— 111 -
1) l-cilfOi-micj. '') Beil ^) ftpnltfnnim/. *) ClafttnfeL
kateri je bil udnicc storjen; ako je oredje prile.telo navpično na ustroj (organ) nastanejo premočrtne, zagvczdaste^) rane, inače pak l)olj ali manj /.vezene klape. Dalje provzroča ostro in lahko orodje čistejše mahnine nego skrhano in bolj zagvozdasto.
S toporom 2), sekiro in enakim orodjem priz/adete mahnine segajo neprimerno globoče, robovi so rani navadno odrgneni ali celo zmečkani, kosti odkrhnene, udrte, razcepljene, dasi je tudi tukaj še r e ž a s t o ^) ločitev kostne sklopnine moči zasledovati.
Pri kostnih ranah, storjenih z bolj ostrim, a ne posebno težkim orodjem, n. pr. z lahko sabljo, razdrobi se kost redko-kedaj, izimši steklasto ploskev"') na lobanjskih kosteh, katera se tudi v teh slučajih navadno troskvi. Koliko kostna mah-nina reži, odvisno je od poškodujočega orodja. Čim debelejša je rezalna zagvozda (za tako namreč treba vse rezilno orodje smatrati), tem bolj razžene kostne robove, tem laglje nastanejo razpoke, tem laglje se tudi kost odkrhne. Pri označevanji takih poškodeb, osobito na glavi, treba torej posebno v poštev jemati težo orodja in njegov vpliv, ker je z le takimi poškodbami po največ združeno pretres možganov. (l>aije pi-ili.)
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) O pravicah cesijonarjev. Poprava tožbenih podatkov ne škoduje, če se z vrši, dokler teče pravda.
Razsodba I. instance odbije tožbeno zahtevo: M al i k naj se obsodi, da mora Listu kot s eesijo z dne 31. januvarija 1883. 1. izkazanemu pravnemu nasledniku V a r n o v e m u plarat i:
a) po Varnu na podlogi razsodbe z dne žii. junija 1880.1., št. 13005., Legarju izplačani znesek......00 gld. GO kr.
b) po Varnu na podlogi kazenske sodbe z dne 28. oktobra 1879. 1 , št. !IG15., in cesije z dne 24.
marcija 1881. 1. Relcu izplačani znesek .   ¦     48    ,   — „
vkupe    .        .    144 gld. GO kr.
—   112   —
Razlogi.
Tožiteljevi listini B in C kažeta, da je tožiteljev cedent res plačal Legarju tirjatev iz razsodbe pod a in Relcu tirjatev iz razsodbe pa cesije pod b, kateri tirjatvi bi moral bil plačati Malik po navedenih razsodbah. Zakaj je plačal tožiteljev cedent Varen ti tirjatvi, razvidi se tudi iz pravdnih spisov in prilog: zato, ker sta si upnika vknjižila vsak svojo tirjatev nadzastavno na Malikovo tirjatev proti Varnu. Pa ta vknjižba se je zvršila potem, ko je bil Malik svojo tirjatev od Varna že prejel in potem, ko mu je bil dal izknjižbeno  pobotnico A o prvotni  tirjatvi, kajti Legar in Relec sta si šele 30. junija, odnosno 29. novembra 1881. 1. pridobila nadzastavno pravo, toženec pa je že 30. aprila dal Varnu izknjižbeno pobotnico, ki se je 3. junija 1880. 1. tudi že nadvarstveno — Malik je bil namreč nedoleten — potrdila, tako da bi Varen vsaj tačas Legarju in Relcu lahko bil prestregel pot do vknjižbe nadzastavnega prava glede njijnih tirjatev, pa tudi že prej, če bi bil dal vsaj zazna-menovati izbris prvotne tirjatve, kakor hitro je prejel izknjižbeno pobotnico.   Ce je ta zamudil, kriv je on, in tudi sam trpi škodo, ki ga je zadela (§§ 1306., 1296. obč. drž. zak.).   Varen istinito ni  bil več dolžnik tožencev, ko sta se vknjiževali nadzastavni pravici, torej se tudi ne more sklicevati na § 455. obč. drž. zak. proti toženca, češ, bilo je čisto v redu, da je izplačal upnikoma Legarju in Relcu. On celo niti ne trdi, da se je skušal ustavljati temu izplačilu, kar bi mimo določbe § 469. obč. drž. zak. morebiti bil lahko storil uspešno; on je bil le kesen in je tako provzročil, da je tirjatev Legarjeva od 31 gld. z malimi pripadki narasla do 96 gld. 60 kr. Dokler pa List ne dokaže, da bi Malik vsekakor bil moral plačati tudi Legarjevo tirjatev in pa Relčevo, toliko časa ne more reči, da je storil za toženca, kar bi bil le-ta po zakonu moral storiti, ker se še vedno ne ve, ali bi Malik imenovanima upnikoma ne bil imel kaj ugovarjati, na pr. da je že plačal, ali da ima nasprotne tirjatve.  