JUBILEJ SLOVENSKE DIALEKTOLOGIJE Pričujoča predstavitev specifične, v sodobni slovenistični znanosti manj popularne, a ne manj pomembne slovenistične jezikoslovne raziskovalne pa- noge ima namen razvojno osvetliti njena teoretična izhodišča, raziskovalne pristope, metode, cilje in namene ter izpostaviti raziskovalni delež jubilanta — sedemdesetletnega zaslužnega profesorja za dialektologijo in zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, akademika Tineta Logarja. Vodilni slovenski dialektolog prof. dr. Tine Logar, raziskovalec, opisovalec in razlagalec slovenskega jezika v njegovi narečno izrazito razčlenjeni gla- soslovno-oblikoslovni in prozodični zgradbi, dolgoletni uspešni pedagog na FF in sodelavec treh mednarodnih dialektoloških raziskovalnih projektov (OLA — Slovanski lingvistični atlas, ALE — Evropski lingvistični atlas in Medite- ranski lingvistični atlas), je prvi znanstvenik v zgodovini slovenske dialekto- logije, ki se je kot specialist življenjsko posvetil proučevanju slovenskih nare- čij. Dano mu je bilo, da je narečni razvoj spremljal z osebno izkušnjo na celotnem slovenskem jezikovnem ozemlju, ga kot mentor diplomskih, magistr- skih nalog in disertacij zasledoval v delu svojih učencev, ga soočal s spoznanji in dosežki svojih predhodnikov v že dokaj obsežni, v enem stoletju nastali strokovni literaturi, prvenstveno zgodovinsko razlago jezikovnih dejstev pa podvrgel novim metodičnim preobrazbam funkcijskega strukturalističnega jezikoslovja, ki svojo pozornost osredinja na jezikovno enočasnost — sinhro- nijo. Vse te sestavine so prisotne v Logarjevi raziskovalni sintezi, doseženi na glasoslovno-oblikoslovni ravnini ter v prozodiji. Predstavljena je v zadnjem desetletju v štirih, na videz po obsegu skromnih publikacijah: Slovenska na- rečja — Besedila, Kondor št. 154, Ljubljana 1975; Konzonantski sistemi v slo- venskih narečjih, Zbornik XIV. seminarja za SJKL, Ljubljana 1978; Fono- loški opisi govorov, zajetih v OLA, Sarajevo 1981 (Slovenski jezik: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem ter opisi točk: Solbica (OLA 1), Ošne pri sv. Lenartu (OLA 2), Sv. Križ (OLA 3), Šmartno v Brdih (OLA 4), Srednja vas v Bohinju (OLA 7), Horjul (OLA 8), Dragatuš (OLA 15), Potoče (OLA 146), Kneža (OLA 148), Gornji Senik (OLA 149)); Slovenski dialekti — temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika, JiS 29 (1983/84); nova Dia- lektološka karta slovenskega ozemlja (skupno s pokojnim J. Riglerjem), Ljub- ljana 1983. Ob njegovem jubileju želimo slavistično javnost opozoriti na njegovo delo, ki zajema ves slovenski jezikovni prostor (doma in v zamejstvu), na problem- sko izzivalen raziskovalni obseg, kot tudi na metodološko preobrazbo stroke na temeljih strukturalnega jezikoslovja, kar vse bodo nedvomno do potankosti spoznali in objektivno ovrednotili njegovi neposredni dialektološki učenci. Ob pomembnih dosežkih je pomisliti tudi na nadaljnje raziskovalne naloge stroke in njene razvojne možnosti. Jubilantova dela na novo vzpodbujajo ra- ziskovalno radovednost, stremljenja po še izčrpnejšem zajetju narečnega je- zikovnega gradiva preostalih jezikovnih ravnin (oblikoslovne, besedotvor- ne, skladenjske, besediščne) ne le v zemljepisnem prostoru, pač pa tudi v so- cialnem jezikovnem razponu, v središčih, kjer se neprestano soočajo na- rečne prvine starih zemljepisnih (vaških) narečij s sociodialekti najrazličnej- ših stanovskih skupin ter se prepletajo tudi s pojavi neslovenskega jezika (doma s prvinami srbohrvaščine, v zamejstvu italijanščine, nemščine in ma- džarščine). Živi jezik nikoli ne miruje, je v neprestanem razvoju, se ne »zasedi« tako kot včasih knjižni, ki je pod normativno določenim, vodenim nadzorom jezikoslovcev in jezikovnih ustvarjalcev vseh funkcijskih jezikovnih zvrsti. Narečni jezikovni pojavi vseh jezikovnih ravnin se v sodobnosti neprestano soočajo z ravninami knjižnega sestava in raznimi >oblikami« središčnih go- vorov že zunaj vaškega