NAŠE KORENINE
Terice pogače, potice jedo
Piše dr. BORIS KUHAR
Kako so včasih v naših krajih trli lan, se danes spo-minja le še starejša genera-cija. Toda to je bilo nekoč zelo pomembno kmetovo opravilo, povezano s kopi-co šeg, skupnega dela in družabnosti stare vaške skupnosti. Danes si lahko teritev ogledamo le še tu in tam v naših krajih kot turi-stično zanimivost. Tako se še včasih tudi muljavske žene ojunačijo, privlečejo s podstrešJj stare lesene tr-lice in »rifle«, vehke lesene glavnike za čiščenje in smukanje - riflanje lanu. in pokažejo obiskovalcem Muljave, kako so starejše žene še same, ali pa njihove matere še tam pred nekaj desetletji v tem času začet-ka jeseni trle lan. Na vaseh so takrat imele glavno be-sedo glasne, nagajive. jezič-ne, nikdar odžejane in predvsem še zelo lačne te-rice
Še tam, pred dobrimi sto leti, sije moral, tako kot po vsej Sloveniji. tudi kmet naših krajev pridelati in iz-delati vse sam, karje rabil zase, za dom in družino. Sam je tudi poskrbel za obleko. Pri tem paje bil za našega kmeta lan izredno pomembna rastlina in sicer kot osnovna surovina za njegova oblačila. Kmetje na Slovenskem. razen kaj-žarjev in bajtarjev, so sejali lan. Tako je bilo tudi v na-ših krajih. Včasih, še vse tja do leta 1948, so ga sejali ce-lo dvakrat na leto vjeseni, hkrati z ozimnim žitom, in spomladi. Več je bilo spo-mladanske setve. Ta se je začela okrog sv. Florjana (4. maj). Njive, na katere so se-jali lan, so vedno dobro pognojili in še posebej skrbno pripraviti za setev. Kot nam poroča župnik Anton Mrkun z Dobrepolja so imeli tam splošno pravi-lo, da mora biti laneno se-me tako na gosto vsejano, da pride devet zrn pod en palec. To seje razumelo ta-ko, da se je na zorani njivi prijelo devet zrn palca, če si
ga oslinil in položil na pose-jano njivo. Lan je zahteval čisto njivo, zato so ga skrb-no okopali in očistili vsega plevela.
Rani lan je dozorel že ko-necjulija ali prve dni avgu-sta. Takrat so ga populili in zvezali v velike snope, v »zvače«, in ga nato prepe-Ijali na skedenj, kjer se je moral posušiti. Na skedi\ju so lanu osmukali še glavice na riflu, velikem glavniku, z dolgimi lesenimi ali ko-vinskimi koničastimi zob-mi. Na riflu so osmukali la-nene glavice in tudi ves drugi plevel, tako da je ostalo laneno steblovje le-po in čisto. Že to riflanje lanu je bilo zelo napomo •delo. Zato so lan navadno smukali mlajši moški, ki so imeli trdne živce in moč v rokah. Lanene glavice so nato sušili na deri. Seme so spravili v kašče, večino so ga prodali za laneno olje, zase pa so ga ohranili le to-liko, kolikor so ga rabili za prihodnjo setev.
Nato so lan razgrnili na travniku in ga pustili, daje tam ležal tri tedne in tri dni, kot so takrat velevale go-spodinje. Pustili so, da ga je podnevi sonce pregrelo, ponoči pa mrzla rosa rosila, in da ga je včasih tudi dež dobro premočil. Tako seje lan gojil, dokler ni bil go-den za trenje. Takrat so ga speljali domov pod streho in je tam čakal do pozne jeseni, da je prišel pod tr-lico.
V naših krajih je bilo v prejšnjih časih, nekako do leta 1890 v vsaki večji vasi opaziti na koncu vasi za vrtovi po dve ali tri teril-nejame, last kmetov, ki so jih dajali tudi vnajem sose-dom za kodelo prediva. Ne-katerejame pa so bile tudi vaška last - »komunske«, ki so jih vasi skupno vzdr-ževale. Še danes najdemo po vaseh ruševine teh jam. Navadno so bile jame dva do tri metre dolge in prav toliko široke, v naših krajih so bile navadno še manjše. Obzidane so bile s kamni.
Vrh zidu na jami je bil le-sen okvir iz hrastovih brun.
Narye so položili lesene la-te ali pa kar leso iz leskovih palic. Na teh so sušili pove-sme lanu. Kdor bi si danes hotel ogledati takojamojo lahko še vidi v sadovnjaku Jurčičeve domačije na Mu-Ijavi.
Za trenje lanu so imele terice trlico, ki je podobna velikim lesenim škarjam, s katerimi terica stebla na-seka in nato gladi. Namen teritve je namreč, da iz la-nenih stebel dobimo nežna vlakna - predivo, ki so ga nato pozimi predice spred-levprejo. Ob sušil/iicije bil postavljen hrastov steber, fla katerega so terice pritr-jevale trlice.
Teritve so se navadno za-čele v pozni jeseni, tam okrog sv. Uršule (21. okto-ber), ko je bilo delo na po-Iju že v glavnem končano. V naših krajih se je zbralo navadno po sedem pa tudi po 10 in 12 teric, odvisno od količine lanu, ki ga je imel kmet. Terice so prihajale, vsaka s svojo trlico že ob polnoči. Ko so se zjutraj zbudili sosedje, jih je že pozdravilo prijetno pritrka-vanje veselih teric. Te so med delom tudi rade zape-le, predvsem pa so rade no-rele. Nihče ni bil varen pred njimi. Tudi tisti ne, ki je slučajno prišel mimo te-rišča. Na moške so rade planile, jih vrgle na tla, jim odpele hlače injim povsod, tudi za \rat natlačile pez-dirja.
Včasih pajim tudi fantje niso ostali dolžni. Ponoči so neopazno na kakšno drevo v bližini teric nasadi-li nagačenega »teričnikar-ja« in se tako ponorčevali iz teric. Te so imele posebne lastnosti, ki so bile takore-koč že obredno predpisa-ne: terica je razposajena, nagajiva, jezična, rada pije žganje, predvsem paje zelo lačna in veliko poje.
Zato je gospodinja teri-cam vselej postregla z naj-boljšimi jedmi, kar jih je premogla hiša. Terice so ra-de povživale božje darove z mize, saj so tudi bile po napornem delu potrebne okrepčila. Zato je v dobre-poljski dolini znan tudi pregovor: »Tako soješči ko terice«.