Ce sta pa ta dva upnika dobila zgol le iz tega vzroka svoje plačilo, ker sta si dala vknjižiti nadzastavno pravo, zato toženec ne more biti odgovoren, ker on je storil, kar je moral: dal je Varnu izbrisno pobotnico v takem času, da bi se bil le-ta lahko ubranil nadzastavnih upnikov, kakor je to uže prej bilo razloženo. Sklicujoč se na določbe § 1042. obč. drž. zak. torej tudi ne more tožitelj prodreti s svojo zahtevo.   Niti tega ne morem trditi po pravici, da se je Malik obogatil z Varnovimi plačili,  ker ni dognano,
—   113   —
da bi vseltakor bil moral izplačevati Legarju in Relcu, in morebiti sta se okoristila le ta dva. Vrhu tega govori dotični § 878. obč. drž. zak. le o pogodnikih, kontrakne zveze med Varnom in Malikom pa že davno ni bilo več, ko je Varna zadelo plačilo pri Legarji in Reki. Da bi Listov prednik bil plačal, sporazuraevši se z Malikom, upnika (§ 1422. obč. drž. zak.), tudi ni omenjeno v pravdi. Ni ga torej najti opravičenega naslova tožbeni zahtevi, zato se je morala odbiti.
A p e 1 a c i j a.
Malik je dolgoval Legarju in Relcu iz razsodeb. Varen je nad-vknjiženi tirjatvi plačati moral, če je hotel hipotečno posestvo oteti prodaje. Sodišče ga je prisililo, da je plačal, a Malik ni ničesar storil, dasi je znal po sodišči o superintabulaciji. Iz priloge F je razvidno, koliko eksekucij je storil posebno Legar, predno je od Varna prejel plačilo. Vse te eksekucijske stroške je moral naposled plačati Listov prednik. V sodbi omenjena krivda bi mogla zadeti samo eksekucijske stroške, ki so se nabrali proti cedentu Varnu. Plačanih glavnic, obresti in zoper Malika naraslih eksekucijskih stroškov pa ta krivda ne more zadevati. Malik pri razpri.vi niti trdil ni, da je Legarju in Relcu sam poplačal.
Višje sodišče
razveljavi razsodbo in ukaže popolniti razpravo, ker se ni razmotravalo, ali se nahajajo v eksekucijskih stroških, omenjenih v cesiji B s 47 gld. 63 kr., oziroma v izbrisni pobotnici C, kjer pa niso izrečeni po številki, tudi taki, ki so nastali neposredno proti cedentu Varnu v ekse-kuciji Legarja in Relca, in sicer zato, ker se na tožiteljevi strani niti oporekati ne more, da ni bilo takih eksekutivnih stroškov, niti se iz sodniških aktov F in G ne razvidi, ali se je vršila eksekucija neposredno proti Varnu; in glede na to, da je utemeljitev te okolnosti tolikanj važna za razsodbo te pravde, ker taki eksekucijski stroški, ki so nastali neposredno proti osebi Varnovi, niso mogli biti predmet cesiji eksekventov na poslednjega.
Popolnjena pravda
kaže Legarjevo tirjatev v glavnici z......31 gld. — kr.
zaostale obresti z............     9„87„
tožne stroške z.............8„10„
eksekucijske stroške z..........5„47„
eksekucijske stroške, neodmerjene z......42   „   16 „
vkup   ...   96 gld. GO kr.
8
—   114   —
pri Legarjevi tirjatvi; vsi ti strošlci so narasli proti Maliku, in Varon jih je plačal, predno se je začela kaka eksekucija proti njemu samemu. Isto se je godilo pri Relčevi tirjatvi v glavnici ...   40 gld.
obresti..................     1    „
eksekucijski stroški, neodmerjeni.........     7    „
vkup   ...    48 gld.
Tožitelj dožene, da se mu neodmerjeni eksekucijski stroški Legar-
jeve tirjatve sodniško določijo z      ......31 gld. 25V2 kr.
