GDK: 913:(497.12 Breginj) Problematika opuščenih senožeti v Breginjskem Kotu Iztok MLEKUŽ* UVOD Zaraščanje opuščenih kmetijskih zem- ljišč je značilno za ves povojni čas in je marsikje velik problem in izziv za gozdarje. Ta proces je zelo težko prostorsko obvla- dati in smiselno ukrepati, saj se ponavadi zaraščajo velike in težko pregledne po- vršine v odmaknjenih, pasivnih krajih. Tipi- čen takšen primer so opuščene senožeti v Breginjskem kotu. Marsikdo je za ta skrajni severozahodni košček Slovenije ob meji z Italijo prvič slišal šele ob hudem potresu leta 1976. Za ves Kot, posebej pa za nekdanjo občino Breginj, je bila svojčas zelo značilna svojevrstna raba prostora, na katero sta vplivali gosta naseljenost in živi- noreja kot poglavitni vir preživljanja. Stisko zaradi pomanjkanja krme, stelje in lesa za kurjavo so Breginjci reševali s svojevrstnim gospodarjenjem na senožetih, kjer so hkrati kosili, steljarili in sekali. Nekdaj so Breginj in druge vasi v Kotu obdajale obširne seno- žeti na zložnem flišnem svetu, ki se danes hitro zaraščajo ter spreminjajo v grmišča in pionirske gozdove. Ta prispevek skuša po- jasniti nekdanje gospodarjenje, trenutne razmere in možnosti za nadaljnje delo na teh zemljiščih. NEKDANJE GOSPODARJENJE NA SENOŽETIH Kdaj so prišle senožeti v Breginju v last zasebnikov, ni znano; verjetno se je to zgodilo že v prvi polovici prejšnjega stoletja. Sosednja občina Sedlo je razdelila svoja občinska zemljišča leta 1896. Po razdelitvi je vsak lastnik očistil svoje zemljišče in začel vnašati črno jelšo. Za breginjski del senožeti pravijo, da so jo prinesli s Koroške, * l. M., dipl. inž. gozd., Soško gozdno gospo- d,p.rstvo Tolmin, 65220 Tolmin, Brunov drevored 13, YU 158 G. V. 3/91 kamor so Breginjci hodili na sezonsko delo; vendar to ni gotovo, saj je jelša doma tudi v bukovih gozdovih na flišu v okolici Bregi- nja. V sedlo so jo prinesli kot puljenke iz Breginja. Jelša se je hitro razširila in senožeti so dobile značilno podobo redkega gozda; posamezno ali v šopih so ji bile primešane tudi druge drevesne vrste: veliki jesen, češnja, gorski javor, domači kostanj, breza, klen, oreh itd. Zaradi kombiniranega gospo- darjenja - pridobivanja krme, stelje in lesa - je bil sklep drevesnih krošenj vrzelast ali pretrgan, saj je bilo dovolj svetlobe za rast trave. S t. i. »trebljenjem senožeti« so lastniki skrbeli, da je bila senožet vseskozi Take so videti tiste redke senožeti, ki jih Breginjci še kosijo, stelje pa ne pripravljajo več (maj, 1990, foto l. Mlekuž.) dovolj presvetljena. Gospodarjenje je bilo nekako razdeljeno na vsakoletno košnjo in občasno ciklične uporabljanje drevja za steljo in les. Senožeti so kosili enkrat letno, običajno julija. le na zelo lepih parcelah so kosili tudi otavo. Seno so zložiti v kope in ga šele pozimi ali spomladi naslednje leto spravili domov. Steljo so pridobivali na dva načina; vsako leto so jo na jesen pograbili. vsakih nekaj let pa so jo pripravili tudi s kleščen jem drevja. z vejnikom so oklestili vsa drevesa. ki so delala travi že preveč sence, in jim pustili le zelo redko krošnjo. Odsekane veje so oklestili, oklestke zložili v butare kot glavni material za kurjavo v letnem času, drobne vejice in listje pa so sesekljali za steljo in jih zložili v kope. podobne senenim kopam. Okleščeno drevje je v naslednjih letih pognalo poganjke po celem deblu. Kleščenje so ponavljali vsakih 5 do 1 O let. Drva in drobni tehnični les za domače potrebe so pripravili iz dreves, ki so blla po mnenju lastnika zrela in dovolj debela (25- 35 cm) in so s svojo krošnjo preveč zastirala tla ali pa rasla v pregostem sklopu. Obi- čajno so bila ta drevesa že večkrat oklešče­ na. Tudi pri poseku so krošnjo uporabili za steljo. Iz debla so izdelali 2-3 m dolga polena in jih zložili v kupe - ponavadi kar ob drevo- iz vejevja pa so napravili butare. Izkoristili so vso lesno maso in listje - odpadka praktično ni bilo. če se jim je zdel sklep pregost. so izkrčili celo panje. Spravilo