Poštnina
pavšalirana.
Uredništvo
In
upravništvo lista Je v Ljub<jani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev. 7.
V Li'rbHaniv 18. februarja 1022.
Leto SI.
Izhaja vsako soboto
Celoletna naročnina 37 50 D criselna 3 50 „ Pf amezne številke se ra-čunljo po 75 p.
Inseratl se računajo: pol str. 350 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oelasih beseda ?5 p.
Slovenski blok.
Splošno se že priznava, da smo bili Slovenci, Hrvati in Srbi ob prevratu za ujedinjenje premalo pripravljeni. Naravni način bi bil, da bi se bili najprej združili Slovenci s Hrvati in sicer ne s kako sentimentalno, brezvsebinsko izjavo ali manifestacijo, ampak z reelno gospodarsko politično pogodbo izvoljenih zastopnikov obeh narodov. Potem bi bili morali oboji skupaj šele sklepati ravno tako strogo stvarno nagodbo s srbskim narodom. Dejansko se je stvar izvršila ravno narobe. Sicer se nam ni treba radi tega sramovati, bili smo pač idealisti, naša srca so bila za ujedinje-nje ubrana, bili smo podobni idealnim ženinom, ki se jim zdi že samo razgovor o doti in gospodarskem vprašanju neznačajnost. Taki idealni ženini pa imajo navadno vsaj praktične starše, ki poskrbe, da je tudi v tem oziru vse prav...
Pri vsaki trajni zvezi se pa premoženjsko vprašanje mora tudi enkrat rešiti. Naša država je bolna v svojem jedru na tem vprašanju. Centralistična struja zanika to vprašanje, ker si misli ujedinjenje popolnoma materijalistično-kapitalistično, nekako po vzgledu delniške družbe, kjer se združeni deli kapitala popolnoma potope v centralnem odboru, cela družba ima samo eno misel in eno voljo, ki jo določa imetnik večine delnic in izyxšuje generalni ravnatelj. To je mocofri'prl združenju anonimnega kapitala, ne pa pri združitvi izrazitih osebnosti. Strogo centralistična po vzorcu delniške družbe zamišljena notranja organizacija Pribičevičeva ni mogla uspeti in je že v prvih početkih prešla v nekako bolj družbi z omejeno zavezo podobno formo, s firmo javne družbe, ki je pa tudi trajno nevzdržljiva.
Vprašanje razmerja Hrvatov do Slovencev in Srbov, vprašanje dote in gospodarske ureditve je strnilo vrste Hrvatov v enotno kolo, kakor še nikdar nobeno vprašanje v celi zgodovini. Hrvaški blok je danes organiziran hrvat-ski narod z enotno voljo in enotnim programom. Struje in stranke najrazličnejših kulturnih in socijalnih naziranj so se združile v njem v zavesti, da je hr-vatskemu narodu v okviru naše države najprej postaviti dom, potem bo šele razgovor o notranji ureditvi, o slogu pohištva itd.
Ta enodušna organizacija hrvat-skega naroda da misliti tudi nam Slovencem, zlasti naši inteligenci, ki je že tolikokrat popila z navdušenja Sotlo in sklepala bratstvo s Hrvati pri kapljici. Na zunaj izgleda sicer, kakor da je vsa slovenska inteligenca razun pristašev SLS sporazumna z vodstvom JDS v Sloveniji, ki bi najrajše še danes vrglo za plot nacionalno kulturo slovenskega naroda, največjo doto, ki jo je prinesel Slovenec v novo državo, ter zatajila sploh našo narodno individualnost. V Zagrebli se slišijo na naslov naše inteligence pikre opazke. Cuje se tam, da ni slovenskega bloka, ker je slovenska inteligenca strahopetna, oportunistična, ko-ritarska, da je svoje klečeplastvo samo prenesla z Dunaja v Belgrad; vendar v resnici ni tako. Skušali bomo v naslednjem stvar pojasniti.
Naša nesreča je, da poleg SLS nimamo v Sloveniji nobene resnične stran-
ke več. Imamo par politično strankarskih vodstev, s katerih taktiko so pristaši že davno nezadovoljni in se vsled tega sploh ne marajo več prištevati k njihovim strankam, imamo tudi znatno število ljudi, ki so bili še pred kratkim organizirani v drugih strankah, danes jim je pa še najbolj simpatična taktika in politični program SLS, ne priznavajo pa njenega kulturnega ali socijalnega programa. Politična stranka mora imeti politično misel, gospodarsko nezavis-nost, organizacijo, drugače ni resnična stranka. Blok je pa zopet mogoč samo med strankami. SLS ne more sklepati slovenskega bloka z vodstvi strank brez somišljenikov in ne z množicami brez vodstva in organizacije.
Res je, da je tudi v hrvatskem bloku nekako nenormalno vse težišče v Radiču in njegovi stranki, da so mad ostalimi člani tudi politiki, ki bi jih odnesel veter prvih volitev, vendar jih Radič ceni kot reprezentante hrvatske inteligence, da je združen v bloku cel hrvatski narod, seljak in inteligent.
Slovenski inteligent čuti, da naša znanost strada, da kulturno padamo. Naš uradnik, kolikor je še zmožen zdrave misli, ve, da je med bivšo Avstrijo in SHS ta razloček, da nam je nemški Dunaj pošiljal višje uradništvo, naše uradnike je pa puščal na mestih, kjer je bilo nositi pezo. Belgrad pa nam višjih uradnikov ne pošjlja, samo naše nam smotreno strada. Naš trgovec in producent, naše pridobitno ljudstvo vč, da jadramo v pavperizem (uboštvo), da davki ne teko več iz dohodkov, da zajedajo luknjo v osnovno glavnico našega narodnega premoženja, ki nam vodeni kar pred očmi. Vendar izgleda na zunaj, da slovenski razum spi, da je vse zadovoljno, da ima naša svobodomiselna inteligenca samo to skrb, da bi se ji ne moglo očitati prevelike popustljivosti proti »klerikalizmu1*.
„Avtonomist“ je bil tudi glasnik inteligence, ki je kritično, brez predsodkov in brez strahu izražala politično misel, zato si lasti pravico, da v kritičnem trenotku stavi slovenski inteligenci, izven SLS vprašanje, ali nai še dalje tako izgleda na zunaj? Ali naj slovensko čuteča inteligenca formelno izda legitimacijo SLS, da sme pri ureditvi sloven-sko-hrvaškega vprašanja zastopati tudi vse drugo avtonomistično občinstvo, ali pa naj se osnuje organizacija doslej neorganiziranih mas, ki čutijo nujno potrebo avtonomistične rešitve ustavnega problema, ki pa socijalnega ali kulturnega programa SLS ne odohravaio? _ Sicer se ni treba varati, SLS bo svoj političen program uveljavila, ker je ta program nujen postulat vsega našega narodnega razvoia in narodne individualnosti. Brezdvomno ima SLS tudi toliko večmo, da je za zastopstvo naroda legitimirana, vprašanje je samo, če je prav. da vse osta'o občinstvo pri tem velikem delu vztraja v pasivnosti ali celo v nasprotju, čeprav le na videz. Ker se pripravlja sedaj že upravna razdelitev zemlje — za enkrat po zatrjevanju srbskih politikov samo za poskušnio — bi bil zadnji čas, da razumna javnost izven SLS pride v vprašanju koncentracije slovenskega naroda do jasnosti.
