vedri iz Kleinkleina sta okrašeni z iztolčenim ornamentom. Tretja skupina veder so starejšeželeznodobni nasledniki veder tipa Hajduboszormeny. Po obliki so podobna starejšeželezno- dobnim vedrom tipa Kurd, vendar so manjša, oblikovanost ramena pa je že situlska. Vedra so večinoma neokrašena oz. je okras zelo zreduciran. Situle so razdeljene na: situle z vratom in atašami, ki so lahko omega oblike (A 1), polkrožne oblike (A 2) ali dvojno krožne oblike (A 3); situle brez vratu z omega atašami; situle z enim ali dvema plastičnima rebroma na prehodu ramena v vrat, z atašami (A 1-A 3) ali brez njih, te situle so tudi bistveno večje; situle z dvignjenim dnom imajo različno obli- kovan zgornji del posode in različne ataše; situle z vratom brez ataš so večinoma zelo velike (47-88 cm). Med kotlički s križnimi atašami so zastopani Merhartovi tipi B 1, B 2b in C, kotlički oblike Hallstatt in fragment kotlička (?) iz Strettwega. Sklede s kolobarjastim ustjem so razdeljene glede na obliko- vanost "ročaja" na skupine: z žičnim ročajem, z ušescem pritrjenim na spodnji strani kolobarja z dvema zakovicama, z ušescem na robu kolobarja, pritrjenim z eno zakovico, in z ušescem s kvadratno razširjenima koncema, ki jc pritrjeno z več zakovicami. Poleg teh je še niz skled "unikatov", ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino. Unikat je tudi skleda na nogi iz Hallstatta. Narebrene cistc se po Stjcrnquistu delijo na serijo I (s stranskima ročajema) in serijo II (z gibljivim ročajem). Poleg njih so še nenarebrene, bogato okrašene ciste oblike Klein- klcin. Pokrovi so razdeljeni na oblike Hallstatt, Kleinklein in Wildon. Amfore so po oblikovanosti noge oz. dna razdeljene na tri oblike. Oblika Kleinklein ima nizko profilirano nogo, oblika Hallstatt prstanasto nogo z omfalosom. Tretja oblika so am- fore s konično nogo in ustjem ter dvema vodoravnima roča- jema (ollafdrmige Amplioren). Sem avtorica prišteva tudi amforo iz Strettwega (Nr. 370). Leta 1985 so s projektom "Strettwcg" pri katerem sta sodelovala Landesmuscum Joan- neum iz Gradca in Romisch-Germanischcs Zcntralmuseum Mainz, ponovno obdelali najdbe iz knežjega groba. V Mainz so odpeljali vse razen kultnega vozička, ki so ga obdelali v Gradcu. Eden od rezultatov so tudi nove rekonstrukcije posameznih predmetov, med njimi tudi amfore. (M. Egg. Neucs zum Furstengrab von Strcttweg. Arch. Osterr. 2/2, 1991. 25-29). Ta jc po novem sestavljena iz amfore, tordiranih žic ("stari" deli) in noge iz dveh delov (Nr. 93 in 296). Prvi kos avtorica obravnava kot možno ročko z ročajem z dodat- kom stilizirane goveje glave oblike B. drugega pa kot nogo sklede s kolobarjastim ustjem. Katalog zaključujejo podstavek iz Hallstatta, trinožnik z Brega (Frog), krožnik iz Schandorfa, množica nedoločljivih fragmentov in seznam izgubljenih posod. Povzetek jc pregled kronološko tipoloških odnosov (prim. T. 150). Primož PA V LIN Olga Kytlicova: Die Bronzegefilfie in lidhmen. VIII, 135 strani, 60 tabel. Jindra Nekvasil, Vladimir I'odhorsky: Die Bronzegefii/ie in Mdliren. VIII, 43 strani, 18 tabel. Priihistoris- chc Bronzefunde 2/12,13. Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 1991. ISBN 3-515-05911-3. V dvojnem zvezku so predstavljene bronaste posode s Češkega in Moravskega. V prvem zvezku Kyllicova predstavlja žarnogrobiščne posode s Češkega. Večina posod izvira z območja kultur Knovfz in Milavče, z območja lužiške kulture sta samo dva kosa. Skodelc so zastopane s tipi Friedrichsruhe različic I (Mi- lavče-Slate/Žatec-Velatiee) in II (Friedrichruhe/Nied/Oslcr- nicnburg-Dresden). Jcnišovicc in Stillfried-1 lostomice, sklede pa s tipi Milavče/I laltingcn-Kongčrcs Gonnebck in Haumgar- ten. Pri skodelah in pri skledah je še nekaj kosov, ki tipološko niso določljivi. Tudi fragmenta kotlička ni bilo mogoče tipološko uvrstiti. Ob cedilih tipa Zalužf se pojavlja še različica Stredokluky in cedilo neznanega tipa. Iz knežjega groba v gomili C1 iz Milavč je kotliček na štirikolesnem podvozju. Poleg kovinskih fragmentov ciste tipa Žatec so se ohranili tudi njeni leseni deli, ki omogočajo rekonstrukcijo izdelave. Med amforami sta zanesljiva tipa Gevelinghausen-Vejo-Sed- din in Lžovice-GroBeibstadt. Poleg njiju so še fragmenti dvodelne bikonične posode, verjetno amfore. Zajemalke so eno- in dvodelne. V povzetku avtorica razmišlja o kronologiji, korologiji, o socialnem in historičnem pomenu grobov z bronastimi poso- dami v srednji Evropi. V dodatku obravnava Anita Siegfried-Weiss starejšeželezno- dobne bronaste posode s Češkega. Zastopane so skodele, kotliček s trakastim presegajočim ročajem, skledi, okrašeni z iztolčenim motivom nihala, sklede s kolobarjastim ustjem, korec s paličastim ročajem, ročka z ročajem v obliki goveje glave, kotlička skupine C po Merhartu (eden s paroma križnih ataš. eden z dvojnokrižnima atašama), kotliček tipa Hatten, vedro tipa Kurd, situle in ciste. V prvem delu drugega zvezka obravnava Podborsky žarno- grobiščne posode z Moravskega. Najštevilnejše so skodele, uvrščene v tipe Friedrichsruhe, Osternienburg-Dresdcn, Jeni- šovice-Kirkendrup in Stillfricd-Hostomice. Posode tipa Štramberk so razdeljene v etažne posode in sklede. Vse so okrašene z iztolčcnimi pikami in bunčicami. Prvi del zaključuje kotliček z dvojnokrižnima atašama sku- pine BI po Merhartu. V drugem delu Nekvasil predstavlja starejšeželeznodobne posode. Katalog začenjajo t.i. krožnikaste sklede tipa Horškov (Dyšina), sledi korec s paličastim ročajem tipa Holdsky. Ciste so zastopane z dvema različicama - s stranskima ročajema (Ccrtosa) in z gibljivima ročajema. Ena situla ima gladko rame, druga narebreno. Kotliček z dvema dvojnokrižnima atašama sodi v skupino C. Cedilo tipa Byči skšla zaenkrat nima primerjav. Vse skodele so iz depoja Naklo. Tipološko so zelo različne: skodeli s plaščem, narebreni skodeli, skodela z izvihanim ustjem in skodeli z omfalosom. Pri velikem vedru se tipa ne da določiti, od vedra tipa Kurd pa je ohranjena samo ataša. Delo zaključujeta kronološko tipološko topografsko ovred- notenje posod z Moravskega ter kulturna in časovna umestitev najdb iz jame Byčf skdla. Primož PA VLIN \. M. Kckstcin: Senate and General. Individual Decision- Making and Roman Foreign Relations, 2M-ll)4 li.C. Berkeley, Los Angeles, London 1987. 