Nagovor nadškofa msgr. Alojza Urana
Ko sem l. 1964 vstopil v ljubljansko bogoslovje, sem bil še predkoncil-ski kristjan. Vendar pa sem kmalu začutil, da se v Cerkvi nekaj dogaja. Spiritual Vesenjak nas je posebno v liturgično reformo zelo učinkovito uvajal in znal tudi teološko utemeljiti spremembe, ki smo jih doživljali. Še danes sem hvaležen, da sem lahko prav v času uvajanja v duhovništvo, v bogoslovskih letih od blizu začutil pomlad v Cerkvi. Spominjam se tudi vzklika starejšega moža, ki je rekel nekako takole: »Kako sem srečen, da lahko enkrat po slovensko sodelujem pri sveti maši!«
II. vatikanski koncil je predstavljal veliko prelomnico v Cerkvi, saj je zaključil obdobje, ki bi ga lahko imenovali »konstantinska era«, ko je krščanstvo prepojilo vsa področja skupnega življenja. Se je pa že vedno bolj kazal tudi razkorak med vero in življenjem. Razvoj znanosti in tehnike je vedno bolj potekal mimo Cerkve in njenih okostenelih struktur, ki niso mogle več slediti dogajanju v novem okolju, predvsem pa človeku niso dala odgovora na nove izzive.
Zato je bila odločitev »prehodnega« papeža Janeza XXIII., da skliče vesoljni cerkveni zbor, preroška odločitev, ki jo danes iz večje oddaljenosti še bolj občudujemo in cenimo. Sedanji sv. Oče lepo poudari, da je »koncil očrtal obliko vere, ki ustreza življenju sedanjega kristjana.« (K izvirom prenove). Glavni poudarki koncila: pastoralnost, ekumenskost in dialoš-kost se danes po 40 letih še bolj kažejo kot temeljne usmeritve Cerkve za prihodnost.
Pokoncilski čas je po začetnem navdušenju in pomladnem vrenju prinesel tudi »prepih«, ki je nekatere (tudi duhovnike in redovnike) odnesel iz Cerkve. Nekateri so bili razočarani in koncilske prenove niso sprejeli (Le Fevre). Še danes so določeni krogi v Cerkvi prepričani, da krize Cerkve in vere ne bi bilo, če ne bi bilo koncila. Prepričan sem, da bi sicer bila kriza še večja, saj bi vase zaprta krščanska skupnost izgubila svoje bistveno poslanstvo: biti v svetu, pa ne od sveta.
Cerkev mora sprejeti vlogo Kristusa, ki je vstopil v vso bedo in umazanijo sveta, vendar se je ohranil neomadeževan. Če je v času zaključka koncila še bila navzoča neka »vzvišenost« Cerkve nad svetom, potem smo v štirih desetletjih tudi praktično »dozoreli« za preprosto in služečo Cerkev, kakor jo je videl papež Janez XXIII., ko je že pred koncilom napovedal: »Prenova Cerkve bo prišla po ubogih!«
V Cerkvi na Slovenskem se je v pokoncilskem času veliko spremenilo. Zelo hitro smo izpeljali liturgično reformo, spremenili prezbiterije,
dobili slovenske liturgične knjige in ogromno druge literature, zaživeli so ŽPS in laiki so bili nekoliko bolj aktivno vključeni v versko življenje. Zaživele so nekatere nove strukture na škofijski in medškofijski ravni. Vendar so se tudi pri nas vedno jasneje kazali znaki sekularizacije, raz-kristjanjenja in krize vere, kar je bilo navzoče v zahodnih kapitalističnih družbah že prej. Sploh je za nas modro, da nekoliko spremljamo določene pojave v zahodnih deželah, ker bodo ti v nekaj letih prišli tudi k nam. Praktični materializem in hedonizem je prodrl v naše okolje in v Cerkev. Zmanjšanje duhovnih poklicev (posebno redovnic) ter upadanje števila rojstev sta zunanji znamenji globoke notranje duhovne in moralne krize, kar je pravzaprav kriza vere.
Vmes so se zgodile družbene spremembe, doživeli smo samostojnost in nazadnje enakopravnost v EU. Vendar pa se na verskem področju ni izboljšalo, ampak, če gledamo po človeško, poslabšalo.
Vzrokov je veliko. Tudi nekatera predavanja se bodo ukvarjala s tem vprašanjem aktivnega vključevanja Cerkve v družbo in v evropsko skupnost.
Problem pa je predvsem znotraj Cerkve. Tradicionalna vernost ne more več posredovati najpomembnejših vrednot vere, upanja in ljubezni. Sedanji papež je zelo poudarjal, da se nahajamo v podobnem okolju, kakor so se nahajale prve krščanske skupnosti, ki so opisane v Apd. Skrbeti je treba za zdravo tradicijo, vendar pa je potrebno tudi oblikovati živa in močna jedra, ki bodo po prilikah o soli, kvasu in luči pričevala za vstalega Kristusa. Vero je treba ponovno postaviti in Cerkev ne pozna druge poti, kot je katehumenat, uvajanje odraslih v krščanstvo, pa naj bo to pred krstom ali po krstu (Pavel VI.).
Ne potrebujemo novega koncila, pač pa ohranimo, kar je v pokoncil-ski prenovi dobrega in zdravega, odstranimo, kar je neprimernega, izbol-jšajmo, kar je nepopolnega in vedno iščimo nova pota za posredovanje istega Božjega kraljestva za naš čas in prostor.
Zahvaljujem se tistim, ki so sprejeli za teološki simpozij to idejo, vsem, ki bodo sodelovali z organizacijo in predavanji in vsem vam, ki ste se udeležili tega srečanja. Na vse naše delo kličem Božji blagoslov.