ObzorZdrN 1997; 31: 213-5
213
PRAVICA ZARODKA DO ŽIVLJENJA IN PRAVICA ŽENSKE DO UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI
EMBRYOSS RIGHT TO LIFE AND WOMANSS RIGHT TO ABORTION
Ida Filipič UDK/UDC 616.3-089.888.14:340.62:343.62
DESKRIPTORS: splav, umetni; ženska, pravice; plod; človekove pravice
Izvleček -Danes se srečujemo z različnimi pogledi na umetno prekinitev nosečnosii in posamezne države to problematiko tudi zelo različno pravno urejajo. Pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti pa je po svoji naravi v nasprotju s pravico zarodka do življenja. To sproža mnoga etična in pravna vprašanja. Članek predstavlja pravno ureditev umetne prekinitve nosečnosii v svetu in pri nas. V zvezi s to pravico ženske obravnava tudi pravico zarodka do življenja in njegov pravni status.
Uvod
Slovenska Ustava v 55. členu določa, daje odločanje o rojstvih otrok svobodno. V skladu s tem mora država zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarjati razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo zarojstva svojih otrok. Iz svobode odločanja o rojstvih otrok izhajajo tudi pravica do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, pravica do preprečevanja zanositve (kontracepcija in sterilizacija) in za ženske pravica do umetne prekinitve nosečnosti. Z vsako pravico in svoboščino pa so neločljivo povezane določene omejitve, ki preprečujejo poseganje v pravice in svoboščine drugega ali v interese družbe. V zvezi s pravico do umetne prekinitve nosečnosti sepojavlja vprašanje pravicezarodkado življenja. Članek obravnava nasprotje med tema dvema pravicama. Opisani so načini pravne ureditve umetne prekinitve nosečnosti v svetu, pravna ureditev tega področja pri nas in z njo povezano vprašanje pravice zarodka do življenja.
Pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti v svetu
V odnosu prava do umetne prekinitve nosečnosti v svetu obstajajo tri osnovne rešitve (Zupančič, 1991):
- Umetna prekinitev nosečnosti je absolutno prepovedana. Držav s tako zakonsko ureditvijo je čedalje
DESCRIPTOR:: abortion, induced; wDmen's rights; fetus; human rights
Abstract - Nowadays different views concerning abortion are present and legal regulaiions of this subject varies substantially from country to country. Woman's right to abortion is, in its nature, in contradiction with embryo's right to life. This raises numerous ethical and legal questions. The paper presenss legal regulaiions concerning abortion in the world and in our country. With regards to this right ofwoma,, the right ofembryo to life and its legal status are also considered.
manj. V Evropi pri popolni prepovedi vztrajata Irska in Malta.
- Umetna prekinitev nosečnosti je prepovedana, vendar ni kazniva, če obstajajo določeni razlogi oziroma indikacije zanjo. Ločimo zdravstveno, evgenič-no, pravno oziroma moralnoetično, zdravstveno-so-cialno in socialno indikacijo. Zdravstvena indikacija obstaja v primeru, ko nosečnost in porod ogrožata življenje ali fizično oziroma psihično zdravje nosečnice. O evgenični indikaciji govorimo, kadar utemeljeno pričakujemo, da se bo otrok rodil s težkimi prirojenimi napakami zaradi dednih bolezni ali poškodb. Za pravno oziroma mo-ralno-etično indikacijo gre v primeru, ko je nosečnost v zvezi s kaznivim dejanjem, kot sta posilstvo in krvoskrunstvo. Zdravstveno-socialna indikacija obstaja, kadar nosečnost pomeni nevarnost za zdravje nosečnice ali otroka zaradi socialnih razmer, v katerih živi nosečnica oziroma bo živela po rojstvu otroka. O socialni indikaciji govorimo, kadar bi se zaradi nosečnosti in porada bistveno poslabšal socialni položaj nosečnice, na primer zaradi že rojenih otrok, težkega preživljanja ipd. Države, v katerih splav ni kazniv, kadar zanj obstajajo indikacije, priznavajo zdravstveno in praviloma tudi evgenično indikacijo, večinoma pa tudi pravno indikacijo. Večina evropskih držav priznava tudi zdravstvenosocialno in socialno indikacijo, čeprav jo v mnogih primerih posebej ne omenjajo, tem-
Ida Filipič, vms, prof. socialne pedagogike, Srednja zdravstvena šola, Ljubljana
214
ObzorZdrN 1997; 31
več priznavajo ženski pravico, da zahteva prekinitev nosečnosti, ne da bi navajala razloge, če traja nosečnost krajši čas. - Umetna prekinitev nosečnosti se smatra za metodo uravnavanja rojstev. V državah, ki so sprejele ta koncept, priznavajo ženski pravico do prekinitve nosečnosti, ne da bi navajala razloge zanjo. V Evropi imata tako ureditev Švedska in Nizozemska.
