OB IZIDU KNJIGE I LI JE M. PETROVIČA O BYRONU PRI JUGOSLOVANIH1
Prvi zvezek pričujoče monografije o byronizmu na jugoslovanskih tleh je Ilija M. Petrovič objavil že leta 1931 v Beogradu, drugi del študije pa je po njegovi prerani smrti izginil, a je bil pred kratkim po srečnem naključju najden. Inštitut za književnost in umetnost v Beogradu je ponatis te obsežne raziskave, vključno z drugim, doslej še ne objavljenim
1 Ilija M. Petrovič, Bajron kod Jugoslovena (ur. NikSa Stipčevič), Beograd: Institut za književnost
i umetnost, 1989, 256 strani.
delom, izdal v počastitev dvestoletnice Byronovega rojstva (leta 1988), pa tudi zato, da prikliče iz pozabe »pozabljenega književnika in kritika« Ilijo M. Petroviča. Kritika se je že ob prvem izidu knige ugodno odzvala, ni pa se, po trditvi Simhe Kabiljo-Šutič, avtorice dodatnega poglavja »Književno in znanstveno delo Ilije M. Petroviča«, zadosti ukvarjala z obsežnim ter raznovrstnim delom tega srbskega pesnika, pripovednika, dramskega pisca, kritika, publicista, leksikografa in pisca številnih člankov, študij in monografij s področja angloameriške oziroma primerjalne književnosti, ki zato nima ustreznega mesta v literarni zgodovini. Petrovič je bil rojen leta 1885 in je pričel z objavami po končani prvi svetovni vojni, življenje pa mu je nasilno prekinila vihra druge vojne, ko je bil kot komunist in partizanski borec ustreljen leta 1942.
Delo Lord Byron pri Jugoslovanih je z uvodno besedo pospremil dr. Ivo Vidan ter zapisal: »Delo, ki je pred nami, je gotovo eden od najbolj celovitih primerjalnih podvigov pri nas: raziskovanje usode enega od velikih svetovnih piscev - najmočnejših kulturnih simbolov v 19. stoletju - na celotnem področju Jugoslavije. Toda usoda same študije je neobičajna in, do sedaj, žalostna. Prvi del je bil objavljen kot posebna knjiga pred skoraj šestdesetimi leti, medtem koje ostanek tega obširnega in dokumentiranega dela popolnoma izginil, dokler ga nismo s pomočjo zavestnega iskanja, pomoči avtorjeve družine ter srečnega naključja našli« (prev. I. M.). V zvezi z naslovom knjige Vidan pomenljivo dodaja, da se avtor ni ločil od tedaj vladajoče uradne koncepcije o »Jugoslovanih« kot o enem, troplemenskem rodu, spričo česar tudi ne opredeljuje posebej vsake od nacionalnih književnosti s svojimi dejanskimi, različnimi identitetami. Dejstvo je, da se avtorjeve posplošitve in distinkcije nanašajo na posamezne nacionalne pisce, saj je pohvalno, da Petrovič v praksi nikjer ne vsiljuje kakšnega prisilnega poenotenja oziroma »spajanja« narodov/književnosti na jugoslovanskih tleh. V vsakem od obravnavanih krajših časovnih obdobij vzpostavlja kontinuiteto s pisci iste nacionalne književnosti (srbske, slovenske, hrvaške), medtem ko so ostali avtorji obravnavani le kot posamezniki.
Posebej presenečajo nekatere trditve in posplošitve v povzetku knjige v angleščini, na primer to, da je bilo do leta 1824, koje preminul Byron, objavljenih ne več kot nekaj desetin knjig, predvsem »religioznega« ter »izobraževalnega« značaja, od katerih naj bi bile le dve ali tri, ki bi jih lahko šteli za pravo literaturo, v različnih jugoslovanskih »dialektih«(?). Prav takó ni mogoče sprejeti pisanja o kulturnem razvoju t.i. jugoslovanskih »skupin«(?), kot tudi na primer citata: »Rojstvo in triumf nacionalistične ideje na začetku 19. stoletja je imel močan vpliv na jugoslovanski narod« (podčrtal 1. M.).