Relčeve tirjatve pa z..........10   „   42^/2 „
Tirjatev pod a) se skrči za......10   „   SO^/g „
Toženec pravi, da je Legarjeva tirjatev bila prvotno M o 1 o v a, kateri jo je dognal s sodno pogodbo z dne 8. oktobra 1879.1. št. 23784, da jo je potem Mol Legarju odstopil, da je le-ta v novic tožil in proti nedoletnemu tožencu, zastopanemu od očeta, dognal s sodbo pod a tirjatev v novic, ker oče ni vedel, da je ta tirjatev že plačana od ne-doletnega, ob novi razpravi v ječi bivajočega sina; toženec tudi razjasni, da je Relčeva tirjatev imela prvotni naslov v odškodnini iz kazenske sodbe z dne 28. oktobra 1879. 1. št. 9615, katero tirjatev bi bil moral toženec plačati solidarno z dvema sokrivnikoma prvotni" upnici Roti; da je Relec cesijonar te Rote, da je posegel na vknjiženo ded-ščino 102 gld. 91 kr., sodolžnika Grela, da je to dedščino eksekutivno sam kupil za 25 gld., kateri znesek je odbil dotični razdelilni odlok od narasle tirjatve, tako da je cela ostala prvotna tirjatev; od Grelovega dolžnika pa da je iztirjal eksekutivno mu prisojeno tirjatev v vsoti nad 100 gld., to vse v letih 1879 do 1883, v tem da je posegel tudi po tirjatvi sodolžnika Malika, vknjiženi na Varnovem zemljišči.
Kot priča zaslišani oče Malikov se ne spominja, da je Molov dolg priznal in tako provzročil, da je mogla iziti druga eksekucijska listina, navedena pod a, če je tudi še obstajala prvotna pogodba.
Razsodba I. instance
v drugič odbije tožbeno zahtevo z enakim prvim odstavkom svojih prejšnjih razlogov; nadalje pa: Akoravno je sedaj na podlogi ponovljene razprave mogoče s prisego dognati, da je toženec Legarjevo tirjatev plačal prvotnemu upniku Molu, in če je tudi očividno, da je druga tirjatev po izreku ne le Grela in njegovega dolžnika, ampak tudi Relca samega plačana prav za prav popolnoma Relcu iz dedščine solidarnega dolžnika Grela,  kjer je prišlo na dan, da je Relec navidezno
^   115   —
dobil na pobite.k te tirjatve le 25 gld., namreč dražbeno skupilo, ki ga je obljubil za Grelovo dedščino, da pa je vkljab temu ob enem in morda nalašč poprijel tudi za dedščino sedanjega toženca kot solidarnega dolžnika in na ta način izsrkal tudi od Malikovega dolžnika isto tirjatev, mora se venderle sedanji slučaj motriti s stališča .... (slede motivi prvotne sodbe o izknjižbeni pobotnici A in poznejšnji nad-vknjižbi tirjatev pod a) in b). Nasledke svoje popustljivosti trpi n;ij torej Varen sam in ž njim vred njegov cesijonar-tožitelj, ki si ni pridobil več pravic, nego jih je imel prednik.
Razsodbe II. instance.
I. Toženec Malik je dolžan tožitelju Listu kot vsled cesije z dne 31. januvarija 1883. L, izkazanemu pravnemu nasledniku Varnovemu plačati od zneska 96 gld. 60 kr., ki ga je Varen Logarju na podlogi razsodbe z dne 26. junija 1880. 1., št. 13j05., plačal, delni znesek 85 gld. 69s 50/j obrestmi od dneva vročene tožbe v 14 dneh pod eksekucijo.
II. Tožbena zahteva glede dalnega zneska 10 gld. OO^/j kr. se odbije.
III. Tožbena zahteva ima to vsebino: toženec Malik je dolžan plačati tožitelju kot s cesijo z dne 31. januvarija 1883. 1. izkrzanemu pravnemu nasledniku Varnovemu znesek 48 gld., ki ga je Varen Releu nii podlogi kazenske razsodbe z dne 28. oktobra 1879. 1. št. 9615. in cesije z dne 24. marcija 1881. 1. plačah ter d"/;, obresti od dneva vročene tožbe — odbija se za sednj.
IV. Toženec Malik je dolžan plačati tožitelju pravdnih stroškov polovico, tako iudi apelacijskih stroškov polovico.
Razlogi.
