r

1905 .

Natisnila tiskarna dražbe sv. Mohorja v Celovca.

I

*A

r-

(i-. ‘

\

V


%



• (

Slovenske

VEČERNICE

za

pouk in kratek čas.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

= 57. zvezek.

1905 . /

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškoftjstv

Pošteni ljudje.

(Povest. Spisal J o s. Kostanjevec.)

I.

olnce je stalo visoko na nebu. Bleščeča
svetloba se je razlivala po strehah enonad¬
stropnih trških hiš, svetloba je plula okoli
zatemnelih zidov župne cerkve, v svetlobi se je
kopal visoki zvonik s pozlačenim križem na
svojem višku. Vse je migljalo pred očmi, treslo
se, jemalo vid. Gori okoli zlatega jabolka je
švignila sem ter tja temna lastovica naglo kakor
blisk, popisala dolgo valovito črto po žarečem
vzduhu ter izginila. Prevroče ji je bilo, naglo
si je poiskala senčnato svoje gnezdo pod cer¬
kvenim stropom. Za njo je pridrevila druga in
tretja, a vsem se je mudilo. Komaj so se prika¬
zale, že so izginile kakor senca.

Tam doli okoli trga je zorela rumena pšenica; zvijala
se je pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ji silili do osrčja,
klanjala se je s svojimi polnimi klasi proti prepečeni in
izsušeni materi zemlji. V dolgih, gostih vrstah se je svet¬
likala visoka turščica, rjave vlaknate korenine so silile
iz tal, listi so se povešali. Bili so žejni, tako žejni!

Reka, ki se je valila po dolgi nedogledni planjavi,
je bila majhna, plitva; prebredla bi jo bila nedorastla noga
najmanjšega deteta. A potočki, ki so sicer pohitevali v
njeno svetlo naročje tako naglo in veselo, zibajoč se v
žuborečih srebrnih valčkih, ti potočki so bili sedaj suhi,
njihova struga suha, polna okroglega, izlizanega kamenja.

4

Vse suho, vse prazno in žejno! A na nebu ni najmanjšega
oblačka, po vzduhu niti najmanjše, najrahlejše sapice!
Solnce je stalo kakor pribito. Ni se hotelo znižati, kakor
bi bilo obstalo in se zbalo še dolge znojne poti do nizkih
hribov na zahodu.

Tam na obronku se je ovijala po drogih vinska trta,
a izpod širokih, globoko zarezanih listov je sramežljivo
gledalo rumeno in črno grozdje.

Jagode so bile dokaj drobne, koprnele so po okrep-
čevalnem dežju in željno so se odpirale že nekatere, nji¬
hova lupina je pokala. Med vrstami temnozelenih trt so
rastle breskve in smokve. Njihov sad je žarel od daleč,
dobival je vedno temnejšo zardelo barvo, a je zastajal; po
njem se je pretakalo premalo redilnega soka.

Povsod vročina, neznosna vročina .. .

Danes je bila nedelja. Nenavadno tiho je bilo po trgu.
Delo je počivalo, kmetiško orodje je bilo skrbno spravljeno
in zaklenjeno po različnih shrambah, vrata v rokodelske
delavnice so bila zaprta. Ljudje so posedali pred hišami ali
za njimi v senci, razgovarjali so se leno in zaspano. Sem
ter tja jih je bila večja gruča skupaj, a govorili so nekam
tiho, kakor bi jim glasnejše govorjenje povzročalo težave.
Cel6 iz gostilen ni bilo slišati večjega šuma; čuli so se
samo posamezni zategli, utrujeni glasovi. Ves trg je ležal in
stokal pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ga tlačili k
tlom, da se ni mogel dvigniti, da se ni mogel rešiti. Ležalo
je na njem kakor mčra; nobena živa stvar si ni upala
dihati prosto in veselo. Sem ter tja se je dvignila kvišku
osivela glava. Topo in začudeno so se upirale napol ugasle
oči tja gori v blestečo okroglo luč in razširjale so se
strahoma, ko so zapazile vse to grozno se razlivajoče in
preplavljajoče svetlobno morje. Bodla in pekla jih je ta
svetloba, skelela jih je, da so se morale plaho povesiti.
Tam od daleč, iz zadnjega konca trškega se je glasila
hripava harmonika. Slišala se je po vsem trgu, slišala v
tej tišini celč v nasprotni konec trški. A po njenih sunkih
niso udarjali črevlji ob tla, izpod njih se ni dvigal zagaten
prah. Za mizo je sedel godec sam, malomarno je natezal

meh, nihče ga ni klical, nihče ni zahteval, da bi mu za¬

godel kaj veselega.

Ob belem dnevi, obsejan od najčudovitejše solnčne
luči, je dremal ves trg. Stiskal se je globoko noter pod

hrib, a gori nad njim je črnelo mlado smrečje. Tudi ono

5

se je stiskalo, poskušalo je, da bi zganilo svoje vejevje,
da bi vzdrgetalo v rahli sapi, ki bi ohladila razbeljene
stene, ki je silila iz njih omotica kvišku. Toda nič, vse
tiho, vse kakor zakleto ...

A tam pred čedno pobeljeno hišo, prav za cerkvijo,
tam je bilo nekaj življenja. Solncu je zaviral pot široki
zvonik, vse ozko pročelje je bilo zašlo v senco. Na klopi
pred hišo sta sedela dva moža v najlepših letih. Sedela
sta in pušila vsak svojo kratko smodko.

„Torej tako praviš, Lipovec, no, Bog daj srečo! Vsi
ti privoščimo, ki te poznamo. Morda ga ni v trgu, ki bi
dejal: Tega mož ne zasluži, a  je govoril starejši tržan skrbno
obritega, črnikastega obraza svojemu sosedu.

Njegovo modro oko se je ozrlo v Lipovca, njegove
široke prsi so se še bolj razširile, ko se je nekoliko zravnal.
Izpustil je oblak dima iz ust in lepo zaokroženi kolobarji
so se vzdigali kvišku.

Lipovec je nekoliko časa umolknil. Zrl je zamišljeno
pred se in videti ni bilo na njegovem obrazu, kako mu je
dobro dčla sosedova hvala. Njegov obraz je bil resen in
miren, niti žilica ni ganila na njem.

„Ako pojde tako dalje, sosed Kiren, tedaj bom res
srečen, da ne bi menjal z nikomer, a  je dejal kmalu potem
Lipovec. „Res je, kar sem ti pravil. Fant je med najboljšimi
učenci, ki so bili letos v četrti latinski šoli. Včeraj je došel
na počitnice in je prinesel domov izpričevalo.**

„Dobro, dobro! Pošlji ga k meni o priliki, ko bodem
v vinogradu. Saj veš, takim fantom ni treba dvakrat po¬
nujati, da si natrgajo grozdja in breskev. Saj jih imam,
hvala Bogu, ravno letos prav obilo. No, drobne so, drobne,
pa so že za silo.**

„Učiti se bo moral, mnogo učiti, mi je pravil včeraj.
No, pa vendar mislim, da si najde sem ter tja časa in pride
tja gori. Hvala ti torej lepa, Kiren !**

„No, no, čemu hvaliti? Saj veš, kako mislim o tem.
Malo imam, pa tebi in tvojim je tudi to malo vedno na
razpolago/*

„Vem, Kiren, in lepa ti hvala — vidiš, ne morem
drugače reči — vselej sem še dobil pri tebi, kadar sem
česa potreboval. In potreboval nisem malokdaj!**

„Eh, ne bodi, ne bodi, čemu pretiravaš!**

Lipovec je molčč iztegnil desnico ter jo pomolil Kirnu.
Ta jo je krepko stisnil.

6

Za njima je nekaj zašumelo. V oknu se je prikazala
ženska glava. Bila je skrbno in gladko počesana. Na po¬
dolgovatem obrazu se je svetil izraz zadovoljnosti in sreče.

„0 kom se razgovarjata ? Slišala sem nekaj. 44

Kiren se je ozrl.

„A, dober dan, mati Lipovka, dober dan! Saj veste,
o kom vaš mož najrajši govori. Pa zakaj ne bi, ako je
tako? Gotovo bo na vašega Franceta ponosna vsa župnija,
ako pojde tako dalje. “

Materi Lipovki se je lice še bolj razjasnilo, a bila je
v neki zadregi. Ona ni znala tako zakrivati svojih čuvstev
kakor njen mož.

»Bežite, bežite, Kiren! 44  je jecljala. „Tako pa res ne
zna govoriti nobeden v našem trgu, kar nas je bolj nizkih.
Vi bi še komu natvezli, da bi res verjel kaj takega. “

A dobri ženici ni bilo treba tega še le natvesti, ver¬
jela je še prerada. In v tem trenutku je bila tudi popol¬
noma prepričana, da bode iz njenega Franceta še nekaj
posebnega.

„Ven pridite, Lipovka, w  je dejal Kiren. „K nama se¬
dite, da se še kaj pomenimo. 14

Lipovka je prišla pred hišo. V roki je imela začeto
nogavico in je pletla. „Nedelja je sicer, pa tdkole popol¬
noma brez vsakega dela se ne spodobi sedeti, 44  je dejala
in prisedla.

Njeni prsti so se urno pregibali; bili so mehki in
gibčni in nogavica je vidno rastla pod njimi.

„Kje pa je France ?“ je vprašal Kiren.

„Z Anico sta šla nekoliko na polje. Dejal je, da bi
rad videl, kako kaj kaže letina. No, pri nas ne bode videl
mnogo. Ona kratka njivica, ki jo imamo, še ta je letos
pusta in prazna. Vse se plazi po njej samo po tleh, vse je
požgano in uničeno. Ah, da bi Bog dal vsaj kapljico dežja. 44

„Nikar ne obupajmo, bode že bolje, 44  je dejal Lipovec.
n Do zdaj nas še ni Bog zapustil/ 4

„Prav praviš, 44  je dejal Kiren. „Toda, sosed, kaj ko
bi si ga tudi midva danes privoščila kapljico. Ves božji
teden se trudiva in mučiva, ali meniš, da ga nisva zaslu¬
žila kozarček ?“

„Ne vem, sosed, slabi časi so. Komaj se zasluži za
sproti. Kdo bi se navajal še na vino! 44

„Skoro da imaš prav. No, pa danes vendar, na to
veselje! Mati Lipovka, ali ne bi mogla stopiti tja doli v

7

gostilno in bi nam prinesla pol litra? Skoda, da ni doma
Anice!“

Lipovka je pogledala moža. Ta se je vdal. Pokimal
je samo z glavo in žena je vstala ter odšla po vino.

Moža sta med tem še vedno pušila. Bila je že stara
navada, da sta si privoščila ob nedeljah smodko.

Solnce se je v tem vendar nekoliko premaknilo proti
zatonu. Potegnila je za trenutek neka rahla sapica in bilo
je, kakor da se je začela zemlja hladiti.

Po trgu je nekoliko oživelo, začuli so se bolj razpo¬
sajeni glasovi, začelo se je gibati in vršeti. A bilo je še
vedno povsod polno svetlobe, hiše so se še kopale v ble¬
ščečih in zlatih solnčnih žarkih. Toda ta svetloba je bila
milejša, bila je dobrodejnejša, ogrevala je srce in dušo.

V tem je Lipovka prinesla vino. Kiren in Lipovec
sta trčila, pokusila je tudi Lipovka.

In razgovor se je pletel nadalje o najrazličnejših rečeh,
moža sta uganila marsikatero pametno.

Prihajala sta France in Anica. Roko v roki sta se
držala, bila sta videti vesela in zadovoljna sama s seboj.
Razgovarjala sta se polglasno. Ko sta zagledala stariše
pred hišo, sta pospešila korake in že sta stala pred njimi.

Kiren se je nerodno dvignil. Njegova visoka postava
se je zazibala, kakor bi se bil zazibal mogočen hrast.
Svojo močno žuljavo roko je podal Francetu ter rekel:

„Torej si zdaj domd, France! Glej, kako si zrastel,
kdo bi si bil mislil, da tiči v tebi tak junak!“

Opazoval ga je od vseh stranij s svojimi blestečimi,
rjavimi očmi. Majal je z glavo in prikimaval, vidno je bil
zadovoljen s svojim opazovanjem.

„In kar je največ vredno, France, slišim, da si še
vedno priden , 44  je. dejal takoj nato in sedel na svoj prostor.

Francetu je veselja zažarel nekoliko bledikasti obraz
in oko se mu je zaiskrilo. Bil je zal, za svoja leta močan
in velik dečko. Ona bledica je očividno izhajala od tega,
da se ni mogel mnogo gibati pod milim nebom.

,.Kako pa vam kaj, oče Kiren ? 44  je vprašal France.
„Kaj dela Tone, ali je zdrav? In Manica ? 44

„Vidiš, France, to pa ni lepo od tebe, da ni bila tvoja
prva pot od doma do nas. Tone in Manica, oba sta te
želela videti . 44

„Saj sem mislil in hotel, ali, oče Kiren, človek se prvi
dan tako težko loči od svojih! Takoj jutri ju hočem obiskati/'

8

„Že dobro, že dobro, 1 “ se je zarežal Kiren.

Tudi France in Anica sta prisedla in razgovor se je
razvijal še živahneje. In Anica je morala iti še po stekle¬
nico vina.