Knjiga Lord Byron pri Jugoslovanih najprej prinaša poglavje o prvih stikih jugoslovanskih narodov z Byronom na književnem področju. Pri tem Ilija M. Petrovič od Slovencev ne pozabi omeniti zanimanja Andreja Smoleta za Byronovo poezijo, Čopovo knjižnico in njegov byronizem, zgodnje objave v Carniolii (v nemščini) in Ljubljanskem zvonu, dotika se prvih omemb Byronovega imena, legend o njem in prvih prevodov njegove poezije na jugoslovanskih tleh. Drugi razdelek opisuje odnos med lordom Byronom in jugoslovanskimi romantiki nasploh. Avtor najprej opredeli dispozicije jugoslovanskih romantičnih gibanj za byronizem, zatem pa se natančno loti byronizma Branka Radičeviča, opisuje pesnikov vpliv na Prešerna in Vraza ter končno spregovori o pesniških prevodih drugih sodobnikov: D. Demetra, 1. Kukuljeviča-Sakcinskega, A. Kazalija, M. Bana, B. Atanaskoviča in M. Stojadinoviča.
V tretjem in četrtem delu knjige poskuša definirati byronizem šestdesetih in sedemdesetih let (Aca Popovič-Zub, Djura Jakšič), nato osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja ter nazadnje še na začetku dvajsetega stoletja (Okica Gluščevič, Svetozar Miletič, A. G. Matoš, Vojislav Ilič). Sledi raziskava odnosa jugoslovanske kritike do Byronovega dela, ki se je razumljivo precej spreminjal glede na posamezna obdobja in trenutno kulturnopoli-tično dogajanje. Na koncu knjige Lord Byron pri Jugoslovanih najdemo koristen seznam
jugoslovanskih prevodov iz Byronove poezije, ki je sestavljen po kronološkem načelu, najprej glede na leto objavljanja in nato še po naslovih prevedenih pesmi.
Bralec izve, da so se prvi prevodi Byronovih pesmi v kakega od jezikov jugoslovanskih narodov pojavili šele leta 1831, torej sedem let po pesnikovi smrti, čeprav je iz ohranjene korespondence razvidno, da so prav nekateri slovenski izobraženci že mnogo prej brali njegove pesmi v izvirniku. Nepričakovana Byronova smrt na jugu grškega polotoka Pelopo-neza, kjer je zbolel za malarijo med svojim bojem proti Turkom za grško samostojnost, ga je povzdignila v simbol upora malih in zatiranih narodov, zato tudi ni čudno, da je postal priljubljen med jugoslovanskimi narodi. Byronova poezija je že sama po sebi imela dovolj razlogov za širšo popularnost spričo eksotične vzhodnjaške tematike ter družbe. Pesnikovi politični in družbeni pogledi so bili po drugi strani bolj vplivni v deželah vzhodne in južne Evrope, medtem ko je bilo na Francoskem in Nemškem (da Anglije niti ne omenjamo) njegovo delo zaradi moralnih, religioznih in političnih principov pod nenehnimi kritičnimi obtožbami. Če zelo posplošimo izsledke pričujoče knjige Ilije M. Petroviča, lahko rečemo, da je za romantike jugoslovanskih narodov prejšnjega stoletja lord Byron pravcati »revolucionarni mučenik« in bi bil vsakršen napad nanj zato podoben bogokletstvu.
Kako visoko je bil Byron cenjen na jugoslovanskih tleh, potrjuje na primer dejstvo, da celó začetniki realizma v sedemdesetih letih, ki so sicer izrazito kritično nastopili proti romantični književni šoli (Svetozar Markovič, Ljuben Karavelov), v svoje obsodbe niso vključevali Byronove poezije, marveč so ga celó priporočali kot pesniški zgled. Če je byronizem, ki je obvladoval evropsko književnost v letih od 1820 do 1840, v večini evropskih književnosti naenkrat izginil zavoljo pretiranega smešenja in včasih tudi neobjektivne kritike, pa se je na jugoslovanskih tleh le počasi in neopazno izčrpal, skorajda brez neposredne besede protesta literarnih kritikov, in njegov vpliv se je nadaljeval tja v dvajseto stoletje.
