Lea Fatur:
Matjažek.
2. Punt bomo naredili.
Kako so vendar počasni ti veliki ljuclje!  Stokrat je že vprašal Matjažek:   >Kdaj gremo?« »So hlačice?« ln je tekel v hlev h konju in je tekel iz lileva v hišo, iz hiše k cerkovmku. Pa stric se ne zineni, cla bi vpregel danes, niama lika in nabira bele rokave in zobce, stara mati stresa šarteljne na rešeto, boter Andraž pa vleče počasi, počasi šivanko. In vsi pravijo:  Jutri!  Jutri!  Kako težko  je Matjažku čakati, da pride v mesto na svatbo! In vsi se mu posiue-hujejo. Samo stara mati prari:
»Ne zdi se mi, da tako strašno siliš. Kadar počenjajo otroci tako, se rado kaj zgodi.« A teta zavrača staro mater: »Zmiraj mislite, da se bo kaj zgodilo.«
»Turek je v deželi, Marta, c zavzdihne mati. sšarteljne pečem za svatbo, pa se mi zdi, da za sedmino. Nič rada ne grem od hiše; tu smo i tik gozda. Pa v božjih rokah smo doma in na potu, in na svatbo ne smeš odreči; prišli so tudi drugi k tebi.«
In mama nabira rokave.. pa pravi nakrat: »Bilo bi nemara res bolje. da pustimo otroka doma.«
Matjažek zajoka: »Za kaj bodo pa hlačice? In kaj bo rekel ženin boter, in stric Markec kaj bo rekel?«
Pa se joče, kakor še nikdar, dasi bi ostal prav za prav rad sam doma. Sanjalo se mu je, da ga je lovil divji črni mož . ..
V Matjažkov jok sune v vrata, in z »Hvaljen Jezus in Mavija!« vstopita dva uiožaka. V kmečkih škornjih sta, okovanih kakor na dolgo hojo, čekane in kopje imata v roki, plašč na rami. Manjšega, ki je bolj čokat in črnikast v obraz, ne pozna Matjažek, pač pa več-jega, moža s široko glavo in čelom, velikih živogledih oči ter izrazitih ust in nosu, velikih uhljev. »Stric Matjaž,« pozdravi deček prijatelja svojega očeta in mu poda roko. Veliki možak dvigne dečka v naročje in ga poujčka, kakor da je peresce.
»Kaka srei"a te nosi k nam. Matjaž,1 in koga imaš s seboj?«:
»Zaradi teh malih, ki nam jih odpeljava Turek, da bo izginilo kmahi vse možko iz naših dežela,« reče Matjaž in postavi dečka na tla. Prime svojega tovariša za roko in pove:
»To je mož-poštenjak, kmečki gospodar Peter Venderlin ali Vnn-derlih,2 ki je uvidel. kar nas vidi že dosti kmetov: Ne zadošča ne cesarjeva ne stanovska (plemiška) pomoč — sami se moramo združiti in se braniti proti Tnrkom.<
1 Primeri: Dr. Potočnik, Vojvodina Koroška, II. zr.. str. 73. - Dr. Potočnik. Vojvodina Koroška, II. zv., str. 72.
19
»Da,« spregovori Vunderlih z globokim glasom, »zvezo ali punt bomo ustanovili. ne proii cesarju, ne proti gosposki. ampak v bran svete vere in lastnine naše.
»Punt?« ponavlja Podkrnski. »Punt,<; vpraša Matjažek. »kaj je je punt. stric Matjaž?
Pa brž umolkne deček pred svareeim pogledom stare matere in še bolj radi preplašenih obrazov svojcev. Prva izpregovori stara mati ostro:
»Kaj pa gosposka? Ji bo prav, če se bodo kmetje vezali in zbirali na svojo roko? ln kako naj skličejo stanovi kmete k orožju in v bran, če se bodo zbirali drugje? Pa saj se niso radi odzivali. kadar jih je klical graščak ali knez — misli.š, da se bodo zbirali zdaj na vaš glas. da bodo kraetu bolj pudložni kakor gosposki?
»Odložita plašč in sedita k mizi.« povabi prišleca gospodar, »sede tcc-e pogovor lažje. Sta že kaj slišala. kaj je s Turki<\
»Kaj je s Turki? ponovi Matjažek. ki ne lazume dosti ne ma-terinili ue Mat jaževih besedi. Vidi pa. ko sta odložila moža plašč, da sta opasana z velikima mcčema. kakor ga nosi grajski gospod.
