Hospitacije v Ljubljani. Pred nekaj leti je sklenilo »ljubljaasko učit. društvo«, da bo prirejalo svojirn članom hospitacije, kakršne prirejajo okr. učit. društva po kmetih svojitn članom; torej se je prostovoljao angažiralo, da boče delovati za aadaljnjo izobrazbo svojih članov. Do uresničenja tega sklepa pa ni prišlo; zakaj, tega ne vemo. Pač pa so se pojavile v Ljubljani neke hospitacije, ki so jih pa aekateri gospodje smatrali kot del uradaih učiteljskih koafereac. Društvenih aamer se je torej polastila uradna roka! Kdor se ni teh hospitacij udeleževal, je dobil veliko, veliko piko. Ne bomo preiskovali, koliko je v zakonu utemeljena trditev, da so bospitacije del uradnih učiteljskih koaferenc. A če bi bila ta trditev upravičena, potem naj se le vrše hospitacije, in po hospitacijah aaj se vrši razprava le o tem, kar se je obravnavalo pri tej priliki. Značilao je bilo postopanje pri hospitacijah. Ako se je zbraao učiteljstvo udeležilo debate, je molčal g. predsednik, ki je repliciral na debato in opazke učiteljstva s kratkimi besedami: »Gospod N. je aam podal prav izvrstao učno slikoU Opazke predgovornikov so bile torej po njegovi misli neutemeljene. Roma locuta — causa finita! Končao je učiteljstvo spoznalo, kam pes taco moli, ia zdržalo se je debate. A predsednik je pa takoj našel celo vrsto napak. Se celo to napako smo storili, da smo se nekoč poslušalci malo zasmejali. Hitro smo bili pokarani, ker smejati se ima pravico le predsedaik, katere pravice se je mnogokrat tudi izdatno poslužil. Facit vsega tega je bil: »Hospitacije, ki si jih je učiteljstvo želelo in se jih veselilo, misleče, da bodo društveaa prireditev, postale so v kratketn času nepriljubljene.« Letos je bila zadaja hospitacija dae 21. aprila na dekliški osemrazrednici v Ljubljaai. Gospodičaa učiteljica namje podala učno sliko iz spisja, kako naj v prozi ob kratkem napišejo učeake vsebiao pesmi. Snov je bila zajeta iz Gregorčičeve pesmi »Odlikovaaje.« Presenetila nas je debata, ako se sploh smemo posluževati tega izraza, zakaj čuli nismo niti besedice o obravnavaai snovi niti o metodi. Kar debelo je gledalo uČiteljstvo, ko začuje aamesto debate o hospitaciji le od- govor kritikam, ki smo jih brali v listih o nekih knjigah, ki so izšle v zadnjem času. Ako so hospitacije dcl uradnih konfereac, potem zagovori proti kritikam v listih ne sodijo vanjo; ako pa so taki odgovori umestni, potem pa naj se učiteljstvo ne sili k hospitacijam aa tak način, kakor se je to zgodilo. Zagovor je obsegal trditev, da so formulirani stavki, ki naj se mehaniško aavadijo: >višek pedagogike«, ker na primer: 4. božja zapoved je tudi formaliraa stavek; dvakrat dve je štiri — je tudi formaliran stavek. — O, Bog! o Bog! Drugi del zagovora je pa veljal prof. Oroženu, ki pa ni bil navzoč. Že to dejstvo je velika netaktnost. Ker se je podpisal g. Orožen pod svojo kritiko s polaim imenom, bi mu moral g. nasprotnik dati priliko, da sliši, kako zavrača njegovo kritiko. Edina prava pot bi bila, odgovarjati javao, kakor je bila kritika javna. Dasi je učiteljstvo po izvajanjih, ki jih je dae 21. pr. m. slišalo po hospitaciji, za nekaj časa dobilo vtisk, da sta Orožnovi knjigi »Zemljepis za meščanske šole« vsaj tako slabi, če ne še slabši, kakor kritikovane učne slike, veadar stoji danes v javnosti, da imajo učne slike precejšaje pomankljivosti. Izgovor, da imajo druge kajige tudi napake, pač ne opravičuje lastnih napak — ker vkljub temu »pomaranče vendar nikoli ne bodo rasle v Vipavi.« — Kdor je prepričan o resničnosti svojih trditev, se mu ni treba bati javnosti ter se zagovarjati pred učiteljstvom v treautku, ko taisto ne sme govoriti! Koga napadati v njega nenavzočnosti, da se ae more braniti, to je tako malo dostojao in umestao, kakor bi bilo malo dostojno in umestno prisluškovanje pri vratih. Vrhutega nam ne gre v glavo, da bi sl. c. kr. mestai šolski svet vabil učiteljstvo k takim sestankom, ako bi vedel, kaj se bo vršilo pri njih. Ljubljansko učiteljsko učiteljstvo je pač že odraslo otroškim hlačicam, da bi take stvari mirno preaašalo, zato je ostro obsojalo to postopanje in ga bo tudi v bodoče. Naj nikar nihče ne misli, da je ljubljansko — in vse ostalo učiteljstvo kopa plašae otročadi, ki se takoj poskrije po kotih, kakor hitro kdo zavzdigne roko! Zatorej pamet v roke in glave ne prepokoncu! Kdor ne gleda pod noge, se lahko izpodtakne in — pade.