Trst-Gorica, 15. Cilj: odlrganje Italije od zahodnega svela in priključitev pod kremeljsko nadzorstvo Kot na pritisk na gumb so se genovski poulični nemiri razširili že skoraj po vsej 11 ali ji. Demonstrantska gesla se zlivajo v komunistične in sopotniške popevke o »borbi proti poskusom sedanje vlade, da bi vključila novofašistično stranko v življenje demokratične republike ter da bi ta stranka postala v njej odločilni čini-telj«. Tako je »Pr. dnev.« pozival Slovence na komunistični shod pri Sv. Jakobu. Da se razumemo. Vsi demokrati in prav posebno še slovenski z vso odločnostjo odklanjamo kakršen koli pojav ponovne fašistične infiltracije v življenje demokratične Italije. Prav na naši zemlji je fašizem paševal z vso svojo prepotenco, podivjanostjo in zločinstvom. Fašizem nas je oropal vseh duhovnih in tvar.nih narodnih dobrin in fašizem nas je fizično uničeval z zahrbtnimi umori, s posebnimi sodišči, z zapori in konlinacijo. Slovenski demokrati smo se proti tej usodni okužbi političnega življenja dvajsetega stoletja bojevali in prenašali tudi posledice tega upora v časih, ko so nekateri današnji komunistični protifašisti nosili črne srajce. Prav tako pa se slovenski demokrati zavedamo, da komunizma pri sedanjih nastopih ne vodijo protifašistični izlivi ogorčenja, ampak .naročila, diiektive, kj prihajajo od zunaj. Slovenski demokrati smo v nedavni preteklosti preživljali obračune s fašističnim terorjem v komunistični druščini. Na tisoče in tisoče slovenskih Primorcev je žrtvovalo svoja življenja za svobodo in demokracijo, pribojevane pridobitve te zgodovinske bitke pa so si v celoti prisvojili komunisti, ki so fašistični teror in fašistično diktaturo zamenjali s svojo lastno. Tega nauka v teh trenutkih, ne smemq pozabljati! Pozabiti pa ne smemo tudi še naslednjih dejstev: Fašistične provokacije v Genovi so bile za komunistično partijo Italije kot naročene. Ze ob obravnavi japonskih nemirov' za preprečitev ratifikacije ameriš-ko-japonske varnostne pogodbe smo na tem mestu ugotovili obstoj tako imenovane »razširjene strategije«, ki jo je zasnoval Adolf Hitler. Tarčfi kremeljske razširjene. strategije je lija. Uvod v razširjeno strategijo proti Italiji je odprl sam Nikita Hruščev osebno s svojim pismom Tambronijevi vladi po, izvršenem kremeljskem torpediranju ženevske razorožitvene konference. To Hru-ščevo pismo je po vsebini povsem identično dopisom, ki jih je Hruščev naslovil vladnim načelnikom Združenih držav, Velike Britanije in Francije. Italijanski vladi pa je Nikita Hruščev podaril še daljši postskriptum. V nasprotju s splošno znanimi dejstvi, zatrjuje Nikita Hruščev v svojem dopisu italijanski vladi, da je zadržanje italijanskega delegata v Ženevi, Gaetana Martina, ki je zastopal mnenje, da dokler ne pride do sprave prizadetih velesil glede razorožitve, mora sedanje oborožitveno sta nje ostati nedotaknjeno, vključno z raketnimi razstrelišči vred, »v prav posebni meri zakrivilo« propad ženevske konference. Samo štirindvajset ur kasneje je sledila druga sovjetska grožnja proti Italiji. Glasilo rdeče armade, »Rdeča zvezda« je objavilo izredno napadalen članek proti Italiji. V članku se Italiji očita, da vodi s toleriranjem ameriških raketnih iztrelišč, »napadalno politiko banditskih voditeljev Atlantskega bloka«. Nadalje, da je današnje celotno italijansko ozemlje »središče proti Sovjetiji naperjenih zahodnih provokacij in da bo italijansko vztrajanje na pripadnosti' Atlantskemu sporazumu »rodilo najresnejše posledice«... Svoje oštarijske napade proti Italiji je Nikita Hruščev nenehno ponavljal ob svojem izletu po Avstriji v prvih dneh tega meseca in se s svojimi vmešavanjj v notranjepolitične zadeve Italije obna^ šal ne kot gost, ampak kot hujskač in, spletkarski agitator. S svojimi nekvalificiranimi napadi je svojo gostiteljico neprestano spravljal v hude zadrege. Res je, da ti sovjetski napadi proti Italiji niso prvi, zanimivo pa je, da jih Kremelj obnavlja in stopnjuje prav v tem času.’ Zakaj? Na to vprašanje je odgovoril sam CK Italijanske komunistične partije. V začetku tega meseca so se v Rimu zbra-il prvaki KP k izrednemu zasedanju. Po tem zasedanju so objavili resolucijo, ki na nedvoumen način karakterizira sedanjo sovjetsko politiko do Italije, obenem pa napoveduje nove in množične komunistične akcije. Resolucija CK KPI ugotavlja nič več in nič manj kot »da ne zadostuje več obsojati pripadnost Italije A-tlantskemu sporazumu, ampak, da je treba z dejanji delati za odtrganje Italije od Zahoda«. Najučinkovitejše sredstvo, pravi resolucija, »je prenos vstajniškega duha in občudovanja vredne akcijske pripravljenosti iz Japonske na italijanska tla...« V kratkem: CK KPI terja od svojih pristašev komunistične in socialistične partije, da sledijo vzgledom vstajniške ip protiameriške manjšine japonskega naroda, ki je prejšnji mesec tako hrupno in tudi uspešno demostrirala proti Eisen-, howeru in Združenim državam in da morajo tudi v Italiji slediti vzgledom nasil- niških uličnih pohodov proti lastni vladi, in proti Združenim državam. To pomeni, da se '90 Italija v naslednjih tednih in mesecih znašla ne samo v pljuskajočih valovih množičnih stavk, ampak, da bo zavrela tudi ulica, kar prepričevalno dokazujejo mobilizirani aktivistični najemniki po številnih italijanskih me-, stih. Generalisim italijanskih komunistov Togliatti je bil pred kratkim v Moskvi. Gotovo ni odšel v Sovjetijo na letovanje, ampak je svojim poglavarjem predočil italijanski politični položaj. Ali ga je olep-šaval ali skeptično orisal, ve on sam. Ni, bil pa Togliatti tisti, ki je vodil besedo o italijanskih komunistih in njihovih zaveznikih, Togliatti je samo pokorno poslušal. Kako so se kremeljski ukazi glasili, so pokazali in še vedno izpričujejo dogodki. Misovci so s svojimi izzivanji dobrodošli zavezniki svojih totalitarnih tovarišev. Z antifašističnimi gesli komunistom ni bilo težko premamiti - vsaj začasno -prepričanih demokratov, ki so v dobri veri sledili komunistični taktični igri in tudi nasedli. Oblast se v Genovi ni izkazala. Zaradi njenega postopka je demokracija zašla v škarje obeh totalitarnih sovražnikov demokracije. S pravnega stališča mora o-blast misovce trpeti, dokler se ne bi lotili z nasiljem rušiti demokratičnih republikanskih ustanov. Prepoved misovske stranke bi v tem trenutku z isto pravico prizadela tudi KPI. Za polom javnega miru in reda je v nemajhni meri odgovorna vlada. Njeno zadržanje je bilo negotovo in končno tudi nedosledno. Da so misovci za svoj kongres izbrali prav Genovo, mesto, ki je pod nacistično okupacijo pretrpelo toliko gorja in da so nameravali zborovati v gledališču »Margherita«, v neposredni soseščini spomenika odporniškemu gibanju, so se s tako očitno izzivalno gesto hoteli maščevati nad svojim totalnim porazom v partizanski vojni. Prefekt je nevarnost resnih zapletljajev podcenjeval. Namesto, da bi misovce vsaj štirinajst dnj pred kongresom napotil v kakšen drug lokal, se je za ta korak odločil šele na pritisk ulice. Kar bi lahko pomenilo modro previdnost, se je izpridilo v kapitulacijo. V ostalem so sedanja komunistična protifašistična ogorčenja pVecej dvomljive vrednosti. Se pred kratim so se na Siciliji komunisti in fašistiivzajemno bratili in si delili vplivna mesta v javni upravi. Takrat so očitno pozabljali na svoja protifašistična ogorčenja in tudi ulica je nad pobratimijo molčala. Sicey pa so komunisti s sicilskim primerom samo ponavljali vzglede svojega učitelja Stalina, ki se je 1. 1938 objemava! s Hitlerjem in ga pridno zalagal s strategjjčnimi dobrinami proti »zahodnim imperjalistom«. Zapomnimo si komunistično načel|i: niso večna niti komunistična prijateljstva In niti komunistična sovraštva, večni^ so samo komunistični interesi. Za demokratične Slovencti^velja še vedno preizkušeno načelo: proti fašizmu da, s srcem in telesom, ali me kot koristna Ta mesec poteka štirideset let I škodnina našla pot v roke, ki so odkar so fašisti, katerih moč je tedaj utrpele izgubo. Skrajneži, budala komunističnih zgpač. rastla sorazmerno s strahom pred revolucijo levice, zažgali slovem kiNarodni dom v Trstu. V spor padu dveh skrajnosti, kateri je tedaj zadivljal po vsej Italiji, smo tako tudi Primorci plačali svoj krvavi davek, težak in uni* čujoč še posebno zaradi tega, ker nam z njim ni bila odvzeta samo pravica na svobodno javno izr živi jan je temveč so nam njegovi izterjevalci bistro in jasno pover dali, da zahtevajo našo narodno smrt. Štirideset let je preteklo od tar krat. Narodnega doma, ki je bil uničen, nam sicer do danes še nihče ni vrnil. V koiikor je bilo medtem kaj storjenega, ni odr 1920 UMRL JE VELEPOSLANIK CONFA-LONIERI. Po svojem povratku iz Beograda, kjer je vodil italijansko delegacijo Mešane italijansko-jugoslovanske komisije za reševanje spornih vprašanj pri izvajanju londonskih sporazumov, je v Rimu umrl veleposlanik Giuseppe Vitalia-no Confalonieri. Od novembra 1958 dalje je bil šef urada za povezavo zunanjega ministrstva z generalnim komisariatom■ Ob svojem prihodu v naše mesto je pokojnik izražal zanimanje za vprašanja slovenske manjšine, ki pa so pod očitnimi vplivi okolja povodenela. * * * VRENJE V KONGU. Zadnjega junija proklamirana republika Kongo, nekdanja belgijska kolonija, se je že takoj ob svojem rojstvu znašla v resnih porodnih bolečinah. Domačinska armada je pognala belgijske častnike in vrhovni belgijski poveljnik Janssen je odstopil. Od 6000 Evropejcev jih je dobra polovica zbežala v sosedne države. * * * V ALZIRU VSE PO STAREM. Alžirska begunska vlada pod predsedstvom Ferhu-taAbbasa pripisuje krivdo nad neuspeli- [ po svetu j mi pogajanji (od 25. do 29. jun.) Franciji. Begunska vlada zatrjuje, da so Francozi poskušali diktirati Alžircem lastne poglede, medtem ko so vse alžirske predloge zavrnili. Begunska vlada pa vseh mostov za seboj ni porušila. * # * CIPRSKA NEODVISNOST. Končno so se dolgotrajna pogajanja za ciprsko neodvisnost uspešno zaključila. Predvidevajo, da bodo neodvisnost proglasili 14. avgusta. rt * # AMERIŠKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE. V Los Angelesu zasedba od 11. do 15, t.m. kongres Demokratske stranke, ki naj določi svojega predsedniškega kandidata. Od vseh kandidatov ima senator Kenne-dy še največ izgledov na izvolitev. Presenečanja pa tudi niso izključena. Kenne-dy si je zagotovil okrog 600 glasov dele- AKTUALNE LISTINE V opravičilo svojih sedanjih hujskanj bruha komunistični, titovski in sopotniški tisk svoje naročene žolčnosti proti ame-riško-japonski varnostni pogodbi. O njeni vsebini pa skrbno molči. Da ne bo kakih dvomov tudi med demokratičnimi Slovenci, navajamo nekaj dokumentov: JAPONSKA USTAVA: Clen 9. japonske ustave pravi: »V želji po mednarodnem miru, ki temelji na pravičnosti in redu, se japonski narod za vselej odpoveduje vojni kot suvereni narodni pravici, prav tako pa tudi grožnjam in uporabi sile kot sredstva za poravnavo mednarodnih sporov. V izpolnitev teh obljub Japonska ne bo vzdrževala večjih lastnih kopnih, pomorskih in letalskih ali drugačnih oboroženih sil«. PREJŠNJA VARNOSTNA POGODBA Varnostna pogodba med Združenih državami in Japonsko z dne 8. 