Avtor opredeljuje tri obdobja jugoslovanskega byronizma devetnajstega stoletja. Prvo po njegovem sega od leta 1840 do 1855 ter zajema skupino, ki vključuje Branka Radičeviča, Stanka Vraza in Franceta Prešerna. Vraz se je poskušal v prevodih nekaterih Byronovih pesmi (Chillonski jetnik, Parizina), Prešeren pa je prevedel del Parizine. Zc.fi se, da je bil od omenjene trojice Branko Radičevič vseeno še najbolj prežet z byronskim duhom, čeprav njegove poezije ni prevajal. Vpliv Byronove pesnitve Don Juan in Abydosova nevesta (The Bride of Abydos) na nekatere od njegovih pesmi je močno zaznaven, medtem ko je epska pesnitev Stojan pravzaprav priredba Byronove Lare, pri kateri so spremenjena imena in nekateri manj pomembni dogodki, toda glavne Byronove značilnosti oseb in zgodbe v epu so identične z Radičevičevimi. Petrovič omenja tudi druge jugoslovanske romantike, ki bi jih lahko označili za Byronove »učence«. Ivan Kukuljevič-Sakcinskij je denimo opravil prevod Byronove verzne pripovedi Gusar (The Corsair) leta 1844, Fran Jeriša-Detomil je prelil v slovenščino Hebrejske melodije (Hebrew Melodies) in jih objavil v Novicah leta 1852 v številnih nadaljevanjih, k prevodom v jezike jugoslovanskih narodov pa so v tem prvem obdobju byronizma na jugoslovanskih tleh pesniške prevode prispevali še Ivan Trnski, Antun P. Casali (Kazali) in Petar Preradovič.
V okviru drugega obdobja (1855-1880) avtor knjige posveča najprej pozornost liriku Djuri Jakšiču, katerega umetniški temperament je bil kot nalašč primeren za vpliv Byrono-vega uporniškega duhä. Po drugi strani lahko ugotovimo, da je delo znanih avtorjev kot so Djura Jakšič, Jovan Jovanovič-Zmaj, Laza Kostič in August Šenoa le v neznatni meri sledilo byronizmu. V tem obdobju so se v jugoslovanskih književnostih pojavili prvi realisti, ki so bili občudovalci ter posnemovalci ruskih realistov. Le-ti so bili v Rusiji tedaj povezani z radikalnimi in revolucionarnimi skupinami, prav zato pa so bili precej naklonjeni Byrono-vemu kritičnemu odnosu do britanske aristokracije in monarhistične ureditve in njegovih del niso kritizirali, marveč so jih včasih celó dajali za zgled.
Ilija M. Petrovič govori o zadnji, tretji generaciji jugoslovanskih romantikov kot o generaciji »briljantnih« ustvarjalcev, ki so primerljivi s tistimi iz prejšnjih dveh obdobij byronizma na jugoslovanskih tleh. Stjepan Miletič je prevedel Byronovo dramo Manfred in je leta 1896 kot direktor Narodnega gledališča v Zagrebu poskrbel tudi za gledališko uprizoritev te težko uprizorljive in po mnenju nekaterih kritikov »neprevedljive« poetične drame. Poleg njega avtor omenja književna dela Antuna Gustava-Matoša z začetka dvajsetega stoletja, ki je bil kozmopolitskega duhâ in velik zagovornik Byronovega kulta. V svojih delih sicer lorda Byrona ni nikoli posnemal, a je izražal veliko mero občudovanja za njegovo poezijo ter osebnost.
Za Slovence je gotovo najzanimivejše poglavje knjige Lord Byron pri Jugoslovanih tisto, ki obravnava Byronov vpliv na prevodno dejavnost Franceta Prešerna in Stanka Vraza (Byron pri Prešernu in Vrazu, str. 54) in ki ga zato velja podrobneje razčleniti.2 Petrovič meni, da Prešeren s svojim temperamentom v primerjavi z Vrazom in Brankom ni bil najbolj primeren za predstavnika byronistične šole. Dejstvo je, da je ustvaril le malo del, v katera bi prenesel vplive Byronove lirike, saj se je njegovo zanimanje zanj pokazalo le v enem samem delnem prevodu Parizine.
Po drugi strani naj bi po Petrovičevem mnenju temperament, literarni okus in ideologija Stanka Vraza mnogo bolj odgovarjali »moški, odločni in strastni Byronovi pozi«. Vraz je Byronove pesmi prevajal s pomočjo verznih oblik iz ljudskih pesmi, tematsko pa jih lahko primerjamo z njegovimi lastnimi ljubezenskimi pesmimi iz Djulabij. Byronov vpliv je zaznaven zlasti v njegovem satiričnem delu in ne toliko v romantični ljubezenski poeziji. Avtor opisuje Vrazovo mladostno delovanje v okviru »graškega kroga« (1830-1838), ko je skupaj s Franom Miklošičem in Davorinom Trstenjakom prevajal Byronovo liriko. Od tega je žal le malo ohranjenega, saj je ostalo v glavnem v nekaj rokopisih, le leta 1836 so bila večkrat omenjena nekatera poglavja za pripravo knjige Byronovih prevodov (Vraz in Miklošič), objavljeni pa so bili tudi prevodi treh lirskih pesmi v letih 1831 in 1832. Za literarnega zgodovinarja je zanimiva omemba referenčne študije G. B. Dukata o Stanku Vrazu kot pesniškem prevajalcu iz angleščine, ki bi zaslužila nadaljnjo obravnavo, ter članek iz mariborske Zore (1876), ki prinaša pohvalno oceno Vrazovih prevodov Byronovih pesmi. Avtor sklene svoj razdelek o Vrazu z oceno, da je pri njem vseeno prisotno precej manj »elementarnega erotizma«, ki je značilen za Byrona, in da je bil edini predstavnik svoje generacije, ki bi lahko postal pravi byronist, toda po njegovem mnenju je bil povsem drugega kova, namreč »mehka in gnetljiva slovanska duša«.