Mimo Zagreba v Belgrad.
Prejeli smo in priobčujemo:
Časih, pred vojno, so naši slovenski rodoljubi veliko govorančili o potrebnih zvezah s Hrvati. Navduševalo Sc ie ob raznih svečanih prilikah za hr-vaško-slovensko zvezo. Izdajale so se skupne knjige in med Slovensko in Hrvaško Matico so bile preccj ozke zveze. Tudi politiki obeh narodov so se ča-
ne meneč se več za Hrvate in njihov Zagreb ter njihovo poltiko.
Sedaj šele, po štirih letih, se nam odpirajo oči, da to ni bilo prav. Da ni bilo prav, da smo hrvatskim demokra-tarjem pomagali blatiti Radiča. Radič je politik in o njem osebno sodi lahko vsakdo kakor hoče. Res pa je to, da stoji za njim danes ves hrvatski narod. In če se govori danes, I. 1922., o Radiču, se lahko misli pri tem na hrvaški narod, ne pa na političnega vodjo hrvaške kme-tiške republikanske stranke!
Boj hrvaškega naroda za enakopravnost v tej državi še ni dosegel vrhunca. Hude borbe so še pred durmi. Kakšen bo izid, ne more biti dvomno za tistega, ki pozna današnjo politično cnodušnost hrvaškega ljudstva. Danes, po letih svetovne vojne, se politično tako korajžnega naroda kot je hrvaški ne da in ne more vladati proti njegovi volji! To je za pametne ljudi jasno. Mi Slovenci, ki smo tudi narod, moramo premisliti, da teritorijalno leže med nami in Srbi — Hrvati. Že natura sama nam kaže, da moramo v Zagreb in se tam pomeniti najprej s Hrvati in ko smo tam dosegli, kar smo želeli, se podamo oboji skupaj šele v Belgrad, kjer se sporazumemo i s Srbi. To bi bila naravna na-turna pot. Mi smo doslej delali narobe. Najprej smo šli v Belgrad in od tam nazaj smo zmerjali Hrvate in časih — prav
po demokratarskih manirah — celo Ljubljano, če ni parirala.
Postopek slovenske politike po prevratu pa do danes je bil torej napačen. Treba ga je popraviti in se s Hrvati pobotati, ker so danes upravičeno jezni na nas vse.
Tu bi lahko slovenska inteligenca veliko storila. Pri nas se danes kaže na zunaj le demokratarska inteligenca, med tem ko se ostala večina strahopetno skriva in — molči! Zato se Hrvatom zdi, kakor da je ni. Hrvaška inteligenca je danes povečini v hrvaškem bloku v najožji poltični zvezi s kmetom in delavcem. Pri nas? Pri nas inteligenco še vedno moti tisti predvojni ..klerikalni zmaj", ki je danes znotraj votel, na zunaj ga pa nič ni. Mislimo, da je ravno naloga slovenske inteligence, tiste neodvisne in korajžne, — če je je še kje kaj!
— da dobi zopet zvezo s Hrvati in tako popravi dosedanje velike napake raznih nezmožnih ali pa koruptnih naših „zgolj
— politikastrov"!
To ni samo trenotna politična želja, ampak to je življenjska potreba slovenskega naroda na potu v težke in temne ter morda za dolgo dolgo dobo odločilne čase. Kazalec na uri bo kmalo stal navpično, naj bi torej ta opomin ne našel gluhih ušes!
Podpisujemo; to je resen glas! (Op. ured.)
Politični pregled:
sih sešli. Ko je bil 1. 1911. zlet v Zagrebu, so Sokoli sklepali veliko slovensko-hrvaško bratstvo med seboj.
Po letu 1918. se je razmerje med Slovenci in Hrvati močno ohladilo. Slovenci so Hrvate prezirljivo pustili na strani in se vozili ter se vozijo še danes v Belgrad — mimo Zagreba. Slovenski političarji so se vrgli Srbom v naročje,
A. Domača politika.
Parlament je začel nadaljevati dne 16. t. m. svoje „de!o“. Na dnevnem redu je proračun za meseca marc in april. S celim proračunom parlament ne more biti gotov, zato dovoljuje državne izdatke le za posamezne mesece, torej proračun ne za celo leto, ampak samo za dvanajsti del leta. Odtod tudi ime ..proračunske dvanajstine14. Da bi se parlament pečal tudi z raznimi grdimi aferami, ki so zadnji čas prišle v javnost, je pri kvaliteti danes v parlamentu odločujočih strank popolnoma izključeno.
Spomenica hrvaškega bloka, katero nameravajo zastopniki hrvaškega naroda predložiti svetovni konferenci v Genovi, je napravila v Belgradu silno mučen vtis. Iz belgrajskih listov je razvidno, da je postalo gospode tam doli v očigled sramotne upnave na Hrvaškem, kakor jo opisuje spomenica, končno vendarle nekoliko — sram! Sram ne pred samim seboj, ampak pred svetom. Resničnosti v spomenici opisanega upravnega stanja ne morejo tajiti. Zato so začeli eni groziti z „odcepljenjem“ (z amputacijo), češ če se Hrvatje ne dajo izmozgavati, potem nimajo za nas nikakega pomena več, drugi so pa začeli resno razmišljati o sredstvih in potih, kako bi se dal doseči sporazum med obema skupinama. Razveseljivo je, da stoje v vrsti „drugih“ najodličnejši srbski možje, toda vprašanje je, če bodo v doglednem času zmagali nad zaslepljenci.
Demokratje v Sloveniji še vedno ..koncentrirajo" in zbirajo ..napredne si-le“. Uspeha doslej niso dosegli nobenega. Bržkone ga tudi ne bodo.
B. Vnanja politika.
Vtis spomenice hrvaškega bloka na vnanji svet je silen. Mogoče in verjetno je sicer, da vlade evropskih držav ne bodo vzele spomenice uradno na znanje, toda v državnih kanclijah jo bodo zelo natanko brali in gotovo je, da spomenica ne bo ostala brez vpliva na naše razmerje napram tujini. To kaže že borza. Komaj je svet zvedel za vsebino spomenice, je vrednost naše krone v Švici padla na 1.60 švicarskih frankov (toliko velja na-
ših 100 kron!). Naravnost mučen vtis je napravila spomenica na Češkem. Cehi so kot zavezniki naše države silno inte-resirani na tem, da imajo v naši državi močnega zaveznika; vnanje moči pa ne more biti tam, kjer razjeda notranjost težka bolezen.