In kako svetlo, kako jasno je bilo v teh dušah, ki
so živele v taki slogi in ljubezni med seboj! Svetloba, ki
je ležala po okolici, se je razlila tudi v njihovo notranj¬
ščino, razsvetila je najskrivnejši kotiček . ..

Polagoma se je solnce nižalo, kmalu so se od njegovih
žarkov svetili samo še višji griči, a tudi na njih je po¬
stajala svetloba bledejša in bledejša. In ni bilo dolgo, ko
je razprostrl svoja krila tihi somrak.

Večerni zvon se je oglasil z visokih lin in njegov
glas je mogočno bobnel daleč po okolici.

Tedaj se je poslovil Kiren pri Lipovčevih in počasi
odhajal proti domu. Njegova glasna hoja je odmevala še
dolgo po trdi cesti.

Lipovčevi so se odpravili v hišo . . .

Po hiši je bilo vse tiho. Jako zgodaj je še bilo, a
Lipovec je imel navado, da je bil sleherni dan v postelji
že ob devetih. Trebalo je počitka, trebalo nadomestiti iz¬
gubljene moči ter nabrati novih in čilih za prihodnji dan.
Solnce ga ni našlo zjutraj nikdar v postelji. Predno so
drugi vstali, je že vselej dovršil Lipovec precejšnji kos dela.

Okna nizke, ozke spalnice so bila odprta. Rahla nočna
sapa je silila vdnjo in nekoliko blažila soparico, ki se je
bila naselila tam notri črez dan. Iz bližnje mlake, ki se je
razprostirala nekoliko korakov za mostom, se je glasilo
neštevilno žabjih glasov, iz zvonika se je jel oglašati čuk
z otožnim svojim čukanjem. Lipovec je bil teh glasov tako
navajen, bili so mu tako ljubi, da bi jih bil le težko po¬
grešal. Vsak večer so ga zazibali v sladko spanje, vsako
jutro so ga vzbudili iz njega.

Nocoj je Lipovec še sedel pri oknu. V sobi ni bilo
luči in tako se je dalo razmišljati še veliko lepše nego
ob motnih svetilničnih žarkih. Zrl je ven v tiho temno
noč. Na nebu se je iskrilo nebroj zvezd, tam nad nasprotnim
gričem je bila ena posebno lepa, posebno svetla. Vanjo je
strmel Lipovec. Nekaj se mu je omehčalo v prsih, vstajala
so mu neznana čuvstva, zahotelo se mu je po njej. Neka
nevidna moč ga je silila tja gori, postajalo mu je lahko

9

Pozabil je za hipec svojih vsakdanjih skrbij, pozabil vsega
okoli sebe, njegov duh se je povzdignil v nadzemske vi¬
šave, v svojo pravo domovino.

Zraven postelje je klečala njegova žena. Ob stranice
je naslonila svoje roke, okoli prstov se je ovijal molek.
Klečala je nepremično, njena usta so šepetala.

Bilo je nekaj srečnega, zadovoljnega, nekaj svetega,
kar je plulo po tej skromni sobici.

Črez dolgo se je Lipovec vzdramil. Stresel se je
nehote, ko se je začutil nenadoma zopet na zemlji. Tiho
se je dvignil od okna in se začel razpravljati.

Tudi žena je prav ta čas vstala.

„Dolgo, dolgo je še do cilj a,“ je dejal napol tiho mož.

„Do katerega cilja? Kaj misliš s tem?“

„Na Franceta mislim. Glej, saj je komaj dovršil četrto
šolo. Kako dolga je še pot, ki jo ima pred seboj. Ali jo
bode mogel dovršiti, ne da bi mu izpodletelo, ne da bi
opešal ? Pomisli, koliko nevarnosti za dušo in telo mu bode
treba še prestati. In tudi, ako bi prestajal on, ali bom do¬
volj zmožen jaz, da mu pomagam ? Glej, moje roke pešajo,
po njih se ne pretaka več ona vroča mladeniška kri, češče
in češče se utrujajo, gineva jim moč. Kaj bode, kadar bodo
popolnoma obnemogle ?“

Umolknil je in se nekoliko časa naslonil ob mizo.

Zena se je ozirala proti njemu, njeno oko je hotelo
prodreti temo, da bi videla njegov obraz. Tako ji do zdaj
ni govoril še nikdar. Delal je dan za dnevom molčč, nikdar
se ni pritoževal, delal je z veseljem, kakor bi imel živeti
večno.

Sama ni vedela, kaj bi mu odgovorila. Prenenadno so
jo zadele te besede, v duši ji je bilo bridko, na njo se je
hipoma ulegla do zdaj nepoznana bolest.

A tedaj se je i ona slučajno ozrla v zvezdo tam nad
nasprotnim gričem. Hipoma se je zjasnilo tudi v njeni duši.
Pristopila je k možu, položila mu roko na ramo ter dejala
slovesno:

„Oni, ki je tam gori, oni ne bode dopustil, da se
pogubč njegovi otroci! u

Lipovec se je hipoma čutil močnejšega, od srca se
mu je odvalil kamen in bilo mu je lahko, kakor bi bil
dovršil kako posebno imenitno delo.

,,Hvala ti, mati, hvala ti, a  je dejal tiho ter ji stisnil
roko. Hitro nato se je prekrižal ter zlezel v posteljo.

10

Lipovka pa je v tem hipu prižgala svečo. Njeni
motni žarki so razsvetili dvoje resnih, v božjo voljo vdanih
obrazov.

Vzela je luč ter tiho stopala iz sobe. Nasproti malega,
ozkega mostovža so bila druga vrata. Ta vrata je tiho od¬
prla, da niti niso zaškripala. In stopila je v sobo, kjer sta
spala France in Anica.

V vsakem kotu je stala postelja. Ob njiju sta bila
stola in na teh je ležala obleka Francetova in Aničina,
spravljena v najlepšem redu.

Lipovka je pristopila k posteljama, zdaj k eni, zdaj
k drugi. Oba, France in Anica, sta spala trdno, dihala sta
globoko. In Lipovka je iztegnila svojo desnico in sključila
je prste. Prekrižala je zdaj enega, zdaj drugega. Njeni prsti
so polzeli rahlo, komaj čutno od čela do ust, od ust do prsij.

Nobeden se ni vzbudil.

In tiho, kakor je bila prišla, je Lipovka odšla in v
hiši ugasnila luč.

II.

Ej, to vam je bilo veselo življenje v Lipovčevi de¬
lavnici. Komaj se je zaznal dan, je že pela žaga in izpod nje
se je usipavalo po tleh rumeno žaganje. Lipovčeva desnica
se je premikala enakomerno, neutrudno, in žaga je rezala
vedno večje brazde. Lipovec je bil danes nekoliko bled,
na čelu se mu je prikazala nova, komaj vidna brazda.

Lipovec je bil mizar. Daleč na okoli je slovel kot
najboljši mojster in imel je dela, kolikor ga je hotel. Nje¬
govo delo je bilo zanesljivo, je bilo trpežno. Kdor je prišel
k njemu prvič, je prišel ob novi potrebi gotovo tudi drugič
in tretjič. A Lipovec je delal tako cen<5, da je komaj iz¬
hajal. Njegova vest mu ni dala, da bi bil računil več,
nego si je mislil, da sme zaslužiti na dan. Kdo drug na
njegovem mestu bi si bil pripravil vsaj nekoliko premo¬
ženja. Pri njem to ni bilo mogoče . . .

Lipovec je delal že precej časa, predno se je začela
polniti njegova delavnica s pomagači. I)asi je bil z njimi
strog, dasi niso smeli zamujati določene ure, vendar jim
včasi ni mogel ubraniti, da ne bi prihajali pozneje. Zlasti
rado se je to dogajalo ob ponedeljkih. Toda, kaj si je
hotel pomagati, mladina je že taka! Ako bi bil odpravil
od hiše sedanje ljudi, prišli bi bili drugi, ki bi bili ravno
taki. Torej potrpljenje!

11

Tudi danes so prihajali dovolj pozno. Na obrazih
jim je bilo brati, da so prečuli večji del noči; njihove oči
so bile zatekle, njihovi glasovi hripavi. Bili so štirje, sami
krepki, leporastli mladeniči.

Lipovec jim ni rekel danes nobene besede. Odgovoril
jim je samo na njihov pozdrav, a potem je delal molče
dalje. Žaga je pela in pela. V bližnjem kotu se je kopičil
razrezan in narezan les. Ko je prenehala peti žaga, je
zaškrtal oblič in iz njega se je valilo dolgo, kakor papir
tanko oblanje. Sililo je Lipovcu na roko, ovijalo se je
njegovih prstov. In le toliko časa je zamahnil, da se je
usulo po tleh in se kopičilo pod njegovimi nogami. Sem
ter tja se je vzdignil prah, ki se je razširil po delavnici.

A to ni motilo nikogar, pljuča so bila navajena vsemu.
Kmalu se je začelo oglašati tudi po drugih kotih. Tu je
razbijalo kladivo, tam je dolblo dleto, tu se je brusilo, tam
poskušalo odpirati in zapirati z novo ključalnico. Vse je
vrvelo kakor v mravljišču.

In bilo je glasno in veselo. Bila je slika pestrega in
bujnega življenja, ki se ob njem smeje srce poštenemu
človeku.

Ob sedmih so nekoliko prenehali, komaj za pičlo
četrt ure. Razdelil se je zajutrk. A potem so začeli
znova in delali so do poldneva. A pri tem je bilo vse
tiho, govorili so samo najpotrebnejše, govorili samo to.
kar je spadalo k delu. K večjemu si je kdo polglasno
zažvižgal pesem, ki jo je morda pred kratkim slišal prvič
v čitalnici.

Tudi danes je bil vroč dan. Tudi danes se je mameča
svetloba razlivala po trgu in okolici, silila je tudi v Li-
povčevo delavnico. A danes ni ta svetloba nikakor zavirala
veselega dela, bilo je, kakor bi bilo ravno delo najboljši
ščit proti njej in proti vročini, dočim ji je delal včerajšnji
počitek neznosni.

In tudi drugod po trgu ni bilo tako tiho kakor včeraj.
Po cesti so veselo ropotali vozovi, iz delavnic je šumelo,
iz bližnjih njiv se je čul odmev motik in rovnic. Povsod
delo, povsod trud! A povsod tudi od dela zadovoljni

obrazi! . ..

- Gori nad delavnico v mali sobici je sedel pri knjigi
France. Dopoldan je hotel porabiti za učenje, a popoldne
je nameraval obiskati Kirnove. Njegov obraz je bil danes
nekoliko bolj rdeč, oko mu je zrlo živahneje v svet. Videlo

12

se je, da mu je že prvi dan domd pričaral rože na lica
in da se bode v kratkem zopet popolnoma pokrepčal. List
za listom je ponavljal to, kar se je učil v prošlem letu,
pri marsikateri stvari se je pomudil dalje, nego bi bilo
potrebno. Spominjal se je, koliko truda ga je sem ter tja
stalo, predno si jo je prisvojil, a sedaj, ko mu je prešla
v meso in kri, sedaj ga je napolnjevalo veselje, ga je
navduševal ponos. Začutil je v sebi moč, da bode premagal
z lahkoto tudi ono, kar ga še čaka. V Francetu je bivala
nenavadna žilavost, v njegovih letih bi jo imel malokdo
takšno. A za svoja mlada leta je bil že skoro preresen.
Ni čuda torej, da je bil njegov oče nanj ponosen, ni čuda,
da je gojil gledč njegove bodočnosti najboljše nade.

France ni poznal utrujenosti. Kolikor dalje je sedel
pri knjigi, toliko mu je bilo delo lažje in slajše, toliko
bolj se mu je hotelo, da ga ni mogel odložiti. Tudi danes
ga ni moglo premotiti nič, da ne bi bil ves dopoldan pre-
čepel pri knjigi. Sem ter tja je stopila v sobo Anica, hotela
ga je zaplesti v razgovor, a ko je videla, kako je za¬
maknjen, je vselej zopet natihoma odšla. V kuhinji pa ga
je pohvalila materi, ki si je dala opraviti okoli ognjišča.
In materin obraz je žarel, okoli srca ji je bilo tako toplo,
bila je zadovoljna sama s seboj in z vsem svetom.

„Ali nekaj bi pa vendar moral zaužiti, lačen mora
biti,“ je dejala Anici ter se brisala s predpasnikom
okoli ust.

„Toda noče, mati, kaj bi ga silili!“

„No, no, ako se mu bo zahotelo, se že prikaže doli . 64

In obe, mati in Anica, sta se naglo sukali po kuhinji.
V loncih je vse kipelo in vrelo, pljuskalo je sem ter tja
črez rob, a v ognjišču je prasketal ogenj in njegov rdeči
plamen je silil v presledkih skoz železna vratca. Javorjeva
miza na sredi kuhinje je bila bela, da se je svetila, tla so
bila čista in umita, da bi se lahko jedlo na njih. V nobenem
kotu najmanjše smeti, najmanjše nesnage! Z ovešal v bli¬
žini ognjišča so se svetile pokrivače, kuhalnice, penjenice
in druge v kuhinji potrebne reči. Vse je bilo svetlo zlikano,
vse je kazalo skrbno, vestno gospodinjo. Mnogo, mnogo
je kuhinj na svetu, bogato so opremljene, človek bi bil
vesel, da bi imel take spalnice, a malo, malo jih je, ki bi
napravljale nanj tako domač, tako povoljen vtisk, kakor
ga je napravljala kuhinja Lipovčeva. Malo jih je, ki bi
odsevala iz njih taka snaga in red.