Pred oceno Petrovičeve predstavitve Prešernovega delnega prevoda Parizine omenimo še to. da je v poglavju o poznih romantikih na jugoslovanskih tleh obširno in povsem ustrezno predstavljen tudi prevod Jovana Vesela Koseskega Mazepa,3 v katerem Ilija Petrovič ne pozabi omeniti znanih Stritarjevih kritičnih pripomb o tem pesniškem prevodu, s čimer je pravzaprav osmešil Koseskega kot prevajalca in pesnika v tedanji slovenski kulturni srenji. Avtor prične poglavje o Byronovi povezavi s Francetom Prešernom4 s primerjavo njunih načinov življenja. Pri tem citira Josipa Stritarja (»Preširnovo življenje, kar se ga je pokazalo svetu, tiho je, mirno, vsakdanje, vse njegovo bitje je bilo preprosto, navadno, domače...«) in trdi, da je bila za Prešerna značilna »globoka melanholija«, Weltschmerz, a kljub temu tudi močna volja in vera v bodočnost. Označi ga za »libertina« oziroma »freigesta«. V nadaljevanju avtor knjige analizira Prešernove pesmi Nezakonska mati,
Prim. Igor Maver, From Albion's Shore: Lord Byron's Poetry in Slovene Translations Until 1945 (Zobal Albiona: Poezija lorda Byrona v slovenskih prevodih do leta 1945), Act;'. Neophilologica XXII/ 1984, 51-59.
' Lord Byron, Mazepa Jovan (prevedel Jovan Vesel Koseski), Ljubljana: Josef Blaznik, 1868.
4 Prim. Janko Kos, PreSeren in evropska romantika, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970.
Strunam, V spomin Andreja Smoleta in Pevcu ter ugotavlja, da v njih ni značilnih byronovskih elementov, poze ali manir, vendarle pa imata oba pesnika navado uporabljati nekatere skupne motive, ki so sicer tudi splošnoromantični (n.pr. Krst pri Savici). Zanimiva je trditev, da sta imela Byron in Prešeren nekatere skupne osebne značilnosti: avtor Prešernovo »brezobzirnost do sveta« in do filistrstva primerja z Byronovo neortodoksno naravo, razliko pa najde v dejstvu, da Prešeren ni imel smisla za sardonski smeh in satanizem.
Znano je, da uradni popis Prešernove zasebne knjižnice, ki obsega sto sedem del v sto petintridesetih zvezkih, zajema od angleških avtorjev Popa, Paina, Thomasa Moorea, Carstairsa, Johna Moora, Defoa. Hilla in seveda Byrona (med drugim tudi Byronov ep Don Juan v izvirniku, ki mu ga je morda prinesel Andrej Smole z Angleškega, kot mnoge druge knjige). V tej knjižni zapuščini je zelo malo del evropske predromantike in romantike, saj mednje lahko štejemo prav T. Moora, Byrona in Francoza Hugoja, kar opredeljuje Prešernovo literarno obzorje, ki ga je vselej potrebno obravnavati skupaj s Čopovim literarno-umetniškim posredništvom.
Potrebno je opozoriti na napako, verjetno zgolj tiskovno, ki se je žal v pričujočem delu Lord Byron pri Jugoslovanih večkrat ponovila, namreč na podatek, da se je Prešeren lotil prevajanja Parizine leta 1883, čeprav gre v resnici za leto 1833, po povratku z Dunaja, kjer je študiral v letih od 1821 do 1828 in kjer so mladi avstrijski romantiki v tem času razvili pravi Bvronov kult. Po povratku v Ljubljano se je zbližal z Matijem Čopom,5 ki je Byrona dobro poznal v originalu, ter prišel v stik z avstrijskim pesnikom in prevajalcem Josefom Hilscher-jem ( 1806-1837), ki je živel v Ljubljani. Prešernovo prijateljevanje s Čopom in Hilscherjem, ki je bilo odločilno za njegov »byronizem« in nastanek delnega prevoda drame v verzih Parizina, je v knjigi deloma pomanjkljivo opisano.