Čehoslovaškl ministrski predsednik dr. Beneš je odpotoval v Pariz in v London, da sc dogovori z ondotnimi vodilnimi državniki o vlogi „Male antante" na konferenci v Genovi. Odkrito priznamo, da nas je bilo precej sram, ko smo brali to notico v listih. Jugoslavijo, ki bi imela lahko na Balkanu in v Srednji Evropi odločilno moč in ki bi lahko bila v tem delu Evrope vodilna država, morajo vleči Cehi iz blata, da sploh še kod pridemo do besede! Taka je Pašičeva državniška modrost!
Med Jugoslavijo In Rusijo vlada še vedno staro napeto razmerje. Naš vnanji minister je izjavil, da bo Jugoslavija nastopila na genovski konferenci na strani Francozov proti Rusiji. Francoski izse-sovalci in belgrajski izžemalci so se našli v bratskem objemu, dokler jih ne bodo dobili po svojih grabežljivih prstih eni in drugi.
Nemški Avstriji so dovolili posojilo v znesku 4 milijonov funtov šterlingov Francozi in Angleži. Nam pripovedujejo vedno, kako beraška je Avstrija in kako bogata je Jugoslavija. Sedaj pa je dobila beraška Avstrija tujezemsko posojilo, bogata Jugoslavija pa zastonj moleduje na vseh koncih in krajih. Zakaj? To pride od tod, ker vlada v Avstriji red v proračunu, pri nas pa ne. Vsled dovoljenega posojila vrednost nemške krone stalno raste.
Amerika ne bo dovolila evropskim državam nikake pomoči, dokler se te ne bodo spametovale in omejile stroškov za svoje nepotrebne armade. Tako je govoril ameriški senator Mac Cormick. Evropske države naj začno pametno gospodariti namesto da mislijo na večno pretepanje, pa si bodo opomogle. Za na-bato novih topov in novih pušk pa Ame-kanci ne dajo denarja in prav imajo.
„Narodno edinstvo“, centralizem in
izžemanje.
Centralizem v upravi in v politiki imenuje belgrajska porodica — »narodno edinstvo". Belgrajsko porodico imenujemo skupino tistih bogatih belgrajskih rodbin, ki so že pred vojno komandirale finance, trgovino, industrijo in banke v kraljevini Srbiji. Visoka mesta v državnih službah so dosegali samo oni, ki so si bili medsebojno v žlahti. Za splošno socijalno in gospodarsko povzdigo naroda se niso nikoli brigali, temveč vedno in povsod le za svoj žep. Danes hoče belgrajska porodica opravljati to svoje „delo“ tudi v novi državi. V ta namen so iznašli neko novo doktrino, to namreč, da v Jugoslaviji ni nobenih pokrajinskih, plemenskih, verskih in gospodarskih razlik. Toraj se mora država upravljati in vladati iz enega centra strogo centralistično. Državni center je Belgrad, kjer ima vsemogočna porodica vse vajeti v svojih rokah. Teh par tu-catov rodbin tako lahko odločuje v naši notranji in zunanji politiki, v naših državnih financah, v trgovini, obrti in industriji, — vse tako, da imajo oni sami profit in mastne zaslužke. Trgovsko plat tega belgrajskega centralizma se najložje spozna v tem, da ni dosleden. Dosleden je samo v zatiranju Hrvatov in Slovencev, toda kakor hitro kdo iz-
Ta boj je že star in danes gre na življenje in smrt. To se pravi, na smrt ne več, ker je Pribičevič že danes podlegel. Na znotraj sicer še živi, ampak dejansko je mrtev in ga nobena večerja pri kralju ne obudi več k novemu življenju.
Zanimiv je početek boja. Pribičevič je že zdavnaj videl v Radiču svojega najnevarnejšega nasprotnika in je intri-giral proti njemu, kjerkoli je mogel. Tako je zavratno nastopal proti Radiču že v »Narodnem Veču“ blaženega spomina.
V	»Narodnem Veču“ v Zagrebu se je odigraval 20. novembra 1.1918. sledeči prizor.
Seja »Narodnega Veča“ je bila sklicana kakor običajno za 4. uro popoldne. Toda bilo je ura štiri, bilo je pet, bilo je šest, a seja se še ni začela. Med tem se je pa na Markovem trgu v Zagrebu začelo nabirati vedno več ljudi: oficirji, dalmatinski študentje („rasica“ jim pravijo Hrvatje), Sokoli in vojaki. Nekoliko po šesti uri vstopi v dvorano hrvaškega sabora (deželnega zbora) podpredsednik »Narodnega Veča“ dr. Ante Pavelič ves razburjen ob enpm s Svetozarjem Pribi-čevičem. Dr. Pavelič je rekel Pribičevi-ču v svoji razburjenosti: „V takih razmerah (ko se zbira masa na ulici, op. ur.), jaz ne morem predsedovati!" Radič, ki pravega pomena teh besed ni razumel takoj, je bil takoj na jasnem, zakaj gre, ko je k njemu pristopil dr. Lorkovič in mu zašepnil na uho: »Danes te bodo jus-tificirali (— obsodili). Radič je sedaj razumel položaj, tem bolj, ko je slišal, kako v njegovi bližini šepečejo dr. Dušan Popovič, socialist Korač in tovariši. Med šepetom je ujel Pribičevičeve besede: Danes je treba Radiča ekrazirati (= z ekrazitom pognati v zrak) in ž njim končati za vedno." Po teh besedah je Radič poklical nekaj gospodov »Narodnega Veča" k sebi in jim je rekel: »Torej tako gospodje! Vi sklepate o moji glavi. Dobro! Ampak samo poskusite! Opozarjam Vas pa, da živi okoli Zagreba na 100 km širine samo prosvetljeno hrvaško ljudstvo in da bo ta seja »Narodnega Veča" zadnja, ako danes svoj namen izvršite." Nato je izjavil tudi socialist Korač, da se seja »Narodnega Veča" ne more vršiti pod pritiskom soldateske. Ko je tedanji poverjenik za policijo dr. Angjeli-novič videl preokret, ki je nastal vsled odločnega in možatega nastopa Radičevega, je ves okamenel in osupel rekel: »Jaz sem že dal migljaj, naj se razidejo."
Pribičevič se je nato oddehnil, dr. Pavelič pa je prevzel predsedništvo.
Po seji je stopil Radič k Pribičeviču in mu rekel glasno, da so ga vsi slišali: »Ti, Svetozare, nikar se ne igraj z mojo glavo! Vedi, da če pade moja glava, ne boš imel v 24 urah na vratu tvoje glave niti Ti niti Tvoji bratje!
»Zakaj pripoveduješ Ti to meni, in ne dr. Paveliču?" — vpraša Pribičevič Radiča.
pregovori, da je treba tudi davke in razna druga finančna bremena porazdeliti med vse enako, tedaj se ta porodica vedno zopet poživlja na stare meje Srbije, na stare srbske zakone in da »kod njih toga nema." Zato plačuje naš slovenski in hrvaški kmet trikrat večji zemljiški davek kot srbijanski, zato pri nas prešajo iz ljudi razne »vojne davke", ki jih v Srbiji — »uopšte nema". Kdor izmed »prečanov" se poda tej porodici in jej služi, dobi lahko vse kar hoče: postane načelnik ali celo minister ali pa dobi kakšno drugo lepo službico. Kdor noče ali pa ne more kloniti svojega hrbtišča — ta je narodni izdajalec, prevratni element, separatist itd.