381 strani. Eekstcinova razprava poskuša ovreči nekatere ustaljene interpretacije rimske zgodovine 3. in prve polovice 2. st. pr.Kr. Avtorjev namen jc dokazati, da zunanje politike Rima v tej ekspanzivni dobi ni oblikoval izključno senat; nasprotno, Eckstein postavlja senat v senco velikih vojskovodij, ki so pomembne odločitve sprejemali po svoji volji in na bojiščih oblikovali rimsko zunanjo diplomacijo. Senat je seveda imel zakonito oblast, ko je šlo za odločilne zadeve, a v praksi se jc zanašal na ad hoc sprejete odločitve generalov, ki so bile bistvene za rimsko zunanjo politiko, zlasti v državah zunaj Italije. Poglavja knjige so zato razdeljena po geografskih področjih; I. in II. obravnavata položaj v severni Italiji, III.-VI. dogodke na Siciliji, VII.-IX. Španijo, Afriko in Grčijo. Ena najpomembnejših ugotovitev razprave jc, da jc senat v posameznih državah bistveno drugače nadzoroval politiko rimskih generalov. V severni Italiji, vzdolž meje s Kelti, so patres neposredno nadzorovali dogajanje. Pričakovalo se je, da bodo generali ravnali v skladu z navodili senata, ki jc lu dejansko oblikoval politiko in zato ni bilo veliko možnosti /a samovoljna ravnanja. Drugače jc bilo zunaj Italije; senat je sicer imel nadzor tudi lu, a šele post festum. Potrdil, spremenil ali zavrnil je odloči- tve, ki so jih že prej sprejeli generali po lastni presoji, tudi če je šlo za sklepanje miru ali vojno napoved. Delno so vzrok za tako različno ravnanje tudi drugačne razmere v državah; nekatere so bile v vojni ali pa so se v njej iznenada znašle. Vojaški in diplomatski dogodki so tedaj potekali naglo in nepričakovano, tako da se generali niso imeli časa posvetovati s senatom. V takšnih okoliščinah je Rim pričakoval, da bodo ravnali po lastni presoji sine senaius consultu. Negotovih razmer in samostojnih odločitev, ki so jim sledile, je bila na Siciliji, v Afriki, Španiji in Grčiji v 3.in 2. st. pr. Kr. cela vrsta, medtem ko je bilo v cisalpinski Galiji v tem času relativno mirno. Tu je senat v glavnem ohranjal defenzivno politiko. Od Pada do Rima namreč ni bilo daleč in senatu je bilo veliko do tega, da bi Rim obvaroval pred Kelti. Dogodki na Siciliji, v Španiji, Afriki in Grčiji so bili videti zato manj pomembni. Lastna diplomatska pobuda generalov se je uveljavljala povsod, tudi tam. kjer je senat imel neposredni nadzor, le da je bila tu redka in neizrazita. Zunaj Italije pa so odločitve generalov po uradni potrditvi senata postale uradna politika Rima. Rimska zunanja diplomacija je bila po mnenju Ecksteina politika ad hoc, brez kake trajne in cclovite usmerjenosti. Vzrok za to je na eni strani v tem. da niso poznali stalnih poslancev v tujih državah, tako da ni bilo pretoka informacij, če že ni grozila vojna. Drugi razlog pa jc v delovanju senata kot institucije, ki naj bi sprejemala odločitve o zunanjih zadevah. Senatorji so pošiljali legate v tuje države, ti pa so jim potem samo ustno poročali o razmerah. Take informacije so se postopoma sprevrgle v različna mnenja. Napačno bi bilo trditi, da je bil senat le pasivna institucija; v mnogih krizah se jc vmešaval v zunanje zadeve, sprejemal je vojaške odločitve, imenoval province, določal politiko gene- ralov, vendar se jc