PREVODI
ANTHROPOS 1993/3-4
Vzročnost1
DA VID LEWIS
Hume jc kar dvakrat definiral vzročnost. Napisal je: "....lahko definiramo vzrok kot predmet, ki mu sledi drugi, pri čemer vsem predmetom, ki so podobni prvemu, slede predmeti, podobni drugemu. Ali z drugimi besedami, če ne bi bilo prvega predmeta, ne bi bilo niti drugega."2
Nasledniki Humeove druge definicije še vedno prevladujejo v filozofiji vzročnosti: vzročno zaporedje naj hi hilo takšno zaporedje, ki uprimerja neko pravilnost. Seveda pa je hilo do zdaj že kar precej izboljšav. Dandanes skušamo razlikovati med pravilnostmi, ki štejejo - "vzročnimi zakoni" in zgolj slučajno pravilnostjo zaporedij. Vzroke in učinke povezujemo v pravilnosti s pomočjo opisov, ki jih zadostijo, ne pa na osnovi globalne podobnosti. In dopuščamo, daje vzrok samo neizogibni del situacije in ne kar vsa situacija, ki ji v skladu z zakonom sledi učinek. V sodobni analizi pravilnosti jc vzrok (v grobem) definiran kot katerikoli element katerekoli minimalne množice dejanskih pogojev, ki so, glede na zakone, skupaj zadostni za obstoj učinka.
Bolj natančno, naj bo Cpropozicija, da c obstaja (ali nastopa), in naj bo£propozicija, da e obstaja. Tedaj po tipični analizi, ki se opira na pravilnost3 c povzroča e, če in samo, če (1) C in E sta resnični propoziciji; (2) za neko neprazno množico L resničnih zakonolikih propozicij in neko množico propozicij o posameznih dejstvih F velja, da L in F skupaj implicirata Cd E. Pri tem pa samo L in F skupaj ne implicirata E ter množica L sama ne implicira C z> E.A
Še veliko jc treba postoriti in veliko jc že bilo storjenega, preden iz takšne definicije dobimo pojasnilo vzročnosti, ki gaje mogoče braniti. Mnogo problemov je že rešenih. Drugi ostajajo - posebej ta, da anal izc s pomočjo pravi lnosti težijo k temu, da mešajo vzročnost smo z raznimi drugimi vzročnimi relacijami. Čc c spada v minimalno množico pogojev, ki so,
1	David Lewis: Causation, Journal of Philosophy 70 (1973), sir. 556-567. Skupaj s Postskriptom pa jc članek iz.Sel v Dawid Levis: Philosophical Papers, Volume II. Oxford University Press 1986, str. 159-213.
2	Hume David: Raziskovanje človeškega razuma, (prev. Franc Jerman), Slovenska Malica Ljubljana, 1974, str. 119.
3	Nc gre za definicijo, ki bi jo, vsaj kolikor je meni znano, v natanko lej obliki dejansko kdorkoli predložil.
4	Propozicijo definiram, kot že postaja običajno, z množico možnih svetov, na katerih jc resnična Nc gre za jezikovno bilnosl, Rcsničnostno-funkcijskc opcracijc na propozicijah so ustrezne Boolove operacije na množicah svetov, logične rclacijc med propozicijami so relacije vključevanja, preseka ipd. med množicami. Stavek nekega jezika izraža propozicijo, če in samo čc sla stavek in propozicija resnična na natanko istih svetovih. Noben običajen jezik ne more oskrbeli stavkov, s katerimi bi lahko izrazili vse propozicije, enostavno nc bo dovolj stavkov.
glede na zakone, skupaj zadostni za e, tedaj je nemara c res pravi vzrok za e. Toda c hi lahko bil (udi učinek od e - tak učinek, ki, glede na zakone in nekatere dejanske okoliščine, ne hi mogel nastopiti, ne da hi bil povzročen z e. Ali pa hi c lahko bil spremljajoč pojav, epifenomen vzročne zgodovine e: več ali manj neučinkovit učinek nekega pravega vzroka za c. In c bi lahko bil tudi izpraznjen potencialni vzrok za e- nekaj, kar ni povzročilo e, vendar hi v odsotnosti tega, kar je dejansko povzročilo e, lahko povzročilo e.
Pokazati bi bilo treba, da lahko analiza s pomočjo pravilnosti uspe v razločevanju pravih vzrokov od učinkov, epifenomenov in izpraznjenih potencialnih vzrokov in da lahko v tem uspe, ne da bi postala žrtev še hujših problemov, brez kopičenja epiciklov in ne da bi se odpovedala osnovni ideji, da je vzročnost uprimerjanje pravilnosti. Nimam dokaza, da se analiz s pomočjo pravilnosti ne da izboljšati, niti nimam na voljo prostora, da bi pregledal vse poskuse do sedaj predlaganih popravkov. Rekel bom le, da so obeti slabi. Mislim, da je čas, da se predamo in poskusimo nekaj drugega.
Ni treba na dolgo in široko iskati, da bi našli obetajočo alternativo. Ko pravi Hume "z drugimi besedami", da če ne bi bilo vzroka, tedaj učinek ne bi obstajal, ne gre zgolj za preoblikovanje prve definicije. S tem predlaga nekaj povsem drugega - analizo vzročnosti s pomočjo protidejstvenikov.