Naš boj gre proti tej hegemoniji maloštevilne klike, ki sc skriva za široki hrbet srbskega kmeta in za neiskreno mišljeno frazo »o narodnem edinstvu".
Vsakdo lahko vidi, kdo izmed Slovencev služi še danes taki nemoralni, profitarski, izsesovalni politiki. Zal, da so med njimi cele politične stranke, ki so se korumpirale in zatajile svoje programe in načela, na katera so prisegali
—	ob zadnjih volitvah. Ali se bo naše slov. ljudstvo česa naučilo iz šole, v katero hodi od novembra 1. 1920. dalje? Upajmo!
. „ »Zato, ker je Pavelič samo slabič, Ti si pa šuft" — mu je odgovoril Radič. (Po »Hrvatu" z dne 14. febr. 1.1.).
Tako se je godilo 1. 1918. Ni minilo mnogo časa, ko je postal Pribičevič vsc-gamogočni minister Jugoslavije, Radič pa je moral v zapor. Zakaj?
Vsi se še živo spominjamo brzojavk in novic in notic po vseh jugoslovanskih listih, da Radič pošilja telegrame Italijanom in Madžarom itd. veleizdajalske vsebine. Kakšni so bili ti telegrami — če ie sploh kak telegram bil tu, — prosto ponarejeni ali pa Izmišljeni? Kdo si jih je izmišljal, je razvidno iz povedanega, oziroma pod čegavim vplivom so jih morali gotovi ljudje izmišljati. Da so tisti telegrami izmišljeni, je najbolji dokaz to, da se Radiča nihče ni upal postaviti pred redno sodišče, kljub tedanjim strogim cenzurnim odredbam na pošti in telegrafu. Sicer pa, če bi bil Radič imel kaj sporočiti vnanjemu svetu, on gotovo ni bil in še danes ni tak bimbo, da bi to delal potom uradnega javnega brzojava, ko je vendar kot Zagrebčan moral vedeti, da se vozi vsak dan na stotine ju-dov-izvozničarjev v Avstrijo, kjer bi bil lahko svoja pisma brez skrbi oddal na pošto.
«>
Ker je pa bil Pribičevič vsegamogo-čen minister, Radič pa takrat političen siromak, je seveda moralo sodišče, pred katero so Radiča postavili, izreči obsodbo nad Radičem, da je on »kriv veleizdaje" in Radiča so zaprli. Seveda popolnoma po nedolžnem; To je uvidel pozneje tudi Stojan Protič, ki se je z vso silo potegnil za to, da se Radiča oprosti, toda ne po milosti, ampak po pravici. Radič ni bil pomiloščen, kakor kak pocestni skesani ropar, ampak izpuščen na svobodo kot človek, kateremu se ni dalo nič hudega, nič krivega in nič nepoštenega dokazati pred javnim sodiščem.
In še nekaj je bilo. Ko je sodišče izreklo svojo obsodbo nad Radičem, je v
Belgradu prišel do........... ? .........
Visok dostojanstvenik Velike države in rekel: »Zaprite ga, če je kriv, ampak pazite!"
In mož Velike države je vzdignil prst, ostro pogledal in posledica ostrega pogleda je bila, da je prala neka perica tisti teden ene gate več!
To je doseglo nasilje, to je dosegel pritisk. In prav je tako. Zmaga naj ravna pot. Odločni nastop tujega državnika je pomagal Pravici do zmage. Pomaga še danes. Kaj je danes Pribičevič? Nula
—	političen mrlič. Radič pa vstaja zmagovit in on je danes poosebljenje političnih teženj celokupnega hrvaškega naroda.
Pred dobrimi desetimi dnevi so objavili hrvaški in srbski listi pismo znanega soudeležnika pri atentatu na mini-
stra Draškoviča Rudolfa Hercigonje na Pribičeviča. Iz vsebine tega pisma je razvidno, da so obstojale ozke zveze med Pribičevičem in med Hercigonjo in da se je Pribičevič Hercigonje posluževal v dosego raznih namenov, za katerih izvršitev je treba navadno imeti bolj široko vest. Med drugim čitamo v tem pismu tudi, da je Pribičevič Hercigonjo nagovarjal ali ga hotel nagovoriti, naj »makne Radiča".
Po objavi tega pisma je nastalo v demokratskem taboru, ki ima seveda nalogo braniti Pribičeviča do skrajnosti, mučno jecljanje. Čudno pa je eno: Zakaj Pribičevič ne toži onih, ki so pismo ob-
Med Bolgari in Srbi vlada silno na-sprotstvo, da ne rečemo sovraštvo. To nasprotstvo izvira iz zelo stare dobe, ko so vladale popolnoma drugačne razmere in zato je upravičeno vprašanje, če ima in kakšen smisel ima to nasprotstvo in sovraštvo med dvema bratskima narodoma še danes.
Bolgari so imeli v srednjem veku, torej v dobi, o kateri danes pravimo, da že več res ni, svoje carstvo, ki je obsegalo skoro ves Balkan. To carstvo je razpadlo in živi danes le še v zgodovinskih spominih.
Tudi Srbi so imeli v srednjem veku, torej v dobi, o kateri danes pravimo, da že več res ni, svoje carstvo, ki je obsegalo skoro ves Balkan. Toda tudi srbsko carstvo je razpadlo in živi danes le še v zgodovinskih spominih.
Posledica zgodovinskih spominov so sanje. Bolgari sanjajo o svoji Veliki Bolgariji, Srbi o svoji »Veliki Srbiji". Ravno tako kakor sanjajo Nemci o svojem »Grossdefltschlandu" ali pa Italijani o obnovi starega rimskega, vse dežele ob Sredozemncm morju obsegajočega carstva.
Te sanje okrepljuje danes pretirani nacionalizem (narodnostno čuvstvova-nje). Nemec pravi v pretirani ljubezni do svojega naroda: Kako lepo bi bilo, če bi obsegala Nemčija ves svet! Italijan pravi: Kako lepo bi bilo, če bi Italija obsegala ves svet! Ravnotako pravi skromnejši bolgarski nacionalist: Kako lepo bi bilo, če bi bil vsaj ves Balkan bolgarski! Isto pravi v svojem narodnem navdušenju Srb: Kako lepo bi bilo, če bi bil ves Balkan srbski!