Ni prepirno ter izhaja tudi iz pravdnih spisov, priloženih pod G, da je Legar kot cesijonar Molov tožil nedoletnega Malika^ zastopanega od očeta svojega, za 31 gld. in dosegel proti njemu kondem-natorno sodbo z dne 26. junija 1880. L št. 13605 na platež zneska 31 gld., e^/o obresti od 8. oktobra 1876. 1. sem in pravdnih stroškov 8 gld. 10 kr. Ta z razsodbo določeni znesek je plačal Varen tožitelju Legarju z naraslimi eksekucijskimi stroški vred, kar je po sodnem redu dokazano z odstopnim pismom z dne 10. januvarija 1882. 1. B, prinesenem v izvirniku. Pravice ccsijonarja Varna so po § 1394. obč. drž. zak. enake  pravicam  cedenta Logarja; Varnu,   oziroma tožitelju
—   116   —
kot nadaljnjemu cedentu pristoji namreč tirjatvena zahteva proti Maliku, poslednjemu pa vender po § 1396 obč. drž. zak. ni zabranjeno, da svoje ugovore glede tirjatve uporabi tudi proti cesijonarju Varnu, oziroma Listu. Te pravice se je poslužil Malik dejansko v pravdi, rekoč, da je Molu, od katerega je Legar s cesijo prevzel tirjatev že meseca oktobra 1879. 1. glede obresti in stroškov in nekaj tednov pozneje tudi glede glavnice z 31 gld. poplačal, da torej Mol nikakor ni imel pravice že uničeno tirjatev pozneje zopet odstopiti s cesijo z dne 18. oktobra 1879. 1. Legarju. A na ta ugovor se ni moči ozirati, ker se mora ta prepirna stvar smatrati kot dognana z razsodbo, ker je bil pozneje, t. j. z bagatelno sodbo z dne 26. junija 1880. 1. št. 13605, obsojen Malik na platež zneska 31 gld., obresti in stroškov Legarju. Ta sodba stoji; na čine pred njo se ni moči ozirati; pravni nasledki te sodbe bi se dali k večjemu odstraniti z restitucijo; oče kot zakoniti zastopnik Malikov se takega ugovora v odnosni bagatelni razpravi ni poslužil, in toženčeva trditev, da ni bil informovan , ni pripravna, da bi kaj izpremenila v stvari. Iz tega je očitno, da se od strani dolžnika Malika proti cesijonarju Varnu, oziroma Listu, ne more uporabiti ugovor, da je tirjatev že plačana bila Molu pred omenjeno sodbo. Malik je torej zavezan glede glavnice, obresti in tožbenih stroškov kakor tudi glede stroškov eksekucijskih, da plača vse to v roke tožitelja, poslednjih pa ne v zahtevanem znesku 42 gld, 16 kr., ampak le z 31 gld. 251/2 kr., v katerem znesku jih je sodnik določil z odlokom z dne 9. junija 1887. 1. št. 13997. Vsi ti stroški so narasli le proti Maliku, niso pa mogli nastati niti vsotoma niti deloma proti Varnu, ker le-ta ni bil nikoli dolžnik Legarjev, ampak le intercedent in njegov cesijonar. In iz tega tudi izhaja, da ni moči spoznati na glavno prisego, ki jo Malik nalaga tožitelju o tem, da je uže poprej plačal Molu. Da je cesijonar Varen bil tudi lastnik hipotečne realitete, to je brez pomena za odločbo. Tožitelj izvaja svojo zahtevo takisto kakor Varen le iz cesijske pogodbe, zastavno pravo pa nima rič opraviti pri sedanjem slučaji. Privolitev toženca Malika ni bila potrebna za eksistencijo cesijske pogodbe in Varnov motiv, zakaj je plačal, in si dal tirjatev Legarjevo odstopiti, je celo neodločljiv, bodi si da je bil le-ta, ker je Legar bil posestnik hipotečne realitete, bodi si kak drug razlog. Isto tako je celo irrelevantno, je li Varen zakrivil s tem kako popustljivost, da Malikove tirjatve o 157 gld. 69 kr. ni takoj izbrisati dal vsled iz-knjižbene pobotnice z dne 30. aprila  1880. 1., kajti zastavno pravo
—   117   -
niti v razgovor ne hodi; ee bi tirjatev tudi nikdar ne bila zavarovana zastavnopravno, in če bi se nikdar ne bilo doseglo podzastavno pravo v iztirjanje zneska 31 gld. s prip., bila bi vender tirjatev povsem utemeljena že iz cesijske pogodbe in iz razsodbe z dne 2G. junija 1880. 1. št. 13605. Temu delu tožbene zahteve je bilo torej ugoditi, vender se je morala izreči glede višjega zneska eksekucijskih stroškov odbitev z 10 gld. 90'/2 kr., ker je namreč za toliko manjši sodniško določeni znesek. A kar se dostaje zneska, poplačanega Relcu, stvar je vender drugačna. Varen je plačal tirjatev iz odškodninske sodbe z dne 28. oktobra 1879. I. št. 9625 in iz Rotine cesije z dne 24. marcija 1881. I. s 40 gld. z obrestmi in stroški, in poplačani upnik Relec je imenovanemu plačniku z ekstabulacijsko pobotnico z dne 24. januvarja 1882. 