407 KRONIKA SVOJE-GLAVI ČLOVEK Igor Grdina Govor ob Dnevu reformacije in 500-letnici zaslišanja Martina Luthra v Wormsu v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani, 28. oktobra 2021 Ameriški pesnik Wendell Berry je pred desetletji zapisal, da se bodo ljudje v prihodnosti čedalje bolj razlikovali po tem, ali bodo živeli kot bitja – z vso nepredvidljivostjo, ki sleherno, tudi najskrbneje načrtovano in k ultimativnemu ravnanju vabečo podobo prihodnosti odriva od nuj- nosti ter jo potiska v območje možnosti – ali pa bodo delovali kot stroji. Kar so bile nekoč zarje, ki še niso zasijale, je dandanes v dobršnem delu sveta že vsakdanjost. Drugod bo kmalu. Ena od posledic ločevanja strojni logiki podložnih akterjev od bitij je, da ima čedalje več ljudi vse razen časa. V procesu, ki je vodil k take- mu stanju – brez dovoljšnjega premisleka je bil čaščen kot napredek –, se je zdelo najpotrebneje zategniti temporalne pasove mišljenja. Že pred več kot pol stoletja so izumili tehnike hitrega branja, ki so posamezni- ku omogočile nagel sprejem komaj predstavljive količine informacij. A njihov kritični pretres je bil dan v oklepaj. Ob uveljavitvi kibernetike, v okviru katere sleherna odločitev izbrisuje ne le k njej vodečo, temveč vsakršno zgodovino, je to povzročilo daljnosežne premike. Vse resda ni postalo resnično, pomembno in posledice ustvarjajoče pa. Vsebinski kri- terij za bistveno je bil izgubljen; uveljavil se je procesualni. Odločevalski. In le korak dalje je naša sodobnost. S časom varčujemo, pa naj sta- ne, kolikor hoče. Marsikdo si filme na računalnikih ogleduje na polpod- vojeni hitrosti. In že se tuhta, kako bi se jih vzelo na znanje – dejansko: Stati in obstati 17(2021): 407-414 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(34)407-414 408 KRONIKA sprocesiralo na način strojev – s še večjo naglico. Redukcija sentimenta je instrument za presekanje temporalnega gordijskega vozla. In še nap- rej: telefoni, ki jim pravimo pametni, najmočnejšim in najvplivnejšim po bujenju napovedo, kaj jih čaka v naslednjih urah. Celo tako dobrotni so, da jim predvidijo odmore. Tedaj se je treba spočiti – ne glede na to, ali je človek utrujen ali ni. Nekaj minut ima celo za to, da se začasno – v pol- nem pomenu besede: dopustno – prelevi v bitje. In da kot tak nemara za hip zaživi s polnimi pljuči. A to je vedno smrtno nevarno. Algoritemska predvidljivost, v katero se potem odločevalci vrnejo iz cone skrajnega tveganja, sicer nikomur ne namenja varnosti, a gotovost, ki jo podarja, je razbremenjujoča. Dandanes je že sprejemana kot najširši procesno- -sistemski nadomestek za zavzetost in skrb. Za epoho, ki je svoje pre- bivalce navadila na soočanje z neizvirniki – najprej s kopijami, nato z multiplikacijami in nazadnje še z množico variacijskih približkov, med katerimi je mogoče izbirati –, je zamenjava negotovosti prostosti s po- nudbo mogočih paralelizmov in simultanosti tipična. Na neki način se je vse to napovedovalo. Že davno. Če si v spomin prikličemo maksimo Qui habet tempus habet vitam, ki je zrasla iz Biblije – gre v bistvu za metonimizirajočo oznako človeškosti Boga Sina, do katere lahko pride le v času (1 Jn 5,12) –, je jasno, da je bila misljiva tudi nasprotna možnost. Vsaj po načelu popolnega kontrasta izrečenemu. Ne imeti časa v človeškem svetu pomeni neživeti. Po drugi strani je seveda tudi precej takih, ki imajo čas za vse in nič drugega. A ni jih toliko, da bi bila bistvena značilnost sedanjosti nasprot- je med enimi in drugimi uresničevalci usode minevajočega trajanja. Vrh