»Čas je iak. da moraš iuieti še v postelji orožje. Na Hrvaškem ima kmet pri oianju vedno pripravljenega konja in orožje, na Kranjskem in Primorskem delajo na poljn s čekano v roki. Nisi več varen nikjer in nikoli. Vsa zborovanja stanov in cesarja, naj bodo v Lincu ali v Brežah. v Velikovcu ali v Celovcu. vse naklade na prošte in župnike. na samostane in berače in otroke ne pomagajo nič. Denar se kar izgubi nekam. tistih par stu vojakov pa ne koristi dosti: kdor se bojnje za denar, se ne bije iz srca. Za vero se rnoramo. za našo zemljo!  Zato se moramo potegniti sarai  za svoje pravice!:
»Pa ne bosta rekla. Matjaž in Vunderlih. da se niso postavljali tndi stanovi v bran.« je vzdignila stara mati glavo. »Sami veste. da je padlo v obrambi mnogo našili odličnih vitezov in da so jih mnogo Turki tudi odvedli. pomšili mnogo gradov in raest.«
»In zdaj bodo porušili še trg Podklošter,« se je izognil Vnnderlili pravemu odgovom. »Trg" žc gori. opat Tomaž pa krepko biani s svo-jimi redovniki samostan in tržane. ki so pribegli vanj.
»Jezus. Marija!«: zavzdihnc stara mati. oče prebledi, "inama pa privije Matjažka tesno k sebi.
»In zdaj.« udari Vnnderlih ]>o mizi. »nioramo po novem cesarskem ukazu tlačaniti še pri zavarovanju mest! Svoje iabore si mora kmet sam postaviti, mora graditi mestne in grajske obrambne zidove, potem pa recite sami, če ne sloni vsa obramba dežele na ramah kmetov. in ako ne bo bolje, če jo vzame sploh v roko kmet?5:
»Da le poklestimo Tnrka enkrat pošleno, bo vedel. kaj sc pravi hoditi na Koroško požigat in morit!« pribija tudi Matjaž na mizo. »Dva droga in meč počez — kdor stopi  podenj. se zavežc z glavo
20
puntu.   Velika bo  naša  moč,  nameščali   bomo  župnike  in  sodnike, izbrali si bomo kneza, če bo kazalo.. .
Kako so zagorele atu in manii oči! Ali stara mati spet povzame s trdo besedo:
^-                                                                                                         .1
»Kdaj pa je še pri nas uliogal kmet kmeta. clomačin doinačina? Jn kako boste vodili vojsko. ko niste vajeni v tcmJ' Gospoda se uči tegn že od nekdaj. Pobili vas bodo Turki kakor inesar volc. in kiir bo ostalo, bo pobila »osposka. O ncsrečni časi! T.c pomislita. kako se je jiodilo kiiietoin. ki so skočili iz (elovca, da \t\ nstavili. reveži. od-vajanje ujetih. pa so jim posekali Turki glave in jih zložili za svarilo na kii|xv-ck  tani ob Glini?  Devetdosct {•¦lav . . .«
21
Stara mati je zajokala. Mrko je rekel Matjaž:
»Umrli so za našo sveto vero. za našo Koroško! Lmrli so, ker jili je bilo premalo. Kadar pa seustavi vsa kmečka zveza Turkom. bo drugače. Vzdignilo se bo vse po iiaših deželah, ob mejah, po Hrvaškem in po Srbskem. in zemlja bo rešena krivic. Kaj bi ne znali voditi vojske! Ali niso bili kmctje prvi. ki so pvistali na sveto evangelje. ki jih je gostil naš svetli knez Ingo ua zlatih posodah? In ko bomo rešili zemljo Turka, se bomo pogovorili še tudi z našo gospodo. Vprašali bomo: čigava pa je zemlja? Kje so naše stare pravice? Vso svojo moč ste vi, gospoda, prejeli iz rok kmeta, da ga branite, in ne, da ga golite . . .«
Temno je zagorelo v očeh, jo stisnilo zobe in pesti. In dasi ne razume korenjaški deček, če tudi ima že narejene hlačice in gre na svatbo, vsega tega, vendar preide tudi vanj ogenj. da skoči na stol in zavpije veselo:  »Tudi jaz!  Na Turka, na grdega!«
Matjaž vstane in dvigne dečka do stropa:
»Tudi ti, vrli, mali Korošec! Za sveto vero in za našo zemljo! Vsi bomo šli. In če izgubimo glave. vera bo rešena. zemlja bo svo-bodna Tnrka!«
Iz Matjaževih rok je šel Matjažek v atove in v mamine, ki si je brisala solze.
Stara mati pa je rekla žalostno:
»Eh!... Gospoda se bo vas bolj bala kakor Turkov! Pobili vas bodo, ker ne bo pravega vodje med vanii. In kar bo ubežalo Turkom. bo lahko pobila gospoda ... Naselili bodo na vaša posestva Nemce. In onemela bo naša zahteva po stari pravdi. in Korošci na Koroškem ne bodo več poznali svojega jezika.
(Oiiljc prilindnjič.)
22