Njegov predlog ni naletel na ugoden sprejem. Res je, vemo, da ima vzročnost tako ali drugače opraviti s protidejstveniki. O vzroku razmišljamo kot o nečem, kar nekaj spremeni, pri čemer mora ta sprememba biti sprememba glede na to, kar bi se primerilo brez n jega. Če vzroka ne bi bilo. ne hi hilo nili njegovih učinkov, vsaj nekaterih med njimi ne, običajno pa kar vseh. Vendar pa je razlika med tem, da samo kdaj pa kdaj omenimo te puhlice, in tem, da na tej osnovi zgradimo analizo. Ta projekt se ni zdel vreden truda.5 Še predobro smo se naučili, da so protidejstveniki nekaj, kar slabo razumemo, torej ni pričakovati, da bi kaj prida pridobili, če bi jih uporabili za analizo vzročnosti ali česarkoli drugega. Med čakanjem na boljše razumevanje protidejstvenikov pa vrhu tega niti ni hilo na voljo sredstev za spopad z navideznimi protiprimeri pojasnilu vzročnosti s pomočjo protidejstvenikov.
Trdim pa, da ni nujno, da protidejstveniki ostanejo slabo razumljeni, razen če se nc oklepamo napačnih predsodkov o tem, kaj hi pomenilo razumeti protidejstvenike. Ali se ustrezno razumevanje ne sme sklicevati na ne-dejanske možnosti? Ali moramo protidejstvenikom pripisati ostro določene pogoje resnice? Ali jih moramo, če naj bo razumevanje ustrezno, strogo povezati z zakoni, pod katere sodijo? Če da, tedaj ni pričakovat i nobenega ustreznega razumevanja protidejstvenikov. Tol iko slabše za standarde ustreznosti. Zakaj nc bi pojmovali protidejstvenikov dobesedno: kot trditev o možnih alternativah dejanskim situacijam, ki so v določeni meri nejasno označene, v katerih dejanski zakoni lahko ostanejo nedotaknjeni, ali pa tudi nc? Nekaj takšnih pojasnil protidejstvenikov zdaj že obstaja, razlikujejo se le v detajlih.6 Če so pojasnila pravilna, tedaj so položeni trdni temelji za analize, ki se opirajo na protidejstvenike.
V tej razpravi bom predstavil analizo nekaterih vrst vzročnosti, ki uporablja protidejstvenike in se nc razlikuje preveč od Humeove druge definicije. Potem bom skušal pokazati, kako ta analiza deluje v razločevanju pravih vzrokov od učinkov, epifenomenov in izpraznjenih potencialnih vzrokov.
5	Izjema: Anion Lyon, "Causality", British Journal for the Philosophy of Science. XVIII, (May 1967); 1-20.
6	Naprimcr, Robert Stalnaker, "A Theory of Conditionals", v Nicholas Reschcr. ed. Studies in Logical Theory (Oksford: Blackwell, 1986) in pa moje delo Counterfactuals (Oxford:-Blackwell, 1973).
Moja razprava bo nepopolna vsaj v štirih ozirih. Uvodno pojasnilo teh omejitev bo nemara preprečilo zmedo.
1.	Omejil se bom na vzročnost med dogodki, v vsakdanjem smislu te besede, kot so: bliski, bitke, pogovori, trki, pohajkovanja, smrti, dotiki žoge z zemljo pri nogometu, padci, poljubi in podobno. Nc da bi bili dogodki edine stvari, ki lahko povzročajo ali so lahko povzročene. Toda nimam popolnega seznama teh drugih stvari in nobenega dobrega skupnega izraza, ki bi jih vse pokril.
2.	Moja analiza jc namenjena pojasnilu vzročnosti v posameznih primerih. Nc gre za analizo vzročnih posplošitev. Domnevno gre v tem primeru za kvantificiranc trditve, ki zadevajo vzročnost med posameznimi dogodki (ali ne-dogodki). Izkaže pa se, da ni tako enostavno uskladiti vzročnih posplošitev naravnega jezika s kvantifikacijskimi oblikami, ki so na voljo. Stavek oblike: "C-dogodki povzročajo /s-dogodke" lahko recimo pomeni, čc sploh ne omenjam drugih dvoumnosti, naslednje:
(a)	Za nek c v C in nek e v E, c povzroča e.
(b)	Za vsak e v E obstaja nek c v C tako, da c povzroča e.
(c)	Za vsak c v C obstaja nek e v E tako, da c povzroča e.
Šc slabše - "Samo C-dogodki povzročajo £-dogodke" naj bi pomenilo, čc ima "samo" svoj običajni pomen:
(d)	Za vsak c, če obstaja nek e v E tako, da c povzroča e, tedaj jc c v C.
Toda temu ni tako! "Samo C-dogodki povzročajo /s-dogodke" ima nedvoumno pomen (b). Nc gre za probleme vzročnosti, ampak za problem načina izražanja kvantifikacije.