okolja. Nastajajo novi soodnosi, ki preusmerjajo tudi zemljepisne narečne jezikovne sestave, vplivajo pa tudi na knjižni jezik, zlasti na njegovo skladnjo in besedišče (npr. na umetnostna in publicistična bese- dila). Priča smo novi lažinarečni naravnanosti popevkarstva, ki preko jezika želi ponazarjati avtentičnost in življenjsko neposrednost slovenskega človeka v našem jezikovnem prostoru in družbenem okolju. Problemske razsežnosti dialektologije slovenskega jezika se pred našimi očmi spreminjajo. Ker je t>po- vršinski« oris jubilantove znanstvenoraziskovalne in pedagoške dejavnosti že prispevalo dnevno1 in strokovno1 časopisje, o svojem življenjskem delu pa je jubilant spregovoril tudi sam,3 ter je njegovo delo na področju jezikoslovne geografije, problemski razpon njegovih raziskav in dialektološka mentorska dejavnost razvidna iz tu objavljene bibliografije, se ob tej priložnosti zdi smiselno v kratkih potezah orisati »notranjo rast« slovenistične dialektološke stroke ter ob razčlembi spreminjajočih se teoretičnih podstav ter iz njih izha- jajočih metodoloških pristopov in namenov raziskovanja narečij slovenskega jezika o 150 letih podčrtati dosežene rezultate jubilanta. Kažejo se v doseženi natančni, podrobni klasifikaciji slovenskega jezika na narečja in govore v območju slovenskih narečnih skupin, katere poskusi segajo v leto 1841 (Sreznevski prvi, Florinski 1894 drugi), ustrezne jezikovne zemlje- pisne in sociolingvistične vidike narečnega »razmejevanja« na podlagi dolo- čenega števila izoglos (predvsem dolgi naglašeni vokalizem in naglasni zakoni) pa je končno določil šele F. Ramovš ob svoji zasnovi Karte slovenskih narečij (Ljubljana 1931) — bolj na podlagi posrednih podatkov kot celovitih terenskih raziskav. Te so edine mogle izpopolniti tudi spoznanja o vzrokih tako razno- vrstnih razvojev v obsegu vprašanj, zajetih v vprašalnici za SLA in OL A, pojem sestava (strukture) pa je omogočil pogosto drugačno razlago sodobnega stanja in zgodovinskega razvoja posameznih pojavov na glasoslovno-obliko- slovni ravnini, odkril stalnice in spremenljivke, ki usmerjajo razvojno spre- minjanje glasov ja po slovenskih narečjih. Novo metodo interpretacije sta vzpo- redno razvijala T. Logar in J. Rigler ter v 60. letih dosegla raven mednarodne dialektološke fonološke vede.4 Podobno kot druge jezikoslovne raziskovalne discipline, ima tudi dialekto- logija slovenskega jezika v enočasni (sinhroni) in raznočasni (diahroni) podobi zanimivo zgodovino, ki se začne že v prvi polovici 19. stol.5 V posebnih slo- 1 F. Jakopin, Tine Logar sedemdesetletnik, Delo 11. II. 1986. 2 M. Orožen, Profesor dr. Tine Logar — sedemdesetletnik, JiS 31 (1985/86), št. 6, 205—207. 3 T. Logar, Vsak kulturni narod bi moral poznati samega sebe, Pogovor Naših razgledov, Naši razgledi XXXV, št. 4 (819), 28. II. 1986. — Isti, Delo za Slovanski lingvistični atlas; predavanje na Lingvističnem krožku Filozofske fakultete, Ljubljana 1986; izide v JiS. » J. Toporišič, Delo Jakoba Riglerja, SR 33 (1985), št. 4, 419—442. 5 Obsežna strokovna literatura o predmetu glej J. Toporišič, Slovenska slovnica. Slovenski jezik v času, Maribor 1984. 679—684. venskih razmerah je zaznamovana zelo »uporabno«. Ob napornih prizadeva- njih za določanje enotne slovenske knjižne norme se je vse bolj razkrivala razvojna raznovrstnost jezikovnih pojavov, prepoznavana najprej preko razli- kovalnega besed ja (stične sopomenke) nato razlikovalnega glasov ja. Lahko rečemo, da je neposredni povod za njen razvoj (kot posebno raziskovalno smer v slovenistiki) Kopitarjeva slovnica.6 Ob soočanju lastne jezikovne stvar- nosti (v pisni in govorni različici) z jezikovnim opisom »kranjskega« (knjižne- ga) jezika kontrastivno prepoznavajo predvsem različne, odstopajoče pojave tako koroški (U. Jarnik) kot štajerski Slovenci7 (L. Šmigoc, kasneje P. Dajnko). Predmet raziskovanja so razlikovalne -»slovnične zgradbe« deželnih jezikov v primerjavi s središčno knjižno tradicijo" in