9. 1951: Japonska želi, da Združene države vzdržujejo na Japonskem in okrog njenega, otočja svoje oborožene sile, da bi tako s svojo prisotnostjo držale v šahu kakršnegakoli napadalca. Združene države so pripravljene zadržati del svojih oboroženih sil na Japonskem in okrog Japonske v pričakovanju, da bo Japonska postopoma sama prevzela odgovornosti za svojo lastno obrambo. Japonska se odpoveduje oborožitvi, ki bi lahko predstavljala ofenzivno grožnjo. V podrobnosti pravi pogodba: 1. Japonska dovoljuje in Združene države prevzemajo pravico, da na Japonskem in okrog nje razmestijo svoje kopne, pomorske in letalske sile. Te sile se lahko uporabijo tudi za zatiranje morebitnih nemirov na Japonskem. 2. Japonska ne bo brez pristanka Združenih držav nudila oporišč na svojem o-zemlju nobeni tretji sili. 8. Veljavnost pogodbe bo prenehala, ko bosta po mnenju obeh vlad zajamčena mir in varnost v japonskem prostoru. NOVA VARNOSTNA POGODBA Nova ameriško-japonska varnostna pogodba z dne 19. 1. 1960: 1. Japonska in Združene države se obvezujeta za vzajemno pomoč v primerq oboroženega napada proti eni izmed podpisnic, v kolikor bi se napad izvršil na, japonskem ozemlju. 2. Japonska ni dolžna priskočiti na pomoč, če bi bile napadene Združene države ali čete Združenih držav izven področja japonske vrhovnosti. 3. Zaradi varnosti svoje dežele in za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti na Daljnem vzhodu, prepušča Japonska kopnim, pomorskim in letalskim silam Združenih držav uporabo naprav in področij na svojem ozemlju. 4. Pred kakršnim koli nastopom ameriških čet z japonskega ozemlja so Združene države obvezne posvetovati se z japonsko vlado. 5. Nova varnostna pogodba z dne 19. 1. 1960 razveljavlja staro pogodbo iz 1. 1951. 6. Pogodba je deset let neodpovedljiva, Po tem roku jo vsaka država podpisnic^ lahko odpove. Odpoved stopi v veljavo leto dni kasneje. gatov, za večino pa je potrebnih 761. Nevaren tekmec mu je senator Lyndon Johnson. * >s * HRUSCEV IN AMERIŠKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE. Predsednik Eisenhower je Hruščeva obdolžil poizkusov vmešavanja v ameriške predsedniške volitve. Hruščeva javna zatrjevanja, da se bo pogajal samo z novim ameriškim predsednikom in novo vlado, predstavljajo očitno vmešavanje v ameriške notranje zadeve, je ugotovil predsednik Eisenhoioer. # * * ZAMENJAVA POWERSA. Uradni zagovornik na trideset let prisilnega dela obsojenega sovjetskega vohuna Rudolfa Ivanoviča Abela, James B. Donovan, je trenutno v Švici. Pred svojim odhodom iz Združenih držav je izjavil, da se bo v Švici pogajal s sovjetskimi zastopniki glede zamenjave ameriškega pilota Francisa Gary Pouiersa z Abelom. . * * * NOVA CESKOSLOVASKA USTAVA. Kongres češkoslovaške komunistične partije je »soglasno« potrdil osnutek nove ustave, obenem pa tudi načrte nove petletke. Po novi ustavi se bo država odslej dalje imenovala ))Ceškoslovaška socialistična republika«. Zamenjali bodo tudi, državni grb. Pokončnega leva na rdečem polju bo zamenjal rjavi lev na peterokraki zvezdi. Ali se bo preoblečeni lev v kožuhu nacističnih barv s tem okrepil pa ni tako gotovo. Kraki ga bodo sicer zbadali bolj kot doslej, vprašanje pa je, če ne bo enkrat vsega naveličan tudi pošteno ugriznil.. # * * SLADKORNA VOJNA. Fidel Castro, Be-njaminček med diktatorji druge polovice dvajsetega stoletja in posebni Hruščev in Titov ljubjenček, ki odpira pot komunizmu proti ameriški celini in tako poslušno draži ameriškega strica, ki' je med vojno krmil Sovjetijo, po vojni pa Titovo Jugoslavijo, se je izkazal za vrednega po-snemalca obeh svojih učiteljev. Zaplenil je ameriške in angleške petrolejske čistilnice. Verjetno je bil prepričan, da se mu bodo lastniki za tatvino še zahvalili. Fidel Castro se je prepričal, da čim krepkejše se čeljustiš proti ameriškemu »imperializmu«, temveč dolarjev priteka v stalno prazne diktatorske žepe. Prav Titova Jugoslavija mu je bila in ostaja za to praktično doslednost klasični primer. V trenutku ko titovci beračijo v Ameriki za novo posojilo 300 milijonov dolarjev, da rešijo svoje zavoženo gospodarstvo, ploska ves titovski tisk, ki je pod komunističnim nadzorstvom, Castrovi tatvini. No, enkrat pa so bili Američani le »nedosledni«. Kuba že od nekdaj živi od ameriškega odjema kubanske sladkorne industrije, ki je za deželo glavni vir dohodkov. Predsednik Eisenhower se je po-služil svojih pooblastil in znižal nakupne kvote sladkorja za več kot eno četrtino, kar pomeni 70 milijonov dolarjev izgube za Kubo. ki ,so se nad dvajset let ponosno trkali na prsa, spominjajoč se s požarom ožarjenih »tržaških ve: Černiča (I vespri triestini), kakor so imenovali svoje divjaško dejanje v središču evropskega kut: turnega mesta, pa so le doživeli svoj nauk. Vojno, ki so jo pre: šemo pozdravili in začeli, so iz* guhili. Sistem, zgrajen na trasi* lju, se jim je sesul. Tisti, katerim so namenili smrt pa smo ostali, zmagoviti in rešeni spon in po: nižanj. On, ki bdi nad človešt* vom je poskrbel za prevago pra* vice. Skupno z nami, ki delimo svo* jo usodo na teh tleh s sodržav* Ijani italijanske narodnosti, je vsa Italija zadihala v novo živ: l jen je, prečiščena in obogatena za izkušnjo, katera naj bi se ne ponovila nikdar več. To naj bi veljalo tudi glede ravnanja s Slo: venci, saj je predvojno postopa* nje z narodnimi manjšinami pri: neslo državi samo škodo in iz* gubo. Petnajst let nas loči od javne proglasitve in potrditve teh spo* znanj, ali pred štiridesetimi leti storjeni grehi še niso poravnani. Marsikaj je res drugače, toda še vedno čakamo na priznanje pr a: vice za vsaj najnujnejšo javno uporabo našega jezika, naši kra* ji, v katerih živimo, ne smejo no* siti svojih slovenskih imen. Dva* kmt na leto * če kakšnega zase* (Tanja ne preskočijo '7 zaseda si* cer Italijansko*jugoslovanski me* šani odbor, ustanovljen da bi bu: del nad našimi s pogodbo prizna* nimi pravicami, toda poročila z njegovih sej so vedno manj vz* podbujajoča. Tako so se na zad* n jem beograjskem sestanku men> da nekaj sporazumeli samo g le* de šolstva. Ne gre torej tako, kakor bi moralo, ne gre, kakor bi upravi* čeno pričakovali in si želeli, ako naj pretekle izkušnje zares ne* kaj pomenijo. Vendar je to problem, ki se ti* če predvsem nas. Hujše pa je, da ne gre vse tako kot bi moralo niti v državnem merilu. Kdo bi si pred petnajstimi leti mislil, da bo po vseh porazih in uničenjih fašizem po komaj poldrugem desetletju zopet tako dvigal g la* vo, da bo borba med dvema skrajnostima, levo in desno v Italiji ponovno tako vzplamtela, da bo spravila v nemajhno nevar* nost komaj dobro obnovljeno demokracijo? Nas, ki na osnovi izkušenj iz matične domovine vemo, da si ne moremo obetati dobrega od komunistične levice, medtem ko nas še neprebolele izkušnje iz predvojne Italije živo svarijo pred fašistično desnico, navdaja to vračanje notranjepo* litične napetosti v državi na stopnjo in oblike podobne onim, ki so bile značilne za razmere pred štiridesetimi leti z resno zaskrbljenostjo. Dobro se zave* damo, da je od zmage urnerje* nosti in ohranitve demokracije v Italiji poleg uživanja splošnih državljanskih in človečanskih pravic končno odvisno tudi ures* ničevanje naših utemeljenih ma* njšinskih terjatev, pa čeprav na* preduje v tako počasnem tempu kot nam kaže pregled zadnjih let. Še več. Ne smemo si delati utvar, od zmage umerjenosti in demokracije zavisi celo gola o* hranitev tega, kar nam je kot manjšini že priznano in kar ima* mo. /----------------------------------------- Človek je bolj podoben času, v kateremt živi, kot svojemu lastnemu očeu. KITAJSKI PREGOVOR Poštnina plačana v gotovini. C©I13 30»" lil* DEMOKRACIJA Spediz. in abb. post. I. gruppo Leto XIV. - Štev. 14 julija 1960 Izhaja 1. in 15. v mesecu Smo pred komunistično ofenzivo? Štirideset let VESTI z GO R I sK E G A Uzakoniten slovenskih dol Nepo trebili, dragi poskusi z azili Vlada je na predlog prosvetnega ministra potrdila osnutek zakona za slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. Iz vira. kateremu lahko verjamemo, vemo povedati, da so določila tega zakona taka, da jih Sloveneci teh dveh pokrajin lahko z zadovoljstvom sprejmemo in se veselimo tega zgodovinskega dogodka, kajti če bodo osnutek zakona še drugi pristojni organi potrdili, bo to prvi šolski