ANNALES 2/'92 naročeno strokovno delo UDK 949.71 lstra"14/18":334/336 OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDOBJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL Darko DAROVEC arhivist, Pokrajinski arhiv Koper, 66000 Koper, Goriška 6, SLO archivista, Archivio regionale di Capodistria, SLO IZVLEČEK Na prehodu v novi vek je pomorsko zavarovalstvo v Benetkah dobilo že vse oblike pravega zavarovalstva, kakršnega poznamo danes. Avtor poleg razvoja zakonodaje opiše vse tri glavne akterje zavarovalne pogodbe ter njihove medsebojne relacije: zavarovalca, posrednika-senzala in zavarovanca. Proti koncu obravnavanega obdobja se v neposredni okolici razvijejo tudi delniške zavarovalne družbe, medtem ko se v istrskih mestih v vsem obravnavanem obdobju oblikujejo le družbe na podlagi vzajemnega zavarovanja, pomožne blagajne in dobrodelne ustanove. RAZVOJ ZAKONODAJE V ZAVAROVALSTVU V BENEŠKI REPUBLIKI Z zakoni je navadno tako, da morajo neka dejanja ali navade v praksi obstajati mnogo prej, predno se jih zapiše ali z zakoni omeji. To velja tudi za zavarovalstvo v Beneški republiki, kjer glede na razvoj zavarovalnega prava npr. v Genovi ali Florenci kasnijo za dobrega pol stoletja. Genovežani se lahko pohvalijo z najstarejšim zako­ nom, ki je urejal pomorsko zavarovanje, in sicer je bil to dekret genovskega doža Gabrijela Adorna iz leta 1369, s katerim je določil, da so zavarovalne pogodbe dovolje­ ne in da sta jih pogodbenika dolžna izpolniti (Santanera, 1942, 6). S starostjo se ponaša tudi odlok iz leta 1393 iz Florence, ki prepoveduje zavarovanje ladij in blaga tuj­ cev. Na to temo pa je napisan tudi prvi znani beneški zavarovalni zakon z dne 15. maja 1421 (in ne 1411, kot je večkrat zapisano v starejši literaturi). Ta odlok ni veljal le za Benetke, temveč za vse kraje Beneške republike. Določal je tudi kazni za kršitelje, in sicer bi vtem primeru zavarovalni senzal (mezzano di sicurta, sensalo di sicur- ta) moral plačati 200 grošev globe ter 10 let ne bi smel opravljati tega posla, zavarovatelji pa plačati globo v višini 1/4 zavarovane vrednosti. Opravičilozate omejitve je oblast našla v okoliščini, češ da tujih ladij in njihovih plovnih zmožnosti zavarovatelji ne poznajo najbolje in bi zato lahko imeli ogromne stroške, pravi razlog pa je bil nedvomno v prav otroški bojazni po izgubi monopola nad trgovino. Da so bili strahovi neupravičeni, kaže opuščanje teh določb v praksi v drugi polovici 15. stoletja v vsem sredozemskem prostoru. Vrstni red ohranjenih zakonskih določb je mnoge preučevalce zgodovine zavarovalstva privedel do sklepa­ nja, da se je ta oblika trgovine z zamudo prenesla v Benetke iz Genove in Firenc. Prizadevni italijanski advo­ kat Piattoli je pred leti v firenškem arhivu našel beneško pomorsko zavarovalno pogodbo iz leta 1395. Gre za zavarovalnino v višini 40 grošev, ki jo je sklenil Piero Chiarini za 4 bale kruha, naložene na marciliani, name­ njeni iz Benetk v Split. Med nastopajočimi, zavarovatelji Giovannijem Bonaccorsijem in Antonijem Contarenom, zapisovalcem police Pagnorzo d'Agnolom in senzalom Agnolom Pierozzo, vsekakor najdemo Florentince, toda sama pot in ladja pričajo o beneškem izvoru pogodbe, kar potrjuje, da so v Benetke zavarovalne pogodbe zanesli Toskanci, ki so bili tu že od nekdaj prisotni in pri denarnih zadevah zelo vplivni. Kaže torej, da se je navada in obenem potreba po sklepanju zavarovalnih pogodb v prostoru severnega Jadrana precej hitreje širila, kot so si to nekateri upali domnevati. O tem nas prepri­ čuje Stefani (1956, 68 sq.), ki najde med akti ene osred­ njih beneških sodnih institucij, zadolžene tudi za spore iz zavarovalstva - Curia di Petition, listino iz leta 1337 z vsemi značilnostni zavarovalne pogodbe. Med akti te ustanove so požrtvovalni raziskovalci našli še razmeroma precej ohranjenih listin iz 15. stoletja s področja zavarovalstva v Beneški republiki, kakor tudi med akti ustanove Prokuratorji sv. Marka (Procuratori di San Marco). Toda že zakonska določba Velikega sveta 109 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 at xix ?