živo »slovensko« besedo. Zavest o različnem razvoju slovenskega jezika je vzpodbudila zbiranje narečnega besedja za »celotni« slovar slovenskega jezika. Predmet kontrastivnega pre- poznavanja sta tako celotna slovnica in besedišče slovenskega »ljudskega jezi- ka«. Vzporednice posameznih pojavov s »slovanskimi narečji« prve zapiso- valce slovenskih govorov9 na poseben način vznemirjajo; različni narečni raz- vojni rezultati na glasoslovni ravnini vzbujajo polemična razpoloženja o pre- stižnih pravicah jezikovnih pojavov v knjižnem jeziku.'0 Ko zmaga zavest o slovenskem knjižnem jeziku kot enotnem sestavu (na glasoslovno-oblikoslov- ni ravnini na etnološko-zgodavinski podlagi), postanejo slovenska narečja predvsem predmet samostojnih znanstvenih raziskav — vse do naših dni. le v 50. letih 19. stol. se pri Slovencih formira dialektologija kot samostojna raziskovalna veda;" njeni rezultati služijo prikazu sorodstvenih razmerij do »staroslovenščine« in drugih slovanskih jezikov. Metodološko izhodišče opisa so Miklošičeva s>staroslovenska€ in primerjalnoslovanska znanstvena dela." Prepoznavanje in zajetje narečnih jezikovnih pojavov (glasoslovja in obliko- slovja) poteka ob soočanju s »staroslovenskim izhodiščnim sestavom« (9.—10. 0 J. Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyer- inark, Ljubljana 1808/1809. 7 F. Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca 1808—1813, Znanstveno dru- štvo, Ljubljana 1934. 8 O. Gutsman — U. Jarnik, Windische Sprachlehre (6. predelana izdaja), Celovec 1829; J. L. Smigoc, Theoretisch- praktische Windische Sprachlehre, Gradec 1812. P. Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Gradec 1824; F. Metelko, Lehrgebäude der Slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen, Ljubljana 1925. 0 U. Jarnik, Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj, Kolo, Zagreb 1842, 40—57. Opozarja na posamezne glasoslovne, oblikoslovne pojave, skupne s poljskim in češkim »narečjem«. Zanimivo je, kako koroška »razrečja« (I, II, III) deli po pripadnosti k škofi jam oziroma po starih dekanijskih mejah ter po »šopu« izoglos, po določeni količini med seboj razlikovalnih pojavov. 10 Znana »abecedna vojska« v zvezi s poskusi uveljavitve dveh abecednih izbolj- šav, dajnčice in metelčice, ki sta vsaka v svojem »deželnem narečnem prostoru« bolje ustrezali sinhronemu glasoslovnemu stanju kot že zgodovinsko »obremenjena« boho- ličica ter se skušali uveljaviti v letih od 1825 do dokončne prepovedi 1838 (dajnčice). 11 Prvi metodološko jezikoslovno pogojeni narečni opis je prispeval M. Valjavec, Proben der Slovenischen wie es um Predvor in Oberkrain gesprochen wird, Sechster Jahres-Bcricht des К. K. Ober-Gymnasiums zu Warasdin, Zagreb 1858, 7—16 (x—20). 12 Upoštevanje slovenskega jezikovnega (knjižnega in narečnega) gradiva v Miklo- šičevi primerjalno-slovanski obravnavi slovnice in slovarja je slovenskemu jeziku zagotovilo trajno upoštevanje v slavistični znanosti. Y času, ko so se Slovenci bojevali za narodnostni obstoj in samostojnost, je bilo to tudi pomembno politično dejanje. stoletje), ki služi rekonstrukciji praslovanščine — soodloča pa tudi pri obli- kovanju slovenske knjižne norme. Iz Miklošičeve interdisciplinarnost upoštevajoče slavistične jezikoslovne šole na Dunaju (jezik, zgodovina, etnologija, književnost, jeziki v stiku) ozi- roma zgodovinsko primerjalne metode so izšli trije pomembni znanstveniki, raziskovalci — slovenisti, ki so s svojim raziskovalnim delom polagali temelje slovenski dialektologiji kot samostojni slovenistični raziskovalni veji,13 s spe- cifičnimi raziskovanji pa (npr. Valjavčeve narečne naglasne raziskave) omogo- čili rešitev enega izmed bistvenih vprašanj knjižnega jezika — in s tem tudi pravorečja —: normiranja naglasne ga mesta in drugih prozodičnih zakonitosti slovenskega knjižnega jezika. Uporabnost Valjavčevih in Škrabčevih razisko- vanj narečnega naglasa14 je zunaj vsakega dvoma, saj je po njunih dognanjih