1. tudi dovolil izbris podzastavne pravice, ki se je držala Varnovega zemljišča zastavnopravno na zastavljeni tirjatvi Malikovi s 157 gld. 69"2 kr. iz prisodnega pisma z dne 15. januvarja 1880. 1. št. 2993. Tudi tukaj je nagib, iz katerega je poplačal Varen, za sodbo brez pomena; zadostuje, da ga ni zadela osebna dolžnost pri tem plačilu, ker ni bil dolžnik, a tudi ne lastnik zastavnine, t. j. stavk.i s 157 gld. 69 kr. Ali Relec ni odstopil pravic plačilcu Varnu, le-ta jih torej tačas tudi ni mogel odstopiti sedanjemu tožitelju Listu. Po § 1423. obč. drž. zak. je plačilec, ki plača celo brez dovoljenja dolžnikovega upniku, upravičen od njega zahtevati, da mu odstopi če tudi po plačilu, tiste pravice, ki jih je imel upnik. Ker se ta odstop ni zvršil, tožitelj tudi ne more opirati svojih pravic na zakonske določbe §§ 1393. in nasl., ampak more od dolžnika zahtevati k večjemu kot negotiorum (jedor odškodnine. V tem slučaji pa bi se moralo po § 1038. obč. drž. zak, dokazati, da je delal na očitno in pretežno korist Malikovo. Da bi se bila tako kvaliiikovana korist dosegla za Malika, niso dognali niti govori v pravdi niti dokazi; sicer tudi tožitelj svojega zahtevka nikakor ni oprl na Jiegotiorum gestio, ampak ga je izvajal le iz svojega dejanskega plačila. Pa ker plačilec vender le more od plačanega upnika celo po tem, ko je bil poplačal, zahtevati, da mu odstopi pravice, ki so njemu pristojale, in ker slučaj ni še izključen, da bode to zahteval, ter bode tedaj šele rešiti vprašanje o regresu v meritorni sodbi, odbija se ta del tožbene zahteve le za sedaj, liar se tiče vprašanja glede stroškov, pomisliti je, da je tožitelj v svoji vsotni zahtevi s 144 gld 60 kr. z delnim zneskom 85 gld. G9'/2 l^r., torej z več nego s polovico zmagal, z delnim zneskom 10 gld. 90i;o kr. pa
—   118   -
h) Razmerje med § 230. kaz. zak. in § 1489. obč. drž. zak.
(Dalje in konec.)
Proti tej razsodbi, ki je zahtevo tožniku pogojno odbila, apelo-vali sta obe stranki. Višje sodišče v Gradci je ustreglo apelaciji tožnikovi, priznalo brezpogojno odškodnino in qnali tožniku ter mu dovolilo cenilno prisego glede količine odškodnine; popolnoma pa je odbilo apelacijo toženčevo.
Razlogi slovejo do besede:
povsem in z zneskom 48 gld. za sedaj propal; ta dejanski položaj opravičuje po smislu §§ 24 , 25. in 26. zak. z dne 16 maja 1874. 1. št. 69. drž. zak. izrek, da mora toženec plačati polovico pravdnih in apelacijskih stroškov.
Razsodba III. instance potrjuje nadsodno razsodbo s popravkom, da vsota, ki jo mora plačati toženec pod I. odstavku tožitelju, znaša prav 80 gld. 22^/2 kr., da je torej tožbena zahteva v II. odstavku z delom 16 gld. 37^/2 kr. odbita, in da je tožencu samemu trpeti revizijske stroške.
Razlogi.
Nadsodna razsodba se je morala iz stvarnih in zakonitih njenih razlogov, na katere se tukaj zavrača, potrditi, in se je pri tem glede tožitelju priznanih eksekucijskih stroškov uvaževalo, da se personalni dolžnik zato, ker ni plačal, dasi v krivdi, pravično ne more ustavljati tožbeni zahtevi, češ, da bi hipotekami dolžnik bil lahko z:ibranil te eksekucijske stroške, če bi bil v pravem času zvršil izbris zastavnega prava za prepirno tirjatev na podlogi pobotnice, ki je v njegovih rokah. Med hipotekarnim dolžnikom in tožencem baš ni bilo nikake pravne razmere, ki bi temu dajala pravico, da bi delal onega odgovornega za to, ker je opustil izbris iz zemljiške knjige. Ni ga torej pravnega temelja za to, na kar toženec teži, da bi prevalil namreč na pravnega naslednika hipotečnega dolžnika eksekucijske stroške,' nastavše iz tega, kar on ni hotel plačati. Izrečeni popravek označuje razloček, ki se pokaže, ako primerjamo sodniško določene eksekucijske stroške k onim, ki jih zahteva tožitelj. Izrek o revizijskih stroških je opravičen po določbah §§ 24. in 26. zakona z dne 16. maja 1874 1. št. «9. drž. zak.