§. P O L I Z Z A D l C O N T R A T T O D l A S S I C U R A 2 I O N E M a R I T T I M A I N V E N E Z I A S O P R A M E R C A N Z I E . Eftefa dalla Conferenza «Selli Magiftraii EccellentilTinu de’ Cinque Savj alla Mercan/ a , Deputati alia Regolazione della Marina M ercantile, e Confoli de’ M ercanti, confermata con li Decreti deli’ Eccellentiflimo Senato i a M aggio 1770. e 13. Febbraro 1771, approvativo della capitolata Terminazione j r . Agofto 1771. nel medefimo propofito. S l afltcurano dalli infrafcritti per le Somme refpettivc, e per 'tl premio che cadauno fpecificherd nella fm firma ̂ le Mer- canzie , o altri cjfetti ed intereffi che fmo o faranm m rifchio di Mare nel Bafiimento comandato dal Capitano ̂ e per il Vtag- gio o tempo dichiarati nella eftefa a tergo della prefente Polit- *a ; fiano fotto o fopra Coperta, fcr itti, o non fcr itti , parte o meti nel Libro dello Scrivano, il tutto come nella eftefa me- defima, e con li patri, modi, e condizioni fegnenti. I. Ogni Polica za pomorsko zavarovanje blaga v 17. stoletju. ASV. Cinque Savi alla Mercanzia, b. 14 iz leta 1468 odreja prevzem vseh sporov s področja zavarovalstva osrednji beneški trgovski instituciji, Konzu­ lom trgovcev (Consoli dei Mercanti).1 S tem je bila zavarovalni dejavnosti, s sicer nič kaj laskavimi beseda­ mi, končno le priznana trgovska vloga in ne več toliko očitana stava, 2 dasi je tudi zavarovalstvo nemalokrat mejilo že na pravo hazarderstvo. Nekateri pa so ta zakon iz leta 1468 tolmačili, kot da je šlo državi za odtegnitev zavarovalstva izpod strogih nadzorstvenih cerkvenih za­ konov, vendar to za Benetke ne bo držalo. Že res, da so kanoniki dolgo časa zavarovalstvu pripisovali oderuštvo in ne pogodbenega odnosa, vendar gre v našem primeru za prenos kompetenc iz enega na drugi civilni urad. Nasploh je Beneška republika vselej branila državne interese pred cerkvenimi oziroma ideološkimi, kar pot­ rjuje tudi zakon iz leta 1517, ki določa, da "nihče ne sme zadolžiti cerkvenih sodnikov za zadeve v pristojnosti civilnih sodišč." SENZALI IN ZAVAROVALNE POLICE Temeljni akt zavarovalnega odnosa je torej pogodba, ta pa je bila lahko pisna ali ustna, slednja imenovana tudi "in confidenza" ali "in fede", kar pojasnjuje že zakon iz leta 1586. Pri obeh dejanjih pa je bil nepogrešljiv posrednik - senzal; v primeru pisne pogodbe je senzal izdal polico ali notarsko listino (protocollo), pri ustni pa je nastopil kot priča in porok. Vendar se ustna pogodba v zavarovalnih poslih ni dolgo obdržala, saj so jo po navadi uporabljali v manj legalnih poslih in so jo zato nekateri statuti prepovedovali, še bolj pa so se je otepali sami senzali, katerim so bolj ustretale pisne pogodbe, ki so jih lahko imeli za dokazno gradivo in iz katerih so se ob koncu leta, ko so izplačevali premije zavarovateljem, vsekakor bolje znašli. Začetne oblike zavarovalnih polic najdemo že med gradivom iz prve polovice 14. stoletja, ko se, sklicujoč na listino (cédula), sklepajo pogodbe o višini obresti na rizik, vendar je bilaformulacijavtem času še precej svobodnih oblik. Zato pa že sredi 15. stoletja, natančneje leta 1458, v Benetkah premorejo napisane obrazce, z reformo zavarovalnih polic leta 1571 3 pa se v naslednjih letih na beneškem trgu pojavijo že prve tiskane police (1573). Tem so v začetku 18. stoletja morali v glavo odtisniti še pečat Beneške republike 4 z znano levjo podobo zaščit­ nika sv. Marka, ki jo je smel tiskati le dožev tiskar Pinelli. Korenine zavarovalnih senzalov vsekakor tičijo med trgovci in bančniki, še bolj pa med notarji, ki so sprva zapisovali zavarovalne pogodbe, v Genovi npr. pa so notarji sploh ves čas Republike opravljali zavarovalne posle in med njihovim gradivom najdemo zavarovalne pogodbe. Poti preobrazbe od notarjev do zavarovalnih senzalov pa niti sami senzali v 18. stoletju niso znali več pojasniti; ugotavljali so lahko le, "da izvirajo se iz časov; ko se je začela pomorska trgovina v tem mestu (Benet­ kah)", to pa naj bi bilo "že pred 14. stoletji."5 Sam zavarovalni akt je v praksi potekal takole: trgovec se je napotil do zavarovalnega senzala, ki je v Benetkah uradoval pri osrednjem mestnem trgovskem središču - Rialtu, in sicer v Ulici zavarovanj (Calle delle sicurtá). Tu so imeli zavarovalni senzali svoja okenca (cancelli di sicurtá), kjer so sprejemali stranke. Senzal se je pozani­ mal za blago, ki ga je trgovec nameraval zavarovati, za 1 O delovanju teh ustanov prim. A. Da Mosto, 1937 2 Senat leta 1419 ugotavlja, da so "multe securitates" o življenju ali smrti tedanjega papeža Martina V., sklenjene na Rialtu, nesprejemljive in da take in podobne stave, tudi tiste že sklenjene, senat odločno prepoveduje (Stefani, 1956, 82). Kljub temu so morali to dejavnost, ki si je nadevala obraz zavarovalstva, še večkrat prepovedovati. Tako so leta 1553 prepovedali stave na trgovino, ki da se sklepajo kar na javnih mestih na Rialtu. (ASV. V. Savi alla Mercanzia, b. 17) 3 1571. 9. avg. ASV. V. Savi alla Mercanzia, b. 6 4 1703. 