13

In France je še vedno sedel tam gori in ni mislil,
da bi zaprl knjigo. Gori do njega je zvenelo iz očetove
delavnice šumenje in vršenje, in to je bila njegovim ušesom
najljubša godba. Kolikokrat se je spominjal na njo še v
poznejših letih, v letih, ko se je ona delavnica zaprla za
vselej, ko je v njej bilo tiho in mrtvo kakor v grobu.
Kako lep, a hkratu kako tožen spomin je bil to! . ..

Opoldne je nekoliko prenehalo v delavnici. Lipovec
in pomočniki so se zbrali v kuhinji za javorjevo mizo.
Na njej je^ stala skleda, ki se je kadilo iz nje in v ku¬
hinji je dišalo po razbeljeni zabeli. Prišel je doli tudi
France in prisedla je Anica. Ta je odmolila glasno, a nato
se je začelo kosilo. Za prvo skledo je prišla na mizo
druga. Pri jedi se je ves čas molčalo kakor pri delu,
vršilo se je vse redno in tiho, zažvenketale so včasi samo
žlice. Takoj nato je bil skromen obed pri kraju in Anica
je molila vnovič.

Po obedu so se pomočniki razgubili do prve ure na
različne kraje. Lipovec je sedel na klop pred hišo in po¬
čival. Položil je desno koleno črez levo, objel oboje z
rokami ter zaždel. Tako je čakal, da je bila v zvoniku
ena črez poldne. Danes je sedel pri njem tudi France.
Nobeden ni govoril. Se le ko se je oglasila ura v zvoniku
nad njima, je Lipovec dejal sinu:

„No, pa stopi tja gori do Kirnovih!“

In vstal je pri zadnjem udarcu ure ter odšel počasi
zopet v delavnico. In takoj so se prikazali tudi pomočniki.
Začelo se je zopet veselo in šumno delo ...

Pri Kirnovih ni našel France nikogar dom d. Vsi so
bili odšli v vinograd. To mu je povedala soseda. Odpravil
se je za njimi. Ljubo mu je bilo, da se bode mogel zopet
izprehoditi, in lahkih nog je stopal ven iz trga. Tam za
mostom na veliki ogradi se je igralo neštevilno trških
paglavcev. Vpili so, tekali in se prekucavali, kakor bi šlo
za stavo. A vmes je bilo slišati tudi glasno jokanje, Bog
ve, kdo je koga pohodil. France se je ustavil in opazoval
te male ljudi. Kako malo časa je preteklo, kar je on za¬
pustil to družbo, kar je tudi on bil razposajen med raz¬
posajenimi. Zahotelo se mu je, da bi stopil tudi on tja
doli, da bi se vsaj za trenutek vmešal v to veselje. Duša
mu je zahrepenela po onih nedavnih, a lepih časih. In glej,
oni večji so ga že zagledali, bili so to oni, ki so z njim
hodili v trško šolo. Bližali so se mu od strani, niso si

14

prav upali do njega. A France je stal in je gledal. In
vleklo ga je tja med nje, njegova otroška leta so se ogla¬
šala v njem, silila so ga, da stopi korak dalje, da okuša
še enkrat slast takega življenja. Nekaj ga je vabilo, ga
je mikalo ... A tedaj se je hipoma stresel. Vstala je tam
doli v globočini njegove duše neka senca, ločila se je iz
nižin in prihajala je vedno više. In Francetu se je zazdelo,
da bi bilo zastonj, ako bi poskušal prelesti ta plot, ako
bi ga izkušal preskočiti. Nekaj nejasnega, kalnega je leglo
na njegovo dušo. Žalostno je pogledal dečke, ki so se mu
bližali, obrnil se je in stopal dalje po poti.

Zavil je s ceste na stransko rjavo pot. Ob njej je
rastlo nizko grmovje, po njej se je kopičil debel in rjav
prah. In pot se je začela viti navzgor, na njej se je sem
ter tja belila velika skala, ki se je bila privalila Bog ve
odkod. A tedaj se je začelo nekaj lepega, nekaj, kar je
človeku oživilo srce, kar ga je povzdignilo, kar mu je
razvedrilo čelo. Začeli so se vinogradi. Kdo bi jih pozabil,
kdo bi mogel mimo njih z zakrknjeno dušo, z zaprtim
srcem! Te dolge zelene vrste, ti močni, okoli visokih
drogov se ovijajoči trsi, to gosto, veliko listje! In ta pevec
vinogradov, neutrudni čriček! In te zidanice in te prekrasne
leže! Slovenec, zahvali Boga za vse to; kaj takega nimajo
pokazati vsi sosedje!

Tam gori, nekako sredi holma, je bil velik Kirnov
vinograd. Okoli in okoli je bil ograjen z gosto živo mejo,
a še med njo je bilo nakopičeno bodeče trnje, ki ni pu¬
ščalo nobenemu noter. Ob poti, nekako v sredi gornjega
pota, so bila široka vhodna vrata, ki so se dala zaklepati.
Nekako sredi vinograda, na nekoliko vzbočenem prostoru,
je stala mala zidanica. Po vsem njenem prednjem delu
se je ovijal star vinski trs, ki je zakrival začrnelo zidovje.
Od te zidanice je bil prekrasen razgled na trg in na vso
okolico. Odtod se je videla trška cerkev prav pred no¬
gami, odtod se je svetlikal ves trg, kakor bi bil hipoma
zrastel iz tal. Odtod so pred očmi vstajali in se blesteli
vsi ostali zeleni holmi, kakor bi jih bil pričaral umetnikov
čopič na platno. Pod nogami je vse živelo in se gibalo,
vse je zadobivalo drugačne in lepše boje, vse je bilo pre¬
lestno in omamljivo. Po sredi vinograda sta vodili dve
poti navzkriž. Bili sta senčnati, tudi nad njima se je na
visokih latnikih opletala trta in navzdol so viseli veliki,
sočnati grozdi.

15

V ta vinograd je vstopil France. Ozrl se je po poti
navzdol, zatem na desno in na levo. Nikjer ni zapazil
nobenega. Tedaj je zaklical glasno:

„Hop, hop! “

In tam vzadi nekje se je oglasil drug glas ter isto-
tako odgovoril. Ah, ta klic je bil znamenje še iz prošlih
časov, iz onih časov, ko sta hodila France in Kirnov Tone
skupaj v trško šolo.

„Hop, hop!“

Vesel je bil ta glas, ki se je ponavljal v kratkih
presledkih. In glasil se je vedno bliže. Skoz goste vrste
je prihajal Tone. A France ga je zagledal še le, ko je
stal prav tik njega. Ves čas ga je pokrivalo zeleno listje
in njegova že precejšnja postava še ni bila zrastla nad te
visoke trse.

„Bog te sprimi, France,“ je viknil in podal tovarišu
desnico. „Težko sem te že čakal. Pojdi z menoj!“

Stopala sta dalje.

Tone je imel pod pazduho žvepleni meh, njegova
srajca je bila rumena od žvepla. Bilo je to zadnje žvep-
Ijanje za letos, ki so ga danes opravljali pri Kirnovih.
A žveplo je bilo na debelo natrošeno tudi po Tonetovem
obrazu, okoli očij in cel6 v očeh samih ni bilo brez njega.
To je kazalo njegovo pogosto pomežikavanje.

Kolikor sta hodila dalje, toliko gostejše so bile vrste,
toliko bujnejše zelenje ju je objemalo. Kako so se svetli¬
kali grozdi izpod listov!

„Ah, koliko je grozdja,“ je vzkliknil France. „Kaj
takega še nisem videl. tt  Njegove oči so se zasvetile, nje¬
govo srce je bilo veselo.

„Sem poglej,“ je dejal Tone hipoma.

Sklonil se je nekoliko niže, prijel z rokama šop listov
ter jih razgrnil. In pred zavzetimi Francetovimi očmi se
je pojavila kar cela košara lepih, zardelih grozdov. Sra¬
mežljivo so se stiskali skupaj in njihove svetle jagode so
zrle Franceta kakor svetle, nedolžne oči.

„To je krasno, to je krasno,“ je viknil France. Ni¬
kakor se ni mogel načuditi taki obilici, taki lepoti.

„Eh, samo malce dežja, samo malce dežja da bi nam
dal Bog, pa bi bilo še lepše, še mnogo lepše, w  je dejal
Tone ter stopal dalje. In ustavila sta se še pri marsika¬
terem trsu in France je vzkliknil še marsikje tako, kakor

prvič.

16

Joj in tam-le proti koncu vrste! Kako visoka, lepa
breskev! Njeni ozki listi so se svetlikali, njene drobne
nežne veje so se upogibale. In nizko so se klanjale in na
njih so rdele breskve v celih kupih. Rdele so, kakor rde
lica zdravih, krepkih kmetiških otrok.

Prišla sta blizu. Veja je bila tako nizka, da so za¬
bleščale breskve prav pred Francetovimi očmi. Tu ne bi
bilo treba iztezati roke, tu bi bilo samo treba odpreti usta
in duhteči sok bi se razlil po njih.

„Trgaj, France, kolikor se ti ljubi. Trgaj!"

Toda Francetu se je zdelo škoda. Najrajši bi bil sedel
pod drevo ter gledal in občudoval ta lepi sad, ne da bi
se ga dotaknil. A pristopil je Tone ter dejal smejč:

„Ali si ne upaš?"

In že je v njegovih rokah obtičalo nekoliko breskev.

„Le pokusi, bodeš videl!"

France je vzel, a šla sta dalje. Tam v ozadju je bila
skupina smokev. Njih široko, svetlozeleno, globoko iz¬
rezano listje je bilo videti od daleč kakor listje platan.
Njihov zelenkastorumeni plod je visel navzdol; bil je sočen
in napet in zdelo se je, kakor bi viseli navzdol polni
mošnjički.

Hej, tako se hodi po vinogradu! Tako se hodi po
sosedovem vinogradu, si je mislil France. Njegove noge
so bile lahke, njegove prsi so se širile. V njih je bilo
srečno in zadovoljno srce, v njih je bilo hvaležno srce,
ki je v tem hipu spoznalo veličastvo stvarnikovo še bolj,
kakor kadarkoli prej. V Francetu se je pojavilo novo
veselje do življenja, novo veselje do dela ...

Ko sta s Tonetom dospela na nekak osredek, je stal
pred njima stari Kiren. Bil je golorok in njegova srajca
pod vratom je bila odprta. Videle so se rjave prsi; bile
so široke in mogočno obokane. Stopil je proti Francetu
in mu podal roko.

„Tako je prav, France," je dejal in njegove oči so
se zasmejale.

„Sedi nekoliko sem v travo, tudi mi smo potrebni,
da se odpočijemo."

In sedli so. In razgovarjali so se.

Prišla je Manica. Njena lica so zardela. Skoro je
prišla v zadrego, ko je videla Franceta pred seboj tako
gosposkega. A to le za hipec. Takoj nato je stopila srčno
dalje in je vsula iz svojega predpasnika v Francetovo

17

naročje smokev in breskev. In tudi nekateri grozdi so
se zabliskali vmes.

„Ha, ha, tako je prav,“ se je smejal Kiren. „ Hitro
si ga postregla . 44

Manica pa je tudi iztegnila svojo sedaj prosto roko
in jo podala neprisiljeno Francetu. Pozdravila sta se, kakor
se spodobi starim znancem.

Posedeli so še nekoliko časa skupaj, a delo se ni
dalo odlašati. Skoro sta vstala Kiren in Tone ter nada¬
ljevala žvepljanje. Iz mehov se je kadilo, grozdi so rume¬
neli, a tudi solnce je lezlo vedno niže. France pa si je z
Manico ogledoval še ostale nasade in naglo je potekel
popoldan.

Po vinogradu je za hipec završela hladnejša sapa,
listje je strepetalo, oglasil se je čriček. Tam za holmom
se je skrilo solnce, izgubile so se prejšnje svetle boje in
prepustile so prostor temnejšim, zamolklejšim.

Iz holmov, iz vse narave je zavelo nekaj otožnega,
nekaj resnega.

Navzdol proti trgu so stopali  Kirnovi.

III.

Na trškem mostu so že prižigali edino, slabo brlečo
svetilko, ko je dospel France s Kirnovimi nanj. Pod mostom
se ni gibalo ničesar, struga je bila skoro suha, voda se je
motno svetlikala samo v nekaterih tolmunih. Tu se je
France poslovil. Kirnovi so odšli na desnico, a on se je
napravil domov na levico. Ko je šel mimo očetove delav¬
nice, je bilo tam že temno, je bilo že tiho. Vse se je bilo
že razšlo. Okna delavnice so bila odprta na stežaj, da bi
se bili prostori na večer prezračili ter pripravili za pri¬
hodnje jutro. Skoz okna so se nejasno videle začete omare,
so se videli različni kosi lesa, so se svetlikale na steno
obešene žage. Iz kuhinje je odseval rumen pramen ter se
ostro črtal črez pot in na zid nasproti stoječega hleva.
V zvoniku je bila odbila komaj osma ura in France se je
nadejal, da dobi očeta še na nogah. Saj je navadno pc-
sedaval vsak večer pred hišo ter se hladil.

