Spedizione in abbonamento postale gruppo 111/70 - Periódico mensile - Aprile 1979 pismapSsmopismapitmeip Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU 1979 LETO XXIII. - ŠTEV. 4 Poštnina plačana v gotovini -Skupina III/70 KAZALO Tone Bedenčič: VstalLKristus 49 Maks Šah: Odrešenik človeka - Redemptor hominis 50 Majda Košuta: Kraška Velika noč........................51 Lado Piščanc: V zelenih daljavah božje bodočnosti (XI.)......................53 Vinko Beličih: Tri pomladne 55 Andrej Kobal: Velikonočno darilo Chicagu .... 57 Pavle Merku: Žive besede v naših narečjih .... 58 Bruna Pertot: Samotarski južnjak - špargelj . . 59 Ivo Jevnikar: Drobci iz manjšinskega sveta .... 61 Pod črto: Meglena demokracija . . 62 Streli, sumi in dokazi . 63 Problemi: Še o slovenski zastavi....................65 Staro in novo o naravi in človeku.....................66 Martin Jevnikar: Slovenske povojne revije v Italiji (Most).....................67 Antena........................68 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Lu- dovik Ceglar)..............69 Ocene.........................70 Periodični znanstveni tisk na Slovenskem.................72 Na platnicah: Pisma, Čuk na Obelisku, Listnica uprave Zunanja oprema: Jasna Merku Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) tisk »graphart«, trst, rossetti 14 TUJEC PRIHAJA Pred nedavnim sem na nekem mejnem bloku v Sloveniji plačal globo 100 ND za prekršek čisto svoje vrste. Neki vestni miličnik me je namreč zasačil brez mednarodne oznake I na mojem avtomobilu. Skušal sem možu postave dopovedati, da moj »delikt« ni izviral iz nemarnosti ali celo iz špekulacije, saj tistih 500 ali koliko lir za nalepko vendarle premorem. Mislil sem, da me bo razumel, ko sem mu razlagal, da tiste nalepke nisem imel enostavno zato, ker se človek za določena opečateinja v zamejstvu pač ne puli. Pogledal me je kot Marsovca in nato brez pomislekov opravil svojo dolžnost... To so seveda malenkosti. Teda dokler ne zvem za en sam primer, da so tudi v Trstu naložili globo jugoslovanskemu avtomobilistu italijanske narodnosti, ker na avtu ni imel YU; dokler ne zvem, da tudi v Innsbrucku »zašijejo« Južnega Tirolca brez nalepke I — do tedaj bom pač vedel, da imamo Slovenci še en svojevrsten primat v posluhu za določene tančice. Sam vem, da sem po sili razmer pač »tujec«. Zelo svojevrsten pa je občutek, da prav v ma- tični domovini nekdo zahteva, da si ta status vpričo njega nalepiš tako-rekoč na čelo. Tisti miličnik je imel na videz moja leta. Teoretično je zato možno, da je bil kje v moji bližini, ko sem leta 1946 skupaj z drugimi ljubljanskimi dijaki ploskal Edvardu Kardelju, ko je odhajal v Pariz po pravico za Trst. No, zdaj, ko sem prišel iz Trsta brez I na vozilu, sva se pa spet srečala. Tovariš miličnik, a ni to štos? S. M. Spoštovani g. urednik, danes, ko sem dobil list GOSPODARSTVO, me je zbodla kričeča nedoslednost v -njem: uvodnik proglaša načelo, da je ZBMLJ-A NASE BOGASTVO, na tretji strani pa ponovno poveličuje OSIMSKI SPORAZUM, ki bo na veliko kradel prav slovensko zemljo. Kaj zamejci ne znamo šteti do pst? Tržačan SLIKA NA PLATNICI: Pomladni čudež, tokrat z letnico 1979 (foto Edi Žerjal) VESELO ALELUJO vošči svojim hrolcem, naročnikom, podpornikom in vsem slovenskim prijateljem doma in po svetu MLADIKA REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štcka, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. Posamezna številka Mladike stane 500 lir. Celoletna naročnina za Italijo 5.000 lir, podporna 10.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 100 ND, podporna 200 ND. Druge države 10 US dolarjev (podporna 30 US dolarjev). VSTALI KRISTUS Uteha ali bojazen Življenje! To skrivnost doživljamo prav na poseben način vsako leto v prvih pomladanskih dneh. V tem času je zahteva po življenju v vsakem bitju posebej poudarjena. Biološki del človeka celo močneje doživlja to stvarnost kot njegov zavestni del. Kolikokrat se to v življenju ponovi, ko v človeku odpove zavestna želja po življenju, ostane pa skrivnostna moč in dar biološkega utripa, ki se upira izničenju do zadnjega trenutka. Nikoli umreti. Vedno živeti. Je v to prastaro hrepenenje človeštva velikonočni dogodek prinesel kaj novega? Sicer pa se lahko vprašamo, ali je to res tako osrečujoče? Mar ni istočasno tudi strah? Ali ni morda smrt večja uteha? Odvisno za koga, bi kdo dejal. Toda ali res samo za nekatere? Je človek sploh pripravljen na tako vstajenje, kakršnega prinaša Kristus? Si tako vstajenje sploh želi? Na prvi pogled se človeku res dozdeva, da ljudje hrepenijo po vstajenju, po večnem življenju. Toda kakšnem? Tukaj je ves problem. Ljudje si želimo življenje po naših željah, po naši podobi, podobi, ki smo si jo sami ustvarili. Z drugimi besedami: vsi lepi dogodki, spomini, lepa doživetja, zakladi tega sveta naj bi sestavljali to bodoče življenje. Tako prenašamo svojo preteklost v prihodnost, iz česar pa končno sledi dolgočasje. Zato toliko ljudi ne veruje in si ne želi posmrtnega življenja. Drugi ne vedo kaj z njim, ker se boje, da jim bo dolgčas. Takšno pojmovanje vstajenja nas povezuje s pojmovanem posmrtnega življenja, ki so ga imeli in ga še imajo primitivni narodi. V grobove so dajali ljudem tiste stvari, ki so jim bile v življenju najljubše. Za njih posmrtno življenje ni bilo nekaj novega, ampak nadaljevanje starega. Če tudi mi tako mislimo o našem posmrtnem življenju, smo zelo daleč od pojmovanja, ki ga je s svojim vstajenjem prinesel Kristus. To, kar nam je prinesel Kristus s svojim vstajenjem, je nekaj izrednega, fantastičnega, za človeško misel nepojmljivo. Nekaj strahotno radikalno novega. Jedro vstajenja je v Besedi božji — vse delam novo —. To ni več prenašanje preteklosti v prihodnost, temveč popolni prelom med starim in novim. Šele sedaj zažive v človeštvu resnično nove perspektive, neskončna obzorja. V Kristusovi misli se zato stalno ponavljajo misli kot: ne nabirajte si zakladov na zemlji, novo rojstvo v duhu in ognju, umreti staremu človeku. Da! Potrebno je umreti željam, spominom, mesu, za tisto enkratno, popolnoma novo, novo nebo in novo zemljo. Znano pa nam je, da