Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka stane Din 1-50.
Izhaja vsakega 1. in 15. v mescu. — Naročnina znaša celoletno 25 Din, polletno 12 Din 50 para, četrtletno 6 Din, mesečno 3 Din. — Posamezna številka stane	ŽELEZNICAH Glasilo Saveza željezničara Jugoslavije.	Upravništvo in uredništvo ^ v Ljudskem domu, Maribor, H Ruška cesta 7. — Dopisi ^ morajo biti frankirani in ^ podpisani. — Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije 	 poštnine proste.	
Št. 6.	Maribor, dne 15. marca 1923.	Leto XV.
Članom strokovnih organizacij! Delavskemu razredu!
Sodrugi! 18. marca ste poklicani kot državljani, da se udeležite volitev in s svojimi glasovi izrazite svojo željo, kako se naj v tej državi vlada. Volitve so pomembne za vse ljudstvo in tudi za delavski razred in radi tega ne moremo in ne smemo tega opustiti, da vam ne bi ob tej priliki spregovorili par besed o resnosti, v kateri se nahajamo in o situaciji, v kateri sc vodi volilni boj.
Kar organizirani in razredno zavedni delavski razred zahteva od države je: da se sprejmejo zakoni s katerimi se jamči:
1. delovni čas ne sme biti za nobeno kategorijo delavstva daljši, kot 8 ur dnevno, a za posebno tež ka in nevarna dela še krajši;
2. da se prepove nočno delo za žene in mladino ”od 20 letom staorosti; kakor tudi sploh vsako ponočno delo, ki ni po naravi tako, da se bi moralo vršiti (nepretrgani obrati);
3. uvedba 42 urnega tedenskega nepretrganega počitka za vse delavce;
4. da se jamči pravica do organiziranja in štrajka za vse kategorije delavcev in zavaruje pravo kontrole delavcev v obratih;
5. da se v delavnicah in tovarnah izvedejo vse varnostne in zdravstvene naprave, s katerimi se zaščiti življenje ter zdravje delavca;
6. da bodo vsi delavci zavarovani za slučaj bolezni, nezgode, invaliditete, starosti, brezposelnosti, v vsakem slučaju za svoje življenje in zdravje. Stroške zavarovanja naj se krije iz dobička kapitalističnega razreda in države;
7. da se določi zakonski eksistenčni minimum, ki naj bo prost vseh davkov.
Te zahteve povdarjamo in se borimo zanje že desetletja. Del teh zahtev smo dosegli s težkim bojem pred vojno, en del pa je bil izveden po vojni, potom zakona o zaščiti delavcev. Toda tudi ti zakoni so pomanjkljivi,'ker niti približno ne vsebujejo tega, kar bi bilo potrebno. IJa še tej mršavi delavski zaščiti, ki jo vsebujejo ti zakoni, se buržuazija zoperstavlja, da bi se jo izvajalo, marveč porabi vsako priliko, da te zakonske ustanove sabotira. Tako n. pr. se zakon o zaščiti delavcev, ki pošto ja že leto dni, ne izvaja, a zakon o zavarovanju delav cev se šele proučuje. Postopanje vlade in celokupnega kapitalističnega razreda gre za tem, da bi se ti zakoni reducirali na najmočnejšo mero, tako, da bi se jih lahko smatralo za odpravljene in ministrstvo socialne politike naj bi se sploh odpravilo, ker je nepotrebno.
Vlada s kapitalisti sporazumna že pripravlja teren, da takoj po volitvah zakon o zaščiti delavcev »korigira«, v kakšnem smislu, kažejo najbolj od nje pripravljeni protizakoniti pravilniki, s katerimi se podaljšuje delovni čas od 8 na 9, lü in 11 ur o.,e-vno, a delavsko organizacijo hoče napraviti iluzo-rično s tem, da želi, da bi delavski zaupniki postali hlapci delodajalcev in stavkokazi.
le svoje namene hoče buržuazija uveljaviti, kar so njeni zastopniki na anketi v ministrstvu socialne politike v Beogradu dne 5. jauarja 1923 jasno povedali. Zastopana po buržujskih političnih strankah, od radikalov in demokratov do klerikalcev in
blokašev (Radičevcev), se je vrgla vlada v volilno borbo ne oziraje se na trud in denar, da dobi delavske glasove, s katerimi pojači svojo moč, ki jo potem izrablja proti njim samim. Potom svojih izvoljenih poslancev udarja delavce z nkinjenjem delavske zaščite.
Delavci! Sodrugi!
Poleg pritiska, katerega vrše naše strokovne organizacije, je potreben boj za delavsko zaščito, tudi v narodni skupščini. Potrebno je naglašati, da se v bivši narodni skupščini ni nikdo bolj zavzemal za delavsko zaščito in nobeden drug se potegoval za strokovno organizirano delavstvo, kot edino Socialistična stranka Jugoslavije in njen parlamentarni klub. Zasluga socialističnega kluba je, da so zakoni o zaščiti in zavarovanju delavcev, zagledali beli dan, če tudi niso takšni, kot bi morali biti. Zasluga socialističnega kluba je, da je bilo v ustavo sprejetih več določb o delavskih pravicah. Vse to žele buržoazne stranke, da se takoj po volitvah spremeni in razveljavi, kar je količkaj dobrega
V	celem štiriletnem parlamentarnem delovanju narodne skupščine je Glavni delavski savez v svojih akcijah našel edino podporo pri Socialistični Stranki Jugoslavije. Ta fakt, da je socialistična stranka bila edina, ki je zapisala v svoj program, zaščito in teresov širokih slojev delavskega razreda in v tem pravcu vedno delovala, nalaga nam dolžnost, da vsem članom strokovnih organizacij, kot vsem o-stalim delavcem v obče priporočamo, da pri volitvah 18. marca izkažejo zaupanje svoji edini ter zaslužni stranki stem, da povsod glasujejo za njene kandidate.
Glavni Delavski Savez kot nepolitična organizacija ne postavlja ob volitvah svojih kandidatov. Toda zavedajoč se nevarnosti situacije v kateri se nahaja delavski razred, je naša dolžnost, da delavskemu razredu tudi ob volitvah, v tem važnem momentu, ko se gre za usodo ljudstva za daljšo pe-rijodo, damo navodila, kako potrebno je, se politično opredeliti. Za delavske glasove se trgajo vse stranke, toda, naj se jih nikar ne sodi po njih besedah ob času volitev, marveč po njihovem delovanju do volitev.
Sodrugi! Delavci!
Delavska zakonska zaščita je v nevarnosti! Treba jo bo obvarovati z močnimi strokovnimi organizacijami in močnim vplivom na parlament, to je z močnim zastopstvom v narodni skupščini, med tem ko bi se mi branili potom strokovnih organizacij zunaj parlamenta.
Glasujte za Socialistično Stranko Jugoslavije!
S tem glasujete za zakonsko zaščito delavcev in proti vsem buržujskim strankam, ki so ustvarile Obznano z zakonom o zaščiti države in sedaj hočejo podaljšati delovni čas in ukiniti vsako zakonsko zaščito delavcev. Noben delavec naj ne ostane na dan volitev doma. Vsak nai Mašuje za edino stranko, ki je pokazala s s* " delom, da brani delavce!
Glasujte za Socialistično Stranko Jugoslavije!
Glavni Delavski Savez Jugoslavije.
Novi draginjski razredi in nove draginjske doklade.
Naš Savez je bil prvi, ki je napovedal boj krivični porazdelitvi draginjskih razredov. Potom naše vloge smo dokazali, da so v III., IV. in V. razredu kraji, v katerih je draginja večja kakor v I. razredu.
Razven tega smo protestirali proti odvzetju stanarine in smo zahtevali, da se stanarina, ki jo dobiva en del železničarjev v eni in isti državi, izplača vsem ostalim. Na te naše akcije so nam ministrstva odgovarjala, da imamo mi prav in da se bodo v pravcu naših zahtev prinesli ministrskemu svetu tozadevni predlogi. Na te obljube je bilo treba zelo dolgo čakati (ima vremena) in kočno je mini-
strski svet v svoji seji z dne 7. februarja osvojil sledečo spremembo zakona o draginjskih dokladah:
Spremenjeni člen glasi sedaj:
Člen 2, Z ozirom na višino doklade se kraji dele na tri draginjske razrede. V I. razred pridejo mesta Beograd, Zemun in Sušak. V II. razred vsa ostala mesta in v III. razred vsi trgi in vasi.
Člen 3. Z ozirom na doklade na stanarino, se deli država na 3 razrede. V I. je Beograd in Sušak, v II. ostala mesta in v III. vsi trgi in vasi.
Člen 3 a). V krajih, ki niso opredeljeni v mesta intrige, bo minister za finance v sporazumu z ministrom za notranje zadeve izvršil porazdelitev v smislu tega zakona.
Clen 5. Na letno plačo do 2999 dinarjev znašajo draginjske doklade 28., 26 in 21 dinarjev dnevno (.1, 2. in 3. razred), na plače od 3000 do 4499 dinarjev znašajo doklade 30, 28 in 26 dinarjev dnevno, od 5500 do 7499 dinarjev so doklade 32, 30 in 28 dinarjev dnevno, od 7500 do 8999 dinarjev 35, 33 in 31 dinarjev in od 9000 dinarjev in več 38, 36 in 34 dinarjev dnevno.
Člen 6 se spreminja ter se glasi: 1. razred dobiva 18, 2. 17 in 3. 17 dinarjev dnevno. Drugi odstavek člena 6: Poleg tega dobivajo ti uslužbenci družinske draginjske doklade, vendar ne sme skupna svota osebnih in družinskih draginjskih doklad mesečno presegati in sicer: v I. razredu 1300, v II. 1100 in v III. 900 dinarjev.
Člen 8. Ukazni pogodbeni uradniki, kakor tudi začasni uradniki ministrstva za javne gradbe, ki niso podaniki naše kraljevine, dobivajo draginjske doklade po členu 5.
Člen 9, Oficirji, vojni administrativni uradniki dobivajo draginjske doklade kakor državni uradniki.
Člen 17 se spreminja in glasi: a) Upokojenci in upokojenke vse kategorij navedeni v členu 4., 5. in 13. dobivajo po višini pokojnine osebno doklado brez ozira na to ali dobivajo pokojnino v dinarjih ali v kronah in sicer oni, ki imajo letno pokojnino do 2999 dinarjev 13, 12 in 11 (po razredih), a z letno pokojnino od 300 dinarjev in več 14, 13 in 12 dinarjev. b) Upokojenci in upokojenke vseh kategorij navedenih v členu 6. in 7. dobivajo osebno doklado brez ozira na višino pokojnine in brez ozira na to, da-li je pokojnina odrejena v dinarjih ali v kronah in sicer: 11, 10 in 9 dinarjev dnevno.
Ta izprememba velja od 1. marca t. 1., a polno moč dobi, ko bo objavljena v »Službenih novinah«, kar se ima izvršiti v nekaj dneh. Finančni minister je našel kritje za te izdatke in sicer od dovoljenega izvoza koruze 120 milijonov letno, od otrobov 3,700.000, masti 90 milijonov, od svinj 36 milijonov, od mesa in mesnih izdelkov 15 milijonov. Ker potrebščina za uradnike znaša 95 milijonov, bo ostal še prebitek.
Vse te doklade so tako omejene, da bo le majhno število tistih, ki bodo kaj dobili.
Velika mesta in posebno draga, kakor n. pr. Zagreb, Maribor in Indjija niso prišla v I. razred, če se je to tudi vedno slovesno obljubovalo. Pri vsem tem bo vlada imela še znaten dobiček, ker je razpisan mnogovečji davek kot pa »povišanja« znašajo. Povrh vsega tega pa to niti ne velja za železničarje, marveč bo treba še le zahtevati, da se raztegne tudi na železničarje.
In povišanja železničarjem?
Povišanje plače javnim nameščencem — radikali bi radi železničarske glasove, a pozabljajo na to da železničarji stradajo.
Pred kakšnimi 14 dnevi so prišla poročila, da je ministrski svet reševal vprašanje povišanja plač državnim uradnikom, pri tej priliki se je zakon o draginjskih dokladah državnih in vojaških uradnikov in uslužbencev nekoliko spremenil. Najvažnejše, kar je spremenjeno je to, prvič, da se opušča dosedanjih 5 draginjskih razredov in obdrže trije, drugič: stana-iino, katero so dobivali državni uslužbenci samo v Srbiji in Črni gori, jo dobe tudi v ostalih pokrajinah. S tem, da se ukineta IV, in V. razred, bi prejemal vsak uslužbenec iz IV. razreda povprečno 2 dinarja, a oni iz V. razreda po 4 dinarje dnevno več, ker po 2 dinarja znaša razlika med razredi. A stanarina, ki so jo prejemali dosedaj samo v mejah Srbije in Črne gore se giblje pri javnih nameščencih od 2—20 Din dnevno in pri železničarjih pa od 6 do 23 dinarjev, torej je višja, kot pri javnih uradnikih. Naš Savez je bil prvi, ki je začel boj proti tej krivici, da se v eni in isti državi osobje različno plačuje. Da ima eden več in drugi manj, četudi (to smo statistično dokazali) eni in drugi žive pod enako težkimi okolščinami, vrše enako težko in odgovorno službo in prenašajo enako draginjo.
Mi smo takoj zahtevali izenačenje plač s plačami, kakor jih prejemajo srbski železničarji. V eni državi pri enakem delu in enaki draginji, naj bodo tudi plače enake.
Ministrski svet je bil končno odločil, da izvrši revizijo zakona o draginjskih dokladah; ampak pozabil je, da železničarji niso državni nameščenci, marveč, da so nameščenci državnih železnici in da se njihov položaj ni reguliral obenem z onim javnih nameščencev, ker poleg zakona o draginjskih dokladah za javne uradnike, postoja še en drugi zakon o regulaciji doklad nameščencem v službi državnih promet nih ustanov. To sta dva zakona, ker sta tudi dve vrsti osobja, kar je ministrski svet vkljub učenosti vseh gospodov ministrov, pozabil in prometni minister, g. Velizar Jankovič, se ni spomnil, da bi to reč
Kako smo živeli preje in kako sedaj ?
V	zagrebškem socialističnem organu »Slobod-na Riječ« je izšel izvanredno uspeli članek o spr.2 membah delavskih plač, kakor tudi o stanju cen življenskih potrebščin pred in po vojni. Ker je ta pregled zelo pomemben in zanimiv tudi za nas železničarje, zato ga tudi mi priobčujemo v celoti. Članek se glasi:
Da se more napraviti pregled gibanja cen življenskih potrebščin in delavskih plač od 1. 1914., do danes, smo si preskrbeli potom mestne aproviza-cije uradni seznam cen življenskih potrebščin in potom strokovnih organizacij pa spremembe delavskih mezd za isti čas.
Ti podatki dajo sledeče rezultate:
I. Življenske potrebžčlne so stale v kronah	1./5. 1914	l./ll. 1922	danes dražje krat
1. Beli kruh		0-44	21-—	54-9
2. Pšenična moka		0-40	22 —	550
3. Goveje meso		1-60	60 —	37-5
4. Svinjsko meso .......	1-60	110-—	68-7
5. Svinjska mast		1-80	130-—	722
6. Fižol 			036	16-	44-4
7. Krompir		032	6'—	18 1
8. Čebula		0-60	16-—	26-6
9. Kava		3-80	200 —	52-6
10. Sladkor v kockah		090	74--	82-2
11. Riž		056	36-—	64-2
12. Mleko		0-22	14-—	63-6
13. Jajca 			0-06	6-—	1000
L4. Drva ms		10-90	500-—	500
15. Sol		0 21	14 —	66-6
16. Milo 		0-66	62 —	93-9
17. Ena srajca		5-—	300 —	600
18. Ena srednja obleka		50-—	4000 —	80-0
19. Par čevljev		20 —	1200 —	600
	l./ll. 1922 je bilo vse		
	povprečno dražje za60"02		
II. Razlike delavskih plač	1. VI. 1914			1.	VI. 1922		Danes so višje krat
a) kvalificiranih							
1. Ključavničarji . . .	2--	4-—	6—	96	144	200	36-66
2. Čevljarji		2-80	3-50	6-	120	150	220	43-36
3. Kamnoseki		4 —	5-	7--	200	280	380	50-
4. Natakarji		8--	8'10	9-—	100	110	130	12-50
5. Kovači		2-	3-—	5--	96	144	200	44-44
6. Krojači 			4 —	7-—	200	250	330	55-78
7. Kleparji		3-—	4-—	6-	160	200	320	52-30
8. Strojniki ....	4--	8‘	10--	160	240	280	3089
9. Mehaničarji . . .	4’	6-—	8-	160	240	280	37 77
10. Slikarji		3-50	6--	7-—	200	280	330	49-08
11. Rudarji (kopači) . .	3--	3-5Ü	4-	100	110	120	3980
12. Peki		5—	6 —	7-—	1/5	180	200	30 82
13. Priv. nameščenci . .	1 50	8--	11-	50	206	233	38-92
14. Mizarji 		3-50	5 —	7-50	200	280	320	50-—
15. Tapetniki • •	3-50	5--	7-50	200	280	380	50--
16. Tiskarji		4-50	6--	13--	.36	300	400	4108
17. Tesarji		350	6'-	7‘ —	200	280	320	48-40
18. Zidarji		3 50	6-—	7-—	200	280	320	48-40
19. Železničarji delavci	3-—	4-	6-—	140	160	208	38-46
b) nekvalificirani							
20. Drvarji		2-50	3--	350	70	110	160	37-77
21. Stavbeniki		1--	2-50	3-	70	80	100	3378
22. Žagarji		1 50	2 —	3-	60	80	100	86‘ 16
23. Tiskarski		2-	3-—	3-50	86	120	166	41-04
24. Železničarski ...	1-60	2--	3-~	76	128	155	66-19
25. Ostali		1-50	2--	3- -	70	00	120	42-92
1. XI. povprečno povišane plače za...........................45-85
Po predležeči razpredelnici se je do 1. novembra 1922 draginja povečala za 60.02, a plače so se zvišale za 45.85 odstotkov.
Z drugimi besedami: plače so bile 1. novembra 1922 povprečno za eno četrtino manjše kot v predvojnem času. Iz tabele plač je razvidno, da niti ena kategorija delavcev, tedaj niti tisti, ki so pred vojno bili najboljše plačani, niso dosegli svojih pred-
preje proučil in pravočasno pojasnil svojim radikal-skim tovarišem.
Tako je ministrski svet storil zopet enkrat polovično delo in železničarje, ki vrše neporno težjo in nevarnejšo službo, pustil, da stradajo dalje. Protestiramo proti takšni brezbrižnosti nasproti železničarjem in zahtevamo od ministrskega sveta, da se sklepi v vprašanju draginjskih doklad in stanarine za javne nameščence raztegnejo tudi na železničarje ki so prvi prišli z zahtevami v tem pravcu, zato nikakor ne smejo biti zadnji, ko bi se naj vsaj en del teh zahtev realiziralo.
Naš Savez je na ravnateljstvu in v Beogradu pri ministrstvu v tej smeri podvzel korake in posredoval, da bi tudi železničarji prišli do svojih pravic.
vojnih plač; a nekateri slabše plačani, kot železničarji, ključavničarji, strojniki imajo komaj polovico prejšnje plače. Treba je omeniti, da so cene vz^te po maksimiranju mestnih aprovizacij in da se v resnici za te cene nikjer ničesar ne dobi in je tedaj v resnici vse mnogo dražje, kot aprovizacije uradno izkazujejo; ravnotako so plače po tabeli izkazane najvišje, katere doseže le neznaten del delavstva. More z gotovostjo trditi, da današnje plače zaostajajo za onimi v predvojnem času, za celo tret ji no.
To je nujno potrebno, da se ve, kadar se sliši licemerno jokanje in stokanje raznih obrtnikov in industrijalcev, češ, da obrt in industrija propada vsled previsokih delavskih plač, kadar se hoče podaljšati delovni čas in če bi bilo mogoče, obenem znižati plače, to vse v času, ko hišni posestniki skušajo na najemnike težka bremena v podobi večsto-kratnega povišanja stanarine, povdarjajoč, delavske plače so velike!
Cene življenskih potrebščin po gornji tabeli so morda res odgovarjale, kakor razvidno, novembru, danes so pa za mnogo odstotkov višje. N. pr. bel kruh ni nikjer po 24 kron marveč po 32, moka ni po 22 marveč po 32 kron. Sladkor ni po 74 marveč po 96 kron itd. Isto je treba povdariti, kar se plač tiče. Železničar-delavec je pred vojno imel najmanj 3 krone dnevno. Danes ima 60—72 kron. Tedaj 20 —24 krat višje od predvojne. Da ni mogoče na ta način trajno živeti je jasno in radi tega beg od železnice. Dasi nimajo ostali delavci na rožicah postlano, vendar je razlika velikanska. Kapitalisti-podjetniki so vsi trdi in bele vrane so tisti, ki dajo svojim delavcem večje plače prostovoljno in če to store, tedaj store to iz dalekovidnosti ne pa toliko iz ljubezni do delavcev, ker se zavedajo, da bodo to kar so dovolili delavcem, dobili v dvojni meri nazaj. Sicer pa stane vsako vsako povišanje trdih bojev, ki so pa le tam mogoči, kjer je enotna in trdna organizacija.
Pred ekonomskim polomom!
Pod gornjim naslovom so krožile te dni v raznih meščanskih listih vesti povodom naglega padanja naše valute. Vsi napori namestnika finančnega ministra g. Plavšiča, ki se je pojavil kot Mesija stalnega kurza našega denarja, so padli čez noč v vodo in to padli še v trenotku njegove »akcije« za sanacijo. Med tem je prišla vladna kriza in demokrati so se lepo po po ceni izmuznili iz lastnega škripca da bi odgovornost za padanje našega denarja prevalili na svoje prijatelje radikalce; a radikalci so zopet kot odgovor na to lansirali vesti o »praznih državnih blagajnah«, katere so prevzeli od demokratov.
To so trumpfi za volilno borbo. Dve koalične grešnice — radikali in demokrati — ki so ves čas vzajemno vladale in žrle iz državnih korit, stopajoč v volilni boj, kot čista nedolžnost, odbijajo vsaka od sebe odgovornost za slabe posledice, a v glavnem se skušajo opravičiti za ekonomski polom, ki nastaja kot posledica zlikovske politike vseh meščanskih strank, v glavnem pa onih, ki so bile na vladi — na demokrate in radikale.
V	našem državnem gospodarstvu se ves ta čas ni vedelo, kaj je to; red, niti ni bilo kakšnega gospodarstva. Namesto gospodarstva je vladalo razsipa-je brez konca in kraja. Navadno se je več potrosilo, kot se je notri dobilo. A, na drugi strani se ni brigalo, da bi se davki tako uredili, kakor bi odgovarjalo finančni moči poedinih slojev družbe in njih številu. Državni proračun je kolosalno rastel. Znašal je:
1919—20 1.558,000.000-—
1920—21 3.994,400.000'-
1921—22 6.690,640.000-—
da bi 1922—23 dosegel višino od 8.935,426.819-50 dinarjev — skoraj devet miljard dinarjev. Ta novi
budžet bi naj izgledal tako:
Izdatki:
Vrhovna državna uprava................. 1.359,141.150-35
Ministrstvo pravde....................... 219,564	096 20
„ prosvete....................•	.	542,237.184 06
ver..........................  81,403.174*32
„	za	notranje.............. 400,905.486 70
„	za	nar. zdravje ....	250,158.826 80
„	za	zunanje............... 110,425.630-—
financ.................... 1 059,425 000 —
„	vojne in mornarnice . . 1.508,129.119-40
„	za javne gradbe .	.	.	410,523.013 —
„	za	promet................ 1.544,135.892‘25
„	pošte in brzojava .	.	.	328,791318-70
„	za poljedelstvo ....	168,107.760-61
„	gozdov in rudnikov	.	.	307,194.495-68
„	za trgovino in industrijo 62,000.554 38
„	za social, politiko .	.	.	423,329.814 95
„	za agrarno reformo	.	.	77,667.554 30
„	za pripravo zakonov	.	.	551.977-80
Proračunski rezervni krediti . . . .	81,000	000*—
Skupni izdatki .	.	.	8.934,611.029-50
Dohodki.
a)	splošni dohodki:
Carina in sporedne car. takse . . .	318,000 000-—
Trošarina in takse....................1.393,500.000-—
Monopoli.............................. 1.742,510.000 —
Dobiček pri denarju................... 1.225,000 000 —
Davek na poslovni promet ....	250,000.000'—
Pomorska uprava....................... 905.750-—
Invalidski davek...................... 50,150.000-—
Povečani dohodki od posrednih davkov po novem zakonu ....	650,000.000'—
Državna posestva čisti dohodki . .	23,326.034-—
Razni dohodki......................... 13,840.000'—
Splošni dohodki skupaj 5.667,231.781"—
b) špecijalni dohodki:
Neposredni davek in doklade . . .	667,539.475-—
Prometne ustanove..................... 1.900,096.700-—
Gospodarske ustanove................. 145,366.553-—
Državne nepremičnine..................... 484,668.32475
Glavnice in fondi........................ 28,403.105	—
Razni dohodki......................... 3.268,195.035	50
Skupni dohodki 8.935,426 819 50
To so ogromne svote. Da se ta denar zbere, je potrebno, da ves denar, ki ga je v prometu, preide dvakrat državno blagajno. Toda zakaj se troši? Mi imamo ogromni državni aparat: okoli 300.000 uradnikov, ki dobivajo plače iz državne blagajne.
150.000 vojakov in 70.000 orožnikov, da ne gremo naprej, tukaj je čez pol milijona ljudi — a 13 milijonov je vseh prebivalcev v državi. Med tem se ne sme pozabiti, da je najmanj pol miliona invalidov. Državni izdatki gredo v pretežnem delu za neproduktivne svrhe: na vrhovno državno upravo, na vojaštvo, na uradništvo, orožnike, odplačevanje dolgov — z eno besedo: za vzdrževanje in utrjevanje razredne buržuazne vladaivne.
A kdo plača? V pretežnem delu mestno prebivalstvo in to v prvi vrsti delavski razred. Poleg tega, da plačajo davek za vsak grižljaj kruha in vsako kapljico mleka, morajo delavci še od svojih že tako mizernih plač plačevati direktni davek. Vse buržuazne politične stranke so ustvarile takšen polo žaj, Vse se izogibajo davku na veleposest, ker si hočejo na kmetih ohraniti volilce.
Toda s takšni mdržavnim gospodarstvom kopljejo te stranke grob tudi samemu kmetu, ker to vedi k vedno globljemu padanju vrednosti našega denarja in s tem ubijajo vrednost tudi tistemu denarju, katerega kmet kot prihranek tlači in skriva v nogavico. Meščanske stranke nočejo niti pri teh volitvah odprto nastopati in povedati resnico o položaju, v katere mse nahaja cela naša družba, marveč se vsaka skuša laskati s tem, do mu obljubuje nizke davke. One bodo tudi nadaljevale politiko, da vsa davčna bremena nalagajo na delavce in mestno prebivalstvo v obče. Ker je pa to prebivalstvo v manjšini proti deželi — zato ne bo v položaju, prenašati ogromnih bremen in se bo moralo skloniti pod težo davkov.
Delavski razred se bo moral z vsemi silami postaviti v bran in se podati v boj proti uničujočemu gospodarstvu buržuaznih strank, da bremena državnih izdatkov izvede samo v produktivne svrhe in da jih nosi enakomerno vse prebivalstvo, t. j. vsak po-edini državljan v razmerju s svojim imetjem. Samo na ta način bomo mogli priveslati iz ekonomskega poloma, v katerega so nas privedle vse buržuazne stranke, na čelu radikalcev in demokratov, ki so vzajemno vladali in se sedaj pred ljudstvom obtožujejo.
Za stanarino pri južni železnici.
Še v sredini decembra je izšla v okrožnici (»Službenem listu«) naredba, da se nastavljenemu osobju izplača stanarina, ki mu je bila po krivici odvzeta. Pri državni železnici je že izplačana in sicer že od mesca avgusta 1922 nazaj. Dokler državna železnica ni plačevala stanarine, se je južna vedno izgovarjala na državno in je rekla: kako radi bi mi osobju stanarino izplačevali, če bi smeli in je obsojala državno, ki osobju odjema zajamčene pravice — ona pa ne sme plačati, zato ker ji brani državna. Naivni ljudje so verjeli, da je res tako. In tedaj se je naša skupna akcija obrnila na ministrstvo za promet, da se ga prisili da izplača stanarino.
Ministrstvo za promet je to končno tudi storilo 1 in stanarina je že izplačana, osobje je ta denar že davno porabilo, da je zamašilo marsikatero luknjo v svojem domačem gospodarstvu, ki je nastala radi znižanja plač.
Kaj pa južna železnica, ki z zelo budnim očesom pazi na vse, kar se godi v prometnem ministrstvu, da bi mogla na podlagi tega osobju kaj pritrgati — se dela neumna in gluha, ko se nekaj izbojuje, kar koristi osobju. Tako je sedaj tudi s stanarino. Južna železnica do tega trenotka še ni izplačala niti vinarja na račun stanarine, četudi je to državna storila že v celoti in četudi je prišel odlok že začetkom decembra in ga je zagrebško ravnatejstvo objavilo okoli polovice decembra v »Službenem listu« Ko ni več izgovora na državno, se izgovarja sedaj južna, da nima denarja! In tako južna železnica vedno kot nedolžno jagnje balancira, kršeč pravice osobja s prijaznim nasmekom in obljubo, da se hoče za osobje »pobrigati«! Protestiramo najodločnejše proti reakcionarnim nameram južne železnice in zahtevamo od njenega ravnateljstva, da se osobju takoj izplača in sicer v najkrajšem roku vse tisto, kar so dobili železničarji na državni železnici.
Zahteve strojnega osobja.
Na zborovanju strojnega osobja, ki se je vršilo v Mariboru 6. februarja, je bila sprejeta sledeča resolucija:
a)0 Virovitici.
Že ponovno predloženi protesti strojnega osobja v vprašanju nadomeščanja in substitucije službe v Virovitici se niso upoštevali, a služba v Virovitici za celokupno osobje, ki prihaja v poštev, da mora voziti tje, je skrajno neznosna. Radi tega strojno osobje odločno zahteva od ravnateljstva južne železnice:
1. Da se odvzete dnevnice (Tagesdiäten) zopet vrnejo z veljavnostjo od 1. aprila 1922;
2. Da se iste dnevnice povišajo sorazmerno s povečano draginjo v Virovitici, a najmanj s 50 odst.
3. Stanovanja v Virovitici, so pod vsako kritiko in se ravnateljstvo pozivlje, da obrne nujno in resno pozornost ondotnim stanovanjskim prilikam.
b) splošne narave.
Strojno osobje koštatira, da se mu od strani ravnateljstva vedno bolj kršijo njegove stare pravice in uredbe, med tem ko na drugi strani postaja življenje vsled vedno rastoče draginje težje in se strojno osobje nahaja vsled tega v vedno bolj težkem mate-rijalnem in in moralnem položaju. Vlagajoč svoj naj-cnergičnejši protest proti sistematičnemu odvzemanju pridobljenih pravic in proti temu, da ravnateljstvo ne skrbi zato, da bi dohodki strojnega osobja rastli vsporedno z draginjo in da bi imelo zajamčene svoje realne predvojne plače ter možnost za obstanek in delo, zbrano strojno osobje zahteva:
1. Da se osobju izplača odvzeta stanarina;
2. da se uvede domača rezerva (Hausreserve), ki je svoj čas potom dolgega boja bila uvedena; ta rezerva ne služi samo potrebam odmora osobju, mar več v enaki meri tudi varnosti službe, da bi se v gotovih slučajih na končnih postajah moglo nuditi zameno strojev prometnim in vlakom v turnusu, namesto, da se vlake pusti čakati čez predpisan čas.
Če se z dolgega potovanja na končni postaji ne dovoli zadosten odmor, marveč, da se mora takoj vračati, tedaj postoja nevarnost, da se po prvi vožnji utrudili in po 18—20urni nepretrgani vožnji bo nespo sobno na odprti progi zapaziti nevarnost in jo pre* prečiti.
3. Nadkurjačem (Oberheizer) se je dosedaj v Mariboru in Ljubljani računilo 12 ur premika v dnev no službo, med tem, ko se jim od sedaj naprej računa samo 6 ur premika.
Zbrano strojno osobje je odločno proti vsakemu poslabšanju položaja osobja in zahteva v najkrajšem času izplačilo po starem načinu. Gornje resolucije
so po Savezu in delavski zbornici v Ljubljani predložene ravnateljstvu južne železnice, od katerega urgira Savez in Delavska zbornica ugodno rešitev.
Strojno osobje naj se dobro organizira in če bi bilo potrebno, da pomaga svoje ogrožene pravice braniti.
Javen protestni shod celokupnega želeniškega o-sobja v Mariboru.
V	petek, dne 16, februarja ob pol 8. uri se vrši pri Götzu javen protestni shod vseh mariborskih sporazumljenih železničarskih organizacij brez izjeme. Zavedajte se svojega obupnega položaja in pridite vsi, da dostojno, a odločno protestiramo. Državne nameščence prosimo, da nas v našem obupnem, upravičenem boju podpirajo. Od javnosti pa pričakujemo, da bo na naši strani.
Dnevni red: Obupen položaj železnišk. osobja.
Sporazumljene železničarske organizacije.
Azevi.
Kdo so to, kakšni so Azevi, se bo marsikateri sodrug vprašal. Da bodo zlasti mlajši sodrugi na jasnem, kdo je bil Azev, je potrebno, da se vrnemo za kakšnih 15 let nazaj, ko so se začeli po širni Rusiji pojavljati revolucijonarji, ki so napovedali ruskemu despotizmu boj na celi črti. 22. januarja je bil začetek večjih revolucijonarnih akcij. Da se je revoluci-jonarje preganjalo, mučilo in pobijalo, to se za kapitaliste samo po sebi razume. Na tisoče jih je dalo živ ljenje in mnogo desettisočev je moralo v ledeno Sibirijo — v katorgo, iz katere niso nikoli več nazaj prišli. Toda čimbolj se je revolucijonarje preganjalo, tem več jih je bilo. In zloglasna ohrana si je pomagala na najrazličnejše načine. Najela je individuje, katerim je dobro plačala, da so igrali vlogo agent-pro-vokaterja, ki so se tudi pridruževali revolucijonar-cem in se upisovali v njih organizacije in potem delali načrte a la »Horuk«, s tem, da so pripravljali atentate in v danem momentu izdali resnične revolucijonarje, ki so potem vandrali ali pod vislice ali pa v Sibirijo. Najbolj slaven je med mnogimi drugimi postal neki Azew po imenu, ki je igral velikansko vlogo, kot zapeljivec in obenem izdajalec. Nešteto žrtev je imel na svoji kosmati vesti.
Takšni Azewiči, če že ne Azewi se žal pojavljajo med železničarji in rudarji, ki prodajajo delavce in njih družine za judeževe groše.
Kakšen pa je bil Nachtigal? Nachtigal je imel dva obraza, enega za delavce in drugega za — oblasti in menda še tretjega za delodajalca. Znal si je napraviti pot do prve vrste, kar ob času prevrata ni bilo ravno težko. Saj je bilo treba samo s prstom namigniti in mož je že bil čez mejo in tako ni bila nobena umetnost se dokopati do prvega mesta, kakor je to jasno označil g. ravnatelj Ogrinc.
Mnogi sodrugi so Nachtigala že davno spoznali, ter ga tudi pravilno ocenili, toda on si je znal v delavnici vstvariti zid v obliki nerazsodne mase, ki je slepo drvela za njim čez drn in strn. Nachtigal sicer ne oblada nobenega jezika, ne v govoru ne v pisavi, vendar je s vojimi nastopi vedno imponiral.
Z njegovim »di« proletarijatom je grozil vsem in vsakomur, kdor ni hotel parirati: »Meine fünfzehn-hundrt werdn Ihnen schon zagn.« »Der Proletarijat lost sich dos net kfoln«. Spomladi leta 1923 je slišal g. Nachtigal, da mnogi ljudje zaslužijo, če morejo kaj izvažati, za to tudi on ne bodi len in hajd v Beograd k ministru, ki je do takrat vžival Nachtiga-love simpatije, katere pa je v tistem trenotku zapravil, ko ni hotel Nachtigalu vstreči z večjim številom izvoznic. In Anton Kristan si je nakopal neizprosnega nasprotnika. Mnogi železničarji niso mog li tega razumeti, kako da je Nachtigal vedno prost, to je, da mu ni treba delati, kakor morajo drugi zaupniki. On se je lahko vozil cele dneve in tedne okoli! V delavnici je imel takozvano »porodico«, ki mu je vedno »štango« držala ter ga branila. To je bila nekakšna »leibgarda«.
Pri neki priliki je eden od teh ljudi izjavil, češ, če je tudi Nachtigal kaj zagrešil, on mora vseeno ostati naš voditelj, ker drugemu nobenemu ne pusti železniška uprava v imenu delavcev nastopati! Če je to bilo res, tedaj je vsekakor to dovolj značilno. Da je delavstvo njegovim frazam slepo verjelo, je ravno glavni vzrok, da je prišel do fiksne ideje, da mora biti poslanec za vsako ceno, če tudi ni zato sposoben. Toda lažirevolucionarju je pač vseeno, po kateri poti pride do — korita. Če pa ne bo izvoljen, tedaj mu gotovo da radikalna stranka kak drugi flajšterček, katerega bi seveda morali plačati delavci, kar pa upamo, ne bodo hoteli.
Dnevne vesti in dopisi.
Nečuvene globe. V zadnjem času se je pri železnici začelo z globami, ki presegajo vse meje in ki so naravnost uničujoče za one, katere zadenejo, ker se jim vzame velik del že itak nezadostnega zaslužka in se ne pogodi samo dotičnih uslužbencev, marveč tudi njihove družine. Ni pri tem nobene skru poloznosti, marveč se kazni izrekajo kar tako, ne da bi se preje izvršila stroga preiskava. (Morda je to nov način saniranja jugoslovanskega prometnega vprašanja?) Radi slučajev visoke globe (250 dinarjev!) pri nadstrojevodji J. Weberju, Bunčetiču, Ga-raju, Plavku in Bručiču, smatralo se je strojno osobje zagrebške kurilnice prisiljeno proti takšnem postopanju protestirati in je poslalo deputacijo pod vodstvom sodruga I. Plesnika, ki je šla k ravnatelju, da mu izroči protest, s katerim se obsoja takšno postopanje in kateri se zahteva, da se takšni slučaji dajo temeljito preiskati po komisiji, v kateri naj bo tudi strojno osobje zastopano, da se dožene, kje so pravi krivci za tako velike globe, ki na eni strani demoralizirajo osobje, a na drugi jemljejo ugled prometni instituciji. Med tem omenjena deputacija ni bila sprejeta po pomočniku ravnatelja, g. Vrbaniču, in sicer z izgovorom, ki je zelo po ceni — češ, da se železniško osobje samo ob sobotah sprejema! To je v resnici tipičen primer sv. birokracije. G. ravnatelj obdan s kitajskim zidom, ki ga loči od železničarjev, čez katerega skače on samo ob sobotah. Kot kakšno božanstvo, prikazuje se »svojemu ljudstvu« v določenih dneh. V tako važnih stvareh, kjer za biti in nebiti družin, katerih redniki se z nevzdržljivimi globami upropaščajo, bi bilo umestno, da se pokaže več čuta. Takšno postopanje, zlasti v takšnih slučajih ne dvigne zaupanja pri železničarskem osobju in ne more dobiti ugleda niti pred javnostjo.
Dopusti in globe. »Službeni list« štev. 4 od 18. februarja prinaša sledeče spremembe »pravilnika« za prometne ekspoziture državnih železnic:	§
5. Točka 4 se črta in na mesto nje pride sledeče: Postajni načelniki prometnih ekspozitur morejo v upra vičenih slučajih celokupnemu postajnemu osobju podeljevati dopuste do tri dni, izvzemši načelnike postaj, katerim podeljuje dopuste izključno direkcija. Skupno število podeljenih kratkih dopustov v enem koledarskem letu more znašati šest dni, a čez šest dni porabljeni dopust se všteva v letni dopust do-tičnega uslužbenca. Načelniki prometnih ekspozitur morajo o dopustih, ki so jih dovolili v lastnem delokrogu, voditi evidenco in prepis te evidence morajo do vsakega 5. v mescu poslati direkciji v svrho kontrole. V slučaju bolezni, dopusta in drugih ovir v službi, skrbe za nadomestilo dotičnih uslužbencev, načelniki prometnih ekspozitur, določujoč namestnike iz postaj svoje proge. O nadomestujočih morajo načelniki prometnih ekspozitur voditi izkaz in prepis tega zakona morajo do vsakega 5. v mescu vposlati ravnateljsvu v kontrolo. Načelniki prometnih ekspozitur vodijo evidenco o zbolelih uslužbencih.« Kot nova točka 6 mora se z rokopisom vnesti tale odredba: 6. Načelniki prometnih ekspozitur ima jo pravico kot načelniki edinic, svoje podrejeno o-sobje kazniti z redno kaznijo do višine dvadnevne plače. (Navodila št. 1., naredba št. 22.360/21.) Pod plačo se razume osnovna plača in polovica osebne draginjske doklade kaznjenega uslužbenca. Načelniki prometnih ekspositur morajo o podeljenih kaznih voditi izkaz v dveh eksemplarih in enega poslati do 5. vsakega mesca direkciji v svrho kontrole.« To Prinašamo, da bodo vedeli sodrugi in mogli vršiti kontrolo nad delovanjem gospodov načelnikov, ki pogosto radi pozabijo, kaj smejo in česa ne smejo.
Brezno. Naša podružnica je imela 18. februarja svoj redni občni zbor. Udeležili so se ga vsi sodrugi člani, ki niso bili v službi. Poročila predsednika, blagajnika in tajnika so bila enoglasno sprejeta na znanje. Potem je bil izvoljen novi odbor, v katerega so prišli sodrugi: Farkaš Blaž, predsednik, Gradišnik Leonhard, tajnik, Metzel Josip, blagajnik in Vezjak Matija kot odbornik. Po izvršenih volitvah se je obširno govorilo o našem položaju. Sprejeta je bila resolucija, s katero se od prometnega ministrstva najenergičneje zahteva izpolnitev naših upravičenih zahtev. Po sklepu občnega zbora smo resolucijo poslali na prometno ministrstvo. Občni zbor je izvršil svoje delo z najboljšim uspehom in sklepom, da so vsi sodrugi dolžni vse svoje sile posvetiti samo jačanju organizacije,
Vuzenica. Dne 18. februarja se je vršil v Vuzenici na Pohorju društven shod, ki je bil dobro obiskan. Shodu je predsedoval sodrug Preglan in kot
zapisnikar je fungiral sodrug Namestnik. Poročal je sodrug Bahun iz Maribora, ki je v enournem govo- j ru orisal današnji socialno-gospodarski položaj. Železničarjem se dandanes res najslabše godi in tega ne bi bilo treba. Seveda so temu v veliki meri sami krivi, ker so se zanašali na to, da jih naši rojaki — kapitalisti ne bodo tako kruto izkoriščali, kot so jih preje »tujci«. Kdo se ne spominja, kako so nam pred tremi leti razni gospodje Deržiči, Korošci in drugi taki apostoli pripovedovali, češ, le malo potrpljenja, boste videli, kako bomo mi še dobro živeli. Naša država je bogata bolj kot katera druga, samo treba je malo potrpljenja, da se država malo uredi ter konsolidira. Toda danes je razočaranje velikansko. Tudi tisti, ki so pred tremi leti blagoslavljali, danes preklinjajo — ne državo, ampak njene krmilarje, ki je ne znajo ali nočejo znati tako voditi, di bi moglo biti ljudstvo zadovoljno, ne da bi se mu med in mleko cedilo, ampak, da bi imelo dovolj kruha, katerega v tej državi res ne manjka. Toda oni, ki malo ali nič ne delajo, ga imajo preveč in oni, ki največ trpe, pa stradajo, stradajo tako, kakor niso v najhujšem času vojne stradali. Govornik je omenil vse naše stare zahteve, zlasi one točke, ki se tičejo uvrstitve delavstva v »lahko» in »težko« kategorijo, kar je resnično največja krivica vseh krivic. Zlasti progovni delavci so s tem ne le kruto oškodovani, marveč povrh tega še žaljeni, ker se pravi norčevati se iz ubogih trpinov, če se jih zmerja z »lahkimi« delavci. Saj na železnicah vobče ni lahkega dela, k večjemu za gotove gospode kje po direkcijah ali ministrstvih, ki sploh ne vedo, da so železničarji. Gospod ki je iznašel to »lahko« službo, je pač zaslužil patent v znamenju šestnajst in devet. Nadalje je krivica za vso osobje delitev draginjskih doklad po razredih. Če bi gospoda iz Beograda se potrudila in bi prišla v Vuzenico ali katero sosednjo postajo vsaj za mesec dni, tedaj bi se lahko prepričala, kakšna krivica je to, če so gotovi kraji, recimo v Banatu in Bački uvrščeni v drugi ali tretji razred, Vuzenica pa, kjer toliko ne zraste, da bi se mogla koza pošteno najesti, v — peti draginjski razred. Vse živi jenske potrebščine, ki pridejo sem bogve skozi koliko rok, so tukaj absolutno dražje kot v Beogradu. Na shodu je bila jednaka resolucija enoglasno sprejeta, kot že na drugih shodih, kjer se zahteva vse one stvari, ki jih je naš Savez ponovno terjal, med drugimi tudi obleko, ki železničarjem pritiče, pa je ne dobe. Kočno pošteno pragmatiko, ki naj odgovarja duhu časa ne pa takšno reakcionarno skrpucalo, kakor jo je hotela prejšnja demokratsko-radikalna vlada uveljaviti. Končno so bile tudi pritožbe kako nekateri progovni mojstri postopajo z ozirom na gorivni materijal. Tako nek progovni mojster daje čuvajem in drugemu osobju same gnile prage, med tem ko vse dobre in pol dobre pošilja v Maribor. Na drugi strani pa noče naročiti premoga. Po pol leta imajo uslužbenci premog naročen, pa ga ne dobe. Kaj je temu vzrok, se ne more znati. Morda lenoba? Da bi se tako po mačehovsko postopalo s progovnim osobjem po navodilih ravnateljstva, je skoraj težko verjeti. Nekateri progovni mojstri res vladajo na progi kakor kakšni mali paše in še tega, kar osobju pritiče in čemur bi gotovo ravnateljstvo ne naspro tovalo, nočejo iz gole ošabnosti osobju dati. Človek bi se moral prijeti za glavo, če misli, da železničarji v teh gorskih in gozdnih krajih morajo trpeti pomanjkanje kurila! Organizacija tudi na koroški pro- | gi lepo napreduje in upati je, da bo v doglednem času rodila že dobre sadove. Saj je edino v organizaciji rešitev železničarjev, pa ne v kakšni nacionalni ali verski limonadi, marveč v resni razredno-bojni organizaciji!
Poljčane. Dne 18. februarja se je vršil v Poljčanah pri Baumanu (v Peklu) javen železničarski shod. Kot poročevalec je prišel s. Lapuh iz Maribora. Za predsednika je bil izvoljen s. Petrovič in za zapisnikarja s. Mulej. Sodrug predsednik je pobelil besedo sodrugu Lapuhu, ki je v enournem govoru razložil pomen organizacije, službene pragmatike in podržavljenje juž. železnice. Sodrug Lapuh je opozarjal železničarje, da naj se organizirajo, ker samo v organizaciji je moč. Potem je prosil za besedo veste kdo? No, seveda on. Kdo on? No ja, kdo drugi kot Jaka! Jaka? Ali ne poznate več Jaka? Jaka Žorga iz Ljubljane! Pa Jaka je začel tako strašno kričati, da je prihitela natakarica vprašat, kaj se je za boga zgodilo — in če bo potreba poslati po orožnike! Nek sodrug jo je pomiril in ji povedal, da Ljubljančani v obče tako glasno govore, ne, da bi kaj hudega mislili. Veliko grmenja, malo dežja! Ta
ubogi Jaka je dve nedelji hodil po Poljčanah in težko prtljago prenašal. Dne 11. februarja bi se bil imel vršiti shod »Borbe«, pa je prišel — en cel železničar! Ubogi Jaka se nam je smilil, ker se je tako potil. Težke prtljage se je komaj iznebil pri Sa-l vezu železničarjev Jugoslavije. Mi bi Jakca Žorga I prosili, če pride še enkrat v Poljčane, naj nam prinese veselo vest, da so se vsi železničarji združili. Združeni ali zedinjeni, drugače ni treba hoditi v Poljčane. Nato se je še enkrat oglasil sodrug Lapuh k besedi in ostro obsodil demagogijo Žorge, ter ponovno pozival železničarje, da naj delujejo za močno in enotno organizacijo, ker samo v enotnosti je moč. Na to je sodrug Petrovič zaključil dobro uspeli shod.Petnajst železničarjev je pristopilo v Poljčanah ! k Savezu in se bo v najkrajšem času ustanovila tam podružnica. Poživljamo vse ostale, da sledijo in kot en mož pristopijo. Enotna organizacija je predpogoj enotni fronti!
Tagesnachrichten u. Zuschriften.
Oeffentliche Eisenbahner-Protestversammlung am
Freitag, den 16. d. M. um halb 8 Uhr im Götzsaale. j
Unerwarteter schwerer Verlust. Mittwoch, den 15. März um halb 12 Uhr nachts verschied im Krankenhause in Maribor nach längerer Krankheit und einer schweren Operation unser wackerer Genosse Franz Postrak, Lokomotivführer. Das Leichenbegängnis findet am Samstag den 17. März um 5 Uhr nachmittags von der Leichenhalle des Krankenhauses auf den städtischen Friedhof statt. Mit Postrak haben wir einen unserer allerbesten Genossen und Kämpfer aus unseren Reihen verlogen. Ein Mann, voll von Idealen und Energie, unterlag einer tückischen Krankheit, die er sich bei der Erfüllung seines schweren Dienstes zuzog. Das Proletariat Maribors trauert heute am Sarge eines viel zu früh dahingegangenen Genossen. Ehre seinem Andenken!
Eine gewerkschaftliche Neujahrsbetrachtung. (Schluss.)
Die Weltreaktion ist jetzt Trumpf und die Ergebnisse der letzten Arbeiterkonferenz zeigten deut lieh, wie wenig die kapitalistischen Staaten geneigt sind, dem sozialen Fortschritt zu dienen. Dies stellte sogar der belgische Regierungsvertreter in Genf fest. Frankreich stand an der Spitze des reaktionären Reigens auf dieser Konferenz und insbesondere die aussereuropäischen Staaten schlossen sich willig an. Die Beschlüsse dieser Tagung waren Kompromissergebnisse, die teilweise als — Empfehlungen den Delegierten mit auf den Weg gegeben wurden, die, darüber war sich jeder klar, nicht ernst genommen werden brauchen!
Bedeutet diese Tatsache schon eine Gefahr für die Arbeiterschaft derjenigen Staaten, die eine alte, starke Gewerkschaftsbewegung hinter sich haben, so ist dies erst recht für ganz Ostasien und insbesondere für die Länder, wo eine Gewerkschaftsbewegung überhaupt noch nicht Fuss gefasst hat, wie in der Mandschurei.
Daraus ergibt sich wieder folgendes:	Durch
eine brutale und hemmungslose Ausbeutung in diesen Gebieten, die alle produktionstechnischen Vorteile für sich haben, können riesige Warenmengen erzeugt und billiger auf dem Weltmarkt abgegeben ' werden, als es den anderen Staaten möglich ist. i Die Folge wäre ein Dumping, das wieder Wirt- ; schaftskrisen für viele Länder zur Folge haben würde. Die Kapitalisten der benachteiligten Staaten werden dann für eine Verlängerung der Arbeitszeit und Herabdrückung der Löhne eintreten, sonst tritt ihrer Meinung nach der wirtschaftliche Ruin des jeweiligen Landes ein. Erhöhte Einfuhrzölle wä-
ren die nächsten Forderungen, kurz, der ganze fehlerhafte Kreislauf des »freien Spieles der Kräfte« würde sich wiederholen und auswirken in seinen entsetzlichen Formen. Hinzu käme die physische Degeneration der Arbeiterschaft mit all ihren Folgen, wie sie uns besonders krass unter anderen aus der Geschichte der englischen Arbeiterschaft bekannt ist. Diese Gefahren müssen wir abwenden und zu verhindern suchen. Mehr denn je ist daher notwendig, uns weltwirtschaftspolitisch zu orientieren. Das Heil der Arbeiterklasse erwächst nur aus ihrer eigenen Kraft. Die neu in die Weltwirtschaft eintretenden Länder müssen das ganze Interesse finden und der Arbeiterschaft jener Länder müssen wir alle Hilfe angedeihen lassen, um ihre Verbände nach den besten und modernsten Methoden aufzubauen, damit sie nicht jahrzehntelang i Lehrjahre durchmachen muss. Alle Irrungen und Wirrungen würden dadurch erspart bleiben. Diese Aufgabe ist gross und schwer, sie muss aber dennoch geleistet werden und sich einstellenden Hindernisse müssen beseitigt werden.
In Ostasien wird Japan vor allem eine führende Rolle spielen. Es wäre deshalb notwendig, eine nach Amsterdamer Grundsätzen geleitete gewerkschaftliche Operationsbasis zu schaffen, von wo aus die Arbeit für den ganzen Osten getan werden kann. Zu diesem Zwecke wird es notwendig sein, vorher einige japanische Gewerkschaftsmitglieder in Europa zu schulen, ihnen die Möglichkeit zu geben, den Auf bau unserer Gewerkschaften sowie ihre Ziele, weiters unsere ganze Sozialgesetzgebung in verschiedenen fortgeschritten Ländern kennen zu lernen. Der I. G.-B. müsste diese Arbeit leisten und vielleicht teilweise finanzieren. Die so gewonnenen und geschulten Kräfte wären dann die Schrittmacher für eine klassenbewusste Arbeiter- und Gewerkschaftsbewegung in Ostasien und ihnen fiele die hohe Aufgabe zu, die Kaders der ostasiatischen Gewerkschaftsformationen zu bilden, die notwendig sind, um dem jungen im Osten drauflosstürmenden Kapitalismus zunächst die Giftzähne auszubrechen und sukzessive weiter zu bauen, damit letzten Endes die Expropriation der Expropriateure durchge-i führt werden kann.
Eine Unterlassung dieser so notwendigen Arbeit würde eine andere Gefahr zeitigen. Die sogenannte Rote Gewerkschaftsinternationale in Mos-j kau lässt es sich besonders angelegen sein, in den ; unentwickelten Ländern die Arbeiterschaft poli-I tisch zu beeinflussen. Da ihre Emissäre überall gros-i ses Unheil anrichten, so würde die Verwirrung in ! den Massen nur gesteigert werden, jede Arbeit wä-I re auf lange Zeit hinaus lahmgelegt und die Emanzi-j pation der ostasiatischen Arbeiterschaft um eine grosse Zeitspanne hinausgeschoben werden.
Der Ring der gewerkschaftlichen Organisatio-| nen aller Länder muss aber geschaffen und der 1. j G.-B- muss ein ebenbürdiger Gegner des Internatio-I nalen Staatenbundes werden. Als Representant der produktiven Kräfte der ganzen Welt muss er in allen wirtschaftlichen Fragen zunächst ein gewichigtes Wort mitzusprechen haben und als Sachwalter des internationalen Proletariats dessen Lebensinteressen nach jeder Richtung hin wabrzunehmen in der Lage sein.
In dieser Richtung müsste der internationale G.-B. auch zu wirken versuchen und die nächstlie-gende Aufgabe, eine Verbindungsbrücke mit Japan ! herzustellen, erfüllen.
i Izdajatelj: Savez željezničara Jugoslavije. — Odgovorni ured-! nik: Smasek Franc. — Tisk Ljudske tiskarne d. d. v Mariboru.
_
E
KONSÜMNO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO
Poštni predal št. 13.	¥	IfTDI	I	A	TV	A	Pož,ni	™C"n	**;	!°:532-
Telefon inter. št. 178.	Brzoj.	nasl. .Kodes Ljubljana.
HRANILNI	ODDELEK
naznanja, da je s 1. novembrom 1922 zvlial obresti in sicer
za navadne hranilne vloge na . . . 6 °/0 za vloge proti polletni odpovedi na 7 °/0
Hranilne vloge sprejemajo in izplačujejo vse prodajalne naše zadruge!
Vlagajte vse svoje prihranke v lastno hranilnico.
.... : .... .. .