531
Arabec v Trstu
Marija Kostnapfel
I     saj ne sme zameriti rdeči zemlji če mu je odtrgala roki
in si ju položila na rane
II     ko napihne burja truplo ga z brzino svojih dolgoprstih rok pahne
k mrtvemu soncu v zahvalo za dar
III     njegova jama je stožec zarit v živo meso
zdaj zdaj bo privrelo čez vaše robove
pa se bo sit končno podaljšal v zadnji zeh
IV     ni vam treba
moliti za njegovo dušo in dajati
preteklosti za maše iz vaše revščine
ni treba
da je vsak lačni
sit
naj kruli želodec da bo našel sam vsaj zastrupljeno hrano
V     razžaljena strmi gmajna
v pošastno rezanje belonočnega neba ki vse odpušča ki vse vidi
VI     med sencami na glavni ulici je v temi domače zavihralo belo skalovje kaftana
samo luna
se ga še spominja
in ga spremlja
z radovednim očesom
532
Marija Kostnapfel
Arabec v Trstu
POJOČI     pod ranjenimi stopali PESEK     bo pojoči pesek
vedno mehak
in krčevit
MARJETICE     marjetice legajo vase
danes
ni več mogoče
KUHINJA     kuham
svoje izgubljeno
kdo
bo dočakal
večerjo?
2ENSKA KRI     rekla sem si
da je ženska kri sok polnosti
s postaranimi ustnicami
ruši
ko se začuti
TALJENJE     lepota umira zvečer se talijo moje prsi
OLAJŠANJE     nič nisem našla nič slišala nič poznala
534                                                                                                                  Marija Kostnapfel
slekla sem se si zvezala roke se zarila v sneg
da je mraz treščil v mojo misel in jo razpolovil