—   119   —
Mnenje prvega sodnika, da z le-temi kazenskimi razsodbami ni dokazano, da je toženec zakrivil krivo obsodbo in zapor tožniku L. K., katerega je leta 1878. in 1879. po nedolžnem prestal, je napačno; vsled tega pa se tudi ne more odobriti, da bi se glede te okolnosti dopustila omenjena nezavračna prisega.
Ne. glede na to, ali je zapeljal toženec katero pričo v krivo iz-povedbo in prisego, utemeljuje dejanje toženčevo tako krivdo, katera ga veže po § 1295. obč. drž. zak., da mora povrniti škodo izvirajočo iz te krivde. Toženec je v istini, kakor izhaja iz razsodeb z dne 5. septembra 1882. 1. in 10. decembra 1882. 1. pod A in B, v noči od 2. do 3. januvarija 1876. 1. izustil v krčmi Franca St. v Č. psovke in grdilne priimke, ki utemeljujejo hudodelstvo razžaljenja Njeg. Veličanstva in razžaljenje članov cesarske hiše. Tožnik L. K. je kot priča zaslišan govoril resnico, toženec je to pričevanje imenoval lažnjivo, in priče, katerih pričevanje se je kasneje izkazalo lažnjivo, podpirale so to trditev toženčevo. On svojih izpovedeb in trditev ni izpreraenil, ko je bil vsled tega sum nastal, da je tožnik toženca F. S. zaradi izmišljenega hudodelstva obrekoval, in ko je tožnik bil naposled zaradi hudodelstva obrekovanja in goljufije spoznan kriv in na osemmesečno ječo obsojen.
Dokazano je pa tudi, da je toženec F. S. pričo Franca St. n a-ravnost zapeljal v krivo pričevanje. Zaradi tesne zveze preiskave, ki je tekla najprej proti tožencu in potem proti tožniku, za poslednjega ni bilo samo to pomenljivo in važno, kar je v tej preiskavi in neposredno tožnika obremenjalo, nego tudi to, kar so v prvi preiskavi priče govorile po lažnivem, da oproščajo toženega F. S., ker je s tem sum proti tožniku zaradi obrekovanja nastal in se povečal. To je tudi izrečeno jasno v razsodbi E, ki veli, da so zaprisežene priče, med njimi Franc St., določno izpovedale, da omenjeni večer niso slišale tistih psovk in razžaljivih priimkov. Le vsled tega je bilo za dokazano imeli, da to psovke in grdi priimki niso bili izuščeni. Z ozirom na vsebino razlogov ni dvomiti, da če bi bil Franc St. govoril resnico, namreč da je toženec v istini v njegovi krčmi v noči 3. januvarija 1876. 1. govoril inkriminovane besede, tožnik L. K. ne bi bil nikdar zaradi oljrekovanja obsojen. K[er je pa bil tožnik kasneje vsled ponovljenega kazenskega postopanja na podlogi razsodbe pod A oproščen, bil je z razsodbo porotnega sodišča z dne 10. decembra 1882. 1. pod B. Franc St. obsojen zaradi hudodelstva goljufije,  katero je s tem za-
—   120   —
krivil, da je 1876. 1. ob kazenskem postopanji proti tožencu kot priča lažnivo izpovedal, da ni slišal, da je toženec v noči 3. januvarija 1876. 1. v njegovi krčmi izgovoril katero koli besedo proti Nj. Veli-častvu in proti ednotni državi, in ker je to izpovedbo tudi pri glavni razpravi proti tožniku L. K. dne 14. aprila 1877. 1. zaradi hudodelstva obrekovanja s prisego potrdil; bil je ob enem tudi toženec zaradi hudodelstva goljufije kriv spoznan, ker je pričo Franca St. z darilom podkupil v krivo pričevanje. S tem je dokazano, da je Franc St. tudi še pri glavni obravnavi proti L. K. dne 14. aprila 1877. 1. ponovil lažnivo pričevanje in da ga je toženec k temu pripravil.
Da je bila s tem krivična kazen, ki jo je L. K. moral pretrpeti, tudi provzročena, izrečeno je v razsodbi B. ter tudi v razsodbi najvišjega sodnega kot kasacijskega dvora z dne 25. maja 1883. 1. pod C. jasno; posebno se v zadnji do besede glasi: „Prvi sodnik je smatral za dokazano in resnično — in to se po § 258. in 288. št. 3 kaz. pr. r. ne da ovreči, — da so F. S. (toženec), Anton S. in Franc St. z zločini, ki so predmet glavnim vprašanjem 8., 10. in 12., bistveno pripomogli, da je bil L. K. (tožnik) 14. aprila 1877. 1. hudodelstva obrekovanja kriv spoznan in kaznovan". Da zarad tega, ker je bil F. S. s to razsodbo pod C. zatožbe oproščen, ni še izrečeno, da mu tudi zasebnopravne odškodnine ni treba dati tožoiku L. K., omenil je že prvi sodnik.