Toda danes je bila klop prazna. To je bilo nekaj
čudnega. Ali je kam odšel? Ako ni imel posebnega opra¬
vila, se ni nikdar ganil od hiše. Njega je pač bilo lahko
dobiti ob vsaki uri, v petek in svetek! No, nekaj se je
pač moralo zgoditi. France je pogledal v kuhinjo. V njej

Večernice. 57. 2

18

je videl Anico, ki je pomivala posodo. Visoko na ognjišču
je stala svetilka. V njeni luči so se jasno odsevale reči
na obešalu. Stopil je noter.

„Anica, kje so pa drugi, kje je oče? 44

„Ah, kako si prišel tiho, niti stopinje nisem slišala.
Kar prestrašil si me, 44  je dejala Anica ter se sklonila kvišku.
Z laktom si je popravila na čelo ji šileče lase in oči so
se ji zasvetile.

,,Sedi in povečerjaj; danes smo bili nekoliko bolj
zgodnji, kakor po navadi. 44

Obrisala si je roke in takoj je postavila na mizo
borno večerjo. Bili so koruzni žganci z mlekom.

„Toda kje je oče, saj mi nisi tega še povedala. 44

„Rekel je, da je truden, in je šel nekoliko prej po¬
čivat. a

„Hvala Bogu, samo da ni nič hudega. Kje je pa mati? 44

„Tudi gori, toda ona se vrne še v kuhinjo. 44

Umolknila sta oba. Anica je nadaljevala s pomivanjem,
a France je zajemal preprosto jed z vidnim veseljem. Skoz
odprto okno v ozadju je silil v kuhinjo sveži vzduh, a
iz zvonikove line se je zopet oglašal čuk.

Anica se je zganila. Pogledala je Franceta od strani.

„Čudno, danes mi ta glas nič več tako ne ugaja ko
nekdaj, 44  je dejala poltiho Francetu.

„Kateri glas? 44  je vprašal France, ki se je bil ravno
nekam zamislil.

„Ali ne slišiš? Čuj, zopet čuka. 44

„Ah, ne bodi, ne bodi ! u  je dejal France.

„Ali ni veliko bolj otožen ko po navadi? Ali se ti
ne zdi? Čuj .. . kako zateglo 1 “

Anica je gledala skoro preplašeno, oči so ji blestele
v čudnem lesku.

„To se ti samo dozdeva/ 4  je pripomnil France.

„Ali naj zaprem okno, France ? a

Tudi njen glas ni bil navaden, skoro se je tresel in
glasil se je hripavo.

„Ne bodi, Anica! No, pa zapri, ako hočeš! 44

Anica je zaprla okno. Obrnila se je proti mizi, da
bi pospravila za Francetom. Toda v tem trenutku je nekaj
udarilo ob kuhinjsko okno. Steklo v oknu se je streslo
in zaropotalo.

Anica je prebledela in se ozrla. Tudi France je po¬
gledal na okno. In glej, na oknu je sedel velik čuk. Nje-

19

govo mehko perje je bilo naščeperjeno, njegove svetle oči
so se upirale v kuhinjo.

„Še nikdar se nisem tako ustrašila,“ je viknila Anica.
„Oj, ta grdoba!“

„Tiho, tiho, ne vekaj tako na glas! Čakaj, ujamem
ga,“ je dejal France.

Sklonil se je prav nizko k tlom ter počasi in poti¬
homa lezel proti oknu. Ob mizi je stala Anica ter strmela
v ptico, ki se je pojavila tako nenadoma. France pa je
že odpiral okno. Njegova roka se je tresla, sam ni vedel,
čemu je bil vznemirjen. A tiho, prav tiho je odprl okno.
Toda v tem hipu se je zazibala senca v njem, mehke
perotnice so zaplahutale in ptič je izginil. Skoz okno je
gledala tema.

„Vidiš, čemu si prej zaprla okno, zdaj bi ga bil imel,“
je dejal France in se dvignil.

Toda Anica ni odgovorila ničesar, zamislila se je
bila nekam .. .

Gori nad kuhinjo so se začule stopinje. Kmalu so
odmevale s stopnic. Doli je stopala Aničina in Francetova
mati. V roki je imela brlečo svečo, a od nje je visel debel,
črn utrinek.

„No, saj si že domd, France, a  je dejala ter ugasnila
svečo. Postavila jo je na ognjišče zraven svetilke ter sedla
na stol nasproti Francetu. Njen obraz je bil resnejši ko
navadno, na njenem čelu je viselo nekaj težkega, kakor
tajna skrb.

„Kaj, da je oče že odšel v posteljo ?“ je vprašal France.

Materino oko se je uprlo v sina. Za hipec ga je mo¬
trila pazljiveje. Videlo se je, da ima žena nekaj na srcu in
da razmišlja, ali bi to razodela sinu ali ne. Toda nazadnje
je stresla nehotč z glavo, češ, čemu bi ga vznemirjala.

„Truden je, drugega ni nič, a  je dejala skoro nato.
„In dela ima črez glavo; bolje je, da gre prej k počitku / 4

Povesila je oko ter gledala v mizo. France jo je za¬
čudeno pogledal. Nekaj mu pri tem odgovoru ni ugajalo,
toda sam ni vedel, kaj. A rekel ni ničesar.

V kuhinji je nastala tišina. Anica je začela pometati,
mati in France pa sta slonela ob mizi ter molčala.

Kmalu je bilo vse pospravljeno, vse v najlepšem redu.

A zunaj je nastajala vedno temnejša noč, na nebu so
se začeli zbirati oblaki in za gorami je bliskalo.

j'-

2 *

20

Lipovec dolgo ni mogel zaspati. Daši je bilo okno
odprto, dasi se je bila zunaj vzdignila precejšnja sapa, ki
je silila v sobo, vendar mu je bilo soparno. Po celem te¬
lesu je bil Vroč, a najbolj mu je silila kri v glavo. Ko je
žena odšla v kuhinjo, se je obrnil v steno ter izkušal za¬
dremati. A tudi od stene se mu je zdelo, da puhti soparica,
in njegovo čelo se je začelo potiti. Vrgel je odejo raz sebe,
odet je bil samo z rjuho. A še ta mu je bila odveč. Vstal
je zopet ter začel hoditi po sobi gori in doli. Toda čutil
je neko silno, doslej nepoznano utrujenost. Nekaj težkega
je ležalo v njegovih nogah, kri se je leno pretakala po
njegovih rokah. In kolena so se mu začela tresti, kakor
bi bil prvič vstal po dolgi in težki bolezni. Zdelo se mu
je, da bi ga zdajle zmoglo vsako najmanjše in najlažje delo.

To utrujenost je prvič začutil danes popoldne pri
delu. Kakor zjutraj, je tudi popoldne žagal nekaj takega,
kar ni rad prepuščal svojim pomočnikom. Žaga je nekoliko
časa pela zopet veselo, a hipoma mu je začela pešati roka
in le s težavo je porinil žago do konca. Delal je še neko¬
liko časa s težavo, a nazadnje je moral nehati in naslonil
se je ob les, da bi si odpočil. A pri tem se ga je hkratu
polastila neka slabost, ki se je razlila po vsem telesu.
Od rok mu je nekaj mrzličnega lezlo v trup, odtod pa po
vseh udih. Sicer mu je to prešlo črez nekoliko časa, ali
utrujenost je ostala in tisto popoldne ni izdelal niti dese¬
tine tega, kar navadno.

Ko je zdaj hodil sam po sobi v temi, v tej tišini, polastilo
se ga je razen utrujenosti še nekaj drugega. Težka, temna
misel se mu je dvigala iz srca, misel, ki jo je rodila nje¬
gova sedanja osamelost. Počasi, počasi, kakor leze megla iz
doline proti vrhovom, tako počasi je lezla ta misel iz njegove
notranjščine. In to je bila misel na bolezen, misel na smrt.

In začutil se je hipoma tako majhnega, tako neznat¬
nega, da se je ustrašil. Prvič menda v svojem življenju
je mislil tako jasno, kaj je človek na svetu, kako ničev,
kako brezmočen je. Vsaka najmanjša stvarca ga potlači,
mu vzame voljo in moč, ga telebi v propad. Prvič v svojem
življenju je začutil, kako grozna, kako mogočna vladarica
je smrt. Lipovec je bil veren mož, v vsem svojem dejanju
pošten in značajen mož. Vest mu ni očitala ničesar niti
proti svoji družini, niti proti svojemu bližnjemu. A vendar
ga je prevzel sedaj strah pred smrtjo. Zdelo se mu je, da
že izteza po njem svoje koščene in izpite roke, zdelo se

21

mu je, da se te roke že dotikajo njegovega trupla, da so
vlažne in polžke. Zdelo se mu je, da se ga ovijajo ne¬
znane ostudne živali in da plazijo okoli njegovega života.
Zavpil bi bil, a obstal je trdo in nepremično sredi sobe.

In še večja utrujenost se ga je polotila, glava mu je
klonila na prsi. In padel je na kolena pred stolom, nanj je na¬
slonil roke in molil. Molil je iskreno, molil dolgo časa.

Polagoma se je umiril. Ona trpkost in potrtost, ki
ga je bila tako potlačila, je izginjala in se tajala, kakor
se taja sneg ob toplih solnčnih žarkih. Ko je vstal, ni bilo
skoro več sledu od njiju in tudi krepkejšega se je čutil.
Minil ga je oni blazni strah, pred njim je stalo v neskončni
milosti prelestno se bleščeče, častitljivo lice Onega, ki je
premagal smrt, Onega, ki so mu pokorni svetovi, morje
in vetrovi. In to obličje je razjasnjevalo temno noč njegove
notranjščine, je lilo vdnjo upanje in tolažilo .. .

Lipovec se je zavil in stopil k oknu. Noč je bila
vedno temnejša. Spodaj je črez pot metala svetilka iz ku¬
hinje še vedno svoje žarke in v njih so se zibale temne
sence onih, ki' so spodaj sedeli pri mizi. Tam za gorami
pa se je bliskalo vedno bolj pogostoma. In ti bliski so
trajali češče dalje časa. Bil je krasen pogled. Kadar se je
zabliskalo, so hipoma zrastli vsi viški posameznih gričev
v bengalični luči pred očmi. Zasvetili so se ter se poka¬
zali v vsej svoji krasoti. Da, bili so krasnejši nego ob
podnevni solnčni luči! A ko je minil blisk, so hipoma
izginili in videti je bilo, kakor bi jih bilo nenadoma po¬
žrlo velikansko in grozno črno žrelo.

Po obzoru so se kopičili čim dalje temnejši oblaki
in videti so bili vedno niže, kakor bi se hoteli dotakniti
tal. Izginili so hribi v njih in bliski jih niso mogli več
pričarati pred oči. Po vzduhu je potegnila še hladnejša
sapa in prve debele kaplje so padale Lipovcu na obraz.

Sklonil se je zopet v sobo.

„Hvala Bogu, nocoj se nas je usmilil, M  je govoril
sam pri sebi. „To je prišlo ob pravem času in toliko in
toliko žuljev ni bilo zastonj.“

Postal je še nekoliko časa ob oknu, a nato ga je zaprl.
Prekrižal se je vnovič ter zopet zlezel v posteljo.

Zunaj pa je bliskalo vedno bolj, gromi so odmevali
votlo in mogočno, deževne kaplje so škropile vedno gosteje
na okna. In žejna zemlja se je oddihala, željno je srkala
vdse novo moč, novo življenje *..

22

IV.

Kako je bilo veselo tisto leto! Kako prav je bil prišel
oni dež, prav ob zadnji uri, ob najskrajnejšem času! A
pozneje ni bilo več suše. V pravili presledkih se je me¬
njavalo lepo vreme in dež, prav tako, kakor bi si bili
delali vse to ljudje po svoji lastni volji in kolikor se jim
bi poljubilo. In navadili so se neke brezskrbnosti in nji¬
hovi obrazi so bili veseli in razposajeni. Po vinogradih
so se pa jagode vidno napenjale, debelčle so kar pred očmi
in grozdi so se daljšali in širili. Na vseh koncih in krajih
so silili izpod listov, so se ponašali s svojo nenavadno
lepoto in se ponujali.

Toda ponujali se niso samo ljudem. Tudi drugi gosti
so jih zapazili, njihove oči so se upirale poželjivo v!nje.
In ti gosti so se hitro naselili v vinogradih. Udomačili so
se, kakor^ bi si bili tam že davno pridobili domovinsko
pravico. Škorci in kosi so to bili in drozdi in pojali so
se od brajde do brajde, in veselo, razkošno življenje so
imeli, življenje, kakoršno se živi samo ob polnih, bogato
obloženih mizah. In niso se bali ljudij, niso se bali puške
in zank — sitost povzroča povsod brezskrbnost in malo¬
marnost.

A ne samo vinska trta je tako obrodila ono leto,
tudi sadja je bilo povsod obilo. Vse si je bilo opomoglo
in nastala je lepa jesen, kakoršne že dolgo ni bilo v deželi.

