DEMOKRACIJA ...Očenaše štiri so zmolili: enega za Miloša — enega za Bidovca enega za Marušiča — enega za Valenčiča... Ob polici večna luč bila je vžgana kakor ranjeno srce je trepetala. (Karlo Širok) Leto XIV. - Štev. 18 Trst-Gorica, l£f. septembra 1960 j--------------------------------- Izhaja 1. in 15. v mesecu Komunistični pohod na New York Seznam komunističnih odposlanstev na glavno skupščino OZN je popoln. Razen albanske delegacije, ki jo bo vodil ministrski predsednik Sehu, bodo vse ostale komunistične države zastopali partijski prvaki, kar je tipična komunistična predrznost nasproti OZN. Samo Hruščev, ki je kot znano osebno organiziral komunistični pohod na New York, združuje v isti osebi funkcije vladnega načelnika s funkcijami partijskega prvaka. Ceh No-votny je sicer državni poglavar, formalno pa bi moral delegirati v New York svojega šefa kabineta za zunanjepolitična vprašanja. Tega pohoda seveda ni smel zamuditi Tito, čeprav mu odhoda verjetno ni ukazal Hruščev in čeprav so ga Američani pred časom odklonili. Nehru pa potuje po Hruščevi želji. S tem manevriranjem so komunisti sicer ohranili videz legalnosti, ker pripadajo po komunističnih deželah partijski kolovodje kolektivnim prezidijem. Zahod svoječasno ni ničesar ukrenil proti nastopom, ko Hruščev še ni bil vladni predsednik, zato verjetno tudi OZN ne bo ugovarjala proti nastopom komunističnih veličin. Hruščev namerava s paradiranjem komunističnih mogotcev pred OZN zasidrati premoč komunističnih partij nad državnimi organi tudi v mednarodnem svetu. Te njegove težnje ustvarjajo nevaren precedens. Z njim poskuša Hruščev dvigniti ugled mednarodnega komunizma v svobodnem svetu. Ironija usode je, da se bo madžarski Janos Kadar znašel prav v isti dvorani, v kateri je pričelo obračunavanje s klavci madžarskih bojevnikov za svobodo, ki še ni zaključeno. Sedaj imajo Združeni narodi najlepšo priložnost, da postavijo Kadarja na zatožno klop. Kakšne pobude vodijo Hruščeva in njegove satrape v New York? Ugibanja o tem vprašanju, ki zanima vse vladne kroge svobodnega sveta, so kaj različna. Nekateri mislijo, da poskuša sovjetski diktator dokazati rdečim Kitajcem, da je on še vedno edini vrhovni poglavar svetovnega komunizma, zato vlači s seboj tudi svoje najbližje strežaje Gomulko, Kadarja, Novotnya in druge. Drugi so mnenja, da namerava Hruščev svoj newyorški izlet združiti z obiskom svojemu najnovejšemu prijatelju Fidel Castru na Kubi. Tretji so zopet prepričani, da želi Nikita izrabiti svojo prisotnost v OZN v propagandistične namene; posebno se bo potru- dil, da spravi nove afriške kandidate OZN pod svojo streho. Za evropski Zahod bo v Tej sveži vsekakor zanimivo zadržanje britanskega ministrskega predsednika MacMillana. Za enkrat je gotovo, da MacMillan ne namerava v New York, ampak je določen za vodstvo britanske delegacije novi zunanji minister lord Home. Ta odločitev pa se kljub zanikanju lahko še v zadnji uri tudi spremeni. Pozabiti ne smemo, da je Macmillanov položaj izredno kočljiv. Britanski ministrski predsednik se je pred časom na vse kriplje trudil, da bi izsilil pariški vrhunski sestanek. V teh naporih se je povzpel celo tako daleč, da je resno pretresal evropsko solidarnost. Zato se je njegovo razočaranje razvleklo v pravo zagrenjenost, ko je Hruščev vrhunsko konferenco torpediral. Izgleda pa, da je kljub razočaranju še vedno prepričan o nujni potrebi vzhodno-zahodnih razgovorov na najvišji ravni. Macmillana prevzema - skoraj bi rekli - prava fiksna ideja, da ga je usoda namenila za graditelja mostu v sporu med Vzhodom in Zahodom. Nekateri viri pa zatrjujejo, da mu je v tem trenutku solidarnost zahodnega sveta najvažnejše vprašanje svetovne politike. Ti viri so tudi prepričani, da bi mo trn rali Sovjeti v tem trinutku, če zares špekulirajo z njegovimiiposredovanjem, neovrgljivo dokazati, da ga ne nameravaj^ ponovno spraviti na lfed. Hruščevo obnašanje v mednarodnih odnosih po polomu vrhunske konference ne, nakazuje, da bi se Jresno potegoval za razgovore z Zahodolp. Končno je ameriškega predsednika ij> s tem vso Ameriko obdeloval na način, ki ga je svet doživljal samo v časih Hitlerjevega hlevarske-ga zmerjanja pok. češkoslovaškega državnega predsednika Edvarda Beneša. Sovjeti so zapustili ženevsko desetčlansko ra-zorožitveno konferengo v trenutku, ko je obetala nekaj uspehov. V zadnjem času pa spet poskušajo dajati potuho vzhodnonemškim komunistom v berlinskem vprašanju. Kljub vsemu temu so mnogi politični krogi po svetu prepričani, da se bo Nikita Hruščev poskušal spet približati Zahodu. Ce se bodo te- domneve uresničile, potem se bo tudi izkazalo, da je spor med Moskvo in Pekingont širši in globlji kot se na Zahodu v spletnem misli in da se je Hruščev dokopal do spoznanja, da ni v interesu Sovjetije razbijanje svojih močnih bodočih zaveznikov - proti rumeni nevarnosti. V Ob 30letnici mučeniške smrti bazoviških junakov Letos 6. septembra slavimo trideseto obletnico ustrelitve v Bazovici štirih vrlih sinov slovenske matere: Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Globoko ganjeni ob hvaležnem spominu na njihovo mučeniško smrt moramo najprej pogledati nazaj v tista leta hudobnega pojava fašizma, njegovega prevzema oblasti in zlasti še njegovega odkritega in odločnega nastopa proti nam Slovencem in našimi bratom Hrvatom z izpovedanim namenom, da nas uniči. Sicer smo že pred. fašizmom doživeli primorski Slovenci in istrski Hrvati zaporedoma sama razočaranja. Bili smo vajeni upravne avtonomije iz avstrijskih časov, pravičnega uvajanja zakonov in strogega spoštovanja jezikovnih pravic na temelju znanega zakona, ki je uvedel enakopravnost vseh narodov nekdanje monarhije. Imeli smo svoje šole, čitalnice, izobraževalna in pevska ter glasbena društva, vseh vrst zavode in zadruge ter smo ITALIJANSKO DELEGACIJO NA ZASEDANJE OZN bo vodil posl. Martino, ki je na razorožitveni konferenci v Žene- vi zelo inteligentno zavračal sovjetska izmikanja. Prav zato tudi komunistična »Unita« z njegovim vodstvom ni zadovoljna, saj bo Hruščev na zasedanji: obravnaval prav razorožitveno vprašanje. Zunanji minister Segni bo v Združenih državah od 25. do 30. sept. Prisoten pa bo tudi ob obravnavi južnotirolskega vprašanja. * # * TO JE DEMOKRACIJA! Podpredsednik Združenih držav, Nixon, ki je republikanski kandidat za novembrske predsedniške volitve, je v televizijski oddaji zadnjo nedeljo izjavil, da bi bilo tragično, če bi pri predsedniških politvah odločalo vprašanje katoliške pripadnosti njegovega tekmovalca Johna Kennedga. Jaz sam, je ‘dejal Nixon, odklanjam podporo tistih ljudi, ki bi glasovali zame samo zato, ker sc proti katoliškemu prepričanju mojega demokratičnega tekmovalca. Predbigal -'e. du bi s Kennedvem določila dan, po na- Dogodki po svetu 1 Suetouni komunizem u krizi? Z nehvaležnostjo poplačane Kardeljeve usluge Moskvi Ze štiri desetletja se nekateri komunistični prvaki od časa do časa tolažijo z napovedovanji gospodarskih kriz, ki naj bi ugonobile nekomunistični svet takore-koč avtomatično, brez krvave svetovne revolucije. Ta prerokovanja so preživljala v posameznih časovnih razdobjih in muhavostih komunističnih oblastnikov isto usodo kot njihovi zagovorniki in nasprotniki. Kar je veljalo pod Leninom za pristno vino, je pod Stalinom postalo mla-kuža, pod Hruščevom pa limonada. Povsem drugače pa so komunistični poglavarji ocenjevali svoj lastni socialistični raj. Svetovni komunizem je že v svojih prvih začetkih postavil krilatico: Kdor ni z nami, je proti nam! Zavedal se je, da bo ohranil svojo politično in ideološko enotnost samo, če se bodo vsi komunistični partnerji slepo pokorili osrednjemu kremeljskemu možganskemu trustu. Ta pokorščina