24. jan. m.v. ibid. 5 24. apr. 1703 m.v. - ASV, V. Savi alla Mercanzia, b. 6 1 1 0 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 prevozno sredstvo, posadko in kapitana, ki jo je vodil, ter za smer potovanja 6; svobodno sta določila višino zavarovalnine in premijo, ki jo je plačal trgovec in se je gibala v glavnem med 6 in 12 %, pač ustrezno nevarnosti oziroma varnosti krajev, v katere so bili namenjeni, ustreznosti ladje, posadke in seveda vrednosti blaga. Zavarovanec je lahko zavaroval tako ladjo kot blago, šele v zadnjem času pa tudi posadko. Senzalova naloga pa je bila, daje priskrbel zavarovatelje, kar ni bilo vselej lahko. Dogajalo se je, da so zavarovalni senzali za npr. zavaro­ valnino v višini 350 dukatov morali priskrbeti 35 zavaro- vateljev, med katerimi je morda le eden jamčil za 20 dukatov, večinoma so jamčili le za 10, nekaj pa jih je v posel vložilo samo po 5 dukatov. Drugič spet je senzal uspel za podoben posel pridobiti le 2 zavarovatelja, ki sta skupaj jamčila za celotno zavarovalnino. Od višine vložkov oziroma jamstva je bil seveda odvisen zaslužek zavarovatelja, senzalov del pa je bilo ponavadi 8 % premije. Zavarovanje in premija sta velja­ la, dokler ni prišlo do potrjene novice o srečnem prihodu na cilj ali do vesti o nesreči; v dveh mesecih od prihoda te vesti je moral senzal zavarovanca izplačati. Opisani način zavarovanja s posredovanjem senzala in police je v italijanskih deželah, čeprav je posnemal toskanski model, dobil tudi v pravni praksi naziv "na beneški način" ("all'uso veneto"). Ta način zavarovanja pa ni priznaval zavarovalnine za vso vrednost blaga ali ladje. Velikokrat so namreč uspeli po nesreči rešiti mnogo izgubljenega blaga, kajti že zgodaj so Benečani razvili pravo službo za reševanje potopljenih ali izgublje­ nih stvari (Stefani, 79), saj brodolom (naufragio) še ni pomenil izgube lastnikovih pravic; da bi preprečili ropa­ nje ponesrečene ladje in zavarovali lastnikove pravice, so leta 1586 vsem beneškim rektorjem določili nove tarife za izgubljene stvari. Povrhu tega je bila navada, da so ob nevihtah mornarji za srečo ali naklonjenost Boga zmetali del tovora v morje (Stankovič, 1988). Problema­ tiko reševanja potopljenih ali izgubljenih stvari nazorno prikazuje tudi statut koprskega komuna iz leta 1423: "Če stvari ali dobrine ne bodo najdene, tedaj naj se ladji ali čolnu določi vrednost: ocenijo naj se stvari in dobrine, ki se nahajajo na omenjeni ladji ali čolnu in so preostale od stvari, vrženih v morje in ravno tako vštetih med opremo plovila ali mornarjev in lastnika; napravi naj se rubrika 'manjkajočih stvari' in povrne škoda zaradi stvari, vrženih v morje, tako da se vrednost odvržene stvari vračuna v rubriko 'manjkajočih stvari' - te stvari se bodo ocenile potem, ko jih bodo izvlekli iz morja. Določiti je treba, ali bo najditelj naštetih reči dobil tretjino ali četrti­ no vrednosti, in to vnesti v rubriko 'manjkajočih stvari'. Če se v morju najde neka stvar in je takrat lastnik neznan, dobi najditelj četrtino vrednosti stvari, če jo je našel na morski gladini, ali tretjino vrednosti, če jo je našel pod njo, stvar pa ostane v lasti beneške občine in to tako dolgo, dokler ne najdemo pravega lastnika (ali njegovih dedičev), ki je stvar odvrgel, in najdene stvari vrnemo njemu, če bodo v resnici obstajale; če se odvržena stvar ne najde cela, dobi tisto, kar je bilo od omenjene stvari izvlečeno iz morja in shranjeno v lasti občine. Podestat, ki v tem času opravlja dolžnost, mora lastniku ali dedi­ čem vrniti najdeno stvar ali, če je bila stvar prodana, plačati vrednost najdene stvari po ceni, ki bo takrat veljala v občini." Doslej smo glavno pozornost posvetili pomorskemu zavarovanju, ki je imelo tudi v naslednjih stoletjih pogla­ vitno vlogo z največjimi denarnimi vložki na področju zavarovalstva tedanjega časa. Toda že leta 1429 med beneškim sodnim gradivom naletimo na primer kopnega zavarovanja. Gre za obravnavo zoper dva zavarovatelja, ki nista hotela izplačati zavarovane vsote zavarovancu, beneškemu trgovcu Giovanniju Gueruzziju. Zavaroval­ no polico so še z nekaterimi drugimi zavarovatelji izpol- P R O C L A M A p v b l i c a t o D’Ordine deli’ IIIuftrifsimi Signori C O N S O L I De Mercina. I 9 f f . A di 9. Decembre. In Materia d* Aflicurationi di Robbe, Nane, Nauilij, «osi Venctiani,come Forâûieri«, Stampato per Gio: Pietro PioeUi ^ Staxnpitor Pucale « Dekret iz leta 1677, ki pravno urejuje zavarovanje tujih ladij in blaga v Benetkah. ASV. Cinque Savi alia Mercan- zia, b. 14 6 Že v začetku 17. stoletja je izšel priročnik, ki je svetoval, o čem se morajo senzali pri zavarovanju posebej pozanimati (Tucci, 1973, 636). 