z zadevami ukvarjal sproti, kot so zahtevale razmere. Posledica takega improviziranja so bile stalne zunanje krize, ki so jih nato na bojnem polju reševali generali. Bistvenega pomena jc dejstvo, da je senat zaupal generalom, ki so bili tudi sami aristokrati. Občasno je sicer prišlo do nesoglasij, toda concordia med obema stranema je vsaj za ta čas še dopuščala takšno politično zgradbo, ugotavlja Eckstein ob koncu svoje razprave. Delo dopolnjuje šc pet dodatkov: (A) A Roman Interim Settlement in Gallia Cisalpina, 222.-219. B.C.? (B) The Sources on the Outbreak of the First Punic War (C) 264. B.C.: Two Separate Decisions at Rome (D) The Attack of Ap.Claudius Caudcx on Syracuse (E) The Chronology of Events in Sicily, 215.-213. B.C. Sledi izbrana bibliografija ter indeks osebnih in stvarnih imen. Dragica F A BJA N Tuituis Iti'/.cc/.ky: Roman Amphorae from the Amber Route in Western Pannonia. BAR Int. Ser. 386. Oxford 1987. 191 strani. Jantarna pot je ena najstarejših evropskih trgovskih poli, ki je povezovala Jadran z Baltikom, v rimskem času pa so ob njej ležala mesta, začenši s pristaniščema Akvilejo in Navpor- tom, nato pa je vodila skozi Emono, Cclejo, Poetovijono. Salo, Skarbantijo, Savarijo in pri Karnuntu prešla v Barbarik. Pričujoče delo dopolnjuje študije terc sigilate in stekla s študijo amlor. ki so pomemben element pri raziskovanju trgovskih poti in zvez v rimskem imperiju. Avtor je tipološkim raziskavam amlor, napisov in žigov na njih dodal še izčrpne petrološke in moderne arheometrične raziskave faktur, ki so jih opravili .1. lvancsics. S. Jozsa in Szakmany. Amforc so časovno občutljivo gradivo, k čemur bistveno prispevajo napisi in žigi. Prav na podlagi študij napisov in žigov ler oblik je nastala danes komaj malo manj kot stoletna Dresslova klasifikacija, ki jc služila avtorju pričujoče knjige za izhodišče, seveda skupaj z nadaljnimi številnimi spoznanji raziskovalcev, kol so Pčlichet, Lamboglia, Beltran Lloris, Baldacci, Tchcrnia. Buchi, Carre in Cipriano. Slednji dve sla prispevali tehtna spoznanja predvsem za vodilne tipe, ki se pojavljajo ob jantarni poti. amfore Dressel 6 B. in ki jim tudi avtor namenja glavnino študije. Pri opisu posameznih form je avtor uporabil metodo E. Hamona in A. Hesnarda, enako kot pri računalniških klasifi- kacijskih analizah posameznih tipov na matematično statistični bazi, prikazanih v suplementu knjige. S petrološkimi analizami so določili rudninsko in mineralno sestavo gline, z nevtronskimi analizami prisotnost nekaterih pomembnih kovin. Zal pa so te analize večidel še predrage in s tem omejene na samo določeno število poizkusov. Delo temelji na raziskavah, ki jih je avtor opravil na gradivu zbranem v muzejih od Ogleja, Ljubljane, Celja, Ptuja in mestih Zalalovo, Sombathely, Sopron in Petronell, raziskavam najdišč ob jantarni poti pa jc dodal še najdišča Vetus Salina ter Gorsij in Akvink. Žal nekaterih najdišč ni uspel obdelati v celoti, predvsem zaradi neurejenih depojev. Delu dejstvo ne zmanjšuje vrednosti, še posebej, če vemo, da avtor razi- skave nadaljuje. Težišče študije so zgodnje cesarske amfore, začenši z obli- kami Dressel 2-4, Dressel 5, Dressel 