je pod Stalinom povsem izključila lastna mnenja posameznih vodilnih komunističnih prvakov tako na notranji strani železne zavese kot med prvaki komunističnih partij v svobodnem svetu. Prvi se je načelu: Kremelj misli za nas! postavil po robu Tito. Prav zato ga je Kremelj, to je svetovni komunizem tudi izobčil. Po tem izobčenju je zavladal med komunističnimi prvaki strah, ki so ga po potrebi krepili množični procesi proti nepokornežem - in atomske bombe. Strnjenost je bila tako za nekaj časa zagotovljena. V preteklih tednih pa smo kaj lahko ugotavljali, da so več let trajajoča zakulisna nesoglasja med Moskvo in Pekingom vzbrstela ir se prikazala na površje. Po zasužnjeni Vzhodni Evropi so ta nesoglasja povzročila med komunisti negotovosti in dezorientacijo. Po satelitskih državah in v partijah svobodnega sveta z vso gorečnostjo razpravljajo po celicah in drugih partijskih organizacijah vprašanja o kitajskih komunah in zunanjepolitičnih rdečekitajskih kričavostih. Pri tem so se pokazala pomembna nesoglasja celo med člani posameznih centralnih komitejev. Tako stanje je sprožilo »obširno raz-čiščevalno kampanjo« tako v Sovjetiji kot tudi po vsem satelitskem obroču in tudi izven njega z namenom, da se podložniške vrste spet disciplinirajo. Sholastična akrobatika v sovjetskem tisku dokazuje, da v tem trenutku ne gre več za papirnate dvoboje doktrinarskih citatov, ampak za različna pojmovanja sredstev za dosego svetovne komunistič- ne nadvlade. Ideološka bitka je potemtakem tesno povezana z nasprotujočimi si oblastniškimi interesi. Sovjetsko vod-vostvo s svojimi satelitskimi podložniki vred razglaša, da služi splošna linija »mirne koeksistence« neprimerno učinkovitejše stvari svetovne revolucije kot pa vojaška sredstva. Pri tem se seveda sovjetski propagandisti trudijo, da svojim zahodnim tovarišem pojasnijo, kaj oni pod »mirno eksistenco« dejansko tudi razumejo. V desetih ali petnajstih letih, tako razlagajo, bo komunistični tabor tako močan, da bo Zahodu enostavno diktiral svo jo voljo. »Mirna eksistenca« potemtakem ne pomeni odpovedi revolucionarnemu bojevanju, temveč nasprotno je »mirna koeksistenca le najvišja oblika razrednega boja«, pravi sovjetski teoretik Ponr-marjev. V ideološko bojevanje med Moskvo in Pekingom se je vključil tudi podpredsednik Titove vlade, Edvard Kardelj. Najprej s svojimi članki v uradnem glasilu jugoslovanskih komunistov, v »Borbi«, nato pa še v posebni brošuri pod naslovom: »Komunizem in vojna - analiza kitajske kritike o koeksistenčni politiki«. Kardelj očita rdečim Kitajcem, da javno oznanjajo potrebo napadalne vojne, da motijo sodelovanje v komunističnem taboru in da stremijo po gospodovanju nad svetovnim komunizmom. »Jugoslavija«, poudarja Kardelj, »ki ni članica komunističnega tabora, podpira temeljna pojmovanja mednarodne politike tega tabora, posebno še politiko miru in koeksistence, medtem ko Kitajska, ki je članica tega tabora, prav to politiko kritizira«. Z določeno škodoželjnostjo pripominja Kardelj, da operira Hruščev proti Pekingu prav 7. istimi argumenti, ki jih proti Moskvi zastopajo titovci. V svoji bojeviti brošuri proti Pekingu ne uporablja Kardelj samo citatov Lenina in Stalina, ki ju označuje za pobornika mirne koeksistence, ampak moli pod nos Ratajcem tudi izjave Hruščeva, Thoreza in Togliattija. S tem hoče dokazati, da kitajski napadi proti »revizionizmu« ne veljajo samo Beogradu, temveč tudi drugim »revizionistom«, to je Hruščevu. Čeprav kritizira sovjetsko zadržanje proti Jugoslaviji, vendar namiguje na koristnost zbližanja med Beogradom in Moskvo. Medtem ko se sovjetski ideologi obračajo proti neimenovanim »dogmatikom«, (Nadaljevanji na 4. str.) terem bi nobena straH ne smela več načenjati verskega vprašanja. Podpredsednik Nixon je tudi prepričan, tako je poudaril, da bo v primeru Kenpedgeve zmage »kraljevala ustava nad vsemi drugimi obziri«. Taka je volilna borbp v Združenih državah, v deželi, kjer ,vlada demokracija. Hruščev, Tito, Novotrtg in družba bi si to demokracijo lahko pobližje ogledala in se prepričala, da so taki temelji nepo-rušljivi. (■ rt/* DE GAULLE JE S SVOJMI NAČRTI POGOREL. General de Ganile se je vrnil precej razočaran s '»svojega obiska po Franciji nazaj v Pariz. Presenetila ga je hladnost, s katero so ga sprejemali po nekaterih francoskih podeželskih središčih Morda je na hladne sprejeme vplivala odklonitev njegovih načrtov o »mali Evropi« s strani večine zainteresiranih držav. * * * ZOPETNA BERLINSKA ZAPORA. Pankovska vlada je prekršila določila štirih velesil o osebnem prometu v Berlinu z zahtevo, da so za vstop v vzhodni Berlin potrebna posebna dovoljenja pankovske vlade. Tri zahodne velesile so pri Sovjetih zaradi teh kršitev protestirale. Obenem pa so prepovedale s svoje strani vsako potovanje vzhodnih Nemcev na Zahod. V teh dneh so tri zahodne sile intervenirale zaradi berlinskih negotovosti v Moskvi. * * * HRUSCEV IN OLIKA. Hruščev priha ja s svojimi kimavci v New York, v Man-hatam, kjer ima sedež OZN. Človek, ki je v svoji mladosti užil le nekaj vzgoje in si prilastil nekaj osnov olike, bi potem, ko se je razdivljal proti predsedniku Združenih držav in proti deželi, ki ga sprejema v goste, vsaj gostitelju naznanil svoj prihod. Se nujnejša pa je taka prijava, ko gre za osebno varnost gosta. V svoji prešernosti Hruščev tega ni storil. Zato se bo moral zadrževati pač v hišnem zaporu v Manhatanu. Ameriškim državnikom in diplomatom ni dovoljeno prosto kretanje po Sovjetiji, isti recept bo sedaj veljal za Hruščeva in Kadarja. * * * KONGOSKI VOZEL. V Kongu vlada popoln kaos. V glavnem mestu Lčopold-ville vladata kar dve »osrednji vladi«. Eni predseduje Lumumba, drugi njegov tekmec lleo. Obe vladi sla odposlali vsaka svojo delegacijo na zasedanje Varnostnega sveta, da bi vsaka zastopala svojo stvar tujih gospodarjev. Varnostni svet\ je v zadregi, ker ne, katera izmed obeh delegacij je zakonita. Generalni tajnik OZN, Dag Hammarskjoeld je označil položaj v Kongu kot bankroten. Kljub rohnenju komunističnega in titovskega tiska je legitimni predsednik Konga Kasavubu in temu daje ustava polno pravico, da ministrskega predsednika odstavi in ga zamenja z novim. Nasprotno pa ustava ne daje ministrskemu predsedniku pravice da bi odstavljal državnega poglavarja. Hammarskjoeld zahteva tudi, da se daje pomoč Kongu samo preko OZN in ne tako kot počenjajo Sovjeti in Belgijci. Ali pa bo tudi uspel, je veliko vprašanje. Komunizem je v Afriki na pohodu, vodi in plačuje pa ga »koeksistenčna Moskva«. * * * JUGOSLOVANSKA PROTESTNA NOTA ALBANIJI. Po preizkušenih receptih pošilja Kremelj prroti svojim nasprotnikom najraje svoje najnepomembnejše lakaje. Tako so navadno vedno Albanci tisti, ki z obmejnimi incidenti zbadajo Tita, kadar Kremelj smatra tako zbadanje za potrebno. To se je v zadnjih časih večkrat po- novilo z bučnim spremljanjem albanske propagandne kričavosti. Titova Jugoslavija je prejšnji teden izročila albanskemu odpravniku poslov ostro protestno noto, v kateri ugotavlja, da ustvarjajo klevete, napadi in obrekovanja jugoslovanskih o-blasti, s katerimi Albanija hujska albansko prebivalstvo proti Jugoslaviji, ozračje, ki onemogoča vzdrževanje rednih od nosov med obema državama. Albanski odpravnik poslov je sprejem note zavrnil. * * * VZHODNONEMŠKI PREDSED. PIECK UMRL. V soboto, 10 t.m. so pokopali vzhodnonemškega predsednika Piecka. Hru ščev, ki se pogreba ni udeležil, je proglasil za vso Sovjetijo žalni dan, kar pomeni, da je Vzhodna Nemčija za Sovjete navadna sovjetska pokrajina. * * * JU ZN OTIROLSKO VPRAŠANJE PRED OZN. Avstrijska vlada je predložila vprašanje Južne Tirolske na dnevni red prihodnjega zasedanja OZN. * * * KOMUNISTIČNE