1 1 1 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDOBJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 nili s posredovanjem senzala Jacopa Albizota za zavaro­ valnino v višini 1650 dukatov za "zerti pannj doro e de seda al viazo de Bruza per la via de terra". Iz Bruggesa naj bi tovor prispel v London, vmes pa se je dogodila nesre­ ča. Zavarovatelja, Agostino Inzegner in Pietro Mudazijo, sta kljub izgovoru, da je zavarovanec zavaroval blago za večjo vsoto, kot je bilo to vredno, morala dogovorjeni znesek zavarovancu izplačati, saj bi se morala o svojih trditvah prepričati poprej. USTANOVE, KJER JE NASTAJALO ARHIVSKO GRADIVO S PODROČJA ZAVAROVALSTVA Potem ko smo ugotovili, pri katerih ustanovah Beneš­ ke republike je nastajalo in se hranilo arhivsko gradivo s področja zavarovalstva (Giudici di Petition, Procuratori di San Marco, Consuli dei Mercanti), bi pričakovali, da bo glede na ohranjenost in obsežnost gradiva beneškega arhiva (kljub nekaterim velikim požarom in izgubi arhiv­ skega gradiva v letih 976, 1479, 1483 in 1514) precej dokumentov tudi s področja zavarovalstva. Vendar temu ni tako, kajti kljub nekaterim zgodnjim že omenjenim zakonskim določbam beneškega Velikega sveta in sena­ ta, ki sojih drugod sprejemali precej kasneje, kot je bila npr. tudi dispozicija iz leta 1463, ki že govori o stornu polic, zavarovalstvo v Benetkah v nasprotju z razvojem v Evropi, kjer že v 15. stoletju, npr. v Barceloni, Antvve- rpnu in Amsterdamu, institucionalizirajo zavarovalstvo, le-to ni bilo ustrezno zakonsko urejeno, dasi so imeli Benečani državne urade za mnogo bolj banalne trgovske posle. Povrhu tega so bili beneški zavarovalni senzali ločeni od institucije notariata in kljub nekaterim navadam iz 15. stoletja, ko so zavarovalne police beležili v "libri de Comun" ali med akte "Avogarie diComun" (kar v primeru slovenskih primorskih mest ustreza vicedomskim knji­ gam), s čimer so akti dobili javno veljavo, se arhivsko gradivo beneških zavarovalnih senzalov, razen nekaj izjem, ni ohranilo, kar je bilo predvsem posledica dej­ stva, da so ti delovali precej avtonomno in da do 18. stoletja kljub nekaterim poskusom beneških oblasti za­ varovalstvo ni bilo podvrženo davčnim obveznostim. 7 Tako se je arhivsko gradivo ohranilo le v primeru sporov za pravice iz zavarovanj ali pa med zasebnim gradivom senzalov-notarjev, ki so ga ohranili zaradi vestnosti ali iz drugih vzrokov. Zato ne glede na to, da med gradivom o zavarovalstvu v beneškem arhivu ni veliko novic o istrskih trgovcih, ne moremo trditi, da ti v Benetkah ne bi sklepali zavarovanj. ZAVAROVATELJI, ZAVAROVALNE DRUŽBE IN ZAVAROVANCI Zavarovatelji Za 15. stoletje se nam je tako po zadnji študiji ohra­ nilo okoli 290 sodnih procesov in okoli 100 zavarovalnih polic (Nehlsen - Von Stryk, 1980, 9). Na podlagi teh arhivskih virov lahko ugotovimo, da je med okoli 1150 podpisi zavarovateljev nastopalo kar 340 različnih oseb, torej povprečno 4 na zavarovalni posel. Zanimivo je, da je kar 1070 podpisov pripadalo 290 plemičem, med 80 podpisi neplemičev pa je bilo kar 50 različnih oseb, torej se slednji le 1 -2 krat pojavljajo kot zavarovatelji, medtem ko to plemiči večkrat počenjajo. Čeprav so bili vtrgovskih poslih v Benetkah poleg domačinov zelo vplivni tudi Florentinci in Židje, pa med zavarovatelji opažamo veli­ ko prevlado Benečanov. Toda prevlada beneških plemi­ čev med zavarovatelji še ne pomeni, da bi bilo zavarovalstvo domena velikega kapitala, kajti plemiči so si bili po premoženju tudi sila različni. Vendar v skupini 20 plemičev, ki se v zadnji četrtini 15. stoletja redno pojavljajo na ohranjenih zavarovalnih pogodbah in med katerimi najbolj izstopa Francesco Contarini z 42 podpi­ si, so člani velikih plemiških družin trgovcev. Ob tem se nam zastavlja vprašanje, ali je bil to zavarovateljem običajen spekulativen posel v okviru trgovske dejavnosti ali zgolj priložnostni posel? Kljub omenjeni stalni klienteli 20 zavarovateljev se po ohranjenih dokumentih vtedanjem času ni oblikoval ožji krog ljudi, ki bi se sistematično ubadal z zavarovalstvom. Tedaj še niso znali izračunati rizika,8 zato pa so vedeli, da bodo s kopičenjem premij le prišli do zaslužkov. Seveda se je dogajalo, da so tudi v tem poslu želeli nekateri obogateti kar čez noč. Tako je leta 1463 Polo Morosini zavaroval Leonarda Longa za 100 dukatov proti visoki premiji 30 dukatov, torej za 30 %. Po nesreči je Morosini tožil Longa, češ da mu je prikril nekaj bistvenih informacij. Toda Longo gaje po opisu dogodka - v zvezi s katerim je priznal, da je o nesreči svoje ladje prejel nepotrjeno vest, "che chui el credono et molti non el credeno" (Nehlsen-Van Stryk, 1980, 20) - zavrnil, da bi že iz višine premije lahko sklepal, da gre za nejasne posle. To pričanje dokazuje že pravo rutino spekulativ­ nih poslov v okviru trgovske dejavnosti Benečanov. Konec 15. stoletja se je pomorsko zavarovanje razši­ rilo že po vsem Sredozemlju. Zavarovanja so sklepali tudi ne glede na začetno ali končno postajo, lahko kar sredi poti, npr. na Cipru za pot od Genove do Rodosa; doga­ jalo se je, da pot sploh ni vodila v mesto zavarovatelja(- ev), pa je zavarovanje vseeno veljalo: npr. za pot iz 7 Znan je bil primer iz leta 1768, ko so hoteli vpeljati davek na vsako zavarovalno polico v višini 3 %, t.i. primer treh grošev. ASV. V. Savi alla Mercantia, b. 373 8 Šele s 17. stoletjem so veliki znanstveniki, kot Galileo Galilei, Blaise Pascal, Joan de Wyt, John Granut, Edmond Hailey in Baltazar Neumann, zgradili računske baze verjetnostnega računa, na katerem sloni današnji sistem te panoge in na podlagi katerega je postal riziko ocenljiv (Martelanc, 1943, 19). 112 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V O BDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 Londona v Benetke in nazaj so se trgovci zavarovali kar v Amsterdamu, ne da bi v tem mestu sploh pristali. Za večje posle je prispevalo zavarovalnino lahko tudi več zavarovalnih trgov, npr. barcelonski, genovski, hambur­ ški pa še antvverpenski (Jacopino, 1975,173 sq.). Razvi­ jati so se torej začele prve oblike pozavarovanj. Skorajda ni bilo več večjega posla, ki ne bi bil zava­ rovan. Toda bile so tudi izjeme; kot so bile v sodobnem času vesoljske ladje nezavarovane, tako so bile leta 1492 izjeme Kolumbove ladje, ki jih zavarovatelji niso hoteli zavarovati, misleč da bodo ladje preko roba zemlje padle v praznino (Osiguranje, 1965, 6). Od 16. stoletja dalje se skorajda nihče ni več upiral zavarovalnini, kajti preveč jih je bilo, ki jim je bilo žal, da se niso odločili zanjo. Zavarovalne tehnike so se že tako razvile, da so se v Benetkah odločili natisniti prve teore­ tične razprave, in sicer delo Santerne “De assecurationi- bus et sponsionibus mercatorum" leta 1552 in leta 1569 še Straccovo delo “De assecurationibus tractatus" (Stefa­ ni, 93); to sta tudi prvi deli s tega področja nasvetu. Leta 1587 so zavarovalni posli po izračunih Tuccija narasli na znesek v višini okoli 250.000 dukatov, kar je bilo enako tedanjemu prihodku od državnega monopolnega davka na proizvodnjo soli, ki je bila poglavitna proizvodna panoga Beneške republike (Tucci, 1973, 634). Iz pisanja inkvizitorja Angela Marcella, ki je predlagal uvedbo davka na zavarovalne posle, v začetku 18. sto­ letja lahko izračunamo približen znesek, ki so ga zavaro­ vanci porabili za zavarovanje svoje imovine. Marcello je namreč predlagal, potem ko je poudaril izreden pomen zavarovalstva v gospodarstvu Serenissime, naj bi za vsako zavarovalnino v višini od 50 - 500 dukatov zavarovanci plačali po 1 dukat davka, od 500 - 1000 2 dukata in za zavarovalnino nad 1000 dukati 3 dukate davka. S pomočjo knjig zavarovalnih senzalovje inkvizi­ tor izračunal, da pri vsakem od 9 okenc (cancelli di sicurta)10 sklenejo povprečno 70 zavarovanj na mesec, kar je znašalo 7560 zavarovanj letno, to pa bi po njego­ vem predlogu prineslo državni blagajni približno 16.000 dukatov letno. Če tudi mi vzamemo za povprečno vrednost posame­ znega zavarovalnega posla 1000 dukatov zavaroval ni ne, stroške za zavarovalno premijo in senzalovo posredova­ nje pa izvedemo na vrednost 10 % zavarovalnine, pride­ mo do zaključka, da so se vložki v to trgovino v dobrih 100 letih povečali za trikrat, to je na 756.000 dukatov. 9 (okenc) x 70 (zavarovanj) x 12 (na mesec) = 7560 (zav. na leto) 1000 dukatov (povpr. zavarovalnina) x 7560 = 7,560.000 dukatov povprečna premija 10 % = 756.000 dukatov delež senzala od premije 8 % 11 = 60.480 dukatov skupaj senzalov 2612: 60.480 = 2326 dukatov Iz teh približnih izračunov ugotovimo, daje posame­ zen senzal ne glede na izid posla 13 zaslužil povprečno 2326 dukatov na leto; kar 1000 dukatov na leto ali 15000 dukatov za 30 let pa je senzal moral odšteti kot pristojbino za dovoljenje opravljanja tega posla na be­ neškem trgu. Toda še vedno je senzalu ostala čedna vsota, saj je npr. kar 3,5-krat več zaslužil kot piranski podestat ali 4,5-krat več kot piranski zdravnik ter skoraj 10-krat več od celoletnega