zakon za Slovence v Italiji. Nekateri porečejo, da je to diskriminacijski zakon, ker ne uvaja slovenskih šol tudi za naše brate v Videmski pokrajini. Vsakega Slovenca ta pomanjkljivost boli. Toda usodno bi za nas bilo, če bi zaradi tega bližajočo se uzakonitev naših šol na Goriškem in Tržaškem odklonili. Kar nas mora najbolj presenečati in boleti, pa so žalostne razmere, v katerih živijo naši bratje v Videmski pokrajini. Vemo da niso teh razmer oni krivi, ker živijo pod stalnim hudim pritiskom laškega šovinizma, toda dejstvo vendar obstaja, da prihajajo otroci teh naših bratov raje v slovenske šole v Gorico in v Trst, kakor pa da bi si upali zahtevati slovenske šole v svojem rojstnem kraju. Počasi se bodo tudi naši bratje iz Videmske pokrajine okorajžili in odločno nastopili z več kot upravičeno in razumljivo zahtevo za uvedbo slovenskih šol na svojem področju slovenskega porekla. Koliko slovenskih' otrok je od^ leta 1947 sem ušlo iz šol s slovenskim učnim jezikom na Goriškem in Tržaškem prav zaradi hudega pritiska šovinistov na starše in sploh iz tistega strahu, ki so ga našemu, človeku globoko vcepljali fašistični ustra-hovalci, sovražniki in preganjalci Slovencev in slovenske besede! Na sto in stp štejemo takih primerov. Zato moramo razumeti tudi krivičen in težek položaj Slo7 vencev v Videmski pokrajini in zaupati v boljše čase, ko se bodo tudi v tej po7 krajini našli odločni branitelji resnice ir} pravice ter v imenu naravnega in ustavnega zakona zahtevali spoštovanje besede, ki jo je pel in pripovedoval veliki pesnik monsignor Ivan Trinko, zvesti čuvar svojega rodu tam v Trčmunu pod vrhom Matajura. Minister Medici je lani 22. junija dal besedo zastopnikoma Slovenske demokratske zveze, da bodo slovenske šole pravično in demokratsko uzakonjene. Držal je besedo in obljubo izpolnil. Tega dejstva se moramo le veseliti in še bolj verjeti, da z možato vztrajnostjo utegnemo vendar nekaj doseči na podlagi demokratične republikanske ustave. Verjamemo, da so določila tega zakona pravična in sprejemljiva. Vsak zakon pa je treba širokosrčno in človečansko tolmačiti in tako tudi izvajati, da bo res pravičen in zadovoljiv. To upamo, da se bo zgodilo! Zahteva po razpustu novofašistične stranke Za prve dni tega meseca so novofašisti, misovci, sklicali kongres svoje stranke v Genovi. Temu namenu pa so se uprle vse tamkajšnje organizacije bivših borcev za svobodo iz zadnje vojne in velikanske množice ljudstva. V Genovi so se vršile silne demonstracije proti fašističnemu kongresu z zahtevo, da ga oblast prepove, ker bi predstavljal žalitev nacifašističnil) žrtev, ki imajo svoj spomenik blizu kraja napovedanega kongresa. Oblast pa je hotela kongres ščititi in na ulicah so bile razvrščene močne policijske sile. Prišlo je do velikih izgredov, ki so zahtevali tudi žrtve. Kongres se končno ni vršil. SOCIALNA POGODBA V BELGIJI Razni listi poročajo o »socialni pogodbi«, ki so jo v Belgiji sklenili in podpisali delavci in podjetniki po svojih sindikalnih zastopnikih. Pogodba ima namen ohraniti in braniti vse dosedanje gospodarske pridobitve ter pospeševati narodno gospodarstvo v duhu stroge in pravične soicalne vzajemnosti. Gre za tesnq sodelovanje med delavci in podjetniki pri čemer upajo imeti korist prvi in drugi, Povečanje narodnega gospodarstva bo po, menilo povišanje delavskih mezd. Delavci bodo seveda nadzorovali vso produkcijo In imeli pogled v račune podjetja, pri katerem so zaposleni. Do tega je prišlo tudi pod pritiskom dejstva novo nastalih ne* odvisnih držav v Afriki in pa evropskega skupnega trga. Belgijci, delavci in gospodarji, so modro spoznali potrebo globoke in vsestranske vzajemnosti spričo o-menjenih dveh činiteljev, ki utegneta imeti sicer zelo hude posledice za belgijsko gospodarstvo, posebno z ozirom na izgubo bogate dežele Kongo v Afriki. Ta dogovor, ki veže pogodbenike za dve leti in pol, je hud udarec komunistom, ki trdijo, da je v kapitalističnem sistemu sprava med delavci in podjetniki nemogoča. Razredni boj, ki ga vsi marksisti priznavajo in širijo kot nujno orožje za zlom zasebnega kapitalističnega gospodarstva, bi bil s primerom belgijskega dogodka odpravljen, vsaj v ostrem revolucionarnem oziru. Le svobodno gospodarstvo utegne nuditi* delavstvu visoke koristi in svobodna pogajanja med delavci in podjetniki. Kjer Za Genovo pa so se nemiri pojavili še po drugih krajih republike, povsod v znamenju protifašizma, tako v Milanu, Bologni, Rimu, Palermu, Reggio Emiliji in drugod. Padle so številne človeške žrtve in nastalo je resno in odločno gibanje z^ razpust novofašistične stranke. Ustanovili so poseben odbor, ki je že napovedal, da predloži v poslanski zbornici poseben zakonski predlog za razpust te stranke, ki nič drugega ne predstavlja, kot nadaljevanje nekdanjega Mussolinijevega fašizma. Mnogi listi pišejo, da gre za organiziran in premišljen nastop komunistov. Drugi pa pravijo stvarno, da so res komunisti dali pobudo za nastop v Genovi, toda krivično je misliti, da je ogromna množiva, ki je protestirala, bila komunistična. Bila je protifašistična in prav malo komunistična, ker je mladina začela čutitj upor proti fašizmu, prikritem v novem pojavu, ki je kriv toliko grozodejstev skupaj z nemškim okupatorjem v drugi svetovni vojni. Pačenje priimkov Italijanski zastopniki y mešani komisiji z jugoslovanskimi, ki je letos zasedala v Beogradu, da proučuje zadeve izvajanja londonske spomenice, so se pritožili, da jugoslovanske oblasti dajajo slovansko obliko italijanskim priimkom. Vsi, ali skoro vsi italijanski listi so vest povzeli in nastop italijanskih zastopnikov podprli, kot da bi bil upravičen. Ne vemo kaj so jugoslovanski zastopniki na pritožbo točno odgovorili, ker so nekateri Ker so se vse dosedanje konference, n:j katerih so se okrog iste mize sestali zastopniki Zahoda in Vzhoda, da bi skupno reševali nadvse važna mednarodne, vprašanja, od katerih je v veliki meri odvisen trajen mir v svetu, zaključile naj žalost brez najmanjšega uspeha, se je verjetno že marsikdo vprašal, kako je le moglo priti do tega, ko vendar vsi izjavljajo, da je več ko potreben sporazum med vsemi narodi. * Ce poslušamo komunistične radijske postaje ali beremo komunistično in filo-komunistično časopisje, imamo seveda vtis, da so vseh neuspehov krive zahodne države in še posebno Amerika, ker nočejo za nobeno ceno sprejeti sovjetskih predlogov, v resnici pa pade vsa krivda prav na Sovjete, ki so do sedaj raje razbili vse razgovore, kakor da bi dovolili, da bi se poleg njihovih jemali v poštev tudi predlogi zahodnih delegacij. Komunisti so pač komunisti in po njih čudni mentaliteti imajo, tako vsaj mislh jo, edino oni pravico do odločilne besede,^ to pa tudi na mednarodnih sestankih. Zato bi moralo njim na ljubo tudi tam vse tako potekati kakor pri njih doma, kjer se vsi njih predlogi odobrijo soglasno in brez najmanjše pripombe. Kakor si namreč oni zamišljajo stvar, bi se mogle mednarodne konference zaključiti s popolnim uspehom le v prime-, ru, da bi, recimo, na podobno izjavo vodje sovjetske delegacije: »Dragi kolegi, tukaj je naš predlog, boljšega si ga sploh kdo sam nadzira in določuje ter odločuje, kakor se to dogaja v komunističnih državah, ne morejo imeti delavci nobenega jamstva za svoje pravice in koristi. Pošteno In moralno sodelovanje med delavci in podjetniki pa mora roditi večjo blaginjo in z njim izboljšanje življenjske ravni delavcev. Se enkrat je torej dokazano, da sta poštenost in pamet najboljša pogoja sprave med delavci in gospodarji ter napredovanja v gospodarskem in socialnem oziru. Znmitn davčnih nalogov v Porčinju Minulega meseca junija so vsi družinski glavarji slovenske vasice Porčlnj zavrnili v roke videmskega prefekta davčne naloge, namesto da bi plačali dvomesečni davčni obrok. Z davčnimi nalogi so poslali perfektu tudi pismeno spomenico, v kateri opravičujejo svojo odločitev zaradi tolikokrat dane, vedno neizpolnjene obljube, da se zgradi prepotrebna pripravna pot v vas. Primer kaže, kako lažniva je trditev nekaterih italijanskih krogov in listov, pa tudi oblasti, da je slovensko ljudstvo y Videmski pokrajini zadovoljno, ker država zanj skrbi. Porčinj imenujejo Italijani Porzus. O tej vasici smo mnogo brali v zvezi z znanim procesom proti nekaterim italijanskim komunističnim partizanom zadnje vojne, obtoženim, da so pobili iz zgolj političnih in strankarskih ozirov nekaj italijanskih nacionalističnih partizanov. listi premalo zadevno poročali, in sicer le to, da gre pri stvari le za vrnitev slovanske oblike priimkov, ki so jih Italijani poitalijančili. Vprašanje zasluži večjo pozornost in krepkejši odgovor, ker ni prav diplomaciji dovoljena nobena pritožba od strani tistega, ki prvi v isti zadevi greši. Italija je izdala poseben zakon za poitalijančevanje slovanskih priimkov jezikovne skupnosti v svojih mejah. Ta zakon je še vedno v veljavi. Da je ta zakon krivičen, priča dejstvo, da sme prefektura vrniti slovansko obliko poitalijančenim priimkom, in to na prošnjo prizadetih. To seveda po zlomu fašizma, ki je ta zloglasni zakon izdal. In ker se je zakon izvajal tudi v coni B odpravljenega Svobodnega tržaškega ozemlja, je povsem upravičeno, da se tam krivica popravlja. Širša italijanska javnost je o zadevi slabo poučena in misli, da je vse prav, kar so italijanski zastopniki v mešani komisiji iznesli. Zato bi bilo prav, da bi jugoslovanske oblasti, ker smo Slovenci v Italiji pri stvari močno prizadeti, pravilno pojasnile, kako v pogledu priimkov ravnajo. Ne verjamemo, da pačijo pristne in izvirne italijanske priimke. To bi mi obr sodili, ker stojimo na stališču, da je vsak način raznarodovanja krivičen in nedopusten. Z jezikovnimi manjšinami je treba ravnati pošteno in odkritosrčno. Stavita riBiaiiCBti podjetja SSFOG Ta teden so delavci goriškega podjetja SAFOG stavkali po dve uri skozi tri dni. Zahtevajo izboljšanje mezdih pogojev. ne morete predstavljati, zato vas pozivam, da ga nemudoma odobrite!