krme, stelje in drv ni bilo težko, ker senožeti ležijo na zložnem, valovitem svetu z obilico poti in kolovozov; večinoma so uporabljali vprežno živino, pozimi pa sani. S premišljenim posekom in kleščenjem so vzdrževali primeren sklep in zagotavljali zadostno panjevsko obnovo drevja. Poz- neje jelše niso več sadili, ker je bila njena moč poganjanja iz panja zelo velika in dolgotrajna. Senožeti so imele podobo redkega go- zda. Drevje je bilo nizko ( povprečna višina ob poseku je bila 14-15 m) ter zaradi kleš- čenja krivo in grčavo; le posamezni jeseni so bili kot nekakšni prihranjenci višji, debe- lejši in lepši. Povprečna lesna zaloga je znašala 30-40 m3/ha, tekoči prirastek okoli 2m3/ha, povprečni letni posek pa 1-2m3/ ha. Takšno gospodarjenje je za današnje poglede zelo ekstenzivno. vendar je bilo za Breginjski kot dolgo časa dokaj optimalno in ustrezno; opuščati so ga začeli šele po drugi vojni, še posebej pa v zadnjih dvajse- tih letih. Kot je omenjeno že v uvodu. so ga oblikovali živinoreja kot glavni vir preživ- ljanja, pomanjkanje gozdov za oskrbo z lesom in steljo ter naraščanje prebivalstva. Črna jelša in veliki jesen sta za tak način gospodarjenja kot naročena: hitro rasteta, dobro se obnavljata iz panja, kot svetlo- ljubni drevesni vrsti imata redko krošnjo, da pod njima lahko raste trava, listje pa se hitro razkraja in ni dobro le za steljo, temveč tudi za gnoj. Krme je bilo zaradi drevja sicer manj in je bila slabše kakovosti, donos lesa je bil majhen in omejen na slabše sortimen- te, tla pa so bila zaradi steljarjenja osiroma- šena in izčrpana, saj senožeti niso gnojili - toda vse te pomanjkljivosti je odtehtala stalno in zadostno kritje najnujnejših potreb prebivalstva (lahko bi rekli »vsakega ma- lo«). Ročnega dela je bilo sicer veliko, a Senožet je pokošena in seno spravljeno v kapo (oktober 1989, foto l. Mlekuž} G. V. 3/91 159 tudi delovne sile je bilo zaradi številnega prebivalstva na pretek. V celem Breginj- skem kotu (nekdanje občine Kred, Sedlo in Breginj) je bilo takšnih senožeti kar 790 ha ali 19% vse površine. Raba prostora je v Kotu sčasoma izoblikovala zelo značilno agrarna krajino: okoli strnjenih vasi so bile na najboljših tleh njive in boljši travniki, nad njimi pa senožeti z jelšo ali pa obširni skupni pašniki za govedo. Gola pobočja so kosili skoraj do vrha, v najbolj strmih prede- lih pa so pasli drobnico. Gozdovi so se ohranili le na strmih in za kmetijsko izrabo neprimernih legah. Zasebna posest je bila zelo razdrobljena. Zaradi splošne pasivno- sti in zaostalosti odmaknjenega Breginj- skega kota se je takšno gospodarjenje ohranilo v skoraj neokrnjeni obliki nekako do šestdesetih let, potem pa je zaradi odseljevanja in staranja prebivalstva hitro zamrlo, še posebej po potresu leta 1976. Senožeti spomladi: Pozimi so seno iz kope spra- vili v vas, ogrodje kope pa čaka na novo košnjo (maj 1990, foto l. Mlekuž) 160 G. V. 3/91 ZARAŠČANJE OPUŠČENIH SENOŽETI IN MOŽNOSTI ZA BODOČE GOSPODARJENJE Po drugi vojni pa tja do začetka sedem- desetih let je bilo za Breginjski kot značilno naglo odseljevanje in staranje prebivalstva ter opuščanje kmetovanja. Nekatere vasi, npr. Robidišče in Logje, so skoraj povsem opustele. Tudi izdatna družbena pomoč za obnovo po potresu ni zalegla; odseljevanje se je sicer zmanjšalo, kmetijstvo pa še naprej hitro peša. Jasno je, da so tisti, ki se jim še ljubi kmetovati, najprej opustili zamudno ter malo donosno košnjo in »treb- ljenje« senožeti, saj dobijo dovolj krme na bližnjih in boljših travnikih; podobno je z drvmi in.. steljo,. kolikor jo sploh še rabijo. Gospodarjenje, ki je dolgo časa izvirno optimalno izrabljaJo prostor, je v novih raz- merah postalo odvečno, nepotrebno. De- loma se je ohranilo le v bližini cest in naselij. Velike površine senožeti se danes hitro zaraščajo; sprva se po njih razširita robida in praprot, sledijo pa jim veliki jesen, črna jelša, gorski javor in leska. V celem Breginjskem kotu se danes zarašča kar od 700 