Dopisi. Od Sv. Planine nad Trbovljami. (Mnogokaj. Katol. delavsko društvo.) Od jeze sem molčal. Po letu sem namreč pasel kravičko in redil, da bi o živinski razstavi v Trbovliah dobil kako darilce. A Bogu bodi položeno! Zadnjega septembra so toliko lepe živine prignali, da je moja kravička bila med njimi, kakor ena izmed tistih faraonovih sedem suhih. Gez 1000 gld. se je razdelilo, a jaz nisem prejel nobene lepe nove krone. Bogu bodi potoženo! — Dne 8 novembra je bilo v Trbovljah zborovanje podružnice sv. Cirila in Metoda. Po zborovanju se je predstavil volilcem g. dr. Iv. Dečko. Razjasnil je naše razmere v deželnem zboru. Sedem milijonov plaeujemo v deželni žakelj, a mi Slovenei prijemamo od tega le bore krajcarje za svoje potrebe. Vsi smo pritrdili govorniku, da slovenski poslanci še naprej kažejo zobe proti Gradeu! — Z Javornika vidim v dve dolini, v zagorsko in trboveljsko. V Zagorju na Kranjskem močno cvele socijalistična plevel. Tudi v Trbovljah je začela rasti ta Ijulika. A preteklo nedeljo smo tam aejali krščansko-socijalno pšenico t. j. ustanovili smo katoliško delavsko društvo. Prižlo je tema domačih delavcev, a tudi nekaj nepoklicanih zagorskih socijalistov, med njimi hujskač Gobal. Kar v začetku so ti eudni gostje priredili šunder, češ, da se izvoli predsednik današnjega zborovanja. Na to jim zasoli krščanski delavec Ivan Jakopič, urednik »Glasnika« v Ljubljani,. rekoč, da ima po postavi prvo mesto predsednik pripravljalnega odbora, dokler ni stalni odbor izvoljen. Potem č. g. župnik P. Erjavec razložijo pomen započelega društva. Za njimi spodbuja g. Jakopič delavce, da se oklenejo svojib pastirjev in priporoča novorojeno dete v varstvo Marije in sv. Jožefa. Potem se razložijo poslušalcem pravila, potrjena od c. kr. deželne vlade, odobrena od knezoškofijstva v Mariboru. Pričelo se je na to zapisovanje udov. A socijalistični agitator Gobal se močno zarepenči in zahteva besede. A jto je bilo burno kakor vihar, ki hraste izkoreninja! »Gobal ven! Gobal venU —¦ »Šubito, korijolo — hitro, šajtrga!« — »Z mirnim potom naj gred6!« — »Naredite špalir!« Zunaj praga se hujskač razkorantači in preti s krčevito pestjo: »To trboveljsko zborovanje si bom zapomnil!« Verujemo, ker bi bil nekaj manj kostij prinesel nazaj domov, ako ga duhovniki domači ne bi bili branili. Zapisovanje udov se je moralo pritrgati, ker za noč nismo bili pripravljeni in ker se je Ostrčanom in Hrastničanom mndilo na dom in delo. Prihodnjo nedeljo bomo nadaljevali. Najnižji duh sem med duliovi, O Bog, Ti delo blagoslovi! Javorniški oglar. Iz Slov. goric (Nova posojilnica.) Dne 8. oktobra je pri Sv. Trojici v Slov. gor. začelo poslovali novo posojilno društvo, osnovano po načelih F. W. RailTeisena. Ustanavljajoči glavni zbor se je vršil že dne 3. avgusta v gostilnici g. K. Steinbauerja pri Sv. Trojici; zbralo se je precej obilno število najveljavnejših posestnikov od Sv. Antona, Sv. Benedikta in Sv. Trojice. Pravila in sestavo posojilnega društva po Railfeisenovem sistemu je v nemščini razlagal deželni revisor g. Franc Senn iz (iadca; slovenski pa je isto razkladal č. g. Franc Šegula, župnik pri Sv. Duhu blizu Lučan, poslan od deželnega štajarskega odbora. — Mlado društvo je imelo nekaj nasprotnikov, češ, da stoji pod nadzorstvom nam Slovencem neprijaznega deželnega odbora v Gradcu, kjer so nam Slovencem nepravični možje. Pa temu ni tako! Res nadzoruje deželni odbor take posojilnice; pa društva po Raiffeisenovem sistemu so tako osnovana, da se tu ne more nikaka politika delati, ki bi mogla pravičnim tirjatvam Slovencev škodovati, ali sploh ne da se politikovati, temuč le pomagati denarja potrebnemu. Kdor pa ima denarja na razpolaganje, lahko varrlo istega vloži v posojilnico. — Društveno načelništvo šteje 12 odbornikov; predsednik njim je g. Ferdo Golob, trgovec pri Sv. Trojici. Nadzorništvo, ki ima opazovati in nadzorovati delovanje načelništva pa broji 18 udov; nadzornik mu je 6. g. Franc Zmazek, župnik pri Sv. Benediktu. Oba zastopa sta sestavljena iz posestnikov treh sodeležnih župnij. Posojila se dajejo le sodeležnikom za določene namene za 5 7» %. Zapravljivcem se ne da, ko bi tudi imeli dobrega poroka. Vloge v posojilnico se obrestujejo s 4 72 %• — ^ečat in uradovanje je v obeb jezikih, kakor kdo želi. G. g. Šegula ima skrb, da bodemo dobili obrazce v obeh jezikih, katerih še dozdaj nimamo. Z Dravskega polja. (Guden mož) je ta Paulsteiner! Piše