zaslužka piranskega učite­ lja.14 Če pomislimo še na to, da je senzal premije izpla­ čeval šele ob koncu leta, si lahko predstavljamo, koliko je še pridobil z iznajdljivim vlaganjem denarja. Zavarovalne družbe Kljub temu, da zavarovalstvo postane priljubljena in razširjena oblika trgovskega poslovanja v Benetkah, tudi v naslednjih stoletjih med zavarovatelji obdržijo nekak­ šen primat plemiči (Tucci, 639). Ravno zaradi popular­ nosti, pa tudi ker je npr. kljub nemirnim in precej negotovim razmeram na Jadranu na prehodu iz 16. v 17. stoletje zavarovalstvo prinašalo lepe dobičke, so zavaro­ vatelji že v 16. stoletju nekajkrat oblikovali občasna združenja za pomorske posle, ni jim pa uspelo oblikovati kake trajne družbe. Prva delniška zavarovalnica naj bi se bila ustanovila v Benetkah. Leta 1680 je več tamkajšnjih zavarovalnih podjetnikov predložilo oblasti v potrditev pravila (Capi- toli) zavarovalne delniške družbe, ki so bila odobrena in razglašena "sopra le scale di San Marco e di Rialto" 3. oktobra 1681. Vsak družabnik naj bi prispeval 1000 dukatov po karatu in 500 dukatov po pol karata; družba je bila sklenjena za 10 let; garancijski fond naj bi se zbiral iz družbenega kapitala in premij. Iz premij naj bi se pokrivali splošni stroški, plačale naj bi se odškodnine, dobiček v višini največ 4 % vplačanega kapitala naj bi se razdelil med delničarje, preostanek pa naj bi se prištel garancijskemu fondu; zastopniki družbe bi smeli spreje­ mati zavarovanja od kogarkoli in od koderkoli na svetu; 9 ASV. V. Savi alla Mercanzia, b. 6 10 Leta 1708 je bilo na Rialtu registriranih 26 zavarovalnih senzalov, ki so za svojo dejavnost morali plačevati prispevek kapitanu trga tako kot drugi trgovci; njihov prispevek se je imenoval "per il canceilo". Statusno so bili skoraj cehovsko urejeni, saj so imeli v družini pravico in prednost pri podedovanju te funkcije. ASV. Consuli dei Mercanti, b. 95 11 1768. 21. feb. ASV. V. Savi alla Mercanzia, b. 373 12 1708.11. dec. ASV. Consoli dei Mercanti, b. 95 13 V primeru storna police pa je bil senzalov del le 0,5 % premije. ASV. Biblioteca. Opuse. 8832 14 Prim. Mihelič, 1991, 95. Primerjalne vrednosti so sicer z začetka 17. stoletja, vendar se vrednost dukata (zlata podlaga) v Beneški republiki od leta 1472 ni spreminjala, spreminjal se je le odnos dukata do druge denarne vrednosti, sloneče na srebrni podlagi - groša. Prim. Darovec, 1991, op. 8 in Mihelič, 1985, 28 113 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 vsako zavarovan je bi m orali vpisati v poslovne knjige. Prav m oderno zasnovana delniška družba - toda ostalo je pri načrtu! Časovno je prva čisto delniška zavarovalnica bila francoska Compagnie Générale pour les Assurances & Grosses Aventures, ki je bila ustanovljena leta 1686 s kraljevim ediktom. Družba je imela le 30 članov, kapital v višini 300.000 liver je bil razdeljen na 75 delnic po 4000 liver. Vsak delničar se je zavezal dopolniti kapital, kakor hitro bi bilo v pogodbeni dobi, ki je bila določena na 6 let, potrebno seči po osnovnem kapitalu za izpol­ nitev obveznosti. Medtem ko je beneški načrt iz leta 1680 dopuščal celo svojim članom, da so sprejemali zavarovanja tudi izven družbe in jim dovolil ustanavljati nove družbe, je francoski kraljevi edikt iz leta 1686 določal absolutni monopol za novo zavarovalnico. Kljub temu pa je družba obstajala le kratek čas. Na Angleškem so se radi družili v zaključene prilož­ nostne družbe za prevzem posameznih rizikov, sem pa tja so ustanavljali zbornice in korporacije, ki so pogosto postale zametek trajnih zavarovalnih podjetij. Najmoč­ nejša taka korporacija se je ustanovila v Londonu konec 17. stoletja, še danes znana pod nazivom Corporation of Lloyds. Mornariški in zavarovalni podjetniki so se zaradi posla zbirali v Londonu v kavarni v Great Tower Street, katere lastnik je bil neki Edvard Lloyd, podjeten mož, ki je znal spretno izrabiti poslovne sestanke svojih gostov. Leta 1696 je začel izdajati poseben strokovni časopis o pomorstvu in ladijskem prometu. Lloydi so se razdelili v dve sekciji, ena goji zavarovalstvo, druga se bavi izklju­ čno s pomorstvom. Ta ustanova je kljub raznim spre­ membam obdržala karakteristično svojskost, ki jo loči od vseh drugih zavarovalnih ustanov - sistem individualne osebne garancije posameznega člana za prevzeti del rizika, to pomeni, da imajo v Lloydih kljub korporacijski organiziranosti še vedno ustanovo posameznih zavaro­ valnih podjetnikov. Benečane so v ustanavljanju zasebne pomorske del­ niške zavaroval nice prehiteli trgovci iz