JANEZ CIGLER se je rodil 1. 1792 v starem Vodmatu. Po poklicu je bil duhovnik, nazadnje v Višnji gori, kjer je 1. 1869 tudi umrl.
Umetni&o se je oblikoval pri V. Vodniku, jezikovno pri M. Ravnikarju, na popotovanjih po Evropi pa si je Sril obzorje.
Izdal je več nabožnih knjig in posvetnih spisov, sodeloval s po nekaj pesmimi v 2. in 3. številki almanaha Kranjska čebelica ter 1. 1836 izdal 1. slovensko povest Sreča v nesreči. Zgodba je sicer izmišljena, romantično nabrekla, tehnika prikazovanja oseb statična in črno-bela, pogled na svet krščansko idealističen, a kot prvo posvetno branje je tedaj našla pot do bralcev.
Iz te povesti objavljamo nekoliko skrčeno II. poglavje 3. dela z naslovom.
FRANC SVETIN, FRANCOSKI 
VOJAK, REŠI SVOJEGA 
GENERALA
Še tisti mesec, ko so Svetina vzeli v vojake, je moral iti z drugimi vred na Špansko in se je moral tam vojskovati z Ijud-mi, katerih nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili. Zato je vedno natihoma zdiho-val in Boga prosil za srečo, da bi ostal pri življenju in da ga v tuji deželi ne bi ubili.
Prvi dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil ubit generalov osebni služabnik. General, si je izmed vseh drugih vojakov izbral za svojega služab-nika ali strežeta Svetina; zelo všeč mu je bU. Svetin, v vseh rečeh umen in zbrisan, je svo-jemu generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej ga je go-spod tako rad imel, da se brez njega nikamor ni ganil.
Pri velikem mestu Salamanki na Španskem sta se ustavili obe vojske, francoska in španjolska. Na tej strani vode, ki je mimo tekla, so stali Francozi, na oni strani so bili Španjolci, kateri so sklenili, da se bodo tukaj Fran-cozom trdno v bran postavili. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili.
Nekega večera gre general M. natihoma ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo; rad bi bil videl, kako se raz&rjajo ob vodi in kam so postavili svoje straže. Drugega ni vzel s seboj kakor svojega zvestega služabnika Svetina. Sedeta vsak na svojega konja tn jezdarita ob vodi drug za drugim. General je šel predaleč od svoje straže in se preveč ločil od svojih ljudi. Ravno se je mislil vrniti, kar planejo iza bližnjega grma štirje Spanjoli, obstopijo generala s služabnikom vred in obrnejo vanj puške. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogo-če. Nato zasuče konja in ga spodbode, da bi Španjole podrl in cxldirjal. Tudi Svetinu reče tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja v trebuh, da so mu čreva ven Snila. Konj pade z generalom, oditi ni več mogoče.
Svetin, ki je mislil, da je tudi general ranjen, skoči sam s ko-nja, da vzdigne generala izpod konjske krvi, in pravi: ,,Gospod general, ne branite se več, da pri življenju ostaneva, saj vidite, da zdaj ni več mogoče si po-magati. Če se zdaj ne podaste, naju bodo potolkli in umorili." General se je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo roke in noge in ga denejo v čoln; zraven njega privežejo Svetina in tako oba ukup čez vodo prepeljejo.
General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta. Skrbno so ju varovali. General je bil ves z vrvmi zvezan, Svetin, kije bil le služabnik in zraven še tujec, ni bil zvezan, le samo zaprt in zastražen. General je mislil, da bo le španjolski ujetnik, da ga bodo   gnali   kam   daleč   med
Španjole, kjer bo moral, dokler vojska ne mine, ostati v suž-nosti. Ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen, kakor je pri vojskah navada. Kako grozno pa se prestraši, ko pride drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom storiti: ob-sojen je bil k smrti. Svetin pa ni k smrti obsojen, ampak pri generalovi smrti mora zraven biti; potem bo izpuščen in Francozom nazaj poslan, da jim bo povedal, kaj se je z gene-ralom zgodilo.
Ko je bila ta obsodba ozna-njena, je bil general še huje zvezan z vrvmi, ker Španjoli ravno železja za vklepanje niso imeli. Še veliko skrbneje so ga varovali. Svetina pa so precej razvezali; bilo mu je tudi dovo-ljeno, da je smel svojega gospo-darja v smrtnih bridicostih tola-žiti.
Svetin je med tem, ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj globoka, in pazil dobro, kje in kako daleč stoje narazen španjolske straže.
Ko zvečer spovednik odide od generala in mu obljubi, da bo zjutraj zgodaj spet prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin h generalu, ki je ves ža-losten in plašen v smrtinih brid-kostih sedel v revni leseni hišici za mizo tako trdno zvezan, da je bil že ves višnjev; šest vojakov je stalo zraven njega na straži. General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: ,,Hra-ni ta prstar dobro in, ko piideš na Francosko, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj godilo in potolaži jo! Skrbela bo zate in ti povračevala tvojo zvestobo." Svetin vzame prstan in obljubi, da bi vse zvesto opravil, zraven pa reče: ,,Zelo se mi smilite, ker boste morali jutri umreti. Ce drugače ne more biti, vdajte se v božjo voljo. Vzemite skrivaj ta cekin, katerega sem imel v srajci za-šitega, da ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer, dajte ga voja-kom, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo na vašo srečno smrt. Prosite jih, naj tudi vam malo dajo. Če se napijejo, morebiti zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem ...." Zdaj je moral Svetin generala zapustiti in iti nazaj v svojo ječo.
Ko se je storila tema, pridejo drugi španjolski vojaki generala varovat. Med njimi je bil k sreči eden, ki je znal francosko go-voriti. General mu prijazno reče: ,,Ljubi moji vojaki, vi ve-ste, da me boste jutri ustrelili. Umreti moram, kaj mi pomaga denar! Tukaj imam še cekin, vzemite ga, kupite si dobrega vina zaiij, ker ste trudni in zde-
lani. Pijte na mojo srečno smrt in prosim vas, dajte tudi meni malo, da bom leže trpel."
Vojaki veseli kupijo dobrega vina, pijo, da so ves cekin zapili, tudi generalu dajo piti. Tova-riše, ki so zunaj hišice na straži bili, so vojaki noter poklicali in se napajali. Sčasoma so vsi po-sedli po kotih in zadremali, ker so se pogreli; mraz je bilo že takrat, bilo je to v adventu.
Ni bilo še polnoči, ko pride Svetin pod okno in malo steno poškreblja, okno pa je že bil general odprl. Svetin reče gene-ralu tiho na ušesa, naj pihne luč, ki je še malo brlsla. Ge-neral pihne in ugasne svetilko; tega nobeden vojakov ni opazil, ker so bili vinjeni. ,,Podajte mi roke, da vam vrvce porežem, s katerimi ste zvezani," pravi Sve-tin, ,,potem vzemite nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi na nogah in kjer ste zvezani; hitite, nožiček je nabruJen, da se medtem kateri vojakov ne zbudi."
Komaj je imel general proste roke, je vzel Svetinov nožiček in ko bi mignil, je porezal vse vrvi in vrvce. Ko je bil prost, zleze hitro v okno in Svetin mu zunaj pomaga, da se srečno zmaši skoz okno, katero je bilo precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla in nobeden vojakov ni nič slišal, vsi so spali.
General je hotel zdaj le teči in je vlekel Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: ,,Ne tako, nevarno je! Le počasi hodiva, Bog naju bo varoval, angel va-ruh naju bo spremljal. Če bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej bi vedeli, da sva uhajalca. Če pa pojdeva počasi, bo vsak mislil, da sva domača." In res je bilo tako. Več ko tri trume Spanjo-lov sta srečala, ki so sem ter tja hodili in pazili, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker sta pa počasi hodila in vsak en kol na rami nesla, jima nihče ni nič storil. Vsi so mislili, da sta do-mačavojaka.
Svetin je poprejšnji popoldan dobro ogledal, kje je voda naj-bolj plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje generala; dve uri sta tja hodila. Tamkaj reče Svetin generalu: ,,Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu, voda tudi ni ravno glo-boka, zdaj morava preplavati.
Ko pribredeta do kraja, je že pri kraju vode bil francoski vo-jak na straži in zavpil: ,JCdo je? " General ječe: ,.Tih bodi, da ne slišijo Španjoli, jaz sem vaš general; pojdi hitro klicat tovarišev, da mi pridejo po-magat iz vode."
Vojak je generala brž po be-sedi spoznal, tekel klicat tova-rišev, kateri so prišli z dolgimi drogovi, da so generala in Sve-_ tina iz vode izvlekli.