KUPČIJE S ČLOVEŠKIM BLAGOM. Šestdesetletni češki izseljenec v Kanadi, ki se ukvarja z gojenjem vider, je l. 1948 po komunističnem državnem udaru zapustil svojo domovino, razen enega sina, ki je ostal na Češkoslovaškem pri sorodnikih. V neki restavraciji v Montrealu mu je zastopnik češkoslovaškegal konzulata predlagal, da bi bila češkoslovaška vlada pripravljena izdati njegovemu 15 letnemu sinu dovoljenje za zapu stitev češkoslovaškega ozemlja proti plačilu 50.000 dolarjev (32,5 milj lir). Oče se je na ta predlog pismeno obrnil na predsednika češkoslovaške republike Novo-tnya z zatrdilom, da je pripravljen plačati to odkupnino, če mu vlada jamči, da bodo sina tudi izpustili. Podobne kupčije so posebno priljubljene v Rdeči Kitajski. Nič novega na tem svetu... s * * NEW YORK TIMES najpomembne svetovni dnevnik bo s 3. okt. istočasno izhajal tudi v Parizu kot mednarodna daja. Prenos vsebine iz New Yorka v Pariz bodo opravljali s posebnimi napravami. * * * CIKLON »DONNA« je polnih 48 ur divjal po Floridi v Združenih državah. V Cape Canaveral, v znanem središču za raketne izstrelke, je neurje povzročilo ne kaj škode. Mestece Fort Myers, ki šteje 20.000 prebivalcev je popolnoma odrezano od ostalega sveta. * * * NOGOMETNO PRVENSTVO JUGOSLAVIJE. Zadnja dva večera rimskih olimpijskih iger sta z veliko napetostjo zlasti vznemirjala nogometno publiko. V petek zvečer si je italijansko nogometno moštvo s porazom Madžarske z izidom 2 : 1 zagotovilo bronasto medaljo. Danci so s svo-je strani po zmagi z Madžari prišli proti Jugoslaviji v finale. Jugoslovani so Dance premagali s 3:1 in tako odnesli zlato medaljo. Svetovni tisk se je o jugoslovanskem moštvu zelo laskavo izražal. * * * ODSKOK V VSEMIRJU. Tri svetovne rekorde v vsemirskem programu Združenih držav je dosegel 31 letni letalski kap. Joseph M. Kittinger, ko je v puščavi Nova Mehika skočil iz balonske gondole z višine 31500 metrov. To je največja višina, ki jo je človek dosegel z motorizi ranim vozilom. Pred vzponom je moral držni letalec polni dve uri vdihavati čisti kisik, da si je v rdečih krvnih telescih nakopičil dovolj rezerve. Pri odskoku iz gondole je padal s 600 m hitrosti na sekundo. Sele po 24.000 metrih je udaril skozi oblake. Na 5335 m nad zemeljskim površjem se je odprlo padalo. S seboj je padalec nosil še 30 kg zelo važnih instrumentov. Po 13 minutah je srečno pristal. Najvišji svetovni rekord ni bil dosežen na olimpiadi v Rimu, ampak v ameriški puščavi. prosto dihali in živeli. Ce nismo bili povsem zadovoljni in smo se upirali monarhiji, je bilo to zato, ker smo se krajevno, kjer smo se srečali z Italijani, morali boriti proti njihovi mržnji do nas, in prroti njihovemu oviranju pri našem srčnem prizadevanju za naš vsestranski napredek. Na drugi strani pa so nam bili močno sovražni avstrijski Nemci sami, ki so imeli premoč in vso osrednjo in ključno o-blast v rokah. Prihod Italije v naše kraje s širokoust-nimi obljubami najvišjih oblasti in njenih predstavnikov, da se nam bo godilo bolje kot pod Avstrijo, nas ni prepričal, da se bo zares kaj dobrega uresničilo, ker smo imeli občutek, da so vse obljube prazne besede. Spominjam se, kako je takratna »Edinost« ta dvom, to slutnjo dobro izrazila v nekem uvodniku z naslovom: »Timeo Danaos et dona ferentes«. Dvom v iskrenost obljub in namenov ter slutnja, da bodo slabo ravnali z nami sta slonela na tem, kar smo pod Avstrijo grenkega okusili od strani krajevnih italijanskih nestrpnežev, ki so imeli po vojni veliko besedo v Rimu. Tako smo še pred fašizmom utrpeli številne krivice, kršitve naših pravic, preganjanja naše pesmi, nadziranja vsega našega javnega življenja, pa tudi nespoštovanje zasebnikov in njihovih pravic. Za nas so krajevni italijanski šovinisti bili resnični predhodniki fašizma. Sodno preganjanje naših mladeničev, krivično obdolženih, da so pokvarili spomenik italijanskih alpincev na Krnu, u-mor Strancarja na Vipavskem, prepoved zopetne otvoritve slovenskih srednjih šol v Gorici in toliko drugih težkih primerov preganjanja in kršitve naših pravic niso obetali dobrega... Fašisti pa so se na Primorskem in v Istri vrgli seveda le proti nam Slovanom in že leta 1923 smo z Gentilejevo šolsko reformo dobili prvi smrtni udarec po našem živem telesu, saj so se vrgli na to, kar nam je bilo in nam ostane vedno najbolj pri srcu: na našo šolo! Počasi so nam uničili ali pobrali še vse ostalo: društva, gospodarske zavode, tisk in svobodo jezika ter izraževanja. Sli so tako daleč, da so najhujši nestrpneži prepovedali tudi zasebno rabo naše materinščine. Nihče od Italijanov se ni upiral tej nezaslišni krivici. Bili smo kot narod obsojeni na smrt, nobeden izmed Italijanov pa ni proti temu protestiral. Goriški senator Bombi, takrat prav za prav še Bombig, je napisal v fašistični reviji »Ge-rarchia«, da se kakega protestnega glasu ali upora od strani Slovencev ni bati, ker da Slovenci nimamo narodne in nacionalne zavesti. Dogodki so pokazali, kako slabo je ta človek poznal Slovence, od katerih je s svojo trgovino tudi živel, in kako mogočno se je v svoji prazni domišliji varal... Naše uradnike so odpuščali, učitelje pa množično premeščali v najbolj zapuščene kraje države, nekatere globoko na jug. V naše kraje pa so pošiljali samo zagrizene italijanske učitelje in učiteljice, ki so strupeno silili našim otrokom, ne znanje. italijanskega jezika in znanosti, ampak lažnivo zgodovino, zapostavljanje drugih narodov in našopirjeno poveličevanje fašističnega režima. Šolske otroke so oblačili v črnosrajčnike in jih imenovali za »Balille«, kar je silno živčno vplivalo na otroke same in na slovenske starše. Zasmehovali so pred otroci naš jezik, če so spregovorili v šoli eno samo slovensko besedo. Težki primeri v nebo vpijočih krivic so šli od ust do ust, saj so našim otrokom celo v usta pljuvali, da ne govorimo o ricinovem olju, s katerim so šiloma napajali odrasle Slovence in Hrvate od leta 1922 do Bratuževe zastrupitve z umaza-namim strojnim oljem decembra 1936, ki ga je oropala življenja. Naša mladina je stiskala pesti in škripala z zobmi. Poleg vsega je kraljevala še hinavščina: dovolili so sicer tiskati knjige naših organizacij, n. pr. Goriške Matice in pa katoliške, toda ko so knjige prišle v roke poverjenikom na deželi, so (Nadaljevanje na 2. str.)’ VESTI z GORIŠKEGA Ob tridesetletnici mučeniškeismrli bazoviških junakov (Nadaljevanje s 1. str.) jih karabinerji pobrali z izgovorom, da jih morajo pregledati. Vrnili jih seveda niso nikoli. V takem napetem ozračju se je naš narod združil v eno samo misel in voljo, v en sam namen in cilj: V boj za obstanek naroda in za njegovo čast. V boj na življenje in smrt za naše svete pravice in za obrambo naše vere, naše omike, našega imetja, naših domov, našega dostojanstva. Takrat ni bilo več klerikalcev in liberalcev med našim narodom. Slovenski izobraženec, duhovnik, uradnik, kmet in delavec, dijak in težak, vsi Slovenci in Hrvati so čutili enako in želeli eno in isto. Povsod so nastajale skupine organiziranih odpornikov in zagorele so šole, v katerih so naše otročiče raznarodovali. Pojavili so se tajni letaki, ki so pozivali k uporu proti raznarodovanju, podžigali so narod v boj proti krivici in teptanju nasvetejših svetinj in izročil naših očetov. Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so bili člani ene od tolikih tajnih organizacij, najpogumnejše in najdrznejše. V srcu so nosili vso bol trpečega naroda pod težko peto nasilnih raznarodo-valcev. Hrabrost jih je silila v boj in strupeno napadanje fašističnega »II Po-polo di Trieste«, ki je nesramno in hudobno sramotil Slovence in Hrvate, jih je odločilo, da so s peklenskim strojem poiskusili uničiti stroje, ki so ta list tiskali. Stroje in nič drugega, kakor so jasno izpričali in dokazali pred posebnim sodiščem. Oni so se borili za sveto stvar za čast in življenje svojega naroda proti nasilju. Nič drugega! Narava je dala vsakemu bitju, še živalim in živalicam obrambno sredstvo pred nevarnostjo in pred napadom. Človek pa je razumno bitje in ga razum sam navdihuje in sili k obrambi in odporu ne le samega sebe, ampak tudi svojega bližnjega, tudi skupnosti, kateri pripade. Od pamtiveka velja pravilo, da ima v-sak posameznik, vsaka skupnost pravico do svobodnega življenja in prostega razvoja v tisti obliki in navadi, ki si jo je sam po svoji naravi pripravil in skozi stoletja skoval. Zakoni pa morajo biti pravični. Nekaj časa pred svojo smrtjo je papež Pij XII. sprejel številne državne funkcionarje in jih svaril: »Pazite, da pravilno in pravično uvajate zakone ter da ne delate krivice državljanov, da jim s tem nudite razlogov za upor«. Vsi narodi na svetu imajo svoje upornike proti zatiralcem in proti krivci in vsi ti narodi take upornike častijo, še posebno tiste, ki so s svojo mučenišlco smrtjo izpričali svetost svojega boja in upora za narod, ki mora živeti in se prosto razvijati. Tisti, ki so nam let- 1818 nudili polne košare obljub, košare s praznim dnom, so morda mislili, da smo Slovenci in Hrvati brezoblična množica brez omike, brez volje in brez smotrov in ciljev v življenju. Smrtna obsodba, ki je naše štiri brate zadela, je bila krivična tudi iz pravnega vidika samega kazenskega zakonika, ker mora sodnik upoštevati pravi namen storilcev dejanja in ne soditi po duhu maščevalnosti, ali celo na ukaz voditelja neke stranke, kakor je to bilo v navadi pri fašistih. Dejanje, ki so ga zagrešili Bidovec, Miloš, Valenčič in Marušič je bilo s stališča obrambe pred nasiljem pred vsem svobodnim svetom upravičeno in opravičeno. Slučajno se je v tiskarni nahajal eden od urednikov, ki je postal žrtev dejanja. Toda o tej prisotnosti oni štirje niso vedeli. Ce kdo zagreši namerno dejanje, odgovarja za namerno, to je premišljeno dejanje in za posledice. Ce pa se nekaj zgodi proti volji nekoga, ta ne odgovarja kot samo za namerno dejanje, ki v našem primeru niti z daleka ni zaslužilo najstrožjo kazen, usmrtitev. Isti primer, tako pričajo, je bil pri Vladimirju Gortanu v Istri. Niti njega bi ne bili smeli obsoditi na smrt, po samih fašističnih zakonih. Bodi povedano tudi, da pred fašizmom smrtne kazni Italija ni poznala. Po zlomu fašizma pa je to kazen zopet odpravila. To pomeni, da po duhu same italijanske zakonodaje ne bi smeli prisoditi smrt Gortanu, Bidovcu, Marušiču, Milošu, Valenčiču in drugim. Ko je po končani vojni neki bivši fašistični fukcionar pred italijansko javnostjo pisal o smrtnih kaznih, ki jih je posebno sodišče izreklo in dalo izvršiti, je zadevo zavil tako, kot da bi tožil le zaradi smrtnih slučajev proti Italijanom, medtem ko je smrtne kazni nad našimi ljudmi skoro bi rekel opravičeval. Junaška smrt teli mladih borcev za pravico proti nasilju je zbudila velikanski odmev po vsem svobodnem svetu in morda ni brez pomena, da je prav tistega 6. septembra 1930 kralj Aleksander dal zastave svojim polkom. Ali je morda slutil, da pride do vojne? Diplomacija je namreč dobro vedela, da je Musolini iskal lrriliko za napad na Jugoslavijo. Na procesu v Trstu pa je bil francoski konzul prisoten od začetka do konca in je gotovo podrobno poročal v Pariz, kaj se. pri nas prav za prav dogaja. Fašizem se je svojega prenagljenega koraka ustrašil. To je pripomoglo, da drugo skupino Slovencev, ki smo v rimskih zaporih čakali na drugi enak proces v Trstu, niso uspeli soditi takoj po prvem procesu, ampak so nas gnali pred sodišče šele petnajst mesecev pozneje in najvišja kazen, ki je tu padla je bilo dvajset let zapora. Kako pa so komunisti gledali na nas? Prav nič prijazno in sočutno. Imenovali so nas »sekto iluzijonistov« (Una setta d’illusi). Slovenski komunisti sicer niso bili z nami tako strupeni, toda marsikateri nas je zasmehoval. Skoro vsi slovenski komunisti pa so se vedno družili samo z italijanskimi, z nami le zelo previdno in skoro prezirljivo. O častnih izjemah, med italijanskimi in slovenskimi komunisti bom poročal ob drugi priložnosti. To se je dogajalo po procesu, ko smo zašli v družbo. In to sem prisiljem povedati zalo, ker nekateri skušajo danes prikazati naše mučenike kot antifašistične borce namesto kot narodne borce za pristno narodno stvar. Čudim sc predrznosti nekaterih bivših zagrizenih narodnih borcev, pravih nacionalistov, kako smelo in hinavsko trdijo, da je bila borba naše mladine, našega ljudstva navadna antifašistična akcija. Da lažejo, brez sramu, kaže dejstvo, da smo bili takrat prav Slovenci strogo ločeni od komunistov, da tajne organizacije niso imele posebnega imena, saj je v sodnih spisih zapisano, da se je organizacija imenovala samo »organizacija«, da te organizacije niso imele no-benh stikov in zvez s tako inienovano TIGR (Trsl-Gorica-Reka), da so po padcu fašizma takoj izpustili iz zaporov vse komuniste, nas Slovence pa pridržali v ječi in da ne priznajo niti politične niti sodne oblasti, da smo bili obsojeni kot antifašisti. Komunisti, ki so prestali sedem let zapora pod fašizmom, so postali po zakonu senatorji. Od nas Slovencev, ki smo prestali tudi več Kot toliko let težkega zapora, ni nobeden dobil senatorskega mesta. Na procesu v Trstu decembra 1941 je neki italijanski komunist prepričeval fašistično sodišče, da je sicer komunist, toda vedno Italijan in da se sramuje družbe tistih, ki smrdijo po krvi... Vsa javnost je tudi vedela, da so Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič vzkliknili pred smrtnim strelom, ki jih je zadel, Jugoslaviji in ne protifašizmu. Res je da so italijanski antifašisti prišli v Parizu v stike s primorskimi in istrskimi slovenskimi organizacijami, preko katerih so mogli pošiljali v Italijo mnogo propagandnega gradiva. Toda preko tega in takega sodelovanja, ki prav za prav ni bilo sodelovanje, ampak samo pomoč njim, ker našim organizacijam niso oni nudili nobene, ni bilo ničesar. Slovenske organizacije, ena ali druga, pa niso sprejele njihovega vabila, da bi vodile kake ostrejše akcije v notranjosti Italije, ker so se držale strogo narodnega programi na našem področju. Slovenske narodne organizacije, pa tudi posamezniki, so imeli v bo-rbi samo eno in isto obliko, en sam razlog, en sam cilj! Ko se sem se leta 1935 prvič vrnil iz zapora, sem med ljudstvom našel to prepričanje in ponos na vse to. Sodni spisi so verni spomeniki, da je bilo tako in samo tako. Vse drugo je laž, ki žali spomin na bazoviške žrtve. Pravilo velja, da če se kdo sramuje svoje preteklosti, ali pa jo zavrača iz o-sebne koristi, ali iz bojazni in strahu pred spakedrakom, ne sme skrivati resnice in potvarjati kakih idealov, za katere so se drugi žrtvovali tudi z življenjem. VSI DIKTATORJI SO ENAKI Kdor je videl film »Blazni diktator«, ki so ga pred kratkim vrteli tudi v našem mestu, se prav gotovo spominja, kako je Hitler leta 1933 zavladal v Nemčiji. Na, volitvah je nacionalsocialistična stranka odnesla precejšen uspeh in pri sestavi nove vlade je bilo treba to dejstvo upoštevati. Poleg nacističnih ministrov so seveda delovali še ministri drugih strank, toda Hitlerju je bila kljub temu odprta pot do absolutne oblasti v državi, ker si je znal takoj zagotoviti vse ključne postojanke. Ni minulo mnogo časa in mož je bil ne samo vladni predsednik, temveč tudi neomejeni gospodar vse Nemčije, ki ni trpel okrog sebe niti najmanjšega znaka, opozicije. Zato je Hitlerjev nastop pomenil za Nemčijo konec demokratičnega u-stroja in začetek najstrahovitejše diktature, ki jo je moral doslej