tudi besedišče Pleteršnikovega slovarja dobilo svojo prozodično podobo. Sre- čen slučaj! Oba sta bila pripadnika osrednjih narečnih skupin (Valjavec go- renjske, Skrabec dolenjske), za katere so značilne zelo podobne prozodične lastnosti (kakovostna, kolikostna, tonemska nasprotja, ohranitev istih arhaičnih naglasnih tipov), te pa so se (razen neobveznega tonemskega naglasa) uvelja- vile tudi v knjižni normi, preden so bila v tem pogledu vsa slovenska narečja ustrezno raziskana.15 V 80. letih 19. stol. so se v dialektologiji uveljavili novi jezikoslovni nazori mladogramatične šole. Brezizjemnost delovanja glasoslovnih pravil, ki postaja načelo jezikovne analize in razlage jezikovnih pojavov, določa dialektološkim raziskavam nove cilje. Narečni rezultati so pripomoček za spoznavanje, re- konstrukcijo jezikovne praoblike; etape njenega razvoja so zasledovane v iz- pričanih zgodovinskih besedilih. Smithova »valovna teorija« je razbila tudi pojem narečne, celo jezikovne meje, k čemur je pripomogla J.izključitev« prej veljavnih zunaj jezik ovnih dejavnikov pri razlagi jezikovnih dejstev. Skladno s temi postavkami raziskuje že Jagičev učenec V. Oblak slovenska in druga južnoslovanska narečja (koroška, primorska, prekmurska; hrvaška ča- kavska in makedonska), katerih pojave sooča z glasoslovno-oblikoslovnimi vred- nostmi slovenskih zgodovinskih besedil in zapisov. Dialektološki podatek služi rekonstrukciji razvoja, genezi pojava, ne normativnim določitvam knjižnega je- " M. Valjavec je od zapisovanja ljudskega slovstva prešel k inventarizaciji, opisu in razlagi narečnega naglaševanja (besednovrstno-oblikoslovnega) v gorenjski narečni skupini. Prira. razprave v nadaljevanjih Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku, Rad JAZU 1878—95. Sklepna razprava Glavne točke o naglasu knižne slovenštine, Rad JAZU 1897, knj. 132. — K. Štrekelj je izdelal pod Miklošičevim mentorstvom prvo disertacijo iz slovenskega narečnega glasoslovja, habilitacijo pa iz narečnega obliko- slovja: Phonologie der Görzer Mittelkarstdialects in ihren Grundzügen dargestellt, 1884; Morphologie der Görzer Mittelkarstdialectes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsvehältnisse, 1886. — M. Pleteršnik predvsem kot avtor obsežnega, po raz- ličnih vidikih zbranega narečnega besednega gradiva z vsega slovenskega ozemlja v Slovensko-nemškem slovarju (1894—95); urejal ga je 12 let ter ga enotno »po- knjižil«. u M. Valjavec, Glavne točke o naglasu knižne slovenštine, Rad 132; — S. Skrabec, O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, 1870. 15 O upravičenost tonemskega naglaševanja v knjižnem jeziku je podvomil pred- vsem A. Breznik. Na podlagi lastnih narečnih raziskav je ugotovil, da je tonemsko naglaševanje v slovenskem jezikovnem prostoru v »manjšini«. Poznajo ga pretežno gorenjska, koroška in seveda dolenjska narečja (pa tudi del primorskih). O tem J. So- lar, Spremna beseda, Življenje besed, Maribor, 1967, 5—81. zika. Ta pogled je Oblaku omogočil dokaj točno časovno določitev nastanka slo- venskih narečij (10.—14. stoletje); zasnoval je predvsem zgodovinsko dialek- tologije slovenskega jezika, izogibal pa se je vprašanjem klasifikacije sloven- skih narečnih skupin, narečij v slovenskem jezikovnem prostoru. Zakaj? Jezi- kovne novote v jezikih in narečjih se širijo v krogih, podobnih valovanju vode, ki jo povzroči na mirni vodni gladini padec kamna. Presečišča izoglos (izo- morf, izoleks) so odvisna od moči inovacij in se ne pokrivajo z ostro določenimi (sociolingvističnimi ali političnimi, etničnimi) mejami. Dialekti prehajajo v dialekte oz. sorodne jezike brez jasno določljivih meja, preko vmesnih, prehod- nih dialektov (nova Oblakova geneza hrvaške kajkavščine kot prehodnega dialekta med slovenščino in štokavščino). Oblakov poskus tipološke klasifika- cije sodobnih slovenskih govorov po izoglosi za razvoj dolgega polglasnika spreminja jezikovno razvojno (in sociolingvistično) utemeljeno delitev