Narodno navdušenje, zlasti ono pretirane vrste, pa je znal moderni kapitalizem vpreči pred svoj voz. Znana je resnica, da hoče tisti, ki ima že itak mnogo, imeti vedno več. V Belgradu nabrani kapital sili ravnotako v svojo okolico in išče primernega polja za svoje udejstvovanje, kakor kapital, nabran v Sofiji ali p<i kapital, ki je nakopičen v Rimu ali v Berlinu. Za kapital je narodnostni princip samo priprega, ki naj kapitalu vtira pot in nič več. Konkurenca med malimi kapitali pa vodi ravno tako neizogibno
V	Rusiji je lanska suša napravila veliko zlo. Solnce je zažgalo rusko zemljo in žetev je izostala. Zeti niso imeli kaj na vsem Povolžju, od Nižjega Novgoroda pa tja do Astrahana. V petnajstih gubernijah ob reki Volgi, od Kazana preko Samare in Saratovega, vlada črni glad in njegova strašna smrt. Žetev je uničila suša tudi na Krimu, od Jakaterinoslava na Dnjestru tja do Ja-katerinoslava ob obali Črnega in Azov-skega morja. Od 50 milijonov desjatin ruskih polj je bilo uničenih 20 milijonov desjatin polja,s čemur je bilo 37 'milijonov ljudi obsojeno na glad in na smrt!
Znani Šved Nansen, ki vodi prostovoljno pomočno akcijo za gladujočo Rusijo, je novembra I. 1. iz Samare poslal pismo, v katerem pravi: Okolica Busu-luka ima 915.405 prebivalcev. V mesecih septembru, oktobru in novembru je tu pomrlo od gladu 30.405 ljudi. To število narašča tako, da bo do poletja pomrlo dve tretjini prebivalstva. Vsako jutro pobirajo po ulicah mrtve, ki tam leže...
Vsi, ki imajo še kaj človečanskega v sebi, so priskočili na pomoč: Ameri-kanska Huverska organizacija, angleški kvekerji, nemški rdeči križ, Švedi, Norvežani, celo Nemška Avstrija in seve tudi Češkoslovaška reppblika s prezi-dentom Masarykom na čelu. Znameniti pisatelj ruski, Gorkij, je naslovil na Gcr-
javili, in sicer takoj? Zakaj se zadovoljuje samo z izjavo svojega kluba in svojih političnih prijateljev in pristašev, da na vsem nič ni? Sodnemu pravoreku bi javnost vse drugače verjela! Umikanje in izogibanje pred sodiščem dela na vso javnost silno mučen vtis. Javnost se opravičeno vprašuje: Ali res živimo v balkanski državi, kjer naj bodo umori politično sredstvo? Slika naše politične morale, ki jo odkriva dvoboj Radič-Pri-bičevič in pa pismo gospoda Hercigonje, je naravnost strašna! Po mnenju vseh poštenih ljudi je pa bolje, če padeta Pribičevič in Hercigonja skupaj, kakor da se zruši država vsled take morale.
do vojske kakor kokurcnca med velikimi.
Mi pa smo vojske siti. Kapital naj se udejstvuje po svoje doma ali na tujem, nočemo pa več, da zlorabi spoštovanje do lastnega rodu in do lastne krvi s tem, da skuša v naših srcih vzbujati pretirano ljubezen do rodu in do svojcev. Kaj imam od tega, če pravim: »Oh, kako lepo bi bilo, če bi Slovenija obsegala cel svet?" To so lepe sanje, pa tudi nespametne in neplemenite sanje, ki se ob treznem pogledu v svet razblinijo v prazen nič. Mirno razmotrivanje mi pravi: Te sanje so nekaj nemogočega, ker žive v moji okolici sosedje z isto pravico do narodnega življenja kakor je moja, in če hočem svoje sanje uresničiti, jih morem uresničiti le s silo — če jo imam.
Zato pravi moderni svet, ki noče vojske: Kakor zahtevam pravico za sebe, jo dajem in priznavam tudi drugim. To je edina pot in edina podlaga, ki vodi do sporazuma med narodi!
*
Tudi Bolgari se gibljejo po tej poti. Za enkrat še ne vsi, toda mnogo jih je že. Jako zanimive podatke v tem oziru nam podaja poslanec dr. Ivanič, ki se je nedavno vrnil iz Bolgarije.
Dr. Ivanič ugotavlja, <U v Bolgariji res še živi nekaj starih ljudi, ki se ne morejo čez noč otresti \ svojih starih predsodkov, poleg njih pa st krepko dviga nov rod, ki se za stare nazore ne meni mnogo, ampak gre svoja pota. Politiko spravljivosti in sporazuma zastopa pred vsem današnji predsednik bolgarske vlade Stamboliski in njegova stranka zemljoradnikov (kmetov). Ta stranka sicer ni brez vseh napak, kakor tudi nobena druga ne, ima pa to dobro za sebe, da je kmečka. Kmet se bo s svojimi sosednimi kmeti mnogo ložje našel kakor pa od naroda oddaljena in pokvarjena in kapitalizmu zasužnjena inteligenca.
Na nas je, da stopi tudi Jugoslavija, zlasti Srbija, na novo pot miru in sprave. Začetki so tu, treba je le graditi dalje. S tem bo dobil mir na Balkanu trdno podlago in z mirom na Balkanu tudi evropski mir.
liarda Hauptmana pismo, v katerem apelira na vse poštene ljudi, proseč i Ame-rikance i Evropejce, brez razlike vere in razreda, da pribite na pomoč. Duševni delavci od Avstralije do Trans-vala in Brazilije so ta apel ponovili v svojih domačijah. Tudi Grki so storili isto. Papež v Rimu je izdal ‘proglas na vse katoličane sveta, da nabirajo za rusko deco. Delavska strokovna »Amsterdamska Internacijonala" je začela večjo pomožno akcijo. Tudi nekatere države so priskočile na pomoč, tako je na pobudo Masaryka dala Cehoslovaška republika 10 milijonov kron in je sprejela v svojo oskrbo 1600 ruskih otrok in drugega več. Francoska vlada je votirala za ta namen 6 milijonov frankov, Angleška vlada pa je poslala medikamentov za 250.000 funtov. Laška vlada je zahtevala od svojega parlamenta 800.000 lir kredita za porporne namene, Ameriška vlada pa hoče dati 10.000 milijonov korcev krušne moke in en milijon kor-eev semen.
Ruski narod silno trpi; letos doživlja že svojo osmo vojno zrno. Trpi za prerojenje človeštva. Ta narod bo ustvaril nov socijalni red ali pa mu dal vsaj trdne nove smernice. Enkrat bo zopet močan in ves prerojen stopil tudi na politično pozorišče sveta kot nova silna, sveža sila. Mi južni Slovani smo po rodu njegovi bratje. Kaj smo storili mi do-
Boj med Radičem in Pribičevičem.
Nova Bolgarija.
Prijatelja spoznamo v nesreči!
'slej za nje, za gladno Rusijo? Po naših katoliških cerkvah se je nabiralo za nje, ker je to ukazal papež Benedikt XIV. Naša vlada ni dala nič. Ona je na noto svojega poslanika pri Zvezi narodov v Ženevi, M. Špalajkoviča, izjavila, da je bolje, da pogine 30 milijonov gladujo-čih Rusov, kakor pa da bi se s pomožno akcijo eventuelno pomoglo sovjetski vladi!
