469 
PO LOŠKA JAMA - ŠE VEDNO NOVA 
PRESENEČENJA 
TOMAZ BUDKOVIC 
čeprav smo deželo klasičnega krosa, nedavno tega nismo poznali jam, globljih od 
350 metrov. To vrzel je v zadnjem času zapolnilo Pološko jamo. No svetovni lestvici 
najglobljih jam zavzema 18. mesto. Pokazalo se je tudi, do moramo globlje jamske 
objekte iskati predvsem v visokogorskem krosu. To nam potrjuje tudi odkritje globokih 
brezen Abisso Goric- ni na italijanski strani Kanina in brezno pod Gamsovo glavico 
nad Bohinjskim jezerom. 
Pološka jamo leži v Krnskih gorah in sicer v gori Osojnici (1289 m) no desnem bregu 
Tolminke. Ima dva vhoda no nadmorski višini 720 in 730 m. V jami prevladujeta dva 
tipa rovov. V spodnjem delu so vodoravni vodni rovi različnih oblik in razsežnosti, 
v zgornjem, no novo odkritem delu so značilno zvonasto brezno. Nastalo so večinoma 
ob prelomnih ploskvah. Spleti rovov v spodnjem delu potekajo včasih celo v treh 
etažah. Spodnjo etažo tvorijo še vedno aktivni vodni rovi. Srednji del od Velike do 
Divje dvorane je razmeroma suh. Tudi zgornja brezna in Bohinjski rov še vedno 
aktivno odvajajo vodo. To kaže, do morajo v osrednjem delu obstojati še neodkrite 
vodne poti. Z barvanjem vode v spodnjih predelih jame so ugotovili povezavo z izviri 
severovzhodno od planine Polog. Iz rovov v novo odkritem Nebotičniku vodo verjetno 
teče k slapu nad Trobento v osrednjem delu jame. Izjemo tvori Primenoramijev rov, 
ki se vesi proti vzhodu k izviru Tolminke. Jama je nastala v dachsteinskem apnencu. 
Starost cenijo no predwiirmsko, nastala po naj bi zaradi narivanja dachsteinskega 
apnenca na kredni fliš. Fl iš je neprepustna kamnina, zato se je voda na stiku prebilo 
na površje. Erozijo je flišno pregrado počasi odnašalo. Zato si je voda iskala poti 
vedno nižje. Toko naj bi si pojasnili nastanek večih etaž. Zelo veliko vlogo pri 
nastanku je imelo tudi tektoniko. V jami opoz - imo še precej aktivnih prelomnih con. 
No bivak se vrnemo utrujeni, o veseli zaradi novih odkritij Foto Primož Krivic 

Ob prelomnih conah vidimo še sveže podore. Ponekod so stene rovov zamaknjene 
da 20 cm vsaksebi. 
Pomembnejše raziskave v jami so se začele l. 1964, ko so Idri jčani prodrli skozi 
Kendova luknjo globlje v notranjost in nomerili 3 km novih rovov. Prvi so raziskovali 
že člani planinskega kluba »Knpelj«, vendar so raziskovali jamo samo 580 m od 
vhoda. Odkritja Idrijčanov so pritegnila pozornost drugih slovenskih jamarjev. Zato 
je Jamarska zvezo Slovenije organiziralo raziskovalne tabore, kjer so sodelovali vsi 
slovenski jamarji. Po številu je bilo največ članov Jamarskega kluba Idrija in Ljub­
ljano-matica. 
Na prvem taboru l. 1966 so odkopali nadaljevanje. Prišl i so do mesta, kjer se jamo 
razcepi na dva delo - zgornjega in spodnjega. Najprej so začeli raziskovati spodnji 
del, ker prehod v zgornje predele še ni bil znan. Rovi so nizki in težko prehodni. 
Po Rovu treh članov so jo morji J KLM dosegli najnižjo točko - 575 m nad morjem. 
Točko leži 155 m pod zgornjim vhodom. Rov se konča v plitvem sifonu. Ze po obliki 
sodimo, da so rovi tod šele v fazi nastanka. Zato ni posebnih možnosti, do bi prišli 
nižje. Voda ob nevihtah hitro naraste. L. 1968 je presenetila jamarje, ki so bivakirali 
v tem delu jame. Komaj so se rešili po obhodnem rovu. L. 1969 se je angleškemu 
jamarju Johnu Russumu posrečilo odkriti prehod v zgornje dele jame. Sledil je 
močnemu prepihu in tako odkril nadaljevanje. Jamarji so prodirali vedno više. Kmalu 
so presegli državni globinski rekord, ki je pripadal Zankani jami pri Rašporju. član i 
JKLM so odkopali prehod v Divjo dvorano in raziskali Meander, Ljubljanski sifon, 
Trobento in Lofote. Angleži so ,po Angleškem rovu prodrli do Tihe dvorane. Razisko­
vanja so se ustavila pri globini 465 m. Strokovnjaki so menili, do v Pološki jami ni 
več pričakovati večj ih odkritij. Izmerili naj bi le še stranske rove, ki jih med dote­
danjimi akcijami niso imeli časa pregledati. člani JKLM smo upali, do jame še ni 
konec. Sklenil smo ponovno pregledati zgornje dele. Toko smo na akciji 2. aprila 1971 
obiskali dotedanji najvišji del - Tiho dvorano. Pretaknili smo vse kote, vendar o nada­
ljevanju ni bilo sledu. Našli smo le nekaj slepih rovov, najdaljši je meril 10 m. 
Pri povratku po Angleškem rovu smo postali pozorni no curke vode, ki je pršela 
na nekem mestu iz kamina v stropu. Preplezali smo kamin in odkrili nadaljevanje. 
Imenovali smo go Nebotičnik. Naslednji dan smo izmerili novo odkriti kamin in 
ugotovili, da smo jamo »povišali« na 514 m. To je pomenilo, da se je uvrstila na 
30. mesto na svetovni lestvici (sem uvrščajo samo jame, globlje od 500 m). Odkritje 
je sprožilo val novih akcij našega društvo. 
1. do 3. moja 1971 - je obiskalo jamo 5 članov z namenom, da po novoodkritih rovih 
prodre naprej. Ker je bilo v jami preveč vode, smo ostali no bivaku. 
3. do 6. julija 1971 - Petim našim in enemu članu JS PD Zelezničar se je posrečilo 
prodreti naprej. Odkrili smo 120 m dolg, zelo ozek meander. Imenovali smo go 
Bohinjski rov. Dva člana sta prodrla do višine 538 m. Ustavilo ju je zvonasto brezno. 
Jamo se je povzpelo na 28. mesto no svetovni lestvici. 
21.-25. julija 1971. Odpravi petih članov je uspelo preplezati Kamine - 100 m visok 
sistem brezen. Jamo so »poglobili« no 630 m. Poročali so, da se rovi nadaljujejo. 
9.- 13. avgusta 1971. šest udeležencev odprave je preiskalo nadaljevanje Kaminov 
in Domin. Našli so Havaje, Biološki in Primenoramijev rov. Kota 1249 m je najvišja 
v jami. Do sedaj je jama globoka torej 674 m. Iz Havajev in Biološkega rova je pihal 
vroč zrak, našli pa so tudi površinske živali. Po cenitvah biologov ne more biti več 
kot 10 metrov do površine. 
September 1971. Na zvezni akciji so raziskovali predvsem spodnje predele. Zgoraj 
so prišli samo do vhoda v Nebotičnik. 
29. november 1971. Ze na Pologu nas je presenetilo slabo vreme. Akcijo smo morali 
preložiti. 
6.- 9. aprila 1972. Na akcijo smo odšli Jazi, Manč, Primož, Miho, Igor in jaz. Na 
Polog smo prišli z velikimi načrti. Ze mesece pred akcijo smo premlevali možnosti, 
kam bi se jama lahko nadaljevala. Najbolj smo si želeli odkriti izhod na prosto. 
Tedaj bi odpadlo mučno tovorjenje velikih vreč do bivaka, naporno gvozdenje po 470 

471 
POLOS K A J AMA 
M 1 -500 10 20 
70 (1249 m) 
DOMINE 
PRIMENARAMIJEV ROV 
~\ ' 
• ):1t I . .,· 
~ ~-._].. : 
• --:---- ~.,~ ,' 
MANČEVO BREZNO 
zgorn, 35 -~. . . . 
EOHINJSKI ROV 
' 
: . 
···~ i . . 
i • 
spodnji ~ 
~.)""- • 10b 
qf 
17b 
Pa...OŠl-<A JAMA 
IIOVOOOKRJTI ZGORNJI DELI 
odkritih delov v Pološki jami Nalrt no novo 
DZilJL (l~LM) 
·58 
dpf'II - avgust t97l,april 1972 

Priprave pred odhodom v jamo, Pod steno v desnem delu slike sto skrito 
oba vhoda v Pološko jamo, ki se vzpenja vse do sedla v skrajnem 
levem zgornjem kotu slike Foto Primož Krivic 
ozkih meandrih Bohinjskega rova ter tuširanje v Nebotičniku in Kaminih. No planini 
Lo šci so namreč noši člani odkrili jamo, v katero je izredno močno pihalo. Prav tod 
bi se po načrtih morali končati najvišji deli Pološke jame - Hovoji in Biološki rov. 
Jamo no Lošci po je no žalost zasuto in bo treba prehod šele prekopati. Hoteli smo 
se prepričati o povezavi jame s površino, zato smo vzeli s seboj UKV radijsko 
postajo. Zmenili smo se z dvema kolegoma, do prideta čez dva dni vzpostavljat 
zvezo no Lošco. Računali smo, do v jami ne bo preveč vode. 
N o Polog so nos dostavili tolminski gasilci z džipom. Morali smo varčevati z močmi. 
Pred nami je bila šesturno naporno pot od vhoda do bivaka. Poslavljali smo se od 
sonca za tri dni. Počasi smo si navlekli jamske pajace in se ovesili z jamarsko 
opremo. Nato je bilo treba napolniti transportne vreče. Vsakdo je žalostno gledal 
velik kup hrane in pripomočkov, ki jih bi moral vse spraviti v omejeno prostornino. 
Počasi smo se lotili polnjenja. V vreči nazadnje ni ostalo niti za miš proznega pro­
stora. Nazadnje je prišlo no vrsto polnjenje svetilk s karbidom in vodo. Te so nam 
za tri dni nadomeščale dnevno svetlobo. Zgrabili smo nahrbtnike in pospešili vkreber. 
Akcijo se je začelo zares. človeka malo stisne pri srcu. V jami smo bili popolnoma 
odrezani od sveto. Vsako težjo poškodba bi pomenilo smrt, kajti ranjenca bi bilo 
nemogoče sp raviti zo;:iet no svetlo. Vendar nos je nekaj vleklo v jamo. človekovo 
radovednost in željo odkrivati novo je močnejšo od bojazni. 
Pošteno smo se spotili do vhoda v jamo. No stezi, ki so jo uhodile prejšnje ekspe­
dicije, je ležalo vejevje še od zime. Vedeli smo, do ni bil po Ionskem poletju od 
neuspele zvezne akcije sem nihče v jami. Zadnjič smo gledali brsteče zelenje in 
zasneženo pobočja Bohinjskih goro. Noto smo se spoprijeli z jamo. Napredovali smo 
stoje, kleče , se plazili, spuščal i skozi kamine, plezali meandre - skratka zganjali 
vso mogočo in nemogočo telovadbo. Osebno bi proglasil jamarstvo za najbolj vse­
stranski šport. Pri jezercu, ki nam je zastavilo pot, smo se pošteno odžejali. Kadilci 
so seveda izsilili svojo čikpovzo. Jezerce je treba obplezati in če imaš pasjo srečo, 
se znajdeš v sicer kristalno čisti , zato po strupeno mrzli vodi. Skozi Rolne smo se 
po nelogičnih prehodih prebili do mesto, kjer se jamo razdeli v dva kraka. Eden drži 
do najnižje točke jame - Rova treh članov . Drugi krak se vzpenja proti planini Lošci. 
Po spolzkem kaminu smo prišli do najbolj osovraženega delo poti no bivak - Johnove 472 

preše. Prehod je ozka luknja, ki dopušča napredovanje članov do teže 80 kg. Ko so 
člani porivali transportne vreče pred seboj, so se sproščale najsočnejše kletvice. 
Za trideset metrov dolgo pot smo porabili pol ure. Vdali smo se v usodo. S silo 
tod ne moreš dosti doseči. Kmalu za pasažo se pojavi Velika dvorana. Zopet si pri­
voščimo razkošje pokončne hoje. Iz stene teče studenček in vsakdo je hlastno popil 
nekaj požirkov. Kadilci so se zopet ubadali s čiki. Bistvene težave do bivaka so 
bile za nami. Preostalo nam je le nekaj zoprnih pasaž. Na koncu dvorane je ozek 
prehod, in zopet je bilo treba no kolena. Vedno bolj nestrpno smo pričakovali zadnjo 
- Amonalovo pasažo pred Divjo dvorano. Tam smo imeli bivak. Vsakdo je bil že 
večkrat v jami in si je v mislih že predstavljal, kam bo razpel mrežo in se zavil 
v toplo puhovko. Končno smo se med majavimi bloki zadnje pasaže prerinili v Divjo 
dvorano. Bivakiramo navadno v bližini jezerca, kjer je raven prostor, pripraven za 
kuhanje in spanje. Na bivaku smo presenečeno obstali. Nato nas je pograbil nemočen 
bes. Vsepovsod razmetani papirji, napol prazne konzerve, nepomito posoda. To so 
bili »uspehi« zadnje zvezne jamarske akcije. Poleg tega smo ugotovili, da so nam 
pokurili ves bencin, ukradli kuhalnik in izbili kline za viseče mreže. V jezerčku pa so 
se valjali papirji in prozne konzerve. 
Torej je tudi že sem prodrlo onečiščanje okolja. Nasmejali smo se edinole trem 
fižolčkom, ki so na pol kalili. Noto smo zavihali rokave in v eni uri za si lo pospravili 
prostor. Konzerve in papirje smo pobrali v velike polivinilaste vreče. Zapel je kuhal­
nik in polastila se nas je dobra voljo. Uredili smo si bivak mreže in zaspali. Tišina 
nas je v začetku motila. Preveč smo bili privajeni mestnemu hrupu. Utrujenost pa je 
vlekla oči skupaj, v polsnu smo prisluhnili oddaljenemu kapljanju vode. To je jamski 
utrip življenja in nenehnega spreminjanja. Voda dolbe počasi, vendar neprenehoma 
vedno nove rove in si kot človeški duh išče vedno novo pot. 
Zjutraj se nikomur ni ljubilo iz tople spolne vreče. Po dolgem prigovarjanju se je 
Manč žrtvoval za blagor skupnosti in začel kuhati čaj. Drugi smo še malo poležali, 
nato pa težkega srca zače l i oblačiti pajace. Ko smo zaužili toplo tekočino, nam je 
kri živahneje zaplola po žilah. Sklenili smo, da gremo po Angleškem rovu pogledat 
do Nebotičnika. Skozi zapletene preduhe, imenovane !letov sir, smo se splazili do 
brezen v Angleškem rovu. Ker poteka rov po močnem prelomu, nas je med potjo 
močila voda iz razpoke v stropu. Lestve v globljem breznu so ostale še od prejšnje 
odprave. Z nezaupanjem smo se obešali nanje, ker so bile precej zarjavele. Manč 
se je kot najlažji član odprave prvi spustil po njih. Tudi nam ni preostalo drugega, 
kot da zaupamo v trdnost lestve, ker druge nismo imeli. Pod Nebotičnikom je močil 
velik potok. Odločili smo se, da bomo naslednji dan poizkusili srečo. Nismo hoteli 
biti dva dni mokri v jami. Vrnili smo se na bivak in se spusti li po Divji dvorani 
navzdol proti Trobenti. Na prejšnjih akcijah so namreč pusti li še nekaj neraziskanih 
rovov. Ugotovili smo, da se ti rovi kmalu končajo s podornim skalovjem. Zato smo 
odšli nazaj na bivak in začeli kuhati. 
Naslednji dan nas je čakala najvažnejša na loga odprave. Napotili smo se v na- jvišje 
dele jame. Pričakovati je bilo obilno močo. Z odporom smo navlekli nase vlažne 
pajace. Pred odhodom je sledilo še obvezno polnjenje svetilk. Edino karbida smo 
zadosti našli na bivaku. V Angleškem rovu je voda močneje lila s stropa. Kljub temu 
smo se zakadili v Nebotičnik. Po 10 metrih lahke pleže smo prišli do ozke - 25 cm 
široke razpoke. Ta zaustavi vsakega debeluha. No prvi odpravi smo jo imenovali 
Selekcijska. Prehod se zdi nemogoč. Jamar mora izdihniti, preden se začne basati 
skozi. Strgani pajaci se prav radi zatikajo za skalne roglje. Prehod je treba izsiliti 
tudi za ceno nove luknje v pajacu. Razpoka je visoka 1 O metrov, nato preide v zvo­
nasto brezna. le prejšnje odprave so pritrdile vrv in oviro je hitro premagana. Z vrha 
Nebotičnika smo po 20 m dolgem prečnem prehodu prišli v Bohinjski rov. To je 
120 m dolg meander. Visok je do 5 m, je pa zelo ozek in težko prehoden. le vrh 
Nebotičnika nas je pošteno premočilo, zato smo za teh 120 m porabili dve uri. Pre­
močene obleke so nas ovirale pri napredovanju. Upali smo, do v Kaminih ne bo 
vode. Kamini so sistem zvonastih brezen, ki jih je treba plezati navzgor. Tudi tod 
473 so visele vrvi prejšnjih odprav. V breznih pa smo naleteli na cele slapove. Sprijaz-

niti smo se morali, da bomo čisto mokri. Vrvi .so bile obešene ra-.,no po sredi slapov. 
Vsakdo se je čim hitreje prebijal čez mokra mesta. Na vrh Kaminov smo prišli do 
kože premočeni. Slekli smo se in oželi cunje. Tako nam je bilo nekolika bolj toplo. 
Ob domenjeni uri smo poizkušali vzpostaviti zvezo s površino s pomočjo UKV oddaj­
nika, vendar nismo uspeli. Odločili smo se, da izmerimo Primenaromijev rov (ime je 
sestavljeno iz začetnic jamarjev prvopristopnikov). Skozi nizko, meandrasto pasažo 
smo se prebili do 15 m globokega brezna. Sproti smo tudi merili. Preplezali smo še 
nekaj manjših brezen. Napredovanje je preprečilo 60 m globoko navpično brezno. 
Imeli smo samo 40 metrov lestvic. Manče smo spustili do konca lestvic, Izjavil je. 
da vidi dno, vendar je še 20 m pod njim. Mokrota in telesni napor sta nas hudo zde­
lala. Zato smo se sklenili vrniti. Tudi svetilke so nam začele pojemati. Začeli smo se 
vračati proti bivaku. Težave so se še enkrot ponovile. Zavidali smo Mihu, ki se mu 
je pokvarila luč in je ostal na bivaku. V šali smo ga celo sumili, da si jo je namerno 
pokvaril in se tako rešil premočene kože. Z vrha Kaminov smo se bliskovito spustili 
po vrvi do vznožjo, tako da nas niti ni imelo časa premočiti. Na povratku se mi je 
Po lepih visokih meandrih 
hitreje napredujemo 
Foto Primož Krivic 
474 

zdel Bohinjski rov še težji. Se zodnji spust skozi zvonasto brezna in že smo stali pred 
Selekcijska. Ker je bil moj pajac preluknjan, se mi je zataknil za rogelj. četrt ure 
sem se reševal iz mučnega položaja, medtem pa me je neusmiljeno močilo. Ze so 
mi začeli popuščati živci, ko sem se le osvobodil. Polaščala se nas je razdražljivost. 
To je bila posledica izrednih naporov, ki smo jih pretrpeli. Z Jozlnom sva ostala 
zadnja, tovariši so se izgubili naprej. Na srečo nismo imeli več daleč do bivaka. 
Z velikim naporom sem preplezal brezno v Angleškem rovu. Zadnja sva jo prima­
hala na bivak. Na akciji smo bili 20 ur. Miha je vsem razdelil rezervno obleko, ki jo 
je imel. Nihče od nas namreč ni ohranil suhe krpice na sebi. Nato se je potrudil in 
nam skuhal juho, ki se nam še nikoli ni tako prilegla. Nato smo se zavalili v spalne 
vreče in zaspali. Neprijetni spomini preteklega dne so izginevali. Ze smo v mislih 
načrtovali nove pohode in pretehtavali nove možnosti odkritij. 
Naslednji dan je sledilo pospravljanje bivaka in basanje opreme v vreče. Na srečo 
je bilo več prostora v vrečah, ker ni bilo hrane. Počasi smo se poslovili od bivaka. 
Jozl je ob odhodu prižgal svečo, ki je še nekaj ur razsvetljevala večno temo. Nazaj 
grede smo se motali previdno in počasi proti izhodu. Na Pologu sta nas čakala 
Jeti in Nace, ki sta poskuša la z nami vzpostaviti zvezo s površine. Znebili smo se 
mokrih pajacev. čeprav utrujeni, smo vrgli nahrbtnike na ramo in odšli v Tolmin 
na pivo in pošto h Kranjcu. 
SKLEP: Pregled uspehov in neuspehov pri raziskovanju Po loške jame kaže, da se 
najbolje obnesejo ekipe 5 do 8 članov. Večina članov ekip JKLM je bila že večkrat 
v jami. Tako je manjšo možnost, da bi se na poti izgubili. Poleg tega dobro poznamo 
jamo in se s tem izognemo možnosti, da bi posamezne rove po pomoti dvakrat 
merili. Največja težava pri raziskovanju jame je transport opreme do bivaka v Divji 
dvorani. Na akciji vsak član prenese 20 kg težko transportno vrečo z opremo in 
hrano v jamo in nazaj. To pomeni 2,5 km plazenja, gvozdenja, pleže, pasaž in 
basanja skozi preduhe. Ekipa, ki dobro pozna pot in je spočita, rabi do bivaka 6 ur. 
Bivak je šele baza. od koder odhajamo na akcije. Z bivaka do Biološkega rova 
rabimo 4 ure hoje in pleže. V breznih so prvopristopniki napeli vrvi, po katerih 
plezamo s klupami (jumarji - pripravami, ki omogočajo samovarovanje in nadome­
ščajo Prusikove zanke). Sele po vsem tem transportu in pleži pridemo do še neraziska­
nih jamskih predelov. Razumljivo je, da nam no koncu že primanjkuje moči. Zarodi 
tega se trudimo, do bi našli na planini Lošci zgornji vhod v jamo. Tako bi se raz­ iskave zelo poenostavile. Bazo bi imeli lahko na planini. odpadlo bi dolgotrajno 
tovorjenje in bivakiranje. 
Opisal bi še opremo, ki jo uporabljamo. Vsak član mora imeti čelado, na njej 
pa pritrjeno čelno karbidovko ter čelno električno svetilko (če karbidovko odpove). 
Oblečen je v enodelni pajac. Dvodelna obleko ni primerna, ker se zatika v ožinah. 
Rovi so polni ostrih robov, ki hitro uničujejo obleko in obutev. Na bivaku spimo 
v visečih mrežah. Spolne vreče morajo biti puhaste, ker je zrak vložen in mrzel. 
Pri pleži po navpičnih breznih rabimo predvsem alpinistične pripomočke. Ponavadi 
jamarji raziskujejo brezno s površine navzdol. Mi smo morali napredovati v obratni 
smeri. Kamini so jamska alpinistično smer. Preplezati so jo morali s pomočjo stremen 
in svedrovcev. Zelo priročna pripravo, ki smo ,jo prevzeli od alpinistov je klupo 
(jumor). Z njo lahko plezamo po pritrjenih vrveh. Tako ni treba nositi lestev. Po 
vrveh se spuščamo s Fischerjevimi vponkami in desonderji. Težko bi primerjali jamske 
vzpone z alpinističnimi. Vsako zvrst ima svoje značilnosti. V jami vplivajo še dodatni 
dejavniki - mraz, mokrota in temo. Zaradi njih napredujemo bolj počasi. N i pa 
takega strahu pred globino in občutka izpostavljenosti. Pri naših akcijah je potrebna 
izredna previdnost. Ze lažja poškodba bi bila usodna. Nihče si ne zna predstavljati, 
kako bi potekalo reševalna akcija, če bi morali ponesrečenca spravljati po 2,5 km 
poti do izhoda. 
Vse na novo odkrite dele jame je treba obvezno izmeriti. Nimamo posebnih meril­
nih ekip. Dva člana merita hkrati z napredovanjem ostalih. Merimo s kompasi in 
merilnimi trakovi. Ta način je še najbolj primeren, ker ni treba istih rovov dvakrat 
475 obiskati. Tudi načrte skiciramo delno že v jami. 

Pa poglejmo še vloženo delo in njegove rezultate. Pri raziskavah Nebotičn ika smo 
v jami prebili 120 dni. Najdaljša akcija je trajala 110 ur nepretrganega bivanja pod 
zemljo. Do bivaka smo prenesli 720 km opreme. Za hrano smo porabili 2000 din 
društvenega denarja. člani ekspedicij smo si druge izdatke plačevali sami. In rezul­
tati ? Jamo smo »poglobili« za 233 m. Celotna globina znaša 674 m (najgloblja jama 
na svetu je Gouffre de la Pierre Saint Martin v Franciji - 1360 m). Tako smo se tudi 
mi uvrstili na svetovno jamsko lestvico. Pološka jama je tako 18. najgloblja jama 
na svetu, in druga med jamami, ki drže navzgor. Novih rovov smo namerili 2,5 km 
tako da je celotna dolžina 10 200 m. Tako je pri nas samo še Postojanska jama 
daljša, verjetno pa jo bo Pološka kmalu presegla. 
V Pološki jami nas čakajo še mnogi neodkriti predeli. Naše gore so izredno slabo 
preiskane. Verjetno bomo našli še kakšen jamski objekt, ki se bo uvrstil na globinsko 
lestvico (poleg brezna pri Gamsovi glavici nad Bohinjskim jezerom). 
Na koncu bi poudaril, da je najdba Nebotičnika plod raziskav vseh jamarjev, ki so 
jamo raziskovali. Omogočil i so nam, da no njihovem delu zidoma •naprej, kot bodo 
prihodnje generacije no našem. 
V KRALJESTVU VISOKEGA ATLASA 
JANEZ BROJAN st. 
Jutro 1 0. morco 1972 je bilo v Kranju in Brnikih joka živahno. Kako ne, v nestrpnem 
in veselem pričakovanju, o obenem s tesnobo v prsih se je sto planincev prerivalo 
od okenca do okenca in si urejalo vse potrebno, carino, potne liste in vozne karte 
zo letalo. Pristojo noše letalo, ki nos popelje v Afriko. Ob polštirih se je že pričel 
premikati, po petih minutah po smo se ločili od noše zemlje in zapluli nad obloke. 
Leteli smo proti Benetkam no višini 8000 m, preko N ice in Marseilla, zdaj na višini 
10 000 m, s hitrostjo 900 km/h pri temperaturi -56°. Preko Gibraltarja smo leteli ob 
6.10 ter pristali v Cosoblanci ob 6.50. Vožnjo je bilo udobno. Pogled na Benetke in 
M arseille je bil lep in čist, sicer po je ležalo pod nami meglo. Ko smo pristali, se je 
rovno danilo. Jutro je bilo obločno in mrzlo. Kmalu dobimo svojo opremo, jo spra­
vimo pred leta liščem in čokoma avtobuse zo Marakeš. Ob desetih šele prigrme. 
Maroko leži približno med 28-36° severne širine in med 1-10° zahodno od Green­
wicha. lmo okoli 445 000 km2 površine (zo primerjavo z Jugoslavijo 256 000 km
2
) ter 
nekaj nod 16 milijonov prebivalcev, od lego neko ko 200 000 Evropejcev (največ Fran­
cozov, ltolijonov in Špancev). Postal je neodvisno in samostojna država šele leto 
1956 in je danes kraljevino (kralj Hasan 1 1.). G lavno mesto je Robat (260 000 prebi­ valcev), v katerem je tudi jugoslovansko veleposlaništvo. Največje mesto je Casa­
blanco, ki se zelo hitro širi in imo danes že okoli l 300 000 prebivalcev. Druga večja 
mesta so še Marakeš 280000, Fes 260000, Ta nger 170000, Oujda 160 000 in Tetuon 
120 000 prebivalcev. 
Pretežni del prebivalstva je muslimanske veroizpovedi. Od prebivalstva govori 60 % 
berbersko, 35 % o rabsko. Vendar sta oba jezika enokoprovna. Od tujih jezikov se 
je najlažje sporazumeti v francoščini. Zarodi vpliva Atlontiko in Sredozemskega 
morja je klimo v Maroku zelo različna : mediteranska na severu, atlantsko na zahodu, 
kontinentalna v enem delu notranjosti in tropsko v južnem in zahodnem delu dežele. 
Poprečna temperatura pozimi (januar) je v notranjosti med - l O in - 200 Celzija, po­
leti (avgust) + 20 do 22° C. Vendar so v posameznih predelih odmiki od poprečko 
zelo veliki. 
V januarju pade temperatura v Marakešu do 0° C, v februarju po zraste že do + l 70 C, 
v avgustu pa do + 45° C. Obdelovalnih površin je v Maroku le okoli 15 %, pa vseeno 476