1145
DVA  ODGOVORA NA ANKETO  V REVIJI »LES  TEMPS  MODERNES«
i
Mislim, da je vloga razumnika v socialistični družbi taka kakor v vsaki drugi družbi, namreč biti družbi zavest in vest. In to v vsakem, primeru, se pravi, naj družba to hoče, želi, dopušča ali ne. Zavest in vest. Nemara sta ta dva pojma nekak pleonazem, vendar se mi zdita potrebna oba. Današnji intelektualec socialistične družbe si je predvsem »vest, da socialistične družbe pravzaprav ni ali še ni, da obstoje njena načela in volja za njih realizacijo; da socialistična družba kvečjemu šele nastaja in da jo je treba šele graditi, in to z vso mogočo previdnostjo, razumnostjo in človečnostjo. Sodeloval bo pri tem velikem delu s svojo vednostjo o težnjah družbe, o njenem dejanskem stanju in o globljih potrebah človeka ter bo z vso svojo vestjo zaposlen s presojanjem skladnosti in neskladnosti med družbo in posameznikom in z ocenjevanjem skfladnosti in neskladnosti vsakega dejanja družbe z njenimi osnovnimi težnjami v vseh sferah njenega snovanja. Biti mora tedaj poznavalec in sodnik družbe in človeka ter razsodnik med njima.
2
Tu je potrebno točno razlikovanje: socialistična država je samo izvršilni aparat socialistične družbe. Državni aparat, naj je že njegova struktura taka ali taka, seveda ne sme imeti v območju kulture ideološke »linije«. Zakaj ne?
* Zaradi omejenega prostora objavljamo dva izmed štirih odgovorov na anketo v reviji »Les Temps Modernes«. — Op. ur.
Aparat ne more imeti ne občutljivosti ne okusa za prožno dojemanje umetniških kulturnih vrednot, marveč more imeti kvečjemu splošne »ideološke« poglede na umetnost, ki pa so, kakor vemo, popolnoma nezadostni, v tako okornih rokah pa celo kratko malo pogubni. Pogubni so celo v primerih, ko se državni organi omejujejo zgolj na ocenjevanje moralnosti ali nemoralnosti del, njihove ideološke škodljivosti oziroma neškodljivosti. Zgodovina francoske in prenekatere druge literature nam to' potrjuje. Če pa se državni aparat skuša vmešavati v finejša vprašanja umetnosti, na primer v vprašanje stila in podobnih problemov, ne more to privesti do ničesar drugega kakor kratko malo dO' uničenja umetnostne kulture in do tragikomedij, kakršne dandanes na žalost lahko opazujemo vse prepogostokrat. Spomnimo se samo nedavne rehabilitacije nekih oper treh sovjetskih komponistov.
3
Kot član partije je razumnik predvsem zaveden pristaš njene ideologije in sodelavec pri vseh njenih dejanjih in prizadevanjih. Njegovo razumništvo pa mu nalaga tudi skrb za čim razumnejši in čimbolj človeški značaj vsega, kar partija namerava in stori. Kako more ta dolžnost vplivati na izvajanje njegovega umetniškega, pisateljskega »poklica«? Če bi to naštevanje umetnosti razširili še na muziko, arhitekturo, slikarstvo, bi se zelo določno pokazalo, prvič, da more biti imenovani vpliv v bistvu neznaten, drugič pa, da vprašanje nekoliko intenzivneje zadeva pisateljstvo, ker je literatura tista umetnost, v kateri se ideologije lahko izražajo določneje kot v drugih. Povsem naravno je, da pisatelj-komunist povsod, kjer hoče in more kot umetnik izražati svojo miselnost, se pravi ob stvareh, na katere se ta miselnost more nanašati, govori iz svojega nazora, kakor to dela katoličan ali pristaš katere koli druge filozofije. Sem pa mnenja, da to ravnanje samo po sebi ni bistvena komponenta umetniške dejavnosti, katere vrednost nikakor ni odvisna od smisla takega ali drugačnega nazora.
4
Vzgojna briga socialistične države (nemara bi bilo bolje reči: socialistične družbe), v kateri živim, ima za cilj razvijati in pripravljati državljane za politične in družbene naloge, ki so v življenju te države na dnevnem redu. Vendar se to delo ne omejuje samo na socialne in politične smotre, dasi so državi važni v prvi vrsti- Po logiki stvari same namreč ta vzgoja nujno dobiva tudi širši človeški pomen, kajti za veliko politiko so potrebni veliki značaji in tudi v tem smislu, recimoi v moralnem smislu, razviti državljani. Mislim, da naj bi bila taka »vzgojna« skrb značilna za vsako socialistično državo.
Posel pisatelja, zlasti čistega beletrista, je kajpada zelo malo podoben tem »vzgojnim« tendencam države. In vendar so v njem elementi, ki so z njimi nekako v rodu, če je in dokler je državna »vzgoja« zares pravilna, poštena in človeška, se pravi, če ji gre zares za iskreno, zavedno1 in svobodno sodelovanje državljanov v vseh državnih in družbenih poslih. Samo spričo take »vzgoje« je mogoče govoriti o ustvarjanju ali oblikovanju novega, socialističnega človeka, o katerem socializem vsekakor govori kot o svojem smotru.
1146
Pisatelj v najčistejšem smislu te besede, umetnik, ki cesto ne ve svojemu početju ne pomena ne namena, ki noče drugega, kakor zadoščati svoji težnji, da bi se izpovedal ali da bi opisal čisto, toda intenzivno zaposlujočo ga igro nekih življenjskih sil, seveda človeških, morda nehote in nevede opravlja poseben posel, ki bi ga kljub njegovi očitni nevzgojnosti v nekem smislu vendarle lahko označili kot vzgojnega. Naj bo literatura komu samo uteha, naj ga vznemirja ali biča, v vsakem primeru mu odpira nepotvorjene poglede v človeško naravo, in s tem v njega samega. In preko vsega, kar nam razkriva, nam vsakokrat daje tudi občutek in slutnjo o duhu, ki je moral neke življenjske elemente obvladati, da jih je lahko suvereno zamotal v notranji ali zunanji prizor — jasno, pregledno in resnično. Vsako srečanje s tako notranjo suverenostjo je pretresljivo in očarljivo'. In ali ni tako, da je hkrati mogočen poziv k nečemu pomembnemu in visokemu? Ko je R. M. Rilke ogledoval znameniti triptih Mathiasa Griinewalda, je baje zašepetal svoji prijateljici: »Toda tudi jaz imam nekaj povedati.« Oni poziv, kakršnega vsi poznamo in kakršnega je po svoje izrazil Rilke, pa je v bistvu velika vzgojna moč, ki ncnehoma drami stremljenje k dragocenosti in veličini.
Smisel te vzgojnosti je seveda različen od neposrednega smisla »vzgojno-sti« sociailistične države. Toda ni ji nasproten, če je njena praktična vzgojnost taka, kakršna naj bi bila. Mogoče je reči še več- Če si recimo predstavljam utopično podobo visoko razvite socialistične družbe in v njenem duhu razvitega novega človeka, se mi zdi, da pride nekoč čas, ko bo ta socialistični človek prenehal biti socialističen in bo ostal samo človek. To bo moralo priti. Ta človek pa ne bo mogel biti drugačen, kakor je tisti, h kateremu nas kli-četa pretresljivost in očarljivost literature in vse umetnosti.
Josip   Vidmar
1147