vsega se spremembe, ki najprej zaznamujejo gornjih deset tisoč, pravilo- ma širijo. Tudi pismenost je najprej zajela odločevalce ter potem vse in vsakogar. Kar je dandanes zgoraj – med organizatorji in usklajevalci se- danjosti, ki odločajo, zaradi skrajne ekonomizacije časa pa se k rešenim zadevam nikoli ne vračajo –, bo jutri nižje. Celo čisto spodaj. Zato pa je veliko bližje stvarnosti Berryjeva napoved velike delitve. Vendar tudi v njej ni docela točnega opisa ljudi sedanje epohe, ki se je zaradi udobnosti gotovosti v razmerjih odpovedala nepredvidljivostim odnosov klasične človeškosti. Začetek atomske dobe je po vsej širini 409 KRONIKA odprl vprašanje nepovratnosti sprememb, saj je ob sleherni predruga- čitvi mogoče tudi uničenje vseh – tako inovatorjev kot konservatorjev. Dosežena stanja so zato od srede 20. stoletja vsa življenja zaznamujoča postavka. Poprej so bili takšni le posamezni demonski gospodarji nad življenjem in smrtjo slehernika pod njimi. Odtlej pa je moč, ki se ji ne da izogniti, temveč jo lahko človek le sprejme ali se ji upre, vzpostavlje- na situacija. Ta je nasledek dejanj vseh – tudi posamično najšibkejših. Celo tistih, ki se zato, ker si ne drznejo čutiti ne sebe ne svojega stanja, vedno zlijejo v večino. (P)ostati posamičnik pač pomeni biti zmerom v absolutni manjšini. Rezultat vsega tega je paradoksalno stanje: ni več gospodarja, je pa gospostvo. In sleherni človek je v situaciji, ki je ne (so) oblikuje z lastno voljo, lahko le del. Ne more biti niti stroj, temveč zgolj njegov element. Bolj ali manj zamenljiv. Za ljudi, ki so se odločili za usodo bitja, takšen položaj ni sklepna postaja. Kolikor koli so že od zunaj potiskani v parcialnost, imajo v sebi še vedno potencial celote. V možnostih niso zoženi, kakor so tisti, ki so sprejeli usodo dela stroja in se vedejo v skladu z njegovimi nastavitvami. Skrb in zavzetost, ki sta skrajni legi neravnodušnega človeškega bitja, jih še vedno lahko povedeta k osebnim odločitvam. Ne gre spregledovati, da v medsebojno večslojno pre(za)mreženem okolju nikogaršnja dejanja ne morejo imeti samo posamičniških posledic. Prav to pa je ahilova peta pandeterminizirajočega sveta, kakršen se napoveduje. Nič, kar počnemo osebnega, ni širše nepomembno. Usoda delnosti, v katero smo potiskani od zunaj, je nespremenljiva šele ob notranjih prilagoditvah obrazcem in tetovažam epohe. Torej ob nezvestobi svoji edinstveni osebnostni celoti. Čisto gotovo je položaj danes zapletenejši, kakor je bil tedaj, ko so se rodile Berryjeve predstave o človeških bitjih in strojih prihodnosti, saj digitalni oblaki prinašajo komaj predstavljivo popolne simulacije izvirnikov in je težje kakor prej prepoznati multipliciranost ali uprizorjenost. Labirint skratka ni samo analogen – oprijemljiv –, temveč tudi podaljšan v čisto informacijske (meta)dimenzije. Kljub temu pa je še mogoče nevirtualno odločati. Ne le izbirati. In vsak sklep o sebi ima lahko v medsebojno vse čvrsteje pre(za)mreženem svetu nesluteno daljnosežne posledice. Tako oprijemljive kakor docela informacijske. 