V največ državahje v veljavi kombiniran sistem, po katerem ženska odloča o umetni prekinitvi nosečnosti sama brez navajanja razlogov, obenem pa je dovoljena umetna prekinitev nosečnosti, če obstajajo indikacije. V takih sistemihje za svobodno odločitev ženske o umetni prekinitvi nosečnosti postavljen pogoj, da nosečnost traja krajši čas (večinoma do 12 tednov), v primeru indikacij pa dovolijo umetno prekinitev nosečnosti do 24. tedna.
Ob tem je potrebno dodati, da možnosti ženske za dosego umetne prekinitve nosečnosti niso odvisne le od pravne ureditve v določeni državi, temveč nanje vplivajo tudi pristop k izvrševanju predpisov s strani pristojnih organov, odnos zdravstvenih delavcev do umetne prekinitve nosečnosti in družbeno ozračje.
Pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti pri nas
Naša pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti priznava kombinirani koncept inje med liberalnejšimi v svetu. Nova slovenska ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno. V tem se nekoliko razlikuje od prejšnje ustave, kjer je bilo odločanje o rojstvih otrok človekova pravica. V novi ustavi je to le človekova svoboščina. Gre za politični kompromis medrazličnimipolitičnimi strankami (Vojnovič, 1996, str. 70). V skladu z omenjenim členom mora država na področjih vzgoje in izobraževanja, družinskih razmerij, otroškega varstva, zaposlovanja, delovnopravnega varstva, socialne varnosti in stanovanjskih razmer zagotavljati pogoje, ki staršem omogočajo uveljavljanje te svoboščine. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok med drugim zagotavlja zdravstvene ukrepe bodisi za omogočanje bodisi za preprečevanje zanositve. Po tem zakonu se opravi umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do 10. tedna nosečnosti, o kasnejših prekinitvah nosečnosti pa odloča pristojna komisija. Tadovoli umetnoprekinitev nosečnosti, če meni, daje nevarnost, ki jo predstavIja prekinitev nosečnosti za življenje in zdravje nosečnice in za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici in otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in poroda.
Zakonsko so določeni tudi pogoji in omejitve za uresničevanje pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Temeljni pogoj, pod katerim lahko noseča ženska uveljavi pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je razsodnost. Za svojo odločitev mora imetí potreben
razum in voljo, sicer ne moremo govoriti o svobodni odločitvi. Ta odločitev je strogo osebna. Če nosečnica ni razsodna, njene odločitve ne more nadomestiti odločitev zastopnika, staršev ali skrbnika. Če starši ali skrbnik zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti za svojo nerazsodno hčer ali varovanko, kar jim zakon omogoča, uveljavljajo s tem svojo dolžnost, da skrbijo za življcnje in zdravje hčere alí varovanke in ne nadomeščajo njene odločitve oziroma volje kot njeni zastopniki.