6, Dressel 7-11, Dressel 20, Pelichet 46, sledijo različno poimenovani tipi amfor, kot so rodoški, Schoergendorfer 558, portorecanati, afriški, spa- leion, Bonnis XXXI/5 in cgejski tip. Srčika avtorjevega dela so amfore tipa Dressel 6B, ki sta jih identificirala že Baldacci in Buehi (Baldacci III a in II b), nekaj pomebnih spoznanj pa sta prispevali tudi M. B. Carre in M. T. Cipriano že tudi po izidu predstavljenega dela. Številčno amforc tega tipa zagotovo prevladujejo v našem prostoru v času 1. in v začetku 2. st. n. št. in prav zaradi tega je študija za nas tako dragocena. Veliko število amfor tega tipa je avtor identificiral prav v Emoni, od tega veliko z žigi. Oblika Dressel 6 je trebušasta amfora z ročajema ovalnega preseka, vrat se v loku odpira proti odebeljenemu. keliha- stemu ustju, znanih je več variant, ki se delno ujemajo z Baldaccijevo tipologijo. Največ pozornosti je avtor namenil izdelkom delavnic Lajka- nija Basa in Kalvija Krispinila in jih zelo podrobno raziskal in predstavil. Rod Lajkanijccv jc bil ctruščanskcga izvora in njegovi člani so bili med ustanovitelji puljske kolonije, prvi natančneje znan pa jc prav C. Laecanius Bassus prelor urbanus leta 32 n. št. in potem consul suffectus, kariero pa je nadaljeval njegov sin istega imena. Obstoj njihove posesti izpričuje tudi v Materiji najdeni napis iz klavdijevskega obdobja, predvsem pa najdba številnih odlomkov amfor z žigom Lajkanija v Fažani. kjer je bila lončarska delavnica, poznana že iz Gnirso- vih raziskav in objav. Iz starejših objav poznamo žige z imeni vsaj tridesetih viliccv iz Lajkanijevih delavnic, iz izkopavanj na Štalcnskcm vrhu pa je znano, da sega začetek eksportiranja njegovih delavnic v čas med I. 15 in 20. (Izšla je že tudi študija žigov in napisov na amforah s tega najdišča avtoricc V. Maidl. najprej v prispevku v reviji Carinthia I 180, 1990, 63, kmalu zatem šc monografija z istim naslovom v seriji Karntner Museumsschrif- ten, enajsti zvezek Archaologische Forschungen zu den Gra- bungen auf dem Magdalensberg.) Avtor opozori na spremembe na oblikah žigov in na njihovo mesto med ročaji oz. nad ročajem. Po spremembi žigov pa je že Baldacci predvidel, da jc delavnica po Lajkanijevi smrti prešla v cesarsko last. Amfore tega tipa se pojavljajo še cclo z žigom cesarja Hadrijana, vendar očitno krijejo le šc potrebe lokalnega tržišča. Petrološke analize so pokazale med drugim tudi odlično organizacijo delavnic. Amfore istega tipa z žigom Calvia Crispinilla prav tako istrskega rodu, so iz. delavnic odkritih v Loronu blizu Poreča-. Avtor je identificiral lastnika s pomočjo Tacitovih zapisov, proizvodnja pa jc datirana v čas cesarjev Domicijana, Nerve in Trajana, pozneje pa je prav tako prešla v cesarsko lasi. Pri primerjavi razprostranjenosti obeh izdelkov se je poka- zalo, da so bile Lajkanijeve amforc razširjene na večjem območju, najdene pa so bile tudi v Cisalpini, Noriku in Panoniji. Sledi predstavitev amfor španske proizvodnje Dressel 7-11 za ribje omake in Dressel 20 za olje. Dressel 7-11 so posebej pogosto zastopane. Verjetno so španskega izvora tudi amforc Pčlichet 46. ki pa jih avtor predstavi nesorazmerno manj