Ancone leta 1761 in nato, le 5 let kasneje še Trst z ustanovitvijo prve pomorske zavarovalne delniške družbe (Compagnia d'Assicurazione), ki se je tedaj v naglo vzpenjajočem se mestu in z veliko potrpežljivosti ter naklonjenosti same cesarice Marije Terezije po več letih priprav in težav le uspela oblikovati (Morpurgo, 1931, 12 sq.). Šele leta 1788 so nato tudi pod pritiskom konkurence v Trstu in Anconi končno še v Benetkah ustanovili zavarovalno delniško družbo, ob kateri pa so še vedno delovali zasebni zavarovatelji in zavarovalni senzali. Zavarovanci Čeprav so se med beneškimi zavarovanci mnogokrat pojavljali tudi zavarovatelji, še posebno iz vplivnih ple- ■n à f 'A 'i lU . ’ \ f nvryrer d - : ’--‘ -h?... ■ÿ&yrt&F'pS P gM: t ¿«■Tii&'Vt •¡¡■ncr.Aj As VČ> ■■■ ■ ■< ■*■ ■■•- . j i ; *■; ¿ JfttomcJH1^4» ¡ V > T C-.-, - %!:p ; v rn i 'r «**,. v , U '„ _ ( č . , č oijfy fjbivHrr u m '-Au - f-it crii*^ ■**/• .j w , j' r1 ■ . - I . ; rt>>' 4* , V ^ J : . ■ ... . . ^ • ,. ‘ \ /‘G* cZCP ■ > 'fl" M», ¿rl*m V J 1 Z ' ¿ * rJd }* tn o £tlp*AH>v G u J im - yU t*tr iv J»*h> J» m*mc Ur t««' * imiutU .1. -v.« ̂JtMiV’ ̂ V • . » \ CC *rC .. J ' Cf' ^ t jh v iA ft r o*h J o m n jlU h » ” •J*1 Ptujem MK̂I Ju omtMto/ ¿ r b w , J O trtipnr, ¿puJL,m m*»»«, .j /. j*uu,jw a-V- ■p̂ r 4- , p -r- ^ č Prva stran knjige damnum datum iz leta 1514. PAK. Ob­ činski arhiv Koper do leta 1600, a.e. 11 miških trgovskih družin, so več kot dobro polovico zava­ rovancev tvorili trgovci iz neplemiškega stanu. Zavaro­ vanci so bili iz raznih krajev in niso bili udeleženci zgolj mednarodne trgovine na dolge razdalje, temveč večkrat zasledimo primere zavarovanj iz domače, obalne plo­ vbe. Čeprav so Šele leta 1586 tudi uradno ukinili prepo­ ved zavarovanja blaga in ladij tujcev, so obdržali zapoved, da mora vsaj odhod ali prihod ladij biti vezan na beneško pristanišče.115 Tako lahko ugotovimo, da so morali tudi trgovci iz istrskih mest sklepati zavarovanja v Benetkah, še poseb­ no, ker je šlo pri tem poslu za razmeroma velike vložke, ki jih istrska mestna elita ni zmogla. Povrhu tega so bile morske poti v severnem Jadranu vselej dobro zaščitene z vojaškimi konvoji, pa še beneške določbe so odrejale, da morajo trgovci s svojim blagom najprej v Benetke (Gestrin, 1965, 26/7). Dasi je v Trstu že od srednjega veka obstajala ustanova Banco della Madonna per le Sicurta Marittime, ta očitno ni nudila dovolj zaupanja širši 15 29. sept. ASV. V. Savi alla Mercanzia, b. 6 114 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V OBDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 Ohranjeni načrt Tartinijevega gledališča v Piranu - glavna fasada in prečni pre­ sek dvorane (PM"SM"P, foto: D. Podgornik, 1992) soseski, saj so se mnogi Tržačani raje zavarovali v Benet­ kah.16 Iz naštetih razlogov, razen morebitnih izjem, v istrskih mestih ni bilo potrebe po razvoju zavarovalnih oblik s posredovanjem senzalov in zavarovalnih polic, zato pa so vsevernoistrskih mestih poleg že opisanih oblik zava­ rovalstva v 13., 14. in 15. stoletju (Darovec, 1991) tudi v naslednjih stoletjih do propada Republike obstajale številne druge oblike zavarovalstva. 16 ASV. Consoli dei Mercanti, b. 52: Renonde di Sicurta VZAJEMNO ZAVAROVALSTVO V SEVERNI ISTRI DO KONCA 18. STOLETJA Medtem ko so se zavarovalne tehnike in zavarovalno pravo zelo hitro razvili v prevoznih in kapitalskih pano­ gah, zlasti v južni Evropi, se je v severni, kjer je bil glavni gradbeni material les in ne kamen kot na jugu, razvijalo požarno zavarovanje. 115 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V O BDOBJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-118 Požarno zavarovanje Požarno zavarovanje ima svojo prvotno domovino v Nemčiji. Po vzorcu cehov so se v 15. stoletju tu pričele snovati posebne samoupravne požarne zadruge, Bra- ndgilden; člani so se zavezali dati zadrugarju pogorelcu odškodnino v naravi; polagoma se je ta obveznost spre­ menila v denarno obvezo (Martelanc, 1943, 19). V istrskih mestih pa so po vzoru italijanskih mest za požarno zavarovanje skrbeli v okviru zakonskih določil, ki so povzročitelju npr. v Kopru odrejale dvakratno povračilo škode, tako da sta si odškodnino razdelila oškodovanec in komun (Statut, knj. 1, p. 23). Poseben problem je nastal, ko povzročitelja niso našli ali ko je bila škoda narejena iz malomarnosti. V večini italijanskih srednjeveških mestnih statutov so se pri škodi, nastali zaradi požarov, ravnali po določilih, ki so odrejala tako postopanje kot v drugih primerih, ko je bila iz različnih vzrokov povzročena