prestati nemški narod. Povsem pravilno se nam zdi, da si ljudje ustvarijo jasno sliko o nacistični strahovladi, toda napačno bi bilo, da ne bi istočasno postavili na zatožno klop tudi komunizem, ki je po končani drugi svetovni vojni javno pokazal, da se od nacizma ne razlikuje prav v ničemer razen po imenu. Pomislimo tu le na Češko. Ta država je bila do leta 1948 demokratično urejena, pa so ti lepega dne komunisti, ki so bili do tedaj skoraj neopazni, izvedli državni udar in država, ki je že od nekoč slovela kot vzor demokracije, se je kar čez noč znašla v objemu komunistične diktature. Ce se hočemo še bolje prepričati, da so si prav vsi totalitarni sistemi enaki, poglejmo še, kakšnih sredstev se ti poslužujejo za dosego svojih ekspanzionističnih načrtov. Kakor se prav gotovo spominjate, je Hitler malo pred izbruhom druge svetovne vojne zasedel in nato priključil k »Velikemu Reichu« najprej Avstrijo in nekoliko mesecev pozneje še Češko. Kako se je moglo to zgoditi v mirnem času? Po navadi je vojaška zasedba kake dežele posledica vojnih dogodkov, nič takega pa ni privedlo do vkorakanja nemških čet v Avstrijo in na Češko. Kako si torej lahko razlagamo, da si je Nemčija brez težav pridobila Avstrijo in potem še Češko? Stvar je zelo enostavna: Hitler si je znal ustvariti med tamkajšnjimi Nemci močno in aktivno nacistično peto kolono, ki je imela kot posebno nalogo, pripraviti tla za čimprejšnjo aneksijo ter takih sistemov poslužujejo tudi komunisti ter jih potemtakem prav dobro pozna tudi sam Hruščev. Res je, da nismo v teh povojnih letih, zabeležili novih sovjetskih osvajanj - dežele na Vzhodu razen Češke so prišle pod komuhistični vpliv že med vojno -, toda to je posledica budnosti A-merike in Evropskih držav, ki so ustvarile z NATO res učinkovit jez proti komunističnemu prodiranju na Zahod. Tega se verjetno zavedajo Hruščev in tovariši, ni,so pa zaradi tega še obupali, kajti še vedno računajo, da se jim bo nudila kaka lepa priložnost po zaslugi te ali one komunistične partije v Zahodni, Evropi. Vedeli moramo namreč, da niso komunistične partije nič drugega kot sovjetske pete kolone, ki bi v danem trenutku z največjim navdušenjem sprejemale sovjetske »osvoboditelje«. Zato lahko mirne vesti trdimo, da so prav vsi diktatorji enaki. tujo stvar, utegne nekega dne postati sam tujec, in zato bi se prav nič ne čudili, če bi doberdobski socialist ali komunist začel trditi na levo in desno, da se ne čuti več Slovenca ali celo da ni bil sploh nikoli Slovenec. .Tako daleč lahko namreč privede inter-nacionalizem, ki ga zagovarjata socializem in komunizem, zato kdor hoče ostati zvest Slovenec nima druge izbire kot odklanjati tak kvaren tisk in okleniti se naših slovenskih in resnično demokratičnih časopisov. ŠOLSKE VESTI PODPIRAJTE SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO Pričakujemo odgovora Nekje smo čitali, da ne more vzgajati slovenskega otroka v slovenskem. duhu na primer učiteljica, ki je svojega lastnega otroka brez stvarnega vzroka vpisala v drugo, recimo v italijansko šolo. Ta trditev je resnična, toda zanimalo bi nas, kaj bi isti vir rekel na primer o temle vprašanju: Ali je mogoče, da vzgaja našo mladino v slovenskem duhu, kdor je, recimo, član italijanske socialistične oziroma italijanske komunistične stranke? Pričakujemo torej odgovora. onemogočiti vsak morebiten oboroženi odpor proti zasedbenim silam. Ob prihodu tujih čet bi bili Avstrija in Češka brez dvoma napovedali vojno Nemčiji, toda do tega ni prišlo prav zaradi delovanja in nesramnega izdajstva nacističnih petih kolon. Morda bo sedaj kdo trdil, da je bil kaj takega zmožen le Hitler, v resnici pa se Naše ljudstvo jih mora obsoditi V zadnji številki »Demokracije« smo v članku »Nennijeva, povezanost s KPI« o-menili tudi praznik listov »Avanti« in »Unita«, ki so ga priredili v Doberdobu zadnjo nedeljo avgusta, da bi še z domačim primerom pokazali, kako tesna povezanost vlada v Italiji med socialisti in komunisti. Danes se hočemo dotakniti istega primera, ker nameravamo prikazati pred slovensko javnost žalostno dejstvo, da sta omenjeni praznik priredili socialistična in komunistična sekcija iz Doberdoba, ki skoraj gotovo štejeta v svojih vrstah le člane slovenskega rodu, in da sta vabila naše ljudstvo, naj se praznika udeleži, »Primorski dnevnik« in »Soča«, ki se, kakor je vsem znano, tiskata v slovenskem jeziku. Ali ni sramotno, dragi čitatelji. da so nekateri naši ljudje že tako nizko padli, da agitirajo pa naših vaseh širjenje tujih listov samo zato, ker se z njimi ideološko strinjajo? Razumljivo bi še bilo, da bi slovenski socialisti in komunisti širili svoje liste tiskane v slovenščini, v takem primeru bi lahko še rekli o takih ljudeh, da so sicer socialisti in komunisti, vendar še vedno Slovenci, toda doberdobski primer nam jasno dokazuje, da je zaman iskati narodno zavest tam, kjer je na pravem mestu partijska disciplina. Danes ti širijo po vasi tuje liste, ker so jim tako ukazali, jutri se bo morda zgodilo še kaj hujšega. Kdor se namreč navdušuje za OBVESTILO Didaktični ravnatelj za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom obvešča učiteljstvo da se z dnem 15 t.m. prične vpisovanje v osnovno šolo in se zaključi z, dnem 30. t.m. Izpiti II. roka za peti razred bodo v, dneh 21. in 22. t.m. Izpiti II. roka za drugi razred bodo v dneh 23. in 24. t.m. Istočasno se bodo vršili tudi sprejemni izpiti privatistov. Izpitne komisije ostanejo iste kot v I.em roku. Šolsko leto se prične 1. oktobra s sv. mašo in dne 3. okt. s poukom. Obiskali sa ŠkflcianskB farne Skupina naših fantov in deklet se je preteklo nedeljo podala na izlet na jugoslovanski del Krasa in si tam ogledala Škocjanske jame, ki so res nekaj čudovitega in nam kažejo, česa je zmožna narava v tem našem kraškem svetu. Zjutraj so se izletniki na poti proti meji ustavili za trenutek v Bazovici, ker so čutili dolžnost, da počastijo bazoviške žrtve, katerih tridesetletnico ustrelitve smo obhajali prav te dni. Na spomeniku je visel tudi venec. SDZ iz Trsta. NOVICE IZ SLOVENIJE Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so bili narodni borci, za pravice in čast naroda, za njegovo obrambo in njegov obstoj. Taki ostanejo v zgodovini in v srcu naroda in le take smemo častiti in jih bomo vedno častili. Ko so usmrtili Gortana, je organizacija delila po deželi njegovo sliko in slovenska dekleta so jo nosila na srcu. Tako naj naš narod nosi vedno v srcu imena, svojih padlih junakov. Vsi narodi častijo svoje mučenike. Ne da bi bili antifašistični borci so naši mučeniki in njihovi preživeli sobojevniki in prijatelji vendar pripomogli k zlomu fašizma in k nastanku republikanske demokratične Italije. V novi dobi in pod demokratično ustavo- hočemo živeli Slovenci in Italijani složno in strpijivo. Za časa fašizma so se naši mladeniči upirali služiti v italijanski vojski žn so raje bežali v tujino. Danes se kaj takega ne dogaja več. Danes imamo možnost nastopili z vsako zahtevo pred oblast in pred ves italijanski narod. Z besedo se borimo naprej za naše pravice in le beseda je naše orožje. Italijanskega naroda nismo Slovenci nikoli sovražili in sramotili. Od njega smo zahtevali in zahtevamo samo pogoje mirnega sožitja in enakopravnosti. Pravi borci za resnico in pravico ne gojijo sovražne misli do svojega nasprotnika. Njihov duh se druži z borci vsega sveta, ker iskanje resnice in trpljenje na tej poti rodi in krepi le ljubezen in spoštovanje do vsakogar, tudi do nasprotnika. »Ker iščem in zahtevam spoštovanje mojih pravic, je naravno in pošteno, da spoštujem tudi pravice drugih«. Mi ne gremo v Bazovico kot stranka, iz kakih političnih in strankarskih namenov. Če bi tako ravnali, bi