410 KRONIKA Don Kihot, ki je – tako kot prebivalci Shakespearove dramske gala- ksije ter bistveni reformski in ohranjevalni graditelji civilizacije rene- sanse – postal emblem novoveškega človeka in njegove epohe, je bil na začetku, ko se je odločil podati med siromašni svet delit dobrote kruh, sam. V očeh drugih je bil enako ekscentričen, kakor je dandanes po- sameznik, ki stoji na svojih nogah in nima privzetega prevladujočega mnenja o vsaki stvari, temveč le lastno stališče o premišljenem. A po- tem je don Kihot utrl mnoga – na neki način celo vsa – v literaturi po- pisana pota, da bi izkoreninil nizkotnost. In to ne sam, temveč v druž- bi človeka, ki je bil njegovo popolno značajsko nasprotje. Sancho Pansa je imel povsem drugačne razloge za vnaprej nedoločljivo utiranje poti kakor znameniti vitez. Fjodor Mihajlovič Dostojevski je menil, da lah- ko ljudje ob koncu sveta molče, a brez strahu obsodbe pokažejo knjigo o don Kihotu kot odgovor na vprašanje o smislu življenja na zemlji. Ni po- vedal, zakaj, a brez dvoma tudi zato, ker edinstveni junak ni ostal sam. Ne v prostoru in ne v času. In čisto mogoče je, da je don Kihot svojemu spremljevalcu Sanchu dejal, kar mu je v svoji viziji položil v usta pesnik Marko Pavček: »Pohiti, kajti dolga pot / naju čaka. Človeška srca so / da- leč in težko bova obrisala / prah z njih!« Čeprav se je naša doba v mnogočem že odlepila od sfer in obzorij humanistične, je s to še vedno povezana. Nismo obsojeni zgolj na njeno zanikovanje; še smo lahko tudi dediči vsega človeškega, če se tako odločimo. Vsak zase. Čeprav ne le funkcionalistični imperativi sodobnosti, temveč tudi volja do udobnosti priporočajo – ali celo terjajo – vključevanje v že pripravljene okvire z mnogimi predvidenimi izbira- mi. Še je mogoča prostost, ki se zmerom ustvarja sproti, v situaciji – z njenim spreminjanjem. Umeščanje v vnaprej definirani prostor je ved- no redukcionistično: je stvar političnosti. V dobi delnosti takšno ravna- nje dejansko pomeni odstop od bistvenega oblikovanja česar koli, kar nas obdaja. Predpolitični, tj. svoje-glavi človek, ki ni tak zaradi trme, temveč za- radi svoje misli in razumevanja ter stoji na lastnih nogah tako čvrsto, da se niti virtualno ne more znajti drugje, pa ne pristaja na zoževanje. In če 411 KRONIKA ni nova pota utirajoči don Kihot, je razlog za to le njegova samotnost. A kdo vendarle lahko tudi pride. Prej ali slej. Za hip ali za vedno. In kar enkrat je, je za zmerom. Kljub potiskanju v mreže determinizma ni nič človeškega določenega vnaprej. Nam še ne. Je pa odvisno od nas, ali bo tudi prihodnje rojenim tako. Odločitve vsakogar so bistvene za vse. GOVOR MINISTRA DR. VASKA SIMONITIJA OB DNEVU REFORMACIJE 2021 Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade gospod Janez Janša, spoštovani predsednik državnega sveta gospod Alojz Kovšca, spoštovani gostje, gospe in gospodje. Ko se je srednji vek začel prelamljati v novoveško obdobje, je nastopi- la doba, v kateri se je evropska kultura odpravila proti modernosti, pro- ti današnjemu stanju. Države so začele dobivati novo obliko in vsebino, vojske in vojne so dobile nove poudarke in vse večje razsežnosti, odpi- rala so se nova geografska in miselna obzorja. Človeku je bilo enostav- no pretežko vzdržati lastni položaj v svetu brez pogleda k nečemu pre- sežnemu, ki mu je zbujalo upanje v smisel lastne eksistence. Toda tudi Cerkev, sama doktrinarno razklana in moralno razpuščena, mu ni po- nujala prepričljive gotovosti. Ko naj bi Martin Luther 31. oktobra 1517 pri- bil na vrata wittenberške cerkve svojih petindevetdeset tez, je izbruhnil konfesionalni spor, ki je razklal zahodno krščanstvo. Temeljno načelo Luthrovega nauka »sola scriptura, sola fide, sola gratia«, ki je odklanja- lo tudi versko tradicijo in vse zunanje oblike pobožnosti, se je hitro ši- rilo; nenazadnje tudi zaradi uveljavitve novega medija – tiska. A hkra- ti je razkol povzročil vojne, ki so bile tako številne, nekatere tudi zelo obsežne in dolgotrajne, da jih nekateri poimenujejo tristoletna