Ta oprostitev se je izrekla zgol iz formalnopravnih razlogov, namreč zaradi zastarelosti hudodelstva, in izrek ima podlogo tudi v tem, kar je porotni sodni dvor ^neovržno" konstatoval.
Ni res, kar trdi prvi sodnik, da je z razsodbo pod C bila ravno razsodba porotnega sodišča v Celji B. glede obsodbe toženčeve zaradi hudodelstva goljufije, storjenega s tem, da je pričo Franca St. v krivo pričevanje napeljaval, razveljavljena kot ničeva. V razsodbi najvišjega kot kasacijskega sodišča pod C se je zgol izreklo, da samo doba začetega (ponovljenega ali nadaljevanega) zločina, ki je z odgovorom porotnikov določena, določuje začetek zastarelosti, da je prvi sodnik v svojih razlogih okolnost, katere porotniki niso [konstatovali, smatral za dokazano, namreč, da sta Franc St. in Anton S. svoje lažnive iz-povedbe tudi pri zaslišanji dne 9. maja, oziroma 30. aprila 1878. 1., za resnične trdila, kar bi se bilo moralo porotnikom kot nadaljevanje ali ponavljanje zločina konstatovati dati. Ker je kazenski sodnik razsodil, da je toženca Franca St. zapeljal v krivo pričevanje, da pa je
—   121   —
vender v kazenskem oziru hudodelstvo že zastarelo, vender civilnemu sodniku ni nobene zapreke toženčevo krivdo, ki mu nalaga dolžnost odškodnine, na podlogi kazenske razsodbe smatrati za dokazano. Na drug način se dokaz te krivde v tem slučaji kakor tudi v podobnih slučajih ne da doseči; posebno pa se ta dokaz z nezavračno prisego, katero je pervi sodnik dopustil, namreč s prisego toženčevo, da, kolikor on ve in se spomina, ni priče v krivo sodno pričevanje zapeljal, ne sme pripustiti.
Iz teh pomislekov se je morala nezavračna prisega odkloniti, in odškodnina tožniku v maksimalnih zneskih ad a     ...   414 gld.
t. j. za vsak dan 3 gld. ad h..........   800 gld.
pripoznati s tem pogojem, da tožnik priseže dotični cenitni prisegi. Ti cenitni prisegi se glasita:
1) da L. K. ceni svojo škodo in svoj izgubiček zaslužka skozi ta čas, kar je bil v ječi, t. j. 138 dni, na 414 gld. in
2) da L. K. ceni sramoto in nečast, provzročeno mu z nedolžno ječo, ter tudi prikrajšanje kredita s to krivo razsodbo na 800 gld.
Proti tej razsodbi vložita obe stranki revizijo; tožnik zaradi izreka glede stroškov, toženec glede meritornega vprašanja in sploh zaradi tega, ker je nadsodišče v Gradcu reformovalo razsodbo prve instance in pejus.
Najvišje sodišče je reviziji tožnikov glede stroškov apela-cijskih ustreglo — a ker to ni za vprašanje, katero v konkretnem slučaji razpravljamo, merodavno, izpuščamo dotični del razlogov —, revizijo toženčevo pa kot neosnovano zavrglo in to iz nastopnih
razlogov:
Ker sta obe spodnji instanci tožnikovi zahtevi pogojno ustregli, zato sta ti razsodbi v tem oziru, da tožnikova zahteva ni brezpogojno odbita, enaki; zaradi tega je v obče revizija toženčeva vsaj toliko iz-venredna, kolikor zahteva toženec, da se brezpogojno odbije tožnikova zahteva, češ, da je že zastarela, ter kolikor se tiče številk in zneskov, ki so bili enakomerno ustanovljeni v obeh instancah. Izvenredna revizija je pa le takrat pripustna, ako se nahajajo pogoji dvorn. dekr. z dne 15. februvarija 1833. 1. št. 2593. zb. pr. zak. Da se je kakova ničevost pripetila, tega toženec sam ne trdi, ter se taka ničevost tudi ne da po pregledu aktov konstatovati; takisto pa se tudi ne da v nižjesodnih  razsodbah, v  kolikor  sta  enaki,  najti  očividna  krivica.