do 750 ha opuščenih senožeti, kar vsekakor ni majhna površina. Problem ima seveda širše razsežnosti: potres in nepre- mišljena popotresna obnova sta povsem spremenila videz naselij, zaradi opuščanja kmetovanja pa se hitro spreminja kulturna krajina. Te spremembe so na žalost veliko- površinske, dokaj hitre in stihijske, nekon- trolirane. Pri obnovi gozdnogospodarskega načrta za enoto Kobarid, kamor spada tudi Breginjski kot, smo med drugim vsa ta zemljišča opisali, ocenili gozdne fonde, jih vnesli v sestojno karto in jim po odsekih izmerili površino. Tako smo zbrali in uredili osnovne podatke, ki so potrebni za nadzor in morebitno gospodarjenje. Odločili pa smo se, da jih kljub določilom Zakona o gozdovih (2. člen) ne štejemo za gozd. Na takšno odločitev so vplivali naslednji razlo- gi: - to so še zmeraj potencialna kmetijska zemljišča, saj sta njihova rodovitnost in relief za kmetijstvo zelo ugodna; - manjši del teh zemljišč lastniki še zme- raj kosi jo; · - zemljišča so v zasebni lasti in poleg tega zelo razparcelirana, kar v veliki meri onemogoča vsak resen poskus premene v bolj donosne gozdove; - v Breginjskem kotu je veliko drugih gozdnih zemljišč, ki so primernejša za prea meno. Vsaj v prihodnjem desetletju na teh zem- ljiščih torej ne bomo ukrepali, temveč jih prepuščali naravnemu razvoju. Prednost smo dali kmetijstvu, čeprav je glede na današnje razmere težko verjeti, da bodo ta zemljišča kdaj spet obdelana, vsekakor pa se nekdanje gospodarjenje v izvirni obliki ne bo več obnovilo. če upošte- vamo, da je dolgotrajno izkoriščanje (ste- ljarjenje, košnja, sečnja) osiromašilo tla in sploh poslabšalo rodovitnost, je opuščanje gospodarjenja in zaraščanje pravzaprav najboljša pot k obnovi in izboljšanju rastišč­ nih razmer - za ekologe vsekakor zelo pozitivna sprememba. Morebiti bo kdo od- ločitvi in razlogom zanjo oporekal, češ da se gozdarji odpovedujemo gospodarjenju in nadzoru nad precej velikimi površinami. Potolažimo naj ga z dejstvom, da imamo z novim gozdnogospodarskim načrtom ta proces vsaj pod nadzorom in da bomo lahko ukrepali, če bo to seveda možno in potrebno. Zaenkrat sodimo, da je nesmisel- no, da bi se obremenjevali s stvarmi, ki jim nismo kos. Na koncu naj poleg načelnih razlogov, ki smo jih že našteli, omenimo še čisto praktične težave, s katerimi se utegne srečati revirni gozdar v Breginjskem kotu: vključevanje zaraščenih senožeti v gozd bi pri lastnikih povzročilo odpor, gozdarjem pa obilico nepotrebnih problemov, kajti tak- šne odločitve so še posebej v sedanjih družbenih razmerah zelo · delikatne. Kot včasih radi pravimo - hudič je v podrobno- stih. ZAKLJUČEK V preteklosti so živinoreja, pomanjkanje krme, lesa in stelje dolgo časa pomembno vplivali na gospodarstvo v Breginjskem ko- tu, med drugim se je razvilo izvirno gospo- darjenje z jelšo na senožetih, kjer so na isti površini pridelovali krmo, steljo in drva. Danes se senožeti zaradi odseljevanja in staranja prebivalstva ter opuščanja kmeto- vanja bujno zaraščajo, kulturna krajina Kota pa se hitro spreminja. Gozdarji smo ta proces zaenkrat le evidentirali, vendar pa teh zemljišč nismo vključili v gozd niti ne predvidevamo gospodarjenja z njimi. Raz- logi za takšno odločitev so: kmetijski značaj in primernost zemljišč za kmetijsko rabo, lastniška razdrobljenost in dejstvo, da je gozdarsko ukrepanje veliko bolj potrebno na drugih gozdnih zemljiščih v Kotu. VIRI 1. Bric, Alojz: Zgodovina občinskih zemljišč Breginjskega kota (zapiski); Breginj, 1970. 2. Bric, Marjan: Jelša na Breginjskem (stro- kovna naloga), Tolmin, 1959. 3. Melik, Anton: Slovenski alpski svet, Ljublja- na, 1956. 4. Rutar, Simon: Zgodovina Tolminske, Ljublja- na, 1882. 5. Instituta centrale di statistica del Regna d'ltalia: Cat as to forestale provinicia di Gorizia, Roma, 1940. 6. SGG Tolmin, Gozdnogospodarski načrt za enoto Kobarid 1990-1999, Tolmin, 1990. 7. SO Tolmin, Dolgoročni družbeni plan občine Tolmin za obdobje 1986-2000, Tolmin 1987. G. V. 3/91 161