Mi smo že enkrat protestirali proti takšnemu nečloveškemu barbarizmu. Sedaj so Hrvatje — in sicer vse stran-
ke — v Zagrebu započele veliko akcijo za zbiranje daril Rusiji. S tem hočejo dati izraza svoji nejevolji nad početjem naše diplomacije in nad zadržanjem naše sedanje vlade. Pokazati hočejo Rusiji, da jo ljubijo tudi v nesreči, ko sc spoznava prijatelje!
Kaj pa mi Slovenci? Ali se ne bomo genili? Ali bomo mi molčč pritrdili Špalajkoviču ali pa z dejanji pokazali, da je še človeštvo v nas?
Poltični vodniki ljudstva — vstanite!
Dnevne vesti.
Pašlč — protlcentralist? Belgrajski list „Videlo“ poroča, da se pojavljajo znaki, da je Pašič nad centralizacijo države SHS precej razočaran. Iz Pašičeve okolice javljajo, da se je začel pomirjevati s federalizmom in da bi bil pripravljen s Hrvati se o tem problemu razgo-varjati. Ta preobrat v Pašičevem mišljenju so povzročile razmere na Hrvat-skem in v Crni gori. Odpor od strani Hrvatov sili na resno razmišljanje tudi mnogo mlajše politike kot je Pašič. črna gora ima danes, ako nas vsi znaki ne varajo, v Italiji svojo vlado. Razmere v Črni gori pa so take, da za danes tam ni človeka, ki bi hotel to upravo, izvzemši one Srbijance, ki so prišli v Črno goro. Na jugu države pa se pojavlja vprašanje avtonomije Macedonije in zato se ni čuditi, da se je Pašič centralizma naveli-šal.
Afera Pribičevič — Hercigonja ni
edina, ki bo ostala nepojasnjena in ki ne bo prišla pred sodišče. Kdor je bral razne časopise, ki izhajajo v naši državi od ujedinjenja sem, se bo spomnil nebrojnih umazanij, katere so časopisi očitali včasih tudi s polnim podpisom raznim našim vodilnim državnikom, politikom, poslancem itd. Do danes nam pa ni znan niti en slučaj, da bi bil kdo ..obrekovalce" tožil pred sodiščem. Navadno se stvar konča tako, da politični klubi, katerim pripada ta ali oni obdolženec, izjavijo, da grdo očitanje z ogorčenjem odklanjajo pa mirna Bosna. Klubi si pravijo: „Pusti ti moje lumpe v miru in ne goni jih pred sodišče, jaz bom pustil pa tvoje.'4 In „za-rada“ teče dalje, magari še tako umazana. Kje smo?!
Klub tatov in roparjev za Slovenijo s sedežem v Ljubljani se je ustanovil te dni. Na svoji prvi seji je klub odločno protestiral proti nastopu policije zoper uglednega člana kluba N. N., ki si je s svojim vzornim delovanjem na polju razlastitve privatnega imetja pridobil za klub nevenljivih zaslug. Klub je proglasil svojega uglednega člana za popolnoma nedolžnega in apelira na vso pošteno javnost, da tej izjavi tudi verjame. Kajti če javnost verjame izjavam onih, ki vsako intervencijo sodišča z ogorčenjem odklanjajo, zakaj ne bi verjel tudi izjavam onih, ki morajo z ogorčenjem pred sodišče?
Slovenski samostojni kmetje — v zagati. Privatno nam sporočajo, da je klub poslancev „Slov. samostojne stranke" v Belgradu stavil zahtevo, da se iz-ednačijo davki v vsej naši državi; ako se to ne izvrši do marca, gredo ti poslanci iz vladne večine ter se pridružijo opoziciji. Pripomba: Zahtevane ized-načbe tudi slov. samostojni kmetje ne bodo dosegli. To bi lahko* vedeli že lani osorej. Njihov izstop iz vladne večine bo prišel prepozno; danes je notranji politični položaj že povsem jasen. Velika krivda njihovega nastopa je bila, da so glasovali za Vidovdansko centralistično ustavo! Danes se morejo politično rešiti le še tako, da gredo takoj iz Vlade, obude svoj politični kes, se izreko za fe-, e jstičn° Jugoslavijo v sporazumu s rva kimi, srbskimi in bolgarskimi kmet-rm,S ,ankami ter pridružijo snujoče-linHcH S 0v.ens*v’errni bloku! Sicer so med denom°r	~	-or-
„Jedan riter — Sv. Save!“ — Belgrajski „Radikal“ priobčuje sledečo vest: Nikola Ačič, poznan „hohštapler“, rodom Ličan, je živel na Slovaškem, kjer je po dobljenih informacijah, imel mehanično delavnico. Po prevratu 1. 1918. je živel v Pragi v hotelu „Zlata Husa“, v sobi štev. 31. Izdajal se je za našega konzula in ko je bil meseca julija 1. 1920. v Pragi sokolski zlet, je odstopil svojo hotelsko sobo, ki je imela okna na ,Vac-lavske namjesti", ministru prosvete Svetozarju Pribičeviču. Da se mu za to uslugo gospod minister oddolži, je po dveh mesecih izšel v ..Službenih Novi-nah“ ukaz, glasom katerega se Nikola Ačič, „fabrikant iz Prage“ odlikuje z „ordenom“ Sv. Save, IV. klase (za zasluge, ker je ministru dal sobo!) Na temelju tega odlikovanja in vsled tega, ker se je Ačič izdajal za našega konzula, mu je uspelo več goljufij za nad en milijon kron. Sedaj je izginil, nihče ne vč kam!
—	Otroci, bodite pridni, pa dobite „or-den“^
Srbska sodba o razmerah v Južni Srbiji. V Sarajevu izhaja list z naslovom »Narod", ki ga urejuje g. Grpiič. V tem listu čitamo, da je glavno zlo v naši državi ..balkanska bolezen11. Ta bolezen je že jako stara in še do danes ni ozdravljena. Pisec članka o »balkanski bolezni" pripoveduje, da se je pogovarjal z različnimi ljudmi iz Južne Srbije, ki so vsi brez razlike potrdili, da je v teh krajih (= v Macedoniji) zlasti po svetovni vojni zavladalo silno razočaranje med ljudmi nad Srbijo in ljudmi iz Srbije, in sicer zaradi slabega in podkupljivega uradništva, ki so jih tja poslali iz Bel-grada. Potem pa nadaljuje: Tudi v Bosno so začeli prihajati uradniki iz Srbije. Priznati moram, da smo mi Srbi razočarani:	brezobzirno strankarstvo je še
najmanjša napaka njihova, a že ta je tolika, da ruši vsako zaupanje v Srbijo. Srbski državniki naj bi vendar dobro odprli oči, da vidijo, kaj nam pošiljajo. Naj se spominjajo, da ti kraji niso osvobojeni neposredno izpod Turčije. Z dosedanjo metodo se ubija ugled države in prav lahko bi se moglo dogoditi, da ljudstvo tega ne bo trpelo.“ — Z belgraj-skim centralizmom torej ni nihče več zadovoljen kakor samo belgrajska „po-rodica", kateri centralizem nese. Mace-donci pravijo, da se jim sedaj hujše godi kakor pod Turki, Vojvodinci stokajo, Bosanci jokajo, Slovenci kolnejo, Hrvatje bogmajo — ali nismo srečna država pod še srečnejšo upravo? Bel-grad pa „igra“ (pleše) in igra noč in dan na naše stroške in za naš davčni de-na,r...
