—   188   -
Jožef Juri Strossmayer
novo izvoljeni škof Bosansko-Djakovški in Sri-emski (V Slavonii), presvitliga cesarja pridvorni
začastni kaplan i. t. d.
Dobili smo te dni od castitiga gospoda iz Dunaja obraz in govor *) prečastitiga gospoda škofa Jožefa J ur j a Strossmaverja,  ki ga je v nastopa evojiga
*) Lepa hvala za lepi dar.                                          Vred.
**) Znesek tega v 15000 iztisih uatisnjeniga krasniga govora je milostljivi škof zavodu Bana Jelačiča za nemožne vojnike in zaostale vdove in sirote jugoslovanskih in rumunskih voj-nikov naklonil.                                                            Vred.
—   189   —
skofijstva 29.  kimovca v latinskim in v ilirskim jeziku v natisu na svitlo dal. **)
Kar govor Škofa utiče, se nadjamo, de bomo tako svoje spoštovanje do slavnima višjiga duhovnica pastirja pokazali, kakor tudi svojim dragim bravcam po Slovenskim vstregli, če jim ta govor, nekoliko okrajšan, naznanimo.
Novi gospod škof opomni v uvodu svojiga govora silovitih časov, ki smo jih doživeli in strašnih prekucij, ki so človeški rod zadele rekoč: „In to za to, de se ljudje spomnijo, de na tem svetu nič stanovitniga ni; de vse, kar čas sozida, tudi čas razruši; de samo ono napade časa prekositi more, kar jena temelju čverste vere, čiste vesti in prave kreposti osnovano."
Preobširni bi bili, če bi hotli vse zerna iz tega več kot zlatiga govora izbrati; preveč prostora bi potrebovali, če bi hotli vse v tem listu zopet dati, kar preča-stiti govornik o mnogih zadevah sedanjiga časa govori. Zavoljo tega ne opomnimo tukaj ničesar, kar zastran potrebnosti priznanja božje in pesvetne oblasti, zastran važnosti vstavnih in temeljnih postav, zastran siromaštva in bogastva i. L d, tako lepo modruje. Kar pa njegovo govorjenje o narodovnosti in domoljubju vtiče, se nam prevažno zdi, kakor de bi  njegovih lastnih besed  ne postavili tu sem.
„Preljubi lu — govori — „de smo se tu ali tam rodili, de smo od tega ali uniga naroda, pride od Boga, brez kteriga svete volje ne vrabec s hiše na hišo ne preleti, ne las z glave naše ne pade. Ljubezin do domovine je toliko človeku prirojena, de vsaki, kteri ima kolikanj nježno serce, s to neločljivo prirddo svoje cene v neko ožje občenje prijatelstva in ljubezni stopi. O kako radi vgledamo po dolgim prebivanju v tuji deželi svoje domače kraje ! O kako milo obernemo oči na berda, ki so nekdaj našimu otročjimu glasu odmevale! O kako radostno obišemo dobrave, se sprehajamo na polju; pozdravljamo reke in potoke, ki so bili nekdaj svedoki (priče) naših otročjih zabav! Koliko veselja pa občutimo v tuji deželi, kadar, čeravno poslednjiga prostaka svojiga rodii in plemena zagledamo! Zdi se nam, de v njem ves svoj rod vidimo, pozdravljamo, objemamo. Vse to jasno kaže, de nam je ljubezin do roda in domovine roka božja v serce vsadila. To nam naša notranja čut kaže."
(Konec sledi.)
—   192   -
Jožef Juri Strossmayer
novo izvoljeni škof Bosansko-Djakovški in Sri-emski (v Slavonii), presvitliga cesarja pridvorni
začastni kaplan i. t. d.
(Konec.)
j,Vera nam pa — govori milostni škof na dalje — dva veličanstvina izgleda domorodne ljubezni pred oči postavlja, eniga nasiga Odrešenika samiga, kterimu se je, ko je na Jeruzalem pogledal in sile in nesreče prevdaril, ktere je to mesto zavoljo terdovratnosti pre-terpeti imelo, milo storilo, de se je   britko  zjokal  nad
njim. Dobro opomni glede tega. učeni Bosuet (Politique eacr. 1. I. art. VI. 2. prop.), de je Jezus, ki je ves svet z neizmerno ljubeznijo objel, svojo kri s posebnim oziram na svoj narod prelil, in hotel, de se po žertvi (darii), ki jo je na lesu križa za celi svet prinesel, tudi ljubezin do domovine posveti.
Drugi izgled ljubezni do naroda svojiga nam daje sveti apostelj Pavel, kteri previdši v duhu prihodnje sile in nesreče svojiga naroda (v IX. pogl. lista do Rimljanov) milo govori, de bi rad sam vse zlo (hudo), ktero njegoviga naroda čaka, preterpel, če bi ga le s tem rešiti mogel. — Pravi kristjan pa sreče in blagostanja svo-jiga naroda ne meri z merilam tega sveta, ampak z merilam svoje vere, ki nas uči, de brez kreposti in čiste vesti ni ne sreče ne napredka."
Kar še domači ali narodski jezik utiče — govori učeni škof — ga čisla kristjan kot največi dar božji, — kot ogledalo, v kterim se duša in serce njegoviga naroda v svoji bitnosti pokazujete; — kot narmočnejši podloga narodske omike, — kot narpri-pravniši sredstvo, s kterim se duh narodski jezik omika ali izobrazi, obogati, oplemeni; vse pa od njega odvrača, kar bi ga ponižati, pokvariti, ostrupiti moglo, Tode nikdar ne prezera druzih jezikov, ampak rad se jih uči ter blago iz njih nabrano v zakladnico svojiga naroda prenaša, po izgledu bčelice, ktera po raznih tratah medni sok nabe'ra ter ga v svoj uljnaknosi!" —
Kdo izmed našiga slovanskiga rodu, prebiraje ta pastirski list slavniga škofa, kterimu je narodski jezik toliko pri sercu, ne bo srečno čislal tistiga ljudstva, ki ima taciga višjiga pastirja, kteriga iskreno prizadevanje je omika naroda po njegovim maternim jeziku, brez kteriga je vsako izobraženje prostiga ljudstva — prazno početje.