Malo pred trgatvijo se je France zopet odpravljal v
mesto. Hitro so mu minile počitnice, njemu in njegovim.
Kar jih ni bil prebil domd pri knjigi, jih je užil pri Kir¬
novih, med njimi in Francetom je prijateljstvo vedno bolj
rastlo ...

Zadnji večer, predno je France odšel, so Lipovčevi
še skupno sedeli v kuhinji. Lipovec je v ime slovesa iz¬
redno poslal po nekoliko vina. Vsak ga je imel pred seboj
droben kozarček. Vsi so bili nekam tihi in zamišljeni.

Lipovec je bil bled, videti je bil zopet utrujen. Od
onega dne ga sicer ni bilo več tako hudo napadlo, delal
je še vedno, a vendar je čutil, da ni več tisti; češče in
češče je moral prej odlagati delo, je moral prej k počitku.
Zena ga je silila, naj se vsaj nekoliko dnij odpočije, da se
popolnoma okrepča; češ, potem bode laže in hitreje delal.

„Delo imam, ki se ne dd odlašati, u  je navadno od¬
govarjal in pri teh besedah je ostalo.


23

In v delavnici je vršelo in šumelo kakor v prejšnjih
časih in iz nje se je izvažala marsikatera krasna oprava.

„Torej na vaše zdravje, oče,“ je dejal France ter
privzdignil kupico. Trčili so in toliko da so pokusili.

„Tudi na tvoje, France,“ je odgovoril Lipovec. Po¬
gledal je sina v oči ter nadaljeval:

„ Vidiš, do zdaj sem te bil vesel jaz in tvoja mati in
sestra. In veseli so te bili tudi drugi naši znanci in pri¬
jatelji, France. Delal si nam čast, delal si nam veselje.
Upam in želim, da bi bilo tako i nadalje. Ne bodem te
mnogo učil, sam si dovolj pameten, toda eno ti smem reči:
Bodi zvest samemu sebi!“

„To hočem,“ je odgovoril France.

Lipovki se ni ljubilo govoriti. Nekaj ji je tiščalo grlo
in pri srcu ji je bilo tesno. Sama ni vedela, čemu je ža¬
lostna, ničesar se ji ni pripetilo, a vendar jo je bolelo srce.
Čestokrat je pogledala moža; sama ni vedela, česa je iskala
na njegovem obrazu. A nehotč je obračala vedno vanj
svoje oči.

Tudi Anica je bila nekam zamišljena. Mirno, skoro
nepremično je sedela, kakor bi bila iz kamena. A sem ter
tja ji je nehotč ušel pogled tja na okno, kjer je sedel oni
večer čuk. Pogledala je začudeno in preplašeno, a takoj
zopet umaknila pogled.

Kozarci so bili prazni, nekam pozno je bilo.

Tedaj se je Lipovec dvignil.

„Takoj po polnoči moraš vstati, France; čas je, da
gremo počivat, “ je rekel ter še pristavil: „Samo še nekaj,
France. Ako si moreš dobiti kje kak postranski zaslužek,
ne bi ti škodilo. Vem, da se imaš mnogo učiti, da moraš
mnogo delati zdse, toda .. .“

Vsi so se preplašeno spogledali.

„Bom, oče,“ je dejal France.

Razumel je, kaj je hotel oče povedati dalje, in nekaj
se je utrgalo v njegovi duši. Hipoma jo je preplavila žalost,
zdelo se mu je, kakor bi gledal svojega očeta zadnjic.

Tudi Lipovka in Anica sta občutili neko novo težo in
nekam nezavestno sta stopali za Lipovcem in Francetom
k počitku.

Kmalu po polnoči je nekdo potrkal na vrata,
se je takoj vzbudila, pristopila k oknu ter dejala

Lipovka
navzdol:

24

„Takoj pride ! 44

,,Hitro, hitro, mudi se , 44  je odgovoril debel moški glas.
Takoj nato pa so se začule oddaljujoče se stopinje.

Tedaj se je vzbudil tudi France. Hipoma je bil po koncu
in v kratkem je stal tu, popolnoma pripravljen za odhod.

„Z Bogom, France / 4  je dejala Anica ter mu molila
desnico. Takoj se je zakrila z odejo, solze so ji silile v oči.

France pa je stopil v očetovo sobo. Oče je bil vstal.
Stal je pri omari v kotu in si dal nekaj opraviti. Potem
je stopil k Francetu, mu stisnil nekoliko denarja v roke
ter rekel:

„To je za prve potrebe, pa bodi varčen! Z Bogom ! 44

Podal je Francetu roko ter se takoj obrnil in šel
proti postelji.

Lipovka sama je spremljala Franceta. Pomagala mu
je nositi še ostale reči, zakaj kovčeg so bili že zvečer
spravili na voz.

Spodaj na poti je bilo temno. France je še pogledal
proti hiši, odkoder je svetila luč, a potem je stopal dalje
za materjo.

Tam pred mostom je čakal voz. Hlapec je sedel na
seneni vreči .spredaj, v ustih je imel tlečo smodko. Konji
so bili s kopiti ob tla. Voz je bil popolnoma navaden
težek voz, ki jih rabijo, da prevažajo blago iz mesta. In
tja se je bil tudi danes voznik namenil, da pripelje blaga
trškemu trgovcu. Za nekaj grošev si se na tem vozu lahko
vozil v mesto in posluževali so se ga čestokrat vsi oni,
ki so morali gledati na krajcar in si niso mogli privoščiti
boljšega voza, a so vendar morali biti v mestu.

Ob veliki prednji ročici je visela zakajena svetilka.
V njenih žarkih so se svetili konji, se je motno črtala pot
pred njimi.

Hlapec na vozu se je obrnil ter dejal:

„Tukaj naj sede zraven mene, mehko je . 44

France se je naglo sklonil k materi ter dejal:

Pozdravite še enkrat vse domd in pri Kirnovih ! 44

Takoj nato se je voz premaknil in počasi so potegnili
konji. France se je še ozrl, a Lipovka je stala in zrla za
vozom, dokler ni izginil za mostom . . .

Počasi so stopali konji dalje. Bili so težki in močni.
Njih stopinje so odmevale enakomerno, vedno v enem
in istem koraku. Nikdar niso prehitevali. Sem ter tja so
prhali in udarjali močneje ob tla. Slo je dalje po beli

25

prašni cesti mimo obcestnega visokega grmovja, mimo
trškega pokopališča, mimo samotne romarske cerkve. Šlo
je dalje mimo manjših vasij, mimo ob cesti pretakajočih
se potočkov, šlo je dalje mimo samotno korakajočih pešcev.
Šlo je dalje . . . vedno počasi. . . vedno enakomerno.

Hlapec se je bil nagnil na vreči nazaj na drugo vrečo,
ki jo je bil podložil nekoliko više. Bič je vtaknil med noge,
držeč ga za gornji konec. Ni se zmenil za nikogar, tudi
za Franceta ne. Zadremal je in zasmrčal. A včasi se je nena¬
doma dvignil. Iztegnil je vrat, potegnil bič više ter zavpil
zateglo: „Bi-i, hot!“ Konji so privzdignili glave, komati
so zaškrtali, a šlo je zopet enakomerno dalje. In hlapec
se je zopet naslonil in dremal . . .

Bila je krasna, mehka noč. Po vzduhu je vršalo komaj
slišno, na nebu so se utrinjale redke zvezde. Sem ter tja
je zabrenčal hrošč, oglasila se je v daljavi sova. Griči in
holmi so bili zaviti v tanko mlečno meglico, a iz nje so
črneli vrhovi dreves. A počasi se je ta meglica dvigala,
na nebu so postajale zvezde že redkejše in po vzduhu je
švignil naglo kakor blisk bel svetlobni trak. In dvigalo se
je in dvigalo in svetilo se je od vseh stranij. Iz teme so se
prikazovali predmeti, zadobivali so jasnejšo, določno obliko.
Na holmih so se začele beliti cerkve in vasi, za njimi je
na vzhodu rdelo nebo.

France ni vso pot zatisnil očesa. Z vso dušo je pil
to krasoto lepega božjega jutra, naslajal se je ob njej,
hvalil je Boga, ki ga je ustvaril, ki mu je dal oči in
posluh, ki mu je podaril za vse lepo dovzetno srce. Ni
ga motilo ropotanje vozov, ki so prihajali po stranskih
potih na cesto, ni ga motil na njegovi desnici smrčeči
hlapec.

Od daleč se je zasvetilo mesto. Visoko se je dvigal
začrneli in sivi grad, izpod njega se je pojavila vrsta hiš.
A tam daleč, daleč za mestom so se v prvih vzhajajočih
solnčnih žarkih dvigali vršaci visokih snežnikov. Bili so
čisti in svetli, njihove častitljive glave so rdele.

A konji so stopali počasi, vedno enakomerno. Ni se
jim mudilo. In tudi Francetu se ni mudilo, obstal bi bil,
pokleknil bi bil in molil Onega, ki mu je danes pri¬

pravil tak užitek ...

Ravno ko je solnce prikazalo svoje obličje izza
gore, ko so v njem zažarele vse mestne hiše, ravno tačas
je zavil voz po široki cesti okoli ovinka v mesto.

26

Franceta je zopet objelo in potegnilo vise novo
življenje, življenje, ki se mu do zdaj še ni mogel privaditi,
mestno življenje . . .

V.

Zopet je bilo živahno po mestnih ulicah, ki so bile
nekoliko časa puste in dolgočasne. Vrnili so se vojaki z
vaj, vrnili so se zopet dijaki. Pred svojimi zavodi so se
zbirali v gručah, začel se je navadni semenj s knjigami
in drugimi šolskimi potrebščinami. V vsaki gruči je bilo
glasno govorjenje, saj je bilo vmes tudi povsod dovolj
mešetarjev, ki so preglašali druge. A vmes je bilo tudi
dovolj novih dijačkov, ki so prvič letos priromali v mesto.
Plaho so opazovali to vrvenje od strani, niso si upali blizu.
A marsikdo si je želel, da bi tudi zanj že bil ta čas, ko
bi mogel tak6-le barantati. Marsikomu pa je tudi sredi tega
vrvenja bilo motno oko, le težko je zadrževal hlipanje,
ki mu je sililo iz grla. Njegove misli so bile tam daleč
za gorami, bile so domd . .. domd. In nazadnje se ni mogel
več vzdržati, tiho se je izmuznil iz gruče, noge so ga za¬
nesle proč v samoto in tam so se mu udrle šiloma tako
dolgo zadrževane solze. Toda semenj je trajal dalje, dnevni
red se zaradi takih slučajev ni prekinil. Vse je šlo svojo
pot...

Tisto leto je prišlo mnogo dijakov v višjo gimnazijo
iz nekega drugega mesta. Bili so to večinoma visokorastli,
močni mladeniči. Pod njihovimi nosovi so se že poznali brki,
njih brade so že začele poganjati. Nosili so se po koncu,
čutili so se, in vse njihovo vedenje je kazalo, kakor bi
hoteli reči: „Le glejte nas, mi smo mi! a  Mladi dijački so
jih občudovali; sem ter tja je kdo zahrepenel, da bi bil že
tak, sem ter tja jih je kdo že začel posnemati. Vse na
njih jim je ugajalo, zlasti pa jim je ugajalo to, kako so
znali hoditi, kako so znali kvišku držati svoje glave in
ponosno gledati okoli sebe.

Večina teh dijakov je bila v peti šoli. Kmalu so se
sprijaznili s svojimi sošolci; bili so jim na uslugo, kjerkoli
so mogli. In začelo se je jako tesno medsebojno občevanje.
Edini, ki se ni mogel tako hitro sprijazniti z njimi, je bil
France. Ob vsakem prostem času je sedel domd in se učil.
Ni se zmenil za nikogar. Tedaj so ga pa še le prav začeli
loviti, da bi ga dobili na svojo stran. Zlasti si je to pri¬
zadeval Lovro Pečin. Ta fant je bil bistre glave in se mu

27

ni bilo treba mnogo učiti, a znal je vendar vedno in na¬
predoval je lepo. A poštene niti ni bilo na njem.

Nekega dne je zopet prišel k Francetu.

»Glej, France, v višji gimnaziji si že, pa še vedno
prečepaš doma kot kak prvošolec. To ne gre več! Vsi te
spoštujemo. Kdaj smo se že menili, da moraš priti v našo
družbo, no, vsaj sem ter tja, ako nočeš vsak dan. Ah, da
bi ti. vedel, kako prijetna je ona sobica »pri Kokoški«,
tam vzadi. Nikdar ne vtakne tja svojega nosa kaka nepo¬
klicana zgaga, tako smo brez skrbi kakor ptički pod nebom.
Toda ne misli, da vedno popivamo in igramo, ne, kaj še!
Vidiš, tudi za nekaj drugega skrbimo. Naša skrb je, da
se pripravljamo, kako bi koristili svoji domovini s peresom
in umom. In zato smo ustanovili svoj slovstveni klub . 44

France ga je gledal molčč. Nekaj mu ni šlo v glavo.
Potem je pa dejal:

„Ah, pustite me, za to je še vse prezgodaj. Slišal sem
nekega pametnega človeka, ki je dejal: ,Najprej se je treba
učiti in še le potčm, ko človek kaj zna, še le potčm, ko
se je preskrbel za svoje življenje, še le potem bode lahko
koristil svoji domovini . 4  Ali ni prav tako? Jaz vsaj menim,
da je imel mož prav . 44

Pečin se je glasno zasmejal.