Kako pišejo Amerikanci o SHS? V
Ne\v-Yorku izhaja ugleden mesečnik „Forum“. V najnovejši številki tega lista čitamo: „Ne zahtevamo, naj pošljejo Zedinjene države severoameriške nad Srbijo svojo armado in mornarico, čudimo pa se, da vzdržujejo Zedinjene države sploh še diplomatsko zvezo s tako despotsko (tiransko) državo kot je Srbija. Žalostno je, da trpe Zedinjene države srbskega predstavnika v Washing-tonu in da svojega poslanika ne odpokličejo iz Belgrada. Amerikanci naj pogledajo preko morja in naj opomnijo Srbijo, da neha daviti okrog sebe (se nanaša menda na dogodke v Albaniji, op. ur.) in naj Srbiji javijo, naj ne bo iznenadena,
če Zedinjene države prekinejo ž njo svoje diplomatske odnošaje". — Ali gospodov v Belgradu res ni prav nič več sram? Ali je nam tega treba, da tako
pišejo o nas?
Hrvatje in Slovenci proti Albaniji?
Lanske jeseni je zborovala v Ženevi v Švici Zveza narodov. Med drugim so razpravljali tudi o albanskem vprašanju in o tem, ali naj sprejmejo Albanijo v Zvezo narodov ali ne? Proti sprejemu je govoril naš ..najboljši" diplomat Spa-lajkovič, toda ostal je osamljen. Zastopniki Zveze narodov so Albanijo enoglasno sprejeli v Zvezo. Po končanem glasovanju pa je pristopil Spalajkovič k albanskemu zastopniku Fan Noli-ju in mu rekel: „Veste, vsaj niti jaz niti Srbi nimajo nič proti temu, da vas Albance sprejme Zveza narodov medse; protivi se pa sprejemu Hrvat oziroma Slovenec, ki je član delegacije SHS, in jaz sem moral tako govoriti samo pod pritiskom Hrvatov. Hrvati in Slovenci imajo sploh glavni vpliv na vnanjo politiko države SHS." — Ne dolgo po tem razgovoru so pa zvedeli člani Zveze narodov, da Hrvatov v diplomatski službi kraljevine SHS spolh ni!! Kdo naj takim »diplo-rnatom“ še verjame? Taki „diplomatje“ so danes glavni stebri naših zastopstev v tujini!
V	Parizu so zaprli zaradi goljufije nekega Momira Nikoliča. To je še mlad človek in je nedavno tega izdajal v Belgradu list „Progres“ v komunističnem duhu. Bil pa ni komunist, ampak samo od vlade, oziroma od radikalov plačan Človek, da donaša vladi vesti in poročila iz komunističnih krogov. Za nagrado so ga imenovali za „tiskov. referenta" pri našem poslaništvu v Parizu, z nalogo seveda, da obvešča tuje, zlasti francoske liste, v „srbskem“ smislu o naši državi. „Obveščal“ seveda ni nikogar, pač pa je vlekel prav čedno mesečno plačo, ki mu pa ni zadoščala, dokler ga niso zaradi raznih goljufij Francozje zaprli. Pravijo,
‘da je takih »komunistov" v Belgradu še precej.
Se se gode čudeži! »Slovenski Narod", ki nas je še nedavno tako zel© zmerjal, prinaša pretekli pondeljek (štev. 36.) uvodni članek, ki pravi med drugimi hudobijami sledeče: „Mi Slovenci res nismo bil omehkuženi od mačehe Avstrije ... Ali takrat smo bili v resnici brezpravni. Danes pa smo po duhu in v resnici brezpravni člani lastne narodne države!" — Prebrali smo to reč dvakrat, trikrat, si pomcncali oči, gledali v naslov lista — res je! „SIov.Narod" da-»nes tako piše! Čeprav nam hoče delati veliko konkurenco, smo vendarle veseli, da prihajajo ljudje do spoznanja, čeprav zelo zelo kasno!
„Novi Zapiski", mesečna revija, številka 2. je izšla s še bolj bogato vsebino kot prva. Med članki prinaša prispevke Jos. Petriča o krizi političnih strank v Jugoslaviji, vseuč. prof. dr. Oz-valda socialno politični sestavek o vzgoji v gluhonemnicah, nadalje rezencijo znanega slov. kritika o »znanstvenih" metodah srbskega geografa in učenjaka Cvijiča, kjer sc konstatira, da je njegova znanost predvsem v službi politike, ter končno prvi del razprave znanega jurista dr. Franceta Goršiča „o zmotnih sodbah." Pregled je bogat in sicer v vseh štirih oddelkih: v političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem. Treba je povdariti, da je v gospodarskem pregledu natisnjen lep pregled o lanski svetovni žetvi izpod peresa strokovnjaka.
V	socialnem pregledu pa bo zanimala s težko mujo setavljena statistika o slepcih in gluhonemih v Sloveniji, katere doslej sploh nismo imeli. — Celoletna naročnina stane K 100.—, posamezne številke K 10.—. Naroča se pri upravi »Novih Zapiskov", Ljubljana, Breg št. 12. — »Novi Zapiski" so prvovrstna slovenska revija, ki jo mora poznati in brati vsak slov. izobraženec. Prihodnje številke bodo izredno zanimive.
Gospodarstvo.
Naš državni proračun.
Glavna in najvažnejša pravica vsakega parlamenta je, da dovoljuje vladi pobiranje davkov v svrho kritja državnih potreb. Vlada mora točno in natanko povedati, koliko bo potrebovala tekom prihodnjega leta denarja za vzdrževanje armade, za gradnjo cest in železnic, za uradništvo, za sodišča itd., parlament pa razpravlja o potrebi nameravanih izdatkov in o možnosti pokritja, t. j. če je prebivalstvo v položaju, da plača potrebne vsote na davkih ali ne. Po tehtnem vsestranskem preudarku parlament dovoli potrebne »kredite" ali pa jih odbije. Če bi n. pr. država hotela dati napraviti naenkrat večje število silno dragih vojnih ladij, bo parlament morebiti pač priznal potrebo takega vojnega orodja, toda če bo videl, da prebivalstvo nima toliko denarja in zaslužka, da bi moglo ogromne stroške prenesti, vladi ne bo dovolil novih ladij, ker jih država plačati ne bi mogla.
če pa hoče parlament vestno in resno izpolnjevati svojo proračunsko pravico in pravico dovoljevanja novih in starih davkov, mora vlada predložiti parlamentu točne in natančne podatke o nameravanih stroških. Sicer je vse delo prazno in za nič. Vjemati se in pravilno postavljena mora biti vsaka številka.
Poglejmo, kako je v tem oziru pri
nas.