vojna s premori. Konfesionalni spor je pomenil osrednji tok obdobja, kjer je te- ološka debata prešla v polje politike, in tako je s poistovetenjem verske- 412 KRONIKA ga in političnega stališča postalo vprašanje veroizpovedi domena pred- vsem necerkvenih elit. V burnem političnem, vojaškem, gospodarskem in kulturnem vrenju je bilo slovenskemu prostoru prizaneseno z velikimi vojnami, a doživljal je vse tiste posebnosti, ki jih je prinesla nova doba. Reformacija je odprla duhovno pot uveljavitvi slovenščine ter s tem tudi uveljavljanju, krepit- vi in utrditvi kulturne, narodne in nacionalne samobitnosti. Na začet- ku te poti stoji Luthrov mlajši sodobnik Primož Trubar, ki je v stoletju velikih sprememb in silovite družbene dinamike živel oseminsedemde- set let. Trubar kot Raščičan, kot Kranjec, kot razgledan in ustvarjalen Slovenec, kot samozavesten Evropejec, ki je obvladal tuje jezike, je sto- ril vse, kar je bilo v njegovi moči, za uveljavljanje slovenščine. Preživel je vso tisto torturo, ki jo je moral prestati marsikateri pisec velike sla- ve: delati, pisati v skrajno težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razme- rah; prihranjeno mu je bilo le to, da ni doživel uničujočega vala protire- formacije in s tem uničenja številnih protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velike- mu cilju in ta cilj dosegel. Kot nepopustljiv in neprilagodljiv človek, kot verski reformator in pisec kar šestindvajsetih knjig, ki so izšle v različ- nih nemških mestih, je avtor podviga, v katerem so inicialne zadeve za naš obstoj: v knjižni obliki je prvi posredoval naš jezik. S Katekizmom in Abecednikom je ustvaril knjižni jezik, ki je bil vsem razumljiv in do- stopen, s tem pa je kot protestantski duhovnik približal vernikom bož- jo besedo. V polni meri se je zavedal, da ima natis prve slovenske knji- ge epohalen pomen, saj je njeno izdajo opisal z besedami: »Od kar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo.« Slovenščina je torej z reformacijo dobila možnost, da se razvije kot knjižni jezik, in to nalogo so naši protestant- ski pisci več kot odlično opravili. Smo v Krškem in prav tu je kot vodja lastne šole sredi 16. stoletja de- loval Adam Bohorič, prvi slovenski protestantski šolnik in prvi slovni- čar slovenskega jezika. Iz njegovega dela pri reviziji Biblije je nastala prva slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae, s katero je dal Bohorič slo- venskemu knjižnemu jeziku trdno ogrodje in prvo teoretično potrditev njegovega obstoja. In v Krškem se je pri Bohoriču šolal Jurij Dalmatin, 413 KRONIKA ki je dokončal celoten prevod Biblije, ki je izšla v Wittenbergu z letni- co 1584 in bila potem prinesena v domovino. Prevod Biblije pomeni vrh slovenske protestantske književnosti in edinstveno delo na vsej kultur- nozgodovinski razvojni poti slovenstva. V naslednjih stoletjih se je slo- venščina funkcionalno, jezikoslovno in umetniško razvijala, gotovo pa je največjo potrditev doživela s Francetom Prešernom, ki jo je v njeni iz- razni moči postavil ob bok vsem najbolj razvitim knjižnim jezikom te- danje Evrope. V 19. stoletju je slovenščina dobila svojo strukturno ume- stitev v jezikoslovno znanost, velika imena literatov pa so širila njena izrazna in miselna obzorja. Bil je čas upanja in dobrih obetov. V letu 1848 je bila rojena ideja o zedinjeni Sloveniji, ki je dobila množično podporo v znamenitih peticijah. In če so sprva čitalnice predstavljale prostore na- rodne prebuje, pa je bilo v naslednjih desetletjih taborsko gibanje izraz kulturnopolitičnega