delali krivico Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču. Mi smo v Bazovici prisotni kot Slovenci, verni in zavedni, polni sočutja in spoštovanja. In ob spominu na veliko trpljenje teh naših štirih spoštujemo in častimo vse mučenike tega sveta, ki so se kakor koli borili za pravično stvar, zanjo trpeli in tudi življenje dali. Slava našim in slava tudi vsem drugim! Dr. A. Sfiligoj Na ozemlju Novska v Slavoniji so že prva vrtanja dokazala prisotnost izdatnih količin nafte. Ta nova najdišča ne zaostajajo - po mneniu strokovnjakov - za doslej najbolj bogatimi najdišči nafte v Stružcu. V tekočem letu je pridobivanje nafte doseglo skoraj en milijon ton. Za leto 19(15 predvidevajo, da bo letna proizvodnja znašala 2,2 milij. ton. Letošnja letina makovega soka je bila izredno obilna. Letos so makovega soka odkupili 44 ton, medtem ko so ga lansko leto odkupili komaj 30 ton. Povprečni pridelek na 1 ha znaša 15,25 kg. Makova kultura v Makedoniji dobavlja dragocen farmacevtski proizvod opij in druge iskane droge. Najboljši pridelek prihaja iz okolice Stipa. Ladjedelništvo je v tem času eden izmed najvažnejših izvoznih proizvodov jugoslovanskega gospodarstva. V prvem poletju 1960 so izvozili ladjevja za 3,4 milijarde din. Posebno živahna je proizvodnja luksusnih jaht za Združene države. Ta se je od 350.000 din v drugem poletju 1959 povzpela v prvem polletju 1960 na 40 milijonov din. Uspehi puppavnih izpitne Objavljamo seznam dijakov in dijakinj, ki so na naših srednjih šolah izdelali v jesenskem roku. NIŽJA SREDNJA SOLA Sprejemni izpit: Pahor Cvetko, Uršič Joško, Malič Milena, Nikolavčič Ingrid, Troha Sonja. Cez I. razred: Pellegrin Edi, Sfiligoj Viljem, Tommasi Jurij, Braini Fernanda, Calligaris Nadja, Marassi Lucija. Cez II. razred: Bastiani Vladimir, Prinčič Jožef, Sobani Bernard, Mauri Natjuška. Nižji tečajni izpit: Hvala Valter, Mervič Leopold, Milič Zmagoslav, Canali Gabrijela, Černigoj Katarina, Klanjšček Dragica, Koren Jerica, Šekli Tatjana, Simčič Ema, Velušček Vanda. STROKOVNA SOLA Cez I. razred: Malič Branko, Muzina Ivan, Nardin Aldo, Terpin Ludvik, Madon Stefan, Nanut Cvetko, Peteani Jurko, Rebula Jožef, Spazzali Ivan, Velischech Alojz, Vižintin Ivan, Devetak Livija, Kon-cut Janka, Marušič Nadja, Princi Stanislava, Ipavec Marta. Cez II. razred: Ballus Dino, Kosič Stanislav, Lutman Vojko, Miklus Ivan, Sosol Boris, Tomašič Marjan, Vižintin Jožef, Brisco Darina, Cotič Varja, Ferfolja Tanja, Florenin Roža, Kocjančič Sonja, Koren Milena, Kosič Ljubomira, Makuc Nada, Ožbot Anamarija, Pelicon Zlatka. Zaključni izpit: Cotič Ladislav, Ferfo-glia Slavko, Ferletti Viljem, Hlede Alojz, Hoban Milivoj, Jarc Danica, Rossi Bojana, Tomažič Vida, Zotti Silvana. VIŠJA GIMNAZIJA IN LICEJ Cez IV. gimnazijo: Gravner Nadja, Knez Helena, Radetič Emil. Cez I. licej: Anselmi Ernest, Pavlin Damijan, Pelicon Hilarij. Cez II. licej: Kusič Aleks. Pavlin Nadja, Veronesi Salvatore. UČITELJIŠČE Cez I. razred: Barbarino Irma, Klanjšček Vladimir, Nabergoj Ivica. Cez IL razred: Marinič Jožko, Ricca Gracijela. Cez III. razred: Bordon Santina, Cigoj Nives, Devetak Leopold, Pavlin Marko, Terpin Marjan. Odločitev: ščit ali kladivo STARA MODROST za progresivne sodobnike Se vedno je težko nepristransko oceniti poseg Združenih narodov v kongoško krizo. Moč OZN je odvisna od dobre volje, iskrenosti in poštenosti njenih članic. Vsekakor je OZN izvršila prav »a afriški celini najpomembnejše delo. Delovala je hitro, oprezno, modro, o-benem pa tudi odločno. Spričo vsega tega je umestno, da spregovorimo nekaj besed o državniku, tajniku OZN Dagu Hammarskjoeldu, ki opravlja zelo težavno nalogo v teh razburkanih dneh. Danes 551etni učenjak in diplomat Dag Hajmar Agne Carl Hammarskjoeld pripada starodavni švedski družini, ki ji je dinastija podelila plemstvo zaradi vojaških zaslug, z nordijskim bojevniškim predikatom »Hammarskjoeld«, t. j. kladivo in ščit. Po univerzitetnem študiju se je poleg narodnega gospodarstva mladi Hammarskjoeld posvetil tudi literaturi. Obvlada dovršeno poleg materinega jezika tudi še angleščino, francoščino in nemščino. Je kvotiran pesnik in še vedno trdo-vratem samec. Rad kolesari po svoji domovini in sicer vedno sam, čeprav je bil že pred časom izvoljen za predsednika Švedske izletniške zveze. Se danes preživlja kljub neobdavčljivem letnem dohodku 20.000 dolarjev (t. j. 1. milijon lir mesečno) svoje počitnice v glavnem s kolesarjenjem. Do leta 1935 je bil Hammarskjoeld univerzitetni docent za narodno gospodarstvo in finančni svetovalec vlade, čeprav mu je bilo takrat šele 32 let. Od leta 1941 do 1949 je bil predsednik upravnega odbora Švedske narodne banke, zatem pa namestnik zunanjega ministra. Njegova izvolitev za generalnega tajnika OZN leta 1953, ki ni potekala brez težav in spletk, ni bila presenečenje samo za ves svet, ki te osebnosti ni poznal, temveč tudi zanj. Dejstvo je. da je bila njegova izvolitev, ki so jo 1. 1957 ponovili, zgolj izhod iz zadrege. Takrat, leta 1953 so iskali »nevtralca«, niso si želeli »močne osebnosti«, kakršen je bil njegov prednik Genre Trygve Lie. Prepričani so bili, da je Hammarskjoeld »brezbarvna osebnost«, sprejemljiva tako za Zahod kot Vzhod. Ali pa zares lahko govorimo o Hammar-skjoeldovi brezbarvnosti? Na zunaj vsekakor. Dag Hammarskjoeld je srednje; velik skoraj neopazen gospod. Prav nič fotogeničen; figura, ki na prvi pogled gotovo ne imponira. Korektno oblečen, brez patosa, nikak tribun, brez misijanskih poželenj. Dovršen mednarodni funkcionar, vreden vsega zaupanja, učen gospod, ki se nikoli ne sili v ospredje. S Hammarskjoeldom so se svetovni politični akterji pošteno urezali. 2e kmalu se je namreč izkazalo, da se ta »brezbarv-než« odlično zaveda pozicij, ki mu jih odgovorna služba nudi. Kjerkoli se je mogel vključiti, je to tudi prompto storil, zelo taktno sicer in po načelu: »Ljudje nasvetom sicer radi prisluhnejo, vendar jim ni prijetno, če jih njihov svetovalec zasenči«. Hammarskjoeld se slavam rad odpoveduje. Zato se v javno politično dejavnost vključuje prav tako tiho in skromno kot to počenja v svojem zasebnem življenju: posredovalno in pomirjevalno, pri tem pa je pri pogajanjih trd in odločen. Je izredno molčeč in nepre-doren. Nihče ne more resno zatrjevati, da pozna Hammarskjoeldovo stališče do svetovnih problemov. Tako spretno se zadržuje za kulisami. Le zelo pičlo je število ljudi, ki so se mu človeško približali. Hammarskjoeld je. •ostal uganka tudi v vrstah OZN. Zato pa je v političnih krogih znano njegovo vestno izpolnjevanje dolžnosti nasproti OZN., To se je posebno izkazalo 1. 1958, ko je po krizi na Srednjem vzhodu ponovno vzbrstela zamisel stalnih oboroženih sil OZN. Takrat je Hammarskjoeld ta predlog previdno zavrnil in pojasnil: »Na meji med Izraelom in Egiptom vzdržujemo 5500 mož, ki so razmeščeni na egiptovskem ozemlju. Te čete zelo koristijo stvari miru. Ali te čete so na egiptovskem ozemlju samo zato, ker se Egipčani s tem strinjajo, Na drugih nevralgičnih mestih bi bila taka razmestitev čet OZN nemogoča, če bi njiliovo prisotnost hoteli izsiliti. S takim ravnanjem bi OZN izgubila svoj u-gled«. Prav v tem času smo v Kongu tako daleč. Z verjetno Hruščevo potuho zahte-Lumumba odhod čet OZN iz Konga, da bi s sovjetsko pomočjo, kateri ploska ves komunistični svet s Titom vred, postavil v afriškem osrčju brez mednarodnega nadzorstva komunistično diktaturo. Spričo te nevarnosti je Hammarskjoeld urgiral sklicanje Varnostnega sveta, ki naj s potrebnimi ukrepi prepreči vmeša-, vanje tujih držav v notranje kongoške zadeve. Pri tem je mislil na Sovjetijo, ki z letali, kamjoni in zlasti agenti podpira Lumumbo, mislil pa je tudi na Belgijo, ki podpira Katango. Hammarskjoeld se zaveda, da OZN kot mednarodna ustanova nima učinkovite m‘ MALGAJ ) rVFI IKn,,l utone Dr&vogr^d J BUJM Pliberk, S me* Ves Grabil Prtvalje Roieh Sv Jako &VmC V 1 * / \ - ^Vo Železna. Kao/a odsek ? [\270^,2, + HARTINCTCT LAVRIČ *lW •?