„Torej mi smo za nič? Eh, prijatelj, samo enkrat se
zglasi pri nas in videl bodeš, kaj znamo in kaj premoremo . 44

France je samo zmajal z glavo in skomizgnil z
ramami.

„Eh, beži no, Lipovec, kaj hočeš s tem? Glej, vsi te
poznamo, da nisi neumen fant, a zdaj govoriš tako čudno.
Ako hočeš po vsej sili, da se ti laskam, no, torej se ti
hočem laskati. Glej, mi tudi vemo, da tičč v tebi — pisa¬
teljske zmožnosti. Prijatelj, ali veš, kaj je to? Veruj nam,
greh bi bil, velik greh, da bi ti teh zmožnostij ne vzbudil
iz sedanjega spanja, greh, pravim. Kaj bi ti že lahko vse
zdaj napisal, ako bi hotel ! 44

Gledal je Franceta od strani in opazoval, kako bodo
delovale nanj njegove besede. Pečin je bil že tačas človek,
ki je vedel, kako je treba koga prijeti, da se vzbudi
samoljubje.

France zopet ni odgovoril ničesar. Toda njegove
ustnice so se nehotč zaokrožile na smehljaj, Pečinove be¬
sede torej niso bile zastonj. To je takoj videl Pečin. Naj¬
rajši bi se bil zasmejal, a potlačil je smeh ter dejal:

28

„Torej, ali prideš? Glej, nocoj imamo sestanek ob
sedmi uri. Ali prideš ?“

Pripognil se je bliže k Francetu ter ga gledal oči
v oči...

France tudi sedaj ni odgovoril. Ali videti je bilo, da
se bojuje sam s seboj. Tudi to je uganil Pečin in zado¬
voljen je bil. Uvidel je, da ga je treba sedaj pustiti.

„Nocoj te torej gotovo pričakujemo. Sprejeti te hočemo
z razprtimi rokami. Do tedaj pa z Bogom in na svidenje ! w

Hlastno je izgovoril te besede ter odhitel...

France pa je ostal sam. Sedel je za mizo, kjer je
ležala odprta učna knjiga, ter jo porinil od sebe. Nagnil
je glavo v roke ter se zamislil. In razmišljal je dolgo,
dolgo. Pečin ga je bil zadel v živo; prisilil ga je, da se
mora odločiti. Po glavi mu je rojilo samo to, kar mu je
Pečin pravil o slovstvenem krožku. „Saj torej res ne po¬
pivajo , 44  si je dejal. „In ako se združujejo samo zaradi
tega, da se učč, kaj naj bi bilo to slabega ? 44  Tedaj se je
spomnil na očeta. „Bog ve, kaj bi ta rekel, ako bi mu to
povedal ? 44  si je mislil dalje. „Eh, skoro gotovo bi bil za¬
dovoljen ! 44  Toda v tem hipu ni utegnil več misliti na očeta.
Začelo ga je mučiti ono, kar mu je Pečin namignil gledč
njega samega, češ, da ima talent za pisateljevanje. In v tem
hipu se mu je zazdelo, da ima Pečin res prav. Kar je kdaj
bral o pesnikih in pisateljih, kako so živeli, kako so
mislili, kako so delali, vse to je primerjal sedaj samemu
sebi. In našel je, da res tiči v njem nekaj takega, našel je,
da tudi on tako čuti, da tudi on tako misli. Česa je torej
še treba? Samo pero je treba vzeti v roko in pisati to,
kar mu narekuje srce. Kako se bode čitalo, kako bode
to vplivalo na druge! Jokali bodo, solze si bodo brisali
iz očij in mislili bodo na onega, ki je vse to napisal, in
šepetali si bodo: „Ah, ta pa zna pisati, ta pa zna! Da bi
znal jaz tako ! 44  In nevoščljivi bodo njegovemu talentu.
Njemu pa bo lahko pri srcu, z mirnim očesom bo gledal
slavo, ki bo prihajala k njemu z jasnosolnčnim obrazom,
ki se bo ovila njegove glave .. .

France je slonel dolgo, dolgo, predno se je izvil iz
teh mislij. Dvignil je glavo in začudeno je pogledal okoli
sebe. Stresel se je. Kako lepe sanje so to bile!

„Naj bode, kar hoče, pogledat pojdem nocoj ! 44

Stopil je k oknu. Njegovo oko je strmelo tja črez
strehe mestnih hiš in ustavilo se je na sneženih vrhuncih,

29

ki so se vzdigali na obzoru. Hrepeneče je zrl tja, tja ga
je vleklo srce, tja ga je hipoma vlekla vsaka misel.

y Na nasprotni strani je zahajalo solnce. Bilo je veliko
goreče kolo, ki se je potapljalo počasi niže in niže . . .

In France je res odšel oni večer v gostilno »pri Ko¬
koški«. Vstopil je bil nekam nerodno, noga mu je zastajala
plaho in srce mu je bilo tesno, ko je prestopil prag go¬
stilniške sobe. Nasproti mu je udaril zatohel vonj in skoz
gosti dim je komaj razločeval obraze dijakov, ki so sedeli
okoli okrogle mize v kotu. Na najboljšem prostoru je sedel
Pečin. Od ondi je lahko pregledal vso sobo. Sedel je ravno
in glavo je držal visoko. Njegove bistre oči so zrle nekako
izzivajoče okoli sebe; njegov rdeči, zdravi obraz je bil
v čudnem nasprotju z obrazi ostalih dijakov, ki so bili
večinoma bledi, izžiti od stradanja in bede. Njegove ust¬
nice so se vedno smejale, smejale so se cel<5, kadar je
govoril. A govoril je glasno in zapovedujoče, kakor po¬
veljnik svojim vojakom. V ustih je imel na dolgi cevi
nataknjeno pipo in iz nje je mogočno puhal vedno go¬
stejše oblake temnosivega, zagatnega dima. Vsi drugi so
bili ponižnejši, nekako sključeni in stisnjeni.

Ko je France vstopil, so se takoj obrnili vsi obrazi
proti njemu. Nekaterim je bilo videti, da ne verujejo lastnim
očem, ko so zagledali med seboj onega, ki jim je bil doslej
vzor marljivega dijaka, onega, ki se je toliko časa branil
njihovim lepim, zapeljivim besedam. A drugim se je raz¬
svetlil obraz, v njihova srca je pljusknila hipoma neka
škodoželjnost in ta škodoželjnost jih je vzdignila raz se¬
deže in z razprtimi rokami so hiteli proti njemu, ker so
sedaj vedeli, da bode njihov, popolnoma njihov.

Ko je France sedet v njihovem krogu in so se drugi
že pomirili, tedaj je vstal Pečin. Njegova sloka postava
se je dvigala visoko nad mizo, njegova dolga pipa je slo¬
nela ob njegovih nogah kakor puška ob kolenih vojakovih.
A levico je dvignil v znamenje, da mora biti vse tiho, ko
govori on — Lovro Pečin.

In govoril je:

„Dragi tovariši! Kakor vidite, se je družba naša po¬
množila za vse časti in spoštovanja vrednega brata Fran¬
ceta Lipovca. Dolgo se nas je branil, njegova čista duša
je letala po samotnih višavah in niti sanjala ni, da se nahaja

30

tudi med nami, tukaj le v tej slavni sobi, čistost in poštenje?
da se tukaj ne zbiramo samo k zabavi, pač pa tudi k na¬
pornemu delu v blagor naše majhne, a častne domovine.
Slava mu, da se je zavedel, da se je približal in s tem
razširil naš delokrog. In da bode vedel, kako ga spoštu¬
jemo, izvolimo ga takoj za predsednika našega društva!
Kaj ne, vsi ste za to. V znamenje sporazumljenja vstanite
s svojih sedežev!“

Pečin je umolknil in usta so se mu razširila v zado¬
voljen, a zraven zloben in hkratu zaničljiv smehljaj.

In vsi so vstali in se ozrli v Franceta.

Pečin pa je dejal zopet:

„ Vedel sem, da bode tako, poznal sem vas. Torej
predlagam, da se izpraznijo kupice na zdravje novemu
predsedniku našemu. Bog ga živi ! a

Trčili so in izpili...

Tako se je začelo — to slavje. Od začetka je bil
France še vedno nekam neroden, v njegovih prsih se je
dvigal neki očitajoč glas, gibala se je vest in ga svarila.
Toda z vsako kupico, ki jo je France moral izpiti, mu je
postajalo laže okoli srca. Vest je nazadnje popolnoma
utihnila in sedel je zadovoljen v tej družbi pozno v noč.
In isti večer so ga precej pili, saj je Pečin imel denar.

Koliko se je ta večer napravilo navdušenih načrtov,
vse je bilo skrajno glasno in razposajeno. Francetu se je
vnovič razvila domišljija, videl se je slavnega, videl je odeto
svoje čelo z lavorovim vencem, z vencem, s kakoršnimi
so venčali v prošlih časih imenitne pesnike, ki še sedaj
zveni njihov glas čarobno in povzdigujoče po vsem omi¬
kanem svetu. Njegove prsi so se dvigale, njegovo oko je
žarelo.

A tedaj se je hipoma privila iz njegovih možganov
neka temna misel. Zabrenčala je okoli njega kakor sitna
muha. In privzdignil je glavo in videl, kako se vlači nad
njo vedno gostejši in težji dim.

Ta misel pa je bila:

„Ali ni vse to dim, to, kar sem zdaj le razmišljal ? a

In v njegovi notranjščini je odmevalo:

„Dim, dim! a

A potem se je stemnilo pred njegovo dušo, bilo je
prvič v njegovem življenju, da je pil toliko vina. Njegove
misli so se križale, bil je omamljen in sam ni vedel, kako
je prišel oni večer domov.

31

VI.

Bilo je pozno v jutro, ko se je zbudil France. Po¬
tegnil je z rokami prek očij in le težko jih je odprl.
Čutil je, kakor bi bile trepalnice in vehice prilepljene
druga na drugo z neko mastno in gosto tekočino. Pome-
žikal je nekolikokrat in še le polagoma so se oči priva¬
dile svetlobi, ki je že lila v obilni meri skoz edino okno
njegove sobice. Izkušal je, da bi se spomnil, kaj se je zgo¬
dilo z njim, kaj se godi okoli njega. A bilo je, kakor bi
mu bil odvzet ves spomin. V glavi pa mu je bilo pusto,
ob sencih ga je tiščalo in čelo mu je bilo bolestno. Še le
črez dolgo časa se je spomnil, kje je bil sinoči in kaj se
je vse vršilo tam. A tedaj se je tudi spomnil, da bode treba
danes v šolo in da ni še pogledal knjig. Bilo je prvič v
njegovem življenju, da se ni naučil svojih nalog.

Preplašen je planil kvišku. Naglo je skočil k oknu,
ki se je od njega videlo naravnost na uro visokega zvo¬
nika stolne cerkve. In ura je kazala že pol osmih. Odskočil
je od okna in omahnil na bližnji stol.

„Ah, ah, kaj bo danes z menoj!“

Naslonil je čelo v roke in se zamislil. A tedaj se je
- oglasila zopet vest. Počasni, a težki so bili ti glasovi, ki
so se oglašali v njegovi notranjščini. Udarjali so, kakor
bi udarjalo veliko železno kladivo na kovinasto ploščo,
da se razlegajo ti udarci daleč na okoli. Udarjali so in
udarjali . ..

In Francetu je bilo tesno in težko pri srcu, kakor
še do zdaj nikdar v njegovem življenju. Njegovo oko je
zrlo plašno, kakor bi pričakovalo, da se zdajci odprč vrata
njegovega stanovanja in se pojavi v njih nekaj ostudnega
in groznega.

Dvignil se je počasi s stola. Njegov pogled je obvisel
na steni, kjer je visela podoba Brezmadežne. In videlo se
mu je, da gleda njeno oko očitajoče nanj; videlo se mu je,
kakor bi bil črez noč nastal okoli njenih usten trpek izraz.

In povesilo se mu je oko in ni ga mogel več dvig¬
niti tja gori. A neka nevidna moč ga je v tem hipu pah¬
nila na kolena pred to podobo. Iz njegovih prsij je vzkipela
molitev, goreča molitev. In tam je obljubil, da je bilo prvič
in zadnjič, ko je tako zabredel. Vstal je nekoliko potolažen.

Začel je spravljati svoje knjige, polastil se ga je neki
čuden mir. V tem je prinesla gospodinja zajutrk in ga

32

postavila na mizo. Ustavila se je nekoliko časa v sobi ter
gledala od strani Franceta. A ko je videla njegov obraz,
ji je zastala na jeziku grajalna beseda, ki jo je hotela iz¬
reči Francetu za njegovo ponočno odsotnost. Obrnila se
je počasi ter odšla.

In France se je napotil v šolo. Pred šolskim poslopjem
je srečal Pečina in še nekoliko svojih ponočnih tovarišev.
Pečin je rdel kakor kuhan rak in ni se mu poznalo, da
bi bil prečul večji del noči. Francetu se je smejal že
od daleč.