«, vsi ostali delegati kar enostavno pritrdilno pokimali. Toda na kaj takega svobodni svet ne more in ne sme pristati, ker imajo pa$ pravico, povedati mnenje o važnih vprašanjih tudi oni in ne samo komunisti. Zaradi takega zadržanja Zahoda Sovjeti kaj radi izgubijo živce, o čemer smo se lahko prepričali tudi ]jred kratkim, ko so gospodje zapustili konferenco o splošni raz-j zorožitvi v Ženevi, ne da bi seveda prevzeli nase odgovornost za neuspeh. Da sl ustvarimo jasen pojem, kako je komunistična propaganda znala tudi ob tej priložnosti takoj očrniti Zahod, je dovolj da si ogledamo, kaj piše o stvari »Primorski dnevnik«. Značilen je zlasti tale odstavek: »Novi predlogi sovjetske vlade o splošni razorožitvi so naleteli na široko podporo mednarodne javnosti, ta-da na Zahodu niso pokazali potrebnega razumevanja niti za spremenjeno formulacijo Moskve, niti na nedvomno zanimanje vseh narodov, da se z oboroževanjem preneha«. Da, Sovjetska zveza je res. predložila nekaj novih predlogov, ki so jih zahodni zastopniki tudi vzeli v pretres, rti hotela pa ničesar slišati o zalibdhem predlogu glede nadzorstva in s tem pokazala, da bi zadevo rada uredila tako, kakor njej prija. Priznavamo, da je vprašanje razorožitve izredne važnosti, toda kdo naj jamči svobodnemu svetu, da se bodo tud} komunistične dežele ravnale po sporazumu, če ni predvidenega nobenega nadzorstva? rhvon Zahodni svet ni tako naiven, da bi mogel po vseh preizkušnjah zadnjih let kar tako na slepo verjeti v komunistično iskrenost, zato ima čisto prav, ko zahteva nadzorstvo nad oborožitvijo in ne samo razorožitev, Ce j? Sovjetski zvezi res za razorožitev in trajen mir v svetu, potem ji zares ne preostane drugega, kakor čim-prej pristati na zahodni predlog, kajti v nasprotnem primeru bo dala vsemu svetu razumeti, da zasleduje povseip drugačn^ cilje: ošibitev svobodnega sveta, da bi gi} mogla ob danem trenutku zahrbtno spraviti w. komunistični objetrt. Pobožne hamunistifne želje Prav gotovo se ni ie pripetilo, da bi med pripravami za roparski napad na kak denarni zavod priskočil roparjem na pomoč sam ravnatelj s približno takole izjaVO: »Gospodje, naše blagajne so vam na stežaj odprte. Prosim, na razpolago imate toliko in toliko milijonov. Ce želite pomoči, tukaj so naši uslužbenci.* No, prav tako se ni še nikjer našel na svetu poglavar demokratične države, ki bi se pred komunistično nevarnostjo branil tako, da bi komunistom svojevoljno izročil oblast. Povsem naravno pa je, da demokratične države sklepajo med seboj razne varnostne pogodbe, ker se pač zavedajo, da je mogoče le z združenimi močmi klubovati komunistični napadalnosti. Komunisti so seveda drugačnega mnenja in so to pokazali tudi pred nedavnim, ko so hoteli za vsako ceno preprečiti ratifikacijo ameriš-ko-japonske vojaške pogodbe. Stvar je čisto razumljiva: prisotnost ameriških o-boroženih sil na Japonskem predstavlja težko premagljivo oviro za nadaljnje komunistične načrte v Vzhodni Aziji. Po »Matajur«, glasilo beneških Slovencev, št. 12 od 1.-15. t.m., prinaša članek pod gornjim naslovom, ki ga zaradi njegove zanimivosti in zaradi poznanja položaja, v katerem živijo Slovenfci v tem delu Videmske pokrajine, ponatiskujemo. Sto let že živijo Slovenci doline Nadiže in Tera pod Italijo, pa še danes nimajo nobenega zaščitnega zakona, ki bi varoval njihovo slovensko pristnost, na ozemlju, kjer živijo avtohtoni polnih trinajst stoletji. Kljub temu, da jim osrednje in kra-, jevne oblasti nudijo italijanskih šol in vrtcev na pretek, se beneški Slovenci držijo trdno in zvesto svojega slovenskega materinega jezika, svojih domačih običa* jev in navad. Članek, ki je po svoji vsebini protestni krik proti raznarodovanju, obljubja, da ne bodo beneški Slovenci slovenske materinščine nikoli izdali in zavrgli. . V dolinah Nadiže in Tera živi zdray slovenski rod, katerega usoda mora biti vsem Slovencem pri srcu. Sto let že kljubuje raznarodovalni sili in stoji krepko pokonci ter si obljublja ohraniti se pri življenju. Želimo mu še nadalje vztrajnega življenja in mu v tem prizadevanji} stojimo prisrčno ob strani. Pravilno pravi člankar, da zanemarja nasprotna sila potrebe južnih krajev države, da le skuša raznaroditi slovenske otroke, slovenskih rod. To prizadevanje bodi zaman in Bog pomagaj našim ljudem tistih krajev! Azili so lepa, a draga reč. Po vsej Italiji so azili samo v kakšnem velikem mestu in večjem kraju. Pri nas v Furlanski Sloveniji jih imamo pa kar 19. Nikjer drugod v videmski provinci jih komunistični logiki bi bila morala japon-sk vlada pogodbo odpovedati, rekoč: »Mi ne rabimo več Amerikancev. Gospodje komunisti, kar na delo, tukaj imate JaponskoI« Značilna je v tem pogledu tudi sovjetska izjava, ki med ostalim pravi, da predstavlja ratifikacija japonsko-ameriške vojaške pogodbe škodljive posledice za japonsko ljudstvo, ter zatrjuje, da bi odpoved politike udeležbe v vojaški zavezništvih in likvidacija tujih oporišč nudili Japonski dejanska jamstva za varnost in obenem pripravili pot za razvoj japon-sko-sovjetskih odnovov. S temi besedami je povedano vse. Komunisti bi radi pripobili na svojo stran Japonsko, to pa bi jim uspelo le v primeru, da bi ne bilo več Amerikancev na japonskem ozemlju. Toda za sedaj so se v svojih računih pošteno ušteli. Zaključek pouka v otroških vrtcih Konec prejšnjega meseca so tudi otročiči naših otroških vrtcev v ul. Croce in ul. Randaccio zaključili letošnji pouk s prireditvijo razstav, na katerih smo se lahko prepričali, kaj vsega so zmožne napraviti še skoraj neizkušene ročice pod vodstvom pridnih učiteljic. V zelo posrečeni in okusni razporeditvi so se vrstili pred našimi očmi najrazličnejši izdelki, risbe, okvirči, posodice, vrčki, igračke, okraski, ki so jih med letom izdelali naši malčki s tako natančnostjo, da se mora človek temu kar čuditi. V ostlem smo ugotovili, da sta naša vrtca še kar dobro opremljena, potrebna pa bi vsekakor bila še projektor in glasbeno spremstvo, za kar bi županstvo brez velikih težav moglo čimprej poskrbeti. Olimpijska epidemija Čimbolj se približuje čas velikega priliva olimpijskih obiskovalcev iz vsega sveta, s toliko večjo intenzivnostjo se širi v večnem mestu »olimpijska epidemija«. Polastila se je prav tako družinskega ko} kupčijskega življenja. Mnogi starši krstijp svoje, moške novorojenčke z imer}om »Olimpio«, ženske, pa z »Olimpia«. Sploh so krstna imena menda po vseh državah sedanjih in bivših diktatur znamenje časa. prodno je samo to, da se časi preobračajo, imena pa v nemajhno zadrego prizadetih ostajajo, Ali ni pravo nasilje nad novim zemljanom, če brezvestni starši z neumestimi imeni pritiskajo svojemu zarodu - politični pečat? No v sedanjem rimskem primeru te pripombe ne veljajo, kljub,.'.temu pa izražajo taka imena precej peokusnosti. Rimski peki izdelujejo v teh dneh novo pecivo z imenom »olimptonici«. Tudi sladoledarji prodajajo novo vrsto svojih izdelkov »olimpia«. Posebno iznadljiv slaščičar oznanja, da bo iz sladkorja izdeloval in seveda prodajal majhne reljefe olimpijskih zmagovalcev. »Nezbrisljiv spomin na olimpiado«, o-znanja afriški črnec, ki priporoča olimpijskim obiskovalcem tetoviranje petih olimpijskih obročev - z letnico 1960 - na poljubnem delu telesa. Nek fabrikant higienskega papirja pa je natisnil na vsak list svojih proizvodov: »Dobrodošli obiskovalci olimpijskih iger«, nimajo toliko. V mnogih italijanskih provincah pa manjka na tisoče čisto navadnih elementarnih šol, o otroških azilih pa niti ne sanjajo. Nam pa azile kar ponujajo in čez nekaj let jih bo še več. Verjetne} bomo prišli v kratkem do tega, da bo imela vsaka naša vasica svoj azil. Ljudje so z azili zadovoljni. Kaj ne bi bili?! Qjroci so pri kraju v azilih in se ni treba zanje brigati. Dobijo hrano in so v slabem vremenu pod streho v lepih prostorih. Ker so v azilih majhni otroci od 3 do 6 let, se pravzaprav ne učijo, pač pa le igrajo, pojejo in učiteljice govorijo z njimi po italijanski. V elementarnih šolah je hujše, slabše, ker tam bi se morali učiti, pa se ne učijo, vsaj dosti ne, ker se učiteljicam ne ljubi, in se tako učenci nič ne naučijo. Vsakdo ve, da so azili zato v skoro vsaki drugi ali tretji naši vasi, ker smo mi Slovenci. Azili naj bi naše otroke že od tretjega leta naprej učili govoriti samo italijanski. To je edini in glavni cilj azilov v naših krajih. Devedeset od sto italijanskih otrok nima azilov, mi pa jih imamo, ker smo Slovenci. In ker smo Slovenci imamo tudi toliko elementarnih šol kot skoro v nobeni italijanski provinci. Splača se torej biti Slovenec, ker če bi bili navadni furlanuti, menegrini, siciliani ali kdorkoli, bi pri nas ne bilo nobenega azila in komaj dobra petina elementarnih šol, ki jih zdaj imamo v kar dobrih hramih. Pisali smo že večkrat v našem listu, da se nam splača biti Slovenci čisto iz o-portunističnih razlogov, ker na ta konto marsikaj dobimo, kar drugim ne dajo. To vedo še najbolj ženice po naših vaseh. A mi smo Slovenci ne toliko iz interesov, pač pa zato ker smo rojeni Slovenci, ker ne moremo biti drugačni, kot so nas naše matere rodile kot »Slovenje«. Italijanske oblasti pod vplivom starih nacionalističnih principov hočejo napraviti iz nas Slovenjev Italijane. To pa je strašno kompliciran proces, ki se spfoh ne da napraviti. Ker nimamo svojih slovenskih šol, govorimo samo slovenski dialekt, a italijanskega pa tudi ne znamo dosti. Vsega tega ie kriva nacionalistična špekulacija. Kmalu bo sto let, kar posku^avajo s šolami napraviti iz nas Italijane. S