^nokopoški •: v Po Jr os'c bo rensko sed1 o Jesenice LEGENDA G Tržič ;nn .»00 m. >2 SKICA 1 »klel »Vojne ukcij« o Korusko) 1918/19 g odi iv POD ČRTO PRED ŠTIRIMI DESETLETJI Prvi koraki slovenske državnosti 3. DECEMBER 1918 PRVI SPOPADI Vse to je večalo avstrijsko ošabnost. Dne 1. dec., na praznik Zedinjenja, so Avstrijci napadli Velikovec s trikrat večjo številčno močjo, s kakršno je razpolagal poročnik Malgaj, ki je avstrijski napad odbil in pognal Avstrijce nazaj v Celovec. S tem prvim avstrijskim napa-enskih staršev, ki se ob sedanjem veli: kem povpraševanju po sloven: ski delovni sili, upravičeno ke: sajo, da svojih otrok niso izšola: li v slovenskih šolah. Zavedne Slovenke in zavedni Slovenci se bodo v teh dneh, ko vpisujejo otroke v šole, potrudi: li, da prepričajo nezavedne in ne: poučene slovenske starše o po: pokrAhnske volitve V poslanski zbornici in senatu je bil sprejet zakon o pokrajinskih volitvah, notranji minister je dan volitev določil na 6. november. Posamezne stranke se ^ mrzlično naglico pripravljajo in tudi demokratični Slovenci v teh naporih ne za* ostajajo. Zopet se nam nudi priložnost, da potrdimo svojo prisotnost na tem ozemlju in da se s sodelovanjem v Pokrajinskem svetu borimo za slovenske in splošne koristi našega ozemlja. Dne 22. t.m. bo uradno pričela volilna kampanja. November je za volitve precej neprikladen mesec. Oktobrsko in novembrsko vreme je ponavadi močno muhasto. Shodi pod milim nebom bodo verjetno le s težavo izpolnjevali svoje smotre, dvoran pa tudi ni na razpolago. Dne 7. oktobra, t.j. 30 dni pred volitva- Suetouni komunizem o krizi? (Nadaljevanje s 1. str.) ki smatrajo mirno sožitje z Zahodom za utvaro in propagirajo neizogibnost svetovne vojne s kapitalističnimi državami, imenuje Kardelj te »dogmatike« s pravim imenom - kitajske komuniste. On pa se ne zadovoljuje - tako kot Sovjeti - z golim narahlim apostrofiranjem, ampak kritizira tudi kitajsko notranjo in zunanjo politiko, posebno še v odnosih do Indije in Indonezije. Kardelj poveličuje kitajsko komunistično diktaturo, ugotavlja pa, da kitajsko zadržanje v vprašanjih mirne koeksistence nima nič skupnega z marksizmom, ampak je izraz hegemonističnih pohlepov, ki prav nič ne zaostajajo za »imperializmom«. Kardelj poudarja, da komunizem ni splošno zdravilo za ozdravljenje vseh problemov, ki tarejo današnji svet in da tudi komunistični svet ni brez protislovij! »Danes ne poznamo 'čistega komunizma’, ki bi bil prost sleherne sebičnosti in ostankov zastarelih nazorov... Posebno nesmiselna bi bila domneva, da so vlade nekaterih dežel že samo s tem, da so vlade komunističnih držav, tudi že, obdarjene z nenavadnimi talenti in absolutno resnico«. S tem je Kardelj udaril ne samo po Kitajcih, temveč prav tako po sovjetskih modrijanih. Hruščevu očita Kardelj, da s svojo koeksistenčno politiko narodom ni prinesel niti varnosti niti miru. Zato predlaga komunističnim deželam, naj storijo korak dalje in si prilastijo »jugoslovansko aktivno koeksistenco«. Ta ni - kot mnogi mislijo - obramba sedanjega stanja, ampak aktivna koeksistenca titovskega tipa odpravlja mednarodne napetosti in ustvarja pogoje za notranji razkroj po kapitalističnih deželah, kar je vse v korist komunizmu. Kardelj zatrjuje, da je »hladna vojna« združila Zahod in ustvarila NATO, medtem ko je koeksi-stenčna odjuga postojanke »imperializma« po vsem svetu močno oslabila. Ta »notranji razvoj socialnih sil« lahko pospešujemo, če vsaki deželi prepuščamo lastno pot. Tu prihaja Kardelj v nedoslednost. ker kritizira prav »lastno kitajsko pot«. To je samo nekaj misli najnovejše Kardeljeve brošure. Na ta izvajanja je moskovska »Pravda« prompto odgovorila pod naslovom »Razodetja nekega revizionista«. »Pravda« ugotavlja, da poskušajo jugoslovanski komunisti »opravičevati napadalnosti ameriškega imperializma z očmjevan;.em po- litike komunističnih dežel«. Sovjetskim čitateljem pa je »Pravda« zamolčala, da nosi Kardeljeva brošura podnaslov: analiza kitajske kritike o koeksistenčni politiki. Kardeljeve ugotovitve o Rdeči Kitajski označuje »Pravda« »za laži o Kitajski in njeni napadalnosti, ki jih razširjajo ameriški imperialisti«. Kljub vsemu razbere sovjetski čitatelj iz »Pravde«, da je Kardelj napisal hujskaške stvari kot so n. pr.: politika komunističnih dežel bi lahko postala izvor svetovne vojne komunizmu so lastne tudi negativne poteze kot so stremuštvo po hegemoniji ali pohlepi po reakcionarnih vojnah. Pazljivemu čitatelju »Pravde« tudi ni ušlo, da navaja Kardelj nekaj tez, ki jih »Pravda« odklanja kot krivoverstvo, čeprav so te teze hudo podobne Hruščevim razlagam mednarodnega položaja. Glavni očitek proti Kardelju pa je ta, »da pri analizi problema vojne ne postavlja vezi med vojno in razrednim bojem«. Prva zapoved slehernega človeka, ki se poteguje za mir in koeksistenco, tako pra- vi »Pravda«, je, da razkriva dejanske vojne hujskače, ki se zakrivajo z masko miroljubnosti in da nahujska narode proti njim«. To pa je seveda dopustno samo proti »ameriškemu imperializmu«. Dvomi nad miroljubnostjo komunističnih dežel so za »Pravdo« potvorba marksizma. Vojne se je mogoče izogniti samo »s krepitvijo moči komunističnega tabora in z mo-nolitično enotnostjo komunističnih vrst«. V glavnem dokazuje članek, ki ga žal obširneje ne moremo citirati, da moskovski dvorni ideologi ne zmorejo drugega, ko da uporabljajo prav titovske teze proti Pekingu, proti Titovi Jugoslaviji pa istočasno ponavljajo kitajske teze. Tako komunistom po vsem svetu primanjkuje dialektične vrvice in se tudi v medsebojnem pričkanju poslužujejo prav iste govorice, ki jo uporabljajo proti nekomunistom. Ali pa se bo Hruščevu na desetdnevnem potovanju v Ameriko posrečilo ponovno vistousmeriti svoje podložnike, je veliko vprašanje. Ne morda zato, ker bi ti podložniki napenjali svoje lastne možgane, ampak zato, ker bodo morali najprej ugotoviti, ali se morda Hruščeve postojanke doma niso razmajale, kajti pod-ložniški junaki zletajo v objem vedno tistemu, ki je najmočnejši, ali tak lahko postane. O pravi krizi je vsekakor prezgodaj govoriti, presenečenja pa tudi niso izključena. Komunizem je svojevrstna uganka... mi zapade rok za predložitev volilnih* znakov in kandidatur. Potrditev s strani osrednjega volilnega urada se izvrši naslednjega dne. Dne 22. oktobra bodo objavili zapovrstni red posameznih list in kandidatov. Tega dne bo volilna komisija izvršila zadnje popravke volilnih seznamov, kar pa velja samo za popravke zaradi smrtnih primerov volivcev. Dne 1. novembra poteče rok za dostavo volilnic. Po tem roku in vse do 6. novembra si bodo morali volivci, ki so ostali brez volilnice ali so jo izgubili, nabaviti volilmco v uradu v ulici Santi Martiri. Urad bo odprt tudi med samimi volitvami. Novi pokrajinski svet bo kot v preteklosti štel 24 svetovalcev, čeprav bi po sedanjem številu prebivalstva pripadalo našemu mestu 30 svetovalcev. V poštev pa prihaja ljudsko štetje iz 1. 1951. Kaj več bomo slovenskim demokratičnim volivcem in volivkam sporočili v prihodnji številki. TRŽAŠKI prepihi Gorečnežem komunističnih sindikatov »Trud«, glasilo osrednjega sveta sovjetskih sindikatov v Moskvi poroča o usodi skupine deklet, ki so jih poslali na polotok Kamčatko na delo. «... Na skromnih kovčkih in še skromnejših svežnjih so posedala in s strahom v srcu zrla na pooblaščenca za novačenje delovne sile. Mlada dekleta so bila namenjena na sezonsko delo na Kamčatko. »Le nič se ne strašite, boste videle, kako zelo vam bo ugajalo«, jih je tolažil uradnik... »Na Kamčatki živijo dostojni ljudje!