„No, kako se počutiš, Lipovec ?“ ga je vprašal, ko
sta prišla skupaj. „Menim, da dobro. Eb, to boš še videl,
kako se bomo dobro imeli marsikdaj. Ne pozabi na sredo \“

Ko se je France čutil v bližini Pečinovi, mu je hi¬
poma izginil ves pogum. Sam ni vedel, kako je to, da se
vidi sam sebi tako majhen, ko stopa ob tem človeku.
Nekaj ga je hkratu potlačilo in ni si upal, da bi odprl usta
ter mu povedal to, kar je sklenil pred nekoliko trenutki.

Poparjen in kakor v neki omotici je stopil v šolo . . .

Počasi so potekale danes ure. Bile so dolge kakor
morska kača, nikdar jih ni hotelo biti konec. Vsi profe¬
sorji so izpraševali in marsikdo je odnesel dvojko. France
je sedel kakor na trnju. Vedno se je tresel, ko je odhajal
kdo od njegovih tovarišev po izpraševanju v klop. In vedno
se je izpraševanje vrtelo kakor nalašč okoli njegovega
imena. Toda srečo je imel, danes ni bil poklican. Ko je
odzvonilo zadnji uri, se je oddahnil, težak kamen se je
odvalil od njegovega srca. In veseleje je stopal zopet
proti domu .. .

Toda kaj je to? Po obedu je potegnil k sebi knjige
ter se hotel učiti. Prebral je nekoliko vrstic, a nehotč se
mu je ustavilo. Sam ni vedel, kdaj so mu pobegnile misli
od učenja ter blodile drugod. Zamudil je bil že precej časa,
predno se je zavedel, da ni pri pravem poslu. Tedaj mu
je stopil pred spomin njegov zjutranji trdni sklep in
izkušal je, da bi zbral ter osredotočil svoje misli k učenju.
Posrečilo se mu je. Toda nikakor ni hotelo iti tako, kakor
je šlo v prejšnjih časih. Sam s seboj ni mogel biti zado¬
voljen in polaščala se ga je neka do zdaj neznana čemer¬
nost. Nekaj posebnega, nekaj tujega se je gibalo v njem,
se je pripravljalo, da izbruhne.

V sredo večer je nemirno taval po svoji sobi. Nje¬
gova glava je bila sklonjena in ustnice so bile trdo stisnjene.

33

Raz steno ga je milo zrla podoba Matere božje, a on si
ni upal dvigniti očesa proti njej. Strmel je v tla, kakor
bi bil tam kaj izgubil, kar mu je bilo sedaj iskati. A ko
• se je napravila noč, ga ni strpelo v sobi, neka čudna moč
ga je gnala tja ven, tja h »Kokoški«, Seveda, kako bi
mogel biti doma, ko tamkaj gotovo že težko čakajo na
svojega — predsednika. Hm, čudno, sedaj, komaj po par
dneh, se mu je že videla ta čast tako imenitna, da ni bilo,
da bi jo mogel odložiti kar tako mimogredč. In danes so
se imela celč ustanoviti pravila!

Tiho, po prstih se je izmuznil iz sobe, da ne bi ga
slišala gospodinja. A ko je bil zunaj na ulici, ko ga je
ovel čisti in sveži nočni vzduh, je dvignil glavo kvišku in
stopal ponosno mimo ljudij, ki so hiteli po svojih potih.

Čutil se je v tem hipu vzvišenega, neki sebičen glas mu
je govoril, da je veliko več, kakor so t-le ljudje, ki sto¬
pajo tako vsakdanje mimo njega. Skoro da je zrl pomi¬
lovalno na nje .. .

Drugi dan ni šlo v šoli tako gladko ko prvič. Ujel
je dvojko. Njegov profesor razrednik se je začudil, ko ga
je poslal v klop. Majal je z glavo ter dejal: „Lipovec, to
je nekaj nenavadnega. Upam, da je zadnja!“

France je povesil glavo in rdečica mu je zalila ves
obraz. Kolena so se mu šibila, ko je stopal v klop, in ni
si upal pogledati po svojih sošolcih. A ko je šel mimo
Pečina, je vendar privzdignil glavo. In na Pečinovem obrazu
je videl smehljaj. Zdelo se mu je, da se mu roga.

Tedaj pa je bil poklican Pečin. Odgovarjal je po-
voljno, in ko je bil izprašan, je stopal ponosno v klop.

V Francetu je vzkipelo.

„Kako to, da je znal ta, ki se je učil prav toliko,
kakor jaz? Ali sem mar jaz slabše glave nego on?“

In od tedaj je začel zavidati Pečina. Poskušal je, da
bi bil njemu enak. Začel je hoditi tako ravno kakor on,
nosil je glavo kvišku kakor on in mahal je z rokami
kakor on. Cel6 tak klobuk si je kupil ko Pečin. Posnemal
ga je v vsem.

In počasi je šlo s Francetom navzdol. Prva dvojka
ga je še osupnila, a o drugi ni utegnil razmišljati. Prišla
je tretja in četrta, mahnil je z roko in bili sta za njim.
Začelo mu je zadoščati, da je imenitno predsedoval v
društvu pri »Kokoški«, da je vodil ondi zabavo. Kako
kmalu je bil vešč vsemu! Vsak dan je bilo kaj novega,

Večernice. 57. zv. 3

34

tovariši so se mu divili. In prebiral jim je svoje pesmi,
ki jih je delal med šolskimi urami, ali pa tačas, ko bi se
bil imel učiti. Ploskali so mu — postal je prvi med njimi!

Pečin je imel po navadi mnogo denarja. Bil je pre¬
možen od doma in njegova mati je že skrbela, da je imel
njen ljubi sinek dovolj in mu ni bilo treba trpeti gladu.
Tudi drugi so bili med njimi, ki so dobivali sem ter tja
od doma več, nego je bilo potrebno. Najubožnejši je bil
France. A zaostajati ni hotel. Sramoval se je, da bi vedno
plačevali drugi zanj. In tedaj je začel pisati večkrat domov
po denar. Sedaj mu je manjkalo to, sedaj ono — oj, v
višjih razredih se potrebuje mnogo! Tako mnogo, da si
navadni ljudje tega niti misliti ne morejo!

In res, France je dobival skoro vedno, kadar je prosil.
Seveda je bilo vselej zraven pismo očetovo ali materino,
naj varči, naj kupuje stare potrebščine, ako jih more kje
dobiti. Starišem se je sicer čudno videlo, ko so morali
pošiljati tako redno, a sumili niso še ničesar. Verovali so
v svojega sina! . ..

Čudno, kako se more kdo tako naglo izpremeniti,
tako brez vidnega vzroka! Kadar je France dobil pismo
od doma, tedaj ga je vselej zadelo hudo. Pred oči sta mu
stopala oče in mati, od strani ga je gledala in opazovala
sestra. Razjokal bi se bil...  toda predsedovati je bilo tako
lepo, društvo je napredovalo pod njegovim vodstvom tako
uspešno in naglo. Prve pesmi so že krožile po mladinskih
listih. Bile so podpisane s tujimi, izmišljenimi, večjidel
ruskimi imeni. In vse je vpraševalo, kdo je ta in ta. Oj,
mnogo obeta! Naj bo, ako si oče in mati sedaj tudi nekaj
odtrgata, gotovo pride čas, ko ju bode on lahko odško¬
doval, ko jima bode povrnil stoterno, kar sta mu poslala,
s čimer sta mu pomagala. D&, gotovo! Čemu bi si torej
belil lase, čemu bi si težil vest sedaj, ko ni treba! Vse
bode še v redu, vse bode lepo in častno!

Ko je bil France v svoji sobi, je odslej hodil navadno
šumno gori in doli. Roke je imel prekrižane na prsih,
včasi jih je uprl v bok In pustil si je lase, da so bili
dolgi in so mu že mahali na tilnik. Vse to se spodobi
pravemu pesniku!

Včasi je še pogledal na podobo na steno. A ona ga
ni gledala več tako prijazno ko v prejšnjih časih. Videti
je bilo, kakor bi se bila razprostrla črez prejšnji milobe
polni obraz meglena koprena, koprena žalosti. In ob takih

35

prilikah je Franceta vselej obšel neprijeten čut in obrnil
je oči od podobe. Čemu bi jo gledal, ko se mu je zdelo,
da mu vselej očita krivico, ki si je ni bil v svesti, ko mu
vselej vzbudi vest, ki je tako sitna, tako nadležna.

Oj France Lipovec! . . .

In prišlo je, kar je moralo priti! Prišlo je nenadoma,
nepričakovano!

O',

Bil je god nekega tovariša. Pri »Kokoški« so bili
vsi najboljše volje, godovnjak je bil zastavil uro, ki jo je
bil dobil pred kratkim v darilo od strica. Bila je čedna
ura in vrgla je nekaj goldinarčkov. In ti gol dinarčki so
šli danes po poti vsega posvetnega. A razburili so prav
po nepotrebnem tudi mlade glave, da niso več mogle mi¬
sliti, kakor bi bilo treba.

Ko so zapustili pozno po noči »Kokoško«, so se ma¬
jali kakor trs v puščavi. Vse ulice so bile njihove. Kdo
pa naj bi hodil molče po ulicah, ko je plula vsem po žilah
tako vroča kri, ko se je dalo vriskati kar samo od sebe?
He, kako je odmevalo od visokih mestnih hiš, človek bi
kričal kar v enomer, samo da bi slišal svoj glas, samo
da bi vedel, kako še zna kričati! In res so vpili, da so
bili že skoro hripavi.

A tedaj je hipoma stal pred njimi stražnik.

„He, gospodje, tiho! Sicer pojdete z menoj F

Pečin je stopil korak dalje.

„Kaj, kdo zabavlja? Kdo bo ukazoval nam! — Nam F

Vstopil se je pred redarja. Njegova glava se je sklo¬
nila in gledal je moža od zgoraj doli. In zdelo se mu je
smešno, da je redar tako majhen proti njemu. Zasmejal
se je na glas.

„Glejte ga pritlikavca, ta nas hoče strašiti,“ je zavpil
proti ostalim tovarišem.

In takoj se je obrnil ter sunil stražo v prsi. V tem hipu
so zavpili vsi ostali kakor besni in so planili na redarja.

Toda kar na enkrat so prihiteli drugi stražniki na
pomoč. Kakor bi bili zrastli iz tal, so stali pred njimi.
In predno so se naši fantički zavedeli, so že bili na
komisarijatu.

Posledica?

Nekoliko dnij pozneje so bili do malega vsi ti dijaki
izključeni in med njimi tudi — France Lipovec . . .

36

VIL

France se ni nadejal takega konca. Dokler se je še
vršila preiskava proti njim, je tlelo v njegovem srcu upanje,
da izide vsa stvar kolikor toliko dobro. Upal je, da mu
bode pomagalo njegovo prejšnje neomadeževano vedenje,
da se bo vendar našel kdo, ki se bo potegnil zanj. In to
upanje ga je dvigalo kvišku, to upanje ga je prisililo, da
je začel razmišljati pametno, kakor je razmišljal v prejšnjih
časih. Prav jasno je sedaj videl prepad pred seboj, videl
je gnus, ki je zadnje čase zabredel vanj. O, z vsemi silami
hoče zopet delati, da se porine kvišku od groznega pre¬
padnega roba, da si opere blato, ki se je oprijemalo nje¬
govega telesa! Kolikor je še njegovih močij, jih hoče zbrati,
da si zabriše pege, ki so se pokazale na njegovem značaju!
Vzdigniti se hoče, vstati hoče, nobena sila ga ne sme več
tlačiti. Ti dnevi, odkar se je zanemaril, so bili zanj šola,
in iz te šole je prinesel s seboj obilo naukov, ki mu bodo
služili vse njegovo življenje. Dh, tako bode . . . vse se
bode poravnalo ... on pojde zopet prejšnjo pot . . .
njegovo srce bo lahko in zadovoljno.

In sedel je zopet pri knjigah. Kako se mu je sedaj
videlo lepo, ko je zopet imel knjigo v roki, kako so se
zopet tiho, počasi, komaj slišno vračali prejšnji zlati časi!
Obraz mu je pordeval, oko se mu je zopet svetilo.

Toda kaj, ako bi ga vse varalo? Ako bi se mu pri¬
petilo to, s čimer so jih strašili že nekoliko dnij? Ne, to
ne sme biti! Zavpil bi bil na glas, da bi se bilo slišalo
daleč, daleč tja črez mesto. Ne, ne!

In zopet se je ozrl v podobo na steni, sprva boječe,
a potem vedno zaupneje. Njen obraz je bil resen, oko je
gledalo strogo. Toda z vsakim dnevom se je razlivala
črezenj večja svetloba, oko in obraz sta izražala usmiljenje,
veliko usmiljenje . . .

Ali hitro, prehitro je bilo vsega konec! Nekega
dopoldneva so jim naznanili izključenje iz tamošnje gim¬
nazije.

Pečin je za hipec prebledel, pa se hitro ojunačil.
Pogledal je okoli sebe, kakor je znal gledati samo on. In
dejal je glasno: ,.Hm, moj stari ima tudi z^me še dovolj
teličkov! Čemu bi se klatil po svetu?“

Spravil je mirno svoje knjige ter odšel.

A huje je to zadelo druge, najhuje pa Lipovca.