23. januarja t. 1. je odgovarjal minister za promet g. Stanič na neko interpelacijo zaradi neurejenih prometnih razmer. Pri tej priliki je rekel: »Številke, ki so predvidene v proračunu za ministrstvo za promet, so napačne in ne odgovarjajo resnici!“ Tako je govoril tisti minister, pod čegar vodstvom in nadzorstvom se je sestavljal proračun za njegov lastni oddelek!! S tem je minister priznal, da je hotel ali pa moral parla-
ment nalagati! In parlament? Namesto da bi bil takega ministra z mesta pognal s korobačem na ulico, je mirno — molčal! To so poslanci!
Razpravljali so tudi o proračun« vojnega ministra. Parlamentu je poročal posl. Milan Pribičevič, brat ministra Svetozara in upokojeni polkovnik. Torej mora mož o vojaških stvareh že nekaj razumeti. In kaj je rekel ta mož o proračunu vojnega ministra? Rekel je: »Proračun vojnega ministrstva je „iik-tivan 1 Iažan“, t. j. je izmišljen In lažnjiv!! To so njegove lastne besede. In parlament? Molčal je! To so poslanci! De-mokratje so vredni radikalov, radikali pa demokratov.
V	ministrstvu za prosveto caruje in pašuje vsemogočni Svetozar Pribičevič, glavni steber današnjega režima. Kako je z njegovim proračunom? Parlamentarni odbor za proračun, v katerem sedi večina pristašev sedanje vlade, je proračun zavrnil in ministrstvo za prosveto mora izdelati nov proračun, ker je bil predloženi proračun tako skrpucalo, da vladni pristaši o njem niso mogli niti razpravljati!
Naj bo teh žalostnih slik dovolj. Dodajmo le še, da sede v diplomatski loži v parlamentu zastopniki tujih držav, ki z gnjusom gledajo tako gospodarstvo in o tem seveda poročajo tudi- svojim vladam. Kakšna so ta poročila, je pa razvidno iz vrednosti našega denarja v tujini in iz cen v naši domovini. Med Slovenci se pa še vedno najdejo ljudje, ki smatrajo tako upravo za našo največjo srečo!!
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani
l
i ES ca Ras
TEXTILIA
imi
^ trgsMlM in Iidr.trljlka d. d., LJUBLJANA, Krekov trg št. 19.
 — 1 "■	DeSnSški	kopita!	K	12,000.000.	  ",
99 ■ n® | IfLlini m ^aJve&ja zaloga češke m angfl. manufakture.
i ~~ i  n ■_______________________'	Telefon	177.
Centpala: LJUBLJANA. Brzojavite« „Tex<iua“
Samo na debelo!
Samo na debelo!
!
MANUFAKTUR M ODDELEK
GOSPODARSKE ZMEZE LJUELJftKfl, Dunajska cesta štev. 29
m* Cdirorišcu) "1^
Tilliia ZBltBE sntaa zs meške In žensl e rblEfee, nsjirpis Ubire daKcurstnsge sprdnjfgn perils u inoš^e, imk in ctroke 1» velita snlcga ornjo, čeuljsb na drobno In delieto..
■E
Terdoi' Horn, Ljubljena
Poljanska cesta št. 8.
se priporoča cenj. občinstvu za izvrievanje vseh
kleparskih In vodovodnih instalacijskih del kakor tudi za pokrivanje streh.
Vsa stavbinska In kleparska dela v priznano soildnl iz-	n
vršitvi. Proračun brezplačno in poštnine prosto Popra-	In
vila točno in po najnižji dnevni ceni. Ambalaž* In pločevine.	,
IE
S
19
MSEMamanHiBB
Naročajte in širite „Avtonomista“! BBBBBBBBBBBBBB
Popolnoma varno naložite svoj denar v
Vzajemni posojilnici u Lfiibljani
poleg nunsta rephvs pegistr. zadruga z omejeno zavezo.
Vi
Hranilne vloge se obrestujejo s
'°|o
•*
brez odbitka rentnega In Invalidnega davka. ::	Hranilne
vloge se lahko vplačujejo potom poštno ček. urada, vlagateljem so položnice brezplačno na razpolago. Posojila na zemljišča, zaznambo na službene prejemke, proti poroštvu itd.
Bj _	_	g|
E3
| Prometni zavod za premog d. d. v Ljubljani
B9
m
Ea
predaja las Blovennkih premogovnikov
velenjski, šentjsnški in trbjoveljski premog
m	vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov	za domačo vporabo, kakor tudi
E*	za industrijska podjetja in razpečava
H la ichcsIeiaSbi in argicSki feabs za livarne in dnnt£o tperabo, hocaShi s remeg In trni tremog. 1
g "	Naslov: PP.CKEISI ZAVOD ZA FREMfcG d. d. LJnblJana, Ifunska ulica 1.	0
E3	Pl
r
SLOVENSKA BANKA
UpIttCena diln glavnica K 30,000.000-
Telefan it. 567. Ge*. račun it. IZ 205
immm, Mo« trg 10. nasproti ..Mestneaa doma".
Obrestuje najugodneje vloge na knjižice in v tekočem račnnu.
Ima posebni amerikanski oddelek in prvo* vrstne zveze z inozemskimi bankami.
Uh
Izvršuje vse bančne posle nojkulantneje.
J
Gblačilnica za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani
priporoča ogled svoje zaloge manufakture g
Izključno češki izdelki! "fm “p)
Ravnokar prispeva blago od mnogih čeških tovarn. Prispela je tudi izbrana zaloga damskega blaga od znane brnske tvrdke Sti&ssny & Schlesinger. Glavno skladišče v »Kresiji«, l.nadstr. Poseben vhod iz Lingarjeve ulice št. 1. Detajlna prodajalna v Stritarjevi ulici štev. 5. — Podružnica v Somboru.
ES
■
Zadružna gospodarska banka d. d.
(The Co-operative Economio Bank and Savings Co. Lid.)
K E A D OFFICE: Ljubljara. ERfKCKJES: Bled (VeTdcs), Maribor, Sp3it, Sombor,
Sarajevo, Šibenik and Djakovo.----------------   1	■
Affiliations: Sveopča Zanatlijska Banka d. d., Zagreb, with its branch at Karlovac, and Gospodarska banka d. d. at Novisad. Capital mirt resrrves. witli afflliations, o>er M1S K 50,000.000. Drposits over SHS K 300,000.000.
Telephone int. Nr. 21 and 57.
Telegr. and Cable adress.: Oospobanka. Ali banking and stock exchange transactions prompfly attended to.
BBBBHBBBSBBBBBBBBBBBBEEiIMISIS8S0SBSBBBBBBBBBBBBBBBBBBBSi0BffiBKBB
Kapital: H Z0,000.CBD
Slov. eskomptna banka 1«™»^,»
Nova mesta, nabth, SioiiEnjgradec. LjUhljSnfl, uElEIlbllFgOlIB UJCfl Št. 1.
Telefoni št. 146, 458 Brzojavke: ESKOMPTNA.
Isvriuje vse bančne pošlo najtočnoje in najkulantnej®