Hilscher, Avstrijec, rojen na Češkem, je leta 1823 postal učitelj na vojaški šoli v Ljubljani. Njegovim prvim liričnim poskusom so pod Shakespearjcvim vplivom sledile izvirne drame v nemščini, ki so jih z velikim uspehom igrali tudi v ljubljanskem stanovskem gledališču. Nato ga je povsem prevzel Byron, čigar dela je začel prevajati v nemščino. Pesniške prevode je objavljal večinoma v časopisu Illyrisches Blatt v Ljubljani v letih od 1829 do 1832, leta 1835 pa je tudi v Ljubljani objavil svoj prevod Byronovih hebrejskih melodij (Byrons hebräische Gesänge) skupaj z izvirnikom, za katere lahko upravičeno trdimo, da so neposredno vplivale na prevod Frana Jcriše v slovenščino. Po mnenju številnih nemških prevajalcev so Hilschcrjevi prevodi Byronovih del v nemščino še danes umetniško nedoseženi. Njegov obsežen prevajalski opus ter zaznaven vpliv na tedanje slovenske pesnike (Prešeren, Jeriša) še ni dovolj raziskan, spričo česar bi ga veljalo ovrednotiti z zgodovinskoli-terarnega stališča v okviru samostojne študije, kar pa je tudi Petrovič prezrl. Kar zadeva odnos med Hilscherjem in Prešernom, je Janko Kos zapisal, da ga je Prešeren gotovo tudi osebno poznal, česar pri Prešernovem odnosu do Byronnove lirike ne gre podcenjevati. Povsem se je mogoče strinjati s Kosom, ki trdi, da je razlago za Prešernovo delno prestavitev Parizine v slovenščino treba iskati v Hilschcrjevi predhodni objavi te »povesti v verzih« (tudi ta pesniška oblika je pustila vidne sledove v Prešernovem ustvarjanju) in njegovi prevajalski vnemi nasploh ter le delno v Čopovem nasvetu.
Pogled Matije Čopa na evropsko romantiko je izčrpno opisal Ivan Prijatelj v Duševnih profilih slovenskih preporoditeljev, kjer je ugotovil, da je Čop najbolj cenil Goetheja, Mickiewicza, Manzonija, Byrona ter Scotta. Po mnenju Janka Kosa se je takó Čop ogreval predvsem za tisti tok romantike, ki se mu je zdel v svojih težnjah skladno najbolj uravnovešen in da je kazal odpor do preveč radikalnih ali čustveno prenapetih umetniških naziranj. To je vidno ob Byronu, ki ga je Čop močno cenil, vendar v njem nikakor ni maral videti
1 Prim. Vàclav Burian, Matija Čop kot Byronist, Slovenski jezik 1У40, 108.
skrajnega individualista ali celó satanista.1' Zanimivo pa je, da je Čop kljub svojim manj radikalnim, previdnejšim socialnim in političnim pogledom simpatiziral z italijanskim, poljskim in grškim gibanjem za narodno samostojnost (vzporednice s Slovenci so očitne), kar ga je seveda zopet približalo Byronu in njegovi dejavni vlogi v grški narodni prebuji.
Petrovič v svoji knjigi nadalje citira članek Matije Murka Misli k Prešernovemu življenjepisu (1901), ki po njegovem najbolje opredeljuje Prešernov stik z Byronovo poezijo. Murko v njem opozarja, da je Prešeren za prevod izbral Parizino, ki je še najmanj značilna za tega »preponosnega in obupanega angleškega svetovalca in njegov satanski smeh«, saj naj bi bilo njegovo delo bližje nemškim romantikom. Petrovič ni pozabil omeniti obiska znanega češkega byronista K. H. Mache na Slovenskem leta 1836, ko se je v Ljubljani srečal s Prešernom. Njegova analiza prevoda Parizine je dovolj precizna, vključno z navedenimi najzgodnejšimi objavami (n.pr. v Pravem Slovencu, Zlatih klasih, Slovanu, itd.).7 Splošna avtorjeva ocena je, da Prešernov byronizem ni posebno močan in da je znatno šibkejši kot pri Vrazu. Petrovič sicer navaja obsežni pesniški prevod Byronovih Hebrejskih melodij (Hebrew Melodies), ki ga je kvalitetno opravil Fran Jeriša," vendar mu ne posveča dovolj analitične pozornosti, ki bi si jo prevod nedvomno zaslužil, saj poleg Prešernovega prevoda Parizine in Mazepe (Koseski) predstavlja tretji najpomembnejši prevodni projekt Byronove poezije v slovenščino v devetnajstem stoletju.