tem ni bilo nič in so zato začeli po zadnji vojski z azili. Naši otroci bodo začeli prej govoriti italijanski kot do zdaj. To pa bo vse kar bodo napravili. Ker tudi azili ne bodo iz nas Slovenjev naredili Italijane! Slovenji smo in bomo ostali, pa če triplicirajo vse azile. Tudi če bi bili mi vse življenje v azilih, od tretjega do recimo šestdesetega leta v azilih, bi ostali Slovenji, kot ostanemo sedaj po vseh azilih in po petih letih elementarne šole in gremo nato po svetu. Tudi drugod po svetu so poskušali držati narode v slabih in dobrih azilih pa se ni obneslo in so morali zapustiti azile. OBVESTILO Šolsko skrbništvo sporoča, da so od 6. t.m. na vpogled prednostne lestvice poverjenih in stalnih profesorjev, ki so v naši pokrajini vložili prošnjo za poučevanje v šolskem letu 1960 61. Dogodki po svetu HRUSCEV SPREHOD PO AVSTRIJI. Nikita Hruščev, ki je 30. junija prispel na državni obisk v Avstrijo, je prepotoval nekatere avstrijske dežele. Pri tem si je ogledal tudi nekdanje koncentracijsko taborišče Mauthausen, saj je v tej stroki priznan izvedenec. Se pred napovedanim časom pa se je vrnil na Dunaj in od tam odfrčal 8. t.m. domov. V Celovcu se je spotikal nad ameriškimi raketnimi oporišči v Italiji in je Avstriji priporočal, naj se proti tem oporiščem upre. Pri tem pa Avstriji ni priporočal, naj isto stori tudi proti sovjetskim oporiščem na Madžarskem, ki so postavljena tik ob avstrijski meji. Dejal je tudi, da Sov jetija ne bo držata križem rok, če bi bila kršena avstrijska nevtralnost. Hruščev obisk Avstriji ji 'bil namenjen istim ciljem, ki jih kremeljska »razširjena strategija« zasleduje v Italiji. Taktični hruščevski napori v Avstriji se od delavnosti njegovih najemnikov v Italiji razlikujejo le pužapo-vrstnosti »zmehčavanja*. Italijo naj' bi od zahodnega sveta odtrgala ulica, za Avstrijo pa naj bi veljal recept gospodarskega podjarmljenja, ki se je na Finskem deloma posrečil. Finsko so Sovjeti prisilili, da je zgradila čezmerno strojno in-dustrijo’ta odplačevanje vojnoodškodnin-skih zahtev Sov jetiji. Ta industrija na svetovnem trgu ni konkurenčna, ampak živi samo od sovjetske naklonjenosti, odkar je Finska poravnala Sovjetiji vojno odškodnino. Sovjeti na ta način odločilno vplivajo na finsko gospodarstvo in s tem tudi na notranjo politiko te države. Ze večkrat se je izkazalo, da so Sovjeti finski industriji anulirali svoja naročila, če jim finska vlada ni bila všeč. Nekaj podobnega bi Hruščev rad dosegel tud} v Avstriji. # * * MATURA UMIRA. Zrelostni izpiti, ugotavlja Mednarodna vzgojna konferenca v Ženevi, so preživeli. Združene države, Japonska in Paragvaj so maturo odpravile. Odhodno srednješolsko zrelostno spričevalo je po teh deželah zadnje letno šolsko sjrričevalo. Konferenca priporoča posameznim državam, naj razmišljajo o odpravi zrelostnih izpitov. SOCIALNA VPRAŠANJA Zakaj sami neuspehi PLES PO ŽERJAVICI Vodilni britanski dnevnik »The Times« poiroča o nenavadnem tradicionalnem narodnem običaju potomcev slovanske narodnostne skupnosti v Severni Grčiji. Dopisnik britanskega dnevnika, ki je bil o-sebno prisoten pri izrednem ritualu, piše med drugim tudi tole: »Ali pa more kdo hoditi po žerjavici, da bi se mu noge ne obžgale?« (Pregovori 6-28). Na to svetopisemsko vprašanje odgovarja nekaj pobožnih podeželanov v, Severni Grčiji z odločnim »da«. Vsako leto na praznik sv. Kostantina in sv. Helene ti ljudje ponovno dokazujejo s svojo nezlomljivo vero, da so za sprehode po žerjavici nedotakljivi. To otipljivo kljubovanje znanim .naravnim in znanstvenim zakonom spominja na Bacchusove orgije stare Trači je, nihče pa te uganke vse doslej še ni mogel razvozljati. Ples po žerjavici pomeni višek skrivnostnega rituala, ki ga opravlja grškopra-voslavna sekta tako imenovanih anaste-naridov. Izvor tega rituala je neznan. Pradomovina anastenaridov je črnomorska o-bala Severne Tracije. Ti napol pogrčeni Slovani živijo po štirih ali petih makedonskih vaseh, kamor so se naselili po bolgarsko-grški izmenjavi prebivalstva v letih 1914 do 1922. Iz svoje pradomovine so prinesli s seboj sedem čudodelnih ikoq (pravoslavnih svetih podob), svojo gorečo vero in kult posebne vrste. Anastenaridi niso preveč vneti obiskovalci cerkve in ne častijo drugih ikon, razen svojih. Te ikone skrbno spravljajo po omenjenih vaseh, kjer člani sekte mirno živijo in pridno obdelujejo svoja skromna polja. Edino praznik sv. Kostantina in sv. Helene proslavljajo na svojevrsten način. Legenda pripoveduje, da hodijo po žerjavici v spomin na tisto noč zgodnjega, krščanstva, ko so sovražniki požigali cerkve in so se kmetje prebujali na krik ikon, ki so jim zapovedovale, naj jim skozi o-genj prihitijo na pomoč in jih rešijo. Letos so na svoj praznik priredili pohod po žerjavici v bogati vasi Agia Eleni. Težko je, pravi dopisnik, ta dogodek ocenjevati kot misticizem. Številni vozovi z volovsko vprego so prevažali družine iz okoliških vasi in napolnili prašno cesto, ki vodi iz mesta Ser-res proti Agia Eleni. Vaški trg, kjer je pripravljena ogromna skladovnica drv in, vej za kres, je bil zaprt. Vse poti, ki vodijo proti trgu pa so bile nabite s sejm-^ skimi stojnicami in najraznovrstnejšo kramo. Potujoče gledališče je postavilo svoj Šotor na prostranem travniku in kričeči plakati so oznanjali uprizoritev moderne grške pastirske drame. Seveda ni manjkalo godbe. V konaku. hiši vodilnega anasteranida, Jurija Ivasiča (Ivassisa), postar.nega kmeta, suhega obraza in z gladko obrito glavo, ni vladalo sejmsko razpoloženje. Prostor, v drugem nadstropju iz surove opeke zgrajene hiše so spremenili v kapelo, kjer so se zbrali anastenaridi. Tu so bile na prtl^ 7. narodnimi vezeninami in prav takimi prtiči, ki so jih darovale vaške neveste, na okrašenem ogrodju razstavljene tri po-srebrnjene ikone sv. Kostantina in sv, Helene. Kadilo je gorelo in sveče plamtele po posodah napolnjenih s pšeničnim zrnjem. Vsi anastenaridi ne morejo na žerjavico. »Izvoljeni« ducat moških in ženskih pripadnikov sekte je posedal na klopi v konaku in se prijazno razgovarjal z obir skovalci, ki so prinašali svečke in jih prižigali. Med govorico so »izvoljenci« vendar izpričevali zaskrbljenost in strah. Za ritual ni v naprej določenega pror grama niti določene ure. Vodilni anaste* narid prejema inspiracijo in 'Napotke od svetnikov. Prejšnji dan so - na mesto ritualnega bika, ki si ga kmetje ne morejo privoščiti - zaklali Jagnje in kri skrbno zakopali. Žival so razsekali na 192 kosov, vsak kos za eno vaško družino. Anastenaridi se nekaj ur fizično pripravljajo na glavni dogodek svečanosti. Z bobni in primitivno godbo podžigajo godci »izvoljence« k plesu posameznikov. Ta ples se stopnjuje v pravo ekstazo in od te je tudi nastalo ime anastenazo - vzdihujem. Na dano znamenje' vodilnega anaste-narida plešejo udeleženci skozi vas h kapeli, kjer jih duhovnik blagoslovi, nakar svojo pot nadaljujejo. Ples traja dobri dve uri. Nato se plesalci vsi izmučeni in izčrpani vračajo v konak v pričakovanju svetniškega povelja... Na vaškem trgu so medtem zakurili mogočen kres, ki ie gorel poldrugo uro. Proti večeru ie dosnela vest, da je vodilni anastenarid prejel »ukaz«. Nekaj še plamtečih polen so odstranili v trenutku, ko se je iz konaka zaslišal ropot bobnov. Na mestu, kjer je gorel kres, se je kakih 20 kv. metrov na široko razprostirala krvavo-rdeča žerjavica. Vodilni anastenarid iz vasi Laganda je bil prvi, ki je skočil na žerjavico. Plesal je po varečem ogliu, nato je izstopil. Njemu je sledila ženska, nato ostali po vrstnem redu. Sleherni »izvoljenec« je napravil po žerjavici najmani pet korakov. Ritual je trajal 25 minut. Dopisnik je dobesedno napisal: »Pregledal in pretipal sem bosa stopala udeležencev. Stopala so bila bela in mehka, nobenega znaka opeklin. Zupan mesta Serres, zdravnik po poklicu, mi je zatr- dil, da so noge prenesle zelo vispko temperaturo in ostale povsem nepoškodovane«. Dopisnik je nadalje ugotovil, da se je Janško leto priložnostni^foiagraf čeljustil, da tak sprehod po žerjavici lahko vsakdo napravi. Sezul ie čevlje in nogavice in se pognal na žerjavico, ki je že ugašala. S težkimi opeklinami so ga prepeljali v bolnišnico v Serres. Sorojaki, ki so nasprotniki anastenaridov, so dopisniku zagotavljali, da skrbno zasledujejo »izvoljence« pred plesom po žerjavici in da je zato skoraj nemogoče, da bi si udeleženci zavarovali stopala proti opeklinam s kakimi kemičnimi sredstvi. S sončno energijo segrevajo hotel Francoski znanstveniki uvajajo svoje poizkuse za praktično izkoriščanje toplotne sončne energije, s katerimi se že več časa ukvarjajo na Mont Louisu v Pirenejih, v novem velikem hotelu v mestu Per-pignanu. Hotel bodo opremili s posebno vodno napeljavo, ki jo bodo segrevali sončni žarki. Na hotelski strehi so poštar vili 25 zrcal s površino po 2 kv. metra ir> so obrnjeni proti jugu ter lovijo ultrarde7 če žarke. Na ta način segrevajo 4000 litrov vode do 100 stopinj Celzija. Vrela voda se odteka v klet v dve betonirani cisterni. Od tu pritiskajo vodo s temperaturo 60 stopinj v omrežje centralne napeljave. Ce je sončna energija ob oblačnem vremenu nezadostna, se avtomatično vključijo drugi toplotni viri. Kam na počitnice Prav v teh dneh nas odgovor na to v-prašanje čedalje nestrpnejše dreza. Odgovor pa ni tako lahek kot to navadno sodimo. Ali bo podnebje, ki smo si ga iz-\ brali, ugodno vplivalo na naš organizem?, Ali poznamo svojo lastno konstitucijo, stopnjo telesne, živčne, duševne izčrpanosti? Ali je naše srce zares povsem zdravo; kako je s krvnim pritiskom? Cesa potrebujem, kaj mi bo dobro delo? Vse to so vprašanja, na katera si moramo najprej odkritosrčno odgovoriti, če ne, se nam bo kasneje lahko zgodilo, da se bomo morali po povratku s