sloven- skega jezikovnega prostora na podlagi razvoja dolgega jata (Miklošič). Poskus opredelitve narečij ali narečnih skupin na podlagi posamičnih refleksov dol- gega naglašenega vokalizma ni uspel. Z vidika sodobnega pojmovanja nareč- nega glasoslovnega sestava kot celote se zdi vendarle vprašljiva Oblakova »makedonska teorija«, temelječa na kontinuiteti nekaterih glasoslovnih poja- vov starocerkvenoslovanskega knjižnega jezika v govoru Suho v solunski oko- lici (refleksi za ç, q, б, 6 št, želj;'" važna bi bila tudi kontinuiteta sistemskih pojavov na oblikoslovni ravnini, o besedišču, posebej v obrednem izrazju ... Jugoslavist, starocerkvenoslavist in slovenist V. Oblak je v Gradcu pre- daval le krajšo dobo (1893/94—95). Prezgodnja smrt mu ni dopustila, da bi bil slovensko dialektologije preoblikoval in obogatil po smernicah J. Baudouina de Courtenaya, nasprotnika mladogramatikov, s katerim je bil v pismenih stikih. Teoretična izhodišča, po katerih je sočasne dialektološke raziskave polj- skega jezika, pa tudi slovenske govore, opisoval in pojave vrednotil, oprede- ljuje zgodovina jezikoslovja kot »psihofiziološkez." Odkril je oblikovno in funkcijsko plat glasu, zato velja za predhodnika fonologije in strukturalnega jezikoslovja.18 Če samo odpremo razpravo Der Dialekt von Cirkno19 (Kirch- heim), vidimo, da je njegovo izhodišče sinhrono. Glasovni inventar, zajet v ob- sežnem gradivu, je izhodišče; glasovne vrednosti so opazovane pozicijsko, glede na (ne)naglašenost, ter soočane z zgodovinskim izvorom, kar omogoča določitev enočasnega glasoslovnega sestava, ki je v ospredju pozornosti so- dobne fonologije. V metodološkem pogledu je bila tako sijajna priložnost za- mujena. Dialektologije kot slovenistično raziskovalno vedo je za Oblakom v Gradcu razvijal Miklošičev učenec K. Štrekelj (od 1896/7 do 1912). Njegov slovenistični seminar je sploh zametek slovenističnih raziskovalnih disciplin: dialektologije, zgodovinske slovnice slovenskega jezika in etnologije (na pod- lagi ljudskega slovstva, predvsem narodne pesmi), o čemer priča zanimiv arhiv ohranjenih diplomskih in seminarskih nalog v tamkajšnjem Inštitutu za slavistiko. Štrekelj je po lastnem zgledu očitno dajal prednost potrebnim monografsko zasnovanim narečnim opisom, ki so jih prispevali slušatelji z raz- 10 V. Oblak, Dr. K. Glaser, Zgodovina slov. slovstva, I. del, 237—246, 306—317 (V Gradcu 1893); Nekaj opazk k dr. Glaserja »Odgovoru«, Ljubljanski zvon 1895. 17 M. Ivič, Pravci u lingvistici, Ljubljana 1963. 18 J. Basara, M. Szymczak, Jan Baudouin de Courtenay, O jçzyku polskim, Var- šava 1984 (uvod). 10 AslPh 1884, 1885, 103—119, 274—290, 432-462. ličnih narečnih področij Slovenije. Natisnjene so celo tri disertacije iz sloven- ske dialektologije,20 pa tudi druge rokopisne naloge spričo že sto let starega gradiva pridobivajo na svoji že zgodovinski vrednosti. Štreklja je zanimalo tudi narečno besedišče, ki pa ga je raziskoval z vidika dvojezičnosti oziroma medjezikovnih kulturnih stikov, iščoč etimološko podobo besedja, pa tudi kra- jevnih imen, kar je prispevalo k nekaterim utemeljitvam pravopisa. Njegov sodobnik Skrabec je predvsem z vidika potreb normiranja knjižnih pojavov spoznaval tako narečni kot zgodovinski knjižni razvoj slovenskega jezika. Štrekelj je bil dolgoletni mentor A. Brezniku, ki je tudi preko slovenskega ljudskega slovstva in dialektologije našel pot v problematiko slovenskega knjižnega jezika. Naglasna vprašanja je raziskoval v osrednjih narečnih sku- pinah, besedišče knjižnega jezika v razvojnozgodovinski perspektivi. Streklje- va življenjska pot, izpolnjena z dostojnimi znanstvenimi slov eni stičnimi do- sežki, se je iztekala ob prodoru novih idej in raziskovalnih razsežnosti v na- rečnem spoznavanju jezika. Novost pomenijo prvi lingvistični atlasi21 kot domena zemljepisnega, po- dročnega jezikoslovja. Zemljepisna razprostranjenost glasoslovnih pojavov in besed postaja na nov način predmet zanimanja