Cerkvene zadeve. •j- Martin Kolenko, župnik v pokoju v Št. Martinu pri Vurbergu. (Svojpmu blagemu dobrotDiku priobčil F r. M u r š i č.) (Konee.) Resnica, blagi pokojnik bil je uzoren dukovnik. Akoravno niu je zibelka lekla v priprosti, pa pošteni, jako čislani kmetski hiši, bil je vendar plemenil po duku, plemenit po srcu. Njegov značaj je bil čist in blag, njegovo srce inekko, Ijubeče in radodarno, lastnosti, ki mu jik je njegova dobra mali globoko vcepila v srce že v nežni mladosti. Njegovo geslo je bilo: »Vse za vero in domovino! Tega se je do pičice držal ves čas svojega življenja. Kako goreče, kako vestno je opravljal svoje dubovne dolžnosti! Ko že ni mogel vsled mučne bolezni opravljati svojih molitev iz brevirja, videl si ga vedno in povsodi moliti sv. rožni venec; tudi po poli je vedno molil pobožni duhovnik. Najbolj mu je grenila življenje njegova mučna in dolgoletna in neozdravljiva bolezen. Pa kako moško in potrpežljivo jo jo prenašal, kakor pravi potrpežljivi ,lob! Ni tožil, ni bil nejevoljen. le lu pa taia je kedaj rekel: »Ej ti nevolja ti!« Žal besode pa ni bilo slišati iz njegovih ust. Koliko je pretrpel vsled te bolezni, si pač težko moremo predslavljati. Zato pa je tudi njpgova krona v nebesik tem lepša, tem svetlejša. Vedno jp mislil na smrt. Pa je bil tudi dobro pripravljen vsak trenotek. Ko se nekoe sprebajava ob pokopališču, poprašajo me ljubeznjivo ranjki gospod: »Veš-li, France, kje bi jaz bil najrajši pokopan?« »No, kje pa, gospod boter?» vprašam jib radovedno. »Tam doli na Ptujskem polji pri Sv. Marku, kjer sem bil nekdaj kaplan, ali pa v prijazni dolinici pri Sv. Martinu blizu Vurberga, kjer sem ludi služboval«, odgovorijo mi v milem glasu. »Zakaj pa ravno na leh krajih, ne pa n. pr. pri Sv. Marjeti niže Ptuja, v vaši rojstni župniji«? vpra.šam jili zopet. »Vidiš, ljubi France, zato, ker ravno na ompnjpnik krajili ljudj(3 kaj pridno zahajajo na pokopališčo niolit za ,-^anjce svojc«, odvrnejo mi. In res, Ijubi Uog je spolnil K>vo željo. Pokopan je v zaželeni zemlji pri Sv. diu blizu Vurberga. Verno ovčiep bodo gotovo pi- gosto zabajale na grob njikovega nekdanjega dobrega pastirja. Kakor je bil goreč duhovnik, tako tudi vrli Slovenec. Svoj materni jezik je ljubil, spoštoval, branil in zagovarjal vedno in povsod. V tem se je vestno ravnal po nepozabnem Slomšeku. Večkrat mi je rekel še kot dijaku: »Dragi moj, bodi veren katoličan in zvest Slovan«, ter me tako navduševal k vročemu domoljubju. Jako rad je imel dijake, še bolj pa bogoslovce ler prvim, kakor slednjim bil velikodušen dobrotnik. Še nekoliko dnij pred smrtjo obiskal nas je blagi dobrotnik v bogoslovju ter nam z veseljem pravil, da se mu zdravje boljša. Toliko bolj nas je tedaj zadela prežalostna novica: Martin Kolenko je umrl. Za blagim ranjkim britko žaljuje — ne, z njim se že raduje v nebesih njegova dobra mati, katera je umrla še isti dan, kakor sin — ioraj ljubeea do smrti! Za njim žaljujejo pobožne sestre in vsi njegovi sorodniki, prijatelji in znanci. Posebej pa še toži za njim Marjetska fara, ki je zopet izgubila domačinca-duhovnika, ko še ni pozabila britke zgube pokojnega Geč-a. Tudi tvoj nekdanji šolarček, kateremu si bil vedno skrben oče, velik dobrotnik ves čas njegovega šolanja ter dober vodnik v vseh dušnih zadevah, plaka britko za teboj. V duku klečim na Tvojem preranem grobu ter ti kličem bvaležnega srca v hladno zemljo, kjer počiva tvoje trudno telo: ,,V hladnem grobu sladko snivaj, Brez trpljenja, brez ovir; Pri Očetu večno vživaj Za plačilo dušni mir." Še eno željo goji v srci do tebe, preblagi