349
Črtice za čebelarje.
IX.
Boleznima, kateri smo opisali, je jako podobna majska bolezen. Ta bolezen pokaže se navadno v maji, večkrat pa tudi v drugih mesecih. Čebele ne morejo letati in tekajo vznemirjene z razprostrtimi peruti pred panji ali pa po stezah blizu ulnjaka. Tudi uzroki teh bolezni dolgo niso bili znani. Še le novejše mikroskopične preiskave so z zanesljivostjo dognale, da prouzročujejo to bolezen neke glivice, katere se narejajo čebeli v želodci in črevih. Te glivice prouzroče, da v čebeli hrana zavre in vsled tega se pa spridijo čreva. Ker pa te glivice odtegujejo čebelam dušeč, katerega potrebujejo za svoj obstanek, obnemorejo in poginejo. Čebele, pri katerih se pokaže ta bolezen, polagoma poginejo.
Kmetijstvo.
350
Pripomočki proti majski bolezni so tisti, kakor proti griži ali gnjilobi. Zanesljivega pripomočka še ni. Sploh je pa vseh teh bolezni se ložje varovati, nego jih pa odpraviti, kadar se pa kažejo v panji. Zatorej je pa dolžnost vsacega čebelarja, da naznani drugim čebelarjem, ako se pri njem pokaže taka bolezen.
Majska bolezen posebno pospešuje nezrel med, kateri rad zavre. Zatorej naj se tak med ne poklada čebelam. Čebelar naj torej pozni jesenski med porabi v druge namene. Kakor se kolera ne loti človeka, ki je zdravega želodca in ima redno dobro hrano, ravno tako se gniloba, griža in majska bolezen manj lotijo čebel, ki dobivajo zdrav med.
Razume se pa tudi, da je pri majski bolezni, kakor pri griži in gnilobi' treba skrbeti pred vsem za snažnost, ker s tem se pride v okom nekoliko razširjenju bolezni. Tudi pri teh boleznih se priporoča karbolova kislina kot dobro varovalno sredstvo. Učenjaki zadnji čas obračajo tudi na omenjene čebelne nalezljive bolezni večjo pozornost, kakor sploh na nalezljive bolezni in nadejamo se, da tudi pogode kako zanesljivo sredstvo proti njim. Sedaj ko je odkril vzrok tem boleznim, bode to tudi ložje. Praktičnih čebelarjev dolžnost je pa, da jih pri tem podpirajo in priobče po listih ali kako drugače vse, kar sami opazijo.
O žeji pri čebelah smo pa že jedenkrat govorili v tem listu. Žeji se pa seveda drugače odpomoči ne more, da se čebelam na primeren način piti da. Ker pa vlaga po zimi v panjih pospešuje plesen, ni dobro dajati čebelam preveč  pijače,   zatorej je  treba tudi tako gledati,
v
da čebele žejne ne postanejo. Čebele, katere kaj vznemirja ali katere imajo v panjih mrzlo, rajši žejne postanejo. Umen čebelar bode torej gledal, da bodo čebele imele mir in pa da bodo po zimi na gorkem. Tako smo popisali ob kratkem čebelne bolezni. Mnogoštevilne niso, ali so nevarne in mnogo čebelarjev je že zaradi teh bolezen obubožalo. Če smo svojim poukom kaj pripomogli, da se z umnim ravnanjem omeje te bolezni, dosegli smo svoj namen.