dialektologov. Prav v tem času je z Dunaja prišel v Gradec iz Jagičevega seminarja F. Ramovš. Njegova slovenistična raziskovalna nagnjenja se nedvomno navezujejo na Štrekljevo dialektološko >zapuščino« v Gradcu, saj je kot pomožni asistent Meringerja gotovo imel dostop do zbranega slovenističnega gradiva Štrekljevih slušateljev. Štrekljeva primer j alno-zgodovinsko, kulturološko naravnana raziskovalna načela ter izhodišča mladogramatikov je ob temeljitem jezikoslovnem študiju izpopolnil s teoretičnimi smernicami nove jezikoslovne smeri, neolingvistike (G. Bartoli, jezikovni individualizem), 1er z nazori francoske psihofiziološke in sociološke šole (A. Meillet); posebej je njegovo pojmovanje glasoslovnega raz- voja zaznamovano s spoznanji sočasne vede — eksperimentalne fonetike (Sie- vers). Tako se je na poglobljen način ponovno posvetil raziskovanjem sloven- skega jezika v njegovi prostorski, narečni, in časovno-zgodovinski razvojni razčlenjenosti (glasoslovno-oblikoslovnih pojavov). Pomanjkanje strokovnja- kov raziskovalcev za vse slovenistične usmeritve, ki so se začele oblikovati še v Miklošičevi šoli, je v novih slovenskih razmerah (po ustanovitvi slovenske Univerze in Slavistike v Ljubljani 1919) privedlo do prevlade Ramovševe ra- ziskovalne usmeritve tudi ob študiju slavistike. Ramovševa domišljena, znan- stveno naravnana zasnova stroke in napisana dela iz dialektologije slovenske- ga jezika in zgodovinske slovnice zgovorno pričajo, kaj vse mora na Sloven- skem opraviti en sam človek. Ramovš je prvi skušal ponovno celostno in sistematično opisati ter osvetliti razvoj narečnih jezikovnih pojavov, obenem se je ponovno vrnil k vprašanjem klasifikacije slovenskih narečij. Pri tem je 20 J. Tominšek, Narečje v Bočni in njega sklanjatev, Jahresbericht des К. К. Kaiser Franz Joseph — Staatsgymn. in Krainburg, 1903, 3—27. — K. Ozroald, Zur Phonetik des Dialectes von Polstrau, 44. Jahresbericht des К. K. Staatsgymn. in Görz 1904. — A. Breznik, Die Betonungstypen des slovenischen Verbums, AslPh XXXII , 399—454. — Dokaz »dvodimenzionalnih« Štrekljevih raziskav slovenskega jezika je tudi njegova Historična slovnica slovenskega jezika; posmrtno izdal Odbor Zgodovin- skega društva v Mariboru, 1921. 21 Prve lingvistične atlase so izdali germanisti oziroma romanisti, npr. G. Wenker, Deutscher Sprachatlas 1876; klasično delo svetovne dialektologije ostaja L'Atlas lin- guistique de France J. Gilliérona (1902—12). upošteval zunajjezikovne dejavnike (zgodovinske, družbene, zemljepisne), ki se dokaj dobro skladajo s »splošnim akustičnim vtisom« govorov, na podlagi le-teh pa so bili razkriti tisti glasoslovni in prozodični pojavi, ki postanejo kriterij za relativno prostorsko določanje narečnih skupin, narečij, govorov —i vse do individualne jezikovne ubeseditve kot vira fonetičnih glasoslovnih spre- memb (rednih in izrednih). Razpoložljivo narečno gradivo, zbrano priložnostno na terenu ter zajeto iz dosegljivih dialektoloških virov (posrednih), je omo- gočilo zanimivo sistematično oznako slovenskih narečij v Dialektih (1935) in izdelavo prve dokaj ustrezajoče Karte slovenskih narečij (1931). V uvodu je predstavljen tudi Ramovšev raziskovalni nazor: »Jezikovnim dejstvom bi točno odgovarjalo le natančno kartografsko podajanje razširjenja vsakega po- sameznega dialektološkega pojava; to delo bo prej ali slej moral pokazati ling- vistični atlas. Za nazorno sliko jezikovnega razvoja pa zadostuje, če upošte- vamo za vse kraje strukturo vokaličnega in konzonantičnega sestava, točen prikaz akcentuacije in pomembnejše oblikovne in leksikalne posebnosti. Vemo, da ima vsak pojav svojo ploskev in da se od tisočerih morda komaj dve, tri popolnoma krijeta, ali pa niti ne. Zato ne smemo misliti, da imajo dialekti ostro določene meje; ne, govor se od vasi do vasi tiho, nepaženo menjava, a v neki določeni razdalji ima že svojo novo obliko; jezik ni nič stalnega, vendar se v njem kljub temu formirajo neke določene in določljive