škoda (Leicht, 1904, 10). Škode zaradi drugih vzrokov Koprski statut v teh primerih, ki jih označuje s sku­ pnim nazivom damnum datum,17 razsoja takole: če so storilca našli javni čuvaji18 ali lastnik, je moral storilec škodo v najmanj trikratni vrednosti povrniti v vseh pri­ merih, bodisi da je kradel drva v gozdu ali zelenjavo ali sadje itd.; če je škodo povzročal ponoči, se je kazen še podvojila. Ena tretjina globe je pripadala lastniku, ki je utrpel škodo, ena tožniku, ena tretjina pa občini. Če so same čuvaje zalotili, da delajo škodo, se je z njimi enako ravnalo, le daje škodo tistemu, ki jo je utrpel, čuvaj moral povrniti dvakratno. Kadarkoli so zalotili živali, ki so pov­ zročale škodo, je to moral povrniti lastnik. Če pa so škodo povzročile bodisi osebe bodisi živali in storilca niso našli, so morali tamkajšnji čuvaji dvakratno povrniti škodo tistemu, ki jo je utrpel. Tako čuvaji kot drugi, ki so povzročali škodo in niso mogli poravnati globe in škode, so dobili po deset udarcev z bičem ob sramotnem stebru (Statut, knj. 4, p. 2). Oblike vzajemnega zavarovanja zasledimo zlasti v primerih, ko so škodo povzročale živali ali ljudje in storilca niso mogli najti; tedaj so bili dolžni škodo oško­ dovancu povrniti najbližji sosedje. "Toda," pravi določ­ ba, "če bo kdo tisti dan ali tisto noč, ko bo škoda povzročena ali storjena, pasel takšne živali, ki bi lahko storile škodo, v istemu kraju in ne bo mogel dokazati, da njegove živali tega niso napravile - zanj naj velja, da bo P O L I Z Z A D l S I C U R T A * S O P R A L A V I T A ; Tiskana polica življenskega zavarovanja iz 17. stoletja. ASV. Cinque Savi alla Mercanzia, b. 14 povrnil škodo tistemu, ki jo je pretrpel skupaj s koloni19 in/ali mlinarji, ki so najbližje oškodovancu." (Statut, knj. 4, p. 4). Za občinske kmetije so veljala ista pravila. Za ocenjevanje škode sta bila določena dva občinska cenil­ ca, ki ju je vsake štiri mesece izbral koprski mestni svet; o njunem delu se nam je v koprskem arhivu ohranilotudi nekaj zapiskov. 20 Tako se je skupnost zavarovala, da škode ni počenjal kdo izmed njih, da so čuvaje, ki so jih plačevali, nadzo­ rovali in da so bili v vseh primerih bližnji stanovalci pozorni na morebitne povzročitelje škode. Bratovščine Še naprednejšo obliko zavarovalne ustanove na na­ čelu medsebojne vzajemnosti članov, torej neke vrste pomožno blagajno, najdemo v cerkvenih bratovščinah. Na Koprskem so še globoko v srednjem veku ustanavljali številne bratovščine, kjer so se zbirali vsi, ki so častili tega ali onega svetnika terse mu priporočali za pomoč v stiski (Naldini, 1700, 244 sq.). Bratovščine so se ponavadi odlikovale že z dobro izdelanim zavarovalnim načrtom, ki je predvideval bolezensko in pokojninsko zavarova­ nje, posmrtninsko zavarovanje (pogrebnino) in zavaro­ vanje za doto. To je bila človekoljubna ustanova, ki pa je imela le moralno in ne tudi pravne obveze do dajatve, zato je član ne bi mogel izterjati, če bi mu jo bila bratovščina odrekla. V tem pa je bistvena razlika med članstvom v bratovščini in današnjo zavarovalno pogod­ bo (Martelanc, 15). 17 S tem imenom je bila leta 1568 ustanovljena in 1572 potrjena posebna sodna ustanova v Kopru, ki je skrbela za povračilo škod. Sprva je zaposlovala celo do 10 uradnikov, vendar kot kažejo določbe, je s časom iz raznih vzrokov, predvsem pa zaradi povečanega kriminala in nemoči uradne oblasti (Prim. Bertoša, 1989), pristojnost te ustanove vedno bolj izgubljala na moči, dokler ni prišlo sredi prve polovice 17. stoletja v njej do popolnega brezvladja (Statut, 1668,165-177). 18 Javne in tajne čuvaje so izbirali enkrat letno, in sicer v mestu za vsak mestni okraj po dva do štiri tajne čuvaje, za polja in vinograde pa odvisno od presoje lastnika oziroma vasi ali naselja, in so jih morali tudi plačevati (Statut, knj. 4, p. 1-6) 19 Curtesanus: gre za kolone-kmete na posestvih zemljiških gospodov, to je mestnih plemičev ali cerkvenih posestnikov (Lexicon latinitatis, 1978, 330). Za kolonat v Istri prim. Marušič, 1957. 20 PAK. Občinski arhiv do leta 1600., a.e.: Liber damnum datum za leta 1514/15 116 ANNALES 2/'92 Darko DAROVEC: OBLIKE ZAVAROVALSTVA V SEVERNI ISTRI V O BDO BJU BENEŠKE REPUBLIKE - II. DEL, 109-11 f SI fa fede pcr .il Santo Monte di Pietà di Capodiftria, qualmente nella CaiTa di detto Luoco Pio efiilono li feguenti Depofiti, cioč h' S-Jaft&u* : fav {Pirrtto J& a- % yaA/ŷ : A' Sn'jXa- - ^JveJioyw ¿ k ln d b a J b - - YiO- 7h.iSl(lL APà-ïh'h-Si p7f/î tcô~)t6 <9? phr̂ : ¿co*.*-* cK~ čiftppcrfo- /«. C fiii'P '1-. flttL -* £