Razsodna žcnska lahko zahteva umetno prckinitev nosečnosti sama, četudi je mladolctna. Starši ne morejo zahtevati, naj sc opravi umctna prekinitev nosečnosti njihovi mladoletni, a razsodni hčeri, prav tako pa ne morejo preprečiti, da bi se ji na njeno zahtevo opravila. Zdravstvena organizacija, ki opravlja umctno prekínitev nosečnosti, praviloma obvesti starše o nameravani ali že opravljeni umetni prekinitvi nosečnosti, vendar ne proti volji mladoletne noseče hčere. Razlogi za tako ureditev v slovenski zakonodaji so v tem, da gre za strogo osebno odločitev, posledice katere bo nosila mladoletnica sama. Prav tako je umetna prekinitev nosečnosti medicinski poseg v telo kot najbolj osebno človekovo dobrino, zato naj o njem odloča samo prizadeta mladoletnica. Ta bi se v dilemi, ali naj staršem, od katerih ne pričakuje razumevanja, pove, da je noseča in da otroka noče imeti, morda raje zatekla k ilegalnemu splavu.
Tudi privolitev moškega, ki je nosečnico oplodil, po slovenski zakonodaji ni pogoj za umetno prekinitev nosečnosti. Odločitev o tem je individualna pravica posameznika in ne pravica para oziroma zakoncev. Moški in ženska imata enakovredno vlogo samo v procesu zaploditve, za nadaljnji razvoj zarodka pa telo moškega ni potrebno. lz tega sledi, daje pravica ženske, da odločao rojstvu oziroma nerojstvu otroka, močnejša od pravice moškega.
Omejitve glede svobodnega odločanja o rojstvih so povezane le z zdravstvenimi razlogi. Pri umetni prekinitvi nosečnosti gre za razloge varovanja življenja in zdravja nosečnice. Do 10. tedna nosečnosti je po izkušnjah zdravnikov nevarnost za življenje in zdravje nosečnice neznatna, zato zakon ne omejuje njene pravice, da zahteva in doseže umetno prekinitev nosečnosti. Če pa traja nosečnost nad 10 tednov, je pravica do umetne prekinitve nosečnosti omejena.
Pravica zarodka do življenja in njegov pravni status
Pogledi na umetno prekinitev nosečnosti se v različnih državah razlikujejo. Naša zakonodaja poleg prej naštetih ne omenja drugih omejitev za uresničevanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. V našem pravu zarodek ni deležen z ustavo zagotovljene nedotakljivosti človekovega življenja, ker ima ženska, ki ga nosi, pravico, da se odloči za umetno prekinitev nosečnosti. Taka ureditev izhaja iz mnenja, daje zaro-
Filipič 1. Pravica zarodka do življenaa in pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti
215
dek, dokler je v ženskem telesu in je nesposobnn za izvenmaternično življenje, del materinega telesa.
A. Dolenc (1997) ugotavlj,, da umetne prekinitve nosečnosti iz socialnih razlogov, ki jo med drugim dovoljuje naša zakonodaja, Svetovno zdravniško združenje v svoji Deklaraciji o terapevtski prekinitivi nosečnosii in Deklaraciji o načrtovanju družine ne omenja, in men,, da ta poseg ni v skladu z etičnimi merili zdravstva.
lz etičnega oziroma religioznega prepričanja, daje zarodek samostojoo človeško bitje, ki ima avtonomee pravice, zlasti pravico do življena,, izhajajo zahteve za sprememoo obstoječe pravne ureditve te problemtike. Temeljno vprašanje, ki se zastavlja ob zahtevah po spremembni zakonodaje, je: kdaj postane oplojena jajčna celica človek in s tem imetnik pravice do življenja? Na to vprašanee ni enotnega odgovora. Različni družbeni krogi in kulture imajo različne nazore o življenju in smrti in zato tudi o življenju pred rojstvom. Nasprotniki umetne prekinitee nosečnosti štejejo za dogodek, pri katerem nastane človek, že združttev jajčeca in semenčice. lz tega pojmovanja izhajajo restriktivne zakonodaje o umetni prekinitvi nosečnosti. Tako se sklicujoč na dejstvo, da se človekovo življenee ne začne z rojstvom, ampak s spočetjem, A. Dolenc (1997) zavzema za to, da bi moraii v smislu spoštovnja življenja spremeniti odnos družbe in odnos matere do njega, pa tudi zakonske predpise, ki to področee urejajo predvsem kot socialni problem.