Petrovič je prezrl zaznavni Byronov vpliv na zgodnjo romantično epiko Simona Jenka, ki jo je razvil na podlagi ljudskih in romantičnih motivov svoje poezije in proze, čeprav ga ni prevajal, na primer v pesmih, objavljenih v dijaškem listu Vaje leta 1855, v odlomku iz »romantičnega epa« Ognjeplamtič in v neobjavljenem epu o Vinosrebiču. Vplive in stilnote-matske vzporednice je raziskal Boris Paternu,4 ki ugotavlja, da je bila osnovna literarna pobuda za nastanek omenjenih epov prav Byronov ep Don Juan, na kar je sicer opozoril tudi Anton Slodnjak (Pregled slovenskega slovstva, 1934), ki Ognjeplamtiča uvršča med »romantično byronovsko epiko«. Po Paternujevem mnenju tudi uporaba besed, kot so denimo »misforčn« (angl. »misfortune«) očitno opozarja na Jenkov byronizem, vključno s tematsko naravnanostjo epa: »Byronova literarna parodija zoper klasični ep je bila še posebej privlačna zato, ker jo je angleški pesnik utemeljil in učinkovito povezal z radikalnim uporom zoper sleherno tiranijo nad človekom, narodom in človeštvom.«10
Razumljivo je, da se knjiga llije M. Petroviča lord Byron pri Jugoslovanih konča z obravnavo prevodov in književnih vplivov konec dvajsetih let tega stoletja, ker jo je avtor prvikrat objavil leta 1931, zato tudi ni mogel zajeti kvalitetnih pesniških prevodov Griše Koritnika, ki so bili objavljeni prav v tistem času. Knjiga zadovoljivo obravnava slovenski prispevek k byronizmu na jugoslovanskih tleh in poslej je pri vseh nadaljnjih študijah Byronovih vplivov na Slovenskem ne bo več mogoče prezreti, zlasti zato ker navaja nekatere nove reference, ki bi jih veljalo natančneje raziskati. Poglavje o zgodnjih prevodih Stanka Vraza ter Frana Miklošiča je še posebej zanimivo, medtem ko je vpliv prevajalca v nemščino Josefa Hilscherja, ki je oblikoval Prešernovo zanimanje za Byronovo poezijo, avtor v glavnem prezrl, premalo pa se je posvetil tudi Jeriševemu prevodu Hebrejskih melodij. Obenem se zdi nekoliko vprašljiva strukturna zasnova knjige, ki skuša obravnavati byronizem kot enoten književni pojav na jugoslovanskem ozemlju, kjer so prisotni različni jeziki in književnosti, vendar bi to lahko storili le izrazito pogojno. Navedena je vrsta koristnih in
6	Prav tam, 124.
7	Lord Byron, Parizina (prev. France Prešeren), Pravi Slovenec 1849, št. 38, 217.
" Lord Byron, Hebrejske melodije (prev. Fran Jeriša), Novice 1852, št. 10-99.
4 Boris Paternu, Struktura in funkcija Jenkove parodije v razkroju slovenske romantične epike. Slavistična revija 1968, 7-64.
111 Prav tam, 63.
često novih podatkov o byronizmu med jugoslovanskimi narodi, ki glede na jezikovno pripadnost vendarle kažejo specifične razlike.
Študija Ilije M. Petroviča Lord Byron pri Jugoslovanih takó na svoj način zapolnjuje vrzel pri raziskavah byronizma na jugoslovanskih tleh do konca dvajsetih let dvajsetega stoletja. Marsikateri podatek iz knjige bo verjetno vzpodbudil nova literarnokritična vrednotenja lorda Byrona in neposrednih oziroma posrednih književnih vplivov njegovih del na slovenske in jugoslovanske literarne ustvarjalce druge polovice prejšnjega in prvih desetletij tega stoletja.
Igor Maver
Filozofska fakulteta, Ljubljana