ljudje raje žive od preteklosti kakor od prihodnosti, čim starejši so. Zato Kristusovo vstajenje prinaša strah. Strah našemu egoizmu. Zato se ga ljudje otepajo in si ga ne žele. Raje hočejo živeti v svojem malem, vase zaprtem svetu, v svojem bednem jazu. Kdor sprejema Kristusovo vstajenje, bi ga to dejstvo moralo preoblikovati. Morda pa prav zaradi zahtev, ki jih prinaša velikonočna skrivnost, človek ne sprejema Kristusovega vstajenja. Vstali Kristus bi nas moral preoblikovati, spremeniti naše mišljenje. Nismo mu dopustili njegovega ustvarjalnega preoblikovanja. Raje smo ostali v poganskem pojmovanju posmrtnega življenja. Enostavno, ker bolj godi našemu samopašnemu jazu. Da bi nam bilo lažje, smo iz Kristusovega vstajenja naredili uteho. Zakaj? Ker se Kristusovega vstajenja bojimo, bojimo z njegovimi zahtevami in radikalnostjo odpovedi — križa. TONE BEDENČIČ Prvo poslanica papeža Janeza Pavla II. Odrešenik človeka - Redemptor hominis »V božjem in človekovem imenu, spoštujte svobodo in pravico.« Prva programska poslanica papeža Janeza Pavla II. REDEMPTOR HOMINIS - ODREŠENIK ČLOVEKA z dne 4. marca 1979 je naravnana na prihodnost proti letu 2000. Za jubilejno leto 2000, za novi advent si postavlja papež Wojtyla vprašanje: »Kako in po kateri poti naj hodimo, da bomo približali svet, ki mu groze naraščajoče krivice in tehnični napredek, Očetu - Odrešeniku, Očetu prihodnjih vekov.« To je osnovna in trajna misel tega dokumenta, najdaljša programska poslanica, ki jo je doslej kak papež popolnoma posvetil človeku v vidu odrešenja. Na poti, ki povezuje Kristusa z vsakim človekom, ne sme nihče ustavljati ne človeka, ne Cerkve. Začetek papeževe poslanice »ODREŠENIK ČLOVEKA«, prvič naslovljena ne le na škofe, duhovnike, redovnike — na vse ljudi dobre volje, na sinove in hčere Cerkve, je posvečena spominu poslanice papeža Montinija ECCLESIAM SUAM, s katero je Pavel VI. odprl Cerkev v dialog s svetom. Razsvetljena ob pomoči svetega Duha — pravi papež Janez Pavel II. — se Cerkev vedno bolj zaveda svojega božjega poslanstva in svojih človeških slabosti. V poslanici ni ničesar, kar bi segalo izven učiteljske službe modernega časa. Poslanico je v celoti napisal pa- pež sam v poljščini že novembra meseca. Deli se na štiri dele in ti na dvaindvajset poglavij, ki razpravljajo o dediščini drugega vatikanskega koncila, o prejšnjih papežih, o skrivnosti odrešenja, o položaju človeka v sodobnem svetu in o poslanstvu Cerkve na pragu drugega tisočletja. Osnovno načelo je v tem, da Cerkev ni vezana na noben politični sistem, da je v službi človeka, in to vsakega človeka, ker je človek subjekt Kristusovega odrešenja ne glede na različnost vere, temveč kot dejanski in resnični zgodovinski človek. Ves tretji del poslanice poudarja človekove pravice do svobode, tudi verske, ki jo papež Wojtyla postavlja nad vse svoboščine in temelji na resnici in dostojanstvu človeka. Položaj človeka je danes kritičen in papež razpravlja o tem na široko z vrsto sklicevanj na razne izjave. Kljub ogromnemu znanstvenemu in tehnološkemu napredku ogroža človeka prav to, kar proizvaja, to je sad njegovega dela, njegovih rok, še več, delo njegovega uma, njegovih teženj in njegove volje. Zato živi današnji človek v vedno večjem strahu, ker lahko njegovi proizvodi postanejo sredstvo in orodje nepojmljivega samouničenja. Nezadržano se v svetu stopnjujejo pretirani nacionalizmi, ki duše pravo domovinsko ljubezen, raste težnja po gospodarjenju nad drugimi, nezadržno potrošništvo določene družbe raste, medtem pa drugi trpe glad in mnogi umirajo zaradi pomanjkanja. Novim državam ponujajo moderno orožje in uničevalna sredstva, ki jim niso potrebna v obrambo njih zakonitih pravic in njih varnosti, temveč so sredstva šovinizma, imperializma in novega kolonializma najrazličnejše vrste. »V imenu božjem in v imenu ljudi, ne ubijajte, ne pripravljajte ljudem uničenja, mislite na svoje brate, 'ki trpe glad in revščino, spoštujte dostojanstvo in svobodo vsakogar.« Papež Janez Pavel II. poudarja, da je etika nad tehniko, človek nad stvarjo in duh nad materijo. Omenja tudi ekološko vprašanje in predlaga, naj bo izkoriščanje Zemlje smotrno in načrtno; papež razlaga pomen, ki ga je Bog določil, ko je postavil človeka, da gospoduje Zemlji. Dalje govori papež v poslanici o zborni vlogi škofov, o verski svobodi, o spoštovanju drugih ver, ekumenizmu in zavrača vsakršen triumfalizem Cerkve. Pravilno je, da je Cerkev ponižna, a tudi kritika mora razumeti svoje meje ... Prvi uradni dokument — poslanica papeža Janeza Pavla II. — je naletela po vsem svetu na prijazen sprejem in živahne komentarje. MAKS ŠAH MAJDA KOŠUTA |\|@veBonow®la Kraška Velika noč Cerkveni zidovi dihajo kadilo. Razvita bandera se dvigajo ob straneh črvivih klopi s svojimi zlatimi barvami pšeničnega klasja, škrlatnimi srci in ranami svetnikov, v sinjini morja, po katerem brodi globoko sklonjeni sveti Krištof. Strežniki zvončkljajo pravočasno in ubrano. Prav nič se ne prepirajo, kdo bo zvonil. Nihče ne slači drugemu krilca, grabi po tuji razkuštrani grivi ali pa kaže osle prijatelju tam nekje v drugi klopi pred oltarjem. Pridni so in ubogljivi kot nikoli drugače v letu. V drugih, navadnih nedeljah jih samo pretnja mežnarjeve gorjače pripravi do tega, da poskrijejo svoje rdeče jezičke, znak medsebojnega prezira in jeze, in ne vzbujajo zgražajočih se vzdihov starih pobožnih ženic. Mašnik se priklanja in slovesno moli. Nekaj posebnega je v vsakem njegovem gibu, peti besedi. Ljudje se drenjajo v klopeh z oblekami, ki mehko zaudarjajo po sivki, starih skrinjah in omarah ali po mestnih trgovinah in šiviljah. Po starem in po novem, po slovesnem. Velika noč se oglaša iz zvonika z velikim zvonom. Mežnar z vso silo mišičastih rok, izurjenih v boju z morjem in skopo kraško zemljo, vleče za vrv, da veliki zvon polni nebo in zemljo s svojim čistim, mogočnim zvenom, ki se lahko sprosti samo za velike praznike. Velika noč, kakršnih ni več že dolgo let. Strežniki so zrasli v može ali pa še kot mladi fantje obležali v Afriki ali v ruskih stepah. Veliki zvon je odšel z njimi, prelili so ga v top. Velika se je čutila tisto leto v obleki starejše sestre; mati so jo nekoliko prekrojili zanjo. Bila ji je nekoliko prevelika, ker »bo pač še zrasla in ni samo ona pri hiši. Kam bi pa prišli, če bi morali vsaki izmed njih kupovati vedno samo nove obleke in metati denar skozi okno, ko ga imajo toliko, da ga mnogokrat ni niti za polento in močnik.