3.	Včasih izberemo enega od vzrokov za nek dogodek in ga razglasimo za edini vzrok, kot da drugih ne bi bilo. Ali pa izločimo nekaj vzrokov, ostale pa imamo le za "vzročne dejavnike" ali "vzročne pogoje". Ali pa govorimo o "odločilnem" ali "realnem" ali "glavnem" vzroku. Izbiramo lahko neobičajne ali izjemne vzroke, ali pa tiste, ki jih lahko ljudje nadzirajo ali tiste, za katere menimo, da so dobri ali slabi, ali pa enostavno tiste, o katerih želimo govoriti. O teh pristranskih načelih razločevanja vzrokov nc bom govoril.7 Zanima me predhodno vprašanje, kaj pomeni biti eden od vzrokov (ko pri tem nc delamo nobene selekcije). Moja analiza naj bi zajela ta široki in nediskriminatorni pojem vzročnosti.
4.	Zaenkrat se bom zadovoljil z analizo vzročnosti, ki deluje v okviru determinizma. Determinizem pa zame ne pomeni teze o univerzalni vzročnosti ali teze o univerzalni predvidljivosti v načelu, ampak naslednje: glede na prevladujoče zakone narave ni dveh možnih svetov, ki sta popolnoma enaka do nekega trenutka, se od tedaj dalje razlikujeta, pri tem pa zakoni narave v teh dveh svetovih niso nikdar kršeni. S tem, da sc nc menim za indeterminizem, se morda odpovedujem najbolj osupljivi prednosti analize, ki temelji na protidejstvenikih pred analizami na osnovi pravilnosti - prva namreč dopušča možnost, da so tudi ne-determinirani dogodki povzročeni.8 Bojim pa se, dasc moja sedanja analiza še nc more spopasti z različnimi vrstami vzročnosti v indeterminizmu. Potrebni popravki bi nas odvedli predaleč v razpravo o spornih vprašanjih o osnovah verjetnosti.
7	Omenil bi le, dara/prava Morlona Whiteao izbiranju vzrokov v Foundalions of Historical Knowledge (New York: Harper & Row, 1965), str. 105-181, ustreza mojim zahtevam, čc izvzamemo dejstvo, da temelji na analizi na osnovi pravilnosti.
8	Da moramo upoštevati tudi to možnost, dokazujejo G. E. Anscoinbc, Causality and Determination: An Inaugural lecture (Cambridge: University Press, 1971); ter Fred Drctske in Aaron Snyder, "Causual Irregularity," Philosophy of Science, XXXIX, 1 (March 1972), 69-71.
PRIMERJALNA PODOBNOST
Začel bom z osnovno relacijo primerjalne celovite podobnosti med možnimi svetovi. Rečemo lahko, daje en svet bližji dejanskosti kot drugi, če jc prvi bolj podoben našemu dejanskemu svetu kot drugi, upoštevaje vse vidike podobnosti in razlik, ki jih pri tem primerjamo in tehtamo.
(Bolj splošno, poljubni svet vv lahko igra vlogo našega dejanskega sveta. S tem, ko govorim o dejanskem svetu, nc da bi natanko vedel, kateri svet je dejanski, pravzaprav že posplošujem čez vse možne svetove. V resnici potrebujemo tri-mestno relaci jo: svet wf jc bližji svetu w kot pa svet w . Odslej bom molče predpostavljal to posplošitev.)
Zaenkrat še nisem povedal, kako natanko naj bi med sehoj primerjali in pretehtali vse vidike primerjave, torej nisem še ničesar povedal o tem, kaj naj ho naša relacija primerjalne podobnosti. Nisem je zaman imenoval "osnovna" (primitivna). Toda povedal sem, za katero vrsto relacije gre in relacije te vrste so nam znane. Presojanje celovite podobnosti je naša običajna praksa - denimo, ko tehtamo in primerjamo različne vidike podobnosti in razlik med ljudmi. Pogosto so naša medsebojna pričakovanja o tem, kolikšno težo imajo posamezni dejavniki, dovolj določena in dovolj natančna za komunikacijo. Kasneje bom več povedal o tistem načinu tehtanja razlik in podobnosti, ki ga predpostavljam, če naj bo moja analiza uspešna. Toda nejasnost v relaciji primerjalne celovite podobnosti ne bo odpravljena. Niti ni potrebno, da bi jo odpravili. Nejasnost v podobnosti ima vpliv na vzročnost in nobena pravilna analiza tega ne more zanikati.
Vidiki podobnosti in razlik, ki nastopajo v celoviti podobnosti svetov, so raznovrstni in številni. Konkretno, podobnosti glede posameznih dejstev imajo manjšo vrednost kot podobnosti v zakonih. Prevladujoči zakoni narave so pomembni za značaj sveta, torej imajo podobnosti zakonov veliko težo. Podobnost v zakonih je pomembna, ni pa nedotakljiva. Ni samoumevno, daje svet, ki se popolnoma sklada z našimi dejanskimi zakoni ipso facto bližji dejanskosti kot pa svet, kjer so ti zakoni nakakršnkoli način kršeni. To je odvisno od značaja in obsega te kršitve, od vloge zakonov, ki so kršeni v celovitem sistemu zakonov narave ter od medsebojne izravnave podobnosti in razlik v drugih vidikih. Na podoben način so lahko podobnosti ali razlike v posameznih dejstvih bolj ali manj pomembne glede na njihov značaj in obseg. Zdi se, da imajo velike in natančne podobnosti v posameznih dejstvih, ki nastopajo v nekem večjem prostorsko-časovnem področju posebno težo. Morda je vredno vpeljali kakšen majhni čudež za časovno podaljšanje ali razširitev področja popolnega ujemanja.