pokojnik, tvoj hvaležni bogoslovec: lzprosi mu pri Očetu vseh dobrot milosti, da srečno doseže svojo srčno željo. Alojzija Kovač, vrlo slovensko dekle. Votlo v turnu klenka bron, Smrtno pesem - ¦ poje zvon ; Žalostno z glasovi temi Potnika na zadnji poti spierai. Le ta popotnik ni kak postaran mož, ki bi bil vtrujen odšel si po plačilo svojega dnevnega truda, niti priletna ženica, ki si je vsa vpehana v grobu želela počitka, marvHč mlada, koinaj šestnajstletna devica Alojzija Kovač, hči premožnih in občespoStovanih roditeljev Franca in Marije Kovač, veleposestnikov pri Sv. Antonu na Pohorji. Ker je to že šesto dete, katero sta trudoljubivi oče in skrbna mati spremila k večnemu počitku, -je lahko razumljivo, da je njima ter ostalim bratom in sestram odbijalo se lo »klenkanje brona« ob ušesa, kakor plat zvona, naznanjajoč z ostrašujočim glasom požar. Nebeški vrtnar je presadil mlado in zalo cvetko iz pozemeljskega v svoj nebeški vrt; stariši so izgubili ž njo podporo in veselje svoje starosti, braije in sestre svojo ljubljeno sestro, prijateljice svojo blago vrstnico, naša cerkev svojo vrlo pevko in ti, »Slov. Gospodar«, svojo zvesto bralko, katera je, še živee, večkrat prosila, da ji — kadar umre — postaviš v svojik predalih mali spomenik. Ni namen tek vrstie opisovati podrobno leta njene mladosti, ker so ji tekla mirno v krogu njenih Ijubečih starišev. Ni mnogo zakajala med svet, pa zato ni zanpinarjala svojpga izobražcvan.ja, prebirajoč marljivo sloveiirike knjige in časopise, po katerih se je tudi v njenem npžnpni srcu zgodaj vzbudila ljubezen do niile materinščine in ž njo vred do naroda slovenskega. Prva njpna dejanska služba Bogu v čast in faranom v veselje, bilo je petje v cerkvi, kaleremu je posvetila mlade svoje inoči. Zadnjič je pela v našej cerkvi na sveti božični praznik, a to tako ganljivo, tako navduSpno, da so navzoči verniki prišedši iz cerkve, se temu glasno čudili. Nihče pa morda ni slutil, da jim je pela zadnjokrat. Toda kal bolezni, neizprosnc- jetike, je od tega dneva čedalje bolj in bolj ugonabljala njene telesne moči, strogi zimski inraz ji je pridno pomagal, da je morala naposled v poslelj, katcre ni več zapustila, dokler ni v četrtek dne 22. marcija zatisnila svojih očij na veke. Ne bom pa opisoval njene službe Bogu, njenih dobrot, skazovanih revežem in siromakom, zakaj tiste ima zapisane večni sodnik v svoji knjigi, ki ji je gotovo njen bršljanov venec zamenil z neuvenljivo krono ter jo poklical med one, ki hodijo za .lagnjetom in niii pojo pesem, katere nihče drugi ne zna peti. Gotovo znamenje srečne smrti je že to, da jo je poklical večni sodnik k sebi v tak dan, da je mogla biti pokopana na praznik njegove Matere, da je lahko nad polovico faranov bilo navzočih pri njenem pogrebu. Tu niso le kapljale, marveč so kar curkoma tekle solze na sveži njeni grob in la dokaz Ijubezni bodi blagi pokojnici dovolj, da ne izgine tako kmalo iz spomina njen spomin. Mrzel je le grob, na kateri ne pade nobena solza; tu pa so se one lile v potokih . . . .fokala sta oče in mati, jokali bratje in sestre, jokali vsi navzoči, saj bi moral imeti kamonito srce, kdor se ne bi razjokal nad tako izgubo. Toda hudo obiskani roditelji in sorodniki, dovolile mi eno besedo: ne žalnjte preveč! Dan se vrsti za dnevom, teden za tednoin, bliža se praznik, naznanjajoe vsemu svetu ustajenje. Položili ste svoje drago dete v grob, pa le začasna bo vaša ločitev, ker pride čas, ko boste zopet združeni v boljši in srečnejši domovini. Mirno spavaj, draga Alojzija, saj se vidimo zopet za grobom! P. M.