« Vse obleke, kar jih je dobila od svojega rojstva dalje, so ji bile vedno prevelike. Letos je ni toliko motilo, tudi če je bila obleka nekoliko prevelika. Mnogo solza je že požrla na skritem, ker se ji je zdelo, da vsi kažejo s prstom za njo in njenimi siromašnimi, spranimi podedovanimi oblekami, da se vsi smejejo njeni revščini. Potem pa je videla, da tudi Pepka, Zel-ka in Marička nosijo prelcrojene obleke svojih sester in mater, in ni je bilo več sram. To pot je bila celo ponosna na prekrasno rožnato barvo in drobno bele cvetke, ki so bile posute vsepovsod. Malo si je privihala rokave, ker so bili res preveliki. Tako je bila videti še bolj imenitna, ko je čakala tam, da se je uredila v vrsto prerivajoče se mase otrok, ki so vsi hoteli biti prvi. Šele nato je tudi ona stopila proti oltarju k ofru, počasi in umirjeno, kot je videla, da delajo druge, ki z vsakim gibom skušajo poudariti svoja cvetoča telesa, penečo se mladost in nove obleke. Tudi najrevnejša izmed njih, sirota Kolmanovd Tončka, ki se je potem izgubila v Ameriki, je pre-naredila staro obleko, da se je zdela kot nova. Počasi so stopale, s sklonjenimi glavami, izpod svilenih še-lestečih rut pa so jim oči spogledljivo pobliskavale proti fantom. Skušala jih je posnemati, proti fantom pa se ni niti enkrat ozrla, ker jo je bilo sram kot tatico, ki so jo zalotili z ukradenim predmetom v roki. Hotela je biti velika. Verjetno je bila smešna, toda takrat se je sama sebi zdela zelo imenitna, da stopa v vrsti z odraslimi dekleti proti koru, da so jo sprejele medse brez posmehovanja in hudobnega zbadanja. Odraslo dekle je, ni več otrok, kot hočejo mati, da bi še bila. Morda ni prav odrasla, toda »skoraj« odrasla gotovo, saj je pela v zboru odraslih in ne več z otroki. Po maši je morala oblezti vse sorodnike, ker se tako pač spodobi. Povsod so ji odrezali kos presen-ca in pince, tako da je skoraj nasitila svoj večno žlobudrajoči želodec. Nasvete o pridnosti in marljivosti, s katerimi so ji hoteli vse zabeliti, pa je kar mimogrede pozabila, saj so bili vsi enaki, kot so bile vse enake kuhinje, v katere je stopala; nizke, zakajene, očiščene zaradi velike noči, toda polne neke stoletne umazane teme, ki bi jo lahko spralo samo sonce, ne pa še tako vroča voda s sodo. Ubogati mamo? Saj jo že uboga! Ne potepaj se! Saj se že dolgo ne lovi več po hribu z vaško otročadjo! Mami pomaga doma in včasih gre tudi z njo v Trst in sama nosi svoj plenil• do Rusega mosta. Letos je sama spletla in prodala preko petsto palm! Kaj pa mislijo? Velika je že! Nazadnje je stopila še k svoji birmanski botri v veliko belo hišo sredi trga. Morda je bila res odrasla, toda ne toliko, da ne bi na vogalu za trenutek postala in skrpucala skupaj dovolj poguma za vstop pred tisto visoko, koščeno ženo. Od nekdaj je čutila do svoje botre neki poseben strah, pomešan s spoštovanjem. Ta botra je bila tako različna od drugih mater, črnih neslišnih prikazni, ki so zaživele samo na trgu pred plenirji rož, dišavnih rastlin in rib, ki jih je bilo treba prodati. S šibo in hudimi besedami so znale groziti otrokom, pred pijanimi možmi pa so bežale v hleve in na podstrešja ali pa sklonile glave kot pred oltarjem pri povzdigovanju. Vse enake so bile, tudi njena mati. Nuna Tona pa je izstopala iz tiste vrste ponižnih mravelj, do mozga izpitih in zgaranih. Bogata je bila, ni ji bilo treba vstajati ob treh in z Žakljem in srpom krasti trave po tujih paštnih, ona je imela velike ograde, kjer so Tolminci in Benečani kosili za njen denar, tudi pred pijanim možem ji ni bilo treba bežati nikamor, ker je bila vdova. Moža ji ni vzelo morje, ampak španska, tudi če je bil zdravnik vsak dan pri njem in je župnik bral veliko maš za zdravje pri njihovi hiši. Ostala je sama, toda črnina ji je dajala še večjo pomembnost, sploh je nisi mogel primerjati z drugimi, ki so bile v črnem še bolj brezimne kot prej. Ona je bila nuna Tona. Človeka je gledala vedno v oči, da ga je bilo kar strah, da bo iz njega izgrebla tudi skrivnosti, za katere celo sam ne ve, da so skrite v njem. Celo odrasli moški so drugače ravnali z njo kot z ostalimi ženskami, z večjo spoštljivostjo, kot s sebi enakim. Misel na vse tiste dobrote, s katerimi bo botra poplačala njeno jecljajoče voščilo, jo je le toliko o-hrabrila, da je stopila s tresočimi se koleni v tisto ogromno belo kuhinjo, kjer se je vse tako svetilo in bleščalo v 'snagi in redu, od skril na tleh do medenine na zidu, da ti je kar zamigljalo pred očmi, ko si vstopil, navajen, da te je najprej zaščemel v očeh jedki dim z ognjišča. Ne, pri botri so imeli krasen zidan štedilnik, niti sledu ni bilo o dimu, ki je bil že skoraj del njihove domače kuhinje. Pod pokrovkami je na štedilniku veselo brbotalo velikonočno kosilo. Celo na štedilniku je vladal red: na sredi velik jušni lonec, na levi kozica s krompirjem, na desni kozica s hrenom. Še nekaj manjših posod je bilo okoli, toda ni mogla ugotoviti, kaj naj bi bilo v njih. Pa kako svetla je bila njihova kuhinja, zelo svetla, z velikimi okni. Vsako je bilo veliko za štiri njihova. Botra je bila taka kot vedno: stroga, skopih besed. Ponovil se je isti obred kot ob vsakem prazniku. »Zrasla pa si, zrasla, odkar sem te zadnjič videla.