počitnic - odpočiti, doma, če nas ne bo doletelo še kaj hujšega. Sprememba zraka je za meščana in posebno še za Tržačana vsekakor izredno važna zadeva. Noči se poleti pri nas dovolj ne ohladijo. Ritem med dnevom in nočjo, ki je po mestih iztirjen, mora vsaj med počitnicami v normalni krogotok. Prav zato si premožnejši Tržačani poiščejo nočni odpočitek na Kraški planoti. Sest do devet ur mirnega, zdravega spanja pomeni za meščana, ki ga vse leto vznemirja mestni ropot, poleti pa ga davi še vročina, pravi blagoslov. Med relativno zdravimi ljudmi razlikujemo v glavnem dve vrsti posebnežev: Ljudje skupine A so organsko pomanjkljivo opremljeni s sposobnostjo telesnega toplotnega urejevanja. Nasprotno reagira skupina B zelo občutljivo proti mrazu, kar se odraža na naglem porde-čenju kožne površine. Skupini A pripadajo navadno sloki in dolgi suhci, skupini B pa zamaščeni, okrogli tipi. Neka druga razdelitev jih loči v toplotneže in zmrz-njence. Zmrznjencem priporočajo klima- Stoletnica Kocenovega atlasa V teh dneh bi se morali spomniti štajerskega Slovenca, Blaža Kocena (ki so ga prekrstili v Blasiusa Kozenna) in ki se ga gotovo spominjajo starejši Slovenci, ki so še pod Avstrijo obiskovali šole in se z njegovimi atlasi seznanjali z domačim in tujim svetom. Blaž Kocen je bil rojen 24. januarja 1821 v vasi Zgornja Ponikva pri Celju. Gim- nazijo je obiskoval v Celju, maturiral pa je na akademski gimnaziji v Gradcu. Teologijo je študiral v Celovcu, v mašnika pa je bil posvečen v St. Andražu, kjer je bil takrat sedež lavantinske škofije. Na Dunaju je diplomiral in opravil z odliko profesorski izpit iz naravoslovnih znanosti. Bil je profesor v Ljubljani in v Go- hruščei) u nustriji rici, od 1. 1853 dalje pa v Olmucu na Češkoslovaškem. Točno pred 100 leti je Blaž Kocen izdal svoj prvi »Zemljepisni atlas za ljudske šole« pri Edvardu Holzel-u v Olomucu. Leto kasneje je izšel njegov »Zemljepisni šolski atlas«, ki bo prihodnje leto v isti založbi na Dunaju doživel svojo 85. naklado. Jedro Kocenovega atlasa so uporabljali v Nemčiji, Franciji, Angliji, v Združenih državah, na Turškem, v Izraelu in na Nizozemskem. Zaradi šibkega zdravja je bil Kocen predčasno upokojen. Umrl je 29. maja 1871 na Dunaju. Pokopan pa je na pokopališču Hernals. Kocenovo ime, čeprav popačeno, živi v njegovih delih dalje, le redki avstrijski znanstveniki priznavajo, da je bil Slovenec. Sloveči pa smo menda nanj kar pozabili. Šolske zanimivosti V nekem manjšem mestecu na Danskem so že pred leti uvedli zanimivo in koristno navado. Prvošolec vsadi ob svojem vstopu v šolo na šolskem posestvu mlado drevesce, ki ga ves čas svojega šolanja goji in oskrbuje. Na ta način je na šolskem posestvu zrasel gozdiček, ki je za biološki pouk zelo važno in koristno učilo, poleg tega pa še vzgojni pripomoček. Nekateri razredi so letos priredili majhnp šolsko razstavo, pri kateri so razkazovali obiskovalcem najrazličnejše lesne vrste, koristne ptice in tudi gozdne škodljivce. iniiiiiiiniiiiiiiiiinNiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin POP CBTO Idrijski žlikrofi Hribarjeva Petriča je bila hči zelo bogatega trgovca v našem mestu in tudi komunistka iz prepričanja. Njen mož Andrej Blajna, je bil sicer nekdaj reven kot cerkvena miš, zato pa bogataš na poželenjih po tvarnih dobrinah, ter izpričan komunist prav zaradi takih poželenj in zavidanj. Zakonska dvojica je odločno zastopala napredne in jasno začrtane nazore o porazdelitvi blaginje med slovenskim .narodom. Po tihi poroki se je dvojica z vso pravico lahko uvrstila med imoviti sloj. Ce se je tovarišica Petriča v domačem salonu ali na sestankih A.F.Z. razhudila nad kapitalističnim zlom, jo je vedno potolažilo notranje čustvo, da jo bo dosedanji družbeni ustroj - z vsemi svojimi krivicami in slabostmi - vendarle daleč preživel. Taka čustva spadajo med tolažila vseh tistih revolucionarnih reformatorjev, ki so že prekoračili starostno sredino in si zagotovili revolucionarno pokojnino. Zato z glasnim navdušenjem vzklikajo: »Živio komunizem«, na tihem pa dodajajo: »na oni strani železne zavese!« Nekega poletnega večera - v času pred večerjo - jePetrica sedela pred zrcalom in njena spletična se je na vso moč trudila, da ji lasišče potegne v obliko kira-sirškega šlema kot to zahteva današnja moda. Uživala je mir človeka, ki je z velikimi napori in železno Vztrajnostjo dosegel začrtani cilj. Princ Edvard je s svojo gospo napovedal obisk; že v naslednjih minutah sta gosta lahko že v hiši. Kot premočrtna komunistka je Petriča sicer odklanjala vsako družabno razlikovanje. Zavest pripadnosti k novemu razredu pa je ustvarjala V. njeni duši podzavestno vzvišenost do revolucionarnega užitkarstva. Petriča je bila velikodušna tovaršica. Na tihem je občudovala grešnika, čeprav je greh sam javno sovražila in ga odločno obsojala. Greh ni namreč za vse enak. MniniiiiiiMiimiHiiimitnmiimiitiitmiiiiinmiiiiiHiiiiiniiiiimiMuiiniimnnnuuiiiiiitnniniiimiimiiniiummMaMHaHBMManM Kar je za množico zločin, je čednost za določeno človeško zvrst. Vsekakor pa je razumljivo, da so ji ostale članice najnovejšega AFZ obisk hudo zavidale. »Ančka nocoj se morate izkazati. Izgle-dati moram kot še nikoli!« Ančka je molčala, ali njen skrajno zatopljen pogled in njena goreča česalna vnema, vse to je dokazovalo, da tudi Ančka sama tako misli. Nekdo je krepko potrkal, krepko kot, bi hotel povedati, da ne želi, da bi kdo njegovo trkanje preslišal. »Poglejte Ančka, kdo prihaja«, je dejala Petriča. »Verjetno so prinesli naročeni terain.« Ančka se je pred vrati zadrževala, prepirala in pogajala. Ko je bila spet v sobi, se je njeno navdušenje za friziranje očitno ohladilo. »Kaj pa je bilo?« je spraševala Petriča, »Služinčad je pravkar prekrižala roke, gospa«, je dejala An8fat. »Kaj se to pravi?« je~ vzkliknila Petriča. »Kaj naj bi to bila stavka?« »Da, gospa«, je dejala Ančka; nato pa še dodala: »Vse to zaf&di Vikita«. »Zaradi Vikita?« je spraševala Petriča. »Zaradi kuharja, ki sem ga komaj iztaknila? Zaradi njega, ki je specialist za idrijske žlikrofe?« »Da, gospa«, je odgovorila Ančka. »Preden je postal specialist za idrijske žliT krofe, je bil natakar na Lloydovih parnikih; med Veliko stavko pred dvema letoma pa je bil stavkokaz. Ko je služinčad zvedela, da ste Vikita vzeli v službo, je iz protesta napovedala stavko. Osebno nima nihče ničesar proti vam, gospa, ali služinčad zahteva, da Vitika takoj odpustite.« »Viki je v vsem našem mestu edini, ki, mojstrsko pripravlja idrijske žlikrofe«, je razburjeno ugovarjala Petriča. »Poklicala sem ga samo zaradi obiska Edovardove dvojice in nemogoče je, da bi našla kakega drugega idrijskega specialista. Morala bi brzojaviti Didičevemu Ivitu v Idrijo - ali za to je že prekasno. In Edvard ima žlikrofe tako rad. Po vsej poti s po- staje do Excelsiorja, kjer stanuje, smo govorili samo o idrijskih žlikrofih.« »Pri Lloydu velja za stavkokaza«, je ponovila Ančka. »To je vendar od sile!« je zakričala Petriča. »Služinčad stavka prav v trenutku, ko prihaja v goste narodni heroj! Takoj je treba nekaj ukreniti. Ančka, hitro mi uredite frizuro; morda se mi posreči potolažiti služinčad!« »Tega, gospa, na žalost ne morem«, je dejala Ančka mirno ali odločno. »Tudi jaz pripadam sindikatu C.G.I.L. ih ne smem niti s prstom migniti, dokler traja stavka. Zal mi je, da moram biti tako nevljudna.« »Ampak, Ančka, to je naravnost nečloveško postopanje«, je zakričala tovarišica Petriča vsa iz sebe. »Vedno sem bila vzorna delodajalka in sem se upirala na-meščenju ljudi, ki niso bili organizirani v sindikatih - in v zahvalo vse to! Sama se vendar ne morem sfrizirati. To je že preneumno!« »Preneumno, to je prava beseda«, je; dejala Ančka. »Jaz sem bila že odi nekdaj proti tem komunističnim bedarijam 1 oprostite. Ali ni vse to čisto navadna ti; ranija. Saj sl moram vendar svoj kruh sama služiti, kot ostali delovni ljudje, Samo zato sem se tudi vpisala v sindikat, Brez dovoljenja pa se ne smem dotakniti| lasnice, četudi bi, , me dvojno poplačali.^ V tem trenutku so se vrata z ropotom odprla in v sobo je planila Petričina prijateljica. »Ta je pa lepa!« je zakričala. »Tvoja služinčad stavka, ne da bi nas poprej o tem obvestila - kako le izgledam! Takšna se nikomer ne morem pokazati!« Po površnem pogledu je Petriča morala prijateljičino sodbo samo potrditi. »Kaj stavka vse osebje?« je tovariška prijateljica spraševala spletično. »Ne, v kuhinji ne stavkajo«, je o^govo-! rila Ančka. »Ti pripadajo sindikat a C.I. S.L.« »No, potem je vsaj večerja zagotovljena«, je dejala tovarišica Petriča, »in z^ to smo usodi lahko kar hvaležni.« »Večerja!« je pihala tovariška prijateljica. »Kaj nam pomaga najboljša večerja, če pa nobena izmed naju ne more zraven! Le poglej si svojo frizuro, in oglej si tudi mojo! Pa saj ni treba!« Petriča je kapitulirala. »Povej, povej stavkovnemu komiteju«, je vreščala Petriča nad Ančko, »ali tistemu, ki vodi stavko, da bom Vikita takoj odpustila iz službe! Vikitu pa reči naj pride k meni, v sprejemnico, da ga izplačam in se mu oprostim. Nato pa se hitro vrni, da me do konca počešeš!« Cez dobre pol ure je Petriča vodila svoje goste v jedilnico. Petriča je neprestana govorila s svojim visokom gostom in njegovo še višjo soprogo tovarišico. Nenehno, se je ozirala v velika odprta vrata v pričakovanju slavnostne večerje. Končno so se vrata le odprla. V sobo je stopil hišnik, ki so ga za to priložnost oblekli v livre-jo, ih glasno dejal: »Večerje na žalost ne bo, tovarišice in, tovariši«. Te besede je izgovoril zelo resno. »V kuhinji so prav ta trenutek prenehali z delom. Viki pripada sindikatu kur harjev in kuhinjskih nameščencev, in ko je kuhinjsko osebje zvedelo, da je Viki brez odpovednega roka odpuščen, so napovedali stavko. Osebje zahteva zopetnq namestitev kuharja in da se gospa pri, sindikatu opraviči. K temu bi dodal še to, da na teh zahtevah osebje odločno vztra7 ja. Naročili so mi celo, da pecivo zope^ odnesem.« Tako ni preostajalo drugega, ko da se je tovarišija naložila v štiri najmodernejše ameriške avtomobilske križarke in se odpeljala v Sesljan - na večerjo, brez idrijskih žlikrofov. »Kaj hočete, tovarišica«, je Edvardova zakonska tovarišica tolažila razkačeno Pe-trico, »to se lahko dogaja samo v kapita-j lističnih državah; pri nas, kjer svečane, večerje in pojedine potekajo kar na teko-, čem traku, se nekaj podobnega ne bi mo-| glo zgoditi. Pri nas je stavka zločin, ki se kaznuje z najhujšo kaznijo.« tologi morje, toplotnežem pa planine. Splošno pravilo velja, da si mora človek, ki se mora čuvati in je potreben temeljitega okrepčila, izbrati mila podnebja. To velja predvsem za tiste, ki so občutljivi za vremenske spremembe, ki so razdražljivi in živčno izčrpani. Tudi klimatičnih dražljajev ne smemq podcenjevati. Neizurjeno telo se ne sme izpostavljati ure trajajočemu kopanju in niti dolgotrajnemu cvrenju na soncu ali celodnevnemu hribolazenju. Zdrav meščan pa že lahko nekaj tvega. Ne sme pa pretiravati. Za pisarniške molje je romanje po hribih pravi blagoslov. Posebno še za tiste, ki poklicno prihajajo v dotik s številnimi ljudmi. Lakota po soncu in zagorelosti zavaja mnoge ljudi na morska obrežja. Gneča po plažah mladini ne škoduje, za starejše ljudi pa postaja v določenih okoliščinah nevzdržna. Srednjegorsko podnebje po Kanalski dolini, po Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem, v višinah od 800 do 1200 metrov, se ponaša s harmoničnimi dnevnimi temperaturnimi kolebanji. Bližina gozdov v-pliva na vlago ozračja in vetrovna gibanja. Zrak je čist. V višinah 600 metrov se presnova rahlo vzpodbuja, in stopnjuje se tudi delovanje kože. Dihanje je zaradi prisotnosti ozona živahnejše. Visokogorsko podnebje nad 800 do 1200 metrov zahteva pri nižinskem človeku določeno aklimatizacijo. Ce se nam ta ne posreči, je dopust pokvarjen. Pomanjkljiva aklimatizacija se odraža v nemirnem in pomanjkljivem spanju, draženju srčne mišice, v spložnem nerazpoloženju in otopelosti. Večkrat take nevšečnosti že po nekaj dneh izginejo. Zaradi nizkega zračnega pritiska se v visokogorskem podnebju krvni pritisk nekoliko zviša, kasneje se to stanje normalizira. Tvorba krvi se v teh legah znatno okrepi. Povečano sončno obsevanje preprečuje občutljivosti proti mrazu in prehlajevanju tudi ob nizkih temperaturah. V še višjih legah se ti činitelji nadalje stopnjujejo v svojih učinkovitostih. Za otroke so kolonije in taborenja učinkovitejša okrepitev organizma kot pa; skupno letovanje s starši. Tudi materam je taka odsotnost otrok samo v korist. TIP A Živčni in duševno pretirano občutljivi ljudje reagirajo z vso hrupnostjo že pri najnepomembnejših dražljajih. Ne prenašajo nobenih ugovorov, so strahovito ujez-ljivi in zamerljivi. Njihovo samoljubje je brezmejno. Njihovo razpoloženje koleba z ene skrajnosti v drugo. Največkrat tudi slabo spijo. V jutranjih urah se počutijo zbiti in neodpočiti. Nenadoma jih obhaja utrujenost. Proti svoji lastni razdraženosti so brez moči, brzdanje strasti jim je neznana čednost. Morali bi vsaj za dva meseca v srednjegorsko podnebje. Naporni izleti za to vrsto ljudi niso prU poročljivi. Obmorsko podnebje jim škoduje. TIP B Sem spadajo ljudje, pri katerih ne deluje presnova. Organi so lenobni. Največkrat so predebeli. Preobremenjenost jih ne tlači samo duševno, ampak tudi telesno. Pogosto so tudi več ali manj astmatični. So premalo utrjeni. Nagibajo h kataralnim obolenjem zgornjih dihal in bronhijev. Zaradi slabe presnove, jih pogosto nadleguje revma. Tudi ledvice ne delujejo dovršeno. Obmorsko podnebje spodbuja celotno presnovo in prinaša novih moči v telesno gospodarstvo. Visokogorsko podnebje temu tipu škoduje. TIP C Sem spadajo ljudje, ki ne potrebujejo posebne nege, če niso le preveč izdelani. Radi se odpravljajo v hribe ali pa n^ daljša potovanja. Preden pa se odločijo, je priporočljivo, da konzultirajo zdravnika. Na jugu podnebje človeka rado o-bremenjuje. TIP C To so slobokrvni ljudje. Proizvodnja krvi obratuje pod normalo. Tudi srce ne deluje s potrebno preciznostjo. Organsko je sicer srčna mišica zdrava, potrebuje pa nekaj spodbude, ki jo taki ljudje navadno iščejo v kofeinu. Največkrat Ui skupina toži nad pomanjkanjem apetita. Kožni občutni organi so nekoliko otopeli, oči ne poznajo pohlepov. Tej skupini koristi visokogorsko podnebje (900-2000 m), ker veča dražljaje zaradi zmanjšanega zračnega pritiska, zaradi spremenjene Ali si £e poravnal naročnino ? temperature ozračja in povečane zračne vlage. Ce je srce šibko ali močno izčrpano ali je prizadeti že v visoki starosti, je visokogorsko podnebje neprimerno. Pri določeni živčnosti vpliva tudi sončno izžarevanje neugodno. TIP D Človek, ki sam čuti, da mu je odmor nujno potreben, spada v to skupino. Pri tem ne gre za okrepitev, ampak že za zdravljenje. Ti ljudje so navadno že precej pri tleh, .največkrat pa sami tega ne priznavajo. Nujno jim je potrebna pomoč. Ni treba, da se zatekajo v bolnišnico ali sanatorij, ampak v zdravilišče. Tam bodo deležni posebne oskrbe: kopeli, dietna hrana in podobno. Svojo zdravstveno razvalino si bodo v zdraviliščih popravili s primerno terapijo. Med tistimi, ki odhajajo na počitnice, je veliko število takih, ki bi morali pred odhodom na temeljit zdravniški pregled. To je nekaj strokovnih nasvetov dopustnikom, vsem pa želimo čim udobnejše počitnice in čim več razvedrila! Zaostrite« Južnofirolskega oprašinja Južnotirolsko vprašanje zanima v določenem obsegu tudi zamejske Slovence, Tudi mi smo manjšina in je zato marsikaj tistega, kar se dogaja na nekem drugem ozemlju iste države z določeno manjšino, vredno naših pozornosti. Avstrijska vlada se je kot znano odločila, da predloži vprašanje Južne Tirolske /na dnevni red generalne skupščine Združenih narodov. Ta sklep rimskim vladnim krogom ni prijeten, ni pa nikogar presenetil, saj se o tem govori že nekaj mesecev. Tambroni je v svojem pismu sporočil avstijskemu kanclerju Raabu, da italijanska vlada ne more Bocenski pokrajini podeliti popolne avtonomije, da pa je pripravljena na določene tehnične koncesije. Južnotirolski spor med Italijo in Avstrijo je tako pravnega kot političnega značaja. Po italijanskem tolmačenju naj bi bil spor čisto pravna zadeva - in če ne pride do poravnave -, naj zadevo razsodi Mednarodno razsodišče v Haagu. Pri tem se Italija sklicuje na strassburški sporazum iz 1. 1957, po katerem sta dve sporni državi obvezni, da vse mednarodne pravne spore predložita najprej v presojo Mednarodnemu razsodišču v Haagu. Nasprotno pa smatra Avstrija južnotirolsko vprašanje kot prvenstveno politični problem, ki spada pred glavno skupščino OZN. Za avstrijsko tezo govorijo dogodki v Afriki, ki uveljavljajo pravico narodov po samoodločbi. Avstrija računa na podporo azijsko-afriških narodov pred slavno skupščino in tudi na glasove komunističnih držav. Kljub temu smatrajo italijanski uradni krogi, da je položaj Italije trden, ker da je vprašanje »notranja zadeva Italije«, ki ne spada pred OZN. V Italiji spominjajo pri tem na alžirsko in ciprsko vprašanje. Za Alžir pred dobrim letom ni bilo mogoče doseči potrebne dvetretjinske večine in tudi v ciprskem vprašanju je bila OZN brez moči. Poleg tega ručuna Italija na solidarnost držav NATO in na naklonjenost južnoameriških republik. V glavnem pa računajo v Italiji na strateško ir politično podporo zaveznikov. Južnotirolsko vprašanje odpira v tem trenutku obsežno obojestransko propagandno bitko. Pred kratkim je na Južnem Tirolskem izšla v angleščini napisana brošura, ki na precej nespreten način sramoti Avstrijo i,n prikazuje Južno Tirolsko kot nevarnost za svobodno Evropo, ker da bi vrnitev Južne Tirolske nevtralni Avstriji pomenila sovjetski premik v neposredno bližino ameriških oporišč v Italiji. V ozadju avstrijskega iredentizma se skriva kremeljska roka z namenom razbiti NATO. Italija, tako zatrjujejo pisci brošure, predstavlja strategični ključ NATO obrambe in zapustitev Italije iz NATO bi pomenila izgubo celotnega Sredozemlja. Sovjetija, tako poudarja brošura, izkorišča južnotirolski spor zato, da bi si zagotovila nadzorstvo Dolomitov. Brošura zaključuje: »Od Italije ni mogoče pričakovati, da še nadalje ostaja članica NATO, če zavežniki v tako važnem življenskem vprašanju kot je Južna Tirolska glasujejo proti Italiji.« Te besede so namenjene v prvi vrsti Američanom. Pričajo pa, da bo propagan- dna bitka med Avstrijo in Italijo za naklonjenost svetovnega javnega mnenja zavzela obseg, ki bo onemogočil ureditev južnotirolskega vprašanja z mirnimi in neposrednimi pogajanji in to v duhu evropskega sodelovanja. Teoretično je mogoče, da zaide avstrij* sko-italijanski spor 'pred Varnostni svet, vendar je malo verjetno da bi naletel na zadovoljivo poravnavo. Enajsti slovenski tabor Tradicija slovenskih taborov na Repen-tabru, ki jih letno prireja Slovenska prosveta, tudi letos ni izostala. Ugodno vreme je privabilo veliko število Slovencev. Z lepimi, klenimi besedami je tabornike pozdravil msgr. Jakob Ukmar in s terr^ otvo,ril enajsti slovenski tabor na Repen-tabru. Za njim je goriški akademik prinesel pozdrave iz Gorice. Kot zadnji govornik pa je prof. Peterlin na kratko na-| kazal misel in vsebino Pregljeve igre »Zdrava, deva Katarina«, ki je bila osrednja točka tabora. Pregelj je zajel snov za igro iz preteklosti, ko so, v Ljubljani vladali Avstrijci in je bilo pravega slovenskega meščanstva le malo. Med študenti in čevljarji je veljalo staro nasprotje in prav to razliko je Pregelj postavil za osrednje dejanje Čevljar Lenart in študent Jurij Gabrijel Semenič ljubita isto dekle. Na strelskem tekmovanju pa pride do prepirov med obema slojema zaradi mojstrskega strela. V boju med čevljarji in .študenti Semenič reši svojega prijatelja profesorja Klasi-berja, vendar pa je prisiljen hudo raniti čevljarskega mojstra Ruprehta. Da bi se izognil postavi in s tem kazni za zločin, se prostovoljno javi v vojsko. S tem mu, je po tedanji ustavi vse odpuščeno. Semeniču se pridružijo še profesor Klasiber, ki noče zapustiti prijatelja, veseli, vedno pijani študent Sapla in mestni pisar Jurij Tolmeiner, za katerim že vse mesto kaže, da zapeljuje poročene ženske. Igra se srečno konča, ker prav ljubljanski študentje rešijo cesarski Dunaj pred Turki in postanejo čez noč junaki. Semenič dobi za zaslugo lepo Katarino, Klasiber pa Marijo Ano. Tudi veseli Sapla si dobi nevesto in to prav y gostilni, kamor je najraje zahajal. Sredi te pisane družbe čevljarjev in študentov pa se vrti še kopica drugih zanimivih postav. Italijanski učitelj Pi-storio, branjevka Kammersteinerin, mestni sodnik, ki tudi greši proti deseti božji zapovedi in mestna stražnika. Vsi nastopajoči so svoje vloge zelo dobro odigrali. Posebno pa Drago Stoka, Aleksej Pregac, Gabrijel Vodopivec, Jurij Slama, Gregor Pertot, Sašo Rudolf, Stana in Marija Oficija, Miro Opelt, Marinka Teuerschuh in drugi. Delo ni pripravno za uprizoritev na prostem, vendar je režiser, prof. Peterlin, rešil tudi to zamotano težavo. Poletni program radia trst „fl“ S tednom, ki je začel z nedeljo 10. julija so bile v sporedu Radia Trst »A« uvedene precejšnje spremembe in novosti. Z, njimi so oddaje slovenske radijske postaje v Trstu dobile lahkotnejše lice ir, poletnemu času primernejšo vsebino. Tako srečujemo vsak delavnik, ob 18,10, novo oddajo »Glasbeni kalejdoskopu. Le-ta je prevzela mesto prej ob tej uri običajnega sporeda resne, sinfonične -ali komorne glasbe. Traja povprečno po 50 minut in je sestavljena iz petih krajših sporedov, med katerimi so zastopana vedra dela simfonične in komorne glasbe, folklorna, jazz in druga lahka glasba. Prej običajne velike četrtkove simfonične koncerte deloma nadomešča oddaj;} po ene simfonije ob sobotah zvečer, ob 22. uri. V četrtek, ob 21,15 pa se bodo vse poletje vrstili cikli, s katerimi se bo slo-slovenska radijska postaja ob letošnjih, obletnicah njihovih rojstev odolžila spominu velikih glasbenikov: Chopina, Schumanna, Pergolesija in Cherubinija. Oddaje, ki bodo obsegale primere najznačilnejših del imenovanih avtorjev, bodo komentirane. Omenimo še, da bodo v avgustu, namesto oper, ob ponedeljkih, ob 21. uri poslušali S tiri operete: Straussovega »Netopirja«, Leharjevo »Veselo vdovo«, Suppejevega »Boccaccia« in Gobče-vo »Planinsko rožo«, slednjo v izvedbi naših tržaških igralcev in pevcev. Med novimi mešanimi, to je govorjenimi in glasbenimi sporedi, opozarjamo Škandalozno nacistično izziuanje (Dopis s Koroškega) V naši deželi se spet pridno koti pro-sluli nacizem. Nekdanji prodajalci avstrijske samostojnosti ne morejo in ne morejo preboleti Hitlerjevih nagrad, s katerimi jih je poplačal za veleizdajo lastne domovine. Domotožci po nekdanji o-blastnosti se prebujajo in z vso predrznostjo in nesramnostjo kujejo nov »tisočletni rajh«. Zadnjo junijsko nedeljo so se Hitlerjevi gorečneži zbrali v Celovcu. Vodil jih je aktivni avstrijski brigadni general; general tiste republike, ki vsemu zahodnemu svetu dokazuje, da je 1. 1938 naciT stična Nemčija zahrbtno napadla avstrijsko republiko in jo anektirala, da so bili Avstrijci pod nacističnim jarmom pri-j morani bojevati se proti zahodnim zavez^ nikom. Prav na podlagi takih prepričevanj so ostale avstrijske meje, kljub totalnemu nacističnemu porazu, nedotaknjene v očitno škodo tistih sozmagovalcev, ki so toliko dragocene krvi prelili za zadušitev zverinske nacistične diktature, Ob takih nenehnih zvokih avstrijske uradne politike pa se tesno ob meji, v glavnem mestu Koroške, korači aktivni general - namesto da bi popravljal stari« avtomobile nekje v Argentini - in javno obžaluje, da je bila neki avstrijski enoti Hitlerjeve armade »večja udeležba pri napadu na Poljsko onemogočena.« Ta isti general »nevtralne« Avstrije je označil nacistični napad na miroljubno Norveško kot »najpogumnejši nastop v vojaški zgo- [ Dogodki doma j ZASEDANJE POKRAJINSKEGA SVETA je bilo 11. t.m. precej živahno spi-ičo komunistične resolucije glede pouličnih dogodkov v notranjosti Italije v zadnjih dneh. Prišlo je do prerekavanja med komunisti in demokristjani. Končno so se duhovi pomirili in nadaljevali z rednim poslovnim delom. * * * SOCIALISTI ODKLANJAJO »LJUDSKO FRONTO«. Tržaški socialisti so v ponedeljek zvečer iz ust socialističnega poslanca Luciana de Pascalis obrazložili svoje stališče do sedanjega političnega položaja v državi. Govornik je zlasti podčrtal zahtevo po odstopitvi sedanje Tam-bronijeve vlade, ki se vzdržuje z misovsko podporo. Ugotovil je tudi, da so proti novim fašistom v Genovi nastopile najširše množice, priznal pa je, da so se zatem protifašističnih manifestacij polastile politične stranke. Zanikal je tudi splošno domnevo, da bi levičarji strmeli' po ustanovitvi »Ljudske fronte«. Govornik je nadalje izrecno poudarjal, da so socialisti proti poostritvi sedanjega političnega boja ter ob zaključku naglasil, da socialistična stranka v tem trenutku ne zahteva odprtja na levo. Po besedah socialističnega poslanca socialisti resno in preudarno presojajo sedanji politični položaj v očitnem nasprotstvu s komunisti. * Turistični razgledi«. Na sporedu so obrnedeljah, ob 18. uri in hočejo biti nekakšno potovanje za vse tiste, ki preživljajo počitnice doma. Sestavljajo jih; trije krajši prispevki, od katerih nas eden. popelje, k naši krajevni ali pokrajinski znamenitosti, drugi kam delj v Italijo, tretji pa v širni svet. Prispevke dopolnjujejo trije primerni, pretežno folklorni glasbeni sporedi. Sploh jev govorjenih oddajah predvidenih kar veliko krajepis-nih, lahko bi zopet rekli turističnih predavanj: nekajkrat na teden jih lahko slišimo ob 18. uri, mladina pa ima svojo počitniško oddajo vsak četrtek ob 19. uri. Novi so v poletnem programu štirje cikli. Ing. Miran Pavlin prikazuje v enem. »Znamenita dela mojstrov starega veka«.. Franc Jeza je avtor zanimivega niza q »Novih afriških državah«, prof. Martin Jevnikar je pripravil zbirko »Slpvenskt književniki v njihovih pismih«, dr. Franc Orožen pa »Čudovito zgodovino cest«, v kateri bo prikazal razvoj teh prometnih žil od najstarejših časov do danes. V poletnem sporedu bo z zaključkom posameznih tečajev začasno . ukinjena Radijska univerza, ni več »Sestanka s poslušalkami«, »Zdravstvene oddaje«, doslej običajnih opoldanskih predavanj in »Pisanih balončkov«. V delno nadomestilo pa imajo poslušalke, vsako soboto ob 18. uri, oddajo »Zena in dom«, najmlajši pa lahko poslušajo, ob sredah, ob isti uri., njihove pravljice »Z začarane police«. V poletnem sporedu Radia Trst »A« ni več nedeljskih ponovitev radijskih iger,. zato pa se ob sredah vrstijo nove izvedbe raznih del in ponovitve najuspelejših nastopov. Novost letošnjega dramskega sporeda slovenske radijske postaje je tudi v tem, da se od srede julija pa do srede septembra vrstijo ob torkih in petih ob 21. uri oddaje fantastične radijske zgodbe Charlesa Chiltona »Potovanje na Mars«. To je drugi del, oziroma nadaljevanje »Potovanja na Mesec«, kateremu so pred dvema letoma z zanimanjem sledili v oddajah naše radijske postaje tako mladi kot tudi starejši poslušalci. Za zaključek omenimo še, da so izvedbe radijskih igric za najmlajše tudi v poletnem času na sporedu vsak ponedeljek, toda ne več ob 18. temveč ob 19. uri. Zvedli smo nadalje, da se poročevalski oddelek Radia Trst »A« že temeljito pripravlja, da nam bo v času olimpijskih iger v Rimu posredoval čim popolnejšo sliko vsega dogajanja. V ta namen bodo v spored uvrščene posebne oddaje, kar bodo poslušalci gotovo z veseljem1 pozdravili. PREDNOSTNE LESTVICE Šolsko Skrbništvo v Trstu sporoča, da je razglašena prednostna lestvica . osnovnošolskega učiteljstva za prehodni stalež v smislu zakona štev. 248 z dne 13. marca 1958. ... , Lestvica je na ogled pri šolskem skrbništvu, pri šolskem nadzorništvu in na didaktičnih ravnateljstvih. TRŽAŠKI PREPIHI Upokojene ključavnice Dežele vzhodnega bloka nas dnevno presenečajo z novimi izumi in novimi domisleki. Vrhovno poglavarstvo Vzhodnonemške republike je v teh dneh proglasilo nove direktive varčevanja v nemškem komunističnem raju. Zaradi varčevanja je odslej dalje v Ulbrichtovem »rdečem tfau« prepovedalo opremljati sobna vrata s ključavnicami. S temi ukrepi bo kremeljska nemška podložnica prihranila 200 ton jekla in 1,200.000 vzhodnih mark. Ta-ukrep pa ne velja za kopalnice, zato pa je obvezen za ostale higienske prostore.. Vprašanje pa je, ali bodo pri novih gradnjah jetnišnic vzidali vrata brez ključavnic. " - Izgubljena zaponka Na ^leclgljskem taboru Slovenske prosvete na Repentabru je neka Slovenka izgubila^ .zlato okrasno zaponko! Poštenega najditplja, naprošamo, da proti nagradi obvesti telefonsko številko Trst 32-775. Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLI-Tiskarna Adria, d. d. v Tr*tu , Uredništvo in up ra v a : Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-02+76 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio 1/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo; Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letino L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst St. 11-722S POZOR! Potujete v Rim? Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na: Hotel-Penzion BLED §=_ Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekt«)