—   122   —
Osobito, kar se tiče vprašanja zastarelosti, izrekli sta nižji sodišči po pravici, da zastarelost hudodelstva ne more vplivati na določbo § 1489. obč. drž. zak. Po tej točki zastari pravica do tožbe za odškodnino, ako je le-ta izvirala iz hudodelstva, v 30 letih ; iz tega izhaja, da je tehtnost dejanja, ki provzročuje škodo, namreč kvalifikacija tega dejanja kot hudodelstvo, pri zastarelosti merodavna, ne pa to, ali je provzro-čitelj škode bil tudi v istini kaznovan zaradi tega hudodelstva. Po § 230. kaz. pr. r. učinja zastarelost hudodelstva to, da se zaradi takega dejanja niti preiskava pričeti ne sme niti prisoditi kaka kazen; ako pa storilec v takem slučaji ni samo prestopil kazenskega zakona, nego tudi določbe občnega drž. zakonika, in ako je s svojim dejanjem provzročil kako škodo, umeje se samo ob sebi, da ostane, če se tudi lahko sklicuje na zastarelost hudodelstva in izključitev sleharne kazni, njegova zasebnopravna odgovornost ista, in da ta odgovornost traja tako dolgo, kakor da zastarelost kazni ni nikdar stopila v moč, ker se doba te odgovornosti ravna le po civilnopravnih zakonih. V tem slučaji pa se toženec tudi ne more z uspehom sklicavati na triletno dobo zastarelosti po § 1189. obč. drž. zak. Sicer je tožnik L K. moral uže dne 11. aprila 1879. ]., ko je bil iz kazenskega zapora izpuščen, vedeti, da je bil vsled te nedolžne kazni poškodovan, to je, znano mu je bilo, kakovo škodo je prebil, ne pa tudi, kolika je (quantum) ta škoda, ker mu je sramota in nečast storjena vsled te kazni, ter tudi provzročeno prikrajšanj« kredita, in ker sta škoda v tem oziru kakor tudi izgubiček zaslužka še le s tem bila odstranjena, da je bil z opro-stnim izrekom z dne o. septembra 1882, 1. št. 170(52. rehabilitovan. Pa tudi takrat še tožnik ni mogel vložiti tožbe za odškodnino proti tožencu, kajti on je moral po propisu dvornega dekreta z dne G. marcija 1821. ]. št. 1743 zb. pr. zak. prej počakati uspeha kazenskega postopanja proti tožencu zaradi hudodelstva, obrekovanja in goljufije, kateremu se je tudi s svojimi zasebnopravnimi zahtevami, ki jih je bilo v adhesivnem procesu razsoditi, pridružil; šele potom, ko je bil z razsodbo c. kr. najvišjega kot kasacijskega dvora z dne 23. maja 1883. 1. št. 23. s temi zasebnopravnimi zahtevami odkazau na pot civilne pravde, mogel je proti tožencu nastopiti pot civilne tožbe, katero je tudi vložil suh. pr. b. oktobra 1885. 1. št. 7021. torej prodno so pretekla 3 leta, odkar je bil sploh v stanu to storiti. Ugovor tožencev, da je pravica do tožbe že zastarela, neopravičen je torej popolnoma.
-   123   —
Ker pa tudi razsodbi nižjih instanc, kar se tiče številk in zneskov, z ozirora na to, da je škoda in quaU dokazana, in quauto pa od civilne prisege tožnikove odvisna, nista nobeni zakonski določbi protivni, zatorej je izvenredna revizija toženčeva glede na določbo zgoraj omenjenega dvornega dekreta popolnoma neosnovana in nedopustna.
Kar se pa tiče redne revizije toženčeve, naperjena je proti temu, da je višji sodnik toženčevo krivdo glede nedolžne obsodbe tožnikove brez okolišev smatral za dokazano Ta točka pritožbe pa se je zakonito uže v razlogih nadsodišč ovrgla; tukaj treba samo opomniti, da razlogi razsodeb najvišjega kot kasacijskega dvora z dne 25. maja 1883. 1. št. 723. izrecno konštatujejo, da iz tega, kar je sodni dvor v Celji po § 258. in 288. lit. b kaz. pr. r. neovržno v dejanskem oziru smatral za dokazano, izhaja, da so današnji toženec, potem Anton S. in Franc St. bistveno k temu pripomogli, daje bil tožnik dne 14. aprila 1877. 1. zaradi hudodelstva obrekovanja kriv spoznan in zbok tega tudi kaznovan. Ni torej nikakor potrebno, da bi še tožnik L. V. na kak drug način dokazoval krivdo toženčevo glede te okolnosti po §§ 1301. in 1302. obč. dr. zak. V očigled tega je torej tudi redna revizija toženčeva brez zakonske podloge. A. Bninien.