« Videla jo je o božiču. »Saj boš lahko kmalu šla služit. Kar k meni pridi, ko boš iskala delo. Če pa hočeš v mesto, te bom že jaz priporočila. Suha pa si, suha«, je slednjič zaključila in ji stisnila v roke kbs pince in bogato nadevanega presenca, vsega skupaj je bilo za toliko, kot je prej dobila pri vseh ostalih. In čudo, iz koška na mizi ji je dala tudi pirh, živo rdeč pirh, pravi pirh. S suhimi usti je iztisnila svoj »Bog lonaj« in počasi kot v sanjah stekla ven iz tistega kraljestva omamnih vonjev in dišav: lovorja z živce, rožmarina z jagnjeta, gnjati, ki se je pekla v peči. Imela je pirh. Rdeč! Kot z razglednice. Ni šla takoj domov. Skrila se je na hribu v grmih, kjer so še lani kot otroci imeli »hiško«. Pazljivo se je usedla na kamen, ki je bil še lani miza, da ne bi umazala svojega čudovitega krila. Grmičevje je migotalo okrog nje v svojih novih brstih, ki so v soncu in v lahnem vetrcu rasli skoraj iz trenutka v trenutek. Počasi je topila v ustih tiste nebeške slaščice. Kako je mehka pinca! Koliko nadeva je v presencu! To so predokusi velike noči. Lepše je samo, ko kadilo ovije bandera in vso cerkev v slovesne zavoje in se ji zdi, da sploh ni več v domači vasi revščine, ampak je nekje daleč, daleč, kjer pijani očetje ne pretepajo premraženih in objokanih ma- ter in otrok pozno v noč. Tam so vsi ljudje lepo oblečeni in dobri in srečni. Kako hrustljajo pinjole pod zobmi! In skorja, skorja, to je čudo! Tako lepo rumeno zapečena, kar sveti se. Ni zažgana kot materina in tudi v sredini kljub temu ni surovega testa. Vse je lepo prepečeno. Prelepo je bilo tako čepeti in na samem opazovati vas, ne da bi jo kdo videl. Hiše se naslanjajo druga na drugo kot pretrudne starke, izmučene v dolgem boju z burjo. Beli kamni težko čepijo na plesnivih korcih. Pomlad jim ne pomeni ničesar. Topo se sončijo v pomladnih žarkih. Iz dimnikov se belo kadi, slovesno, kot vse, kar se godi na ta dan. Vse je praznično, celo oblaki na nebu. Ostal ji je še pirh. Lep, prekrasen! Rdeč kot kri. Ne, še bolj rdeč. Tako rdeč, kot so lahko samo velikonočni pirhi. Skoraj bala se ga je dotakniti, tako je bil lep. Ostala bi tako, z glavo oprto na roke in gledala tisti prekrasni pirh. Do kdaj? Tudi do drugega dne, če je ne bi bilo strah pred temo. Krasen je ta njen pirh! Kar načuditi se mu ni mogla. Sama sebi se je zdela imenitna. Imela je ognjeno rdeč pirh. Katera od sester se bo lahko pobahala s takim? Nobena nima tako stroge in tako imenitne botre. Saj ji odpusti, da je tako stroga in je nikoli ne poboža kot Cvetkina ali Anina, a prav gotovo ne bo nobena imela tako lepega rdečega pirha. Začutila je pomlad v vsakem vlakencu, tudi v tistem, ki mu pravimo srce in je zadnje čase uganjalo neumnosti, kadar je zagledala sosedovega Lada. Sezula si je preozke čevlje in bele nogavice in kar bosa stekla po travi proti domu. Saj je velika noč, saj je že pomlad. Kako je uživala ob zavistnih obrazih sester. Nobena ji ni rekla, da ima lep pirh. Od same zavisti je niso niti vprašale, kje ga je dobila, samo da jim ne bi bilo treba priznati, da je ona dobila res izredno darilo. Kaj šele, da bi rekle, da je prekrasen, da česa lepšega še niso videle. Zavist jim je silila iz oči, se jim razlivala po obrazih in jim kisala poteze. Nobena se ni mogla pobahati s čim podobnim. Njihove botre niso bile tako bogate kot njena. Čutila se je dvakrat bolj pomembna kot druge: zaradi botre in zaradi pirha. Med kosilom kar ni mogla odmakniti oči od njega, postavila ga je pred svoj krožnik, da ne bi zavist zavedla katere izmed sester, da bi ji ga izmaknila, ali pa še hujše, razbila. Sploh ni okusila tistega, kar naj bi bilo velikonočno kosilo: vodena juha z osamljenimi rezanci, meso, ki je bilo trdo kot usnje, in voden krompir. Mikalo jo je, da bi ga pojedla, pa se je zadovoljila s tem, da je sanjarila, kakšen okus ima. Gotovo je to posebno jajce, ko je tako lepo rdeče. Ne, ne, to ni navadno jajce. Pa je le bilo navadno jajce. Jedla ga je z radičem in solzami, ker so ji ga mati vzeli in ga naredili z radičem za velikonočno večerjo. Kot čisto navadno kokošje jajce! LADO PIŠČANC II zelenih daljavah božje bodočnosti DNEVNIK XI. Ti, hrepenenje, si bilo kakor svetla luč, 'ki nam je tolažeče svetila na vseh bridkih 'in pre-bridkih postajah naše poti. In zdaj smo priromali do zadnje postaje. Tebi, o Bog, naj bo izrečena na tem mestu iskrena zahvala! Te dni pa je prišlo še do nečesa drugega, kar mi je vlilo novih moči, novih stremljenj, novega upanja in nove vere v bodočnost. Bili so časi nekako pred osmimi 'leti, ko sem še otrok pisal prve pesmice. Okorna in trda je bila moja beseda. Misel in oblika še nista mogla v zaokroženost. Takrat smo pač kovali! — No, polagoma je v srcu začelo kliti vedno globlje in lepše. Polagoma sem se zavedal, kaj je ustvarjanje in kaj je poezija. Spoznal sem se z L. Kocjančičem in oba sva se začela medsebojno spodbujati. Vse močnejšo spodbudo pa sem dobil pni I.J. Bilo je 30.XI.1930, ko sem menda prvič stopil k njemu iin mu nesel tri svoje poezije. Zanje sem požel hvalo, kot si je nisem niti od daleč pričakoval. Od tistega dne do danes je bilo mnogo dela in truda. A tudi moj pogled v življenje je postajal vedno širši in globlji. Življenje me je kovalo in klesalo in občutil sem bolečine, a tudi sladkosti. Moje bivanje v tujini je bilo za moj razvoj pomembno in od- »Bled, pod kraljevim dvorcem, 30. avg. 1936.« ločilno. V samoti mi je pesem pela še lepše. Oklenil sem se je s še večjo ljubeznijo. To je bilo v poletju 31. in 32. leta! — Z veliko ljubeznijo in vnemo sem tudi prebiral pesnike. Začel sem z Župančičem (V zarje Vidove in Mlada pota). Ti dve zbirki znam malone na pamet. V Župančiča sem bil zaljubljen z vsem srcem in v tistih časih mi je bil najlepša, najsvetlejša in največja zvezda na pesniškem svodu. Potem sem prebiral ostale moderne pesnike (V. Voduška, A. Vodnika, Pogačnika, S. Kosovela, Kocbeka), ker moje vodilo je bilo, biti vedno na tekočem o sodobnem pesniškem ustvarjanju. Iz gimnazijskih let mi je ostalo tudi to dobro, da nas je naš g. prof. slovenščine 1) naučil slovniško precej čist jezik. Nove spodbude in veselje pa sem dobil v poletju 1935, ko sem se pobliže spoznal z nemirnim duhom St. V. 2) On mi je še bolj razširil obzorje in me prepričal, da moje pesmi niso ravno prav slabe. In zdaj čutim iz dneva v dan vedno globlje, kako se pesem sidra v mojo dušo. Čutim, da mi je vedno dražja. Kako bi mi bilo dolgčas, ko bi ne imel pesmi! 3. aprila 1936 Te dni se moje odločanje izteka v gotov sklep, da v prihodnjem poletju ne pojdem na planino. Da bi bival pri P.ih, mi je nemogoče. Da pa bi ostal pod lanskim vodstvom, mi moja tenkovest-nost zaradi vsega, kar se je pripetilo, ne dovoljuje. Pred dnevi se je vrnil Ličen s Koroškega. Nekoliko zbegano mi je rekel, da me pozdravljajo P.i in da je gospodova sestra vprašala, ali sem morda P.im 'katerikrat kaj pisal. Vendar pa iz njegove zbeganosti ne morem preveč sklepati, ker je tudi po značaju takšen. Vsekakor pa je tudi to poročilo zanimivo. Jok mi je pisal pred dnevi iz Padove, ali še mislim priti za veliko noč v Ukve. Pravi, da bi se rad nekaj z menoj pogovoril. Na planino mislim zelo pogosto in pri srcu mi je hudo. Tako rad bi jo užival in tam v miru v tistem pravljično lepem kotičku pel po svoje. Bolj, mnogo 'bolj kot peta pesem •— zlasti tako hrupna kot je bila lansko poletje — mi je draga moja pesem. Za leposlovno delovanje sem pripravljen žrtvovati svojo muzikalično zmožnost. 1) Dr. Anton Kacin. 2) Skoraj gotovo gre za Stanka Vuka. VELIKONOČNE POČITNICE OD 12.IV.1936 DO 21.IV.1936 Že veliko pred počitnicami sem mislil 'nanje kot na lepo oazo, 'kjer se bom odpočil in se napil dobre studenčnice. V lemenatu mi je bilo čudno, čutil sem se samega in dnevi so tekli mimo v mučni enoličnosti. V zadnjih počitnicah sem vendar enkrat po dolgem času — po dobrih sedemnajstih mesecih — videi svojega očeta. Njegovo blažilno dlan sem vse lepše občutil sedaj kot pa takrat, ko sem stopal v lemenat in mi je bilo v duši tako čudno nemirno. Videl sem očetov obraz in njegove dobre oči. Še globlje sem spoznal, kako so lepe. Videl sem v njegovo trpljenje in še globlje spoznal, kako silno je zarisana vanj velika misel, kakor če bi jo bil vžgal angel z žarečim železom — Bog! V Renčah pa sem dobil tudi svojo staro znanko z rovtarske strani in njena bližina mi je dobro dela in blažila mojo razbitost. Silno bi me bolelo, ko bi spoznal, da se varam in da mi je bila njena bližina nekako v kvar. V počitnicah sem se v njeni družbi razvedril in nasmejal, kar mi je že mnogo mesecev manjkalo. Rovtarske Atene, njene zanimivosti in posebnosti so bile na dnevnem redu zlasti pri mizi. Zelo rad in s slastjo sem poslušal njeno govorico, polno šaljivosti in mikavne preprostosti. Ne vem, ali govore v Rovtah vsi ljudje tako prijetno. Jaz prevečkrat čutim, kako se mi zapleta jezik 'in kako pusto vsakdanja je moja govorica. V počitnicah sem bil razmeroma miren in vse, kar je v moji duši temnega, je spalo globoko spanje ... To je bila tvoja bližina! Po vasi sem imel zelo malo ali nič opravka in tudi to je bilo dobro. »Lemenatarji: vrt goriškega lemenata. 1937.« Lepe spomine imam na velikonočni ponedeljek, ko smo bili na Krasu v Temnici in ko sva bila teden pozneje s stricem v Trstu. Zlasti ko smo hodili po Trstu, je bilo tvoje veselje veliko. Morje ti je še posebej ugajalo in najraje bi kar tam ostala, na tisti rdeči klopci, in prisluškovala uspavajočemu pljuskanju. Ko smo popoldne čakali, da odprejo stolno cerkev Sv. Justa, je začelo prav na drobno rositi in kmalu so začele kepat i težke, redke, kaplje. Ko smo se vračali z griča Sv. Justa, si mi razodela, 'kako si se bala zlasti zaradi strica, da bi začelo resno deževati: v cerkvi si celo zmolila očenaš za lepo vreme. In lepo vreme je res prišlo: nič več ni deževalo. Vsi trije smo se vrnili iz Trsta zelo veseli in dobre volje. Čutili smo le eno, da je dan prehitro prešel. Zlasti ti si to občutila. V vlaku si mi v svoji prisrčni melanholiji ob slovesu rekla, da Trsta ne boš videla nikoli več. Pa še nekaj mi je pri tebi ugajalo. Rekla si, da je v Trstu lepo, a da je najlepše v Loki. Ko smo zvečer pešačili proti Renčam, smo vsi trije občutili, da bi bili morali ostati v Trstu več časa. Večerjali smo z veliko slastjo in menda ni nič ostalo. Celo ti si jedla več kot ponavadi, čeprav smo se m'i norčevali iz tebe, češ da te je sram jesti. Zdaj sem zopet v lemenatu in gledam z domotožjem na dni, ki sva jih skupno preživela. Prekratki so bili. Mogoče si nisva povedala niti polovice tega, kar sva si oba želela povedati. V zadnjih dneh mislim, kako bi prišel pogledat k tebi v Rovte. Mogoče pa se mi sanja res uresniči! Z moje strani ni več zaprek. Poskusil bom. Tu v lemenatu je pusto in enolično. Menda tiči prav tu vzrok moje zamišljenosti. Saj je tam zunaj v božji naravi tako lepo in prijetno zlasti zdaj na pomlad. Te dni berem 'Murna in njegove pesmi o kmetih, poljih, gozdovih in božjem stvarstvu dojemam bolj s srcem kot z umom. Pa bo že prišlo poletje — tista moja čudovita poletja ... 29. aprila 1936 Opoldne me je obiskal Jok na poti iz Koroške v Padovo. Šel je z nami na sprehod in naredil naš razgovor napet in zanimiv. Na Koroškem je vse ostalo pri starem. T. je zdaj v službi pri neki zdravnici v Trbižu. Ker V. hodi tja k nekemu zdravniku, ljudje, 'kot pravi Jok, vidijo preveč in brusijo jezike po nepotrebnem. Manica je postala zaradi te zadeve mrzla do cerkve in ne zahaja več vanjo. Jok me je prosil, naj ji zato pišem kako dolgo pismo. Ona še vedno pravi, da bova morala v počitnicah z Jokom na planino, kjer naju bo negovala kot mamica. Seveda, ona vidi le sebe in kar ji je najbližje. Joku je bilo hudo, ko sem mu povedal o svojih načrtih za poletje, četudi tega na zunaj ni pokazal. Hudo mu je bilo tudi, ko sem mu po- TRI POMLADNE JAGNED Gole so mi še veje, gol vršič, kos pa zasluti napete brste: sede nanj, zaziblje se, zapoje — že mi vre sok v premrle prste. Sonce me vsako jutro prej posrebri, vsak večer kasneje pozlati ... čutim trepet svojih listov, srečni drget korenin. Vihra edina me more izruti, zlomi lahko me le strela iz višin. Kam je odšel prisojni hrib? Komu cveto, diše velikonočnice pod trt j i ? Skoz ves svet sijejo, brenče čebele na tistih cvetih ... izza bolečin, krvi im 'hrupa srce medjii v tipalkah upa im žrla počasneje šteje utrip. JUNIJSKI DEŽ Brezkončni dan dehtenja lip, molčanja trav, strmenja 'klasov ■—• im vriski ptičjih grl od blizu in daleč ves dolgi dan v anteno mojega srca. Razžarjeni obraz, in čelo in teme dobrotni oblak zagrinja v čar pozabe. Na vse, kar vem, kar pomnim, kar boli me, prihaja sladki dež: da me izmije in pomiri, te dolge luči reši uboge oči. vedal svoje mnenje o ostalih štirih članih našega kvinteta. Zelo lepo bi bilo po njegovem, če bi prišli vsi na planino. S tem bi dobrodejno vplivali na V. 30. aprila 1936 Dobro, zdravo razpoloženje, ki sem ga prinesel iz Renč, traja še vedno. Še vedno je v meni jasno in veselo. Le da bi bilo z mojim telesnim zdravjem bolje! Nekaj moje nezadovoljnosti mora izvirati tudi odtod. Te dni se učimo pevskih točk za akademijo, ki bo 12. maja. Vse pa se mi zdi tako strašno mrtvo, da bi zbežal iz sobe in se razjokal. 3. maja 1936 Strah me je pred — lepoto! Ob posebnih urah to izrazito čutim, ko da bi se prebudilo v meni nekaj silnega, nekaj očarljivega in veličastnega, 'kar je premočno za človeka. Strah me je pred lepoto zato, ker se bojim, da bi me omamila njena zunanjost. Pa vendar: ali ne bi bila zame mogoče največja tragika, ko bi svoje najgloblje razmerje, 'ki me veže z Bogom, zamenjal z mrzlim pietizmom, ki bi se naslanjal zgolj na lepoto idej, resnic in bogoslužja? 8. maja 1936 Danes sem dobil pismo iz Rovt. Prišlo je nepričakovano, čeprav sem ga podzavestno pričakoval. Pismo mi je zelo dobro delo in bil sem nemalo potolažen. Ni mi pa bilo vse prav, kar mi je bilo v pismu sporočeno. Iz njega sklepam, da so moje pismo in pesmi brali tudi drugi. In to mi je strašno sitno ... Sredi maja 1936 Te dni imam zopet čudne in težke sanje, ki me utrujajo in ubijajo. Ono noč se mi je sanjalo o pokopališču. Veliko je bilo in lepo. Čezenj je sijala luč, ki ni bila ne svetla ne temna in ¡ki je bolela. Pod starimi cipresami so se belili pol sivi spomeniki. Hodil sem od enega do drugega in prebiral napise. Vse se mi je zdelo kot ¡pravljica iz davnih dni mojih otroških let. Napisi pa so bili prav častitljivi. Tu je počival sam kralj Matjaž, kralj ogrski, junak, kakršnega v njegovih dneh zemlja ni poznala. Čudil sem se temu, saj sem bil nekje bral, da čuje nekje pod neko goro, pod Peco ali pod Konjiško goro ali pod Krimom. Tu pa je bilo zapisano, da je umrl ... Šel sem dalje in videl spomenik Petra Klepca, star je bil in povešen. O, Peter Klepec, kakor ob tvoji žalostni zgodbi mi je postalo hudo tudi ob tvojem spomeniku! Šel sem dalje in prišel do spomenika Matije Gubca: pokojnik pod njim je bil pretrpel grozno smrt. Tako sem hodil od groba do groba, bila jih je skoraj nepregledna vrsta, počasi in s strahom sem 'bral imena davnih junakov, trpinov in puntarjev. Polagoma pa so postajali spomeniki vse bolj beli in tudi grobovi so bili bolj sveži. Pri zadnjih se zemlja še ni bila polegla. In dosti je bilo grobov, oj dosti! Tam ob koncu pa, kjer so se grobovi končali, sem videl zevajoče jame in ob njih sveže, še kadeče se kupe komaj izgre- 17. januarja 1937 bene prsti. Natanko sem videl, 'kje bo moj in kje bo tvoj grob. Tam sem postal 'im v svoji duši sem bil globoko žalosten. Takrat pa so težka pokopališka vrata zaškripala in skoznje se je prevalila neka čudna stvar. Razdelila se je na dvoje in se postavila v oba pokopališka kota. Med oibema deloma je bito nekaj kot vrv. Napela sta jo in potegnila im že ni bilo več pokopališča, ampak lep in gladek travnik. Začeli so prihajati 'ljudje v gručah in z njihovih obrazov je sijalo vihravo razpoloženje. Tudi njih obleke so bile veseljaške. Za njimi so prišli še okrašeni muzikantje in nato se je začelo rajanje ... 24. maja 1936 Ne vem, ali moje mnenje odgovarja resnici: mogoče se motim. Napišem pa, kako sem na stvar gledal jaz. Danes zjutraj nam je rnons. rektor v cerkvi omenili, da bodo v teku dneva dvakrat vaje za pesem, ki jo bomo peli v Vatikanu pred sv. očetom. Mrmranje in protestiranje, češ da smo dovolj zaposleni s šolo in s profesorji. Nezadovoljnost je bila pri pevcih splošna, kot je zglledaio. Mogoče bi ta ali oni ne dvignil glasu, ko bi tudi tovariša na desni in levi molčala. Tudi oba tovariša, ki sem ju imel ob strani, sta protestirala. Jaz sem kljub temu molčal. Nista pa bila mojega rodu. Mislim, da bi se iz ljubezni do sv. očeta lahko vsak malo žrtvovali. Ta odpor pa razodeva precej čudno razmerje do njega. Sicer pa ni to prvi dogodek, ki je to pokazal. Do takšnega odpora je prišlo že pri izbiranju pevcev za pomnožitev navadnega zbora. Mislil sem, da bo pri fantih v tej stvari več navdušenja za sv. očeta. »Pod Mangartom ob Belopeškem jezeru. 8. avg. 1937« DVIJE PTICE (1845) Zabludila morska ptica u daljine kopne zemlje i sesrula kosovicu, gdje v gaju slatko pjeva. »Kako moješ pjevat tužna u pustinji ovoj suhoj, gdje ni kapi vode nema?« »Pjevati i moji stari u listóme ovom gaju.« Domovina kakva bila, rodenom je sinku mila. Peter Preradovič 18. januarja 1937 Sinoči po večerji sem zopet govoril z Mirkom 1) o najrazličnejših zanimivih stvareh, kakršne nama nikoli ne zmanjkajo. Govorila sva o zunanjih težavah pri novih mašah. Jaz sem mu govoril o vtisih, ki sem jih odnesel od obiskov pri g. Mari in pri komponistu Premrlu. Mirko mi je pravil, kako je g. X. navezan na Brda in kako mu je zadnja leta težko, ker jih ne more več obiskovati. Spominja pa se jih zlasti ob velikih cerkvenih praznikih. Ko jih je prejšnje čase obiskoval, je bil ob praznikih med službo božjo na koru. Po tistem koru se mu zdaj toži: od tam je gledal na svoje ljudi in jih je pred Bogom in v Bogu še globlje vzljubil. V duši mu še odmevajo domače orgle in glasovi domačega zbora, ki ga dirigira mladi Mirko — ponos Brd in Medancev. Še en košček leta je, ko se g. X tako sladko spominja na Brda: kadar je tam trgatev. Takrat mu srce zahrepeni po domu. Takrat ga prime, da bi se spet rad napil rebulinega mošta, se zopet enkrat zgubil tjavdan med trtami v vinogradih in poslušal govorico ljudi. Četudi g. X.-a ne poznam osebno, mi je drag in danes sem večkrat mislil nanj. Tako čutijo možje, ki so s srcem še vedno tesno zvezani s svojo trpečo zemljo, čeprav imajo drugje obilen kos kruha. Ves to pa je v spodbudo in očitek meni, ki sem še vedno egoist in se bojim trpljenja, ki bo bruhnilo iz zemlje in iz ljudi. Nisem se še poglobil v zemljo in v hudo preizkušeno dušo seljaka. 19. januarja 1937 ... »Ohne die Schönheit fehlen Wahrheit und Güte jene Verklärung, die sie erst recht liebwert machen. Die drei Schwestern müssen einander liebend umfangen, dann erst wirken sie erleuchtend, stärkend und beseligend zugleich.« (Wfli-brord Verkade) 1) Mirko FHej. 2) Brez lepote manjka resnici in dobroti trsti sijaj, ki ju dela zares privlačni. Vse tri sestre se morajo ljubeče objeti, šele tedaj učinkujejo tako, da razsvetljujejo, kreipijo in osrečujejo. (se nadaljuje) Svetovni popotnik se spominja Velikonočno darilo Chicagu ANDREJ KOBAL Vabljiv, okus vzbujajoč vonj cvrte slanine, jajc in kave je oznanjal pripravljen zajtrk. »Dobro jutro, ali si se naspal?« je Klemenc pokukal skozi vrata. Presenetil me je. Zakmašno oblečen, v beli srajci, s kravato, in to na delavnik, ko se niti ob nedeljah ni tako oblačil! »Dobro jutro, Matic! Ja, kaj pa je danes? Zakaj tako gosposki, že obrit in počesan? Saj še ni Velika noč. In tudi če bi bila, bi se ti ne oblačil praznično. V cerkev ne hodiš in ti ni za praznike.« »V mesto bi rad. Lep dan je in čas pogledat, kako se imajo na Lawndalu.« Lawndale je del Chicaga, kjer je živelo mnogo Slovencev okoli glavnega urada Jednote in rejenega dnevnika »Prosveta«, torej v bližini urada moje službe. »Lepo. Peljeva se z istim vlakom do postaje Lawndale. Ob petih pa skupaj nazaj.« »Ne vem, če bo mogoče. Bom pogledal tudi na Dvaindvajseto ulico, k našim ljudem pri Svetem Štefanu. To je pa malo daleč od postaje Lawndale. No, skušal bom biti na istem vlaku po petih; če ne, pa uro kasneje.« Nič ni pojasnjeval, koga bo šel obiskat. Precej se je bil oddaljil od poznancev, saj je zelo redko zapuščal farmo in v Chicagu ni bil že štiri leta, od takrat, ko sva se skupaj peljala v Lincolnov park z mladikami nagnoja, katere sem podaril mestnemu parku. Navadno sva jedla skupaj, topot sem pa sam zajtrkoval, misleč, da je Matic že jedel. Stopil je k ograji, vrgel perjadi nekaj prgišč zrnja, se vrnil in brez nadaljnjega razgovora hitro pospravil z mize. Tudi na poti do postaje, miljo hoda čez prerijo, koder še ni pognala trava skozi nepokošene ravnine, je zamišljen molčal, kar ni bila njegova navada. To jutro se mi je zdel drugačen, kar praznično svečan. Hodil je hitro, ves čas pred menoj, da sem se tudi ob tej priliki, kot mnogokrat poprej, čudil žilavosti in čvrstim, skoraj mladeniškim stopinjam starčka v štiriinosemdesetem letu. Ustavil se je za trenutek na stezi vrh malega holma, se oziral naokoli in mi vesel kazal; »Glej no, glej! Kako na gosto in visoko so že pognali!« Kjerkoli ni tal pokrivala pregosta nepokošena lanska trava, so moleli iz nje debeli in tanki šparglji, ki jih tod nihče ne sadi. »Že nocoj, če bo še svetlo, ko se vrnem, jih bom nabral. Saj jih imaš rad in taki, divji, sveže nabrani so bolj okusni kot v vrtu negovani.« Tudi na vlaku ni bilo besede iz njega, razen pred slovesom, ko je dejal, naj me ne skrbi, če bi se zakasnil. Njegova molčečnost, nepoznan namen, kaj bo počel v mestu, vse mi je bilo zagonetno. Pred izstopom z vlaka sem ga pregovoril, da je vzel deset dolarjev —• za primer, da bi potreboval za »kakšen nakup«. Drugače ne bi sprejel. Ob petih ga ni bilo na vlaku. Okoli sedme sem sam pripravljal večerjo, ko se je s širokim nasmehom prikazal na vratih. Nič »Dober večer«, nič opravičevanja, da se je zakasnil, kar stal je na vratih in urno dvakrat, ves iz sebe izgovoril: »Nagnoj cvete, ves je v cvetju!« Zdel se mi je zmeden. Kaj čeblja? »Tvoj nagnoj! Drevesce, katero si vsadil v Lincolnovem parku. Si pozabil? Množice občudujejo tvoje prelepo drevo.« Tedaj sem razumel, da se Maticu ne meša. Torej je bil v parku in se zato zakasnil. Ni imel niti časa, preobleči se in se pripraviti h kuhanju, pa tudi meni se ni mudilo. Sedla sva, da je lahko povedal vse, kar je doživel in čez dan opravil. Za mene nemala in prijetna presenečenja. S poznanci okoli Lawndala se ni dolgo zamujal. Od tam se je vzpel na tramvaj in se odpeljal k Polonci na Dvaindvajseti cesti blizu Svetega Štefana. Njo sem spoznal že pred letom, ko ga je prišla obiskat na mojo farmo. Prijazna, zelo podjetna vdova, po rodu z Notranjske, ki je po moževi smrti s sinovoma vodila trgovino hišnih potrebščin. Petnajst let mlajša od Matica, je vendar vse prepustila mlajšemu sinu. Matic je bit pogosto pri njej, pa je bil za njo preveč brezverski, kot mi je sam nekoč omenil. »Pri Polonci!« sem mu pomežiknil. »Me veseli. Saj je čas, da bi spet enkrat zapel tisto tvojo. Še zmirom brca ’krog moj’ga srca Oj ta Polon, Polončiča ... »Nič kaj takega ne misli! Včasih sva se res malo ’glihala’, ampak sedaj...« je oporekal. »Le kratek obisk, nič drugega.« Obotavljal se je, vidno je hotel še več povedati. »Kaj je bilo? Kako se ima?« Na to vprašanje ni odgovarjal, le mislil, končno pa začel veselo in živahno: »Danes je Veliki četrtek. Na Slovenskem ta dan ni bil praznik, tu pa, posebno pri Ircih, je skoraj največji praznik v letu. Polonca je šla k maši, jaz pa z njo, v irsko cerkev. In ...« Obstal je, potem pa naglo izustil: »Pri spovedi sem bil in k obhajilu sem šel. Polonca me je pregovorila. Pa sem zato prav vesel, ona pa tako, da me je kar objela.« Z Matičevega obraza je sijalo veselje. »Pripravila je kosilo, potem sva se pa peljala v Lincolnov park. Da ti povem, Andrej, že dolgo se nisem tako radoval. V cerkvi in z njo sem bil sre- čen kot že dolgo ne. V parku, zares prvi pomladanski dan, sva se sprehajala v smer, kot sem si zaželel — h kotiču ob razpotju, kjer sva leta 1924 vsadila nagnojevo mladiko. Park je bil poln sprehajalcev, največ pa se jih je zbiralo pri onem oglu s križiščem na tri strani. Občudovali so tvoje drevo, skoro še brez zelenja, ampak vse odeto z zlato - rumenim cvetjem. Saj to je prvo cvetje v Lincolnovem parku in kaj takega Čikažani niso nikdar poprej videli. S Polonco sva tam stala in zbranim sem pripovedoval, kako sva vsadila mladiko, katero si ti vzgojil iz semena, ki si ga naročil s Slovenskega, kjer nagnoj raste po gričih pod Alpami. Kako so vsi poslušali! Kar vzklikali so od veselja, ko so hvalili lepoto.« Z navdušenjem mi je vse pripovedoval. Da je bil resnično navdušen, pa sem razumel iz naslednjega. Lincolnov park je daleč na severu tedaj trimi-lijonskega Chicaga. Namesto da bi se vozila s počasnim tramvajem, je Matic najel taksi in se s Polonco odpeljal nazaj v četrt Lawndale obiskat starega poznanca, glavnega urednika tedaj važnega češkega dnevnika po imenu Svornost. Uredniku je hotel povedati zgodbo o »slovenskem drevesu« v Lincolnovem parku, ki kot prvo cvetoče čudo spomladi razveseljuje ljudi. Urednika je naprosil za opis drevesa in njegovega izvora. Dejal mu je, naj bi o tej lepoti obvestil svojega prijatelja, mestnega župana Čerma-ka, katerega so pač izvolili Čehi, v veliki meri s pomočjo Slovencev in drugih Slovanov illinojske metropole. Kaj vse je moj dobri Matic v družbi z vdovo Polonco opravil tistega Velikega četrtka! Presenetil me je s pripovedovanjem o razgovoru z urednikom važnega dnevnika, a večja presenečenja so še sledila. Na Veliko Soboto, ko sem se vrnil z dopoldanske službe, mi je pokazal istega jutra prejeli brzojav od župana Čermaka. V celem odstavku je župan javil, da si je sam ogledal prekrasno drevo v prvem cvetju Lincolnovega parka. Zahvalil se je v imenu mesta in dostavil, da je upravitelju parka naročil izdelati bronasto ploščico z napisom LABURNUM, indigenous of Slovenian Alps. (Znanstveni izraz za nagnoj, ki raste v naravi v slovenskih Alpah). Ta bronasta ploščica bi se pritrdila na drevo, ko deblo zadostno zraste. Na koncu zahvalnega odstavka v priznanje je župan voščil vesele Velikonočne praznike v češkem jeziku. Dnevnik Svornost je iste Velike sobote objavil članek s sliko in opisom »slovenskega drevesa« v cvetju, »prvem znanilcu pomladi« v Lincolnovem parku. Opis je bralcem pojasnil rast in svojstvo nagnoja in omenil, da na Bavarskem, kjer tudi raste laburnum, pravijo drevesu Goldregen (zlati dež). Čikaška Tribuna, sloveča kot največji časopis na svetu (Greatest newspaper in the World — tiskano na prvi strani) je v posebni prilogi o vrtnarstvu v nedeljski izdaji teden kasneje v članku o Lincolnovem parku vključila sliko nagnoja v barvah z opisom o izvoru drevesa iz slovenskih gora. Moj dobri belokranjski Klemenc je imel smisel za reklamo. PAVLE MERKÜ Žive besede v naših narečjih Na tako izpostavljenem jezikovnem področju, ¡kakršno je Terska dolina, se moramo prej čuditi, če v enem samem stavku slišimo samo slovenske besede, kakor če slišimo vmes še tujke; saj: slišali bomo pogostoma italijanske besede, redkeje nemške, najpogostneje pa furlanske. O tem, kako se je besedni zaklad tu pomešal in kateri razlogi so temu mešanju botrovali, bomo imeli še priložnost govoriti v tem nizu sestavkov. Danes vas želimo opozoriti na prisotnost besed različnega izvora v terskem Slovarju le po imenih za praznike, ki jih stalno rabijo. Če začenjamo kar pri liturgičnem letu, je prvi veliki praznik po adventu božič. Zanj rabijo Terjani kar tri besede in sicer po eno slovensko, nemško in furlansko. Za božični predvečer, za viljo, rabijo furlansko besedo aman-dis. Če to besedo poveste Furlanu, je ne bo razumel, saj se je v teku časa v terskih ustih toliko spremenila, da se je izmaličila do nespoznavnosti. A vendar: svojemu izvoru je še tako blizu, da bo vsakomur takoj na dlani njen izvor. Na božično »viljo« so nekoč hodili — in danes spet hodimo — k polnočnici. Polnočnici pa se z latinsko besedo reče matutinum in iz te latinske besede je nastala furlanska madins. Ko so Furlani imeli iti k polnočnici, so torej pravili eheste gndt vohn lat a madins, nocoj bomo šli na polnočnico. In iz furlanske zveze a madins je nastal v slovenskih ustih Terjanov izraz amandis. Toda, ponavljam, to velja le za viljo. Metateza, ki je besedo spremenila, je dokaz, da je ta izposojenka zelo ©tara, gotovo je stara več stoletij. Kaj pa naslednji dan? Sam praznik? Hribovske vasi med Terom in Karnahto in vse doline vzhodno od Terske poznajo zanj le slovenski izraz božič, medtem ko poznajo vasi v sami Terski dolini le zelo staro nemško izposojenko, ki se tu glasi vienahti ali viernahti in ni nič drugega kot nemški Weihnacht. Le da je ta tujka mnogo starejša od furlanske amandis in jo rabijo izključno terski in rezijanski Slovenci. Če gremo po koledarju naprej, srečamo slovensko besedo za novo lieto, -a že naslednji liturgični praznik nas spet preseneti z enako staro nemško izposojenko: per-nahti za sv. Tri kralje, kar izvira iz bavarske besede Bren-naeht; zdavnaj opuščena v nemškem svetu, je ta beseda vedrila le v terskem zakotju In jo lahko danes, poleg domačih ljudi, razume le peščica jezikoslovcev. Veliki ali svieti tiedan je popolnoma v skladu s poimenovanjem tega časa drugje na Slovenskem. Pa Velika noč nas zato spet preseneti s tremi različnimi izrazi. Če je Paska stari judovski izraz, ki se je prevetril z majhnimi spremembami skozi vse evropske jezike, je kärst le slo- dalje na naslednji strani ■ BRUNA PERTOT Samotarski južnjak: špargelj Ni lep. Ni osebnost, pa tudi ni pričakovati, da bi kdaj bil. In vendar je 'tako zelo privlačen, tako priljubljen, da ima brez števila oboževalcev s tistim tankim, v kačjo glavico spotegnjenim telesom, oblečenim v zelenovijoličaste luskmiee, otrok sonca, otrok trenutka; včeraj še nedorasel, jutri že prezrel, torej dober samo ob magičnem trenutku. Zato pa »carpe diem« — izrabimo trenutek! Njegov magični trenutek pa je, seveda, pomlad, (za koga pa ni!); pomlad torej, ko se izkoplje iz zemlje z mesnatimi poganjki, ki jih je korenina snovala celo božjo zimo, saj špargelj nič drugega ni ko poganjek, ki so mu že stari Grki nadeli to ime, le da se je po njihovo glasilo »asparagos«, koren sam pa so dobili od Perzijcev, v jeziku katerih je pomenilo »oteklina«, pa tudi »nabreklost«. Špargelj! Rekli bi skoraj, da ga ob izbiri rastišč, kjer naj bi postavil svojo zeleno eksistenco, vodil nekakšen estetski čut: vsi odtenki sredozemskih čeri, steze še iz časov 'stvarjenja, zelenomodre in sivka-stobele morske planjave, ¡kamor se spušča galeb, ne da bi trenil s perutjo, samota, tišina, zeleni koktejl neverjetnih vonjev, milina poletja, zima, da te komajda požgečka, to je špargljev svet. Kdor ga hoče imeti, se mora podati tja. Zato ne vem, ali je špargelj prijetneje nabirati, ali jesti, da ne govorim o slovesnosti priprav in igrivosti kompozicij, katerih glavni junak je ta sentimentalni južnjak, plemeniti »asparagus offlicinaMs«, iz znamenite družine lilij, s katerimi je v tesnem sorodstvu, in, če upoštevamo stvar, s katero nas leto za letom obdaruje, lahko mirno rečemo, da je naš brat