izrekel to željo: “Naj bo ta cerkev res naše slovensko narodno svetišče v Argentini, v katero je dostop vsakemu prost, katera je zgrajena za vse, ki imajo vero in ki imajo upanje in ljubezen do Boga, ter zaupanje do Matere božje”. Praznik pa želimo še posebej obeležiti z obujanjem spominov na praznik blagoslovitve, pa tudi na tisti čas, ko kapele še nismo imeli in je bil bogoslužni prostor v dvorani pod odrom. Želiš z bralci deliti kak spomin na te čase, ali pa morda vsaj kakšno fotografijo? “ ZA RAZMISLEK IN NASMEH “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” PREGOVORI IN CITATI SRAM V prejšnji številki sem pisal o iniciativi štirih civilnih gibanj, ki so naslovile apel na Republiko Slovenijo. V njem so pozivali k izvedbi konkretnih korakov za razrešitev odprtih vprašanj slovenske zgodovine: da se izdajo mrliške listine za vse žrtve komunizma, da se javno obsodi zločine komunizma in da se preskrbi pietetni pokop ekshumiranih žrtev komunistične revolucije. Apel je bil obravnan na seji komisije za peticije in človekove pravice Državnega zbora, a zaradi obstrukcije koalicijskih poslancev seja ni bila sklepčna, zato se ni moglo glasovati o predlaganih sklepih. Večina slovenskih medijev o tem ni poročala, so pa nekatere izjeme, ki so objavile tudi odgovor strank Levica in SD o razlogih obstrukcije te seje. Portal Siol.net je poročal: »V SD so kot razlog za obstrukcijo navedli, da so že večkrat obsodili medvojno nasilje in povojne poboje. ” Prepričani so, da takšne razprave, kot je bila predvidena za današnjo sejo, izraža predvsem revanšizem določene skupine ljudi in v ničemer ne prispeva k pomiritvi ter zmanjšanju razkola med ljudmi. V Levici so zapisali, da odločno nasprotujejo ponovni zlorabi zgodovine za politično ideološke namene. Sklic seje so ocenili kot vnovičen poskus izrabe parlamentarnega delovnega telesa za strankarske namene in nabiranje političnih točk.« Vlada torej sistematsko nadaljuje z relativiziranjem zločinov komunizma nad Slovenci. Da jih ni sram! O sramu nam mnogo povedo tudi pregovori in citati: • Kar se začne v jezi, se konča v sramu. (hrvaški pregovor) • Priložnost in sramota, ko odideta, nimata vrnitve. (španski pregovor) • Pogosto bi se sramovali svojih najlepših dejanj, če bi svet poznal resnične razloge, ki so ta dejanja povzročila. (Francois de La Rochefoucauld, francoski plemič in pisatelj) • Velike ustavi sram, majhne strah. (madagaskarski pregovor). •Ko tisti, ki vladajo, izgubijo sram, podrejeni izgubijo spoštovanje. (Georg Christoph Lichtenberg, nemški matematik, fizik, pisatelj in satirik) • Brezsramni človek meni, da je on vse osvojil. (španski pregovor) • Kar se začne z jezo, se konča s sramom. (Benjamin Franklin, ameriški novinar, pisatelj, znanstvenik, izumitelj, državnik in politik) • Naj te ne bo sram, ker želiš biti poučen o tem, kar nisi vedel; nekaj vedeti je ponos, sramota je, če se nočeš ničesar naučiti. (latinski pregovor) • Častna smrt je boljša od sramotnega življenja. (Publij kornelij Tacit, rimski zgodovinar in politik) • Človek bo resnično svoboden, ko se bo nehal sramovati samega sebe. (španski pregovor) Izbral: Jože Jan Pošlješ nam jih lahko na svobodna.ba@gmail.com Hvala! In nasvidenje 26. maja v Slovenski hiši! SVOBODNA SLOVENIJA NA INSTAGRAMU! Dragi bralci! Zahvaljujemo se vam za vašo podporo in radovednost. Veselimo se, da bomo odslej delili z vami naše zgodbe, ustvarjalnost in dogodke tudi na Instagram-u. INSTAGRAM 50. obletnica cerkve Marije Pomagaj POVEZAVA ZA SV. MAŠO Svobodno Slovenijo podpirajo | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar Urednika: Mariana Poznič, Jože Jan Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofia Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar