Katoliški
IC*
rti*
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun : štev. 24/12410
Wk
Leto XX. - Štev. 36 (1016)
Gorica - četrtek, 12. sept. 1968 - Trst
Posamezna številka L 50
UeMiegi uri slovenskega nreda
Prihodnjo nedeljo, 15. septembra bo v Novi Gorici veliko ljudsko slavje, ki ga Prirejajo tamkajšnje oblasti ob 25-letnici vstaje primorskega ljudstva, kot se glasi Uradni naziv slavja. Kaže, da bo to mogočna manifestacija, ki se je bodo udeležili desettisoči ljudi in najvišji predstav-niki oblasti; najbrž bo prišel tudi sam Tito, če se zadnje čase ni premislil. Od tem dogodku se nam vriva razmišljanje 0 komunistični partiji Slovenije in neizpolnjenih upih slovenskega naroda.
Med zadnjo vojno, zlasti še po kapitulaciji Italije si je komunistična partija Priborila vso oblast nad slovenskim ljudstvom. S kakšnimi sredstvi se je to zgodilo, vemo vsi in nas tu ne zanima. Dejstvo je pa, da je partija postala maja 1945 absoluten gospodar nad slovenskim ljudstvom in je to tudi ostala do danes. Oblast pa pomeni tudi odgovornost in sicer odgovornost do vladanih in odgovornost do zgodovine, ki bo nekoč nepristranski sodnik. Vladati pomeni namreč skrbeti za obči blagor ljudstva po pro-Sramu, ki si ga vladajoča ekipa zastavi. Vli je KPS izpolnila program, ki si ga je v revoluciji zastavila in si z njim pridobila zaupanje velikega dela slovenskega, z!asti primorskega ljudstva?
NARODNO ZEDINJENJE
Partija je med vojno razvila predvsem Ustavo združenja vseh Slovencev. Takrat ie bilo slovensko ozemlje razkosano kot Se nikdar v zgodovini. Zato je nujno bil Prvi cilj vsake narodne politike združenje tseh Slovencev	v	eni	državi.	OF, ki je
takrat delala v	imenu	Partije,	je ta cilj
Postavila na prvo mesto. Ali je Partija ta cilj dosegla? Leta 1946 in 1947 smo prisostvovali, kako so se razvijali spori o me-iah Slovenije. Slovenska in z njo jugoslovanska partija sta takrat zaigrali na Napačno karto Sovjetske Rusije in s tem Opravili morda	za	vedno sen o združenju
vseh Slovencev	v	eni	državi.	Sovjeti so
Jugoslovanske in zlasti še slovenske koristi zabarantali za svoje interese kot vedno v zgodovini. Pri tem so jim pomagali •udi slovenski komunisti zlasti na Primorskem s svojo neumno in trmoglavo Politiko do Angležev in Amerikancev. Komunistična partija nosi zato zgodovinsko odgovornost, da je ostalo izven meja Slovenije tako veliko število Slovencev.
Ta teden se vrši v Novi Gorici kongres slovenskih zgodovinarjev in bo na njem Žovoril tudi Metod Mikuž o boju za slo-venske meje. Zelo verjetno bo tam prof. •Vlikuž trdil drugače kot smo zgoraj zapisali. Toda tisti, ki smo tista leta po vojni živeli na Primorskem in gledali brezglavo Narodnostno politiko slovenske partije, smo trdno uverjeni, da je ravno partija zaigrala slovenske narodnostne meje na Primorskem in na Koroškem.
AVTONOMNA SLOVENIJA
Drugi cilj, za katerega se je OF med revolucijo borila, je bila svobodna in avtonomna Slovenija v okviru federativne ljudske republike Jugoslavije. Edvard Kocbek piše v svoji knjigi »Listina«, da Je na kongresu v Jajcu konec novembra 1943, na katerem so položili temelje po-vojni Jugoslaviji, Tito zagotovil slovenskim odposlancem, »da se bosta po vojni do kraja uveljavila načelo samoodločbe naroda in načelo federativne skupnosti jugoslovanskih narodov.« (Str. 540).
To je bil tudi veliki cilj, zaradi katerega s« se v ogromni večini borili Slovenci, ki so stopili v OF. Toda kaj je od tega cilja po vojni uresničila komunistična par-•Ija Slovenije? Od suverene republike Slo-venije v federativni Jugoslaviji je ostalo 1® ime, sicer pa Je tudi nova Jugoslavija centralistično urejena podobno kot je bila nekdanja. Vse važnejše se odloča v Beogradu ne samo v zunanji politiki, temveč Prav tako v gospodarski in socialni polivki. Republika Slovenija je dejansko postala zopet le ena izmed pokrajin Jugoslavije, ki odloča o sami sebi le v najmanjši meri.
Ves ta razvoj na staro je potekel v po-
vojni Jugoslaviji brez kakih vidnih protestov slovenske partije in njenega vodstva, čeprav je suverena republika Slovenija v federativni republiki Jugoslaviji bil eden glavnih ciljev vse osvobodilne borbe. Tudi ta cilj je torej šel po gobe po krivdi slovenske partije.
Nujna posledica takšne politike je padec narodne zavesti med Slovenci. O tem tožijo danes partijci sami in njih časopisje, ki so zaskrbljeni za sam obstoj slovenskega jezika in narodne kulture, da ne govorimo o gospodarskem izkoriščanju Slovenije na račun Beograda.
Ko torej te dni primorsko ljudstvo v Jugoslaviji slavi 25-letnico boja za narodno osvoboditev, zamejski Slovenci spominjamo KPS na odgovornost, ki si jo je prilastila pred slovenskim ljudstvom, a v tako majhni meri izpolnila.
Po zadnjem ostrem sovjetskem »diktatu« češkim prvakom, ki so ga le-ti morali sprejeti na nedavnih težkih pogajanjih v Moskvi, se notranji položaj na Češkoslovaškem vedno bolj zatemnjuje. Okupacijske sile držav Varšavskega pakta s Sovjetsko zvezo na čelu namreč ne kažejo najmanjšega namena zapustiti Češkoslovaško vse dotlej, dokler ne bo položaj popolnoma »normaliziran«. Kaj vse pojmujejo Sovjeti in njih zavezniki za »normalizacijo«, pač ni težko uganiti. Že sam sovjetski uradni tisk, od partijske Pravde do vladnih Izvestij namreč ves zadnji čas grozeče grmi proti Če-
Belgijski narodni problemi
Belgija je narodno mešana država. Flamci govore svoj jezik, ki je pravzaprav 'ho-landščina, Valanti pa francoščino. Ves severni del Belgije je flamski. Flamci sestavljajo približno 60% celotnega belgijskega prebivalstva. Narodnostna ureditev je teritorij ato a, kar pomeni, da so kraji, .kjer bivajo Flamci, uradno flamski s flamskimi napisi in istim uradnim jezikom. Bruselj, belgijsko 'glavno mesto, je dvojezično, čeprav leži na čisto flamskem o-zemlju. Tudi napisi so vsi dvojezični. Na jugu države je pa vse francosko.
Že dalj časa velja odredba, da se morajo od petega razreda ljudske šole vsi Valonci učiti flamščine in vsi Flamci francoščine, toda dejanski položaj je tak, da v resnici skoro vsi Flamci obvladajo francoščino, Valonci so pa le redki, ki bi znali
flamsko. Valonci so kakor navadno vsi Latinci trdi za tuje jezike, pa obenem domišljavi, češ da se jezika »kmetov« ne bodo učili. Ta nadutost nehote vpliva na Flamce, da hočejo svojo »višjo« kulturo dokazati s tem, da le francosko občujejo med seboj. (Ali ni nekaj podobnega v naših domačih razmerah na Tržaškem in Goriškem, le da sta tu v igri italijanski in slovenski jezik?) Tako se v Belgiji dogaja, da je v mestih, ki spadajo v flamsko območje (kot Oostende, Jeebrugge, Gant) opaziti, da so privatni napisi dostikrat tudi ali samo francoski. V valonskem delu Belgije se kaj obratnega nikjer ne dogaja. Vendar se narodna zavest med Flamci vedno bolj zboljšuje. Vedo, da so v državi večina in da po pridnosti Valonce daleč presegajo. Zakaj naj bi se potem sramovali svojega jezika?
ŠTANDREŠKI KMETJE
so se postavili za svoje pravice
V	ponedeljek je buldožer podjetja Mat-tiroli zaril svoje lopate v zemljo, da bi odprl nov odsek ceste med Sovodnjaimi in Standrežem tam, kjer ta dela oster ovinek v smeri proti železnici. Pokrajinska uprava je namreč sklenila, da ta ovinek odpravi in spelje cesto po novi trasi. Toda pri tem se uprava ni prav nič zmenila za koristi domačih kmetov. Namesto da bi novo cesto začrtali ob poljski poti, ki že vodi preko njiv od Murve do Pilošča, so začrtali novo traso le nekaj metrov vstran od poljske poti. Poleg tega so za odvzem zemljišča dosegli razlastitev, češ da gre za delo javne koristi. Na ta način bi po zakonskih določilih plačali dobro orno zemljo po 300 lir kv. meter, po odbitkih bi pa kmetje dobili le kakih 150 za kv. meter.
štandreški kmetje so vedeli za namero pokrajine in so že prej posredovali, da bi načrt za casto spremenili ali vsaj plačali za odvzeto zemljo primemo odkupno ceno. Toda namesto odgovora je prišel buldožer, da meni nič tebi nič 'razrije njihovo zemljo. Tedaj je pa kmetom zavrela kri. Pridrli so s traktorji in kosilnicami ter zaustavili buldožer in zagnali krik in vik nad nezaslišanim postopanjem.
Protest je zbudil pozornost. Buldožer se je odpeljal domov, iz mesta pa so prišli zastopniki oblasti, da vidijo, kaj se dogaja. Razjarjeni kmetje so jim dopovedali, da je zemlja njihova in da ne morejo kar tako razlaščati in jemati ljudem kruh od ust.
Zvečer so imeli kmetje zborovanje, na katerem so sklenili, da pošljejo zastopstvo v Gorico, da se pogaja za njih pravice. Ce zastopstvo ne bo uspelo, so pripravljeni začeti nove proteste tako, da jih bo tudi cela Gorica slišala.
Ob tem novem protestu kmetov se člo-
veku zbuja sum, da tudi v Italiji ni oblastem kaj prida skrbi za kmeta, podobno kot v socialističnih državah. Z neverjetno lahkoto mu namreč jemljejo zemljo za potrebne in nepotrebne stvari, pri tem pa postopajo s kmetom, kot da bi bil zemljo ukradel. Čeprav je razlaščanje v soglasju z zakonom, vendar ni pravično, ker ni prav, da mora kmet trpeti škodo za vse. Zato je vsa javnost solidarna s štandre-škirni kmeti v boju za njih pravice.
Slovenski občinski svetovalci (Sfiligoj, Bratina in Bratuž) se za stvar zanimajo in nastopajo v obrambo kmetov. Bili so pri županu, pri predsedniku pokrajinske uprave in na kvesturi, kjer so prikazali upravičenost nastopa kmetov s traktorji in zahtevali, da se njihovim zahtevam ugodi v najvišji meri. Pri tem niso zamolčali prepričanja, da gre pri stvari za načrtno uničevanje slovenskega kmeta in sploh slovenske skupnosti. In prav kmetovalci iz Štandreža vedo povedati, da se je te dni neki funkcionar pokrajinske uprave izrazil: »Pojdite si kupit zemljo v Furlanijo.«
Katoliška Cerkev na Norveškem
Pred 900 leti so Normani, ki so prispeli iz Norveške, prodrli v južno Italijo in premagali čete papeža Leona IX., papeža samega pa ujeli in kasneje izpustili po plačilu velike odkupnine. Kasneje so podpirali Cerkev, ki se je borila za zaščito svoje avtonomije. Zadnji papež angleškega porekla Hadrijan IV. je bil, predno je bil izvoljen za papeža, apostolski delegat na Norveškem. Danes je na Norveškem samo nekaj nad 1000 katoličanov in 60 duhovnikov. Predstavljajo seveda v deželi veliko manjšino. Ostali so protestanti.
škoslovaški, njenim voditeljem in zlasti tisku in radioteleviziji. Iz tiskovnih poročil je tudi jasno razvidno, da nimajo napadalne čete namena umakniti se s češkoslovaškega ozemlja, dokler ne bodo izpolnjene vse temeljne zahteve po preusmeritvi v notranji in zunanji politiki češkoslovaške republike. Uvedba stroge cenzure, kazenski ukrepi proti »protirevo-lucionarjem«, prenehanje vsakršnih napadov tiska na okupatorje, zahteva po nekaki legalizaciji vdora petih držav s strani same praške vlade — to so morda glavne postavke, mimo katerih sovjetski voditelji nočejo.
Da je temu tako, kažejo zadnji premiki sovjetskega vodstva in obiski na Češkoslovaškem. Tako je pred nedavnim dospel v Prago podminister za zunanje zadeve Vasilij Kuznecov na razgovore s praškimi voditelji. Izgleda pa, da ni prišel na navadne razgovore, ampak kot nekak »gauleiter«, ki ima vsa polnomočja svoje vlade za vrhovno nadzorstvo v kaki kolonialni deželi. Opazovalci so mnenja, da je Kuznecov prišel z ultimativnimi zahtevami do čeških voditeljev. Ti so se sami dolgo posvetovali v gradu Lany blizu Prage, da bi zavzeli svoje odgovorno stališče do sovjetskih zahtev. Izgleda, da Sovjeti namreč niso zadovoljni s »počasnostjo« izvajanja moskovskega »diktata« ter si želijo hitrega postopanja in večje odločnosti v zatrtju še preostalih iskric svobode. Okupacijske čete naj bi namreč sploh ne zapustile češkoslovaškega ozemlja in Dubček naj bi moral sprejeti nastanitev čet varšavskega pakta na meji z Zahodno Nemčijo. Vsekakor je jasno, da se želijo sovjetski napadalci trdno zasidrati na češkoslovaških tleh in z brezobzirno doslednostjo izvajati vse posledice svoje samovolje.
Značilno je tudi to, da se je Kuznecov podal v Bratislavo na razgovore s tajnikom slovaške partije Husakom. Slednji je, kot izgleda, kar dobro zapisan pri kremeljskih voditeljih, saj je baje med prvimi zahteval priznanje ilegalnosti 14. kongresu češke partije, ki se je na skrivaj vršil v Pragi. Govoril pa je tudi o »proti-revolucionarjih« v zvezi z zahtevo po razpustitvi dveh neodvisnih političnih organizacij, »Kluba 231« in »KAN«. Pri vsem tem naj podčrtamo še dejstvo, da bi Sovjeti verjetno radi izrabili slovaške avtonomistične težnje ter s tem razdvojili obe etnični skupnosti, ki sestavljata Češkoslovaško.
Prav zadnje dni je prispel v Moskvo predsednik češkoslovaške vlade Oldrich Černik, kjer se je sestal s sovjetskim ministrskim predsednikom Kosiginom. Pogovorov se z obeh strani udeležujejo tudi razni ekonomski ministri, kar daje misliti, da gre predvsem za gospodarska pogajanja. Vsekakor pa so predmet moskovskih razgovorov tudi politična vprašanja, od umika okupacijskih čet do ostalih perečih problemov v zvezi z invazijo Češkoslovaške. Prav gotovo pa je tudi ta sestanek vladnih načelnikov le srečanje med neenakima partnerjema, od katerih ima eden za seboj tanke in grožnje z modernim morečim orožjem, drugi pa le moralno silo, ki je pa mnogo hujši nasprotnik ne smatra vredno upoštevati. Ali naj bo to kak dialog?!...
Češkoslovaška javnost pa med-
tem z grenkobo požira vsak dan bolj polno kupo pelina, ki ji ga toči Kremelj. Pri vsem tem pa ostaja vseeno enotna in povezana v pasivnem boju proti rožljanju tiranske okupacijske armade. Zaveda se, da ne more v danem trenutku storiti drugega kot sprejeti vsiljene ukrepe svojih voditeljev v upanju, da se prepreči vsaj nadaljnje še hujše trpljenje.
Svetovno javno mnenje še vedno z ogorčenjem spremlja češkoslovaško tragedijo. Z nečastno izjemo nekaterih izvenevropskih držav in komunističnih partij so vsi bolj ali manj ostro obsodili sovjetski zločin nad malim kulturnim narodom. Tudi zahodni komunisti so formalno obžalovali sovjetski poseg, čeprav seveda po drugi strani zagotavljajo prijateljstvo Sovjetski zvezi in mednarodni komunistični solidarnosti. Zlasti italijanski komunisti se morajo izvijati iz večjih težav, izvirajočih iz različnih pozicij v svoji stranki. Jasno pa je, da je vse zastonj smatrati češkoslovaško tragedijo samo kot trenutno napako sovjetske politike, kajti v resnici je le sad večnega komunističnega pohlepa po nadvladi v svetu.
DE GAULLE OBSODIL SOVJETE
Na svoji zadnji tiskovni konferenci je francoski predsednik De Gaulle izpovedal več zanimivih stvari, katere je svetovna javnost z radovednostjo pričakovala. Zlasti so časnikarje zanimale generalove izjave o sovjetski invaziji Češkoslovaške. Če so bili prej uradni predstavniki francoske vlade sicer do tega negativni, a ne preveč odločni, je sedaj predsednik francoske republike kar energično obsodil sovjetsko okupacijo Češkoslovaške in izjavil še, da je za Sovjete tkzv. socialistična solidarnost le izgovor za sovjetsko hegemonijo v svetu. Drugače pa je francoski predsednik sicer zvrnil krivdo tudi za zadnje dogodke na blokovsko politiko in zlasti na sporazum v Jalti, pri katerem Francija ni sodelovala. S tem je uradna Francija nekoliko popravila mučni vtis, ki je nastal, potem ko je zunanji minister Debre imenoval poseg na Češkoslovaškem le za trenutni incident na poti pomirjenja...
BRITANSKI OBISK V BUKAREŠTI
Britanski zunanji minister Ste-vvart je opravil svoj napovedani obisk v Romuniji, kamor bi moral po obiskih v Bolgariji in na Madžarskem. V slednji dve državi pa se ni podal, ker sta vladi v Budimpešti in Sofiji sodelovali pri napadu na Češkoslovaško. V sedanjem trenutku je Stewartov obisk še posebno važen, ker je Romunija sama še vedno v strahu pred možno sovjetsko invazijo, kljub ponovnim zagotovilom kremeljskih voditeljev. Stewart se je sestal s svojim romunskim kolegom Manescujem in obiskal tudi predsednika republike in partijskega tajnika Ceausescuja. Obe vladi sta soglasni v zahtevi po neodvisnosti vseh držav in po ne-vmešavanju v notranje zadeve drugih držav. Kot izgleda, si hoče Romunija na vsak način še bolj zagotoviti podporo zahodnih sil, kot si je že to zagotovila s strani Jugoslavije. Pa tudi Kitajska je že menda pripravljena nuditi vso pomoč Bukarešti v slučaju sovjetske invazije...!
Stran 2
PO	VRNITVI^IZ
VESELJE JERUZALEMSKEGA ROMARJA
Pismo	nove	slovenske
NIČ NEPOTREBNE PANIKE
Iz raznih radijskih poročil slišimo tudi o raznih atentatih v Palestini. Tak bombni atentat je bil v Jeruzalemu tudi v sredo,
29. avgusta zvečer. Slovenski romarji smo se po večerji odpel j ah v baziliko Dominus flevit v vrtu Getzemani, da smo tam imeli uro molitve od 20. do 21. ure. Med molitvijo se nekje v mestu sliši eksplozija v nočni tišini. Mi nadaljujemo našo molitev in jo v miru zaključimo. Ko se po 21. uri vozimo domov v hotel, opazimo, da so ulice precej prazne in bari zaprti. Vendar drugače nič posebnega. Naslednji dan pa zvemo iz časopisov, da so v novem delu Jeruzalema položili bombo ob neki policijski šoli in da je bilo šest oseb ranjenih.
Vendar je zjutraj teklo življenje v mestu povsem normalno dalje. Torej nobene nepotrebne panike in alarmiranja. Vsega tega je več po časopisih in pri Združenih narodih kakor pa v Palestini sami.
Izraelci obvladajo položaj in so odločeni, da se ne umaknejo vsaj iz krajev do Jordana. Zato pa je videti povsod, kako gradijo nove ceste, širijo stare, vse pa na vso moč hitijo asfaltirati. Pri cestnih in gradbenih delih so zaposleni predvsem Arabci, ki imajo sedaj dober zaslužek, ki ga prej niso imeli. Podoba je torej, da Izraelca Arabcem ne zaupajo, Arabci Izraelcev pa ne ljubijo, vendar jih trpijo, ker jim dajejo zaslužek in prinašajo v deželo napredek, ki ga prej ni bilo. Če ne bodo 'tuje sile pihale v žerjavico in če bodo Izraelci imeli potrebno uvidevnost do pravic Arabcev, bo gotovo prišel mir tudi v to nemirno deželo.
PO VRNITVI IZ PALESTINE VESELJE JERUZALEMSKEGA ROMARJA
Kaj doživlja romar ob obisku v Sveti deželi? Reči moram, da veselje in žalost.
Veselje krščanskega romarja je v tem, da more hoditi po stopinjah Jezusa Kristusa.
Evangeljski dogodki dobivajo tukaj nov okvir in s tem tudi novo, globlje in bolj stvarno umevanje. To velja za nas duhovnike pa tudi za vernike. V bogoslovju in tudi drugače smo se veliko bavili s svetim pismom in njega razlago. Toda ko smo prišli v Palestino, smo spoznali, kako je 'bil zgodovinski in zemljepisni okvir naših svetopisemskih predstav napačen in daleč od resničnosti. Kajti nobena razlaga ne more dati tega, kar da človeku obisk svetih krajev. Kako drugače smo si npr. predstavljali Nazaret in Marijino življenje v Nazaretu. Res je, da današnji Nazaret ni tisti iz časov Marije Device, vendar zemljepisni položaj je ostal isti, pokrajina je še vedno taka kot je bila, arabske žene in dekleta se še vedno nosijo, kot se je nosila Marija, njih dnevno delo je tisto, ki ga je opravljala Mati božja.
Kako lažje je jeruzalemskemu romarju predstavljati si tudi Jezusova potovanja
    .............................................
NOVICE IZ SLOVENIJE
po Galileji, potem ko je videl ne samo Nazaret, temveč tudi goro Tabor, Kano Galilejsko, Naim, Genezareško jezero in kraje ob njem, ki so nam znani iz evangeljskih pripovedi. Koliko bolje razume Jezusove prilike, potem ko je videl življenje palestinskih kmetov in pastirjev, ki še vedno hodijo za svojimi čredami po samarijskih hribih in judejskih pustinjah. Koliko lepše doume romar Jezusov govor na gori, ko stoji na Gori blagrov in gleda dol na Galilejsko jezero in na pokrajino ob njem.
Posebno pa velja to za Jeruzalem. Sedanji Jeruzalem pač ni več tisti iz Jezusovih časov, saj je bil od takrat do danes večkrat porušen in znova pozidan. Vendar je tempeljska ploščad ostala kot je bila, Oljska gora je še vedno tam, Getzemani, potok Cedron sta kot nekdaj, gora Sion, studenec Siloe pod njo, pa Betanija in Ain Karem, pa Betlehem, vse to zaživi romarju pred očmi v novi perspektivi. Zlasti pa Via dolorosa in Kalvarija. Ko hodiš po tej poti, te neprestano spremlja misel: Tukaj je hodil naš Gospod, tukaj je srečal svojo mater, po tej poti je nesel križ. V baziliki božjega groba se zamisliš: Na to skalo so zasadili križ, ki je na njem visel božji Sin. Tukaj je hudobija slavila svojo zmago, a prav tukaj je tudi zmagala božja ljubezen. Tu so se izpolnile napovedi o smrti Sinu božjega. Vse, kar si slišal o Jezusovem trpljenju in si stavil v neki nedoločen prostor, dobi tu svoj trden, otipljiv, zemski okvir.
In končno božji grob! Začetek velike noči je tukaj, iz te votline je tretji dan vstal poveličani Kristus. Tukaj, tako blizu kraja trpljenja in smrti, je kraj vstajenja in poveličanja Kristusovega. Tukaj je tudi začetek našega veselja, našega upanja v vstajenje.
Kristjan, ki sam vse to doživi, razume tudi, zakaj so od davnih časov romali semkaj v Palestino kristjani iz vseh dežel, razume navdušenje križarjev, ki so šli, da osvobodijo božji . grob, razume njih veselje, njih žrtve, čeprav morda ne odobrava njih ravnanja.
Kako so zaradi tega z drugačnim prizvokom donele naše slovenske pesmi na svetih krajih: Marijine v Nazaretu, božične v Betlehemu, »Večerja zadnja« v dvorani zadnje večerje, postne in velikonočne v cerkvi božjega groba. Nič čudnega, če so bila grla vrlih tržaških pevk neutrudna do zadnjega dne in so utihnila šele v zrakoplovu ob povratku domov. Veselje jeruzalemskega romarja se da samo doživeti, ne pa opisati.
(r+r)
(Se nadaljuje)
: ,,1-^atoliŠki glas1* v vsako slovensko družino!
Asfaltirana cesta Črni vrh-Godovič
Te dni so izročili prometu odsek ceste Crni vrh-Godovič, ki jo je asfaltiralo cestno podjetje Gorica. Ceste niso samo asfaltirali, temveč so jo tudi nekoliko razširili zlasti na ovinkih. Tako je sedaj med Novo Gorico in Ljubljano nova asfaltirana cestna zveza preko Črnega vrha in Godoviča. Po novi cesti se skrajša razdalja med Gorico in Ljubljano v primeri s cesto preko Postojne za 17 km, poleg tega je nova cesta bolj prosta, ker na njej ni in ne bo nikoli toliko tovornega prometa kot na postojnski. Nova cestna zveza bo zato prav prišla za vse, ki potujejo v Ljubljano skozi Vipavsko dolino. Služila bo pa tudi turističnemu prometu, saj so v črnem vrhu poleti hladne počitnice, pozimi pa lepa smučišča.
Uradna otvoritev nove žičnice na Sveto goro
Dne 6. septembra popoldne so ob navzočnosti krajevnih oblasti slovesno otvorili na novo zgrajeno žičnico na Sveto goro. Simbolični trak je prerezal podpredsednik občine Joško Humar. Otvoritve so se udeležili tudi predstavniki podjetja Ribi iz Gorice, ki je zgradilo prvo žičnico, katero so med zadnjo vojno partizani pognali v zrak, predstavniki tovarne Ceretti-Tanfani ter tovarne Redaeli iz Milana, ki sta sodelovali pri gradnji sedanje žičnice.
Žičnica je dolga 1810 m in prepelje 420 oseb na uro. Nosilna vrv z debelino 48 mm
prenese pretežno silo 230.000 kg ter je težka 21.000 kg. Žičnica ima dve nosilni vrvi. Premer vlečne vrvi znaša 23 mm, pretežna sila pa 42.000 kg. Žičnica ima še protivrv, ki je nekoliko šibkejša od vlečne.
Od 15. avgusta dalje, ko je žičnica stekla, pa do uradne otvoritve, so s prevozi in bifejem na spodnji postaji inkasirali okoli 20 milijonov dinarjev.
Zelo velik dotok romarjev so zabeležili v nedeljo, 8. septembra. Vse do večera je bila žičnica tako oblegana, da so romarji čakali eno uro in več, da so se odpeljali v dolino. Nič manjši dotok ne pričakujejo za nedeljo 15. septembra, ko bodo v Novi Gorici proslave 25-letnice vstaje in bodo gotovo ljudje porabili priliko, da se po-vzpejo še na Sveto goro.
Mesta v Sloveniji
Po stanju 30. junija 1967 ima Slovenija 51 mest. Več kot deset tisoč prebivalcev imajo naslednja (v oklepaju leta 1961):
Ljubljana 199.700 (165.200); po najnovejših podatkih je imela Ljubljana aprila meseca letos že 203.000 prebivalcev. Maribor 111.900 ( 97.500); Celje 33.600 ( 28.000); Kranj 25.800 ( 21.500); Jesenice 16.700 (15.700); Trbovlje 16.600	(16.000);	Koper	14.700
(10.500); Nova Gorica 11.600 ( 8.400); Novo mesto 11.200 ( 8.600); Velenje 10.000 ( 6.000).
Občin ima Slovenija šestdeset. Največja je mariborska s 168.5000 prebivalci, najmanjša pa Metlika v Beli Krajini s 7.100. Novogoriška občina ima 49.500 prebivalcev, koprska pa 33.600.
Na misijone sem začela misliti, ko sem hodila še v nižjo gimnazijo. Vedno sem veliko brala. Iz knjig sem spoznavala svet, Življenje doma in v drugih deželah. Želela sem si, da bi kdaj tudi sama mogla videti vsaj nekaj od tega.
Nekaj let pozneje sem bila na misijonu v Mariboru. Ko je pater misijonar razlagal potrebe Cerkve v svetu, je omenil med drugim tudi misijone, kjer da je »žetev velika, delavcev pa malo«. Takrat se mi
je spet vzbudila želja, postati misijonarka. Zadnji večer misijona sem precej dolgo molila v stranski kapelici ob vznožju velikega misijonskega križa in prosila Gospoda žetve, naj me sprejme med svoje delavce na svojih poljih. Od tistega večera nisem nikoli več podvomita v svoj misijonski poklic.
Moja pot v misijone je bila dolga. Vedela sem, da si moram dobiti neko boljšo usposobljenost, ker mi poklic uslužbenke
Zamorska dekleta pred svojo šolo v misijonu Matero (Lusaka, Zambija), ki ga vodijo slovenski jezuiti in se jim je nedavno priključila kot laična misijonarka tudi Zinka Herzog iz Maribora
     .............  imunim..
Modra armada
Modra armada ima namen z molitvijo in vdanim prenašanjem vsakdanjih križev, in če teh ni, s prostovoljnimi žrtvi-cami pospešiti izpreobrnjenje Rusije. Ustanovil jo je ameriški duhovnik oče Colgan Že leta 1947. Takrat'je zbolel na nevarni
Bil sem na sejmu v Dragi. Bil sem tam tretjič. In mnogo drugih tudi. Vidim, da smo dali ta datum v naše »pratike«, in to doma, v zamejstvu in v tujini. To je danes — ko je v tretje rado šlo — dejstvo.
In ker mi Slovenci ne vemo danes, kam z našimi starimi navadami, ko krožimo po planetu v tem atomskem času kot atomi, bi priklical v spomin ob tej priliki idejo in vlogo sejma, ki so jo poznali že naši daljni predniki — kmetje.
Bistvo (ideja) sejma je menjava in izmenjava: konja za kravo, ali tele za vola, kakorkoli je pač šlo. Denar je to izmenjavo napravil lažjo, pojavile so se razne oblike prekupčevanja — nastala je trgovina. Pa vendar sejem ostane sejem, četudi se odvija v prefinjenih oblikah npr. evropskega trga.
In zakaj je šel kmet na sejem? Da bi zamenjal? Seveda, če je imel kaj zamenjati, če je moral in če je mogel zamenjati. In ko se je pojavil denar, je šel na sejem, da bi prodal ali kupil. Vemo, da ni šel na sejem samo tedaj. Gnal je telico na sejem, četudi je ni mislil prodati — gnal jo je oceniti. Sejem je dobil vlogo pregleda in ocenjevanja. Tako se je kmet znašel v svojem času in tako se znajde danes in z njim mi vsi.
In če je postala Draga sejem idej — kdo ne bi hotel biti pri tej izmenjavi, kdo ne bi hotel imeti pregleda, kdo ne bi hotel videti, če ima opraviti z lipicancem ali samo z mulo? To je eno.
Mi moramo to vedeti, kakor so to vedeli naši kmetje. Danes se prav tako ne vidi do Pariza, Rima, Varšave in Berlina — tudi do Ljubljane ne, kakor se v starih časih ni videlo iz soseske v sosesko. Torej sejem idej v Dragi ima trdno podlago in je nujen za nas Slovence tudi danes, če hočemo videti iz vasi v vas, čez hribe v dolino in iz dežele v deželo. Prav ideja združene Evrope je v Dragi jasno pokazala, da bomo morali kaj več vedeti o tem, kaj prodajamo mi in kaj drugi in kakšno ceno ima eno in drugo.
In nihče naj mi ne zameri, če sem o sejmu idej razmišljal po zdravi kmetiški pameti. Nikogar nisem hotel užaliti. Mene tudi nihče ne užali, če mi reče, da smo narod kmetov. Poznam narod, o katerem govorijo tudi sredi Ljubljane — resno ali neresno, — da je narod pastirjev. Tudi teh ni sram, tudi užaljeni niso, če jih na njihovo poreklo spomniš. Zakaj? Znašli so se tudi v današnjem času. Torej glave kvišku — zdaj je vrsta na nas.
L. V.
srčni bolezni in pet zdravnikov je ugotovilo neozdravljivost. Tedaj se je v zaupni molitvi zatekel k Materi božji ter obljubil, če ozdravi, da bo ostali del življenja na poseben način njej daroval. Uslišala ga je, in ko se je vrnil na svoje dušnopastirsko delovanje, je začel buditi v župljanih zanimanje za fatimsko naročilo. Marija je leta 1917 rekla v Fatimi: Ako bodo izpolnjene moje želje, se bo Rusija izpreobr-nila in bo mir. In kaj je želela? Ni zahtevala milijonov dolarjev za atomsko orožje. želela je le dnevni rožni venec, posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in Žrtvice za izpreobrnjenje grešnikov. Zup-Ijani so uvideli, da se splača in so se brez odlašanja obvezali, da hočejo izpolniti naročilo Matere božje. Župnik je bil presenečen nad nepričakovanim uspehom in še izdaleč se mu ni sanjalo, da bo iz tega udruženja nastalo svetovno gibanje. Brez njegovega sodelovanja se je razširilo še na druge župnije in škofije. Tedaj je spoznal, da Marija noče omejiti njegovega dela samo na njegovo župnijo.. Pridobil si je sodelavcev. Amerikanci jih imenujejo »Crusaders«, to je »Križarji«. Ti so prevzeli skrb za širjenje; radio in televizija sta tudi pomagala. Število je hitro naraščalo. Že po sedemletnem delovanju je prekoračilo 10 milijonov in zajelo še druge dežele in kontinente. Sedaj se sploh več ne vpisuje v Modro armado. Vsak član sam v duhu pristopi, moli in žrtvuje. Ko bodo sadovi Modre armade uravnovešeni z dolgovi greha, bo Rusija izpreobrnjena in zavladal bo mir.
V	Fatimi ima Modra armada obsežno romarsko poslopje z vsem komfortom in naši romarji so lansko leto preživeli v njem svoje najlepše dni.
Življenjski problem za Cerkev
Problem poklicev, tako je dejal prefekt kongregacije za semenišča tnsgr. Garrone, je za katoliško Cerkev življenjski problem. S tem problemom se mora Cerkev resno baviti, ker trenutni splošni položaj dokazuje, da je prišlo do nazadovanja poklicev. Ta problem pa je treba reševati vedro in z upanjem, kajti Gospod bdi nad nami in nam ne bo odklonil pomoči božje Previdnosti. Prelat je zlasti 'poudaril sedanji izredni razvoj poklicev v Mehiki in v Jugoslaviji in stalno rast duhovniških poklicev na Poljskem.
Msgr: Garrone je navedel nekaj razlogov za zmanjšanje poklicev. Iskati jih je treba v sedanjem pojmovanju vznemirjenega sveta, v manj naklonjenem družinskem okolju, v novi mladinski psiholozi, ki stremi za tam, da bi čim bolj odlagala ure odločitve in v šolskih reformah, ki napravljajo zmešnjavo v tradicionalni strukturi semenišč in malih bogoslovij; so pa še drugi razlogi, ki so odvisni od krajevnega političnega ali socialno težkega položaja.
ne bi zadostoval. Da bi se za svoj bodoli poklic kar se da dobro pripravila, seM l. 1961 odšla v Italijo, kjer sem v treh k tih diplomirala na učiteljišču v Ritna-študij v tujem jeziku je bil zame preče! naporen. Kljub vsem težavam sem hotele doseči, za kar sem se odločila in zaradi česar sem pustila dom in domovino. Bilo je hudo, a z dobro voljo se da vse prt’ magati. Vedela sem, za kaj se trudim-Danes, ko sem dosegla cilj, sem srečna Ni mi žal truda, ki je bil potreben vseh dolgih sedem let.
Da, sedem let sem čakala, da se mi ie uresničila moja želja — oditi v misijone-Ko sem bila v Italiji, so dobili naši slovenski jezuiti svoje misijonsko področl1 v Zambiji v Vzhodni Afriki. S p. Kokaljem, ki je bil duhovnik v moji domab župniji, sem se posvetovala. Povabil >nl je v Zambijo, kjer naj bi se laični misijonarji in misijonarke priključili redovniškim misijonskim bratom.
V Zambiji je uradni jezik angleščina Zato sem morala še na študij angleščint v Anglijo, kjer sem ostala 13 mesecev. Kd se je urejanje mojih dokumentov za odhod v Zambijo zavleklo, sem si medtem ogledala še Francijo, Nemčijo, Češko 1,1 Slovaško, v Avstriji pa sem ostala k<>< štiri mesece. Vprašali me boste, kdo tni ie pomagal, da sem vse to zmogla. Verm Slovenci v domovini, moji prijatelji v Angliji, prenočišče in hrano pa sem dobila vedno povsod zastonj. V Angliji serk bila tudi v službi; pomagali pa so mi
tudi
naši slovenski misijonarji. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki so tfi kakorkoli pomagali, da sem dosegla svl cilj, posebno še mojim velikim dobrott cam v Rimu — tamkajšnjim slovens0' šolskim sestram.
V Avstriji sem se priključila mladinaL* katoliški ustanovi, ki pomaga laikom, * se posvete delu v katoliških misijonih-Plačujejo mi socialno zavarovanje, potk1 stroške, dopust v domovini (čez 3 leto)' pa tudi na druge načine podpirajo svole varovance in varovanke, ki jih je nad si° v raznih misijonskih deželah.
Dne 14. junija sem odletela z letalom 11 Rima v Lusako, kjer sem se pridružiIt kot laična misijonarka slovenskim tni51' jonarjem v Lusaki v veliki župniji Mater0 Stanujem pri indijski družini, ki me )l sprejela na brezplačno oskrbo, dokler >,e dobim stanovanja. Oče te družine je pf0' fesor na tukajšnji deški katoliški gimnaziji.
Prvo delo, ki sem se ga lotila, je učeni1 činjanščine, zraven pa poučujem po Vil ur verouk (v angleščini) v dveh šolah 1,1 vodim župnijski Dekliški klub.
V pismih me znanci sprašujejo, kako & počutim. O, ko bi se vsi tako dobro počutili, pa bi bilo prijetno na svetu. P sem se priglasila za misijon, sem v pranji zapisala, da se priglašam »za prvih sto let«. Premišljujem, da bi teh sto podaljšala na 200 let. Veseli me delo iti* preprostim in prijaznim zambijskim ljudstvom, posebno pa delo z mladino.
Moram vam naznaniti veselo vest, d° smo prvo nedeljo v avgustu imeli ie pfV° sv. mašo v naši novi cerkvi, ki so jo Z°' čeli postavljati naši slovenski misijonar!1 konec aprila. Cerkev se imenuje »KizP Church«. Sv. Kizito je eden izmed ugandskih mučencev. Cerkev ima le gole sten6 nima ne vrat ne oken, nima klopi in Z° oltar si duhovnik postavi preprosto miz0' Vsi pa smo se v njej kljub temu pr“[' prijetno počutili. Že ob tej maši so 1° verniki napolnili; bilo jih je čez 700. P{ bo šele čez par let! Ljudje so se zai°h zbirati že 20 minut pred sv. mašo; s P' Kokaljem so molili rožni venec v dv°° afriških jezikih, medtem ko je duhovnih' domačin spovedoval v bodoči zakristiP' Ta duhovnik je zdaj kaplan v Mater0’ medtem ko je p. Rudež večinoma na želi, kjer organizira nov misijon na področju velike župnije Matero (75 km pročlr Pri maši so otroci in odrasli posedi po golih tleh. Vem, da so bili veseli, vedo, da bo postala kaj kmalu nova c°r' kev njihov ponos in središče vsega njihovega verskega življenja. Prepričana se"h da pri maši niso pozabili moliti tudi z<l one, ki jim pomagajo graditi cerkev, ,0 so slovenski misijonarji in njihovi tnisl' jonski dobrotniki in dobrotnice v Sloveniji, Ameriki, Kanadi, Italiji, Avstriji (zi°' sti slovenska Koroška) itd. Kar verjeti >,e morem, kako so misijonarji mogli zbra" toliko sredstev — 12.000 USA dolarjev ki so jih doslej že vložili v novo cerk0‘ čaka pa jih še veliko dela. Z velikim Zaupanjem v Boga in v dobre ljudi nadaljujejo s svojim delom.
Tople pozdrave vsem misijonskim Pft jateljem! — Rozina Herzog, Matero tholic Church, P. B. 2527, LUSAKA, Za"1' bia.
Vpisovanje v šole Marii°smo častili
September je pri nas čas vpisovanja v šole, ki se bodo začele dne 1. oktobra. Poleg tega vpisujejo tudi v otroške vrtce.
Za naše starše, posebno po mestih in narodnostno mešanih vaseh je ta mesec ■udi mesec odločanja, kam bodo otroka vPisali in kaj bo otrok postal. Ne gre tu odločanje, v kakšno vrsto šole bo otrok šel, temveč za to, ali bo šel na slovensko aU na italijansko šolo. Preprost človek težko razume, kako da morejo v tem oziru nastati težave in dvomi. Za človeka, ki misli z naravno pametjo, je samo po sebi umevno, da otrok iz slovenskih družin sPada v slovensko šolo pa naj gre za otroški vrtec ali za osnovne in srednje šole. Toda vsi naši ljudje nimajo take naravne Pameti. Skušajo jo nadomestiti z raznimi računi in proračuni, kje bo več dobička 'n koristi ali na slovenski ali na italijanski šoli. Za nič drugega jim ne gre. In kakor pokaže njihova računica, tako se odločijo. In odločijo se skoro vedno za
italijansko šolo, kakor da bi se tam modrost vlivala v glave otrok skozi lijak in da bi absolventi italijanskih šol imeli do smrti zagotovljene ministrske in direktorske stolčke. Toda prav taki starši se potem uštejejo, ker otrok z znanjem samo italijanskega jezika v naši deželi veliko težje dobi zaposlitev kot pa tisti, ki zna oba deželna jezika in dobi osnovno znanje še tretjega, nemščine ali angleščine, ki se je je učil v šoli.
Še bolj se taki starši uštejejo zaradi moralne škode, ki jo povzročijo v otroku. Slovenski otrok se na italijanski šoli ali čuti vrinjenca, če ima narodno zavest, ali pa zasovraži svoj narod, če postane odpadnik. Največkrat se zgodi to slednje. Tako bo mati nekega dne slišala otroka, da je »brutta s’ciava«. Dobila bo, kar si je zaslužila.
Premislite zato, starši, v katero šolo boste otroke vpisali.
Na Opčinah se je preteklo nedeljo vršil že 20. Marijanski shod. Lepo vreme je privabilo številne romarje od blizu in daleč. Množica se je uvrstila v procesijo ter z molitvijo in petjem častila Marijo. Vodil jo je tržaški g. nadškof. Na Brdini smo se vsi, kot ena družina, zbrali okrog oltarja ter darovali Bogu hvalno daritev. Maševal je g. škofov vikar. Proseška godba in ms gr. Živic pa sta skrbela, da je pesem Bogu in Mariji v čast zadonela iz zbrane množice. Med mašo je govoril jezuitski pater Bohm, katerega smo vsi z zanimanjem poslušali, ko je označil problematiko današnjega človeka, ki je pozabil na Boga. Pokazal je, da je Marija tista zvezda, ki nikoli ne zaide in kaže človeku pravo pot. Med duhovniki smo videli tudi letošnjega zlatomašnika msgr. Salvadorija ter bivšega openskega župnika msgr. Sil-vanija. Ob pesmi Povsod Boga smo se vrnili v župno cerkev', kjer smo še molili in peli Mariji v pozdrav.
Udeleženec
UIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
Bach ob Lago Maggiore
Stresa, avgust
Ko slišimo o festivalih ob raznih »rivierah«, nam navadno takoj pade misel na Popevke ali lahko glasbo nasploh. Tako že sam festival v San Remu, ki je postal nekak prototip mondane glasbene prireditve. Podobno je tudi marsikje drugod. Zato se nam morda čudno zdi, da se v dobi Poplave lahkih melodij lahko nudi ob kaki luksuzni obali — 'morski ali jezerski — tudi festival resne glasbe. Ne samo, celo sam J.S.Bach! In njegova maša. . . To je primer krasne in slikovite obale ob Lago Maggiore, v mestu Stresi, kjer se je Pred par tedni začel mednarodni festival, ^nan pod imenom »Settimane Musicali« in ki še vedno nudi odlične koncerte vo-kalno-instrumentalne, simfonične, komorne in solistične glasbe.
V	nedeljo 25.avgusta se je v svečani in Prav bleščeči atmosferi vršila otvoritev sedme izdaje te zanimive glasbene prireditve. Za to priliko so organizatorji izbrali veliko Bachovo »Mašo v h-molu«, ki so jo izvajali orkester Deutsche Solistenverei-tiigung ter zbora »Sv.Cecilija« iz’ Frankfurta in »Bach« iz Freiburga. Dirigiral je Theodor Egel, ki je že obe zadnji dve leti otvoril omenjeni festival in sicer leta 1966 * Beethovnovo »Missa Solemnis« in lani ž Brahmsovim »Nemškim rekvijemom«. Ob letošnji otvoritvi je bila slavnostna dvorana Kongresne palače v Stresi nabito Polna izbranega občinstva iz raznih delov Itailije, Švice in drugih dežel.
Težko bi bilo izbrati lepše delo za uvod v tako posrečen glasbeni festival. Že če Pogledamo celoten spored, lahko rečemo, da je prav to delo morda krona vsem družim sicer zanimivim koncertom. Johann Sebastian Bach je v dolgi dobi svojega Ustvarjanja zapustil glasbeni zakladnici °gromno del iz vseh področij, tako vokalne kot instrumentalne glasbe. Med najve-čja dela nemškega mojstra pa spadajo Butovo velika zborovsko-simfonična dela, kot so pasijoni, kantate, oratoriji. Kdo ne Pozna n.pr. njegovega »Pasijona po sv. Mateju« ali čudovitega »Magnificat«? Seveda se tu že loči njegov protestantski t'P glasbenega dela od katoliškega. In njegova velika Maša v h-molu spada prav v to drugo zvrst.
Pravzaprav moramo pripomniti, da ta Bachova maša ni plod enotnega ustvarjalnega procesa. Skladatelj je namreč
najprej zložil Kyrie in Gloria, ki sta bila edina dva namenjena praktični izvedbi v cerkvah v Leipzigu. To je Bach skom-poniral leta 1733 za saški dvor, medtem ko je za ostale dele maše uporabil tudi nekatere motive svojih prejšnjih skladb. Na vsak način je potem vse posamezne dele spravil v organsko celoto njegov sin, tudi skladatelj Philip Emanuel Bach pod mazivom »Velika katoliška maša«. Delo samo pa- je vseeno odraz višje in enotne zasnove, ki je bila lastna velikemu geniju. Stilno se sicer v tej maši prepletajo razni za Bacha novi vložki, ki niso več izraz »protestantske« miselnosti (kot recimo izključitev korala in recitativa), obsega pa duete in arije, velik del pa je posvečen zborovski zasedbi. Slednja ima mnogokrat obliko »fugata«. za Bacha tako značilno, po drugi strani pa imamo v njej tudi harmonične oblike po načinu Palestrinovega »rimskega« kontrapunkta, kjer Bach ne izključuje niti gregorijanskih motivov.
Skoraj ne moremo, da si ne bi vsaj na kratko ogledali posameznih delov te velike in masivne simfonije religiozne glasbe! »Kyrie« otvori slovesen klic zbora, nakar se po krajšem orkestralnem preludiju razvije mogočna zborovska fuga »Ky-rie eleison«. Sledi ji mehak duet »Christe eleison« za dva soprana, medtem ko se nadaljuje prejšnji klic »Kyrie« v novi fugi zbora. »Gloria« je gotovo eden izmed najlopših delov celotne maše. Uvede jo blesteč zvok trobent in bobnov, medtem ko se takoj nato izlije lepa zborovska himna. Razni deli Glorie so polni solističnih arij in duetov, kjer pridejo do izraza tudi posamezni instrumenti, dokler se zopet ne prelijejo v zmagoslaven zbor »Cum sancto špiritu«. Naj mimogrede omenim, da trajata samo Kyrie in Gloria skoraj eno uro in pol). Tudi »Čredo« je zelo monumentalno zgrajen, polifonska zgradba se tu prepleta z akordno melodijo, silno poudarjeni žalobni kromatični deli (Crucifixus, Et sepultus) se umikajo prazničnim odam (»Et resur-rexit«)! Vidi se, da je Bach v teh delih zaživel in globoko podoživljal svoje krščanstvo, ki se ne more več označiti samo kot katoliško ali protestantsko, čeprav je bil sam luteranec. Velika mogočnost zbora in orkestra se kaže v »Sanctusu«, kjer pride do izraza bogato šestglasje, nato pa polno se vijoči »Hosanna«, ki ga sre-
čamo še po mehkem solističnem »Bene-dictusu«. Zadnji del velike maše, »Agnus Ded«, se začne z altovskim klicem, nakar preide v masovni zborovski »Dona nobis pacem«, ki je zelo barvit epilog celi Bachovi mojstrovini.
Razumljivo je, da se hoče za izvedbo tako zahtevnega in veličastnega dela tudi primerna vokalna ter instrumentalna zasedba. Orkester »Deutsche Solistenverei-nigung« je sestavljen iz najboljših izvajalcev velikih simfoničnih orkestrov Zahodne Nemčije. Skupno z njim sta nastopila dva pevska zbora, »Bach« iz Freiburga in »Sv. Cecilija« iz Frankfurta. Zlasti slednji ima za seboj že slavno preteklost, saj je bil ustanovljen leta 1818 in se posebej uveljavlja z oratorijsko glasbo. Med svoje slavne dirigente iz preteklosti šteje tudi Mendelssohna. Skupno z zborom »Bach« je že nastopil na raznih večjih turnejah. Dirigent vseh teh ansamblov je Theodor Egel, ki je na koncertu v Stresi dokazal svoj zasluženi sloves. Zelo disciplinirano je vodil orkester in oba zbora ter jima vlil veliko interpretacijsko silo, ki jo zahteva Bachova Maša. Kot solisti so zelo uspešno nastopili Agnes Giebel, Marga Hoffgen, Wemer Hollweg in Sie-gmund Nimsgem, kateri so že vsi koncertirali na vseh večjih evropskih odrih, pod znanimi dirigenti.
V	nadaljevanju tega festivala nastopijo še simfonična orkestra iz Berlina in Pariza, organistka Marie-Claire Alain, pianista Benedetti Michelangeli in Nikita Magaloff, violinist Nathan Milstein ter pariški komorni orkester »Jean-Frangois Paillard«. Poleg teh nastopijo še mladi zmagovalci različnih mednarodnih solističnih natečajev.
Andrej Bratuž
Slovenska filharmonija v Verdiju
Zastopniki Tržaške filharmonije so se dogovorili s predstavniki Slovenske filharmonije, da bo 11. aprila 1969 gostovala v Ljubljani Tržaška filharmonija, 21. april?. 1969 pa Slovenska filharmonija v gledališču Verdi: To bo prvo gostovanje Slovenske filharmonije v Verdiju. Med obema glasbenima ustanovama je prišlo do še drugih zanimivih dogovorov o medsebojnem sodelovanju.
Počastitev bazoviških junakov
Na 38. obletnico usmrtitve bazoviških junakov Miloša, Valenčiča, Bidovca in Marušiča so predstavniki Slovenske skupnosti položili venec na njihov spomenik na bazoviškem strelišču. Ob številni prisotnosti predstavnikov Slovenske skupnosti in drugih organizacij je spregovoril občinski svetovalec dr. Rafko Dolhar. Še prej pa je bila v bazoviški župni cerkvi maša za-dušnica, ki jo je daroval msgr. Živec.
Opozorilo staršem na Tržaškem
Mesec avgust je zadnji mesec šolskih počitnic. Za otroke je bilo dovolj prostosti in zabave, a tudi počitka. Meseca septembra se bodo morali ponovno posvetiti učenju, kar pomeni pripravo na bodoči poklic in samostojno življenje. Za šolanje in za vse zadevne potrebščine žrtvujejo starši radi potrebne stroške, saj je glavno vprašanje, kako si bo bodoči samostojnež služil vsakdanji kruh.
Kaj in koliko pridobi otrok v šoli, to je odvisno predvsem od otrokove nadarjenosti in marljivosti. Če poseduje otrok ti dve lastnosti, v šoli sledi pouku prostovoljno in se doma pridno uči. Ako pa otrok teh lastnosti nima, ga morajo starši vzpodbujati. Toda zaradi očetove zaposlitve izven doma in materine pri domačem delu in morda celo izven doma je otrok prepuščen samemu sebi in se raje igra kot uči ali pa čita pravljice in gleda slike v revijah. To se pa lahko prepreči, če se otrok nahaja pod nadzorstvom.
Naj biva družina v Trstu ali izven Trsta, otrok, ki obiskuje nižje razrede, srednjo šolo ali univerzo, bo deležen vse oskrbe v zavodu šolskih sester, ki se nahaja v Trstu, Via delie Docce 34.
Podpisana, ki to trdim, bivam v tem domu in sem deležna vse oskrbe. Prepričana sem, da so jo deležne tudi vse učenke, ki bivajo v tem domu. Prav to prepričanje ime vzpodbuja, da priporočam staršem ta zavod.
Gizela Majeva
Zahvala
g. nadškofu, p. Bohmu, vsem sobratom, cerkovniku, g. Bernardu Sosiču, pomočnicam in pomočniku, pevskemu zboru in dirigentu g. Maliču, mladini, župljanom, organizacijam in vsem udeležencem, da so z veseljem sodelovali pri letošnjeih Marijanskem shodu.
Openska dušebrižnika Vončina in Žerjal
Novi kvestor
Tržaški kvestor dr. Guida je premeščen na novo službeno mesto v Turin. V naše mesto pa pride za kvestorja dr. D’Anchise, ki je doslej služboval v Bocnu.
Novi prometni predpisi
Od začetka tega meseca veljajo v terezijanskem delu mesta novi prometni predpisi. Občinska uprava je odpravila stalna parkirna mesta in je sedaj dovoljeno izmenično časovno parkiranje samo na eni strani ulic. Novi ukrepi omogočajo hitrejše odvijanje prometa in tudi pešci laže prekoračijo cesto. Da bodo novi ukrepi obveljali skrbijo mestni redarji, ki vestno izvršujejo svoje dolžnosti. Razen tega bodo s temi novimi ukrepi pometači lahko opravljali svoje delo, česar skorajda niso mogli. Seveda pa novi ukrepi niso pogodu
avtomobilistom, ki stanujejo v tem delu mesta in morajo parkirati svoja vozila daleč od doma.
Smrt Alfreda Sbisaja
Pred kratkim je umrl v 68. letu starosti upravni tajnik tržaškega stalnega gledališča Alfredo Sbisa. Pokojnik je pol stoletja delal pri gledališču in je med drugim dal pobudo za operetne festivale na tržaškem gradu.
Slikarske razstave
Od 2. do 13 t.m. razstavlja v občinski galeriji Avgust Černigoj. Razstava obsega kakih 30 del, ki jih je ustvaril naš priznani slikar v novejšem času. Od 3. do 12. t.m. pa razstavlja v galeriji Torban-dena Klavdij Palčič. Pietro Di Lucia pa je razstavljal od 10. t.m. v galeriji Ros-
Sindikalni predstavniki v Rimu
Pretekli teden je sprejel v Rimu podtajnik predsedstva vlade Galli tržaške sindikalne predstavnike, ki so mu prikazali položaj tržaškega gospodarstva. Na sestanku je bilo izraženo mnenje, da so za tržaško gospodarstvo potrebni izredni in načrtni državni posegi.
Znanstveno zasedanje
Od 15. do 22. t. m. bo na tržaški univerzi znanstveno zasedanje o elektroniki in elektrotehniki. Po občnem zboru Italijanskega združenja za elektroniko in elektrotehniko bodo znanstveniki obravnavali problem distribucije električne energije in celinske komunikacije na srednjo in kratko razdaljo.
RAZNO
Letalske podgane
Beograjsko letališče je eno najmodernejših v Evropi in verjetno najmodernejše v Jugoslaviji. Letališčna stavba je ponos graditeljev. V stavbi je tudi ugledna in ne predraga restavracija ter bufet, ki je sicer bolj tako, malce zanemarjen in slabo založen, poleg tega pa je sedaj v poletnih meseaih pred bufetam še vrtna restavracija, kjer ob večerih poseda veliko potnikov, saj je vedno treba čakati na odhod ali prihod kakega letala. Zaradi zamud letalske družbe JAT ima restavracija na letališču veliko več prometa, kakor bi ga imela sicer. Jezni ljudje radi pijejo, to je ugotovitev vseh psihologov.
Potnike zabava še nekaj: na letališču ne manjka podgan. Pridno tekajo sem ter tja po zelenicah in med mizami ter nogami gostov. Opaziti je, da so kar dobro rejene in jim kaka povprečna mačka sploh ne bi bila kos. Ko smo natakarja vprašali, kako je s temi podganami, je dejal: »Pustite jih, tu imajo svoj športni center!« Ker je bil poleg ravno še dežurni miličnik, smo pobarali še njega, napol v šali, zakaj se z oboroženo silo ne loti podgan. Pa je odvrnil: »Ne pustijo me, da bi streljal!« Vsekakor uprava letališča meni, da je podganja zalega letališču v okras ali pa, da je nekako le treba zabavati čakajoče potnike.
(Ljubljansko Delo, 26. avgusta 1968).
'^Hllltliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllliiiiiiiiiiuiiiii. Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilillliiiiiiiiiiililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii usilIlilllllllllllllllllllllllllllllllllllttlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllilllllllllllllllllillllllllllllllltltlllllllllSlllllllllllllltl
Spomini na težke čase
Dasi smo vedeli, kam gremo in da greblo na boljše, smo pa le težko dali slovo rioprijaznumu kraju, kajti premnoge svojce, da, cele družine, smo morali pustiti na ondotnem pokopališču.
Še danes mi je živo pred očmi — kot da bi se bilo zgodilo včeraj — kako nas je zajela silna žalost, ko je vlak vozil tam tnimo. Železnica, cesta, reka Pillach in Pokopališče tako blizu, da bi ga lahko dosegel z lučajem kamna. Vse je jokalo 'n se v solzah poslavljalo od svojih dragih. Ni bilo družine, ki ne bi bila prizadeta. že smo se bližali St. Poltnu, a premnogi so bili še vedno pogreznjeni v žalost. šele vožnja skozi Dunaj nas je spet
vrnila v resničnost življenja.
V	UREJENEM TABORIŠČU
Taborišče v Bruoku na Litvi nas to pot ^ razočaralo kot prvič, ko smo pred me-^i šli za nekaj dni skozi. Prišli smo 'tied svoje ljudi, med Brice in okoličane
goriškega mesta. Pozdravile so nas udobne barake, vse lepo v vrste postavljene, zagledali smo veliko cerkev sredi taborišča, že pri vhodu smo bili prijazno sprejeti od svojih rojakov. Ni manjkalo duhovnikov, uoiteljev in učiteljic. Vse je izžarevalo slovensko domačnost. Kako zadovoljni smo bili, da smo iprišli k svojim ljudem, le žalost po svojih dragih, ki so ostali v Steinklammu, nas je težila. A vdati se je bilo treba usodi, ki nas je tako težko prizadejala.
Hitro so nam dodelili prostor v barakah. Vsaka je imela štiri vhode, hodnik po sredi in po štiri sobe. Te so bile okusno opremljene, imele so po pet postelj, omaro, mizo s petimi stoli, skrinjo, v kotu peč, na steni križ, na hodniku pa štedilnik za kuhanje. Ni manjkalo odej in tudi ne drv, ki smo jih prejemali vsak teden. Glede osebnega gibanja smo bili svobodni, kadar smo hoteli, smo šli lahko v mesto, pa tudi Ogrska ni bila daleč, kjer se je vsega dobilo.
Čez nekaj dni smo morali oddati svoje podatke in povedati, v čem se mislimo zaposlita. Za mlade ljudi sta bili v tabo-
rišču razen osnovne šole tudi obrtna in čipkarska. Ker sva bili z mamo sami v eni sobi, sva jo vsako jutro zaklenili, nato pa odšli mama v krojačnico, jaz pa v obrtno šolo. Ker sva bili obe zaposleni, sva imeli pravico do hrane v surovem stanju, ki sva si jo potem pripravili po svojem okusu.
V	obrtni šoli nas je bilo v istem razredu 25 deklet, vse novinke. Učile smo se šivati; šivale smo za druge, a tudi zase. Poučevala nas je gdč. Arko, zelo dobra in požrtvovalna učiteljica, v pomoč pa ji je bila gdč. Doljak. Slovenščino in nemščino nam je vl/ival v glavo Albin Stritar, tudi blaga duša. V telovadbi in v raznih nastopih nas je vodila gdč. Slamič, enkrat na teden pa smo imeli tudi krščanski nauk.
Rada sem se učila in danes potrdim, kar so nam v šoli pogosto dejali: Kar se človek v mladih letih nauči od tega vse življenje živi. Zares: mlada leta, zlata leta; čeprav niso užila cveta, kot pravi pesem, so mi pa pomagala do zrelosti in me napravile za družbo koristno.
Lopo je bilo ob priliki raznih nastopov.
Jaz sem bila v razredu najmlajša in poleg dekleta iz Doberdoba edina s Krasa. Posebno mi je ostala v spominu božična prireditev. Dvorana je bila nabito polna udeležencev. Tedaj sem skupaj z eno iz Brd zapela pesem »Sarafan«. Poklonila sem jo svoji mami.
Tisti božič je bil že tretji, ki sem ga v begunstvu doživela. Ni mi še bilo šestnajst let. Vesti z bojišč so vedele povedati, da se je konec oktobra 1917 bojna črta premaknila s Soče daleč v notranjost Italije na reko Piavo. Naši kraji so bili naenkrat daleč za fronto.
Zlato so se trije moški iz naše vasi sredi aprila 1918. leta odločili, da gredo pogledat, kako kaj izgleda doma. Gornjo Brestovico so našli še kar v porabnem stanju. Mnoge hiše so imele sicer preluknjane strehe, mnoge so imele predrte stene ali odbite ogle, a za silo je šlo. Z malo ureditve in dobre volje bi se dalo bivati v njih. Drugače je billo s Spodnjo Brestovico. Tam je hilo vse ena sama razvalina
Poročilo onih treh moških je prineslo nemir v naše vrste. Nekateri so bili za to, da še ostanemo v taborišču, češ vojne še
ni konec, a večina je bila za povratek. Rečeno — storjeno. Dali smo taborišču slovo in šli na pot. Dne 11. maja 1918 smo se po skoro treh letih spet znašli v naši vasi — od vojne razdejani in opustošeni.
ZOPET DOMA
Ko srno dospeli v Nabrežino in izstopili na postaji, so nas tam že čakali avstrijski vojaki s tovornjaki, da nas popeljejo domov. Na enem od križišč v Gorenji Brestovici so nas razložili, da poberejo še ostale. Bili smo, kakor da bi nas bila strela prikovala ob tla: vse ceste so bile razdejane, polja in travniki od granat razkopani, vsepovsod bodeča žica. Zrli smo proti Dolenji Brestovioi in z grozo ugotavljali, da ni nobena hiša ostala cela. Vas je bila spremenjena v kup razvalin, le zvonik cerkve, dasi sam razdejan, je štrlel iznad turobne groblje. Okrog nas je mrgolelo zapuščenega vojaškega materiala: povsod kupi streliva, zapuščene puške, raztresene granate, vmes pa še celo mrliči, ki jih niso utegnili pokopati Italijani ob svojem umiku za reko Piavo.
(Prihodnjič naprej)
K
»Goriški september«
V okviru prireditev »Goriškega septembra«, ki se, kot kaže, iz leta v leto bolj uveljavlja, je bila preteklo nedeljo v parku mestne hiše razstava ptic. V razstavišču »Pro Loco« v pasaži na Korzu pa bo razstava nagačenih ptic trajala še ves ta teden.
Prihodnjo nedeljo bo na pokritem trgu razstava gob, ki jih je zaradi dežja letos zelo veliko.
Na trgu Cesare Battisti pa je že ves ta teden sejem piva. Na sporedu so tudi nastopi folklornih in pevskih skupin.
Umrla je na poti na novo mašo
Preteklo nedeljo 8.septembra je v župni cerkvi sv. Ambroža v Tržiču imel novo mašo Pierpaolo Soranzo iz znane Soran-zove družine. V petek popoldne se je z avtom podal na novo mašo nečaika stric dr. Adelio Soranzo, ki vodi lekarno v Riva del Garda. Vozil se je z ženo Franko Pozzi in dvema še majhnima otrokoma. Po poti je ženi postalo slabo. Zatekli so -se v bolnišnico v Pieve di Cadore. Toda za gospo Franko ni bilo več pomoči. Umrla je za srčno kapjo, stara šele 50 let. Pokopali so jo v ponedeljek popoldne v Tržiču.
Družini, posebno svaku msgr. Justu So-ranzu, naše sožalje.
Izredno slavje v Ogleju
V nedeljo, 1. septembra je doživel Oglej zopet velik dan, saj je goriški nadškof posivetil v tamkajšnji baziliki šest novih mašnikov iz goriške nadškofije. Prav pred letom dni je on sam tam prejel škofovsko posvečenje, sedaj je pa kot »veliki duhovnik« posvetil nove mašnrke Gospodove v moči zakramenta, ki ga je v tej baziliki prejel. Posvečenje je bilo nekaj izrednega bodisi zaradi števila novih mašnikov bodisi zaradi številne udeležbe vernikov, ki so prišli v Oglej iz vseh župnij, od koder so novi mašni ki in tudi iz drugih krajev
škofije, tako da se je bazilika napolnila. Obred posvečenja se je začel ob 16. uri in so mu prisostvovali vsi goriški bogoslovci in tudi številni bogoslovci iz Vidma ter mnogi duhovniki. G. nadškof je bil vidno ganjen, saj je to bilo prvo mašniško posvečenje, ki ga je podelil. Med mašo je v lepem nagovoru orisal pomen nedeljske slovesnosti in naloge duhovnikov v sedanji Cerkvi.
Gospodje novomašniki so v nedeljo, 8. septembra imeli nove maše. Novi mašniki so iz naslednj ih župnij: Sergio Ambrosi iz Fare, Lorenzo Boscarol iz Ronk, Gio-vanni Carletti iz Ipplisa, Giorgio Giordani iz Pierisa, Riccardo Perco iz Dolenj in Pierpaolo Soranzo od Sv. Ambroža v Tržiču.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 15. do 21. septembra 1968 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 21.00 Glasbena oddaja. — Drugi: 21.15 Pogum, tv film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Rim, odprto mesto, film. — Drugi: 21.15 Aktualnosti. 22.15 Koncert,
Torek: Prvi: 21.00 Zadnjih pet minut, dvodejanka. — Drugi: 21.15 Mlada Evropa. 22.30 Ciao, mamma.
Sreda: Prvi: 21.00 Po Indiji. 22.00 Šport ob sredah. — Drugi: 21.15 Ranch pri treh zvonovih, film.
Četrtek: Prvi: 21.00 Zmagati. 22.00 Pester program. — Drugi: Postarati se. 22.00 Pester program.
Petek: Prvi: 21.00 Z obrazom v obraz.
22.00 Skupno življenje. — Drugi: Tartarin na Alpah, nadaljevanje. 22.15 Zoom.
Sobota: Prvi: 19.35 Duhovna misel za nedeljo. 21.00 Mille voci, glasbeni program.
22.00 Linea contro linea. — Drugi: 21.15 Recital. 22.00 Luisa Sanfelice, ponovitev.
Duhovna obnova v uršulinskem samostanu
Kako zelo potrebna je bila v našem mestu duhovna obnova za naše matere, je pokazala nedelja 8. septembra, ko se nas je zbralo v uršulinskem samostanu v Gorici nad 80 mater in starejših deklet. Že srečanje z znankami, katerih morda že dolga leta nismo videli, je bilo zanimivo in nadvse prisrčno. Ni bilo nobenih obveznosti molka, nobene pretirane strogosti, popolnoma sproščeno smo lahko občevale med seboj, najsibo na obširnem vrtu ali pa pri mizi. Zato smo tudi govorom predavatelja g. Joška Kraglja sledile neprisiljeno in z velikim zanimanjem. Govori so bili v prostorni dvorani-telovad-nici, ki je komaj sprejela toliko udeleženk.
Zjutraj ob 9. uri je bil prvi govor in predavatelj je že v prvem hipu pridobil pozornost vseh in nit pozornosti se do konca med njim in poslušalkami ni pretrgala.
Povabil nas je, naj se tudi me, kakor nekoč učenci na gori Tabor, odpočijemo od truda in skrbi in naj ta dan posvetimo le sebi v dušno korist in telesni odpočatek. Z jasno in odločno besedo je nato razvijal pred nami vse probleme žene v današnjem svetu, dotaknil se je najintimnejših vprašanj, odnosov do moža,
vzgoje otrok in poslanstva, ki ga ima žena v družini in v današnjem svetu. Predvsem je poudarjal, kako si morajo matere pridobiti zaupanje otrok. Mati mora postati njihova najboljša prijateljica, da ji bodo vse zaupali in jih bo ona lahko pripravila na življenje in jim odkrila njegove najlepše in največje skrivnosti. Današnja vzgoja otrok je vse drugačna kakor pred petdesetimi leti in tudi starejši se moramo prilagoditi mišljenju mlajših in jih v njihovih idealih pravilno usmerjati. številne ankete, katerih se je poslužil na svojih predavanjih, je povedal g. predavatelj, so mu pokazale, kako zelo je razvito mišljenje že osem, devet let starega otroka in kako nujno išče odgovora na svoja nerešena vprašanja. Kako širno polje vzgoje se odpira materi, pa tudi teti in drugim neporočenim osebam, ki živijo v družini, kjer so otroci. Poslanstvo žene v svetu je veliko, pa najsibo v zakonu, redovnem življenju in v samskem stanu.
Zahvaljujemo se g. predavatelju za res lepe in sodobne govore, čč. materam uršu-linkam za izredno gostoljubnost in prijaznost ter g. voditelju Marijine družbe, ki je poskrbel za ta lepi in dvakrat sončni dan.	Udeleženka
Mednarodno tekmovanje pevskih zborov »Seghizzi«
Pevski zbor »C. A. Seghizzi« pripravlja letos že sedmo mednarodno tekmovanje pevskih zborov. Vršilo se bo v isklopu manifestacij »Goriškega septembra« v veliki dvorani UGG in sicer v soboto 21. in nedeljo 22. septembra. Nastopilo bo 23 pevskih zborov v 37 skupinah. Od teh je pet zborov v 10 skupinah iz Jugoslavije, dva zbora iz Brna in dva iz Bolgarije. V soboto, 21. septembra bo na programu poli-fonski, v nedeljo pa folklorni del. Med prijavljenimi sta tudi dva zbora iz Trsta, trije iz Goriškega in 9 i-z drugih italijanskih krajev.
Med jugoslovanskimi zbori sta najavljena ženski zbor z Jesenic, ki šteje 30 pevk in bo prvič nastopil v Gorici v poli-fonskem in folklornem delu. Prvič bo tekmoval tudi pevski zbor Glasbene Matice iz Ljubljane, ki bo nastopil v nedeljo. V soboto in nedeljo pa nastopi ženski zbor iz Kranja, ki smo ga pred leti že slišali na tem tekmovanju. Nastopil bo še moški zbor »Moša Pijade« iz Zagreba, tudi že znan našemu občinstvu. Letos ga bomo slišali kar v štirih postavah kot mešani zbor in kot moški in ženski zbor.
Za vsako od šestih pevskih kategorij so določene po štiri nagrade v skupnem znesku 2 milijona 450 tisoč lir, poleg pokalov in diplom za vse ostale.
ROMANJE NA BARBANO
V nedeljo 15. septembra bo goriško škofijsko romanje na Barbano. Ta dan je namreč praznik Žalostne Matere božje, ko je vsakoletno romanje na Barbano. Letos bo romanje samo popoldne, da se ga lažje vsi udeležijo, tudi moški. Na Barbani bo ob 17. uri sv. maša, med mašo prilika za spoved. Romarji naj prinesejo s seboj knjižice Naša daritev, da bomo iz njih skupno molili mašne speve.
Iz Gorice bo odpeljal avtobus ob 13. uri s Travnika. Vpisovanje za romanje je pri g. Kleindienstu.
/Ax RADIO
TRST A
Vloga na deželni odbor zoper postopanje ENPAS-a v Rimini
Pred dnevi so nekateri slovenski časopisi poročali o dogodku, ki naj bi se bil pripetil v otroški koloniji ENPAS v Riminiju. Po teh vesteh so vzgojitelji omenjene otroške kolonije prepovedali pisati otrokom slovenske narodnosti, ki so tam letovali, domov v slovenskem jeziku. V glavnem so bili ti otroci doma z Goriškega, ki morajo letovati v italijanskih kolonijah, če žalijo na počitnice, ker pač ža-libog — slovenskih kolonij na Goriškem ni. Vest o prepovedi otrokom, da pišejo domov po slovensko, je vzbudila med Slovenci v zamejstvu upravičeno ogorčenje, saj je že pravo rasistično dejanje prepovedati nekomu — in toliko bolj otrokom — pisati v -katerem koli jeziku, toliko bolj v materinem. Še več: taka prepoved je kazniva celo po kazenskem zakoniku, 'ki predvideva primemo kazen za vsakogar, ki se pregreši proti tajnosti v dopisovanju (člen 616 italijanskega kazenskega zakonika) in nobenega dvoma ni, da so vzgojitelji kolonije v Riminiju s tem, da so kontrolirali pisma in izrecno prepovedali otrokom pisati v materinščini, kršili omenjeni člen kazenskega zakonika in prepoved o zlorabljanju oblasti in svojega položaja. Tudi ni treba poudarjati, da so s svojimi dejanji kršili norme italijanske demokratične ustave in posebnega statuta dežele Furlanije-Julijske krajine, da ne omenjamo seveda listine o človeških pravicah itd.
V zvezi s tem, vse obsodbe vrednim dogodkom, je deželni svetovalec LSS dr. Drago Štoka takoj napravil primerne korake in vložil na predsedstvo deželnega sveta pismeno vprašanje, v katerem obvešča deželno upravo o čudnem dogodku, ki je povzročil med našim slovenskim prebivalstvom precejšnje zgražanje. Prepoved otrokom, da pišejo domov v materinem jeziku, je deželni svetovalec označil za dogodek rasističnega in fašističnega značaja. Dr. Štoka je naglasil, da škoduje takšno ravnanje kulturi in državljanski vzgoji prizadetih otrok, da žali njihova čustva ter jim vzbuja v dušah srd, predsodke in razna sumničenja. Vse to pa je tudi žalitev za vso našo slovensko skupnost v Italiji. Vsled tega vprašuje svetovalec, na koncu svoje pismene intervencije, deželni odbor, kaj namerava storiti, da se ugotovi resničnost vesti o tem dogodku. V primeru, da je vest resnična, pa vprašuje odbor, kakšne korake bo napravil, da se takšni sramotni dogodki ne bodo' več ponovili ter da se krivci takoj prijavijo pristojnim oblastem in se jih obenem razreši vseh pedagoških nalog in funkcij.
Spored od 15. do 21. septembra 1968
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 1I_30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de Iavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Okno v svet narave«, niz dram. zgodb. Napisal Jeza. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.55 »Miklova Zala«. Igra v 6 slikah. Po povesti J. Šketa napisal Špi-car. Radijski oder, režija Peterlin. 18.30 Iz pesniških gajev: Kravos: »Mile Klopčič«.
19.30 Zbor Glasbene Matice iz Ljubljane, vodi Lavrič. 20.30 Iz slovenske folklore: Bednarik: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.35 šopek slovenskih pesmi. 17.20 Ne vse, toda o vsem - rad. poljudna enciklopedija. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.30 Vodeb: S Plečnikom po Italiji (12) »Slovesnosti v Petrovi baziliki«. 20.50 Zgodbe prve svetovne vojne: J. Tavčar: »Pietro Jahier«. 21.30 Slovenski solisti: baritonist Ostaševski, pri klavirju Lukčeva. Švarovi in Šivičevi samospevi. 21.50 Tamburaški ansambli.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 17.20 Jež: »Italijanščina po radiu«. 18.00 Zbor z Repentabra, vodi Guštin. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Koncertisti naše dežele. Pianist Devetak.
19.10 Lovrečič: »Plošče za vas«. 20.30 Mozart: »Don Juan«, opera v 2 dejanjih. V odmoru (22.00) Pertot: »Pogled za kulise«.
Sreda:	11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12:10 Kalan: »Pomenek s poslušavkami«.
13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta. 17.20 Guarino: »Odvetnik za vsakogar«. 18.30 Kumer: »Ljudske pesmi«. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.20 Razkuštrane pesmi.
Četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Znane melodije. 17.20 Jež: »Italijanščina po radiu«. 18.00 Zbor »Costanza e Concordia« iz Rude, vodi Dipiazza. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Otroci na počitnicah. 19.30 Motivi, ki vam ugajajo. 20.30 Bassano: »Otroci, kakršni so«. Drama v treh dejanjih.
Petek:	11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Penko: »Gospodinja nakupuje«. 13.30 Izbor motivov in melodij. 17.20 Ne vse, toda o vsem - rad. poljudna enciklopedija.
18.00 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 19.10 Vesel: »Kam v nedeljo?«. 19.20 Priljubljene melodije. Gospodarstvo in delo. 21.40 Veseli utrinki.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 »Iz beležnice fotoreporterja Magajne«. 14.15 Poročila - Dejstva in mnenja. 17.40 Otrokov pravljični svet: Basile: »Neumni Vanček«. Bere Lukeš. 17.55 Lj. Berce in N. Pelizon 'pojeta ob spremljavi tria Možina. 19.10 »Poletna srečanja«. 19.20 Zabavni ansambli na radiu Trst. 20.45 Maro-dič: Neverjetne zgodbe (1) »Gospodar Arizone«. Vodi Lukeš. 21.10 Za prijeten konec tedna.
Dom za zapuščene otroke
Apostolski administrator v škofiji Jinja v afriški državi Uganda je odprl v kraju Busovva dom, v katerega bodo sprejemali zapuščene otroke; v njem nameravajo nuditi zapuščeni mladini šolski pouk in jo pripraviti na ipoklicno delo.
Blagoslov spominskega znamenja v Doberdobu za »Leto vere« 1967/68, ki ga je 4. avgusta letos izvršil g. Pavel Čibej (na sredi slike), letošnji novomašnlk iz
Ajdovščine
Vpisovanje v slovenske osnovne šole in na enotno nižjo srednjo šolo v ulici Ran-daccio v Gorici se zaključi 20. t. m. Pri tem moramo poudariti, da je obisk šole obvezen za vse učence, ki še niso dopolnili 15 let do 1. oktobra letos. Priporočamo staršem, naj pohitijo z vpisom.
OBVESTILA
Vpisovanje na Državno srednjo šolo »I-van Cankar« v Trstu, ul. Frausin 12, se je začelo. Trajalo bo do 20. septembra.
Uradne ure vsak dan od 9. do 12. ure.
Ravnateljstvo gimnazije-liceja in učiteljišča v Gorici obvešča, da traja vpisovanje v vse razrede do 20. septembra.
Uradne ure vsak dan od 9. do 12. ure.
Ravnateljstvo državne srednje šole »Sv. Cirila in Metoda« v Trstu, ul. Caravaggio 4, sporoča, da je vpisovanje za šolsko leto 1968/69 vsak dan od 9. do 12. ure. Vpisovanje se bo zaključilo 20. septembra.
Duhovna obnova za fante. V nedeljo, 22. septembra bo v Gorici duhovna obnova za fante. Trajala bo ves dan. Začetek ob 9. uri is prvim govorom, zaključek pa ob 17. uri s sv. mašo in skupnim sv. obhajilom. Duhovno obnovo bo imel p. Grošelj DJ iz Ljubljane. Vsi fantje prisrčno vabljeni!
ZA KMETOVALCE
Pripravimo vinsko posodo
Bliža se trgatev in skrb za dobro vin° se mora sedaj nadaljevati v kleti. Vs« naj bo pripravljeno: klet očiščena in beljena, stiskalnica, cevi, lijaki, škafi, &' palka pa snažni in brez kvarnega duh^ Še posebno skrb pa zahteva vinska pos^ da. Naši vinogradniki imajo večinoma so de iz hrastovega, kadi ali plavnike pa na' vadno iz kostanjevega ali akacijinega fr-sa.
Nov sod je treba najprej oviniti, to s* pravi, ga tako pripraviti, da ne bo odda' jal barve in duha po čreslovini in na® kvaril vino. Vinogradniki ovinijo sode J13 razne načine. Praktičen in učinkovit ie pa tale: napolnimo sod do ene tretjine z vročo vodo, kateri smo dodali sode (na 10 litrov vode 400 gr sode). Sod zama& mo in ga prevračamo tako, da vroča ra2" topina doseže vso notranjo površino. Ra2-topino pustimo v sodu nekaj dni in TM& tem ga večkrat obrnemo. Nato izpustiD10 rabljeno tekočino, oplaknemo sod in $ točimo čiste vode, kateri dodamo žvepf ne 'kisline (na 10 litrov vode 400 grairi* kisline — aoido solforico). Pri tem r treba paziti, da Vlivamo žvepleno kisli®0 v vodo in ne narobe. Spet valimo tako, da se zmoči vsa notranjost, ga P* stimo nekaj dni in ga medtem večki^ obrnemo. Čez nekaj dni ga izpraznit111' in izplaknemo najprej z vročo in na10 še s hladno vodo. Sod obrnemo z odprt1' no navzdol in ga pustimo na zračni kraju, da se posuši. Ko je suh, ga lahk0-rabimo.
Stare sode, ki imajo le duh po kis* plesni, sušini itd. ozdravimo na isti nač>®'
Plesen, ki se je razvila v sodu, pa zcW vijo tako, da stavijo v sod kozarec ‘ katerem je dušična kislina (aoido nit11' co) in koščki bakra. Začno se razvija11 rdeče pare, ki razkužijo notranjost. N* to je treba stene ostrgati in sod izp^alkI>, ti nekajkrat z vrelo vodo.
Rabljene toda zdrave sode, ki nirnaj0 nobenega sumljivega duha, pred uporab0 le dobro operemo z vodo. Doslej so naJ'1' reč bili zamašeni in polni žveplenih par'
Gnilemu sodu navadno ni pomoči. ^ če gniloba ni mnogo napredovala, s<^ razderamo in doge ostružimo.
Za kadi ali plavnike, v katerih bo vrel na tropinah, moramo prav tako s& beti, da bodo snažni. Nove izlužimo tak0’ da jih za nekaj časa nopolnimo z vod0' Rabljene smo lani oprali in premazali ! apnenim beležem. Tega sedaj odstraS®' mo z razredčeno solno kislino (acido ridrico) in plavnik operemo z obilo vode'
Po raznih krajih uporabljajo še drrf starodavne načine, ki pa niso najbolj ^ nosljivi. Zato naj naš vinogradnik ra? seže po novih in bolj učinkovitih sr£^ stvih ter naj se zaveda, da je zdrava vi4r ska posoda zelo važen pogoj za zdra^ vino.
Inž. Janko Ko*1'
3
Le
Na znanstvenem liceju s slovenskim & nim jezikom v Trstu, ki ima poleg ra2' redov z znanstvenim učnim načrtom tu^ razrede klasične gimnazije in liceja je vpf sovanje za šolsko leto 1968/1969 vsak da11 od 10. do 12. ure v tajništvu zavoda - Str? da di Guardialla štev. 13/1. Vpisovanje ** zaključi dne 20. septembra 1968.
DAROVI:
Za župnijski dom v števerjanu: Frai11 Žbogar v spomin pok. žene 2.000 lir; 1 spomin pokojne Ane Komjanc so daf^ vali: hčerka Justina Komjanc 20.000, -li(l Drago Komjanc 10.000 lir, Jože Fabj^ 7.000 lir, druž. Bavdaž-Kamenšček 10.0^ lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog P° vrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v šinni enega stolpi trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 8“ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močni» Tiska tiskarna Budin v Gorici
 '
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Pos
sali
rok
mu
vol
D
ital
vih
gre
ata
a j' obl. ia li s žtia Pot skr aos le ■ uči lot ti
V
°rg
sik
Vrs
Kei
»pi
ske
in
tev
koi
»it
Uja
dež
*
tre
bet
sre
1110
»je
Ste
odj
•ta
in
sto
Ko
Uči
Vzr
bili
{
že
bi
lil
»ai
»Sl
Us
I
bei
In
srn
lis
tiri
'Ul
Ha
bil,
»a
•ta:
Dri
ko
la:
»at
Se
In
NJa
•ni
8re
1
bi
bo
*al
til
Po