67
Politične  stvari.
Car Ruski in narod Ruski.
V osebi, značaju in težnjah Ruskega čara se je vedno videla Rusija v pravi dobi. To je še dandanes tako, le toliko razločka je, da je zdaj zveza med čarom in narodom postala drugačna. Na mesto nekdanjega malikovanja je stopila človeštvu bolj pristojna, zato pa trdnejša čut: neomejljiva ljubezen med obema; narod o politiki ne posluša več carovega diha, pač pa car pazi, kako narodu žila bije. Brez dvoma je car Aleksander eden največih vladarjev vseh dob in v srcu naroda bo živel menda še dalje, kakor Peter veliki in Aleksander I. dobrotljivi. Malokdaj pa je tudi kak vladar želje in namene naroda tako dobro razumel, kakor Aleksander II., in neizmerna priljubljenost, ki jo vživa po vseh krogih prebivalstva, kaže, kako hvaležni znajo biti narodi, če se vladar ne ustavlja veliki moči volje narodove.
Car Aleksander je bil ves čas svojega vladanja isti mili, svobodoljubni , bistroumni vladar , a bili so časi,   ko so hudobne spake,   kakoršnih se na nobenem
•v
68
vladarskem dvoru ne manjka, pod krinko domoljubja in konservatisma nadlegovale ga, premotile dobro srce njegovo in njegovega živahnega duha strašile z raznimi pošastmi. Ta prokletstva vredna svojat je bila kriva, da se je vravnanje in zboljšanje državnih razmer hipoma ustavilo in se je cesarja res lotila neka nezaupljivost, ki ga je stala marsikako nemirno noč in mnogo britkih solz.
A hipoma, kakor po nevidni roki, po visi previdnosti, ki vodi narode, se je pretrgala ograja, — hudobna svojat, ki se je vrinila med čara in narod , je bila vržena in prišla ob ves vpljiv in car Aleksander spolnuje dandanes zvesto veliko besedo, ki jo je izrekel pred vojsko: „Jaz bom zadnji, ki bom privolil v vojsko, a bom potem, ko bode vojska, tudi zadnji, ki bom meč vtaknil v nožnico/'
Ruski car sam je bil sila razkačen zarad brezvest-nosti Angleške politike, ki je v to, da Rusi zasedejo Carigrad, privolila le zato, da je Angleška vlada parlament prisilila do privolitve posojila za vojne potrebščine. Blagi duh njegov se blišči v tehle njegovih besedah, ki ao vredne, da se z zlatimi črkami zapišejo v zgodovino slovanstva: „Kot političen faktor utegnem pasti v kako zmoto ali cel6 grešiti, a kot Rus ne bom nikdar dopustil ali odpustil raz-žaljenja vsega naroda/' — Po tej carjevi besedi smejo prijatelji Rusije in slovanske ideje mirno čakati prihodnosti.
Z isto odločnostjo, s katero se je Ruski car postavil narodnemu gibanju na čelo, je neki tudi pripravljen, ravnati se po drugih željah naroda svojega; tedaj je tudi gotovo, da se bo pričelo vnovič notranje vravnanje Ruske države. Za to je porok druga beseda carjeva. O zadnji pravdi ,,nihilistov", v katero je bilo zapletenih v prvi vrsti veliko žensk, je car rekel, da bo pač pustil pravici prosto pot, a volja ga je tudi ne omejiti svoje pravice o pomi-loščenji. „Ženske Ruske" — rekel je car — ,,sem spoznal še le v sedanji vojski po vsi njihovi vrednosti; občudoval sem jih kot usmiljene samari tanke, in nisem se obotavljal, temangeljempoljubovati rok. Da! skoro bi bil zgolj spoštovanja in hvaležnosti pred njimi poklekoval. Zavoljo njih bodi tudi zapeljanim milost".
Kaj bi pristavili temu? Takemu vzvišenemu duhu ni treba ne poveličevanja po pesnikih, ne pripoznanja po politikarjib. Blagor cesarstvu, v katerem sta narod in vladar v najlepšem sporazumljenji, drug ves za druzega!