enote, ki jih imenujemo dialekteл Po teh merilih so razmejena in opisana narečja slovenskega jezika; opirajo se predvsem na razvojne rezultate dolgega naglašenega in delno nenaglašenega vokalizma, na razlikovalne pojave pri soglasnikih (tudi nekaterih starejših soglasniških sklopov) in na posebnosti oblikoslovja ter besedja. Ze iz navede- nega odlomka je razvidno, da je med prvenstvene naloge dialektološkega ra- ziskovanja F. Ramovš uvrstil prav lingvistični atlas. Do izvedbe zamisli je lahko prihajalo šele, ko je bila osnovana tudi ustrezna znanstvenoraziskovalna ustanova Slovencev S AZU. Pod njenim okriljem se je v Inštitutu za slovenski jezik pričelo dolgoročno dialektološko raziskovalno delo. Ramovš je za Slo- venski narečni atlas izdelal mrežo krajev (čez 500 točk) in vprašalnico in v zah- tevno delo uvedel kot prizadevni mentor svojega učenca in naslednika, že usmerjenega dialektologa dr. Tineta Logarja. Po njegovi smrti ( 1952) je zamisel prešla na zavzetega izvajalca, ki je prvi sam prekrižaril domala vse slovensko ozemlje doma in v zamejstvu ter po vprašalnici za SLA inventariziral večino dialektološkega gradiva SLA'2 Odkrival je jezikovna dejstva, ki so omogočala natančnejše razmejitve narečij ter prispevala nove osvetlitve jezikovnega raz- voja posameznih narečnih skupin (prim, ugotovitev o drugotnem izvoru go- renjskega enoglasniškega samoglasniškega sestava, prvotno enotni izvor do- lenjske in gorenjske narečne skupine, razkritje notranjskega dialekta kot novotvorbe ob križanju narečnih pojavov dveh narečnih skupin — dolenjske in primorske itd.). Predvsem pa je nova metodološka razlaga spremenila pogled na zgodovinski in prostorski razvoj slovenskega jezika, ki ga spoznavamo kot skupek funkcionalnih diasistemov ne glede na širši ali ožji potek izoglos. " Južnonotranjske in del dolenjskih govorov za SLA je zapisal J. Rigler (prim, še njegovo disertacijo Južnonotranjski govori (1963) in habilitacijo Začetki sloven- skega knjižnega jezika, Ljubljana 1968). govore panonske narečne skupine tudi R. Ko- larič. — škof jeloški govor je monografsko zajela asist. F. Benedik (magistrsko delo 1981), severozahodne notranjske govore asist. S. Horvat (magistrsko delo 1984). Nova predstavitev glasoslovnih pojavov v funkcijsko pogojenih sestavih omo- goča drugačno razlago sprememb na morfonološki (ohlikoglasni) ravnini, novi tehnični pripomočki pa tudi inventarizacijo narečne sklaclnje in beseclja v so- besedilu (kar omogoča spoznavanje pomenskih sprememb besed ja)... O šte- vilnih novih odkritjih je bila slavistična javnost sproti obveščana (glej biblio- grafijo), o terenskih raziskavah posameznih točk za SLA pa so bila izdelana sprotna poročila, hranjena v prostorih Dialektološke sekcije S AZU, ZRC. Kar- totečno gradivo za SLA je v pripravi za kartografiranje. Nova metodološka izhodišča za interpretacijo narečnih jezikovnih pojavov na glasoslovni ravnini in na področju besedoslovja so se oblikovala pri mednarodnem dialektološkem projektu za OLA (rezultat je nov tip fonoloških opisov). Jubilant je izdelal izhodiščni slovenski sestav, po katerem so bili enotno izdelani fonološki opisi vseh slovenskih točk OLA (25), uveljavil jih je pri izdelavi magistrskih nalog ter vnesel v pedagoški proces. Spričo tako zavestno in vestno opravljenega raziskovalnega dela, spričo obvladovanja teoretičnih in metodoloških novosti pri mednarodnih dialektoloških projektih, kjer je po jubilantovi zaslugi med slovanskimi jeziki slovenskemu jeziku dodeljeno enakopravno mesto, samo obžalujemo, da pri poskusnih, začetnih zapisih vprašalnice za SLA ni prišlo do njene revizije in izpopolitve besednih enot (obsega jih 665 + 205 tipov slov- ničnih vprašanj); z glasoslovno-oblikoslovnimi podvprašanji prinaša sicer čez 2ООО odgovorov, vendar to gradivo ustreza Ramovševi predvojni zamisli o na- logah SLA. V slavističnem svetu je že dosežena izdelava dialektoloških atlasov po jezikovnih ravninah s posebej izdelano