in zahteva od našega lista, naj mu pove, kdo je o njem pisal. Mislili smo, da je pametnejši in da bo dal mir — pa ne. In zato mu povemo, le naj toži, saj ga že tako dobro poznajo pri sodišču, kakor pri financi slab denar. In da bo vedel, da se ga nie ne bojimo, mu povemo, da je neresnico pisal v listu. Nedavno je zopet napadel nekega kmeta v C. s psovkami >niirischer Bauer itd.,« ker ga ni hotel za pol zastonj peljati na Ptuj. Kako olikan je ta gozdni mož, pričajo psovke, s katerimi je napadel v M. kmeta M. L, za kar imamo več prič, da ga je zmerjal za »Schweinkerl, Raubschiitz, windischer Hund« in še več .... In ne davno, hodeč skoz Cirkovce, je godel >da oben sitzt der Zottl«. Najbrž se je možicelj po sebi sodil, mi mu pustimo to, in rečemo Paulsteiner postani Pametensteiner, drugače bodemo druge strune napeli in lake »omikance« manire učili. ? Z Gomilskega. (Največji gospod)in znani »grosgrundbesicer« v trdi Trnavi je dnti 3. novcmbra liudo udrihal po mirnih Ijudeh in jim delal škodo, ne da bi mu kdo kaj žalega storil. Tudi je kričal na vse pretege, da le on je največji gospod in »grosgrundbesicer« ter pel imenitne pesmi: »Hudič Trbovlje trese«, in še več drugih take barve, katerih pa nismo razumeli, ker so bile neraške. To je trajalo do drugega jutra, ko ga je njegova žena splašero pričakovala. No, če bo la največji gospod našim odbornikom take pel, bode žaloslno in si bodo zapomnili, koga bodo volili. — Ti »grosgrundbesieer«, si se pa celo blamiral, in mi bi ti le svetovali, da le rajši skrbi za svoja poslopja, da bi atanovali v njih varno ljudje in živina, in še potem ne boš največji gospod! Iz Ribnice. (Zmotnjava za zmotnjavo.) »Hudi duh hodi okoli, kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«, beremo v sv. pismu. Te resnice se celo mi Pohorci prepričamo, ko gledamo, koliko zmot vlada dandanes med Ijudmi. Koliko jih zapelje atrast pijanosti v pogubo in nesrečo, imarao še živ izgled od Uršine nedelje, ko je postal jeden fant ubijalee, drugi pa žrtev ! — Blizu petnajsti del ljudij iz naše župnije je zvabila lakomnost v Ameriko, kjer so nekateri, prej čvruti, že plačali z življenjem svojo zmoto. Mnogo pa jih še lava ondi brez hrane — morda telesne, gotovo pa brez dušne — tolažbe sv. vere! Sedaj pa je začel se urivati med nas še novi prerok, brezverski, bogokletni socijalizem. Neka peščica delavcev na steklarni in v kamnolomu baje že veruje vanj, in kakor slišimo, so minolo nedeljo napravili shod v gostilni vrlega kristjana g. V. Tja je došel neki govornik, ne znam od kod, razlagat novega nauka. To vse pa je nam krščanskim Pohorcem že odveč, da bi namreč v naš lepi in mirni kraj sam satan zanesel svojo gnezdo. Sedaj ne veljajo več samo besede, dejanja naša, dragi kmetje, naj pokažejo lujemu pritepencu, kaj da smo in premoremo! Za nobeno ceno ne daj, kmet, strehe takšnim ljudem, vsacega krčmarja pa Bog varuj, da bi dajal takšnim družbam prostora! Saj je nas vse zibala krščanska mati, krščanski oče nas oskrbel, varuje nas pa vedno stari večni Bog, kateremu smo obljubili svojo dušo in telo! Nič torej ne oslane pri nas za žrtev satanu, razun male peščice, katerej pa pokažimo pot na cesto, od koder se je pritepla! Kmet. Iz vranskega okraja. (Cesta v Sv. Jurijob Taboru.) Dne 21. nov. je bil semenj pri Sv. Juriju ob Taboru. Nagnalo se je bilo precej živine in tudi mnogo različnih trgovcev je bilo pripeljalo svoje blago na prodaj. A vozili so teško, kakor je bilo videti. Cesta namreč skozi Ojstriško vas in dalje proti Sv. Juriju je silno neraarna in blatna, posebno letos, ko imamo vedno deževje. Nekdo je rekel, da bi človek na tej cesti skoraj na vozu utonil; mi sicer tega ravno ne trdimo, a rečemo lahko, da se kolesa teških vozov na nekaterih krajih do polovice v blato ugrezajo. Ge se pa voz enkrat v blato upiči, tcdaj živina zelo trpi in še človek mora vzdigovati in porivati, kar se je celo nekemu baronu pripetilo, da je bil ves blaten, kakor so Ijudje pravili. Cesta je dalje tudi preozka; če se dva vozova srečata, mora iti jeden na stran, za kak plot ali celo v jarek. Pravijo tudi nekateri, da je omenjena cesta postala okrajna in da se v kralkem začne popravljati in razširjati. Dobro! Začnite torejzdelom! Navozite kamenja in vsak posestnik ob cesti naj odstopi en dober pedenj zemlje, pa bo šlo. Dokler pa tega ne bo, skrbite sami, da vozniki ne bodo kleli in se jezili v tistem blatu! Jeden sejmarjev.