hotenja po uvedbi slovenskega jezika v šole in ura- de, kar je izhajalo prav iz ideje o zedinjeni Sloveniji. Prav na taborih so množično sodelovali kmetje, ki so predstavljali veliko večino Slovencev in so pomenili glavno oporo narodnemu gibanju. Z razprtjem politič- nega prostora je dobil jezik konstitutivni pomen v narodnem in nacio- nalnem smislu. Jezik je postal in je še vedno tista povezovalna sila in tis- ti temelj naroda, ki vzpostavlja skupnost ljudi kot politično, družbeno, kulturno in ekonomsko bit. V 20. stoletju in vse do danes se v sloven- ščini zrcali razmah prostosti misli in duha, razvila se je v uradni jezik samostojne države in postala tudi eden temeljev slovenske državnosti. Na uveljavljanje narodnih jezikov so v zgodnjem novem veku vplivali verski vzgibi, ki so povzročili velike vojne. Zato je v tedanjem času pri- hajalo v ospredje vprašanje strpnosti, tolerance do drugače mislečih in drugače verujočih. To se je dogajalo v celotnem obdobju zgodnjega no- vega veka, ki je bil v svoji silovitosti tudi neprizanesljiv, surov in neusmi- ljen – podoben 20. stoletju. Vprašanja o tem, ali toleranco uveljaviti ali ne, v kakšni obliki in kako jo, če se jo načeloma sprejme, dejavno živeti, so dobila v zgodnjem novem veku prepoznaven kontroverzen poudarek v delu prava in politike, trdnejši poudarek v obliki njene uveljavitve pa med nekaterimi humanisti. Omenimo samo Erazma Rotterdamskega, ki danes velja za »Voltaira 16. stoletja«. Menil je, da se morajo versko- 414 KRONIKA -politična vprašanja reševati strpno in z dobro voljo, saj je, kot pravi, »uporaba nasilja, s katerim se druge ljudi prisili, da verujejo v to, v kar oni ne verujejo, da ljubijo to, kar oni ne ljubijo, da mislijo to, kar oni ne mislijo, znak pojemajoče moči vere in pomanjkanja poznavanja svete- ga pisma«. Humanisti so vnesli v prostor, v katerem sicer niso imeli ve- liko vpliva, duh strpnosti. Ideje o verski toleranci in enakosti ljudi so le počasi pronicale v praktično ravnanje politične oblasti, in še to bolj kot izraz praktične razumnosti kot pa resnično spoznanje o teh vrli- nah kot samoumevnih vrednotah. Nenazadnje je šele v 20. stoletju, po drugi svetovni vojni, v zahodni krščanski Evropi prevladalo spoznanje, da je od vseh družbenih utopij moč živeti zgolj v humanistični utopiji (Julian Nida-Rümelin), ki nosi v sebi stoletja dolgo hrepenenjsko izro- čilo. Ta humanistična utopija se je uresničila, hkrati pa zahteva neneh- no aktivno uresničevanje svojih postulatov: spoštovanja in nedotaklji- vosti človekovega dostojanstva, človekovih pravic, svobode govora. To je svet, ki je formalno in dejansko najbolje urejen, najbolj ustvarjalen in zagotavlja največjo blaginjo za vse. In če se vrnem k reformaciji in slovenskemu knjižnemu jeziku, lahko rečem, da se je naš knjižni jezik rodil v turbulentnem času iz duhovnih globin Primoža Trubarja. Ta jezik je danes živ, odprt do novosti, razvi- ja se v duhu ustvarjalnosti, to je jezik, ki se kaže kot neizčrpen vir ču- stvene, duhovne in miselne kondicije njegovih govorcev. Prav to izra- ža tudi obeležje, ki smo ga postavili kot samostojna država v Bruslju, ko smo pred trinajstimi leti predsedovali Svetu Evropske unije, tako kot mu predsedujemo danes. Na obeležju je izpisan Prešernov verz »žive naj vsi narodi« v vseh uradnih jezikih držav Evropske unije. Tako je v temelj demokratičnega sožitja evropskih narodov položen jezik. Jezik torej, ki je osnova delovanja in osmislitve vsakega posameznika in vsakega na- roda. In v tem je tudi bistvo počastitve dneva reformacije.