vprašalnico za posamezne jezikovne ravnine (npr. slovaški dialektološki atlas).23 Z vidika sodobnih zahtev in potreb predstavitve ter opisa jezikovnih narečnih pojavov bodisi v atlasih bodisi v samostojnih monografijah posameznih narečnih področij, ki se bodo nedvomno še poglabljale in razširile z vidiki socioligvistike, bilingvizma24 itd., saj se pri obravnavali jezika ponovno krepi meddisciplinarni pristop, postaja zbiranje narečnega gradiva po zastareli vprašalnici vprašljivo. Zdajšnji problemski ob- seg vprašanj zagotavlja osnovno količino gradiva za glasoslovni opis, ne zajema pa ustrezne količine gradiva za izčrpno predstavitev oblikoslovnega sestava (va- riantnost naglašenili in nenaglašenih končnic), tematska razvrstitev, obseg vprašanj, zadevajočih besedje, s področja človekove materialne in duhovne kulture more biti le osnova za nove tematske besedijske vprašalnice za za- jetje narečnega besedja, vsaj tipičnih narečnih strokovnih izrazij, katerih produktivnost bi bila vidna iz ustreznih vprašalnic za besedotvorjeP Vse te nove naloge so rezultat razvoja sodobnega jezikoslovja. Zbrano gradivo za SLA ustreza prvotnemu namenu vprašalnice, ki naj bi v obliki zemljepisnega atlasa omogočila »ploskovno predstavitev« posameznih narečnih pojavov, v sodobnosti pa se zdi bolj zanimiv »atlas sistemov«, ki ga zaslutimo ob Rigler- M Atlas slovenského jazyka I. Yokalizmus a konsonantizmus 1968 (Mape in Ko- mentar); II. Flexia (Komentar 1978, Mape 1981); ITI. Tvorenie slov (Komentar 1978, Mape 1981), SAV Bratislava. 24 Plim. raziskovalni koncept s poskusnim zajetjem besedišča in predloženo obde- lavo v dvojezičnem okol ju: S. Hafner, E. Prunč, Lexikalische Inventarisierung der slo- wenischen Volkssprache in Kärnten, Gradec 1980. 25 Npr. koncepcija Varšavske dialektološke šole W. Doroszewskega; projekt za in- ventarizacijo kajkavskega in čakavskega narečnega besedišča oziroma izdelavo tezav- rusov (Dialektološka sekcija JAZU, Zagreb). Koncepci ja narečnega slovarja slovaške- ga jezika, SAV, Bratislava. jevem Pregledu osnovnih, razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (1963) in v Logarjevi predstavitvi teh etap (starejših in mlajših) in celotne morfonološke zgradbe v posameznih slovenskih narečjih od arhaičnejših obrobnih do ino- vacijsko močnejših središčnih26 (npr. gorenjščina, ki v razvoju vokalizrna, konzonantizma in oblikoslovja nekako prehiteva druge narečne skupine). Dolgoletno pomanjkanje usposobljenih strokovnih sodelavcev je razlog za določen zastoj pri izdelavi SLA; vse težje ga bo nadoknaditi, ker se ob pri- pravi in obdelavi zbranega gradiva kažejo potrebe po dodatnem raziskovanju posameznih problemov. Po smrti J. Riglerja, ki se je posvečal narečnim na- glasnim vprašanjem ter v svojih raziskavah razvil zlasti Baudouinovo (in Ramovševo) načelo odvisnosti kakovosti od kolikosti na področju narečnega samoglasniškega razvoja, je zazijala nevarna praznina. Dialektološko delo zahteva trajni stik z narečnim prostorom in socialnim okoljem, pa tudi obvla- dovanje teoretičnih metodoloških novosti za ustrezno zajetje in znanstveno ali praktično uporabo, predstavitev jezikovnih narečnih dejstev. Od prvih opozoril in opisov »opaznih« narečnih pojavov v posameznih slovenskih deželah do sistematičnega zajetja glasoslovno-oblikoslovnih siste- mov v vseh slovenskih narečnih skupinah po premišljeno oblikovani mreži točk je preteklo preko 140 let. Delavcev na tem področju je bilo malo, čeprav je živi, spreminjajoči se jezik po svoji obliki in pomenski vsebini eden od najbolj zanimivih in raziskovanja vrednih pojavov človeštva. Kdor to doume, mu je predan vse življenje. Tako tudi naš jubilant — zaslužni profesor, aka- demik dr. Tine Logar. Martina Orožen Filozofska fakulteta, Ljubljana T. Logar, Pregled zgodovine slovenskega jezika. Informativni Zbornik Seminarja za SJLK, Ljubljana 1974; Slovenski dialekti — temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika, JiS 29 (1983/84), št. 8.