Obstajatadva formalna pogoja, kiju mora izpolniti naša relacija primerjalne podobnosti. (1) Ustrezati mora šibki urejenosti svetov: ureditev dopušča vezi,9 vendar pa sta poljubna dva svetova med seboj primerljiva. (2) Dejanski svet naj bi bil najbližji dejanskosti, bolj je podoben sebi kot katerikoli drugi svet, ki jc podoben dejanskemu svetu. Nc postavljamo pa dodatne zahteve, da naj hi za vsako množico svetov A obstajal edinstveni, najbližji /4-svet ali celo množica/4-svetov, povezanih v najbližji svet. Zakaj sc nc bi odločili za neskončno zaporedje vedno bližjih in bližjih /4-svetov vendar brez najbližjega sveta?
PROTIDEJSTVENIKI IN PROTIDEJSTVENA ODVISNOST
Če sta dani poljubni propoziciji A in C, imamo ludi njun protidejstvenik: AD ► C: propozicija, ki pravi, da če bi bilo res, da A, tedaj bi bilo res tudi, da C. Opcracija □ > je
9 Dva svetova sta "povezana" glede na tretji svet, če sta enako oddaljena od tretjega sveta (enako podobna tretjemu svetu). (Op. prev.)
označena z definicijo rcsnicc na naslednji način. A C je res (na svetu w), če in samo, če ali (I) ni nobenih možnih A-svetov (v tem primeru jc propozicija ADC resnična "na prazno"), ali pa (2) nek A-svct, kjer je res, da C, jc bližji (svetu w) kot katerikoli drugi A-svet, kjer C ni res. Z drugimi besedami, prolidejstvenik jc"nc-prazno" resničen, čc in samo, če je potreben manjši odmik od dejanskosti, da bi naredili konsekvens resničen skupaj z antecedensem, kot pa da bi bil antcccdcns resničen brez konsekvensa.
Nismo privzeli domneve, da mora vedno obstajati eden ali več najbližjih /l-svetov. Čc pa takšni svetovi so, tedaj lahko poenostavimo: propozicija/^D" C jc nc-prazno resnična, čc in samo, čc C velja na vseh najbližjih /^-svetovih.
Nismo predpostavili, daje propozicija A napačna. Čc jc propozicija A resnična, tedaj je kar naš dejanski svet najbližji /\-svet, torej jc propozicija/4 □ ► C resnična, če in samo, če jc C res. Torej A □ ■* C implicira materialni pogojnik A Z) C ter A in C skupaj implicirata AD > C.
Naj bo A ,Ay .... družina možnih propozicij, ki so paroma inkompatibilne in naj bo C,, Cr ... druga takšna družina (enakega obsega). Potem velja, da če so vsi protidejstveniki A j C , A2 C2... med ustreznimi propozicijami v dveh družinah resnični, tedaj so C-ji protidejstveno odvisni od -4-jev. V običajnem jeziku bi to povedali takole: C, ali C, ali .., je (protidejstveno) odvisno od tega, ali At ali A2 ali....
Protidcjstvena odvisnost med velikimi družinami alternativ jc značilna za procese merjenja, zaznave, ali nadzora. Naj bodo R , Ry ... propozicije, ki predstavljajo različna možna odčitavanja določenega barometra v določenem času. Naj bodo/>], P ,... propozicije, ki označujejo ustrezno višino pritiska v okoliškem ozračju. Če barometer pravilno meri pritisk, morajo biti potem R-i protidejstveno odvisni od /J-jev. Kot pravimo: odčitek jc odvisen od pritiska. Podobno - če v določenem trenutku nekaj opazujem, tedaj morajo biti vidni vtisi protidejstveno, glede na obsežno množico možnih alternativ, odvisni od prizora pred mojimi očmi. In če imam v neki točki nadzor nad dogajanjem, tedaj mora obstajati dvojna protidcjstvena odvisnost, zopet glede na obsežno množico možnih alternativ. Izid je odvisen od tega, kar storim, to pa jc spet odvisno od tega, kakšen izid si želim.10
VZROČNA ODVISNOST MED DOGODKI
Če je družina C^, C2,... protidejstveno od visna od družine A ri4,,... v zgoraj razloženem smislu, tedaj bomo običajno pripravljeni govoriti tudi o vzročni odvisnosti. Tako denimo rečemo, daje odčitek barometra vzročno odvisen od pritiska, daje moj vidni vtis vzročno odvisen od prizora pred mojimi očmi ali pa, daje izid nečesa, karje pod mojim nadzorom, vzročno odvisen od tega, kar storim. So pa tudi izjeme. Naj bodo Gr Gv ... različni možni zakoni gravitacije, ki se razlikujejo v vrednosti neke numerične konstante. Naj bodo MvMy .... ustrezni alternativni zakoni gibanja planetov. Tedaj bi M-i bili protidejstveno odvisni od G-jcv, vendar te odvisnosti ne bi imeli za vzročno. Pri takšnih in podobnih izjemah pa vendarle nc gre za kakršnokoli odvisnost med različnimi posameznimi dogodki. Tako ostaja upanje, da bi vsaj vzročno odvisnost med dogodki lahko enostavno analizirali kot protidejstveno odvisnost.
10 Analize, ki temelje na protidejstveni odvisnosti, jc najti v dveh razpravah Alvina I. Goldmana: "Toward A theory of Social Power," Philosophical Studies XXIII (1972), 221-268; in "Discrimination and Perceptual Knowledge," ki je bila postavljena leta 1972 na Chapel Hill Colloquium.
Do sedaj sem govoril o protidejstveni odvisnosti med propozieijami, ne pa med dogodki. Karkoli že posamezni dogodki so, po vsem sodeč niso propozicije. Toda to ne predstavlja nobene težave, saj jih vedno lahko vsaj paroma združimo s propozieijami. Vsakemu možnemu dogodku e ustreza propozicija 0(e), ki jc resnična na vseh in samo na tistih svetovih, kjer nastopa dogodek e. O(e) je propozicija, da nastopi dogodek e.u (Če nobena dva dogodka ne nastopala na natanko istih svetovih, torej, če ni nikakršnih absolutno nujnih zvez med različnimi dogodki, tedaj lahko dodamo, da gre za enolično povezavo med dogodki in propozieijami.)Protidejstvena odvisnost med dogodki jeenostavnoprolidejstvena odvisnost med ustreznimi propozieijami.
Naj bodo ct, c,,... in ev e2..., različni možni dogodki, pri čemer je vsak par c-jcv in vsak par e-jev med seboj inkompatibilen. Tedaj jc družina dogodkov er ey ..., vzročno odvisna
od družine cr cv .....če in samo, če jc družina propozicij Ofe,), 0(e,) ... protidejstveno
odvisna od družine 0(c ), 0{(\).... Kot običajno pravimo: ali bo nastopil dogodek er ali c\ ali .... jc odvisno od tega, ali nastopi dogodek c, ali c2 ali....
Lahko pa definiramo tudi rclacijo odvisnosti med posameznimi dogodki in ne med družinami. Naj bosta c in e dva različna posamezna dogodka. V tem primeru je dogodek e vzročno odvisen od c, če in samo, če jc družina 0(e}), —iO(e,) protidejstveno odvisna od družine Oic^.—iO^J. Kot običajno pravimo: ali bo nastopil dogodek e ali ne. je odvisno od tega, ali nastopi dogodek c ali nc. Odvisnost sestoji v resničnosti dveh protidejstvenikov: O(c) Ory O(e) \n—iO(c) —iO(e). Ločimo dva primera. Če rine dejansko nc nastopita, tedaj je drugi protidejstvenik avtomatično resničen, saj sta antccedens in konsekvens resnična: torej je e vzročno odvisen od c, če in samo, če jc veljaven prvi protidejstvenik. To je, če in samo, če: e hi nastopil, čc bi nastopil c. Kadar pa sta e in c dogodka, ki sta dejansko nastopila, tedaj jc prvi protidejstvenik avtomatično resničen. Tedaj jc e vzročno odvisen od c, čc in samo, čc: čedogodek c nc bi nastopil, tedaj dogodek e nc sploh bi obstajal. Humcova druga definicija jc zame definicija vzročne odvisnosti med dejanskimi dogodki in nc dcfinicija vzročnosti same.
VZROČNOST
Iz vzročne odvisnosti med dejanskimi dogodki sledi vzročnost. Če sta c in e dva dejanska dogodka tako, da e nebi nastopil breze, tedaj jc c vzrok zae. Zavračam pa obratno
1 1 Bodilc pozorni: če se na nek posamezni dogodek nanašamo s pomočjo nekega opisa, ki ga c izpolni, tedaj moramo paziti, da ne zamešamo O (e), propozicije, da nastopa dogodek c. z različno propozicijo. da nastopa tak ali drugačen dogodek, ki ustreza opisu. V splošnem je kontigentno dejstvo, kateri dogodek izpolni kaleri opis. Naj ho e Sokratova smrt - njegova dejanska smrt v nasprotju z mnoštvom drugih možnih načinov, kako hi lahko umrl. Denimo, da je Sokrat pobegnil, vendar pa ga je takoj za tem požrl lev. Tedaj e ne bi nastopil in O(E) bi bilo napačno, toda nek drug dogodek bi izpolnil opis "Sokratova smrt", s katerim smo referirali na e. Ali pa predpostavimo, da je Sokrat živel in umrl tako. kot se je to dejansko zgodilo, potem pa je ponovno oživel, bil spet ubit. pa spet oživljen, zatem pa je končno poslal nesmrten. V tem primeru noben dogodek ne bi ustrezal začetnemu opisu. (Četudi sta začasni smrti dejanski, nobena od njiju nc morebiti tisto edina ("the") Sokratova smrt.) Toda dogodek e bi nastopil in res hi bilo. da O(e). Naj bo opis dogodka e strog, čc in samo, če (I) samo e bi lahko izpolnil ta opis, ter (2) e ne bi mogel nastopali, na da bi izpolnil ta opis. Trdil sem, da celo tako vsakdanji opisi kot "Sokratova smrt" niso strogi, dejansko mislim, da je težko najti stroge opise dogodkov. To bi predpostavljalo težavo za vsakogar, ki bi maral vsakemu možnemu dogodku e pridružiti stavek O(e), resničen na vseh in samo tistih svetovih, kjer nastopi dogodek e. Toda takšnih stavkov ne potrebujemo - zadoščajo propozicije, za katere imamo ali pa morda tudi ne, ustrezne izraze v našem jeziku.
možnost. V/ročnost mora vedno hiti tranziti vna, kar pane velja nujno za vzročno odvisnost, torej imamo lahko vzročnost hrez vzročne odvisnosti. Naj bodo c, d in e trije dejanski dogodki tako, dac/nc bi nastopil breze in e nc bi nastopil brez. d. Tedaj je c vzrok zae, četudi bi e nastopil (povzročen na nek drug način) brez c.
Vzročno odvisnost na običajni način razširimo do tranzitivne relacije. Naj boc, d, e ..., končno zaporedje dejanskih posameznih dogodkov tako, da jc d vzročno odvisen od c, cod d in tako naprej. Potem je to zaporedje vzročna veriga. In končno, en dogodek povzroča drug dogodek, če in samo če obstaja vzročna veriga, ki vodi od prvega do drugega. S tem jc zaključena moja protidcjstvena analiza vzročnosti.
PROT1DEJSTVENA IN NOMIČNA ODVISNOST
Bistveno jc, da ločimo protidejstveno in vzročno odvisnost od odvisnosti, ki jo jaz imenujem nomična. Družina propozicij C,, Cy.. jc nomično odvisna od družine A , Ay .., če in samo, če obstaja neprazna množica L resničnih zakonolikih propozicij in množica propozicij o posameznih dejstvih F tako, da L in F skupaj (F sama pa ne) implicirata vse materialne pogojnike Af z> C,, A2 C2 ..., med ustreznimi propozicijami obeh družin. (Spomnimo se, dati materialni pogojniki sledijo iz protidejstvenikov, ki bi izražali ustrezno protidejstveno odvisnost.) Pravimo tudi, da nomična odvisnost velja v luči množic premis Lin F.
Nomična in protidcjstvena odvisnost sla povezani na naslednji način. Propozicija B je protidejstveno neodvisna od družine alternativ A , A,.., če in samo, če bi B bilo res ne glede na to, kateri od /4-jcv bi bil resničen - t. j., če bi veljali vsi protidejstveniki A
□" B.A2 0>B......Če so C-ji nomično odvisni od /4-jcv v luči množic premis L in F ter če
so hkrati vsi elementi v L in F protidejstveno neodvisni od /4-jcv, tedaj sledi, da so C-ji protidejstveno odvisni od A-jcv. V tem primeru lahko privzamemo, da nomična odvisnost v luči L in F razloži protidejstveno odvisnost. Čcsto, morda v večini primerov, lahko na ta način razložimo protidejstveno odvisnost. Toda zahtevi po protidejstveni neodvisnosti se nc moremo izogniti. Čc L in F te zahteve ne izpolnjujeta, tedaj iz nomične odvisnosti v luči L in F nc sledi protidcjstvena odvisnost, čc pa vseeno gre za protidejstveno odvisnost, tedaj je nomična odvisnost nc pojasni.
Nomična odvisnost jc obrnljiva v naslednjem smislu. Če jc družina C , C2,.. nomično
odvisna od družine/4,, Ay .. v luči L in F, tedaj je tudi družina Av A2.....nomično odvisne
od družine ACr A C,.....v luči L in F, kjer jc/4 disjunkcija/l, D/42d .... Ali jc protidcjstvena
odvisnost prav tako obrnljiva? To ne sledi. Kajti čeprav sta množici L in F neodvisni od A Ay..„ in torej utemeljujeta protidejstveno odvisnost C-jev od /4-jev, se še vedno lahko primeri, da sta odvisni od ACr ACy..., tako, da ne velja nasprotna protidcjstvena odvisnost /4-jev od /4 C-jev. Ircverzibilna protidcjstvena odvisnost je prikazana spodaj: @ je dejanski svet, w so drugi svetovi, razdalja na papirju (med w, @) pa predstavlja oddaljenost (med svetovi) "po podobnosti".12
da Ai da
w w @ w w
_ C, c3
12 Z _ so označeni svetovi, na katerih je dana propozicija resnična (op. prev.)
Protidejstvcniki	Cr A2Ch C, in A} C, veljajo na dejanskem svelu, zatorej
so C-ji protidejstveno odvisni od /4-jev. Ni pa nasprotne odvisnosti /4-jev od /4C-jev, kajti namesto AC, A, in /4C, □-» /4, imamo AC2 □ >/4| in/4C,Q>/4r
Ireverzibilnost te vrste jc nekaj vsakdanjega. Odčitek barometra je protidejstveno odvisen od pritiska - to jc tako jasno, kot so protidejstvcniki sploh lahko jasni. Toda ali je pritisk protidejstveno odvisen od odčitka? Čc bi bil odčitek višji, ali bi bil pritisk višji? Ali pa bi barometer slabo deloval? Drugi odgovor zveni bolje. Seveda, obstajajo dejanski zakoni in okoliščine, ki implicirajo in razlože dejansko natančnost barometra, vendar ti niso nič bolj nedotakl jivi kakor dejanski zakoni in okoliščine, ki implicirajo in razlože dejanski pritisk. Pravzaprav so še manj nedotakljivi. Čc se moramo nečemu odpovedati, da bi dopustili višji odčitek, se nam zdi, da jc fiksiranje pritiska in žrtvovanje natančnosti manjši odmik od dejanskosti, kot pa obratno. Ni težko uvideti zakaj. Barometer, ki je bolj lokaliziran in bolj občutljiv kot vreme, jc bolj nagnjen k rahlim odmikom od dejanskosti.13
Zdaj lahko pojasnimo, zakaj analize vzročnosti (med dogodki, ob predpostavki determinizma), ki temelje na pravilnosti, delujejo tako dobro kot delujejo. Denimo, da dogodek c povzroča dogodek e tako kot to razloži enostavna analiza s pomočjo pravilnosti, ki jc bila predstavljena na začetku razprave, v luči množic premis F in L. Iz tega sledi, da F, L in -iO(c) skupaj nc implicirajo 0(e). Denimo, da to šeojačimo: F, L in—<0(c) naj skupaj implicirajo ->0(e). V tem primeru jc družina O(e), —>0(e) nomično odvisna od družine 0(c), -i0(c) v luči F in L. Dodajmo še eno predpostavko: F in L sta protidejstveno neodvisna od 0(c), -i0(c). Tedaj po moji protidejstveni analizi sledi, daje e protidejstveno in vzročno odvisen od c, torej c povzroča e. Čc imam prav, analiza, ki temelji na pravilnosti postavlja pogoje, ki so skoraj, čeprav ne povsem, zadostni za razložljivo vzročno odvisnost. To ni popolnoma enako kot vzročnost, toda redko naletimo na vzročnost brez vzročne odvisnosti in čc obstaja nerazložljiva vzročna odvisnost, seje (razumljivo!) ne zavedamo.14
UČINKI IN EP!FENOMENl
Zdaj se bom lotil problemov, ki sem jih omenil v zvezi z analizo, ki temelji na pravilnosti. Upam, da bom pokazal, da jih moja protidcjstvena analiza razreši.
Problem učinkov, kot ta nastopa v protidejstveni analizi, je naslednji. Denimo, da c povzroča poznejši dogodek e ter da e nc povzroča c. (Zaprtih vzročnih zank nc izključujem apriori, vendar naj to nc bo tak primer.) Domnevajmo tudi, da glede na zakone in neke dejanske okoliščine c nc bi mogel nc povzročati e. Zdi se, da iz. tega sledi, da čc učinek e nc bi nastopil, tedaj tudi njegov vzrok c nc bi nastopil. Imamo dozdevno obratno odvisnost c od e, ki jc v nasprotju z našo predpostavko, da e ni pozvročil c.
Podoben je problem epifenomenov v protidejstveni analizi. Denimo, da je e epifenomenalni učinek vzroka c, ki jc pravi vzrok učinka/. V tem primeru c povzroča najprej
13	Kajpak obstajajo konteksti ali spremembe v formulacijah, zaradi katerih bi se odločili za nasprotno možnost. Iz določenih razlogov bi prej potrdil "Čc bi bil odčitek višji, bi sc zgodilo zato, ker je bil pritisk višji", kot pa "Čc bi bil odčitek višji, bi bil pritisk višji". Protidejstvcniki iz odčitkov na pritisk so mnogo manj jasni, kot pa protidejstvcniki iz pritiska na odčitek. Vendar pa zadošča, da z neko legitimno razrešitvijo nejasnosti dobimo ircvcrzibilno odvisnost odčitkov od pritiskov. Zaenkrat želimo takšne razrešitve, četudi niso zaželene v vseh kontekstih.
14	S tem nc predlagam popravljene verzije analize, ki temelji na pravilnosti. Popravljena analiza bi neupravičeno izločila nerazložljivo vzročno odvisnost, kar sc zdi narobe. Takšna analiza tudi ne bi bila več znotraj tradici je analiz, ki grade na pravilnosti. Preveč drugih stvari bi bilo dodanih.
e in potem/, toda e ne povzroča/. Domnevajmo še, da glede na zakone in neke dejanske okoliščine c nc hi mogel ne povzročati e ter da glede na zakone in druge okoliščine/nc bi mogel imeti drugega vzroka kote. Zdi se, da iz tega sledi, da če epi fenomen e nc hi nastopil, tedaj tudi njegov vzrok c ne bi nastopil, s čimer tudi nadaljnji učinek/istega vzroka nc bi mogel nastopiti. Tako imamo dozdevno vzročno odvisnost/od e, ki je v nasprotju z našo predpostavko, da e ni vzrok za/.
Lahko bi zašli v skušnjavo, da bi rešili problem učinkov na silo: vstavi v analizo pogoj, da mora biti vzrok vedno pred učinkom (in morda dodali še ustrezni pogoj za vzročno odvisnost). To rešitev zavračam. (1) Rešitev je brez vrednosti za tesno povezan problem epifenomenov, saj epifenomen e nc nastopa pred dozdevnim učinkom/. (2) Gre za apriori zavrnitev določenih legitimnih fizikalnih hipotez o istočasni ali povratni vzročnosti. (3) Rešitev tri vializira katerokoli teorijo, ki bi želeladefinirati usmerjenost časa kot prevladujočo smer vzročnosti.
Mislim, da je prava rešitev obeh problemov ta, da kar naravnost zanikamo protidejstvenika, ki sta vzrok težav. Ni res, da če učinek e nc bi nastopil, tedaj tudi c nc bi nastopil (in z njim/v drugem primeru). Prej bo res, da bi c vseeno nastopil, vendar nc bi bil vzrok za e. Manjši odmik od dejanskosti jc v tem, da se znebimo e-ja tako, da ohranimo c in se odpovemo temu ali onemu zakonu in okoliščinam, v luči katerih c ne bi mogel nc biti vzrok za c, kot pa v tem, da ohranjamo te zakone in okoliščine in se znebimo e-ja tako, da gremo nazaj in odpravimo njegov vzrok c. (V drugem primeru bi bilo seveda nesmiselno, čc nc bi ohranili /skupaj s c-jem.) Vzročna odvisnost e od c je ireverzibilna protidejstvena odvisnost podobne vrste kot tista, ki smo jo obravnavali poprej.
Da bi se znebili dejanskega dogodka e, pri čemer bi se v celoti gledano kar najmanj oddaljili od dejanskega sveta, bo običajno najbolje, da sploh ne skrenemo z dejanskega poteka dogodkov do trenutka, ki je tik pred trenutkom nastopa e. Dlje ko čakamo, bolj podaljšujemo časovno-prostorsko področje popolnega ustrezanja med našim dejanskim svetom in izbrano alternativo. Zakaj bi skrenili prej in nc kasneje? Ne zato, da bi se izognili kršitvam zakonov narave. Ob predpostavki determinizma vsak odmik, prej ali kasneje, zahteva neko kršitev dejanskih zakonov. Če naj bi bili zakoni nedotakljivi, ne bi hilo nobenega načina, kako se znebiti e, ne da bi spremenili celotne preteklosti. In nič nam ne zagotavlja, da bi to spremembo v skoraj celotnem preteklem obdobju, tik do nedavne preteklosti, lahko obdržali na neki minimalni ravni. To bi pomenilo, da kadarkoli bi bila sedanjost za malenkost drugačna, bi bi la cclotna preteklost drugačna - kar jc absurdno. Torej zakoni niso nedotakljivi. Kršitev zakonov narave je stvar stopnje. Dokler nc pridemo do trenutka tik pred tem, ko naj bi nastopil dogodek e, ni v splošnem nobenega razloga, zakaj bi kasnejši odmik, ki bi preprečil e, zahteval večjo kršitev, kot pa zgodnejši odmik. Morda obstoje posebni razlogi v posebnih primerih - toda morda gre v teh primerih za povratno vzročno odvisnost.
IZPRAZNITEV
Denimo, da nastopi ct in povzroči eter da nastopi tudi cy ki ne povzroči e, bi pa bi I vzrok za e, čc c, nc bi nastopil. S tem jc c2 potencialni alternativni vzrok za e, vendar njegovo delovanje izprazni dejanski vzrok c,. Lahko bi rekli, da c, in c3 naddoločata e, vendar na asimetričen način." V luči katerih razlik c( povzroča e, c2 pa nc?
15 Ne bom razpravljal o simetričnih primerih naddoločanja, ko sta dva naddoločujoča dejavnika vzroka v enaki meri. Zame so to testni primeri brez koristi, ker o njih nimam nobenih čvrstih predteoretskih mnenj.
Kolikor gre za vzročno odvisnost ni nobenih razlik: e ni odvisen niti od c niti od c . Če eden od obeh ne bi nastopil, bi nastop drugega zadoščal, da povzroči e. Torej mora biti razlika v tem, da zahvaljujoč ni nobene vzročne verige od c2 do e, obstaja pa vzročna veriga dveh ali več korakov od ct do e. Privzemimo zaradi enostavnosti, da zadoščata dva koraka. Potem jc e vzročno odvisen od nekega vmesnega dogodka d, d pa jc po drugi strani odvisen od c,. Vzročna odvisnostjo v tem primeru ne-tranzitivna: ct povzroča e prek d čeprav bi e še vedno nastopil tudi brez c .
Do tu je vse v redu. Obravnavati moramo le še ugovor, da e ni vzročno odvisen od d, kajti če bi d nc nastopil, tedaj bi tudi c, nc nastopil in c2, katerega delovanje ne bi bilo več izpraznjeno, bi povzročil e. Odgovorili bi lahko na ta način, da bi zanikali trditev, da če hi d ne nastopil, tedaj bi tudi c, ne nastopil. To je prav lista dozdevna obratna vzročna odvisnost vzroka od učinka, ki smo jo pravkar zavrnili v enostavnih primerih. Raje bom trdil, da čc bi d izostal, tedaj bi c, nekako spodletelo, da povzroči d. Toda c, bi še vedno obstajal in preprečeval delovanje cr torej bi e ne nastopil.
Prevedel Danilo Šuster