Nasprotno je za nekatere pravnike pomembnejše od spočetja vgnezdenje oplojenega jajčeca (implantaci-ja). V določenhh medicinskih krogih prevladuee stališče, da se nosečnost začne z vgnezdeneem oplojenega jajčeca v maternično sluznico. Za nekateee spet postane zarodek osebnott tedaj, ko se pojavijo znaki možganske aktivnosti, mnogi pa menijo, da zarodek dobi osebnott tedaj, ko postane sposoben živeti zunaj materinega telesa.
Čeprav ponekod zakonodaja na določene točke ali obdobja v razvoju zarodka veže določene posledice, pa nobena pravna ureditev ne vrednoii zarodka enako kot rojenega človeka. Kazensko pravo varuje življenje rojenega otroka. Za uboj gre le, kadaree žrtev ži voroje-ni človek. Zarodka ne šteje za človeka in njegovo življenje varuje samo posredno in pogojno. Tudi civilno pravo ne šteje zarodka za osebo, vendar mu priznava poseben pravni položa,, kadar gre za njegovo korist. Pravice mu gredo ob pogoju, da se rodi živ, od spočeja. Če se ne rodi živ, te pravice odpadejo, kot da sploh niso nastale. To velja za dedno pravico in nekatere druge premoženjske pravice, kot je pravica do povračila škode, povzročene v času od spočejja do rojstva.
Sklep
Kljub temu, da pri nas pravica do umetne prekintve nosečnosti izhaja iz ustavno zagotovljenega svobodnega odločanaa o rojstvih otrok, je to zdravstveno in socialno nezaželen ukrep za uravnavanje rojstev, izhod v sili. To poudarjajo tudi vsi pravni dokumen,i, ki obravnavajo načrtovanje družine. S stališča resnične svobodne odločitve je pravica do umetne prekinitve nosečnosti problematična, kajti noseča ženska se odloča med dvema neugodnima rešitvam:: med nasilno prekinitvijo nosečnosti in rojstvom nezaželenega otroka.
Umetna prekinitev nosečnosii na zahtevo matere je bila pri nas uzakonjena predvsem zato, da bi preprečili opravljanee kriminalnih splavov. Vendar pa veliko število umetnih prekinitev nosečnosti potrjuje, dajo mnogo žensk uporablja kot sredstvo za kontracepcijo in načrtovanje družine. Ob upoštevanju svobode žensk, da odločajo o rojstvu otrok, mora Republika Slovenija zavarovati korisii zarodka predvsem z ukrepi, katerih namen je v čim večji meri zmanjšaii število umetnih prekinitev noseČnosti. Gre predvsem za izobraževanje na področuu načrtovanaa družine in za ukrepe na področuu zaposlovanja in stanovanjske politike, ki spodbuaajo odločttev za otroka.
Področja, na katerih je potrebno v zvezi s to problematiko še veliko narediti, so:
-  množične zdravstvenovzgojne akcije med prebivastvom opomenu načrtovanja družine za posameznika in blaginjo naroda,
-  sprotno obveščanee in izobraževanje zdravstvenih in drugih strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo s problematiko načrtovanaa družine,
-  zbiranje podatkov o vedenju rodne populacije ter o nezaželenhh sopojavhh uporabe metod uravnavanja rodnosti,
-  ustrezno izobraževanje bodočih pedagogov, ki bodo znali mladim posredovati pravo informacijo o zdravem spolnem življenju,
-  strokovno obravnavanje mladostnika in pomoč pri premagovanju težav pri vstopanuu v rodno obdobje.
Literatura
J. Dolenc A. Medicllska etika in deontologija II. Ljubljana: Založba Mihelač. 1997: 114-21.
2.  Vojnovič M (ur). Situaeijska analiza o položaju otrok in družin v Sloveniji 1995. Ljubljana: Slovenski odbor za UNICEF, 1996.
3.  Zupančič K. Pravica žcnske do umetne prekinttve nosečnosti. Zbornik Abortus - pravica do izbire?,, LjubIjana: Skupina "Ženske za politiko«, 1991: 129^17.