« Ze kmalu so dekleta dospela na cilj. Modrikaste višine so bile pokrite s snegom, morje pa je bilo mrzlo in razburkano. Njihovo delovišče je bila tovarna št. 2 za predelovanje rib v malem naselju Korf. Ljubo Almasovo so določili za brigadirko... Ze prvi dan so nastale neprijetnosti. Poklicali so jih na razdelitev delovnih oblačil. Čevlji so jim bili vsi po vrsti za tri do štiri številke preveliki, delovne tute pa tako zamazane, da je človeku od smradu prihajalo slabo. Spričo takih razmer na Kamčatki so se dekleta pač udale v svojo usodo in niso protestirala. Ker v tem času še niso lovili rib, so dekleta uporabili za prenos soli. Dekleta niso bila lenuharke. Ko pa so jih pripeljali na delovišče, je nastalo razburljivo prišepeto-vanje. Na tleh so ležale ogromne vreče soli. težke kot svinec. Vreče bi morale prenesti na veliko daljavo in jih tam naložiti na visok kup. Pismeni delovni ukaz je vseboval samo dve besedi: prenos soli! Težo, oddaljenost in množino je mojster obljubil ugotoviti kasneje. »Kaj še postopate? Pri nas ne poznamo lenuhinj«, se je razkričal nad dekleti. Prvi dan je dekleta spravil na kraj njihovih moči. Komaj so se še držala na nogah, in le s težavo so se privlekla do svojih ležišč. Kljub temu si je brigadirka prizadevala, da jim vlije nekaj poguma. »Saj nas bodo vendar dobro plačali«, jih je tolažila. Naslednje jutro, ko se je mojster Sram-kov prikazal z izpolnjenimi obrazci, so bila dekleta vsa iz sebe: vsaka je zaslužila za tako težavni delavnik po 10 rubljev (približno 250 lir po kupni ceni v Sovjeti-ji, op. ur.). »Mihael Ivanovič! To vendar ni mogoče«, so se hudovala dekleta. »Mir!« je zakričal mojster s hreščečim glasom, »tu določam in zapovedujem jaz!« Nadaljni dnevi so odšli v večnost... Tovarna je pričela z obratovanjem. Spričo slabih izkušenj prvega dne, je brigadirka odšla k delovodji, da bi se pozanimala, kakšna je delovna norma pri čiščenju rib in koliko se zasluži... »Mojster že ve, koliko ti bo plačal«, se je glasil odgovor. In mojster je napravil, kot je hotel. Njegova žena, ki je opravljala prav isto delo, je prejemala po petkrat toliko kot ostala dekleta. Dnevno so nastajala nova pro-staštva in goljufije. Ravnatelj je bil sicer prijazen človek, vendar ga ni prav nič motilo, da je na vse hudobije in goljufije na škodo svojih podrejenih molčal. Ce se je brigadirka potegnila za pravice deklet, so jo premestili na drug oddelek in ji končno naprtili disciplinarno preiskavo. Po dolgotrajnih naporih se je posrečilo sklicati sindikalni sestanek. Ali - na žalost - odgovorni sindikalni funkcionarji niso pokazali najmanjšega zanimanja za vse te krivice...« Tako dobesedno piše glasilo sovjetskih sindikatov »Trud« m s tem je tudi za ta list »socialna dolžnost« opravljena. Kaj, če bi se komunistični sindikalisti namesto na razkošne pojedine v Moskvo, podali enkrat neopaženo na delovišča v komunističnem raju, kar bi seveda ne bil več tisti prijetni izlet, o katerem z gorečnostjo govoričijo še leta in leta in si pri tem oblizujejo ustnice. membnosti šolanja po slovenskih šolah, ki zagotavljajo absolven: tom znanje obeh jezikov. Potre: be po znanju slovenskega jezika se bodo v bodoče še znatno posvečale že zato, ker se tudi stiki med obema narodoma stalno ve: čajo. ROK VPISOVANJA POTEČE 25. SEPTEMBRA. Ne odlašajte! r i Dogodki doma^ ENOTNOST JE ZMAGALA. Urad za načrtovanje ladjedelniške industrije ostane v Trstu. Enotnost in neovrgljiva argumentacija, vse to je vladne kroge prepričalo o neumestnosti centralizacije projek tivnega urada. Pri tej priložnosti je zmogljivost tržaških ladjedelnic v primerja- vi z genoveškimi odločilno vplivala na vladno odločitev za preklic centralizacije. Izkazala se je nevzdržnost navidezne ge-noveške premoči. Kompleks IRI izkazuje-namreč dnevno proizvajalno zmogljivost 660 ton. Od te skupne zmogljivosti odpade na ladjedelnice v naši pokrajini, t. j. na CRDO 47 odsto zmogljivosti ali 310 ton. Ligurske ladjedelnice izkazujejo s: svoje strani 34 odsto ali 325 ton skupne zmogljivosti. Ce upoštevamo v korist AN-SALDA še Toskano, dobimo razmerje CRDA : ANSALDO 310 : 280 v korist CR-DE. * * * BRAZILSKI LES. Ze več časa vzdržuje Brazilija v našem mestu pomembno skladišče kave. V teh dneh se mudi v Trstu brazilski funkcionar Državne ustanove za les, ki razpravlja s tržaškimi gospodarskimi krogi o ustanovitvi skladišča za dragoceni brazilski les v našem mestu. « * * TITOV SINJI VLAK, ki postavlja po razkošju v senco vse dvorne vlake, je v torek 13 t.m. prispel na Opčine, od kor je nadaljeval pot v Pariz. V Nevo York je Tito odpotoval z angleško potniško ladjo. Popravek ..Primorskemu dnevniku" Prejeli smo: Uredništvu »Primorskega dnevnika« je lista Adrija poslala naslednji popravek: »V zvezi z Vašim člankom, ki je bil objavljen v nedeljski številki št. 211 (4675) z dne 4. septembra, na drugi strani, z naslovom »Laž«, Vam pošiljamo naslednji popravek z zahtevo po objavi v skladu s časnikarskim zakonikom. 1. ni res, da bi se na seji dne 20. julija razpravljalo o spomenici Intese in Agi proti poviškom pristojbin; res pa je, da se je na tej seji razpravljalo o sestavi posebnega odbora, ki naj bi in-'terpeliral rektorja. 2. ni res, da je na seji 20. julija' prišlo do razpravljanja in glasovanja o omenjeni spomenici, pač pa je res, da je do tega prišlo na seji dne 27. julija. 3. ni res, da predstavnika Adrije ni bilo na seji. kier se ie glasovalo o spomenici, pač pa je res, da na tej seji ni bilo nobenega zastopnika titovskih naprednjakov z liste U.G.I. Zato je stavek »Res je edino, da ni glasoval za spomenico vladajočih strank Intese in A.G.I., niti proti njej: to pa zato, ker ga na tisti seji, kot tudi na vseh prejšnjih, sploh ni bilo«, polna laž, s katero je člankar »Pr. dn.« namenoma potvoril resnico in s tem dvakrat prekršil časnikarski zakonik. Akad. lista »Adrija« Resnica je obdržala polno veljavo Na Poljskem je neka knjižna izdaja doživela izredno visok odjem. To pa ni bil morda kak senzacionalni roman, ampak priročni leksikon »Mala enzyclopedia. Powzechina«, ki je v nekaj tednih doživela naklado 200.000 izvodov. Pisci tega leksikona so se očitno potrudili, da delu posvetijo vso svojo objektivnost in resni-ljublje ter ga očistijo vseh komunističnih propagandnih neslanosti in lažnjivih pre-obražanj. Razlage o »marksizmu« in »leninizmu« so take, ko da bi jih objavila neka zahodna leksikonska izdaja. V ilustriranih biografijah so zastopani vsi pomembni ljudje, kakršnegakoli prepričanja. Uspeh knjižne izdaje je treba pripisati odpovedi tekstov z zoprno komunistično frizuro in zgodovinskimi potvorbami kot so jih s tako vnemo opravljali pisuni slovenskega »Priročnega leksikona« leta 1955. Morda se bodo v prihodnje od Poljakov vendar česa naučili. Glasbena šola ‘"LOV. PROSVETNE MATICE sporoča, da začne vpisovanje učencev za š. 1. 1960/61 dne 15. sept. in traja dnevno od 10 do 12 ure v ul. Machiavelli 22/11. Tam dobe učenci tudi vsa potrebna navodila. Prijave se sprejemajo tudi pismeno. Pouk se bo vršil za vse instrumente in glasbeno teorijo. DAROVI Mesto cvetja na grob dr. Josipa Agneletta daruje za Tiskovni sklad »Demokracije« A. S. lir 3000 — Za spomenik prof. Komelu: g. Hugo Margon lir 1000.—; K.T. lir 2000,— Iskrena hvala! Od govorn i u re dnik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — le.tnio L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223 Prenočišče, hrana, ogled Rima Itd., vse te skrbi bodo odveč, Če se boste obrnili nai POZOR! Potujete v Rim? _=§ Hotel-Penzion BLED =- Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte !