Štev. 5. V Ljubljani, dne 1. velikega travna 1894. Leto XIV.
Glavän.
vse resnica, kar se mi očita; Krivica moja vam je vsa odkrita. Gospoda! Kaj bi nosil vodo v Savo ? Za pal i 1 streho bratu sem nad glavo. — Če tudi ne omikan in oglajen, Tajiti in legati nisem vajen. Pa tudi milosti Glavän ne prosi, Kar sam si naloži, molčč on nosi. — Ne bom se zagovarjal; kar sem storil. Storjeno je; in vendar bom govoril : Gospodo hočem malo poučiti, Kakd težkd je včasi pošten biti. — — Gorjč mu, kdor spominja se mladosti Teždv, trpljenja polne in bridkosti! Če križe v dušo ti mladost zapiše, Nobena moč jih več ji ne izbriše. — — Kmetijo malo je imel naš oče, Živeti s trudom bilo je mogoče, Kakör se sploh živi po našem kraji. Dva brata bila sva, jaz bil sem mlaji, Kot noč in dan sva bila si podobna ; On, »Janezek«, šibak, glavica drobna, Polt gladka, kri in mleko na obrazci, Pa oni svedrasti, rumeui lasci! Volni in gladki kakor mišja dlaka ! Lepd, prijazno ti je bilo spaka, Prav kakor tisti angeljci v oltarji. Dä, pravi angeljček vam bil je starji. Grdin oduren jaz — lasje rujavi, Strnišče pravo, rekel bi, po glavi; Po licih pčge gosto posejane: Lepote vse so bile meni dane!
Dovolj, saj me tu vidite pred sdbo. Godilo se mi je pa tudi skibo. On »Janezek« ! — »Matijec« le jc reklo, »Matijcc« meni vse, to me je peklo. Ko bi le enkrat slišal bil »Matijče«, »Matijček«, kakor mati sina kliče! — On hvaljen, pestovan in glajen, Zmerjanja jaz in Šibe bil sem vajen. Ko sem odrasel, da sem nosil hlače, Godilo se siroti ni drugače. Obilo palice, pa malo kruha! Vse dobro bilo je za potepuha. Nihčč me ni trpeti mogel v vdsi, Oj, to so bili hudi, bridki časi ! Če je kdo kaj pogrešal kar že koli, Matijec bil jc tat, pa hlače doli! Kar se zgodilo je, da ni se smelo, Domd in v väsi, mene je bolelo. Pa trmast bil sem, ker se nisem jokal. In prosil, če je tudi križ mi pokal. Ni živa duša me imela rada. Ne, nehvaležnost moja ni navada: Še to naj vam povem, da bo mi lože. V sosednji vasi bil je neki Jože ; Šibdk, mehdk je bil, razvajen malo. Da ni mu sile, se mu je poznalo. Na Dunaji živf zdaj, dosti služi, Gospod z gospodo tam lehkö se druži. Če se me še spominja, to bi gledal, Ko bi prišel liedö in mu povedal, Kaj je sedaj Matijec tisti z Griča ! Rad bi enkrät ga videl, Bog mi priča !
Ko bi na dom prišel mu, lepa snaga! A ne pognal bi, upam, me od praga, Kaki>r se klatež, potepuh požene. — Kakd sem rad imel ga, on pa mene! Ko v Brezji pasel krave sem in voli, Zahajal k meni je zvečer po šoli. Med praprotjo na mahu sva sedela Pa lčpe sva pogovore imela. Jaz sem mu delal malinčke, piščali, Iz lčsa, lubja rezal mu živali; On, dobra duša, mi je kruha nosil; Bog vč, da nisem nikedar ga prosil. Zveččr kurila in krompir sva pekla, In zraven marsikdko modro rekla. Nekdaj sedela sva v večernem hladi; V jesenskih grmih peli so strnadi — To so vam mili in otožni glasi! Žerjavica je grfsnila počasi. Večernica pred nama je migljala, In zdajci me je žalost premagala. Odprfe se mi, in vse sem mu potožil. On mi je roko krog vralü položil — O to je bila mehka, dobra roka! Natd zaihti in na glas zajoka. Jaz ne; prišla ni solza mi, ne ena! — K nam drugo jutro prisopiha žena, Njegova mati; materi srdita, Da sina pohujšujem ji, očita; In meni zopet šiba je zapčla. Od tega dnč več nisva vkup sedčla. — Še ena duša, vse povčm, je bila, Ki ni me sovražila in grdila. — Cns pride, vzamejo me med vojake, Moj rod se veselil je sreče take. Ko sem od doma se, od svojih ločil, Vse tiho, solz nihče ni grenkih točil. Lehko slovd, in vendar ne veselo, Dä, žalostno celd se mi je zdelo. Vendhr tolažim se: Povsod bo bolje. — Ko pridem doli po stezi na polje — Na desno gleda iz grmovja skala — Tam pri studenci je Alenka stala. — Gospdda, ne smijajte se slabosti Človeka, ki je vžil dovolj bridkosti. Jaz nisem, da bi me ljubila ženska, To vem, ne nemška, laška, ne slovenska.
Ljubezen, vem, je takemu pregreha, Ne milovanja, on je vreden smeha ! To pa se bode, menim, vendar smelo: Takd mi dobro je siroti delo, Da me je ena duša milovala ! — Tam pri studenci, rekel sem, je stala ; Zamišljen sem jaz doli šel po poti, Ko me ugleda, stopi mi naproti, Podrt mi roko, »srečno hodi!« reče, »Pa pridi spet « — In solza ji priteče Na ono lepo lice iz očesa. Takd sem z doma šel, ne brez slovesa. — Začelo je življenje se vojaško, Nov križev pot. — Šli v vojsko smo na
Laško
Zadela me je pri Magenti krogla, Življenja vendar ni mi vzeti mogla.
Pobrali so me, skrpali za silo.--—
Sam Bog ti večni vedi, kaj je bilo, Tu notri ni min! mi nekaj dalo, Domdv je sililo, domdv me gnalo: Ne straši pota se, ne boj se truda. Napotim se, bilJt je zima huda. Pritaval sem domdv v viharni noči. Temä okrog, luč je gorela v koči. — Za mizo pri večerji sta sedela, Ko vstopim, on in — ona, ostrmela. — Srpd pogleda on berača brata,
Pogleda mene in pogleda vrata!---
Njegovo, vse njegovo, ona tudi! — In — polastč se me duhovi hudi. In notri me je zbödlo, zabolelo. — Grem ; v veži na ognjišči je gorelo. Nesreča, hiša, ti, nesreča vama! Ne jaz, ogorek zgrabi roka sama, Vin ž njim! in streha, hiša je gorela — Prostora, kota zame ni imela! — V skednjl so zjutraj ndšli me na slami ; In zdaj stojim, gospoda, tu pred vami. Krivica je velika, kar sem storil, Zatd bom tudi v ječi se pokoril; Siroti pribežališče bo ječa. — Ce kdaj ugledam beli dan — nesreča ! — Ob misli sami groza me obhaja — Trpljenje bo začelo se od kraja ! — — J. Stritar.

V Zali.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
^	ru£° jutro jc solnce zlato vzhajalo, ko so sc Mrakovi
odpravljali, da bi v gozdu sekali les in si pripravili kurjave za bližnjo zimo. Prav zgodaj je odšel oče s sinovi, in seveda ni imel nihče volje, da bi se z žen-skami razgovarjal o nočnih dogodkih. Molčč so odšli, s sekiro ob rameni, in niti zajuterka se niso doteknili, katerega jc bila gospodinja prav takd molčč prinesla na mizo.
»Dolgo itak ne bodemo sekali,« dejal je starec osorno. »in če pridejo loški biriči, poveste jim že ženske, kje smo, da nas tem preje polovč 1«
Pozneje so odšle v gozd tudi ženske, in le Katarina je ostala z bolnikom sama na domu. Zavladala je tihota okrog hiše, in kjer so ponoči razsajale strasti, tam je vladal sedaj mir. V izbi je spal kanonik, deklč pa je sedelo pri oknu, in naudajala jo je zadovoljnost čiste vesti in sosebno prijetna zavest, da je storila dobro in Bogu ljubo dejanje. Časih se je ozrla po bledem obrazu bolnega kanonika, in iz nje očesa so zasijali žarki sramežljive prve ljubezni, ki je bila nad vse čista, ali vender takd brezupna! Obraz bolnikov se ji je zdel danes še bledejši, prav kakor bi ne bilo kaplje krvi v njem. In v spanji se mu je sedaj in sedaj pretreslo teld, ker ga je izvestno bodlo po rameni. Ko se naposled vzbudi, pokliče s trudnim glasom dekleta k sebi in izpregovon.
»Pojdi, Katarina, stopi pred hišo in ozrl se v dolino proti Lu-Činam !«
»In kaj naj storim potem?«
»Tvoje okö ugleda tolpo hlapcev! Težke muškete nosijo in na lancih vodijo s sabo lovske pse. Semkaj gredöt Stopi pred hišo in videla bodeš, da je takd!«
Katarina stopi pred hišo. In ko pogleda v dolino proti Lučinam, vleče se Čez lučinske senožeti četa grajskih hlapcev. In res nosijo s seboj težke muškete, in tolpa lovskih psov jih spremlja. Bili so še globoko v dolini in imeli še mnogo hodä, sosebno ker jih je zadr-žavala pesjad, ki je hotela vsak hip udariti za sledom. Zašibč se deklici kolena, in takd se prestraši, da ji mrzel znoj oblije čelo.
»Že umira!« vzdihnila je, »in njega duša se že seli na dni svet, ker bi sicer ne vedel, da prihajajo hlapci. Moj Bog. že umira!«
Strahoma stopi zopet v hišo. Mirno leži kanonik na postelji, a njega obraz že kaže tiste čudne poteze, ki se prikazujejo kot ozna-njevalke smrti nekaj časa pred usodnim zadnjim trenutkom.
»Ali si jih ugledala?« vpraša jo.
»Po stezi proti Lučinam gredö, vender takö hitro jih še ne bode!«
»In pse imajo s sabo, moje belopisane lovske pse?«
»Tudi te imajo s sabo!«
»Oj, Še jedenkrat mi daj, ljubi Bog, da jih začujem goneče po zelenem logu in da tudi zaslišim zategle glasove iz zavitega lovskega rogu!«
Natd še izpregovon': »Sčdi k meni, Katarina! Danes mi je takö dobro, in bolečine so mi odlegle! Vsemu svetu odpuščam in tudi tebi odpuščam, dasi nečeš spokoriti zakrknelega srca. Sčdi k postelji in podaj mi roko, da mi tudi ti odpuščaš, če te je morda užalila trda moja beseda!«
Prinesla je stol in sedla tik postelje. Izpod odeje dvigne kanonik roko: drobna je kakor suha vejica na jesenskem drevesi. Deklč bi se najrajši razjokalo, ko je ugledalo to roko.
»Podaj mi roko!« povzame bolnik iz nova, »da mi odpuščaš, kakor odpuščam jaz tebi! Ne jokaj se 1 Danes mi je odleglo, in takö lahko se mi čuti teld, da bi kär odplul ž njim pod visoko nebd pred prestol svojega in tvojega Boga. In moje srce je danes prizanesljivo, in nikomur ne želim zla, nI očetu nI bratom tvojim, ki so me hoteli umoriti. Nečem jih izdati in sodbo prepuščam našemu Jezusu, ki je umrl takö za pravovernike kakor za krivoverce. Saj smo z evange-lijčani tudi mi ravnali trdo, dostikrat pretrdo, zakaj trdosti in krutosti ni učil naš Odrešenik. Torej odpuščam tvojcem in le želim, da bi jih dohitela božja milost na poti življenja!«
Rahlo je položil svojo roko na njeno, in ko se deklč ihtč skloni k njemu, začuti Amand, kakd mu padajo nje gorke solze po prstih.
»Ali v vaši hiši,« nadaljeval je, »vender ne morem ostati. Izprašal sem vest, in ta mi pravi, da moram oditi, če naj ostanem zvest oltarju, kateremu sem se posvetil.«
»Saj vam ne bodo več stregli po življenji l In sedaj ne prebijete dolge tc poti, ker ste takd bolni, takd slabotni! Pri nas se vam nič ne zgodi, in grajske hlapce si lahko obdržite za stražo!«
»Ni mi za življenje,« odgovori ji on zamolklo, »ker vem, da me varuje božja roka.«
»In zakaj nečete ostati ?« vpraša Katarina in se nehotč zardi, da je kakor roža cvetoča.
»Morda sem že grešil, in ker ni izpovednika, zakaj bi se ne izpovedal tebi? Greši se v dejanjih, toda Še mnogo več se greši v mislih. In takd sem grešil tudi jaz, najsi sem brez moči ležal na tem ležišči. Mesd je bilo slabo, ali duh je bil še slabši.«
Umolknil je, in tudi deklč se ni upalo izpregovoriti.
»Prav ni bilo,« pričel je zopet, »ali grešila si nezavedno, ko si v prešli noči pritiskala svoje lice k mojemu obrazu. In čutilo se mi je tvoje lice kakor voljan in mehak žamet, in pregrešen ogenj mi je prepregel dušo, in premagala me je moč satanova, ki nam, božjim služabnikom, neprestano nastavlja mreže svoje. Ko ste me iz mraza prenesli v izbo, tedaj sem hitro zaspal in imel sem čudne sanje. Prišel je pdme angelj božji in me vzel v visočino, iz katere sem gledal globoko pddse na veličastno cerkev Svetega Petra in na starodavno mesto, katero je okolo nje. Na migljaj angeljev se otvori kupola božjega hrama, in jaz ugledam na rdečem prestolu rimskega papeža, in kardinali v rdečih oblekah ga obkrožajo. In sveče gorč pri oltarjih, in služijo se svete maše. V višini sem bil, ali vender sem lahko opazil vsako črtico na obrazih. Resnega obraza je bil sveti oče, in resne obraze so kazali tudi njega kardinali. Pred rimskim papežem sem videl klečočega mladega človeka, in proseče je dvigal roke proti prestolu, kjer je sedčl cerkve poglavar in kazal s svojim vedenjem, da mu ni všeč prošnja mladeničeva. ,Česa prosi ?' vprašam svojega spremljevalca. Odgovoril mi je: ,Načelnika svete cerkve, ki je prav sedaj v tolikih stiskah, prosi, da bi mu dovolil vzeti žensko v zakon/ In vprašal sem: ,Zakaj se mu to ne dovoli ?' Tedaj mi je že težko prihajalo srce, in ko sem vprašal angelja, zakaj se prosilcu prošnja ne usliši, nisem si upal pogledati njega zornega nebeškega obličja. — ,Kakd naj se mu dovoli, ko je prošnjik pomaziljen z oljem Gospodovim in je že
sklenil zakon s sveto cerkvijo!' — Utripalo mi je srce, da sem menil zdajci umreti, ko sem začul ta odgovor angeljev. ,Kdo je?- vprašam še; ,dolgi, rumeni lasjč mu prikrivajo obraz, da ga ne morem spoznati, tega brezvestnega mašnika, dasi mi je znana njega podoba in dasi sem ga moral že kje videti!' — ,Videl si ga že,' odgovori angelj, ,ali spustiva se niže, da spoznaš tistega, ki v teh bridkih dobah hoče pohujšanje dajati v cerkvi sami.' — Plula sva nizdolu in obstala tikoma nad cerkvijo Svetega Petra. Na rdečem prestolu je še vedno sedel sveti oče, in obkrožali so ga njega rdeči kardinali. Pobožna množica je polnila sveti prostor, in sveče so gorele pri oltarjih, in svete maše so se opravljale. Pred rimskim papežem pa je klečal mladi mašnik in prosil, da bi se mu dovolilo vzeti žensko v zakon. In ko je dvignil obraz proti poglavarju svete cerkve, spoznal sem ta obrazi Ugledal sem kanonika Amanda, kakd je prosil rimskega papeža, da bi mu privolil skleniti zvezo, ki je prepovedana služabnikom Gospodovim! Obšla me je tolika groza, da sem se zdajci vzbudil. Vidiš, to so bile moje sanje!«
V nji pa je vzkipelo luteranstvo, in odločno mu je odgovorila: »Te sanje niso bile od Bogd, temveč od peklenskega zmaja! Nikjer v Pismu ne stoji, da bi si ne smel služabnik božji poiskati družice, kakor jo je Bog dal tudi Adamu v raji. Vsaj takd so govorili dni, ki so učeni in poznajo Sveto pismo od prve do zadnje besede!«
»Krivoverstvo govori iz tebe,« deje kanonik, »toda govorila bi drugače, da zajemaš iz čistega in neskaljenega vira prave vere. O moj Bog, krivoverstvo še globoko tiči v tebi, zatd govoriš takd!«
»Pripovedovali so mi tudi« — deklica se ni hotela udati brez upora — »dostikrat so mi pripovedovali, da so se mašniki v prvih Časih krščanstva tudi ženili. In sodil bi človek, da je bilo tedaj ustno poročilo svete vere Živejše negoli sedaj, ko malone že vsak človek uči svojo vero. Ali takrat so se mašniki ženili, in tudi rimski papež jim tega ni branil.«
»Ti nosiš satana na jeziku, deklina!« razljuti se kanonik, »in drugega ti nečem odgovarjati nego: mulier taceat in ecclesia! To pa se pravi po naše: ženska mdlči v cerkvi! Ali s tabo se ne prepiram več — pot mi je določena! Na stezi sem, ki drži do pregrehe. In prosil sem Boga, naj mi pokaže vidno znamenje in naj mi na vse jutro pošlje moje hlapce, da me odnesd iz tega kraja. Zgodilo se je takd, in sam Bog je preprečil, da ne pride v nevarnost duša moja. Bila bi mi pač najbridkejša usoda, da bi se zaradi krivoverne ženske pogubilo večno moje vzveličanje!«
Zadnje besede je govoril sam sebi, malone šepctaje. Vender jih je začula Katarina, in vsa kri ji je zavrela k srcu, katero ji je takrat trepetalo v velikih mukah.
»Stopi zopet na plan pred hišo in poglej, ali že dohajajo! Dozdevalo se mi je, da sem jedenkrat ali dvakrat že čul pasje lajanje!*
Stopila je pred hišo. Solnce je sijalo na visokem nebu, in iz bližnjega loga so se radostno oglašale ptice pevke. V nje duši pa je bila tema, in srce ji je omahovalo pod težo tega trenutka. Oni so dohajali po zeleni tratini vkreber. Živahno so se razgovarjali ter smejoč in s surovimi kletvami gonili pse s seboj. Bili so to belopisani lovski psi kanonika Amanda.
Katarina ni učakala njih prihoda. Splašila se je surovih hlapcev in je zatd pobegnila k bolniku. Tik vrat obstane, rekoč:
»Že dohajajo in tudi pse imajo s sabo.«
»Je Ii käj rose po travi ?« vpraša Amand z živim zanimanjem.
»V kapljah visi po zelenji, da se vse lesketa od solnca.«
»Sveta nebesa, ali bi bila to gonja danes! Pa kaj hočem, ko sem vender sam v gonji, in se bleda smrt kakor razljučen pes podi za menoj 1«
Tedaj vstopi stari Konrad, kanonikov sluga.
»Na vse svetnike, Conrade!« zaječi bolnik, »kje vender tičiš toliko dnij? Kdaj sem te že pričakoval, pa te ni bilo, kakor da si do cela pozabil svojega gospodarja, sluga nezvesti!«
»Prej nisem utegnil priti,« odgovori Konrad ponižno. »Loški ranar, ki vam je prvi obezal rano, govoril je čudno, da smo se vsi prestrašili in da se je prestrašil tudi gospod oskrbnik. Poslal me je v Ljubljano po boljšega zdravnika, ki se ne napije vina vsak dan, kakor se ga nalija loški ranocelnik. In danes sem vam privedel ra-narja, ki sluje po vsi Ljubljani in je Že lečil gospoda deželnega glavarja in gospoda vicedoma!«
»Če mi Bog ne pomaga, tedaj me ne ozdravi tudi tvoj ljubljanski ranar, Conrade!«
Zdajci stopi v hišo nekdo izmed došlih hlapcev. Bil je mlad človek lepega obraza. Prišel je bržkone po ukaze gospoda kanonika. Pri vratih v sosedni izbi opazi lepo domačo hčer, in takoj se mu razvname mlado srce. Ker pa je bilo v bolnikovi sobi precej temačno, ni opazil niti bolnika niti sluge pred ležiščem. Videl je samd dekleta in kakor strela je bil pri nji, rekoč:
»Duša zlata, na tvojem obrazu vse cvetč, in takd si govorim, da bode nekaj tega cvetja tudi zäme!«
Dal si je opraviti z roko okrog nje lica, dasi je takoj vsa zbegana vzkliknila: »Pusti me! Pusti me!« Pa bi je ne bil pustil, da ji ni pomagal kanonik Amandus. Ko je zapazil grešno in drzno početje svojega hlapca, pretresel ga je srd, da takoj niti ni mogel izprego-voriti. Kakor živo oglje se mu je zažarilo okd, potem pa je zakričal: »Roko z obraza, umazani hlapec!«
V tistem hipu je odskočil prestrašeni birič in si neutegoma poiskal izhoda iz hiše.
»Ko bodemo v Loki, Conrade, spomni me tezverjadi! Dvanajst ur naj stojf na sramotnem odru, ta zverina! Ta zverina!«
Ko se umirf, zapovč slugi, naj pokliče ranocelnika. Skoro natd vstopi droben, precčj telesnat možiček in se globoko pokloni pred bolnikovo posteljo. Niti ni čakal, da bi ga kdo nagovoril, kar sam je pričel govoriti in govoril je neprestano, takd da nikdo v sobi skoro ni mogel črhniti besedice.
»Kakd je käj, reverendissime?« pričel je. »No, to rečem, takega pota nečejo več prevzeti moje kosti, in naj se na lovu ponesreči netjak samega rimskega papeža!«
Ne da bi čakal odgovora, nadaljeval je takoj: »Torej, poglejmo nekoliko, kje tiči tista rana? In po teh potih, amice, ste lazili in se plazili za divjo živalijo in po življenji ste ji stregli ? Pa vas je vsekala — ali bi storil človek drugače, če mu hočejo vzeti življenje? Vse na svetu se brani, pa bi se medved ne!«
»Ali ste donesli moja orodja?« obrne se h Konradu. »Morda bode treba käj žgati. kar bi se bilo moralo storiti že iz pričetka! Jaz, Paulus Secundus, sem vedno za to, reverendissime, da se vsaka rana najprej nekoliko izžgl, da ne požene tisto nevarno divje mesd in da ne pritisne prisad, prijatelj, prisad. Kakd nas je učil v Padovi preslavni Hieronymus Mercurialis? ,Prisad, to je smrt, prisad je gotova smrt', takd nam je govoril, in jaz Paulus Secundus, potrdim mu te besede do pičice!«
Ko mu prinesd orodja, stopi bliže in odvezuje rano. Pri tem nabere deželni fizik Paulus Secundus okrogli svoj obraz v resne gube in se vede, kakor bi iz svojega rokava zdajci lahko iztresel ali smrt ali življenje.
»Kdo pa je najprej obezal to rano?«
Tukaj se je kanoniku prvič ponudila prilika, da je izpregovoril besedo.
»Najprej« — in tu se je nesrečni kanonik plašno ozrl po tistem zdravniškem »orodji«, katero jc bil Paulus Secundus razložil tik postelje
na stolu, »najprej mi je pomagala stara ženica, bivajoča v tej hiši. Spoznä se nekoliko na rane in dobro me je obezala.«
»Dobro vas je obezala, haha! Povem vam, reverende, če obežete ranjenega vola takd, pa vam pogine kakor muha pozimi l Dobro vas je obezala I Takd govorite vsi, ki se vam niti ne sanja, kakd se v Padovi, ki je vender mati vseh zdravniških šol, obezujejo rane! Pa je že kaka stara čarovnica, ki bi najbolje dognala svoje življenje, če bi jo vrgli na grmado, natd pa zapalili ogenj pod njo! Sedaj pa kličete mene, da bi pomagal, ko je vender hudobna starka že vse pokvarila. Ali takšen je svet, povsod v mestu kakor na kmetih! Zakaj me niste prčcej poklicali?«
»Samd prvi trenutek mi je pomagala dobra ta ženska,» odgovori kanonik, »in Bog ji povrni nje trud. Takoj drugi dan je prišel grajski ranocelnik iz mesta in mi obezal rano, kakor vidite.«
»Saj sem si mislil,« zakriči Paulus Secundus, »da je to delo ma-začevo, ki ne umeje drugega, nego rožičke staviti, in še to slabo 1 Prav se vam godi, pa cepajte kakor muhe jeseni, če že nečete, da bi vas zdravili možjč, ki so bili po svetu in so se käj naučili!«
Rekši je drobni mož takd brezčutno odvijal ovoje z rane, da je kanonik Amand časih nehotč zaječal.
»Kdo bi bil takd občuten, diavolo!« zatogoti se Paulus Secundus. »Rezali so mi že mesd z živega telesa, pa sem dejal: ,Počasi režite, da bodem vsaj vedel, kakšna je ta bolečina'. Vi, reverende, menite, da je bolečina podobna bolečini, kakor je slama podobna slami. Toda temu ni takd, in kdor hoče spoznati prirodo, priuči se tudi tukaj lahko mnogočemu 1 Santa Maria, santa Maria! Ta rana mi pa ni všeč; in sam vrag vas je vlekel sčm gori, da ste prišli medvedu pod šapo! Domä bi bili ostali, domä na gradu v Loki, in tisto dobro vino bi bili pili, katero ima vaš gospod strijc v grajskih kletih! O diavolo!«
»Obežite mi iz nova rame!« odgovori kanonik trdo, »in nikar ne menite, da bodete žgali po meni. Če mi je že umreti, umrem naj v miru. Rano mi hitro obežite, mudi se mi, in Čim prej sem na poti, tem bolje bode!«
»Na kakšnem poti r« vpraša zdravnik.
»Conrade,« obrne se bolnik proti slugi, »ali ste prinesli nosilnico s sabo?« In ko mu le-ta potrdi, da so jo prinesli, dostavi: »Pripravite jo, zakaj prčcej, ko gospod fizik opravi svoje delo, odrinemo. In po zeleni Zali nizdolu me ponesite in pse spustite po sledovih, in ti, Conrade, zatrobiš mi na rog, da bode lovsko-veselo odmevalo med hojami l Takd bodi!«
»Takö bodi! Lahko je to rečeno!«, vtakne se v razgovor Paulus Secundus, »ali vprašam: čegava je odgovornost? S to rano,« izpregovoril je latinski, »s täko rano, reverende amice, ne bodeš lazil po hribovji kakor mezeg, ki prenaša tovore čez Apenine! In premilostivi knez in Škof, ki mi bogato poplača denašnjo pot, o tem sem prepričan, kaj poreče le-td? Kaj drugega nego to, da je bil deželnih stanov fizik, Paulus Secundus, nevednik in neumnik, ki je znal o medicini — Bog blagoslovi to vednost — prav toliko kakor Bileamov osel o Svetem pismu, v katerem se pripoveduje o njem! Ha, amice, mi vemo, kakd se modro živi, in zatd govorimo takd, da bodete pod to streho ostali še nekaj tednov in morda Še dlje. To pa je tudi zadnja moja beseda! Basta!«
»Moja zadnja beseda pa je,« odgovori kanonik, »da odrinem še danes. In če mi dodelč milost vsi svetniki, počival bodem Še danes na mehki postelji, kakcršnih je obilo na loškem gradu. Svojemu Bogu sem to obljubil, in ljubša mi je smrt, nego da bi prelomil to resno obljubo!«
Zdravnik je v tem izpral in očistil rano ter jo pričel iz nova obezavati.
»Pa pojdite torej!« dejal je, »ma jaz si umijem roke, jaz sem nedolžen, in, Conradc, vi ste mi priča, kakd sem modro učil kanonika, naj s takšno rano — ta rana, ta rana, Conrade, mi ni všeč! — ne hodi na dolgo pot. Priča mi bodete, če se na dolgi poti käj pripeti, ali moja krivda ne bode! Takd, sedaj je zopet dobro za nekaj časa! Ce bi hoteli mirno tu ležati in bi vas jaz nekaj dnij zaporedoma prevezaval, pa bi se skoro pokazali dobri uspehi moje učenosti. Prisad, Conrade, prisad, vi smrtni ljudje še ne veste, kaj je prisad!«
»Pripravite nosilnico!« ukaže kanonik.
»Torej je res, da odrinete?« vpraša Paulus Secundus.
»Kär najhitreje mogoče!«
»Vsi so jednaki,« obrne se deželni fizik k slugi, »veliki gospodje kakor berači. Če jih käj boli, vzdihujejo kakor šibke ženske, žgati si ne dadd in trmoglavi so kakor vol na pašil Na pot tedaj, dobro, dobro l Jaz pa ti pravim, Conrade: ruit in perniciem! Spravi moje reči in skrbi, da se mi käj skuha! Vrag naj vam s praznim želodcem lazi po tem gorovji!«
Nejevoljno odide iz sobice.
(Dalje prihodnjič.)
Novi Rim in ostanki starega Rima.
Spisal S. Rutar. (Konec.)
V.
ojim se, da je to predrobnostno razkladanje že utrudilo marsikaterega bralca in da mnogokdo že nestrpno vprašuje: »Kje pa je vender stari Rim?« — No, nekaj smo ga Že videli na svojem potovanji po novem Rimu. Najprej se nam je pokazal steber Marka Avrelija na »piazza Colon na«, ki kaže na trakovih, poševno zavitih proti vrhu, vzbočene podobe iz boja Rimljanov z Markomani in Kvadi. Steber in podobe, vse je posneto po »Trajanovcm stebru« (podobe iz daciške vojne), ki se dviga na trgu »Forum Trajanum« na levici zadi za palačo »Venezia«. Tudi »panteon«, svetišče vseh bogov (sedaj cerkev M. B. posvečena), navedli smo že nekolikokrat. To poslopje in Jupitrov tempelj v Spletu sta jedini dve poslopji, ki sta ostali izza rimljanskih Časov vedno pod tisto streho. Panteon je veličastna kupola, ki jc na sredi od zgoraj odprta. Skozi to jedino odprtino dobiva vse poslopje zadostno razsvetljavo, vender tudi izpodncbna mokrota pada ravno v sredo cerkve ter se po luknjicah odceja pod zemljo. Po obliki tega svetišča so sezidali mnogo drugih poslopij v Rimu in po drugih mestih (n. pr. cerkev sv. Frančiška Pavlanskega v Napolji). V pan-teonu sta pokopana Raffael Sanzio in Viktor Emanuel II.
Tudi mimo Angeljskega gradu smo hodili že večkrat. Kakor znano, bil je to prvotno nagrobni spomenik cesarja Hadrijana (»moles Hadriani«), a papeži so ga izpremenili v močno trdnjavo, obkolili ga s štirimi bastijami in oborožili s 100 topovi, iz katerih so streljali marmornate krogle raznega kalibra, kakeršne se vidijo še sedaj na nekem dvorišči, zložene v piramide. Zvezali so trdnjavo po utrjenem hodniku z Vatikanom ter naredili v Angeljskem gradu sebi in kardinalom pripravna stanovanja. Vselej, ko so se Rimljani uprli, ali pa kadar so prihruli zunanji sovražniki v Rim, umeknili so se papeži s svojim spremstvom v to trdnjavo in tu prebili marsikatero oblego. Sedanje ime je dobila odtod, ker stoji vrhu nje bronast angelj (prejšnji je bil od marmorja) z velikanskim mečem, katerega vtika v nožnice. Legenda namreč pripoveduje, da je papež Gregor leta 590. priredil veliko procesijo iz Vatikana k cerkvi »Ara coeli«, da bi mestu
izprosil rešitev od strahovite kuge. Ko je prišla procesija na most, ugledal je papež angelja, kakd je vtikal meč v nožnice, in tedaj je kuga hipoma prestala. O grobu Hadrijanovem in njega rodovine (Antonina Pija) ni sedaj več sledu. Pač pa kažejo strahovite ječe, v katerih so vzdihali Cagliostro, Benvenuto Cellini, Giordano Brunno in Beatrice Cenci, kateri je dal papež Klement VIII. (Aldobrandini) dnč u. septembra 1599. na Angeljskem mostu glavo odsekati. — Od ličnega nagrobnega spomenika cesarja Avgusta se vidijo sedaj le še ubožni ostanki za cerkvico Sv. Jeronima, tam, kjer se dviga ponosna rotunda »Teatro Umberto».
Kdor pa hoče videti največ ostankov starega Rima, mora poiskati bolj skrite ulice v južnem delu sedanjega mesta. Tam na vzhodnem podnožji Kapitolina pridemo do Rimskega trga — Forum Romanum —, ki je sedaj popolnoma odkrit. Dvakrat takd je dolg kakor »piazza Colonna« in leži okolo 12 vi pod sosednim površjem sedanjih ulic (le 10 vi nad morsko gladino). Kdor pa misli dobiti tu käj lepega, käj staremu trgu podobnega, ta se bridko vara. Vse je polomljeno, vse razdejano, malone vse uničeno. Jedini slavolok Septimija Severa še stoji ves pokonci, dasi je tudi ta zeld zeld poškodovan. Poleg njega stoji še sedem korintskih stebrov Saturnovega svetišča, najstarejšega templja na foru. O poznejših svetiščih Konkordije (na čast sprave med patriciji in plebejci), Vespazijana in Tita ter dvanajstih kapitolinskih bogov (»Deorum consentium«) iz dobe, ko se je že pa-ganstvo umikalo krščanstvu, vidimo le še nekaj posameznih stebrov. Od templjev Kastorja in Poluksa ter Veste ni ostalo drugega nego stavbišče, kjer sta stala, prav takd od Avgustovega svetišča. »Zlati miljnik« je popolnoma izginil, in od govornice (»rostra«) stojč le še temelji. Blizu nje pa se dviga steber cesarja Foke (Phokas), katerega so postavili njemu na čast leta 608. Še najbolje se poznä kameniti tlak Julijske bazilike, tistega javnega poslopja, ki je rabilo za sodne obravnave in za prodajalnice. Na tlakovih ploščah so začrtane razne podobe ljudij in živalij, potem igrače (med njimi tudi »trija« ali »špana«), kar nam dokazuje, da je mnogo postopačev polegalo po njih. Prav dobro se vidi »cloaca maxima«, katero so na jednem mestu odkopali in omrežili. Še bolje je ohranjen »atrium Vestae« in bližnja stanovanja vestalk, katera so šele nedavno odgrebli izpod zemlje. Popolnoma pa so ohranjena poslopja na severni strani fora (Basilica Constantina, Career Mamertinus i. t. d.), ker so bila izpremenjena v cerkve ali pa so rabila za druge javne potrebe.
Od fora dalje proti vzhodu pridemo skozi Titov slavolok do Koloseja ali »Amfitheatrum Flavium«. To velikansko poslopje, ki je imelo prostora 75.000 gledalcem, bilo je takd trdno sezidano od samega rezanega kamenja, da še sedaj njega večji del stoji' pokonci; le na južni strani je zeld porušeno. Kdor se popnč na vrh stopniških redov in pregleda od zgoraj doli vse poslopje, ta šele pojmi, kakd ogromno je bilo to igrališče, kjer so gorele Neronove plamenice in kjer so afričanske zverine raztrgale toliko navdušenih kristjanov. V spomin teh mučenikov je blizu vhoda postavljen kamenit križ s popolnimi odpustki. Pred Kolosejem se vidijo ostanki rimskega vodometa (»meta sudans«), ki je moral biti podoben dnim vodometom, kateri mečejo v odstavkih voden žarek v zrak, da pada kakor skakalec nizdolu. Blizu tega vodometa stoji' Konstantinov slavolok, ki pa nima več svojega najlepšega nakrasa. Zadi za Kolosejem kažejo uborne ostanke Titovih term, ki pa se ne morejo meriti z Dioklecijanovimi, kamoli s Karakalovimi.
Najžalostnejši vtisek pa napravljajo razvaline na Palatinu. Tam, kjer je vladala nekdaj slava in mogočnost, ki se je jednaČila bogovom; tam, kjer se je šopiril blišč, kras in sijaj, tam so sedaj zgolj brlogi in najpripravnejša ležišča za lisjake in jazbece, ko bi jih käj bilo. Na jugozapadnem oglu Še kažejo ostanke najstarejšega mestnega ozidja — Roma quadrata — in po dolini spodaj okolo griča, pravijo, da je potegnil Romul s plugom brazdo, ko je določeval obmirje večnemu mestu. Nekaj više proti severu je stala Tiberijeva palača in na severo-zapadnem robu Kaligulova, ki je potrebovala za svoje temelje že prav močnih podzidij in obokov. Nekamo sredi Palatina je stala »domus Julia«, izvestno najelegantnejše poslopje na vsem griči. Še sedaj se Čudimo njih lepim sobam s krasnimi slikami na stenah. Nekoliko bolj proti vzhodu je stalo svetišče Jupitra zmagovalca, od tega proti severu pa najstarejši tempelj Jupitra Statorja. Blizu teh dveh so bili razni trikliniji, tabliniji, ninfeji, bazilike, portiki i. t. d. Blizu vzhodnega roba se je dvigala ponosna »domus Augusta« in Neronova »zlata hiša«. Poleg nje se vleče od severa proti jugu »Stadium«, katerega so šele lani popolnoma odkopali. Jugovzhodni rob je krasil »septizo-nium«, sedemnadstropno stolpu podobno poslopje, katero je dal sezidati Septimij Sever. Ob južnem obronku Palatina je stala »exedra« in nekoliko dalje »paedagogion« za moško mladino. Na zapadnem podnožji še vedno kažejo prirodno otlino, kjer je baje volčiča dojila Ro-mula in Rema.
In od vse te slave, vsega tega krasa, kaj je ostalo do denašnjega dnč? Nič drugega nego razvaline, podrti ali okrnjeni zidovi in nekaj podzemeljskih hodnikov (kryptoportici). ki so rabili nekaj za podzidje omenjenim palačam, nekaj kot hladna izprehajališča, ko je bilo zgoraj prevroče. Na mnogih krajih takih hodnikov so imeli tudi stražarji svoja stanovanja. Sedaj so odprli od zgoraj doli preduhe v te hodnike, da dobivajo solnčno svetlobo in da lahko brez nevarnosti hodijo po njih. Takih ograjenih preduhov je na Palatinu vse polno. Drugje so pa le na pol zasuti ostanki takih kriptoportikov in popolnoma podobni so že omenjenim brlogom. Tam doli spodaj na južni strani, kjer je bil nekdaj sloveči »circus maximus«, dvigajo se sedaj zgolj smrdeče tvornice, med katerimi sta skrita Janov slavolok in »forum Boarium« ; a dnostran je židovsko pokopališče! Malokje najdeš še košček marmornate plošče, okrnjen kapitel aH odtrupljen del kipov. Jedina priča nekdanjega blišča so že omenjene freske v Julijini hiši. Pač hudo so se osvetilc kartaginske razvaline rimskim mogotcem, in kakor Marij na ruševinah Kartagine. takd bi človek tudi na Palatinu lahko recitiral znani: »'Ivwst«t rjaap!«
Na severni strani fora so se potem vrstili cesarski trgi — fora Caesarum — in sicer počenši od Konstantinove bazilike proti severo-zapadu najprej Vespazijanov, potem Nervov, Avgustov in naposled Trajanov trg. Od vseh teh pa se vidi dandcnašnji le malo ostankov, ker so zazidani med raznimi hišami. Le ostanki svetišča Marta maščevalca (Martis Ultoris) na vzhodni strani Avgustovcga trga se poznajo še precčj dobro, in »Basilica Ulpia« na Forum Traiani je odgrebena do tal, vsaj v svojem srednjem delu. Vsi ostali deli tega največjega cesarskega trga so nekaj skrite pod hišami, nekaj pa še pod zemljo. Nad njim se dviga srednjeveški stolp »Torre delle Milizie«, ki stoji baje prav ondu kakor Neronov stolp, s katerega je ta okrutnež gledal, kakd gori Rim. Med tem stolpom in Kvirinalom so odkopali leta 1873. ostanek nekdanjega rimskega ozidja, ki je bilo izvedeno za Servija Tulija. In koncem Kvirinala so stale preimenitne Dijoklecijanove terme, ki so bile tolike, da stojč sedaj na njih stavbišči štiri cerkve, ločene druga od druge, in še mnogo drugih poslopij, v katerih so sedaj šole, sirotišnica, närodni muzej i. t. d. Od starega poslopja pa je sedaj videti le malo, takd da lajik nikakor ne more spoznati prvotne oblike teh term. Nasprotno pa so Karakalove terme ob cesti Sv. Sebastijana ohranjene še preečj. V njih vidimo ne samd lepa mozajiška tla, nego tudi lahko razločujemo posamezne oddelke nekdanjega kopališča, n. pr. frigidarium, tepidarium, calidarium, sudarium i. t. d.
To je vse, kar se je večjega ohranilo od starega Rima. Omenili bi lahko že nekaj manjših spomenikov, n. pr. jedne strani Neptunovega svetišča blizu panteona (tam kjer je sedaj borsa), Pompejevega in Marcelovega gledališča blizu palače Orsini, Fortuninega in Soln-čevega svetišča blizu mosta »Ponte rotto« (stari »pons sublicius«)i.t.d. Ali vse to nam ne podaja nikakeršne celotne slike, in pri marsikaterih tukaj omenjenih poslopjih niti ni dognano, čemu so bila, odnosno komu so bila posvečena. Vse druge zgradbe nekdanjega Rima pa so ali popolnoma zazidane, ali pa takd porušene, da se njih ostanki ne dvigajo nad sedanja tla. Pač ogromna je morala biti moč in neopisna besnost sovražnikov, ki je razdejala takd trdna, skoro v skalo izpre-menjena zidovja in razbila meter ali še bolj debele granitne stebre! Se žalostnejši pogled se ti pokaže na včliki cesti stare Italije, »Via Appia«, ki drži iz Rima mimo Sv. Sebastijana naravnost tja doli proti Albanu. Ob tej cesti je stalo vse polno nagrobnih spomenikov, t. j. večjih ali manjših zgradeb razne oblike in razne višine, kakeršne vidiš tudi sedaj na italijanskih pokopališčih. Večinoma so bile te zgradbe podobne majhnim svetiščem, štirioglatim in okroglim, ali pa piramidam. Najimenitnejši tak nagrobni spomenik je bil Cecilije Metele, majhna rotunda, ki se je ohranila še precčj dobro. Še imenitnejšc pokopališče je bilo nekoliko dalje pri takd imenovanem »Torte Borgiana«, ker so tu pokopavali sežgane in cele mrliče, najprej pagane, potem pa kristjane na zasebnem zemljišči, ki se je izpremenilo pozneje v javno.
Da bode slika o nekdanjem Rimu popolnejša, naj dodam še nekaj malega o katakombah. Katakombe niso bile iz početka nič drugega nego peščene jame, »arenaria«, zakaj i stari i sedanji Rimljani so kopali pesek pod zemljo, in da se jim strop ni udri, pustili so časih pokončen steber za podporo. V te jame so pokopavali prvi kristjani svoje mrtvece od I.—V. stoletja. Skoro so začeli dolbsti tudi nove jame, napravljali so podzemeljske sobice (»ebicularia«), okolo katerih je bilo vse polno ponar, namenjenih za sarkofage. Dalje so izdolbli ozke hodnike (dve osebi gresta komaj vzpored po njih) in po teh so pokopavali svoje mrliče kakor plasti drugega vrhu drugega v desetih do dvanajstih vrstah. Ko že ni bilo prostora, kopali so še dalje hodnike, ali ker jim je bilo predaleč, da bi izkopano tvarino spravljali na dan, zasipavali so sproti stare hodnike, ko so kopali nove. Da se jim strop ni udri, napravili so tu pa tam zidane stebre, in sicer okolo mrtvaških krst, ki so takd ostale zazidane in skrite. Te zazidane grobe in dne po zasutih hodnikih sedaj raziskujejo in jedino v njih še dobč kaj izvirnega, ker so vse druge katakombe Gotje
popolnoma razdejali. Grobe so stari kristjani zapirali spredaj z marmornatimi ploščami, katerim so vdolbli ime in stan dotičnega pokojnika, sosebno pa monogram Kristov ali drug simboliški znak krščanski. Te plošče so sedaj večinoma pobrali iz katakomb in jih prenesli v Late-ranski muzej, takd da se ni treba nikomur truditi po tesnih katakombah. Vse sobice pa so bile slikane, in sicer každ te podobe razne svetopisemske dogodke, n. pr. Čisto Suzano, daritev Abrahamovo, tri mladeniče v zakurjeni peči, M. B. z detetom in preroke i. t. d. Mnogokrat se vidi tudi vsa družina pokojnikova, in nad njo plava podoba, ki moli proti nebesom (imenujejo jo »orans«), t. j. duša rajnikova, ki prosi vzveličanja ostalim rodovincem.
Rim ima torej žalostno minulost in neveselo sedanjost. Pri vsakem koraku skozi »večno mesto« smo bolj iznenadejani, razčarani. O nekdanjih Rimljanih z njih neukrotno voljo in neizprosno krepostjo ni sedaj ni duha nI sluha. Tudi staroslavni Tiber ni nič drugega nego leno tekoča kaluža, ki ne more navdušiti nikogar. Po vseh mnogo-brojnih zbirkah ne opaziš nI jedne cele, nepoškodovane sohe (izimši kapitolinsko Venero, katero so našli zazidano nekje v vrtni pregradi) in skoro niti jednega izvirnega kipa starih mojstrov (izimši Laokoonovo skupino, ki pa je močno prenovljena, in dva, tri v närodnem muzeji), vse drugo so le kopije poznejših, kolikor toliko vrednih kiparjev. Vse je popravljeno in zakrpano ter navadno prav slabo obnovljeno. Vender napravljajo te skrpane stvari še vedno boljši vtisek nego strašno okrnjeni in odtrupljeni kipi, kakerŠne ima »Museo nazionale«, kjer načeloma nečejo ničesar popravljati in nadomeščati.
Že Goetheju je bilo žal, da ni videl Rima v mladosti in da ga ni vodil noben razumnik po njem. In prav to priznava malone vsakdo, kdor pride v zrelih letih v večno mesto; do malega vsakomur je skoro žal, da je videl Rim in ga spoznal, zakaj ta »bridki sad spoznanja« mu uniči vse jasne podobe, vse idejale, katere si je morda še ohranil izza mladosti! —
Svatba na Selih.
Povest. Spisal Podgoričan. (Dalje.)
X.
rihodnje nedelje sta bila Leniča in Rakar prvič oklicana. Ženin je bil vesel, nevesta pa se je kar stresla, ko je raz lečo zaslišala svoje ime. Zazdelo se ji je, kakor bi ji bil kdo potisnil mrzel, oster nož v srce. Prosila je bila očeta, naj počaka vsaj še teden dnij, toda oče jc bil neizprosen; šel je k župniku, in v nedeljo je bil prvi oklic. In zapretil ji je oče, naj se več ne upira, zakaj lcujala se je dovolj dolgo, sedaj pa je čas, da je pametna, sicer bi napel drugačne strune. In udati se jc morala, zakaj vedela je, da je oče svojeglav kakor malokdo. Upala pa je še vender, da se vse predrugači, ako se vrne Egidij, ali pa če vsaj piše. Čudno se ji je zdelo, da ni bilo nobenega pisma, in večkrat je na nje prošnjo gazil Matija na laško pošto, toda vselej zaman, zakaj pismo je bilo le predobro shranjeno, drugega pa bilo ni. Upanje se ji je vzbujalo čimdalje bolj, da pride namesto pisma Egidij sam, kar bi bilo tem bolje.
K Dragarju so prišli šivilja, krojač in čevljar. Šivalo in razbijalo se je podnevi in ponoči. Blag»! jc nakupila mati sama, ker Leniča ni hotela iti v Lašiče. Bilo je mnogo šale in smeha pri Dragarji zlasti zvečer, ko je bilo polno vasovalcev; za Lenico pa so bili žalostni dnevi in bridke noči brez spanja. Vest ji je očitala, da se je izneverila svoji obljubi. Često je hotela vse povedati Rakarju in ga naprositi, naj ustopi od ženitve. Vender se ni mogla odločiti do tega. Jedina mati je bila, kateri je mogla povedati, kaj jo teži, toda kaj, ko je vedela, da mati na očetovo delo in nedelo nima nikakeršnega vpliva, ker dela oče po svoji volji in ne dopusti, da bi ženske sezale v njega gospodarstvo!
Ljudje pa so govorili, da zakon ne bode srečen, ker nevesta ne pokaže veselega lica, celd ne tedaj, ko so ženske najbolj vesele. In ugibali so, zakaj je taka. Oče in mati sta se delala, kakor bi ne videla ničesar, in pazila sta. da so se hitro izvrševale vse priprave. Oba sta bila jednih mislij, da boljšega moža za Lenico ni, nego je Rakar.
Bilo je teden dnij pred svatbo. Mati in Leniča sta sedeli sami v sobici.
»Leniča, ta teden še si deklica, potem pa nikdar več,» mčni mati.
Leniča ne odgoyori, ampak zaihti na glas.
»Ej, ne jokaj se zatd! Tudi jaz sem se jokala, pa ni tako hudo; še nikdar se mi ni tožilo po dekliških letih.«
Leniči pa se zdi sedaj najugodnejša prilika izpregovoriti z materjo in ji povedati, da ne more vzeti Rakarja, dokler živi Egidij.
»Mati, ljuba mati!« pravi brezupno ter pogleda mater ljubeče in proseče.
»Kaj je, kaj hočeš?«
»Oh, saj veste, obljubila sem se Egidiju!«
»Egidij je vender mrtev, kaj te sedaj skrbi?«
»Mati, to ni res!«
»Takd govorč vsi, in slišala si že pač sama.«
»Slišala že, toda res vendcrle ni. Mati, pomagajte mi in pregovorite očeta, naj me odpovedd Rakarju!«
»Saj ne blazniš menda? Pomisli, ali je mogoče käj takega? Kaj bi dejal Rakar? Kaj ljudje? Oh, sramote! S prstom bi kazali za tabo, za mano, za očetom — saj jih poznaš!«
Toda materino govorjenje ni prepričalo hčere prav nič.
»Mati, obljuba mi je več nego vsa sramota! Prosite očeta, če hočete, da sem kdaj srečna!« Proseče dvigne sklenjene roke.
Materi se hči malone zasmili; pomagala bi ji, če bi se le dalo.
»Leniča, poslušaj in ne jokaj se! Ne misli sedaj na nikogar drugega nego na Rakarja.«
»Mati, njega že ne vzamem 1 Ako mi nečete pomagati vi, po-morem si sama, bodisi kar hoče. Egidij živi, in njegova bodem! Rakar naj si poišče druge neveste!«
Materi se zaiskrč solze v oččh, solze usmiljenosti, ljubezni in strahu. Ljubila je svojo hčer in bala se je zänjo, če bi bila primorana vzeti neljubega ženina. Bala se je svojega možd in tudi tega, da bi si Leniča v brezupnosti česa ne storila.
Premišlja, kaj bi ukrenila, da bi se izšlo vse srečno. Moža pregovoriti je vedela, da ne more; naposled se vender domisli nečesa, kar se ji zdi najbolje.
Zvečer, ko sta z možem samä, razloži mu vse natančno, kaj misli in pravi Leniča ter mu izrazi bojazen, da Leniča ne bode hotela z Rakarjem v cerkev ali pa da si käj stori.
Toda ženino govorjenje ne vzbudi v moževem srci ljubezni, ampak srd in jezo. Misel, da mu utegne hči narediti v cerkvi sramoto, zdi se mu najstrašnejša. Käj takega bi nc prebil!
»Ha, to naj mi stori, in potem jo zapodim z bičem po svetu ! Pa ne, tega že ne bode! Pretepem jo in ji izbijem tisto kleto misel na lovca iz glave! Ha, nalašč ji povem, da sem dobil tisto pismo v roko!«
»Ne stdri tega in slušaj mene !<
»Ti ne veš ničesar. Potuho ji daješ!«
»Poslušaj me in potem bodeš videl, ali je takd prav, kakor pravim, ali ne!«
»Torej govori; pa saj vem, da ne veš ničesar pametnega!«
»Leniča se je Egidiju obljubila in kakor trdi, more jo le njega smrt odvezati obljube. Leniča pa ne verjame, da bi bil lovec mrtev. Naprosi župana Zvonca, naj pride k nam in naj povč, da je umrl lovec Egidij; potem bode menda verjela in se ne bode več branila Rakarja.«
»Eh, kaj je treba tega in razkladati drugim ljudem, da se bodo smijali! Saj mora itak storiti, kar jaz hočem.«
»Prav, le stdri vse po svoji trmi, toda če Leniča potem käj stori, pripiši sam sebi! Sedaj te je sram povedati jednemu človeku, potem bodo vedeli vsi ljudje.«
»Mdlči!«
»Molčala sem ti dvajset let in niti tega me ne slušaš, kar ti svetujem danes. Ako hočeš dobro sebi in hčeri, stdri to!«
Dragar ne reče ničesar, za dva dni pa res pride župan Zvoncc na Sela, naravnost k Dragarju.
»Kaj pa ti tod, Zvonec, v tem snegu in tej zimi?« nagovori ga Dragarica nekamo razveseljena.
»Eh, opravki, zgolj opravki. V Osredku sem bil in sem se gredč zglasil pri vas, da vidim, kaj ste vse napravili za svatbo, in da se käj pomeniva s starim. Kje je?«
»Le počakaj! Precej pride; bržkone je kje v hlevu. No, kaj novega ?«
»Snega in mraza dosti, pa ženijo se takd, da bi se človek malone na starost še jedenkrat začel, ako bi ga katera marala. Kaj pa vaša Leniča, ali se smeje ali joka ? Käj imaš rada Rakarja ?« vpraša Lenico.
Dekle povesi glavo, da bi ne videl solz, ki ji igrajo v očeh.
»Nekaj hudo se ji zdi, ker pojde z doma in ker ne bode več dekle,« odgovori mati.
Natd pa stopi Dragar v hišo, ker je zvedel, da je prišel Zvonec.
»O, o, Zvonec, ti tukaj?«
»Ponujat sem se prišel na svatbo, ker me 'sami nečete.«
»Kär pridi, da bodeva midva trčila in se zasukala; mladi svet bode vsaj videl, kakd smo se mi sukali nekdaj.«
»Lahko si dobre volje, ker oddaš hčer takd dobro.«
»Ali je še kaj vojske, ali bereš käj ?«
»Turka so že ukrotili.«
»Ali je še käj vojakov tam iz našega kraja?« vpraša Dragarica.
»Vsi so prišli, samd tista dva ne, ki sta ubita, to sta Čopov hlapec in graščinski lovec, ki je bil tukaj-le na Podmolu « Zadnje besede dobro poudari.
»Kaj? Lovec je ubit?« vpraša Dragarica začudena. »Torej je venderle res, kar govorč? Glejte, glejte, takd mlad in čvrst, pa ga ni več!«
»Ali bode pa tisti vesel, ki pride na njega mesto!* mčni Dragar.
»Kje pa je sedaj njegova mati?«
»Na Čušperku. Kakor bi vedela, da ne pride sin več nazaj; prej je šla s Podmola,« povč Dragarica.
»Torej ubit, mrtev!« šepne Leniča, in bridek vzdih se ji izvije. Pogleda mater, kakor bi hotela reči: »Käj ne, to je za vasi?« In takrat vidi na materinem obrazu nekovo zadovoljnost, katera jo uža-losti še bolj. Res je bila sedaj prosta, da je lahko storila, kar sta hotela oče in mati, ali za to dvojbeno prostost je izgubila človeka, katerega je ljubila od vsega srca. Mirna je bila sedaj nje vest, ali srce ji je tožilo. Zupanovim besedam je verjela in vedela je, zakaj jc zaman čakala odgovora.
»Vidiš, Leniča, ali ti nisem pravila? Ali sedaj verjameš, da je mrtev?« izpregovorf mati, ko odideta Zvonec in oče.
»Moram verjeti.«
»No, ali se bodeš šc branila Rakarja ?«
»Sedaj itak nič ne pomaga. Vzamem ga, pa nikar ne mislite, da rada ali celo iz ljubezni.«
»Eh, kaj je treba ljubezni k temu! Ko bodeta skupaj, privadiš se mu in rada ga bodeš imela, morda še bolj nego Egidija.«
»To bodete videli 1 Sedaj me pa ne mučite več! Obljubila sem vam vzeti Rakarja, in toliko je menda dosti.«
»Dosti! Nama z očetom ne moreš bolj ustreči, nego če vzameš Rakarja. Še nekaj dnij, in gospodinja bodeš, potem pa skoro pozabiš lovca, ki ti je prizadejal toliko skrbi' in žalosti.«
Leniča ne odgovori ničesar, ampak obriše si solze in grč iz hiše.
Takd sta prepričala oče in mati Lenico, da je nje ljubi Egidij mrtev. Sedaj jc bila voljna vzeti Rakarja.
(Koncc prihodnjič.)
Herondovi mimiambi.
Spisal R. Perušek. (Dalje.)
menili smo že, da je drugi mimiamb nekakšen pendant prvi sliki. Batar (Battaros) je cined in se nič ne sramuje tega nečastnega posla. Bogat pomorski trgovec je najbrže pijan prilomastil v njegov zavod (kakor so Še dandanes pomorščaki surovi posetniki takih zavodov), storil nekaj škode in vrhu tega grdo ravnal z jedno njegovih hra-njenic. Batar käj zgovorno toži Talčta (Thales) pred sodiščem kojskim, kar je v čudni opreki z njega imenom. Battaros namreč znači jec-ljavca, a njemu se besede vsipljejo iz ust kakor grah iz vreče. Najprej pozivlje sodnike, naj strogo čuvajo jednako pravo in naj se ne ozirajo na to, da je njegov nasprotnik bogat, on pa siromak. Tujca sta pač oba, ali mornar si je nadel ime slavnega Talčta, premda se je prej zval Artimes, kar je nesramno od njega; drugo pa je to, da si upa teptati zakone mestne in da nosi 011, barbar, glavo bolj pokonci nego mestni poglavarji, ki so se izkazali vselej prijazne njemu, tožniku, premda je tujec. Potem prosi, da se prečita zakon. »To je zapisal Haronda,« pravi in nc Batar, da bi Taleta kaznoval. Ali on je Živel v mestu, (t. j. Haronda je vedel, kakd se je vesti v dobro urejenem mestu) ti pa ne veš, kaj je mesto in kakd se mesto vlada, nego danes si v Brikinderi . . . jutri odjadraš v Fazelido, ako ti kdo plača prevoznino.« Potem navaja škodo in nadaljuje: »Stopi semkaj, Mirtala (to je ime njega hranjenici), in pokaži sebe vsem; nič se ne sramuj, misli, da so ti možjč, ki sodijo, tvoji očetje in bratje!« Nasprotnik njegov se mu smeje, in Batar se zadere nanj; skoro pa se premisli in pravi: »Morda ti je pa všeč Mirtala? To ni nič hudega . . . Stisni ceno v roko Batarovo in vzemi jo v svojo last in mrcvari jo, kakor ti drago.« Ker nasprotnik po vsi priliki ne vzprejme tega predloga, nego zahteva, naj se izprašajo priče, ponuja Batar tudi samega sebe, ako bi prišlo do tega, da se sožnji postavijo na tezalnico. Končno pozivlje sodnike, naj ne sodijo stvari podvodnikove, nego stvar tujčevo, in kliče vse bogove in heroje na pomoč. Njih naj se spominjajo sodniki in naj izrekd sodbo, ki bode na čast mestu, slovečemu zaradi gostoprimstva. Ves njegov govor je izpreprežen s pregovori, kar je tem smešnejše, ker večkrat ponavlja, da neče nadlegovati sodnikov s
pregovori in frazami. Tudi inače je njegov govor poln bombasta, n. pr. ko trdi. da Tales razdrobi kojsko samovladje, ako smč nekaž-njen počenjati take stvari, kakeršne je storil. V velike slavi in hvali mesto, meščane in njih poglavarje, da bi si pridobil njih naklonjenost. Takisto nesramno pa, kakor priznava umazani svoj posel, upotreblja časih tudi besede, ki pristujejo samd ustom takega brezstidnika. —
V jednem odlomku toži neka mati o hudobnosti svojega sinu. »Ali igra bronasto muho (= slepo miš lovi) ali pa bije lonec, ali pa veže od prediva motvoze za hrošče ter mi grdo kvari preslico«. Podobne vsebine je tretji mimiamb. Metrotima privede svojega sinu k učitelju, da bi ga dobro našeškal. Človek se nehotč spominja polpreteklega Časa, ko je v Šoli igrala palica veliko ulogo, morebiti ne brezuspešno. Tudi dandanes še zahtevajo mnogi roditelji od učitelja, naj njih dečka dobro oklesti, ker se spominjajo pregovora: »Šiba novo mašo poje«. — Nikar da bi se dečko učil, pečd se z nosači in ubež-nimi robi, ljudmi najnižje vrste. Siromašne roditelje globi igraje za denar in pri tem Še terorizuje roditelje, da se mu ne upajo ničesar reči, ker tedaj ostavi hišo in nadleguje babico ali pa kvari hišo, splezavši na streho. Kdaj pa so prazniki, vč bolje od zvezdogledov. Učiteljevi pomočniki zgrabijo zanikarnika ter ga pretepd, da je pisan kakor gad. Mati pa pohiti domov, da prinese verige, in v te zapčt naj se pokori Muzam, katere takd zanemarja. Prizor se vrši v šolski sobi. Na stenah so pričvrščeni kipi Muz. Metrotima stopi s sinom pred učitelja Lam-priska, ki sedi na katedri in predava učencem, med katere gre šteti Eutija, Kokala in Fila. — Za poskušnjo sem prevel ta mimiamb v pesniški meri matičini.
III.
Šolnik.
Metrotima. Takd, Lampriske, naj vdelč ti siäst vsäko Predrage Muze ter življenja ddlg vžitek: A zmlati temu hrbet, dokler zlä duša Zanikarnika ne prispč na vrh usten.1) 5 Igraje »mož in cifra« razdejäl ddm je Ubogi meni; saj mu niso zdäj nič več Zadosti kocke,2) o Lampriske! dn dčre
V smrtnem strahu se vzdigne duša po ljudski domišljavi v glavo ter s poslednjim dihom zbeži skozi ustnice ali pa skozi nosnice.
3) S kockami so se igrali otroci. Te kocke so bile podolgasti koščeni paralelopi-pedi od sklepnih kostij raznih živalij, ki so se metali v jamice, ali pa v vis. yaXx'lvoa je igra, pri kateri se je vrgel novec v vis in ko je padal, ujel. Dobitek je odločeval a stran novčeva. V Ljubljani imenujejo to igro „fucanje".
Še v vččjo bčdo. Kje stanuje mdž Šdlnilc In išče bridki trideseti dän mčzde,1) I o Pa naj prelijem, kakor Nanak,2) solz reko, Tega bi pač ne vedel; pač pa znä ddbro I drugim kazat' pot k igrišču, kjčr rdj se Ubežnih sožnjev in nosačev räd shaja. Nesrečna tablica pa, ktero jäz z mtiko 15 Prevoščim 3) slčharn mesec, tä sloni säma Ob postelji pri nogi, ktera v zid glčda. A če pogleda, kakor v Häd,«) kedäj nanjo, Grdd črčkari ter izbriše vsč zdpet. V mehurjih ino v mrežah pak ležč kdcke 20 Veliko bolj bliščeče, no naš vrč z dljem, Ki nam o vsaki priliki lepd služi. Al on ne vč ločiti niti d-črke, Če iste nc zatrobiš petkrat vsaj v uhelj. Ko preko včeraj zlogoval je ž njim dtec 25 Besedo »Maron«,5) skazil jo je tä pridni
Dedäk v »Simdna«.6) Rekla sem tedäj v sčbi, Da nisem umna, ker ga ne učim rdjši Goniti osle in ker mni'm, da črk znänje Mi bode v starih letih na pomdč prišlo.7) 30 Če jaz ukažem, al' pa če veli dtec,
Ki mož na pol oslepel in na pol glüh je, Da deklamuj nam, kakor dečki, rčk kälten,
*) 30. dnč v meseci je bilo treba plačati šolnino.
'■») Nannakos, kralj Frižanov, je živel pred dobo Deukalionovo in vedoč, da bode nastopil potop, je z mnogimi solzami zaman prosil prizanašanja. Rečeuica je bila pri Kojcih navaden pregovor.
3)	Grki so pisali z železnimi pisrili na tablice, z voskom prevlečene. Kadar je bila tablica popisana, zgladili so vosek s topim koncem pisalovim. Po večkratnem zgla-jcnji jc trebalo tablice na novo prevoščiti.
4)	Gleda tablo takö mrko kakor pekel.
') Maron je bilo ime jednemu onih junakov, ki so poginili pri Termopilah.
6) Ime „Simon" je bilo pri starih na slabem glasu. Ž njim so zaznamenovali v pregovorih zločeste ljudi. Poleg tega pa znači ta beseda nekov mčt pri igri s kockami, kar je na našem mestu jako značiluo, ker dečko takö rad igrri.
J) Mati je upala, da bode iz sina kdaj učenjak in da' jo bode podpiral v starih letih. Pri Atenjanih otroci, ki niso uživali osnovnih naukov, niso bili zavezani skrbeti za roditelje v starosti.
Precčja kakor skozi luknjav vrč gdvor:*) »Apolon zoreč«2) — Td zna, dem, celd bäba, 35 Nesrečnik, tvoja, ki še ne poznä črke,
In zna vsak Frfžec.*) — Če pa še kaj včč črhnem, Ne najde tri dni več domdv na prag hiše, Temvčč izbere babico si v plčn, stäro Ženico, ktera sama nima käj jčsti; 40 Al päk na streho sede ter razpnč ndge
In kakor skrčen majmun4) dol' na tlä glčda. Kaj misliš, kak' mi jadnici sreč pdka, Kedar to glčdam? Vender ni mi ždl njčga Takd kot strehe, ki se kakor mlin'c dräblja. 45 Ko pride zima, moram pak poldrüg dbol5) Odšteti s solzami v očeh za vsäk strčšnik, Ker vsi gostači v jeden glas trdč: »Glčjte l »To Kdtalos je, Metrotimin sin stdril;« In jaz še ziniti ne smem, ker vsč rčs je. 50 Poglej, kakd je strgal suknjo vsd v gdzdu Potikajoč se, kakor mož ribar dčlski °) Po morji se ubija ter živi bčdno. Kdaj sedmi dan in dvajseti je dan v mčs'ci7) Vč bolje no zvezdarji; več mu ni späti, 55 Ko Čuti, da se dnij počitnih čäs bliža. Al če naj tč-le,5*) o Lamprisk, dadč srččno Življenje tebi ino vsčh dobrdt dčlež, Ne daj jih menj mu — Lamprisk (ji seže v besedo).	Ne zaklinjaj! Nič mčnj jih
Ne bode ddbil, Metrotima! Fil, kjč si?
>) Nikar da bi mu govor gladko tekel, kakor da izliješ i/, polnega vrča, curč mu besede počasi kakor iz luknjičastega lonca Mati oponaša sinu, kakd deklamuje „Apolon zoreč'*, katere besede so po vsi priliki začetek kake tedaj znane pesmi
3) Zoreč — bog zore.
8) Frižani so bili na glasu zaradi svoje ueizobraženosti.
*) Že Grki so imeli opice v hišah, da so se zabavali ž njimi.
5) Jeden oboi =13 krajcarjev.
«) Pri Grkih, torej tudi posebe pri Kojcih, bili so prebivalci otoka Dela vzor siromašnih riba rje v.
J) Sedmi in dvajseti dan vsakega meseca sta bila posvečena Apolonu in šolska praznika.
Namreč Muze, katerih podobe so bile nameščene v učilnici.
Ko tal.
Lamprisk.
Kotal.
Lamprisk.
Kotal. Me t rot ima. Kotal. Lamprisk.
Kotal.
60 Kje Kokal, kje je Evtij ? >) Däste brž tčga Na räme ?2) Čakate li, da prispe mčsec Akčsov ?3) (Kotalu.) Dčla tvoja, Kotal, rčs hvälim! Metäti kocke bliskoma, kot ti dččki, *) Ti ni več dosti, no ti potepuh hddiš 65 V igrišče med nosače ter denär mččeŠ. 6) A jaz storim, da bolj, no vsak deklič, krdtek Ne makneš slamke.6) kedar bi nar bdlj žčlel. Kje rčzki jermen, kje je bikov rčp, s ktčrim Vkoväne in odmenjene krotim? Daj mi 70 Ga v rdke kdo, da ne izkašljam prčj jčze. Nikar, Lampriske, ako so ti mär Müze, Če brada, če ti Kotidin 7) živdt dräg je, Ne tepi mene z ostrim, nego bij z dniml Ti, Kotal, si hudobnež in nobčn tržeč 75 Bi tebi hvale pač nikjčr nc htčl pčti,
Še tam ne, kjer celd železo žro miši.8) (Začne ga izprebijati). Lampriske! kol'ko, prosim, kol'ko, hččš mčni Jih naložiti?
Mene ne, le njd vprdšaj! (bije). Čof, čof.
Kaj mi jih ddsta ? če naj živ bddem — 80 Kar jih prenesti more tvoja zid kdža. Lampriske, dosti, nčhaj!
Nčhaj ti tudi
Zla dčla činit'.
Nič več ne storim, nič več, Lamprisk, prisezam, kakor meni Müz drägih!
*) Phillos, Euthics, Kokkalos so imena dijakov. Prvi dve imeni sta hypocoristica, t. j. pomanjšcvalni imeui; kakor pri nas Grega m. Gregorij, France m. Frančišek, takd je morebiti Phillos m. Philodcmos, Euthies m. Euthippos.
3) Jeden ga je zgrabil za roke in na hrbet položil, drugi so ga držali za noge, takd da je bilo učitelju lahko udrihati po njega hrbtu.
3) Akesej, krmar Nelejev, dejal je, da hoče počakati, dokler bode vedno vščep, da se bode možno voziti ob vedui mesečini. Reklo se je torej, da čaka Akcsejevega meseca dni, ki se je obotavljal zvršiti kak ukaz. „Ob Akesejevem meseci" bi se dalo po naše izraziti „o svetem nikoli".
*) Sošolci Kotalovi, ki so bili tedaj pri učitelji.
*) Glej 5. vrsto tega mimiamba.
Glej I. opazko 4 na strani 221.
') Kotida je morebiti žena ali hči Lampriskova.
V Pregovor »Tam, kjer miši železo žrd«, pomeni tisto, kar pri nas »deveta dežela«.
282
J. Š.: Bolnik in cvetje.
Lamprisk. In pa kakö se, zlobnik, na ves gläs dčreš;
85 Če še kaj zineš, vtaknem koj ti miš *) v usta. Kotal.	Saj že molčfm. Nikär me ne ubij, prdsim.
Lamprisk. Pustite, Kokal, zdaj ga! Metrotima.	Še ne smčš nčhat\
Lampriske! Udri, ddkler ni zašld sdlnce. Lamprisk. Al' bolj je pisan, nego gad, njcgdv hrbet.2) 90 Saj mora vender i nad ličjem,3) vsäj dvajset Dobiti drugih batin, malo stvär, näj bi I bolje, n6 Klijona4) sama znäl brät i. E —e! Le splakni skrivaj jezik svdj v mčdu.5) Metrotima. Povčdat grem, Lampriske, to domdv stärcu 95 Zanavlašč ter prinesem spet sebdj spdne, Da tem gospojam,6) ktere je dozdäj Črtil, Pokaže dečko, kak' v okove spčt plčše.
(I)alje prihodnjič.)
>) »Miš v usta vtekniti« je rečenica, ki pomeni »komu usta zamašiti«. '-') Namreč od tepenja.
3)	T. j., ko bode slonel nad knjigami, (ki so bile narejene od ličja papirovega grma), in čital iz njih, ali pa pisal na ličje.
4)	Klijona, Muza zgodopisja iu oznanjcvalka slave, upodabljala se je s papirovim zavitkom v roki.
&) »Jezik v mčdu splakniti« pomeni »napraviti sladek ali prijazen obraz«, 6) Namreč Muzam.
Bolnik in cvetje.
lonel bolnik je na oknu,	»Cvetje, podobno si meni:
Gledal v široki je svet,	Hitro osuješ se ti,
V časi ob njem se namakal	Meni takisto prerano
Šopek razvezan, razdet.	Giuejo mlade moči.
Prazno motrila bo okno Deklica mimogredoč — Cvetje osula se midva Bodeva skoro — čez noč . . .«
j. š.
Obljuba.
Povest h ndrodnega življenja. Spisala Pavlina Pajkova. (Dalje )
III.
o oče za nekaj časa potrdi preplašeni in jokajoči Cilki, da mati ni mrtva, temveč samd nezavestna, odide deklč od materinega vzglavja, da pogleda k otrokom v kuhinji. Vsi so bili zaspali: Andrejček, naslonjen na svojo knjigo, mokro od solz, Katrica, kakor klopčič zvita, pod mizo, Mihec na klopi z glavico naslonjen na starega velikega mačka, držeč kosec krompirja v roki. Cilka spravi vsakega otroka v posteljo in potem sčde k zibeli najmanjše sestrice, da bi bila pri roki, kadar se vzbudi. Sama nocoj ne čuti spanca. Življenje s svojimi borbami in težavami ji jc stopilo danes prvikrat v vsi strašni podobi pred dušo. Kakd srečna je bila še pred nekaterimi dnevi 1 Živela je malomarno, vcselč se najmanjše stvarce, ne znajoč niti po imeni resne misli ali celd skrbi. Toda kakd ji je nocoj! Spomin zadnjih dnij, ko je videla, kakd se je mati borila za slednjo skorjico kruha, naudaja jo z bolestjo, sedanjost se ji vidi grozna, na bodočnost pa si niti ne upa misliti, takd strašna se ji zdi: mater vidi bolno, očeta brezupnega, otroke sestradane! — Saj so detinska leta baš zatd najsrečnejša ddba življenja, ker človek ne poznä minulosti, nego uživa samd sedanjost in ne misli na bodočnost. Počasi nas sicer privede dobrotna previdnost iz otroške brezskrbnosti v trpko istinitost življensko; Cilki pa se je nenadoma vzdignilo zagrinjalo otroške nezavesti. Zavzeta gleda sedaj v življenje, katero vidi zaraslo s trnjem na vse strani. Kaj bode jutri, ko se otroci vzbudč in bodo zahtevali kruha ? Ali bode materi bolje ? In oče, kaj bode počel ? S čim bode pomagal rodbini ? — Dolgo premišlja v temi, kje in odkod bi bilo dobiti pomoči; naposled jo premore spanec. Mladost terja svojo pravico; utrujena duša in život zahtevata počitka, in skrb in žalost se morata umekniti blagodejnemu snu.
Ko se vzbudi, ravno se dani. Prvi trenutek se začudi, da sedi na stolu, skoro pa se zavč, in pred oči ji živo stopijo žalostni dogodki včerajšnjega dnč.
Dete v zibelki še trdno spi, drugi otroci prav takd. Vidi se ji, da tudi mati, sicer težko sopeča, samd dremlje. Oče sloni ob vznožji
materine postelje in ker ne odgovori nje vprašanju: ali bedi, sodi Cilka, da je tudi zaspal, utrujen in zmučen od včerajšnje hoje. Natd se obleče ter grč varno in tiho iz hiše, da bi nikogar ne vzbudila.
Iz stolpa se glasi juternica. »Maša ne bode še, a cerkev bode že odprta,« misli si. Mrazi jo, zakaj jutro je mrzlo, ona pa se je v hitrici pozabila zaviti v käj toplega. Zajedno jo obhaja strah, ko stopa v somraku po samotni cesti. Cerkev je stala sredi vasi, blizu četrt ure od njih stanovanja.
V cerkvi je bila še popolnoma temä; samd večna luč je brlela v nji. V somraku se ji vidi cerkev takd skrivnostna, takd strašna 1 Ondu na stranskem oltarji so upodobljene vice ; zdi se ji, da dne verne duše, ki tičč do sredi života v plamenih, iztezajo roke proti nji, kakor bi jo klicale k sebi. In — ali se ji ne roga ona brezzoba mrtvaška glava, upodobljena na spomeniški plošči? — Najrajši bi se obrnila in pobegnila, toda spomni se domačega gorja, zavč se, čemu je pribežala semkaj, in prazni strah jo mine vzpričo važnih nagibov.
Podviza se, da skoro dospč do oltarja žalostne Matere božje, stoječe v stranski kapeli. Ondu iskreno poklekne pred sveto podobo in se ji potoži pobožno in Živo, kakor le more nepopačena duša njena. V cerkev prihajajo posamični ljudje, končno zapoje zvon k sv. maši. Cilka se vzdrami. »Čas bode, da se vrnem domov; potrebovali me bodo,« deje sama v sebi. Prekriža in pokloni se: »Milostna Mati božja, preskrbi nam zajuterkal« Pri srci ji je nenadoma lože; prepričana je, da je nje goreča molitev uslišana.
Ko grč takd mimo imovite prodajalke, ta ravno odpira svojo prodajalnico. Cilka se trenutek zamisli, potem pa stopi odločno v prodaj alnico.
»Ljuba, draga soseda,« povzame s prosečim, toda od bojazni trepetajočim glasom, »samd danes še nam dajte hlebec kruha in nekaj moke na upanje! Mati so bolni, oče so se po desetdnevnem poti zrnu-čeni in sestradani vrnili domov; dobili niso nič zaslužka, a za danes nimamo domä nI betve živeža. Usmilite se nas; ljubi Bog vam dva krat povrne, kar storite za nas. Brž pa, ko bodo oče käj zaslužili, poplačamo vam dolg. V tem pa, soseda, jaz lahko käj storim za vas. Lepo znam ključkati in plesti nogavice; lahko me tudi porabite za drugo delo pri hiši, saj nisem več otrok in tudi slabotna nisem!« Pri teh besedah se samosvestno in ponosno vzravnä ter pristavi: »Pomagam vam lahko pri pranji, nanosim vode — le poskusite z menoj, gotovo bodete zadovoljni. Ali samd ne dajte nam umreti od gladu!«
Cilka je govorila v jednomer, da bi čim prej omečila srce ne ravno blagočutni ženski. Govoreč pa si je ne upa niti pogledati. Prodajalčine oči' so časih pogledale takd hudo; bala se jih je. Gotovo se bode hudovala nänjo; saj je bila že včeraj takd neprijazna, češ, da ne dä ničesar več na posodo.
Ali kakd ostrmf, ko ji prodajalka s prijaznim ogovorom napolni zastor s hlebom kruha, s krompirjem, moko in zabelo, kolikor grč vanj. »Nesi domov, Cilka, in ako ste jutri še potrebni, le zopet pridi,« pravi mehko. »Poplačali bodete, kadar utegnete. V zahvalo, Cilka, pa moli, da mi Bog ohrani mojo Anico ! Ali veš, da mi jo je nocoj hotela zadušiti davica ? — Koliko je trpelo ubogo dete, in koliko sem prebila jazi Moje jedino dete, da bi moralo umreti! Dosedaj še nisem poznala trpljenja; nocoj sem prvič zvedela, kaj je strah. — In kaj si rekla, Cilka, da je vaša mati zbolela? — Kakd te milujem; tudi ta nesreča v hiši!«
Prevzetna prodajalka se nikdar ni menila za ubožno ženo tvor-niškega delavca, za Cilčino mater; toda kakd je sedaj sočutna ž njo!
V bolesti so si vsi ljudje bratje. Kakor jih stan ali bogastvo razločuje, ali kakor jih razdvaja sovraštvo, takd jih združuje nesreča.
Cilka ne vč, kaj bi odgovorila, takd je osupla in zajedno ganjena. Ali je mogoče, da trpljenje jedne same noči takd izpremeni človeka? Kakd neusmiljena, trdosrČna, skopa je bila prodajalka, a kakd je sedaj ponižna, mehkočutna in radodarna! — Res: da je človek blag, zadeti ga mora nesreča; blaginja mu malokdaj dopušča biti milosrčnemu.
»Kakd vas milujem!« pravi Cilka sočutno. »Jaz sem tudi nocoj prebila strašno noč; zatd si lahko mislim vaše trpljenje. Moliti hočem, oh, in še kakd rada, za vašo Anico in za vas, našo dobrotnico!«
»Moli, gotovo moli za moje dete! Bog ne posluša nobene molitve takd rad kakor dno, ki prihaja iz nedolžnega srca.« —
Cilka radostno pohiti domov, kakor bi nesla zaklad v hišo. Ko odloži breme, vesela spoznä, da je rodbina za tri dni preskrbena z živežem. V tem gotovo tudi oče dobi zaslužka, saj Bog nikoli ne zapušča siromakov.
Materi dni dan ni bilo nič bolje. Imela je vročino v glavi, in boleli so jo vsi udje, da se skoro ni mogla geni ti. Oče se ni pre-meknil od njene postelje, kakor da ne misli ničesar drugega nego na bolno ženo svojo.
Ko mu Cilka povč, kakšen čudež je doživela pri prodajalki, zablisne se siccr veselja žar v njega oččh, ali čelo se mu vender ne
razjasni. »Ti si pametno in dobro deklč,« pohvali jo; takd dobra, kakor je tvoja mati. Boljših dnij ste vredni, nego vam jih pripravljam,« pristavi zamolklo.
»Godilo se nam je doslej vedno dobro, očka,« tolaži ga Cilka, »in upajmo, da se nam vrnejo prejšnji srečni dnevi.«
Oče zmaje z glavo. »Bojim se, da jih ne bode več! Dokler so mati bolni, ne morem se geniti, da bi si poiskal dela, v hišo mi ga pa tudi nihče ne prinese. Zagazili bodemo čimdalje bolj v siromaštvo, iz katerega ne bode možno več nazaj.«
Cilka obledi. Očetove besede so ji kakor nož predrle srce. Takd zaupno se je vrnila iz cerkve, a očetova pobitost in brezupnost ji je novič napolnila dušo z bridkostjo!
,Oče, ko bi se vender oglasili pri Žagarji — prositi ni greh — menda vender ni Gašper takd hudoben, kakor menite!« pravi boječe in počasi. Že sinoči je oče odbil nje nasvet, bala se je, da ga razdraži, čc ga ponovi.
»Rekel sem ti že včeraj, da iz te moke ne bode kruha,« vzklikne oče nejevoljen. »Dejal nisem, da bi bil Gašper hudoben, toda predobro ga poznam in vem, da bi mi pokazal vrata, Če bi prišel k njemu prosit pomoči. Trpim pa še dovolj, da bi prebil še to ponižanje.«
»Ali, očka, ko bi vas vender vzel, ne bi mu odrekli, kaj ne da ne?« vpraša Cilka.
»Za vas otroke bi vzprejel tudi najhujše delo. in ko bi moral kuriti pekel, nikar še dober zaslužek, kakor ga ima Gašperjev Žagar. Ali kakor sem rekel, škoda praznih upov; Gašper me ne bode nikoli podpiral.«
Ko to izusti, obrne se, kakor da neče več govoriti o stvari, ki je toliko kakor nemogoča. Cilka pa jc sedaj vedela, da bi se oče, najsi je iz neznanega vzroka neprijazen imovitemu Žagarju, ven derle ne branil vzprejeti njega pomoči. In v bistri glavici se ji takoj porodi sklep, katerega zvršiti se ne plaši nje pogumno srce.
(Dalje prihodnjič.)
Tri dni ob Sprevi.
Spisal Jos. Mantuani.
(Dalje)
rugi dan je bila nedelja in zdme preprijetna prilika opazovati i ljudi i njih nošnjo. Ljudje so čvrste in visoke rasti, ženstvo je posebne svetle polti, dočim tega pri moških ni. Narodno nošo so ohranile zgolj ženske; moški hodijo malone brez izjeme v moderni noši. Moški imajo čevlje (škornje), dolge hlače (kolowy), srajce (košla) in to z razporcem na prsih kakor pri nas, ali pa na hrbtu, kakeršne so n. pr. pri nas otroške srajčice, telovnik (lac) in suknjo (suknja). Pozimi nadomešča suknjo kožuh (kožuch), pri delu krajša suknja (pikeša [jaquet]). Na glavi nosijo večinoma klobuke (klobuk) od zajčcvine, okrogle in z zavihanimi, precej širokimi kraji.
Ženstvo nosi na nogah čevlje (črije, stupnje) in nogavice (štrympy, nohajcy), ki so večinoma temne ali vsaj polnobarvne; največ sem videl višnjevih, vijoličastih in temnordečih (bordeaux), sčm in tam tudi tcm-nosive; svetlordečih nisem opazil, pač pa pri starejših žcnicah bele. Krilo (suknja) je precčj kratko in seza do pod meč; ob pasu se začenja telovnik ali jopič (štalt), nalik našemu nedrecu. Tu se ločijo dekleta od žen; deklč ima nedrije zadrgnjeno, žena le rahlo stisnjeno in je pokriva z ovratno ruto. Pri starejših ženah še opažamo nedrec od žameta; mlajše so opustile to nošo. Ruta, s katero je zakrito nedrije, vidi se v vseh barvah, vender je tudi tukaj odtehtna večina temnobojna. Srajce imajo kratke rokave, kakor jih nosijo Hana-kinje; ti rokavi so takisto nabrani in vezeni ob dolenjem robu ali pa imajo prišite Čipke (canki). Večina ima i ob vratu i na rokavih vezene (tykane) proge. Spredi imajo predpasnik (šorcuch), na glavi pa veliko, na poseben način pritrjeno ruto, ki se potem imenuje »kapa«, »mjeca« ali »hawba«. Rute so večinoma prtene, lahko skrobljene in zložene v trikotnik; jeden ogel visi' prosto čez zatilnik na ramena, druga dva ogla sta zvezana pod prosto visečim, in konci večkrat molč izpod njega. To so pentlje, ali kakor jih zovejo Lužičanke, »seklje«. Dekleta imajo na glavi samd to ruto, ki pa je tudi lahko drugače zavezana; žene imajo pod ruto še čipkano čepico, katero -je videti izpod velike rute, vsaj z malim robcem. Ruta daje glavi čudno, vihrovito podobo; zanimljivo je gledati od daleč te postave, kakd se gugljejo in kimajo.
Otroci so oblečeni podobno; te razlike ni med otroško in drugo obleko, kakeršne smo vajeni po mestih. — Pri delu so Lužičani napravljeni preprosteje.
Občevalni jezik med Lužičani je slovanski; v šoli se poučuje kot obligaten predmet lužiški jezik, in služba božja je slovanska še dandanes. Vsa propoved je v domačem jeziku, in tudi pesmi so v materinščini. Tujca navadno ogovarjajo le nemški; mislim, da bi bilo težko najti LužiČana, ki bi ne znal i nemščine. Pastor Korenek mi je pravil, da v novejšem času slovanska zavest s slovanskim jezikom hitro razpada. Ljudje da se že sramujejo svojih navad in svojega jezika, češ, da je slabši od nemškega. Temu pa so krivi »berlinski postopači in pritepenci«, prihajajoči sčm, da uganjajo med preprostim in nepokvarjenim ljudstvom svoje burke in bedastoče, da izvajajo poštena domača dekleta kot posle v stolno mesto; te pa prihajajo nazaj oblečene v moderno obleko in nasičene modernih, protinärodnostnih pojmov, s katerimi okužavajo, kar je doma Še zdravega in prostega. Takisto slabo vpliva na ondotno razmerje vojaščina. Lužiški vojaki so od nekdaj čislani kot posebno srčni in izredno porabni za parade; v cesarski ali kraljevi palači je pri životni straži največ krepkih in leporaslih Lužičanov, in v zadnji nemško-francoski vojski so si zaslužili vrli Lužičani značilni francoski priimek: »Saxons bouchers« (saški klavci).
Opoldne sem bil povabljen pri pastorji, ki mi je povedal več zanimljivih posamičnostij, a po obedu je šel z menoj po vasi. Ker je bilo vreme Šc vedno oblačno, vlažno in mrzlotno, ni bilo veliko ljudij zunaj; inače pa je, kakor mi je zatrjeval zvedeni spremljevalec, ob nedeljah popoldne i pod milim nebom, osobito pa v pivnicah (korčma ali kjorčma) zeld živahno. Da bi kdo v nedeljo delal, tega ni misliti — razven v najskrajnejši sili. Pri tem obhodu po vasi sem imel priliko opazovati, kaj je pri poslopji pristno slovansko in kaj se načelno loči od drugih staveb. Zanimljivo je res, da imamo iste oblike in isto tehniko i na jugu i na severu, kjer stanujejo Slovani. Hiše so večinoma do cela lesene (bolowani); delane so natanko takd kakor pri nas na slovenskem jugu, in tudi prostori niso razdeljeni mnogo drugače. Ob štirih oglih se zabijd močni in visoki koli v kote krepkega okvira, v zemljo pritrjenega. Ob te kole se polagajo na zunanji strani tramovi po dolzem, vodoravno ležeči, in to takd, da se ogel sklene na zunanji strani navpičnega kola, torej da objemlje ta navpično stoječi kol. Vodoravno ležeči tramovi pa delajo ogel s tem, da se ob svojih konečh križajo, in sicer so — kakor povsod pri pristnih slo-
vanskih stavbah —zajezdeni (überplattet). Nasproti temu ima germanska tehnika drug način; tam so tramovi s pa h njeni ali zataknjeni (eingepfalzt). Kjer je dovolj trdnih tal, sedaj navadno podzi-davajo, da se zemlja takd hitro ne odruši, če pride povodenj. Stene so na notranji strani čedno obite z deskami, deske so lično ostružene; malokdaj so hiše znotraj pobeljene. Zunanja hišina stran je proti dežju in snegu oskodlana. Slemenov trikotnik je jednostavno obit in zadelan z deskami, vedno obrnjen proti cesti in slove v Lužicah »swislje«. Na dolgi hišini stranici, obrnjeni na dvor, vidi se velik pod-strešek, takd da pokriva tudi lesen hodnik, kateri je do malega pri vsaki hiši. Strehe, zeld visoke in strme, pokrite so največ s slamo, pa tudi s skodlami in le malokdaj z opeko. Veža (kježa) deli poslopje na dva dela; na jedni strani je stanica (stwa), kateri pri nas na Kranjskem pravijo »hišterna«, potem mala izba (stwica ali komorka). Navadno jc pri starejših hišah veža tudi kuhinja; tu stoji ognjišče (vvdhniščo) pod »klobukom« (wuchen), kateri lovi dim z ognjišča in iz peči ter ga odvaja v dimnik. So pa tudi novejše hiše, katere imajo posebe odgrajen prostor za kuhinjo. Tu naj prčcej pripomnim, da je kuhinja, če je le količkaj podobna, tudi stanovanje za gospodarja in gospodinjo, kadar so oddali gospodarstvo mlademu narastaju. To imenujejo »wumenkc ali »wymerik«. Bogatejše hiše imajo za ta slučaj posebno hišico, družinski hiši nasproti postavljeno. V stanici je za vrati velika slepičasta peč (kachlje), v kotu nasproti miza (blido), okolo nje več stolov (stol, stole) in okolo obeh, okolo peči in okolo mize ob steni so klopi (lavva, lawka). Ob miznih stenah je polica (polca) in žličnik (lžičer); na polici stoji domača posoda (domjaca na-doba): ploščki (taler), katere imajo menda pri vsaki hiši, sklede (škla), lonci (hornyk ali hornc), vrči (karan) in steklenice (šklenca). Zraven stanice ali hišterne je navadno spalnica, v kateri vidiš posteljo (ložo) in omare ali skrinje (kšina).
Iz veže pridemo po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je imajo, če ne, pod streho. Nadstropje imenujejo »horni stol«, podstrešje »hubja«. Pod in strop (weich) sta lesena tudi v dnih hišah, katere so sicer zidane. V prvem nadstropji so razpostavljene ob lesnih stenah skrinje od trdega lesä, časih celd z rezbami; sosebno je jedna soba pripravljena za poset — pri iraovitih ljudeh seveda. — Postelja je razkošno opravljena. V tem se Lužičan zeld razlikuje od Jugoslovana. Ta je zadovoljen z ubožnim in trdim ležiščem, pri dpih so povsod mehke postelje v posebnih spalnicah, in povsod so v rabi zavese (nedželje). Ime kaže, da so bile tc zavese nekdaj le praznične pritikline; dandanes
se nahajajo pravilno povsod; tudi v najnavadnejŠi kmetski hišici (v Kanowu) sem videl lepe posteljnjake z dobro posteljo in platnenimi zavesami. Te so bile tudi vezene z rdečo nitjo, kakor je najbolj navadno. Nekakšen — skoro bi rekel — čuden vtisek naredč take zavese, če so od domačega debelega platna; v imovitejših hišah so te zavese od tanke tvorniške tkanine in vezene so tudi s svilo. — To je torej na jedni strani vežini. Nasproti vhodu v hišterno pa je vhod v hlev (hrddž), ki je pod jedno streho s človeškim stanovanjem.
Blizu hiše stoji skedenj (brožeri), in pod isto streho je tudi pöd (huno) in rezarnica (rjezarnja), kjer delajo rezanico, s katero zeld krmijo. — Sušilnice (pjec) nima vsaka hiša. Tam, kjer ni skednjev, imajo shrambe, bodisi v prvem nadstropji ali pa pod streho, kjer so tudi izbice za posle.
Senä pridelavajo navadno jako veliko, da ga doma ne morejo pokrmiti. Spravljajo ga ob klinastih drogčh v kopice, časih nenavadno velike za naše pojme — zakaj travniškega svetä je tukaj več, nogo smo ga vajeni mi po svojem razmerji. Kadar je spomladi dobro vreme za travo, ima Lužičan ob Sprevi bogat pridelek: send je nje govo bogastvo. Bilo je precčj pozno jeseni, dnč II., 12. in 13. vinotoka, ko sem bil ondu, toda stalo je še čuda veliko kopic, dasi so mi trdili, da je otava že prodana in da je je bilo štirikrat toliko. Jedna sama kopica ima 5—7 m v premeru in je 6—8 m visoka.
Razven senä pridelavajo tudi ječmen, malo pšenice, rž, proso, precej ovsa, podzemljico, malone vse vrste repe (belo repo, peso, rumeno peso) in zeld pridno lan. Vsaka gospodinja strogo gleda na staro navado, da se pridelani lan i doma poprede. Koncem meseca vinotoka se začnč preja in traja nekamo do Božiča. Potem prinesd statve s podstrešja in tkd do svečana — seveda je to le postransko delo.
Za vsakdanjo domačo porabo in za prodajo sadč po vrtičih mnogo zelenjadi, kumare, Čebulo, hren, in kjer pripušča svet, tudi sadje. Še dandanes slove jeden del »Straupicki vinograd«, kjer baje sadje rase prav dobro; ta del svetä je bil nekdaj res zasajen s trtami — če je pa ta trta rodila in če je bilo mogoče piti nje vino, to je druga stvar; meni se zdi neverjetno. —
Toda ne le poljedelstvo, tudi lov prinaša ljudem i živeža i dobička. Zeld razširjena je ribja lov. Za ta posel imajo pri vsaki hiši mreževino in druge priprave, vsaka hiša ima svoje pristanišče in vsaj po dva čolna; zakaj ob vodi vzrase Lužičan ob Sprevi, po vodi premeri največ pota v življenji. Zatd pa so tudi ljudje sploh že od nežne
mladosti tolikanj vajeni tega mokrega elementa, da so na vodi takisto varni in domači kakor na kopnini. Bilo je že precej pozno, kakor sem bil omenil, ko sem hodil tod; bilo je tudi hladno, in zebsti me je hotelo navzlic vrhnji suknji; saj je bilo v tem letnem času še na jugu mrzlikasto, osobito ob meglenih dnevih po dežji. Vender pa sem videl mladi zarod, SlovanČke, kakd so se v samih srajčicah igrali ob vodi in v vodi. Vprašal sem, ali se ne pripetč često nesreče? Otroci sami ob vodi brezskrbno pri igri; to bi se vender käj lahko pripetilo, da bi kdo utonil. Ali brodar je začudeno odmajal, kakor bi ga bil vprašal za nemožno in ob sebi umevno stvar ter odvrnil, da se ne vč spominjati tega, vsaj za svojo vas in nje okolico ne. Pač pa se je to že večkrat pripetilo odraslim ljudem, vračajočim se iz krčme, kjer je bilo preveč piva (piwo) in žganja (palenc).
V prejšnji dobi je dajala ribja lov Lužičanom mnogo zaslužka. V Lubnjowu je bilo rib na stotine centov na prodajo; odtod so sc tudi izvažale na vse strani v okolici. Dandanes ni ta lov več takd bogata kakor nekdaj, dober zaslužek pa daje vender še vedno. Popolnoma so izginili raki iz te vode, nasprotno pa so se baje ohranile črepahe; jaz nisem videl nobene.
Iz tega, kar sem povedal o bogastvu sena, da se sklepati, da mora procvitati živinarstvo; temu je tudi takd. Živino imajo lepo in mnogobrojno, sosebno dobre molzne krave. Najneznatnej.se hiše imajo po pet do šest krav. Mleko se izvaža v mesta po okolici, največ v Berlin, kjer pij d večinoma dobro in mastno mleko iz teh krajev, kakor n. pr. na Dunaji štajersko mleko.
Dobro se obnaša tudi perutninstvo; osobito gosi in racc so tukaj prav v svojem življi. Pri vsaki hiši jih je dovolj, in za dobro kosilo ni lužiška gospodinja nikdar v zadregi; zakaj mesö je večinoma od perutnine, drugo, kar so vajeni v dnih krajih uživati za prikuho, ima vse domä. Tudi »menu« teh krajev bi bil zanimljiv; zaradi prekratkega časa, sosebno pa zaradi svoje radikalne nevednosti o vsem, kar se tiče kuhinjske kraljevine, nisem natančneje proučeval te stroke.
Vina in piva ne delajo domä; pijačo dobivajo iz bližnjih mest. Kdor se more privaditi berlinskemu pivu in drugim severonemškim pivskim vrstam v Lužicah ob Sprevi, lahko izhaja jako cend. Boljših vrst, n. pr. bavarskega piva, nisem dobil drugje nego v Chošebuzu in v Ljubnowu; Lužičani pijd berlinski »Weissbier* in »Dünnbier«. Vino od trte imajo samd v buteljah, in drago je; -v sodih imajo samd tokovec.
(Dalje prihodnjič.)
Sodba.

( d blišči se nad gord, Kot stalo solnce bi nad njd! Nikdrfr to svetlo solnce m: Na göri kralj Matjdž stoji S prelepo zlato krono.
Oj, dolgo je pod goro spal, Dančs je svojo vojsko zbral; In brž so šli do vseh dežel, Do vseh dežel, vasij in sel Matjaževi poslanci.
Vso širo zemljo preletč, Hitč k Matjažu vsi ljudjč; Oj, to je bil vam hrum in šum Neštetih ljudstev, gostih trum Tam pod zeleno goro!
In govori mogočni kralj: Prišli ste sčm iz daljnih dalj, Pravico da dobi tlačan, Za greh se spokori tiran — Povejte, kaj vas tare!«
In tja k prestolu vsak drevi, Iu kmalu teče gorka kri; Povsod se meči dvigajo, Rokč po zraku švigajo — Vsak hoče biti prvi.
Pred kralja starec pribiti; Kot sneg se brada mu blišči, Obraz mu trd, okö mrtvö, Matjažu govori tako: »Visoko veličastvo!
»Kakd bi vladal mir krasdn! Iu v raji kakor prvi dan, Lepö bi živel človek vsak, Ko bi razvidel siromak, Kaj Hog mu je odločil.
»Duhrf mu begajo ljudjč, Ki blazni mu v uhd kričč: ,K<lor prej tiran, poslej tlačan, Kdor prej tlačan, poslej tiran' — Kralj, reši nas bedakov !<
»»O ne verjemi, kralj Matjdž, Besede so mu gnjusna laž!«« — » » »Resnico pravi!« « « — » »Ne, ni re Takö odmeva do nebes Tam pod zeleno goro.
Mlad mož pred kralja prihiti, Z rudečim plaščem od krvi; Obraz mu včl, okd mrtvd, Matjažu govori takd: »Visoko veličastvo!
»Res srečen bi bil zemski rod — Ko nikdo bi ne bil gospod, Ko sebe le bi vladal vsak, In bogataš in siromak Izginil bi za vedno.
»Slobode si nesrečni svet Želi že mnogo tisoč let, A dih prostejši brž ljudjč Brezčutni njemu zadušč. — Kralj, reši nas trinogov!«
Šc bolj med ljudstvi zahrumf, Pod goro teče gorka kri . . . Tedaj pa vstane silni kralj, In čuje se do daljnih dalj Matjažev glas mogočni:
»Ne boj se, ti nesrečni svet, Trpčl boš le še malo let ...! Uničite se med sebö. In kadar boste pod zemljo, TakrJtt bo vsakdo srečen !«
Tedaj vsa ljudstva ostrmč, Ko razdeli se vrh gorč! In silui kralj Matjaž z vojskd Izgine kakor sčn pod njö, Da sp{ vso dolgo večnost.
m-
TroSan.
K. HufTmeisler: Slovanska ornamcutika iu uje uporaba v umetnem obrtu. 293
Slovanska ornamentika in nje uporaba v umetnem obrtu.
Študija, spisal K. Hoffmeister ; nariske zvršil C. Mis.
I.
vsem našem stoletji je moči zasledovati poskuse, kakd bi se z neizčrpnimi närodnoumetnimi proizvodi in narodnimi motivi obogatila resnična umetnost. Največji umetniki se niso mogli izogniti temu stremljenju: pomislimo le v poeziji na zbirko Herderjevo »Stimmen der Völker in Liedern«, na Lermontova pesem o carji Ivanu Vasiljeviči, na Čelakovskega zbirki »Ohlas pisni ruskjch« in »Ohlas pisni českych«, dalje na delovanje Kolcovega in Ševščenka. Takisto se v glasbi Še spominjajmo Dvoräka, Smetane, Glinke, Čajkovskega in Moniuszka. Novodobna realistiška obrazujoča umetnost se mora vender v svojih sujetih sosebno opirati na življenje närodov in zatd jim je zopet dosti bližja. — Dekorativna umetnost je dospela morda poslednja — jako čudno, da poslednja — do tega studenca, ki teče baš nji najbogatcje in naj izdatneje. Ornament, torej prva sestavina dekoracije, s katero krasi närod svoje proizvode, svoj dom, to je prava zakladnica, iz katere utegne umetnost še dolgo in dolgo zajemati svoje motive. Baviti se hočemo v svojem sestavku samd z jako omejeno stroko, s slovansko, zlasti čcškomoravsko in slovaško ornamentno umetnostjo, da pokažemo, kakšna bogastva so skrita v takd tesnem obsegu.
Bilo je že dokaj hvalnih poskusov, da bi si prisvojili ta bogastva. Sosebno pridno so se zbirali proizvodi ženskega domačega obrta; upodobili so jih ter priobčili v nekaterih zbirkah.
Žal, da nam je moči
za to studijo poleg menj važnega gradiva uporabiti samd dve znameniti deli; to sta »Vzory slovenskčho vySiväni ndrodniho«, sesbiral, kreslil a vydal P. B. Sochdh (Praga, v svojem založništvu, komisijska zaloga Valečka) za moravskočeški in slovaški ornament, in »Orna-menti jugoslovenske domaČe i umjetne obrtnosti,« sabrao i izdao Srečko Lay u Zagrebu, za jugoslovanski ornament. Mimo tega omenjam dragocenih nariskov strokovnega učitelja na tukajšnji obrtni Šoli, gospoda C\ Misa, ki pač
sicer večinoma spadajo v drugi oddelek te razprave, kjer izpregovorimo nekoliko o tem, , kakd se uporabljajo närodni motivi v umetnem obrtu. Tudi drugače mi je istega prijatelja zahvaliti za dokaj uporabnih nasvetov.
294 K. Hollmcislcr: Slovanska ornamenlika in nje uporaba v unietuem obrtu.
Izmed drugih del, meni, žal, tukaj nedostopnih, naj imenujemo zbirke: J. Konte (profesorja na češki tehniški visoki šoli v Pragi) »Vybčr närodniho vySfväni z českčho pr&myslovčho musea Näprst-kova«, J. ohne (učitelja na splošni rokodelski šoli v Jaromčru na Češkem) »Sbfrka närodniho vyši'van( ze Sloväcka a Moravy« ; dalje »Narodni vyšivdm« od Antonije Valtrovd a Herminy Tichč (učiteljici na ženskem učiteljišči v Brnu). »Närodnf vyŠ{vdnf lidu moravskčho a slovdckčho« od Berti/ Sojkovd (učiteljice na ženskem učiteljišči v Olo-muci). To so zgolj dela, ki so izšla šele nedavno ali pa celd še niso dovršena — najboljši dokaz, kakd pozno se je vzbudilo širše zanimanje za to närodnoumetno stroko. Kar obsezajo doslej izdani zvezki teh zbirk, to je pravi, praktični del; natančnejšo teoretiško razpravo slovanskih vezenin obeta Sochan za poslednji zvezek svojega dela, takd da v tem oziru tudi ni izdatnejše opore. Sploh pa za naš namen: za pojasnitev slovanske, rekše češkomoravske ornamentike, ne gledč na določeno tehniko, zadošča tudi to, kar imamo.
Najprej si oglejmo bistvene firme, ki tvorijo ta ornament, potem določimo, kakd se uporabljajo in družijo, naposled, kakd in kje se ta ornamentika uspešno uporablja v umetnem obrtu in kakd bi se dala morda uporabljati še obsežneje.
Vezenine nam nudijo vsakeršne oblike närodne ornamentike, dasi so Časih tehniki prikrojene, stilizirane. Tipe bi se dale razdeliti v poglavite in nebistvene oblike; toda vsi motivi imajo to skupno svojstvo, da so vzeti iz prirode, osobito iz rastlinstva, in tehniki primerno močno stilizirani. Kot večje, torej poglavite oblike, iz katerih navadno izhajajo vse druge ali pa se družijo ž njimi, vidijo se največkrat: srce (pod. i.), jabolko (pod. 2.), klinček (pod. 3.), rožaste oblike (pod. 4.), tulipani v vseh možnih varijantah (pod. 5 , 6., 9., 10.), stilizirani pavji rep (pod. 7.), mačehin cvet (pod. 11.), deteljica (pod. 12., navadno kot manjša oblika), dalje premnogo rozet (pod. 13. —16.), naposled stilizirani golob (pod. 17.), metulj (pod. 18.) ali petelin (pod. 19.). Ker imajo vsi imenovani motivi navadno večje dimenzije, zatd so tisti, katerim bi bila v večji meri izvedenim, ploskev prevelika (n. pr. srce, jabolko, rozete in pavji rep) jako pogostoma predrti z manjšimi vzporednimi figurami ali pa s krogi in podobnimi geometriškimi oblikami. Tem predrtim delom se pušča barva njih dna, torej snovi, na kateri je käj vezeno ali naslikano, ali pa se jim izvoli druga barva — prav pogostoma se ploskev, že jedenkrat predrta, iz nova predrč in potem šele pobarva. Takšne kombinacije so neizčrpne, zlasti ker se imenovanim poglavitim oblikam pridružujejo najrazličnejše manjše oblike
K. I Iofl'meisler; Slovanska ornamcnlika in nje uporaba v uinclncin obrtu. 295
in raznovrstni okraski. Takö se srce (kakor pri pod. i.) krasi s predrtimi polkrogi in listki, tudi z manjšimi srčki; prav takd se krasi pavji rep (pod. 7.). Jabolko se uporablja navadno z dvema perescema zgoraj in z dvema spodaj; gorenji in spodnji dve sta različno pobarvani. Podoba 2. kaže predrto ploskev, še izpolnjeno z jabolčnimi zrni. Goloba ali petelina vidimo malone yselej sedečega na vejici, kakd pika nje peresca ali pa kakd drži mladiko v kljunu. Kar je drugih okraskov s peresci, polkrogi, spiralami, pojasnjuje jih najbolje priloga sama. Takisto se zlasti na listu II. vidijo manjše postranske oblike, izmed katerih so poleg že omenjenih jako priljubljene triperesna ali štiriperesna deteljica in vse navedene včlike oblike zmanjšane in do cela preproste brez okraskov. —
Kar se dostaje uporabljanja in vezanja teh prvin, moramo se časih res čuditi, kakd ukusno jih je närod zlagal v resnični ornament. Brez namena in utrudno bi bilo naštevati vse varijante, kakd se izvajata obe največji nalogi ornamentike: izpolnjevanje ploskev vsakovrstne oblike in izprevajanje bordure, zlasti ker smo morali pri na-riskih podati samd to, kar je neizogibno potrebnega. Zatd naj priobčimo samd nekakšen navod, kakd bi se ploskve in bordure izpolnjevale v duhu narodne umetnosti.
Ploskev se razdeli in izpolni ali simetriški ob jedni dsi, ali pa centralno s središčem in v tem slučaji z dvema pravokotnima, časih diagonalnima osčma. Tukaj sta obična dva, oziroma trije načini. Časih izhaja vse od središča (list II., pod c in d), in sicer ob dveh osčh, kakor kaže vzgled c — osi sta tukaj diagonalni — časih pa ob horizontalni ali vertikalni dsi, kakor baš leži ploskev; obično je to pri ozkih ploskvah (pod. d). V teh slučajih stoji v središči malone vselej roža, rozeta, sploh oblika, ki ne kaže določene meri, ki je torej okrogla. Ali pa izhaja vse od druge točke k središču, takd rekoč centripetalno, in tedaj se na sredi tudi pogostoma namesto rozete vidi golob, petelin ali metulj. Na naši podobi se pač k rozeti, kot središču, primikata dva popolnoma samostojna simetriška ornamenta, ki sicer neposredno nista v zvezi ž njo; v našem slučaji imata po dvoje diagonalnih in horizontalnih osij (pod. b). Ta jednostavno simetriški ornament, torej samd z jedno osjd, je jako razširjen kot polnilo ter izhaja v kär naj-bogateje okrašenih oblikah večinoma iz srca (primeri pod. a in oglišči pri b). Kakor iz vaze, rase iz srca vertikalno v dsini meri stebelce, ki nosi na vrhu jabolko, rozeto ali podobno večjo obliko. Na obeh strančh se na spiralno zavitih stebelcih simetriško vidijo rozete, tulipani, klinčki, pavji repi in podobne figure. Stebelca, ki vse to vežejo,
296 K. Hoffmeister: Slovanska ornamentika in nje uporaba v umetnem obrtu.
krasč se z najmanjšimi oblikami, sosebno s podolgastimi peresci ali pa tudi samd s spiralamj.
Bordura kaže nekamo tri poglavite oblike. Motivi so časih razvrščeni ob dsi, potegnjeni skozi sredo, torej zopet simetriški kakor pri podobi g, časih ob valoviti črti (pod. e) in Časih palmičasto ob primično zavitih spiralah ali valih (pod. /). V prvem primeru grč ds po sredi skozi večje motive, manjši pa so simetriški razvrščeni ob obeh nje strančh. Tedaj se obično izmenjavajo jabolko, dva manjša cvetova, tulipan, zopet dve drugi peresci, pavji rep i. t d. Če je vse razpostavljeno okolo valovite črte, tedaj se posamični vali, posamični loki zapored krasč z večjimi motivi, črta sama pa z manjšimi, pogostoma samd s peresi. Prav takd se menjavajo motivi pri tretjem načinu (pod. f): roža, tulipan i. t. d., črta sama pa je zopet okrašena z jabolčki in peresci.
Za omejitev bordure se pogostoma uporabljajo čisto geometriške oblike. Za to rabi zobčasta črta z nasajenimi majhnimi trikotniki, srčki, stebelci s tremi kroglicami; časih je videti samd dve ali več diagonalnih črt (pod. e). Sicer pa se čisto geometriške oblike rabijo le malokdaj. Ali so sosebno oglate oblike dopustne ali ne, o tem vedno odločuje tehnika, v kateri se je zvršil proizvod. Ploščati vbod, v obče belo vezenje, ne dopušča oglatih oblik, nasprotno pa. pri kri-žastem vbodu niso umestne okrogle oblike, takisto ne pri Holbeinovi tehniki, najsi se le ta lahko precčj približa oblim oblikam. Zatd seveda nahajamo pri delih, ki so izvedena v poslednjih dveh tehnikah, poleg prvotno okroglih in tukaj v oglate oblike stiliziranih motivov belega vezenja tudi motive, ki so ji popolnoma tuji, sosebno meandraste oblike. Pri Holbeinovi tehniki je zopet zaradi nje drobnih kontur mogoče uporabljati motive, ki so obema drugima tehnikama nedostopni, ker so ali prefini, kakor n. pr. tukaj tolikokrat uporabljane vejice šiljastega drevja, ali pa, ker bi bili ti motivi, izpolnjeni in pobarvani, preokorni, kakor tukaj prav takd pogoste skupine grozdov s svojimi velikimi peresi, dve vise sezajoči roki i. dr. Seveda je vse, zlasti tukaj, močno stilizirano.
Govoriti bi nam bilo še o barvah ornamentov. Čehi, kakor Slo vani sploh, ljubijo jasne barve. Na delih, zvršenih v križastem vbodu, prevladujeta živordeča in modra barva, in sicer sta polni, le malokdaj lomljeni. Glavni motivi se ondu, kjer je celota pisana, izvajajo v jasnih, svetečih barvah, da se tem bolj uveljavljajo: srce malone vselej rdeče, takisto jabolko, njega okraski modro, klinček rdeče ali modro, pavji rep jako pisano, temnomodro, dkrasto, zeleno, rdeče. Manjše postranske oblike se tedaj, kadar bi ne bile lepe zaradi jednake barve včlikih motivov, obravnavajo v mirnejših globočjih tonih. Peresca so
K. Iloflmeister: Slovanska ornamenlika in nje uporaba v umetnem obrtu. 297
seveda iz večine zelena, pri jabolku časih gdri zelena, spodaj rdeča. Načeloma je torej ustanovljeno pravilo: jasne sveteče temeljne barve in skoro nikoli manjših intervalov. Tudi če bi snov sama, katera se okrasi, imela takšne intervale, kakor n. pr. pri intarziji z različnimi lesovi, dela se z barvami ali pa se vsaj pomaga ž njimi.
O jugoslovanski ornamentiki si upam izreči samd nekoliko besed, zakaj prilike mi je bilo takd malo spoznavati izdelke jugoslovanske domače umetnosti, da ne morem določno in jasno označiti njih orna-mentike. Bistvena razlika je pač ta, da so južni Slovani sosebno obravnavali čisto geometriške oblike, ki se kar nič ne dotikajo organske celote. Časih res čudovito so umeli kvadraste oblike — meni je znana samd zbirka ročnih del v križastem vbodu — vezati in spajati v najrazličnejše figure in kombinacije. Seveda tudi nahajamo motive, prvotno vzete iz prirode, ali pa takšne, ki so sorodni češkomoravskim motivom; takd me je na ornamentu, če se ne motim, slavonskega izvira, presenetil dni stilizirani petelin, ki je tipiški za Češko. — Bar-vena krasota, takisto najjasnejše, najintenzivnejše barve kakor najtemnejše do zamolklo črne barve, katera se rabi kaj pogostoma, časih izborno nadomeščajo jednolične oblike. Čudovito spretno in ukusno se izbirajo razmerja barvanih ploskev; časih se celd kaj uspešno ne-posrednje družijo barve, kakeršne imamo navadno za sploh nezdružne. Zgoraj navedena zbirka Layeva obseza v tem oziru najlepša pojasnila.
Za proučevanje slovenske ornamentike leži dokaj tvarine pri kranjskem deželnem odboru; mnogokaj imajo tudi zbirke ljubljanske c. kr. strokovne šole za umetno vezenje. Poučni bi bili tudi okraski na kmetskih kožuhih, ženskih pečah in tudi na piruhih. Toda o vsem tem morda kdaj pozneje.
II.
Ravnokar opisana omamentika bi se dala takšna, kakeršna je, sosebno dalje gojiti ondu, odkoder izvira: pri vezeninah in podobnih ženskih delih. Za närodno vezenje skrbč dovolj strokovne šole; narodne vezenine so dandanes med češkimi damami takd rekoč moderne; kar je izšlo doslej del v tej stroki, izdala so se prav za prav nalašč kot vzorci za vezenje, torej je dosti poskrbeno za daljši razvoj te umetnosti. Toda tukaj grč Še za drugačno uporabo.
Motivi so vzeti iz prirode, torej ne izhajajo naravnost iz vezne tehnike; tudi so taki, da jih dopušča malone vsaka drugačna tehnika. Zakaj bi se torej ž njimi ne bogatila dekorativna umetnost pri drugih tehnikah, ko se vender tolikanj bogati ? Zakaj bi jih osobito ne izkoriščal umetni obrt ? Nekoliko se je pač že storilo v tem pogledu. —
2gS K. HolVmeister: Slovanska oruameulika in nje u[>oral>a v umetnem obrlu.
Slovanski ornament je sosebno plosk, mnogobarven in ima manjše dimenzije, ker bi bilo, vender težko za dekoracijo rabiti nadprirodno velika, najsi stilizirana jabolka ali nadprirodno velike tulipane, klinčke i. t. d. Zatd je tako rekoč sama po sebi nastala misel, da bi se ti motivi rabili za polnilo drugih, nepremičnih ploskev, osobito za kra-šenje sten. Dejanski jo je zvršil arhitekt Širna, učitelj na strokovni šoli jaromčrski, na svoji hiši v Jaromčru, kjer je v sgrafittu uporabil motive slovanskih vezenin. Več se že rabijo slovanski motivi za kra-šenje notranjih sten pri stanovanji, sosebno tam, kjer se je rabil za gradivo les (lesen strop, obite sobe i. t. d.). Prav močno pa je razširjena njih raba, celd med närodom, za krasilo pohištvenih sestavin. Seveda nastaja precčj težko vprašanje, kakšna bodi arhitektura takega pohištva. Ne da bi se spuščali v estetiške refleksije, vprašajmo prakso sämo. Praktiki so vzeli ali to, kar je najbližje, torej originalne oblike kmctske sobe, ali pa närodni ornament z najrazteznejšimi, najprož-nejšimi umetnimi oblikami, t. j. z dnimi renesančnega zloga. Na Češkem se dandanes sosebno goji takd zvana češka renesanca, kakor jo je prav za prav ustanovil prof. Miroslav Tyrš. — Ljubljanski interesentje se izvestno še spominjajo dnih izdelkov, katere je nekoč razstavil strokovni učitelj Cel. Mis pri firmi A. Obreza (pozneje si jih je pridobil tehnološki obrtni muzej na Dunaji). Bile so to jako lične manjše stvari, takd kasete, držala za brisače, dekorativni krožniki, stenske mape, obročki za servijete i. t. d.; tudi je bilo nekaj stolov, podobnih navadnim kmetskim stolom, toda bogato okrašenih s slovanskimi orna-menti. — Närodne motive združene z arhitekturo Schwarzenbergove palače v Pragi, katera se sploh zmatra za prototip češke rcnesance, uporabil je Fr. Boes, strokovni učitelj na obrtni Šoli v Chrudimu, na pohištvu, ki je ob deželni razstavi v Pragi vzbujalo največjo pozornost; imela je barvene intarzije v javorovem in jesenovem lesu.
Lesni obrt, kjer se je v tem oziru že delalo kolikor toliko uspešno, je dandanes po jedni svojih novejših pridobitev sosebno dostopen slovanski ornamentiki. Ta pridobitev je žgalna tehnika. O tla igla, kamor se stiskajo zgoščene benzinove pare, ki se užgd, rabi se za črtalo, s katerim se lahko prelepo včrtavajo konture na les. Zaradi glo-bokočrnih, nekoliko vglobljenih kontur in lahkotnega senčenja je potem takšen proizvod dokaj soroden vezenini, in vender je celotno delo primerno tehniki, kakeršne terja les. Poleg tega les kär nekamo zahteva polihromije ali vsaj intarzije, in zatd se nam vidi, da mora žgalna tehnika doseči izbornc uspehe.
K lIoHmeister; Slovanska ornamciitika ill nje U|>oraba v umetnem obrtu. 299
Prav tak<5 mnogostranski, najsi ne toli obširno, dal bi se slovanski ornament uporabljati v steklarski industriji in keramiki. Ornament, s katerim se krasč steklarski izdelki, je sam po sebi plosk; prav takšen je največ ornament v keramiki, ali pa so vsaj tu, kjer se uporablja plastika, venderle nekatere ploskve, ki se dad d okrasiti s ploskim ornamentom. Mimo tega okrogle oblike takih izdelkov käj dobro ustrezajo oblim oblikam slovanske ornamentike. Zakaj bi se torej ne družilo, kar si je tolikanj sorodno? Kar je bilo doslej poskusov v tej stroki, niso se sicer kdo vč kakd omilili občinstvu, to pa zatd ne, ker dotična dela niso bila umetniško izvedena. Ljubljanski muzej ima nekoliko takih steklarskih izdelkov, ki jih je podarila gospä Neureiterjeva v Pragi; dasi niso vsi umetniško dovršeni, vender pa so lepa priča, da imajo takšne oblike dokaj življenske moči.
Usnjene izdelke, osobito dne, katere rabi kmet pri poljskem delu, torej jermene, sedla i. t. d., krasili so že od nekdaj največ z narodnim ornamentom. Prišivati pisane usnjene kosce, predirati jih, takd da se pokaže osnovna barva — torej nekakšna aplikacija — to je lahko mogoče pri tej tvarini in je naši omamentiki zopet jako ugodno. Seveda naj se stvari, ki se narejajo za narod, tudi krasč takd, kakor närod sam lepša svoje izdelke, torej z domaČo ornamentiko.
Gravirana in jedkana kovinska dela se izdelujejo precčj takd kakor lesna dela v žgalni tehniki, zatd ni treba Še posebnih opomenj. V tiskarstvu grč mnogokdaj trda za lepe, tekstu prikladne inicijale in obrobke. »Zlatä Praha« je dve leti zajemala iz zakladnice narodne ornamentike; jeden najmarljivejših razširjevalcev te umetniške vrste, akademiški slikar Sochaii ji jc izdela val vse inicijale, začetne okraske in zavitek po slovanskih motivih. In vse je bilo käj ukusno in lepol Ali si je sploh pri povesti iz närodnega življenja moči misliti priklad-nejšo tipografsko opravo ? —
Da sklenemo. Tiste vrste, ki smo jih hoteli napisati, narasle so itak v obsežnejšo studijo. Veselilo bi nas, če bi le-tä vzpodbudila strokovnjaka, da bi proučeval takšno domačo umetnost; veselilo bi nas pa tudi, če bi pokazala pot tistim prijateljem slovanske umetnosti, ki se bavijo z umetnim obrtom. Koliko bi se dalo pri nas storiti v tej stroki — treba je samd nekoliko ljubezni, dobre volje in zanimanja 1 *)
') To studijo, prvi večji slovenski spis o slovanski omamentiki, priobČujemo z iskreno željo, da bi napotila tega iu dnega do dejanske uporabe lepih slovanskih motivov tudi med Slovenci. Morda bi ne bilo neumestno, če bj se n. pr. jedna soba bodočega »Narodnega Doma« v Ljubljani dekorirala do cela le s slovanskimi ornament j. Naj bi odločilni krogi razmišljali o tej stvdri !	Ured\
Sketove čitanke L — IV.
(Konec.)
Že v lanski razpravici o čitankarskih teorijah smo dognali, kakö se i naše instrukcije i najimenitnejši čitankarski teoretiki ujemajo v tem, da se nemškim čitankam v obče in sicer tudi za nižje gimnazije izbiraj snov samö iz nemškega slovstva (glej »Zvona« lanski letnik str. 501.). Videti je, da se načeloma s tem poglavitim postulatom strinja tudi prof. Sket. Zakaj v predgovoru prvemu zvezku piše: »Slovenska čitanka bodi naši srednješolski mladini ona knjiga, iz ktere se uči ceniti svoj materin jezik in spoznavati cvet domačega slovstva«. In nekoliko dalje veli: »Slovenska čitanka naj razširja učencem obzor njihovega znanja, kaže jim milino in lepoto materinega jezika ter odpira zaklad njegovega slovstva«.
Temu načelnemu priznanju pa nasprotuje dobršno število prevodov, v z pre jet i h v čitanke. Da se nam ne bode očitalo dosledni-čarstvo (pedantovstvo), naj takoj opomnimo, da semkaj ne vštevamo Levstikove legende »Živopisec in Marija« (Čit. II. str. 17. in 18.); dasi je vzrasla iz Platonove »Legende*, vender jo radi priznamo kakor Leveč kot samostojno delo Levstikovo; niti nam ni tukaj na misli Levstikov »Srčen deček* (Čit. I. str. 5. in 6 ), dasi spominja Fr. L. Stolberga pesmi »Lied eines deutschen Knaben« in ga prof. Leveč v Levstikove zbrane spise ni vzprejel. Tudi Holzapfljevi pesmi »Na posipu hudega grada«. (Čit. III. str. 179.) ne bi zabranili poti v čitanke zatö, ker jo je bržkone provzročila Matthissonova »Elegie, in den Ruinen eines alten Bergschlosses geschrieben«, ako bi le sicer bila vredna, da se vzprejme v čitanški repertoar. Takisto se popolnoma strinjamo s tem, da se je priobčila v drugem zvezku na str. 49. in si. vsebina »Odiseje« po Starčtovi »Občni zgodovini*; saj je le-tä satna gotovo ne malo delo našega närodnega slovstva, saj so se Homerja polastile vseh omikanih närodov literature ter si ga prisvojile, bodisi v prevodih, bodisi v posnetkih. Niti se ne upiramo, da se je prof. Sket oziral v čitankah na närodno slovstvo srbsko; saj je le-tö najsorodnejše našemu, in kar je prva reč, pristnejše in menj pokvarjeno nego naše. Samö ni pozabljati, da nam je srajca bližja negoli suknja; naj se torej srbske inačice priobčujejo samö tedaj (zlasti je to umestno v »poetiki«), kjer s svojo starodavnostjo in izvirnostjo gledč vsebine in oblike uspešno pojasnjujejo in spopolnjujejo že oslabelo in medlo tradicijo slovensko. — Tudi ne ugovarjam »Babici*, ki je po Cegnarjevem ljubkem prevodu skoro že näroden umotvor, katerega še premalo izkoriščamo.
Na vso moč pa se moramo upreti v čitankah golim prevodom, zlasti prozajiškim, tedaj, kadar se nam podajajo kot izvirniki, podpisani kakor le-ti z imenom tobožnjega pisatelja. Kakšne misli se menda usiljujejo slovenskemu dijaku v poznejših letih o ceni našega slovstva in o verodostojnosti naših pisateljev (?), ko se, čitajoč pozneje dotičnih slovenskih prevodov grške, nemške in druge izvirnike, uveri, da so ga hotoma ali nehotoma vodili pri slovenskem pouku za nos. Človek bi dejal, da so vender že prešli tisti časi, ko so našega očeta ,Triglavana* (glej Stritarja »Zbrane spise*, zv. VI., str. 1. in si., zlasti str. 31.) duševnim potrebam ustrezali Baltazar in drugi nepošteni Triglavanovi sinovi z literarnim tatinstvom, čegar sledovi se še dandanes polagoma spravljajo na dan. Toda varal bi se, kdor bi gojil take» preprosto vero; še dandanes se nahajajo Baltazarji. In kar še sosebno zlobno dela njih početje, je to: ko si Triglavana samega, kateremu so se v tem venderle že odprle očf, ne upajo več slepiti s svojimi »Popotniki* in nemškimi »Rožicami« in drugimi nauzmanimi cvetičicami,1) usiljujejo svoje ukradeno blagö najmlajšim in najnežnejšim sinovom Triglavanovim. Govorimo naravnost! Drugih velikih ndrodov najboljši vzgojeslovci so uverjeni, da je to, kar je v slovstvu najboljše, za mladino komaj dobro dovolj; pri nas pa so nekatemiki te misli, da je za mladino vse dovolj dobro: kamen namesto .kruha, kača namesto ribe, vsaj menijo, da se nevedni mladini lahko ponudi prevod kot izvirnik.
Iz zabavnika za mladino je vzprejetih v čitanke nekaj prevodov, nc da bi bili zaznamenovani kot taki, in sicer takih prevodov, katerih izvirnike pisatelj teh vrstic dobro poznd, in katerih je nekaj vzprejetih celö v nemške čitanke, ki so uvedene po naših srednjih šolah; n. pr. ,Rudolf Habsburški in pekarica* (I., str. 67.); , Cesar Jožef II. in uradnik njegov* (I., str. 77.); »Cesar Jožef II. pri plugu* (I., str. 137); »O smrti Ivana Stojkoviča* (I., str. 164.). — Ker pa nahajam baš iz tistega slovenskega zabavnika priobčenih toliko sramežljivih prevodov, drznem si posum-njati tudi o izvirnosti vseh drugih prozajiških beril, vzprejetih iz istega zabavnika, zlasti n. pr. o ,Liščku* (II., str. 65.), ki sicer ni napačen, in o »Plemenitem delu uboge sužnje« (II., str. 140.), v katerem je — bodi to mimogredč opomnjeno — vsekakor kriva transkripcija »Kinkon* za španski »Chinchon*. — Kot prevedene bi se morale označiti, ako se že vzprcjmö radi lepega jezika, vse dne ezopske basni, ki so res
') Odkod so »moje rožice« ?
Na Nemškem tam so se razcvele!
«	1
Se druge take vbdžice
Pri nas h tuje so dežele !
Stritarjev „Drobiž41, it. jo.
zgolj prevodi; tu vse zakrivanje itak nič ne pomaga, ko učenci za nekaj let čitajo nemške (Lessingove) in grške izvirnike (n. pr. , Popotnika in medved*, I., str. 94.; ,Oslova senca*, I., str. 112.; »Sraka in pavovo perje« II., str. 19.; ,Kmet in njegova sinova«, III., str. 12.; jLev in lisica*, III., str. 131.; »Krokar in lisica*, IV., str. 37.).
Svojo oceno čitank I.—IV. smo doslej skoro iz večine podpirali z vzgledi iz prvega in drugega zvezka. Že zgoraj smo priznali, da je viden napredek od prvega proti naslednjim. To nam že kaže na prvi pogled j kazalo4 tretjega in četrtega zvezka, v katerem je zastopanih veliko menj »ar-hajistov*, a nekaj več naših najljoljših pisateljskih imen. Res je sicer, da sem si v zadnjih dveh zvezkih imel zabeležiti z , obeliskom* menj beril in poezij kot brezpogojno nesposobnih za čitanke nego v prvih dveh; res pa je tudi, da je i v teh dveh zvezkih silno malo najti takega blagd, ki je absolutno, brez ugovora, pripravno za čitanke te döbe, recimo naravnost klasiškega blagä, ki bi moglo biti jedro, okolo katerega bi se dal kristalizovati naš bodoči k an on.
Poleg mnogih nedostatkov, katere nam je bilo očitati v tej splošni oceni čitank I.—IV., pa ne smemo zamolčati, da so nam prilično močno ugajale bogate zbirke pregovorov, nanizanih pod različnimi gesli; tu je nabranega res obilo klenega zrna, izmed katerega bi trebalo le tu pa tam izpihati kake pleve; vrhovate kopice se s tem ne bi znatno izmanjšalc, izdatno pa bi se povečala njih notranja vrednota. Tudi izbiralcu tega drobiža ni smeti pozabiti vrhovnega vodila: »Plemenita vsebina v plemeniti obliki.« —
Dovolj tega prerešetavanja; prav resnično nam je žal, da smo nasuli takö bore malo fino sipe, porabne za zidanje, za bodočo zgradbo boljših čitank, a večja množina nam je ostala kot predebel grušč in gramoz na kritiških rešetih ali sitih. Vest bi me na vso moč pekla pri tem početji, na prvi pogled herostratovskem, ako ne bi bil živo uverjen, da so bila moja rešeta skrbno izbrana, njih vitre pravšne in v pravšni meri vsaksebi položene, njih luknjice niti preširoke niti preozke.
Sklenimo! Saj smo itak že čuli očitanje, da smo predolgo peli jedno in isto ,vižo* (o čitankarskih aksijomih v lanskem »Zvonu«), in to od strokovnjaške stranke, katera sicer tudi ni nikakor zadovoljna s prof. Sketa čitankami ter me je celö povabila, naj v zadrugi ž njo pomagam sestaviti nove čitanke, najprej za višjo gimnazijo. Toda pomisli naj tista stranka, da mi je bilo treba, ustvariti si najprej kolikor možno objektivno trdno stališče, iz toliko in takö različnih in protivnih si čitankarskih nazorov in načel izbrati öna, ki so vzvišena nad vsako dvojbo ter ja vzpostaviti kot
nepremične aksijome. Ocena, ki sloni ob teh, že ni več subjektivna kritika, ampak je iz njih abstrahovana kakor matematiški stavki.
In uprav z matematiško strogostjo naj izvedeni iz teh aksijomov še jedenkrat čitankarski program, z matematiško kratkočo naj ga stisnem v dva, tri stavke in naj ga tu pribijem slovenskim čitankarjem v porabo.
1)	Pri preosnovitvi čitank bode treba še jedenkrat pregledati prav v ta namen vse slovensko slovstvo od Vodnika do denašnjega dnč ter izbirati iz njega, poleg pedagoških ozirov nepremično se držeč gesla, da čitanke smejo obsezati samö plemenito vsebino v plemeniti obliki.
Že više smo izrekli utemeljeno prepričanje, da bode bira iz starejših pisateljev, izimši Preščrna, silno uborna; celd naravno je in ob sebi umevno, da se pretežna večina gradiva nabere iz naših zapreščrnovih klasikov: iz Levstika, Stritarja, Jurčiča, Erjavca, Gregorčiča in Aškerca. Takö bodo naše čitanke tudi, kar je čisto prav, pristni odsevki naših slovstvenih odnošajev in verna zrcala — mikrokozmi — našega slovstva. Klasiška dela tujih literatur, katerih se smemo po izvrstnih udomačenih prevodih lastiti prav takö kakor se Nemci Shakespeareja (gl. ,Instrukcije* str. 99. spodaj), načeloma niso izključeni (Cegnarjev - I^vstikov , Valenštajn*!) Prevelike jednoličnosti se ni bati, tudi. tedaj ne, ako bi se sestavile vse čitanke iz samih najnovejših klasikov, recimo cel zvezek iz samega Erjavca in Gregorčiča; saj bi se močno približali s tem J. Schmidta idejalni jednoviti čitanki (glej lanski ,Zvon*, str. 502.). — Ako bi se po teh načelih nabralo štiva menj, nego ga je v Sketovih čitankah, to nič ne dč; bolje da čitajo učenci malo, toda klasiških del desetkrat, nego desetkrat večjo množico srednjih izdelkov po jedenkrat. — Ako se preosnovatelju čitank posreči, pridobiti naše še živeče klasike za to, da spišejo ali zložijo käj nalašč za čita nke, smejo to zmatrati za največjo pridobitev. Naših pisateljev in pesnikov pa ne bodi sram, pisati in pevati ,in usum delphini*; prepričani naj bodo, da to, karkoli storč naši mladini v prid, storč v prid närodu. Nenavadna je sicer ta pot, da bi prehajali umotvori iz čitank v slovstvo, namesto narobe, pa nič ne dč; a nikakor se ne bi smelo ustopiti od načela, da se tista ad hoc pisana berila in takšne poezije sodijo z istim strogim merilom, katero se je uporabljalo pri izbiranji drugega štiva.
2)	Takö nabrano gradivo — najboljše blagd, kar ga vzmoremo — razddli se potem po obče priznanih pedagoških ozirih na skupine, prikladne starostnim döbam učeče se mladine.
S tema dvema točkama je najtežji del čitankarjcvega posla zvršcn; zakaj kakd se razvrsti štivo v vsaki posa-
mezni skupini, s temsečitankarjunetreba mnogo glave beliti, ako se ravnä po Neumannovem načelu. Ako pa s glavo ubija z umetnimi razdelitvami, osnovanimi na sezonskih, e t i š k i h ozirih in ozirih na druge učne pred mete, slobodno mu; ali jaz vsaj mu ne vem za to ni najmanjše hvale, temveč mu kličem s Svetim pismom: »Marta, Marta, mnogotere skrbi si delaš; samö jedno je potrebno: Plemenita vsebina v plemeniti obl i ki!*
'Io so čitankarski aksijomi, in na te aksijome se bode ozirati odslej sleharnemu izdajatelju ali popravljalcu slovenskih čitank za nižje srednje šole, tudi onemu gospodu slovcnistu, ki me je povabil na skupno izdelovanje novih čitank, bodisi, da bode sam ali pa s kom drugim hotel izdajati konkurenčne čitanke; prezirati jih tudi g. prof. Sket ne bode smel pri novih natiskih dosedanjih čitank. Da bodo le-öni takö imeli celd drugačno lice, in da bodo cele nove knjige, to naj ga nikar nc plaši On si je že doslej pridobil za slovensko šolsko knjištvo obilo zaslug, katere smo poudarili že v začetku te razprave, omenivši velik napredek od »Cvetnikov* do »Čitank*; in njega zopet po našem oskromnem mnenju dosedanje izkušnje izmed vseh slovenskih šolnikov najbolj usposabljajo, da zadosti tudi novim terjatvam, katere smo dvignili mi. Da so se pa dvignile od druge strani, da se mu skoro usiljujejo, to se mu bode morda zdelo za malo. Ali g. izdajatelj naj pomisli, da več očij več vidi; prepričan bodi, da bi i mi radi sveto služili domovini sveti; in — izvestno nam oprosti od srca !
V. Bešck.
K tretjemu sešitku Wolfovega slovarja.
(Dalje.)
fäntnik m. der Rächer, Krajačevič. — fantovanje n. = fančenje. Habd. ad. 1002. — Jar kaš m. ime psu (iz madj. volk.). — fegat* objurgare Habd. ad. 1022 potlam začmu se fegati i karati; i v slovarji. — feletar m. subauriga Habd. slov., ad. 845 imaš lovase, kočiše, feletare, katančiče, hrani je. — fertuh m. iz nemšk. Vortuch Škvorec. — fertun m = fertuh, Švagel 1.50. — festinya f. die Festung. Zagrebec, Svagel. — flcko m. ime konju. —Ju lati schnitzeln. — fijückati, kamen takö zagnati, da brčf; takö brčati je fijučkati. — Jlkati govoriti fi, pfui. Habd. ad. 673 začel se je burkati, phikati i govoriti, da ne sram bilo onoga ki . . . — ftleki m. pl. neko jelo, iz nemšk. — filer m. ein Heller (novec). Krajačevič, Habdelič i. t. d. tudi ogr. KUžmič Miki. 65 dokeč nc plačaš slej d njega filejra mat. 5.26. —
filjürka f. = branjevka. Škvorec. — fincdmber — bra m. der Hausrock, dolga suknja, ki se navadno nosi le domä. — finta f. svinjski gobec (toplice varaždinske) — fintek m. grdo ime človeku. — finde f. pl, orgljice na zobe. — fllčkati, z bičem pokati. — ßcten adj. je kajk. hurtig schnell, na fletnom bald, geschwind, flitni je ime psu. — flUnoSt f. die Geschwindigkeit. Kocijančič fil. 3.169 (185). — flöktati flokčem, nekako jesti, flöjsati in flöjzdrati mazati si lase. — fludati se, zamazati se z rosö, hodč po visoki travi, föckati se, mazati si preveč lase z oljem. — fajtdŠ m. tisto, v kar se prah (smodnik) omota, kadar se zabija v puško. — Jördamet m. velik kos p. kruha. — fTtrfici fiirfliči m. pl. neko jelo. — fräz m. der Fraisen. Zagrebec 1.355 zakaj ravno ovum kaštigum je ju g. bog kaštigal? zakaj nikakovem drugom betegom kakti z vulogmi, frazom velikem betegom, nego ravno z gubum ? — frdta f. ime psici. — fremuriti muri m, kadar jed dolgo stoji pri ognji, da izgubi ukus, veli se, da se fremuri: kaj se tak dugo fremuri, da vezda nč žmatno: — frfhnt -dnta ni. betrügerischer Handel, Habd. ad. 391 čudnem zakonom bog negda takovc frfänte kaštiga. — frfantafija f. = čalarna praktika, Habd. ad. 389 druga krivičneh tršcev frfantarija je, da se zgovore, da stanovitoga trštva rekši rib, sukna, svile i. t. d. ni draže ne plačaju ako ... 391 tretja tržcev frfantarija je, da marhu ili trštvo, ko prodavaju, zločesto z dobrem mešaju. — frfräk m. brbljavcc, i frfrek. — frfuliti ftilim = brbljati: Kaj tuliko frfuliš? — frfuriti f/7rim = frfuliti. Kocijančič fil. 3'169 govorlivomu biti i podjedno frfuriti prez oduška . . . dosta neprilik v sebi zadržava. — frickati = potepati sc. — frka der Furz. — f riet i frlim hervorstehen: vustnica mu frli. — frluziti = brlizgati, piskati v lončenega ptiča. — frljük, m. Habd. ad. 864 ki priprosteše vu frljuk mogu obračiti, osmehavati i. t. d. — frlju-kati se: Habd. ad. 952 žena, ka je vnogo let v dobrom ž njim veselo živela, rada ga ostavlja, rada ga kakti psa dräzi, rada se jadovita nad njim frljuka. — fmtdča f. in frntec m. svinjski gobec. — frntast adj. v vis ali pa na kraj zavit, kakor je pri nekaterih nos. — frntek m. kdor ima frntast nos. — frtrdj m. ein Viertel Krajačevič. Habdelič i. t. d. — frtaljic m. dem. frtalj. Habd. mar. 321. — frunjčati -čim = brencäti; kamen frunjči, kadar ga privežeš na bič in zalučiš. — fruntast adj., kar ima frunte. — facanjc n. das Schnauben. Zagrebec. 1453 ne slobodno karati bližnjega prez velike srditosti, svade, fucanja i hlepenja na fančenje. — facati schnauben, konj fuca. Habd. ad. 308 ako e je gdo i nešteč žalnu reč rekel, fucala je na njega. 384 zato se na spovednike fucaju. 1019 gda se na koga tucaju. — Tudi ogr. Trplak pslm. io-5 ftiče na vse protivnike.svoje.
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
Stari zemljevidi dežele kranjske v narodni knjižnici pariški.
Priobčil P. pl. Radics.
(Konec.)
Pridržuje' si strokovni opis teh starejših zemljevidov dežele Kranjske za večje strokovno delo, naj navedem tukaj samö natančne naslove teh i 5 zemljevidov; nekoliko podrobneje pa hočem izpregovoriti o najstarejšem izmed njih, o Zalterijevem zemljevidu iz leta 1558., kot najstarejšem delu, kar nam jih je znanih pred samostalnimi zemljevidnimi izdajami.
1.	Due a tu s Cam ioliae v na cvrn March i a Wi ndo r u m Bologninus Zal t er i us Venetys MDLVIH. (Dolžina 57 cm, višina 43 cm).
2.	detto. 1568.
3.	in 4. 1574.
5.	Goritiae, Karftii, C hac zeolae, Carn i ol ae l) H i ft ri ae, et Windorum Descrip. Hcc tabula eoneinnata est ex corographiis Wolfg. T/azii, cui infima Histriae pars ex alterius descriptionc addita est. (dolžina 23 cm, višina 332/s cm)-
6.	Forum J tili um, Karftia, Carniola, Hiftria ct Win dor um March i a2) (dolžina 47 cm, višina 34V2 cm).
7.	Carniola (nad naslovom rog s sadjem) — (dolžina 151'3 cm, višina ios/4 cm).
8.	La Carte de 1'Archiduchč d'Autriche des Duchčs de Stiric, de Car int hie et de Carniole, de Comtes de Cilley et de Göritz, carte tirče de la Geographie du Fr. Audiffret Tom III. page 1 18 (torej zemljevid, vzet iz atlanta Audiffretovega; dolžina 36 cm, višina 23 cm).
9.	Partie du Cercle d'Autriche ou font les Duchčs du Štiri e, de Carinthie, de Carniole et autres Estats Hereditaires a la maison d'Autriche. Par le Sr. Sanson,8) Geographe ordinaire du Roy A. Paris chez H. Jaillot, joignants les grands Augustins aux deux Globes, Avec Privileges du Roy pour vingt ans, 1677; dressčs sur les memoires les plus nouveaux (torej, kakor trdi izdatelj, narejen je zemljevid po najnovejših novicah o teh deželah — dva zemljevida, razdeljena, vsak dolg 44 cm, visok 56 cm).
1)	Isti naslov kakor na listu 40. v Ortelijevem atlantu. Cf. moj spis: „Zemlje -pisec Ortelij in dežela kranjska v XVI. veku." „Zvon", 1886, štev. 3., str. 161.
2)	Ibid., list 42., str. 162.
s) Do srede 17. stoletja so Nizozemci izdelavali malone vse zemljevide, kar jih
je bilo treba. Od leta 1627. je Nicolas Sanson ta posel preložil na Francosko in ob
smrti (leta 1667.) ostavil svojima sinovoma Guillaumu iu Adrienu 400 plošč (za tisek
zemljevidov). — Takd piše Peschel v svoji kujigi „Geschichte der Erdkunde", 2. izdaja,
(priredil dr. S. Rugc, Monakovo, 1877, str. 670. i. si.).
10. Herzogthumber Steyer, Kärnten, Krain etc. Duchčs de Styrie, Carinthie et Carniole, Comtč de Cilley, Marq(ui)sat des Windes (windische March) et autres Estats Unis et hereditates aux Archiducs d' Au-striche. Par N. Sanson d'Abbeville Geographe ordinaire du Roy A Paris chez l'Auteur Avec Privilege pour vingt ans 1679 (dolžina 59 cm, višina 43 cm).
Ii., 12., 13., 14. isti zemljevid, samö da so na bakrorezu meje posamičnih dežel pobarvane, in sicer meja štajerska zeleno, koroška rumeno, kranjska bledordeče, celjska in goriška modro.
15. Li ducati di Stiria, Carinthia e Carniola et altri Stati Ereditarij che compongono Parte del Circolo d'Auftria descritti da Giacomo C a n t e 11 i da Vignola Geografo č sudito del Serenissimo Duca di Modena e dati in luce da Gio. Giacomo de Rossi dalle sue Stampe in Roma alia Pace con Priuilegio del S. Pontefice 1'Anno 1686 Franc. Donia Mefsanensis sculpt. (Aral>eske kažejo dvoglavega orla s krono in avstrijski rodbinski grb, potem vojne trofeje in uklenjenega premaganega Turka). — (Dolžina 44 cm, višina 54»/2 cm).
Sedaj si natančneje oglejmo številko 1. zemljevida Zalterijevega!
Zedlerjev „Universallexikon" zvezek I,X. z leta 1749.l) piše o tem kartografu takd-le: „Zaltherius (Bologninus) hat zu Venedig eine Karte von Böhmen, Malta und dem gelobten Lande verfertigt".
To je vse, kar nam je bilo moči drugje pozvedeti o zvršitelji tega zemljevida dežele kranjske z leta 1558.; vsi drugi zapiski molčč o tem kartografu.
Bakrorez, ki leži pred nami: „Ducatu s Cam i o la vna cvm Mar-chia Wind or u m" je 151. list v zborniku bakrorezov, ki je bil očividno sestavljen za nekovega mecena. Naslov temu zborniku je: „Das Sechste Buch der Kupferstucken. Von Landkarten oder Landtafeln. Mit bestem Fleiß möglichst in hernach volgender Ordnung zusammengebracht und gestellt durch Caspar SchlumpfT zur Sonnen. Im Jahr Christi 1665." Ta naslov jc z velikimi frakturnimi črkami zapisan v lep bakrorezen okvir, ki predstavlja arabeske sadja in cvetic; spodaj pri okviru se čita v jasnini lepo geslo: „Jamais Parrefse Ne fist Prouefse" (Nikoli lenoba ne zvršf junaškega dejanja). Ves zbornik šteje 187 listov in je vezan v rjavo usnje.
Zemljevid dežele kranjske in Slovenske krajine, ki nas torej najprej zanimljc v njem, dolg je 57 cm in visok 43V2 cm- V desnem kotu zgoraj ima lepo izveden grb Slovenske krajine, v obeh kotih spodaj na desni in na levi strani pa se čitajo v renesančno izvedenih ploščicah razjasnjujoči tekstni vpiski. V levi ploščici je napisano: lectori! Quia Illyricum in diver fas rcgiones partitur in Carniolam, Marcham Windorum, Liburniam, Cro-
') Str. 1435
atiam, ct Dalmatian! quorum cum ueriores fines ignorentur, omnes sub Scla-uonia nomine accipiuntur, in hac tabula omni cura diligenter adhibita Car-niolae et uerioris Sclauoniae terminos tibi describendos curavi, quae omnes prouinciae licet angustiis finibus contineantur nobiles tarnen et maximis naturae denique optimi beneficiis cumulatae videntur. Vale. — V ploščici spodaj na desni strani se čita v italijanskem jeziku isti tekst, ki dalje pripoveduje, da ta zemljevid ustanavlja, kakšna je prav za prav dežela kranjska in prava „Sklavonija" (Slovenska krajina).
Ako si ogledamo podrobnosti na zemljevidu, vidimo ondu, kjer se Ljubljanica izliva v Savo, natisnjeno v ovinku poleg oznamenil „Lubiana", „TElbach" besede: „Hic Argonatae ex Sauo in Nauportum Naiugarunt." Ljubljanica se imenuje „Nauportus fl.", Gradaščica: „Bylly ti.", ki teče izpod gradü „Bylligracz". Severozapadno od Bylligracza je kraj (grad?) „Bylly". Poleg Škofje I,oke stoji „Latobici4*, nad Vipavo se čita: ,fodina argenti vivi" (Idrija ni imenovana), poleg njih kraj „Lorz" (Loitsch?). Pod krajem „Hasparg" čitamo „eruptionibus pontium" (narisan je hrib, iz katerega kipč trije kačasti znaki, pomenjajoči iztek vodil); pod tem hribom (Javornikom ?) se razteza oznamenilo „Lvgevm palus" (Cerkniško jezero) hodic „Czyrkna-czcrfee", quae quotannis piscationem inuenere, fementem in aeftate et ue-nationem in autumno exhibet (razjasnilo vodnega dotoka in odtoka, često opisane ribje lovi, lova in setve v istem letu). Proti kraju „Alben" (Planina) teče voda „Fusinfluss"; južnovzhodno od Hrušice („Burnpamer-Wald") se vidi v gozdatem okviru kotlinasta jasa, in na nji se čita „Hortus Diaboli"; južnovzhodno od njega je zaznamenovan kraj »Gerschani* že na Hrvaškem „pars Dalmatiae". Pri Novem Mestu čitamo „Ru dol flu ue" (Rudolfove?) id „poganelick" in tikoma zraven „Marchia Windonim"; pri Krškem, Raki vidimo „Vallis Vtricae". Za kočevsko mesto ni oznamenila, dasi je mesto označeno poleg „F r i d r i c h f t e y (n)"; mimo tega čitamo na Kočevskem kraje: „Lienfeld, Kaczenfeld, Krapfenfeld, Nefels." Pri Postojini je rimsko oznamenilo „Avendone". Suha Krajina se imenuje „Carniola sicca." Na Gorenjskem (Carniola superior) se čita „fons Savi" (izvir Save), „Ocra mons", dalje so oznamenovani kraji „Würzen, Lengenfeld, vels (Bled); pod „Ocra mons" je zapisano „Confinia Carinthiae, Carniolae et Goritiae" in še dalje spodi „fons lisontii (Isonzo) quondam Anae." Vidi se torej, da so oznamenila do malega začrtana käj preprosto. Sosebno zanimljivo pa je oznamenilo „Byllifluss" in (grad) „Bylli (stari grad- Polhov Gradec:); ti besedi naj razsodijo jezikoslovci, če bi se utegnilo misliti, da je poleg imena „Gradaš-cafluss" kdaj živelo ime „Byllifluss'', katero je kartograf Zalterij prevzel v svoje zemljevide dežele kranjske!
LISTEK.
f Ivan Tomšič. Dnč 17. m. m. je umrl po daljši mučni bolezni Ivan Tomšič, c. kr. vadniški učitelj in c. kr. okrajni nadzornik, urednik „Vrtčev" iu znani pisatelj slovenski. Pokojnik je bil porojen dnč 4. grudna 1838. leta na Vinici, kjer je služboval njega oče Bernard (tudi plodovit pisatelj, umrl dnč 24. velikega travna 1856. leta) za učitelja Osnovne šole je dovršil domd na Vinici, leta 1855. Pa je prestopil na ljubljansko gimnazijo, kjer je bil vedno jeden prvih odličnjakov. Zaradi skrajno neugodnega gmotnega razmerja je ostavil gimnazijo in leta 1859. Šel na učiteljišče, kjer je leta i860, dovršil svoje nauke. Osem let je natd učiteljeval v TrŽiči, odtod pa je prišel za učitelja na tedanjo normalko ali sedanjo vadnico v Ljubljani, kjer je deloval vestno in vztrajno, dokler ni moral naprositi lani zaradi hude bolezni dopusta — Ime Tomšičevo je tesno združeno s književno zgodovino slovensko. Spisal ali izdal je vsega skupaj do 30 knjig, sosebno za mladino, in pisal v različne liste slovenske, takö v „Šolskega Prijatla", kjer so natisnjeni njega prvenci (leta 1853), v „Danico", v „Učiteljskega Tovariša", v „Slovenski Glasnik", „Novice", „Besednik*4 i. t. d. Največja zasluga Tomšičeva pa je, da je leta 1871. ustanovil ,,Vrteckaterega je skrbno in modro vodil do zadnjega diha svojega. Predaleč bi nas zavedlo, ako bi naštevali vse, kar je spisal in priobčil Ivan Tomšič; zatd svoje čitatelje samö opozarjamo na spis pokojnega prof. Marna v ,Jezičniku" leta 1891., kjer so natančno našteti plodovi Tomšičevega neutrudnega peresa. Omenjamo samd še, da jc Tomšič dolgo let sestavljal „Bibliografijo slovensko" v „Letopisu Matice Slo%,enske" in da je prvi poslovenil Močnikove računice. Tudi prevod novih računic, predelanih, na kronsko veljavo, ki izidejo letos, oskrbel je Ivan Tomšič. — Naš nrirod bode težko pogrešal vzornega rodoljuba, ki tudi v najbridkejših časih ni zatajil svojega odločno narodnega mišljenja; takisto težko bode naša mladina pogrešala plemenitega svojega učitelja iu pisatelja, slovenska književnost pa žaluje po zvestem sodelavci svojem. Blag mu spomin in mir njega duši!
Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem oziru. I. del. Pokneiena grofija Goriška in Gradiščattska. Zgo-doviuski opis (12 podob). Spisal S. Rutar, c. kr. gimn. profesor. Izdala »Matica Slovenska«. 132 stranij. — Že v lanskem letniku »Ljublj. Zvona« smo imeli priliko opozarjati na vrline, katere ima tistega pisatelja »prirodoznanski, statistiški in kulturni opis poknežene grofije Goriške in Gradiščanske« , in smelo trdimo, da bode tudi ta knjiga Slovencem zelo ugajala. Prav razveselilo nas je torej nadaljevanje tako lepo započetega dela z zgodovinskim opisom prej imenovane slovenske pokrajine. Vsa zgodovinska tvarina je razdeljena na pet poglavij, in sicer so to: i. Goriško do leta 1000. po Kristu. 2. Goriško pod akvilejskimi patrijarhi. 3. Goriško pod lastnimi grofi. 4. Narodna izobraženost v srsdujem veku. 5 Goriško pod Avstrijo. — V prvem poglavji nam g. pisatelj prav umevno razlaga prazgodovinsko dobo, kakšna je bila pred 2000 leti dežela in nje prvotni naselniki, sledove prazgodovinskih prebivalcev, različna gradišča in trgovinsko razmerje v tej deželi. Opisujč rimsko d6b*>, bavi se, kakor umevno, mnogo z Akvilejo ter nam kaže, koliko so Rimljani v kulturnem oziru storili za Goriško, koliko je trpela dežela za preseljevanja narodov in kakö so se končno početkom srednjega veka v deželi naselili Slovenci, dokler jih ni podjarmil Karol Včliki in se je Goriška združila s Koroško. — Drugo poglavje razpravlja zgodovino od akvilejskih patrijarhov do pridobitve Goriške po Maksimilijanu I. leta 1500. Tu vidimo, kakd so si prisvojili deželo akvilejski patrijarhi in kakd so se uveljavili sami in njih kapitelj, broječ 50 kanonikov. Opisuje se vladanje najimenitnejših
akvilejskih vladarjev. Naslednje poglavje uas seznanja s prvimi bistriško • goriškimi grofi, kateri so bili nekaj časa podložniki nemških cesarjev, toda so leta 1231. neomejeno zavladali sami. Goriški grofje so'razširili svoja obširna posestva po Primorskem, Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Tirolskem. Do vrhunca svoje slave je dospela rodovina za grofa Henrika 111.(1304.—1323 ). A tudi Turki niso prizanašali deželi, nego so koncem 15. stoletja divjali in plenili po Goriškem — Koncem zgodovine srednjega veka opisuje g. profesor kulturno stanje prebivalstva in nam slika, kakd se je izomikalo in povzdignilo od prvotnega stanja. Na strani 50. je majhna tiskovna pomota: čitaj se »patrijarh (m. papež) Gottfried leta 1184. i. t. d.« Pristno sliko tedanjega časa dobimo, ko beremo opis različnih nesreč in elementarnih nezgod, o boleznih, kugi in počenjanji flagelantov. Kobarijsko malikovanje nam priča, kako surovi so še bili časi. Ljudstvo je bilo sosebno udano igri in pijančevanju. Nadalje se naštevajo najstarejše fare na Goriškem, opisujejo se z bogoslužjem obredi, šege in navade pri pogrebih, stanovsko razmerje, sodstvo in gmotno stanje v srednjem veku. — Zadnje poglavje nam predočuje vojske z Benečani, turške napade na Goriškem in razširjanje luteranstva, katero se pa tu ni moglo vkore niniti. Nevaren je bil leta 1713. tolminski upor, kateri se je razširil skoro po vsem Goriškem. Dalje se opisuje Marije Terezije in Jožefa II. skrb za blaginjo goriške dežele Zelo zanimljivo in živahno popisuje g Rutar notranji razvitek od leta 1500. do leta 1800 , in sicer najprej versko gibanje do končue ustanovitve goriške nadškofije leta 1751., potem pa ustanovitev semenišča, novih farä, samostanov in bratovščin. Uvrstil je tudi opis vojaštva, duševne ljudstvene omike, gmotnega stanja in elementarnih uezgod. — V zgodovinskem pregledu 19. stoletja govori najprej o francoskih napadih in krepkem uporu Avstrijaucev. Za tem prihaja politiška in cerkvena razdelitev, šolstvo iu delovanje zaslužnega slovenskega slovstvenika iu hribolazca Valentina Staniča. Dežela je tudi trpela po hudi lakoti, zimi, trtui bolezni, koleri iu drugih nezgodah. Precčj mirno je bilo za Goriško leto 1848., toda javno življenje sc jc venderle zelo izpremenilo. Od tedaj pa gmotno stanje vidno napreduje. »Dodatki« i na konci knjige navajajo muogo zanimljivih in važnih zemljepisnih, zgodovinskih in kulturnih podatkov o Goriški, nje posameznih krajih in mestih. — Kujigo diči dvanajst lično izdelanih podob, kažočih deviuski grad, akvi-lejsko baziliko, Gorico v različnih časih, razne pečate, grbe iu dr. Iz te knjige zajem-Ijemo tudi lahko več znamenitih podatkov za zgodovino drugih slovenskih pokrajin. Zvedeno in spretno, kakor zna baš sam, zbral je prof. Rutar mnogo domoznanskega gradiva ter ga razvrstil prav pregledno. Pokazal pa je tudi pot iu način, po katerem se nadaljuj po njem pričeti in za nas Slovence velevažni opis slovenske zemlje. Opisu »poknežene grofije Goriške iu Gradiščanske« grč gotovo jedno prvih mest v slovenskem znanstvenem slovstvu. — Knjigo priporočamo najtopleje vsem slovenskim razumnikom, zlasti Še gg. učiteljem na Goriškem, katerim bode izvrsten pomoček pri domoznanskem pouku.	Fr. Orožen.
Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Uredil Ivan Mereina, učitelj na c. kr. deški vadnici v Gorici. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila iu Metoda" 1893. Str. 141 Cena 60 kr. — Kal te cvetke domačega slovstva je pognala prve listke že leta 1887., ko je „Narodna šola priobčila drobno knjižico: „Zabavišče slovenskim otrokom", spisal Anton Funtek. Prvotni poganjki sicer zdrave in čvrste rastike pa se niso mogli razvijati in priuašati pričakovanega sadu, ker debelce — rekli bi — ni bilo požlahtnjeuo. Pesence niso bile uglasbene. Skoro sedem let je bilo treba, preduo je bila mladika presajena ua rodovita tla. Sedaj je krasno uspela in se nam kaže v najlepšem cvetu. Nadejati se je, da tudi sad ne izostane. Pri tej požlahtnitvi imata največjo zaslugo g. Ivan Merciua in naša požrtvovalua družba sv. Cirila iu Metoda.
Prvi je na podlagi svojih mnogoletnih izkušeuj pri vzgoji iu kot član c. kr. izpraševalne komisije za otroška zabavišča v Gorici besedilo prvotnega Funtkovega „Zabavišča" s tem spopolnil in dovršil, da je na čelo spisal prav poučno navodilo zabavitcljicam ter 126 pcscncam ali sam zložil ali poiskal prikladne napeve. Uvrščenih je tudi nekaj takih, ki so se v zabaviščih ali že udomačili, ali pa so bili potrebni, da zabaviteljicam ne bode iskati učne tvarine po drugih virih. Druga pa je z znatnimi troški oskrbela natisek otroške te pesmarice, ko se po mnogem trudu in pogajanji ureditclju ni posrečilo, da bil na svetlo spravil skrbno in vsestransko dobro premišljeno delo, katerega smo dosedaj jako pogrešali.
Ako vzamemo v poštev urediteljeve in družbine nagibe k izdavi, moramo le izreči željo, da se Slovenci izkažimo obema podjetnikoma prav od srca hvaležui z obilim naro-čevanjem. Knjižica ima sedaj dovršeno obliko, samo da bi jo prav pridno izkoriščali vsi, katerim je namenjena! Nje obseg je razdeljen v dva oddelka ; prvi — pisatelj ga imenuje „Uvod" — je temeljita pedagoška razprava o petji in otroških igrah, drugi je pesmarica, v kateri je poleg drugih napevov ureditelj zbral 89 svojih napevov. Uvod je najprej namenjen otroškim zabaviteljicam našim. Strinjamo se s tem popolnoma in še dostavljamo, naj bi ne ostala knjižica samo namenjena, temveč naj bi se tudi marljivo rabila. V „uvodu" je polno lepih nasvetov in vodil tudi drugim, ki se bavijo z vzgojo. Celo izobraženim materam bi hasnilo, da ga prečitajo in premislijo, je li koristno otroka pošiljati v zabavišče. Zato govori ureditelj popolnoma prav, če naglaša na konci svojega „uvoda", da bi se slovensko razumništvo in sosebno ljudsko učiteljstvo nekoliko več zanimalo za veliko vzgojno idejo otroškega zabavišča. Vse premalo se priznava važnost tega vzgajališča za narodno vzgojo, a še mnogo menj se priznava težavna naloga otroške zabaviteljice, katera poleg matere prva vpliva na dušo onih, ki bodo nekdaj znameniti možje in odlične matere — Navodilo je vseskozi zanimljivo sestavljeno v lepi, gladki slovenščini. Pisatelj opozarja zabaviteljice na vse važne vzgojne momente, katere jim nudi modro urejena igra in lepo umerjeno petje kot uajžlahtnejša pomočka za blaženje človeških čustev. Zlasti nam ugaja, da je merilo določeno za metodiško ravnanje pri pouku; zato treba, da se gojita igra in petje zmerno, redno in točno; tedaj uspeh izvestno nc izostane. Igra in pesem — obe vzbujata estetiško in etiško čustvo. S petjem se vadi zlasti sluh, lika glas, ostri glasbeno občutnost in meročutje, požlahtnuje vedenje, krepčajo pluča i. t. d. In igra — pametuo ravnana — koliko vpliva na rodoljubnost, olikano gibanje, telesni razvoj in ojačitev dobre volje! Da se dosezajo ti zmotri, seveda treba zabaviteljicam marljivega pripravljanja pred poukom, ki mora biti vsekdar primeren času. Vsa ta načela so v navodilu obravnavana prav temeljito, da jih bode za svoj poziv vneta vzgojiteljica rada čitala in zvesto po njih izvrševala vzvišeno svojo nalogo.
V drugem delu je 126 napevov po vsebini razvrščenih v 13 skupin: I. Nabožne pesmi (12), katerih v P'untkovem „Zabavišči" ni, in siccr zato ne, ker je bilo takih premnogo na izbiro; pogrešale so se najbolj pesence za otroške igre; II. Uvodne pesmi (4) ; III. Koračne pesmi in igre (9); IV. Igre s hojo, skakljaujem, tekanjem iu skakanjem (9); V. Igre v krogu (18); VI. Nazorne igre (8); VII. Igre s prsti in rokami (9); VIII. Igre z žogo (n); IX. Igre s kroglo (7); X. Pesmi za stavljenje (9); XI. Sklepne pesmi (8); XII. Raznotere pesmi (12); XIII. Dodatek (9). — Vsi napevi so käj lahki, preprosti, vender pa ljubki in prikladni otroškemu grlu in obsežuosti glasu ; zaradi tega se jih vsaka zabaviteljica takoj priuči, ako le količkaj poje po notah.
Knjižica je bogat zaklad učne tvarine za slovenska zabavišča, a tudi za ljudsko šolo. Naj gre torej to delo med slovenski svet in vnema naš mali rod k iskrenemu domoljubju ter nam vzgöji mnogobrojno vrlih pevčkov v zabaviščih in ljudskih šolah. Želeč, da
bi dobil ureditelj za izredno svojo marljivost zasluženo priznanje v brzi razširitvi in da bi bilo slavni družbi vsaj toliko vračila za dragoceno izdavo, kar je rodoljubno potrosila za natisek, izrekamo še posebno svojo zadovoljnost na tej slovstveni pridobitvi, ki je vredna ne samo dobre srebrne, temveč zlate krone z ozirom na to, da je družba naše izdatne podpore jako potrebna!	Ss.
Slovanska knjižnica. V poslednjih štirih zvezkih (snopič U.—14.) je priobčila »Slovanska knjižnica« »Odisej o«, katero jc prosto po Homerji spisal g. prof. Andrej Kragelj v Gorici. Mi prav veselo pozdravljamo to lepo delo; saj naša mladina še ni imela podobnega berila v slovenskem jeziku, in ga odobravamo tem bolj, ker je g. pisatelj dobro pogodil pripovedni zlog ter z* veščo roko prikrojil epopejo takd, da ne bode zanimala samo mladine, nego tudi marsikaterega odraslega čitatelja. Prav za takšne je dodan primeren uvod, ki v velikih potezah navaja vsebino Odisejino in opisuje grško verstvo. Kar se tiče jezika, imeli bi pač tu tam pripomniti kaj malega (sosebno nas moti pomožni glagol za dopovedkom, prepogosta raba pridevnega deležnika in nekatere oblike kakor »umroč«, »odstraniti se«, »v omotico pasti« nam. »omedleli«, »dopadati« i. dr.), vender pa te hibe, ki so kolikor toliko tudi le nedoslednosti, celotnemu delu ne jemljd velike cene. — Uredništvo »Slovanske knjižnice« jc dalo vse štiri snopiče vezati v jedno knjigo, ki stane 48 kr., lično vezana pa 1 gld. Vsemu podjetju, žal, še ni toliko naročnikov, da bi bil njega obstanek zagotovljen.
Dve novi knjigi za pouk o petji. V zalogi Ig. pl. Kleinmayra & Fed. Bam-berga v Ljubljani sta izšli nedavno ti-le knjižici: »Poletni nauk o petji za ljudske sole*, po R. Weinwurmu sestavil Ant. Nedved (8°, 31 str , cena 20 kr), in »Vaje v petji«, zložil Anton Nedvid (8°, 88 str., cena bo kr.). Obe knjižici imata namen, ljubezen do petja, ki jc tolikanj živa med Slovenci, privesti do izhodišča dne poti, ki se-končuje z velikimi zbornimi deli, kakeršna dandanes proizvaja »Glasbena Matica«, do poti, na kateri se i/.obraža zmisel in zanimanje za umetniško zborno petje. Navodilo za prve stopinje na tej poti obseza »Početni nauk«, katerega je gospod Nedvfid sestavil po znani knjigi, uvedeni v javnih šolah. Pisatelj izhaja od preprostega glasbenega elementa, namreč od takta — od najpreprostejših kombinacij */4 takta na jednem tonu — in potem progresivno obravnava tudi intervale od prime do oktave, vzporedno s težjimi kombinacijami */4, pozneje 3 4, *j4, ®/4 in takta, takd da drobna knjižica malemu pevcu podaja vse, kar mu je treba vedeti in znati. Oznamenilo iutervalov s številkami, kakor se tukaj rabi, bilo bi sicer jako priporočilo, če bi se dalo tipografski ločiti od številk, ki oznamenujejo takt. — Za daljnejšo izobrazbo rabi drugi zvezek, »Vaje v petji«. Najprej podaja pisatelj v kratkem uvodu poglavita pravila o petji, natd nekaj predvaj, izmed katerih pa nekatere obsezajo že marsikaj, kar spada v nastopni oddelek, med intervale, potem pa obravnava intervale po vrsti od prime, sekunde, le-te zložeue do diatoniške skale, do oktave. Vzgledov je jako veliko, ritem je k&j raznovrsten, vender vselej preprost. Natd se vrstč vaje v šestuajstinkah, trijolah, v triosminskem in šestosminskem taktu, kromalika, pri kateri uporablja pisatelj samö kromatiške znake prim in sekund, in napdsled je obilo vzgledov v različnih dur-skalah in mol-skalah s kratkim dodatkom dvoglasnih vaj. — Vse vaje, tudi kar je težjih, niso pretežke tudi menj nadarjenemu učencu. Zložene so do malega iz dvotaktovnih simetriško sestavljenih fraz in se na sredi perijode malone povsod obračajo k dominant!*, zatd si jih brezuvetno lahko ohrani vsakdo v sluhu in si brez težave lahko predstavlja intervale. — Obe knjižici sta seveda namenjeni najširšim krogom, ker je večina venderle menj glasbeno nadarjena ; začetnika hočeta le v obče uvesti v glasbo, mi pa ji radi k&r najtopleje priporočamo slehamemu začetniku, tem bolj, ker je njiju tipografska oprava jako lepa. cena pa dokaj nizka.	K Hofmeister.
Pomladni glasi posvečeni.slovenski mladini. IV. Uredil Ivan Štrukelj. Založili so-trudniki. V Ljubljani, 1894. Tiskala „Katoliška Tiskarna". 143 str. Cena broširanemu izvodu 25 kr. kartoniranemu 35 kr. Ukusno natisnjena knjižica obseza pet pesmij, življenjepis Valvasorjev, štiri pripovedne spise in igrokaz v treh dejanjih. Najl>oljša spisa med vsemi sta povest „Hudi dnevi" in črtica „Pri bučah", oboje spisal Ivan Štrukelj; v obeh se kaže jako lepa nadarjenost pisateljeva. Mladini primerni sta tudi ostali povesti: „Pastir" (spisal Fr. S. Finigar) in „Materina luč" (spisal J. J er le). Igrokaz „Od hiše" (spisal Jos. Vole) nima tega, česar bi največ potreboval: dramatiŠkega dejanja. Življenjepis „Baron Ivan Vajkard Valvasor" (spisal Evgen Lampe) se čita prav dobro; pesmi so pač manjše vrednosti, sosebno v „Beli kači", tej razblinjeni pripovedki, zasledili smo marsikaj prisiljenega. V obče pa vender priznavamo drage volje, da je letošnji zvezek „Pomladnih glasov" dokaj boljši od lanskega, zatd ga radi priporočamo šolskim knjižnicam in- sploh prijateljem slovenske mladine.
Cerkvena glasba. 1. Maša »Ora pro nobis« v spomin 700 let, odkar obstoji fara na Št. Viški Gori 1192.—1892. Zložil J. Laharnar, organist. Izdalo cecilijansko društvo za goriško nadškoiijo. Tisek Engelmann in Mühlberg v Lipsiji, — Stara častita fara na Št. Viški Gori sme biti ponosna na svojega vrlega siua organista, skladatelja g. Laharnarja. Pred nami leži umotvor (označena maša) tega skladatelja, ki jasno priča, koliko vzmore in kako visoko se vzpnč človeški duh celo brez šole z resno in trdno voljo. Da je maša dobra, tega nam ni treba še posebe poudarjati; saj so jo vrlo dobro ocenili strokovnjaki, da, celd predsednik nem. cec. društva Schmidt jo zmatra vrednim umotvorom za vzprejem v nemški cec. katalog. Vender naj dostavimo o tej maši še to-le: I. Celotnost in jednota te vzgled ne maše se sosebno kaže v tem, da slone glasovi na lepem motivu litanijskega korala »ora pro nobis« — a, gtsy fis, g/st a. Ta motiv je v posamnih glasovih nekaj ves izveden, nekaj omenjen ali predrugačen, drugi glasovi pa ga spretno vpletajo v lep venec. 2. Harmonija je do cela izborna, nastopanje glasov ne kaže nikjer najmanjše sile, vse teče gladko, pripravljene disonance se prelepo spajajo v konsonance. 3. Dobro predavana se bode maša slišala, kakor da je stoglasna, vse vrč, kipi in se kopiči v prelepem melodiškem toku. 4. Tekst je takd dobro deklamiran, da se povsod dobro razloči, najsi je mnogokrat med glasove različno porazdeljen. 5. Maša kaže, da ima skladatelj veliko prirojene kontrapunktiške olikane moči. — Da se prelepi maši čudimo, to je umevno ; nenavadno pa je, da jo je spisala roka kmetskega mladeniča, katero pokrivajo trdi žulji! Izbor no in glasbeno dovršeno delo se najbolje priporoča samo po sebi.
2. Missa »Jesu, rex gloriae«. Ad IV. voces iuaequales (org. ad lib) auetore D. Fajgelj. Op. 69. — St rokovnjaški list »Cerkv. Glasbenik« je ocenil to mašo takd-le : »Cena čedno uatisnjeni partituri 60 kr., v založbi tiskarne R. Milica v Ljubljani. Ime skladateljevo samo že povč, da je skladba v vsakem oziru dovršeno delo; pristavljamo še, da je maša zeld melodična in kljub mnogim imitatoričnim motivom vender še lahka, ker se glasovi gibljejo v lahkih, prijetnih, pogostoma le škalnih postopih. Maša je zložena v C-dur (Credo v F, Benedictus v G). V 6. taktu pri »Agnus« od konca naj poje tenor »c« namestu »g«. (Tisk. pomota D. F.). Želimo skladatelju in založniku iz srca obilo naročnikov.«
D. Fajgelj.
Petdesetletnica firme J. Giontini v Ljubljani. Znaua Giontinijeva knjigarna praznuje danes svojo petdesetletnico. Ustanovila jo je leta 1829. goriška firma G. Pa-temolli, dnč 1. maja 1844. leta pa jo je prevzel Ivan Giontini ter ji dodal trgovino s popirjem, knjigoveznico in trgovino z glasbenim orodjem. Giontinijeva knjigarna jc bila
od svojega počctka do denašnjih dnij izredne važnosti za stovcnsko književnost, zakaj že do leta i$60. je izdala 115 del, do danes pa malone 400 slovenskih književnih proizvodov, izmed katerih so nekateri učakali že po več natiskov. Kot posebnost navajamo, da so se znane »Sanjske bukve« v prvih izdajah tiskale v 3000, pozneje v 4000 izvodih, letos pa izide že 21. (!) izdaja v 6000 izvodih! Takšnega zanimanja bi pač podjetnemu založniku želeli tudi pri drugih delih, izmed katerih je mnogo takih, ki so stalne vrednosti! Sosebno bogata je zaloga knjig za preprosti ndrod in za mladino in ta zaloga se vsako leto povprek pomnoži vsaj za osem knjig. — Mi smo že večkrat pohvalno poudarjali marljivo delovanje Giontinijeve knjigarne in ji tudi danes, ob nje pctdesettetnici, izrekamo svoje posebno priznanje, kateremu dodajamo željo, da bi i nadalje takisto uspešno in vztrajno delovala za čimdalje lepši razvoj slovenske književnosti!
Dve novi razpravi dr. V. Oblaka. Jagičev »Archiv für slavisehe Philologie« XVI. prinaša dve razpravi našega učenega dr. V. Oblaka, in sicer »Die Halbvocale und ihre Schicksale in den südslavischen Sprachen« (str. 153.—198.) in »Zum silbenbildenden / im Slavischen« (str. 199.-209.). V prvi razpravi zasleduje pisatelj razvitek in različne reflekse polglasnikov v slovenščini, in zatd utegne to delo zanimati tudi naše fdologe. Važno je, kar navaja o dveh različuih dobah v razvitku bolgarskih polglasnikov v prave samoglasnike, ker se doslej niso mogli povoljno razložiti razni zastopniki polglasnikov v istem bolgarskem narečji. V hrvaščini nas v tem oziru sosebno zanimljejo narečja na krškem otoku, o katerih se tukaj govori dovolj natančno. — V drugi razpravi omenja dr. Oblak najprej to, da zlogotvorni / šc dandanes živi v govoru različnih krajev na otoku Krku, o čemer se je še vedno dvojilo., in tudi v nekaterih bolgarskih narečjih, potem pa pojasnjuje daljši razvitek tega glasu v al, <no, w, o in \u, pri čemer se sosebno ozira na jugoslovanska narečja.
Operni pevec J. K. Tertnik je priredil dne 4. m m. v Ljubljani svoj prvi samostojni koncert, čegar vzpored je obsezal slovenske skladbe Nedvčdove, Vilharjeve in Gerbičcvc, dočim so bile točke v nemškem jeziku vzete iz opernih del Wagncrja (»Tannhäuser«, »Lohengrin«) in Lconcavalla (»I pagliacci«). Gospod Tertnik se je oil tistega časa, kar smo ga prvič slišali pri koncertu »Glasbene Matice« v dvorani tilharmoniškega društva, do denašnjega dne naučil izredno veliko; ako še vzamemo njega fenomenalni junaški tenor, kakeršnih izvestno ni mnogo po svetu, tedaj je popoluoma umevno, da je gospod operni pevec dosegel velikanski uspeh. Najbolj so se seveda njega glasu prilegale velike arije iz oper Wagnerjevih, ali izvrstno je pogodil tudi pretežno liriški značaj naših slovenskih pesmij. Gospoda Tertnika čaka brez dvojbe še sijajna bodočnost, za katero mu lahko že .sedaj častitamo.
Knjige »Matice Hrvaške«. K n jižnica za ki asičn u s ta ri nu Knjiga I. Povjest grčke književnosti. Sastavio dr. August Music. Dio prvi. Povjest grčke poezije u klasično vrijeme. Zagreb 1893. Iwla»j« „Matice hrvatske". — Osvedočena, da je klasična starina kakor za človečanstvo v obče, tako tudi za vsakega pojediuca jedini most, ki nas vodi do tega, da dobro razumemo sedanjost in v nji popoluoma iz-polnimo svojo zadačo, počela je „Matica hrvatska" izdajali pred jednajst leti zbornik prevodov najboljših starih klasikov, grških iu rimskih. Da pa olajša čitanje klasikov, bodisi v originalu, bodisi v prevodu, pokrcnila je knjižnico, v kateri hoče objasniti vse kulturne strani starega klasičnega sveta. Kot prva knjiga tega zbornika je izšla zgodovina grške poetske književnosti v klasični döbi, katero je sestavil naš rojak g. dr. Avgust Music, izvenredni profesor klasične lilologije pri kr. včliki šoli zagrel>ški. Pisatelj sam pravi, da jo je „sestavil", ne ,,spisal". Pisateljev namen torej ui bil podati čitateljem
plodove svojih preiskovanj, uego v lahkem in preglednem obliku razložiti širšemu hrvaškemu občinstvu razvoj grške književnosti. V to zvrho je upotrebil najboljše vire, in drage volje priznavamo, da mu je trud izvrstno uspel.
Najprej se karakteriše v pristopu značaj grškega naroda, na katerem je osnovana grška književnost. Potem se razpravlja v prvem poglavji o grškem jeziku, pismu in o narečjih grških; drugo poglavje nam predočuje zgodovinske dogodke, ki so vplivali na razvoj književnosti iu razdelbo književne povesti. Tretje poglavje govori o narodni poeziji, četrto do dvajsetega pa nam stavlja pred oči epsko, lirsko in dramatsko poezijo klasičnega veka.
Ako rečemo, da se da knjiga lahko in gladko čitati ter da zanimlje čitatelja do kraja, izrekli smo najugodnejšo sodbo o nji, zakaj uič se ne prigodi rajši, nego da je taka knjiga suhoparna, dolgočasna in da utrudi čitatelja. Tvarina je dobro izbrana, prazna imena se ne nabrajajo. Gradivo je pregledno vzporejeno, tako da si Čitatelj ustvari jasno ogrodje književnega poslopja. Značajni znakovi vsake dobe, vsakega pojedinega pesnika so krepko naglašeni, tako da čitatelj jasno razume literarno, etično in n d rod no važnost različnih dob, pisateljev iu del. Baš te karakteristike so sijajen ures te literarne po-vestnice, ki ne zadržava čitatelja z nobeno učeno primesjo. O življenji pisateljev se podajajo samo najpotrebnejši, točni podatki, o prepornih stvareh, o različnih domnevaujih učenjakov ni spomena; tembolj se stavlja v jasno luč vrednost književnih pojavov. Jednako nam ugaja, da je karakteristiki pesnikovi, ako le mogoče, dodan tudi kak primer njegove poezije, saj jeden primer časih boljše razjasni kako zamisel nego gostobesedna razprava. Pesuiške primere sta prav dobro prevedla gospoda H. Badalič in Sij. Senc. Primeri iz Homerja so vzeti iz prevoda Maretičevega. Prevodi v prozi so potekli iz peresa pisatelja samega. Končno še omenjamo, da je oceni vsakega večjega dela pri -dejana vsebina v kratkih besedah, kar tudi povišuje vrednost knjigi.
Jezik je izbran in lahko umeven Najmsnj gladek je v onih partijah, ki so vzete iz drugih knjig, v tujem jeziku napisauih. Prozajski prevodi pesniških primerov se pre-natanko naslanjajo na besedilo originala in so zategadelj takisto temni kakor original. Nikakor se ne moremo sprijazniti z latinsko transkripcijo grških imen, n. pr. „pean" namesto „pajau", ..Ahejci" nam. „Ahajci" i. t. d. Tudi pogrešamo dosleduosti v hrva-tenji grških lastnih imen. Tako čitamo imena „Patnfos", „Linos1*, poleg „Homer", „Demodok" iu „Zoilo" od „Pamphos", „Linos", „Hoineros", „Demodokos", ,,Zöilos", — „Tamir" in „Panijasis" od „Thamyris" in „Panyasis", „ Teagen", „Krates" in „So-tloko" od „Theagenes", „Krates" in „Sophokles", „Klonas" in „Aristija" od „Klonas" in „Aristeas". —
Mato Vodopič. Marija Konavoka. Po istinskom dogodjaju iz vremena prije austrijske zapreme Bosne i Hercegovine. S uvodom popratio Marcel Ktiiar. Sa slikom piščevom. U Zagrebu. Naklada „Matice hrvatske" 1893. — V malem številu pripovedovalcev, kateri bogatč v Dalmaciji književnost hrvaško, odlikoval se je biskup Mato Vodopič (porojen dnč 12. grudna 1816., umrl dnč 13. sušca 1893) Poleg mnogih pesmij in nabiranja nrfrodnih stvarij je spisal štiri pripovesti „Tužuo Jelo", „Robinjieo" v stihih, „Na Doborskijem razvalinama" in „Marijo Konavoko". V poslednji povesti opisuje resničen dogodek, ki se je zgodil za njegovega župnikovanja v Kouavlih. Neki Vule (pravo ime mu je bilo Mato Lasič) je hotel šiloma oteti Marijo, hčer uglednega Kou&vljana. Zaradi tega se je vnel prepir med dvema seloma, in tekla je celo kri. Kakor v vseh svojih pripovestih, ne odlikuje se Vodopič toliko po tem, da bi novele odgovarjale pravilom prave umetnosti; niti je znamenit zaplet niti razplet povesti, kateri nedostaje pravega dejanja. Izvrstuo pak umeje slikati tajnosti človeških čustev in strastij. Kar se tega tiče,
je pravi mojster, tako vešče upotrebljava vse pomočke realizma. Kakor v fotografski sliki nam prikazuje ljudi v psihološki analizi, njih govor, njih običaje; slikovito nam predočuje kraje, prirodne pojave i. t. d. Veščaki tudi v velike hvalijo njegov jezgroviti čisto narodni zlog in jezik. V „Mariji Konavoki" nas zanimlje poleg drugih opisov nri-rodnega življenja sosebno opis „krstnega imena". To cerkveno slavo, katera se nahaja inače samo pri pravoslavnih Srbih, ohranila je samo jedna občina katoliška — kona-velska. Zanimljivi so tudi opisi otmice ali „devojačke grapše" in „brače", nekakega ostanka občinskega vladanja.
Gospod Marcel Kušar je napisal kratek uvod o življenji in književnem delovanji pokojnega biskupa. Prav veliko zaslugo pa bi si bil gospod Kušar pridobil, da je raz-tolmačil ogromno število takih izrazov, kateri motijo vsakega čitatelja, ki ni vešč kona-velskemu narečju, in katerih zastonj iščeš v dosedanjih besednjakih. —
Bo sanke. Pripovijcda Ivan Leptdic. U Zagrebu Naklada „Matice hrvatske". • 893. — Obče zanimanje za Bosno in Hercegovino se navzlic petnajstim letom, odkar jih bolje vzpoznavamo, še ni ponehalo. Saj nam hranita ti deželi še neizmerno mnogo nrfrodnih zakladov, ki še niso izkopani. Da se Hrvatje še bolj zanimajo za ti deželi nego mi, to je naravna stvar, ker so Bošnjaki njih rod in sosed Zategadelj so veselo vzpre-jemali črtice, katere jim je pošiljal iz Bosne g. Ivan Lepušič, ravnatelj ljudske šole v Banjiloki (ako me spomin ne vara). Napisal je bil že dva zvezka l>osenskih črtic, in evo, letos je izdala ,,Matica hrvatska" tretjo, o kateri pa, žal, ne moremo izreči ugodne sodbe. „Bosanke" so zbirka štirih povestij, od katerih so prve tri tako naivnootročje, da bi bolje sodile za deške ljudske šole, nego za odrasle čitatelje Matičinih knjig, katerim so menda nameujene. Čuditi se moramo le lahkosti, s katero razpreda g. pisatelj svoje robin-zonade in s katero vodi svoje junake v najneverjetnejše situvacije, iz katerih jih seveda rešava zopet najsmelejši slučaj. V teh gostobesednih pripovedkah, v katerih pa je malo dejanja, dojima se uas najneugodneje ono osladno moralizovanje, katero takoj izdaja učitelja ljudskih šol. V vseh pripovedkah živč kristjanje in muhamedovci v čudoviti zlogi; učitelji bosenskih ljudskih šol imajo nedvojbeno nalogo, da vcepljajo deci to zlogo, in brez dvojbe si želi vsak domoljub in človekoljub take zloge, a resnici na ljubo treba priznavati, da v prošlosti take zloge ni bilo in da so take trditve falsifikacija istiue. Sploh se mi dozdeva, da so te povesti okvir za to, da je pisatelj v njih namestil vse anekdote, dovtipe, fraze in turške besede, kolikor jih je zvedel v Bosni. Jezik bi bil inače lep, in tudi upotrebljavanja turških besedij ne grajamo, ker dajejo jeziku nekak lokalni kolorit. A veliki večini Matičinega čitatcljstva so te besede neznane, in pisateljeva dolžnost bi bila, da jih pod črto raztolmači z navadnimi domačimi besedami. —
Jovan Ilranilavttf. Iz a brane p je s me. Zagreb. Naklada „Matice hrvatske'4 1893. — Pesnik je bil še nedavno v nekdaj kranjskem, sedaj hrvaškem Žumberku uni-jatski paroh, sedaj pa duše pase v Banatu. Svoje pesmi je razdelil pesnik v lirske, epsko-lirske, epske in prevedene pesmi. Pridodan je tolmač „Žumberačkim elegijam". Izmed lirskih pesmij nam je omeniti posebe ciklus „Žumberskih elegij", kjer v pesniških slikah riše život in običaje, jade in nevolje žumberskega naroda V ,,pesmah svakidanjkah" predočuje pesnik v genljivih črtah rane denašnjega socijalnega iu närodnega življenja. Po našem mnenji se epske pesmi ne razlikujejo od epsko-lirskih, ker pesmi, katere je pesnik namestil pod epsko zaglavje, prepletene so večinoma z lirskimi refleksijami, in namesto epskega dogodka je substrat pesmi navadno samo situvacija, na katero pesuik nadovezuje svoja premišljanja. To velja donekle tudi za lirsko poezijo njegovo. Pesnik ne opeva čustev, katera se sama rodč v duši njegovi, nego pesmi so odsev njegove kontemplativne narave, katera zajema iz vanjskega sveta povod za vzbujanje čustev
Pesnikove misli se večinoma vrtč okolo jednega glavnega predmeta; to je njegova hrvaška domovina iu sodbina naroda hrvaškega. Priporoča z logo med južnimi Sloveni, katera, žal, vedno bolj gineva. Pesniška dikcija je živa in vzvišena. Najmenj nam ugajajo pre vedene pesmi. —
Mirko Bogovic'. PjesniČka djela. Svezak prvi. Drame: Matija Gubec.
—	S t je pan, poslednji kralj bosanski Zagreb. Naklada „Matice hrvatske".
—	„Matica hrvatska" jc usvojila pohvalno misel, izdajati izbrana ali tudi zbrana dela pisateljev, katera so ali že razpečana, tako da jih ni več dobiti, ali pa so v raznih knjigah raztrkana, tako da se jih je mučno dočepati. Tako je sklenila izdajati pesniška dela Mirka Bogoviča, ki je nedavno umrl. Pokojnik je bil izmed onih pesnikov, ki so v temni dobi narodne zaspanosti vzbujali narodno zavest s svojimi deli. I,etos je izdala
Matica hrv." dve drami pokojnikovi: „Matijo Gubca" in „Stjepana, poslednjega kralja bosanskega".
Prva imenovauih dram razpravlja znane dogodke iz kmetske vojske leta 1572. 'Io 1573. Dejanje je prav vešče zapleteno in razpletcno, vender ni vtisek celovit, ker se nobena oseba tako ne iztiče, da bi jo mogli imenovati nosilca dejanja, nego prizori polni dramatskega življenja so nauizani v večjo celoto. Za prikazanje na odru ima igra dosti težkoč. Jezik je gladek in ves prepleten z narodnimi reki, ki so časih — žal — tudi trivijalni.
Vsebina druge drame je propast bosenskega kraljevstva leta 1463. Ta drama je mnogo dovršenejša od prve. Stjepan, naravni sin Tome Krističa OstojiČa, kralja bosenskega, ki se je zaradi svojega prijateljstva s Turki zameril papežu, s preganjanjem bo-gomilov velikemu delu plemstva iu s svojim ravnanjem proti zakoniti ženi njenim mogočnim sorodnikom, pridobil si je veliko pristašev. Podpihovan od kralja ogerskega, ogorčen na očeta zaradi svojega kopilstva, od narave silno slavohlepen, nc straši se nobenega pomočka, da bi zakraljeval Bosni, katero hoče zopet osloboditi vseh tujih vplivov. Zatorej ubije potajno očeta in pride na prestol. A koj tedaj jame ugašati njegova zvezda. Očividno je, da ga Bog zaradi njegovega nedela zapušča, a tudi v nesreči ostane nepo-kolebiv juuak in tak tudi pogine. Drama, na odru prikazana, mora napraviti velikanski vtisek. Jezik je vzuosit in mnogo bolj dostojanstven nego v „Matiji Gubci". Za natančnejšo analizo dram nam ne dostaje prostora. (Dalje prihodnjič.)	R. Perulek.
Iz hrvaške književnosti. Stjepan Koreni/, katehet v zagrebškem ženskem liceji, napisal je pedagoško studijo „Gdje je isti na"?, v kateri razpravlja neugodne uspehe sedanjega ljudskega šolstva na Hrvaškem ter mimo drugega priporoča, da bi se korenito preustrojile nedostatuc čitanke in razbremenila ljudska šola. Zanimljivo pisana knjižica stane 20 kr. in se dobiva v knjigarni „Dioničke tiskare" v Zagrebu.
Društvo sv. Jeronima v Zagrebu je izdalo za leto 1893 vscga skupaj 79.000 izvodov svojih društvenih knjig, za 8.500 več nego leta 1892. Do konca leta 1893. Je bilo vpisanih 11.416 članov; društvena imovina znaša okolo 150.000 gld. Za prihodnje leto izdri društvo mimo drugega „Gospodarsko kemijo", katero je po rajnem slovenskem župniku Vrtovci predelal učitelj Lovro Matagič.
Hrvaško stenografsko društvo v Zagrebu je imelo meseca sušca svoj obči zbor. Društvena knjižnica se je pomnožila za 50 knjig, dohodkov je bilo 696 gld. Društvo je izdajalo svoje glasilo »Stenograf«. Predsednika prof. Pr. Magdiia je pozvala vlada, naj spiše učno knjigo o stenografiji.
Album za gasilce. Prejeli smo vabilo na „Vatrogasni album", katerega namerja izdati uredništvo „Vatrogasca" v Zagrebu. V tej knjigi bodo življenjepisi s slikami ne samo zapovednikov posamičnih gasilnih društev, nego tudi zaslužnih gasilcev, dobrotnikov
in prijateljev gasilstva v obče. Album bode izhajal v zvezkih velike osmerke po 25—30 slik z življenjepisi na lepem popirji, slike pa na kartonu, in se bode oziral na hrvaško-slovenska društva. Cena lepo vezanemu zvezku bode okolo 1 gld. 20 kr. — Isto uredništvo namerja izdati tudi „Vatrogasni žepni koledar za godinu 1895", ki bode poleg kalen-darija in drugega berila obsezal statistiške podatke tudi vseh slovenskih gasilnih društev. Cena 80 kr.
Jagičev „Archiv". Nedavno sta izšla prvi in drugi zvezek XVI. letnika Jagiče-vega zbornika „Archiv für slav. Philologie". Kakor prejšnji, prinašata tudi ta dva mnogo zanimljivega in raznovrstnega gradiva iz obširnega področja slovanske filologije v najširšem zmislu. Tudi nekaj doneskov za zgodovino slovenščine se nahaja tukaj. Na prvem mestu pa omenimo Vondrdkovo razpravo „Althochdeutsche Beichtformeln im Altkirchenslavischcn und in den Freisinger Denkmälern". Vondrdkova zasluga je, da je zasledil original jedne izpovedne molitve staroslovenskega („pannonskega") eucholog. sinait. v starovisokonemščini, in sicer v rokopisu iz IX. in XI. stoletja. Mi smo sicer vedeli po kijevskih odlomkih, da je že na velikomoravskih tleh, tedaj že v pannonski dobi, vplivala latinščina na staro-slovenščino, da se je tudi iz nje prevajalo v staroslovenščino. Za homeletiko in katehezo se pa v teh ravnokar za krščanstvo pridobljenih pokrajinah ni dala latinščina uporabiti v korist staroslovenščine; morala je tedaj staronemščina, katera je bila tukaj v cerkvi ozko spojena z latinščino, priskočili na pomoč To se nam sedaj dozdeva popolnoma naravno, in vender ni imel nihče poguma brez nobene podlage izreči take trditve. Sedaj imamo temu v Vondrdkovi razpravi neovržne dokaze. Zanimljivo je vender, da se je žc prej izreklo mnenje, da je baš v nekaterih molitvah euchol. siuait. najti vpliv latinskega in ne grškega izvirnika Z isto izpovedno molitvijo euchol. sin., katera je prestavljena iz staronemščine strinja se v marsičem nedvojbeno zadnja izpovedna molitev brizinskih spomenikov, kakor nam to dobro razlaga Vondrdk. Po njegovem mnenji jc nekje v slovaških pokrajinah ali na slovaškoslovenski meji prestavil duhovnik nemške izpovedne molitve v staroslovenski jezik s primesjo slovaškega narečja. Ta prevod se je potem predelal v čisto staroslovenskega, kakor se nahaja v euch, sinait., in z marsikaterimi izpremembami v slovenščino, kakor ga vidimo v brizinskih spomenikih. V tem oziru nam še marsikaj ni jasnega in marsikaj je še dvojbenega. Tudi slovaške sledove v brizinskih spomenikih bode treba podpreti s tehinejšimi dokazi ali pa jih opustiti. — Med ostalimi razpravami še opozarjamo na obširno studijo danskega učenjaka Sörensena „Beitrag zur Geschichte der Entwickelung der serb. Heldendichtuug l. Razven tega so tu še razprave Vcrhrackega, Katužniackega, P. Gjorgjeviča, Abichta in Oblaka.
Med korenitimi ocenami je največ Jagičevih. Tudi o novi glagolski izdaji misala poroča. „Wir haben es nicht mit einer Errungenschaft neuester Zeiten zu thun, wie ein .liberaler' österreichischer Vcrwaltungsbeanuer vor mehreren Jahren den Glagolismus Istriens als eine Neuerung des Jahres 1848 brandmarken wollte. Nein, er hat sich nur um die Kleinigkeit von 600 Jahren verrechnet; das Recht datiert nämlich nicht vom Jahre 1848, sondern 1248" — piše Jagič v tej oceni. — Mnogo zanimljivih opazek in novih mislij je v obsežni oceni Murkovi o Sobestjanskega ruski knjigi „Učenija o nacional. osobennost. karaktera i juridičesk. byta drevnihb Slavjanb".
V bibliografskem oddelku poročajo Jagič, Brückner, Oblak in Polivka kratko in jedemato o mnogih novih knjigah; navzlic vsi kratkosti nam povedo vender dovolj o vrednosti dotičnih razprav.
Glagolita Cloz u v. Vydal dr. Vaclav Vondrdk. Se tremi svötlotiskovymi pfi lohami. V Praze 1893, 40, 126. — Kopitarjeva za ono dobo epohalna izdaja glagol, cloz. jc že iz davna pošla. Zato nam je Vondrdk jako ustregel z novo izdajo tega važ-
nega spomenika. Izdaja sama ustreza vsem zahtevam najstrožje kritike, pod Črto so dodane varijante iz drugih staroslovenskih spomenikov, v kolikor so sploh znane ali pristopne, tudi grški tekst se nahaja tam, in praznino v samem glag. cloz. je izdajatelj zamašil s tekstom iz homil. Mihanovičevega. Za tekstom je dodan vesten slovar, v katerem so pri vsaki besedi zabeležena vsa mesta in iz grškega originala dodani pomeni. Vondrdkova izdaja ni morda samo nov revidiran natisek Kopitarjeve; Kopitarjevega uvoda ni v nji, nadomestil ga je izdajatelj z obzirno vsestrausko oceno spomenika v jezikovnem in paleografskem oziru. Iz te preiskave, katera obseza prvih 43 str., moremo do dobra spoznati, koliko je napredovala v podobnih vprašanjih slavistika v zadnjih petdesetih letih. Najvažnejše je seveda ono poglavje, kjer V. korenito razpravlja o prove-nijenci spomenika in pojasnjuje razmerje med ujim in ostalimi tako imenovanimi pan-nonskimi spomeniki. Tudi jaz sem istodobno nekoliko pojasnil isto stvar v svoji razpravi „Zur Würdigung des Altslovenischen" v „Archivu" XV. in v svojem bolgarskem spisu ,.Nčkolko hšl&žki vfcrhu staroslov. pametnici". Strinjava se v vseh važnejših točkah, samo da je V. o tem razpravljal mnogo natančneje in obširneje. Dognal je, kar sem omenil tudi že jaz, da je glag. cloz. potekel iz originala, v katerem je že precčj sledu novejši ali bolgarski redakciji, kar se sosebno dobro d£ opaziti pri evangelijskih citatih, v katerih je po nekod že revidiran prevod. To pričajo tudi oni primeri, v katerih se zamenjujejo glasovi u in o, e in t, sosebno pa f in a, ker je to bolgarsko jezikovno svojstvo. Spomenik sam pa je pisan nekje na hrvaških tleli, ker čitamo v njem neko-likokrat u za a. Sicer stoji res tudi, toda v manjšem številu o za rt, in zato je svoje dni mislil Miklosich, da je glagol, cloz. nastal med nami, toda ti primeri so samo pisne pomote, pisec je pozabil napisati drugo polovico glagolske črke, in prva polovica glagol-skega « pa je ravno o. Nasprotno pa primeri z u za a ne morejo biti take pomote. Sosebno važno je to radi tega, ker sedaj vemo, da je novejša redakcija prodrla iz Bolgarske in Macc-donije že v X. stoletji, zakaj takrat je bil pisan original sedanjega glag. cloz., celo v pokrajine, kjer je nastal naš spomenik, da je tedaj že v tako stari dobi bila nekaka vez med bolgarsko-macedonsko in hrvaško glagolsko pismenostjo. Seveda, kako daleč na sever je sezala ta vez, to se na jedini podlagi glag. cloz. ne dd določiti, ker ne vemo, baš v katerih hrvaških pokrajinah (doli nekje v Primorji ali v Bosni), je pisan ta dragoceni spomenik. Vondrrik celo misli, da so latiuske črke T\ M., ki se čitajo kot inicijali v nekaterih glagolskih spomenikih, pisanih na bolgarsko • macedonskih tleh, vzete iz hrvaške glagolice. V tem mu moram nasprotovati, zakaj v glagolskih spomenikih, pisanih na hrvaški zemlji, ni najti pred XII. stoletjem teh črk, (razven v napisu v Baški) na jugu pa se nahajajo že v XI. stoletji, v samem glag. cloz. jih tudi ni, in kar je sosebno važno, vrhniški (Grškovičev) glagolski odlomek, katerega je ravnokar izdal Jagič, ne poznd teh črk. Prav lepo nam je razložil pisatelj tudi palaeografske posebnosti spomenikove, toda o teh ne morem tukaj govoriti, opozarjam samo na svojo oceno v „Archivu" 588 -594 in priporočam vsem onim to novo izdajo (češke akademije), kateri se zanimljejo za sta-roslovenske študije.	V. Oblak.
Narodopisna razstava v Pragi. Čehi delajo velike priprave za narodopisno razstavo v Pragi, ki se otvori prihodnjega leta. Ustanovilo se je tudi posebno društvo, čegar namen je prirejanje narodopisnih razstav; to društvo ima več podrejenih odborov. Deželni zbor češki je dovolil namerjani razstavi 60.000 gld. podpore.
»Češka svatba«. Skladatelj K. Bmdl je dovršil nov češki balet v desetih slikah, za katerega je uporabil največ motive narodnih pesmij in iger, ki se pojd in igrajo pri čeških svatovščinah.
Razstava slikarskih in kiparskih del. KnjiŽevnoumetniška zajed ni ca v Belem Gradu je ukrenila leta 1895. prirediti razstavo lepih umetnostij, ki bode obsezala dva
oddelka ; v prvem se razstavijo znamenita dela srbskih slikarjev in kiparjev od XVIII. veka do denašnjih dnij, v drugem pa dela jugoslovanskih umetnikov sploh.
Ruski kipar M. M. Antokolskij, po jednoglasni sodbi vseh veščakov največji živeči mojster, bil je na berlinski umetuiški razstavi za dva velika kipa (Peter Včliki in Kristus pred sodbo ljudstva) odlikovan s prvim darilom, včliko zlato svetinjo. Antokolskij si je že leta 1870. pridobil svetovno ime z orjaškim kipom Ivana Groznega.
Mednarodna umetniška razstava na Dunaji se je otvorila dnč 6. sušca. Vsega skupaj je izloženo na nji okolo 1300 slik in kipov iz vseh evropskih deželfl, nekaj tudi iz Amerike.
Največja knjiga na svetu. Vlada severoamerikanskih Združenih držav izdaja že 22 let „Zgodovino secesijske vojske". Zgodovina bode obsezala 120 zvezkov v osmerki, izmed katerih jih je doslej 89 natisnjenih. Vsak zvezek je debel 7*5 cm, ima 1000 stranij in veljd vlado 2000 dolarjev. Delo se tiska v 11.000 izvodih in je namenjeno arhivom. Cena celotni zgodovini je do 3000 gld.
O Preščrnu čitamo v knjigi „Neues illustriertes Ehrenbuch, herausgegeben von Teuflenbach" kratek, simpatiški pisan životopis iz peresa nekovega Gröberja. Med drugimi životopisi sta tudi Vegov in Čehovinov. — V dvorni tiskarni na Dunaji so izšle kot ponati.sek iz knjige penzijskega društva nekatere pesmi PreŠčrnove v nemškem jeziku. Mi jih nismo prejeli. — Zagrebška „Prosvjeta" je prinesla v 5. številki Prcščmovo „Izgubljeno vero" v slobodnem prevodu Sabičevem
Listnica. F. S—r (»Slavček«, »Deklici«, »Onstran morja«): Za sedaj pač še niste, da rabimo Vaše besede, »za na polje poezije« in tudi še dolgo ne bodete.
»Slišal sem kosa pet'. Čarobno doni, Zraven pa slavček Prav milo brenči.«
Olovek bi Vam nekaj rekel, ali molčimo rajši da ne bode zamere! —
Ljubogoj (»Začetek ljubezni«). Namesto vse pesmi postavimo semkaj samö slike: nabrala — nasmijala; godi — topi; bilo — ljubilo; objela — prijela; oživi — kri; vzvrela — vnela. Ti stiki imajo prvič to dobroto, da so kJtj lahki, drugič pa tudi to, da jih lahko spopolni vsakdo, kdor je količkaj slišal o cveticah in poljubih. — O. Z. in X. : Izmed poslanih pesmij bi se dale uporabiti za silo samö nekatere, vender pa bi bilo tudi tem treba tako korenitih poprav, da se jih res ne utegnemo lotiti. — Erazem. Vam odgovorimo o priliki pismeno — J. T. v R. Povest smo prejeli; hvala. Kadar jo prečitamo, poročimo Vam svoje mnenje pismeno. — J. F. v K. Rokopisa obeh dramatiških del sta Vam na razpolaganje; naš list ne more priobčiti ni jednega ni drugega. — Slavkov. V tem oziru Vam ne moremo ustreči. Poskusite svojo srečo kje drugje.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.