37

Ko je slišal obsodbo, je obsedel, kakor bi ga bila
zadela kap. Usta so se mu odprla, ustnice ob njih so po¬
drhtevale in oko mu je obsteklenelo. Vsi so ga gledali
začudeno, vsi so ga pomilovali.

Ravnatelj pa mu je dejal:

„Škoda za vas, Lipovec! Toda morda vas bode to
spametovalo in boste še kdaj pošten človek. “

Črez dolgo se je Lipovec vzdignil. Nobenega ni videl
okoli sebe, vse se je zabrisalo pred njegovimi očmi. Ko
je stopal proti vratom, je bila zanj soba popolnoma prazna,
zdelo se mu je, kakor da stopa čisto sam po neznani,
žareči puščavi. In okoli in okoli ni bilo nobenega glasu . . .

Ko je prišel domov, je omahnil na posteljo. Glavo
je zaril v blazino in roke je ovil okoli nje. Njegovo telo
se je včasi streslo kakor mrzlično, njegova kolena so se
šibila.

Črez nekoliko časa so se odprla vrata. Gospodinja
mu je prinesla pismo. Bilo je od doma.

Sklonil se je kvišku in vzel list.

„Kaj pa vam je za božjo voljo ?“ je viknila gospodinja,
ko je zagledala njegov obraz.

„Pustite me, u  je odgovoril osorno in hripavo.

In gospodinja je zmajala z glavo in odšla.

France pa je vrgel pismo na mizo. Njegov pogled
se je uprl v drobne, lične črke na ovitku. In videl je, da
mu piše mati. Toda v tem hipu ga je obšel neki strah,
da si ni upal prerezati ovitka. Plaho je zrl nanj, kakor
bi bila tam za njim napisana njegova smrtna obsodba.
Še le črez dolgo se je ojačil in s tresočo roko je odprl
pismo.

Naglo, po bliskovo mu je oko preletelo kratke vrstice.
A ni še bil prečital vsega, ko mu je roka omahnila in mu
je list zdrknil iz nje na tla.

Mati mu je pisala, da je oče hudo obolel . . .

# #

Na razpotju! Kam sedaj? Nikjer izhoda, nikjer rešil¬
nega zavetja, povsod vse zaprto! Te dolge ulice, ki je
France tolikokrat hodil po njih z lahkim srcem in z mirno
vestjo — zanj zaprte! Ti dolgi drevoredi z visokimi ko¬
stanji in širokolistnimi platanami — zanj zaprti! Ti nasadi
s svojim lepotičnim grmovjem, s svojimi belimi poti in
senčnatimi klopmi — zanj zaprti! Te visoke hiše s svetlimi

38

okni, te prodajalne z bogatimi izložbami — zanj zaprte!
Vse zaprto!

Ali vse bi se dalo prestati, vse bi se dalo prenesti,
samo da bi bil oče zdrav! Kaj bode z njim, kadar zve,
kako kruto je varal lastni sin njegove nade, s kako ne¬
primerno lahkomiselnostjo je pokopal njegove visokoleteče
upe! Kaj bode z njim?

Oh, ne domov, ne v njegovo bližino! To bi ga umo¬
rilo, to bi mu zadalo zadnji udarec. Kolikor je mogoče,
bo treba zakrivati resnico, treba izkušati, da je ne zve vsaj
toliko časa, da okreva.

Toda kako? Kaj naj ukrene? Kam se naj obrne?
Ah, ven, ven odtod, morda se dd kaj premisliti, morda se
najde kak izhod! Ven, dokler je čas!

Ne da bi vedel prav za prav kaj hoče, je segnil
France v žep. Iz njega je potegnil majhen zelen mošnjiček.
Odprl ga je in preštel svojo imovino. Bilo je v njem še
nekaj črez dva goldinarja, ki jih je bil pred nekoliko dnevi
dobil od doma. Zlagal se je bil, da jih potrebuje za nove
šolske knjige.

Oddahnil se je. Kdo ve, morda ga rešijo ti-le ostali
novci največje sile, morda mu pomorejo do kakega izhoda!

France se je ozrl zadnjič po svoji sobi. Ozrl se je
po podobi na steni, ozrl se po mizi, ki se je ob njej toli¬
kokrat učil, ki je občutil ob njej včasi toliko veselja in
upanja, ozrl se je po postelji in po kotih. In na vratih je
zatisnil oči, kakor bi si hotel izbrisati vse to iz spomina,
in odhitel je navzdol po stopnicah, ne da bi se bil poslovil
pri gospodinji . . .

Mrzel in pust zimski dan je bil, ko je hitel po mestnih
ulicah. Suknjo si je bil zavihal črez ušesa, klobuk je po¬
tlačil na oči in roke je vtaknil v žepe. In hitel je, kolikor
so ga mogle nesti noge.

Predno se je prav zavedel, je stal pred kolodvorom.
Od daleč je prihajal vlak, njegovo prhanje in ropotanje
koles se je že čulo, železniški uslužbenci so vpili, rezki
žvižgi so pretresali vzduh.

In France ni pomišljal. Naglo je izginil v kolo¬
dvorskem poslopju in kupil si je vozni list do Trsta. Nekaj
trenutkov potem je hitel vlak z njim dalje proti jugu.

V nekoliko urah je dospel vlak v Trst. Francetu
do zdaj to veliko mesto ni bilo znano. Ko je izstopil, ni
vedel, kam bi se obrnil. Stal je precej dolgo na trgu pred

39

kolodvorskim poslopjem in razmišljal. Mimo njega so se
gnetli izvoščki, tuji klici so mu zveneli na ušesa, a pred
njim je ležalo mesto z velikimi svojimi hišami in široke
ulice so mu strmele nasproti ko velikanska žrela, ki so
ga hotela pogoltniti. A France je stal in stal. Tam na
njegovi desnici, nekoliko oddaljeno, je pljuskalo morje ob
kamenite pomole, na njem so se zibale ladje ko lupine.
Zibali so se visoki jadreniki, zibali so se dimniki, zibale
so se vrvi, ki so bile ladje privezane za nje. Od daleč je
bleščala na zahodu velika krpa svetlega neba, nad njo so
se vlačile temne meglene lise. A po vzduhu je brila tanka
burja, nosila je s seboj prah in pesek, ki je zbadal v lica,
kakor bi se bil izpremenil v ostre šivanke.

A France je stal in stal in ni vedel, kam bi se obrnil.
In tresel se je mrazu in tresel se je gladu.

Kam? Službe si bo treba iskati! Eh, učil se je že
marsikaj, lahko bo dobil kje kako službico v pisarni ali
morda kje drugje. Saj mnogo ne potrebuje, zadovoljen je
z malim, samo da se bo vsak dan enkrat najedel do sitega,
samo da bo imel, kamor bi zvečer položil svojo glavo.
Izkušal se bo preživih pošteno, delal bo, kolikor bo v nje¬
govih močeh. In tedaj bo izprevidel tudi njegov oče, da
je človek, ki je vreden imena Lipovec, in odpustil mu bo
lahkomiselno njegovo mladeniško prenagljenost. Saj je
tako dober, tako blag! .. .

Toda nekam se je treba obrniti. Ako bo stal tako,
se ne bo približal nihče, ki bi mu prinesel službo na dlani.
Tako dobrih ljudij menda še ni na svetu. Torej^ dalje!

In France se je premaknil in je stopal počasi dalje.
Kolikor bolj je zahajal v sredino mesta, toliko tesneje mu
je bilo pri srcu. Ulic ni bilo ne konca, ne kraja; iz širokih
se je prihajalo v ozke, iz ozkih v široke. A povsod je
vrvelo mimo njega nebroj ljudij, ljudij z navadnimi, vsak¬
danjimi obrazi. Toda nihče se ni zmenil zanj. Hodili so
mimo njega, kakor mimo kamena, ki ga je slučaj vrgel
na cesto.

Oziral se je po napisih. Tu mu je ta ugajal, tam
drugi. In prestopil je sem ter tja s težkim srcem kaka
vrata in ponudil je tujcem svojo glavo in svoje roke.
Toda povsod so ga odslovili. Gledali so ga neprijazno,
merili so ga od pet do glave, a nazadnje so skomizgnili
z rameni in zmajali z glavo. In še s težjim srcem se je
obrnil in odhajal.

40

In pritisnil je glad, kakoršnega še ni čutil nikoli.
Stopil je v nizko, nečedno gostilnico in naročil si je ne¬
koliko majhnih, cenejših rib in košček kruha. Ko je plačal,
je videl, da je njegov denar pri kraju in da mu je ostala
še sama desetica . . .

Popoldne se je zopet odpravil, da bi si poiskal pri¬
mernega dela. Toda tudi sedaj zastonj. Blodil je po ulicah,
njegove noge so bile težke, trudne, njegova glava je bila
težka, kakor bi bila napolnjena s samim svincem. Nevedč
in nehotč se mu je krčil hrbet in nazadnje je hodil stisnjen
v dve gubi, kakor bi bil star Bog ve koliko let.

Po mestnih ulicah se je začel vlačiti somrak. Pri¬
hajal je iz onih ozkih staromestnih ulic nenadoma in ne¬
pričakovano. In nosil je s seboj neprijeten vonj po zagat¬
nosti in umazanosti. Širil se je tudi po širših ulicah, lezel
je vedno više in više. In France se je prestrašen zavedel,
da nastopa noč, zavedel se je, da je sam, čisto sam sredi
te grozne noči. In tudi sedaj je zatisnil oči, kakor bi mu
to moglo pomagati, da ne bi vedel prav ničesar več, kar
se godi okoli njega, kakor bi mu moglo to pregnati vse
neprijetnosti in skrbi, ki je zabredel vanje.

Po mestu so že začele goreti luči, a ljudij je bilo
vedno manj po ulicah. Pregnala jih je burja, ki je postajala
vedno hujša. Zaganjala se je srdito zlasti ob oglih in
tulila zdaj v nizkih glasovih, zdaj cvilila kakor piščal.
Prihajala je od vseh stranij, zdaj je puhnila v obraz, zdaj
je hotela izpodnesti noge od vzadi.

France je bil zabredel iz mesta k morju. Oprijemal se je
ob zidove, da bi ga ne vrglo, in taval je počasi dalje. Ob
morju so napenjali vrvi, da bi se ne zgodila kaka nesreča.

Lezel je dalje in dalje ter razmišljal, kje bi dobil
kako prenočišče. Ko je bil že zopet blizu kolodvora, je
hipoma obstal pri nekih napol priprtih vratih. Od znotraj
je prihajal vonj po konjih, po senu in slami. Tu je France
takoj vedel, kaj mu je storiti. Naglo je stopil v hlev in
zakašljal. Pristopil je k njemu konjski hlapec in ga vprašal,
česa želi. Na Francetov odgovor ga je premeril od nog
do glave, potem pa mu je pokazal po lestvi navzgor skoz
odprto špranjo.

„Tam je nekaj sena, pojdi gori! u

France je zlezel v podstrešje in omahnil na seno. Za¬
grebel se je vanj in kmalu je spal, kakor da bi bil mrtev ...

s

o«.

o

41

Zunaj se je danilo. Skoz majhno okence so silili
svetlobni^ prameni v podstrešje in razsvetljali kup sena,
ki je ležal na njem France. Spodaj so prhali in ceptali
konji, vmes se je glasil debeli hlapčev glas. Slišali so se
udarci s plosko roko po konjskih plečih, vmes je tu pa
tam zažvižgal bič.

France že dolgo ni mogel spati. Kolikor je bilo bolj
proti jutru, toliko bolj ga je zeblo. Roke je tiščal v hlačnih
žepih, kolena je potegnil k sebi in se je zvil kakor kača.
Noge so mu bile trde, da jih je komaj čutil. Ležal je vznak
in gledal v podstrešno opeko, ki je rdela nad njim. Ni si
upal vstati, a zaželel si ni v tem trenutku drugega, nego
da bi mu bilo gorko, tako gorko, da bi mogel ostati na
tem senu ves dan, da ne bi mu bilo treba zopet ven v
one grozne, puste in dolgočasne ulice. Bal se jih je in
pri mislih na nje je zamežal. In njegove misli so se takoj
zaobrnile na drug predmet.

Začel je zavidati hlapca pod seboj. Kako vesel je
bil njegov glas, kako brezskrbno se je menil s konji, ko
jim je polagal sena v jasli, ko jim je trosil ovsa! Da bi
bilo tako zanj! In sedajle bode gotovo izginil iz hleva in
se bo napotil k zajutrku. Zažvižgal si bo, cmaknil bo
z jezikom in nadrobil si bo velik kos kruha v kavo. Ah,
ko bi jo imel on — France!

Nehotč je cmaknil France z jezikom, v ustih je za¬
čutil sline. A v tem hipu ga je opomnil želodec, da ni
dobil ničesar že od včeraj opoldne. In France se je stisnil
še više in zavrtela se je opeka pred njegovimi očmi. A
hlapec zdajle zajutrkuje, toplota se razliva po njegovih
udih, kako udobno mu je!

Kaj, ako bi se ponudil hlapcu, da mu kaj pomaga ?
Morda bi dobil kak ostanek, morda bi si vsaj za silo
pregnal ta vedno občutljivi glad! Čemu bi se sramoval r
Poštenega dela bi ga ne imelo biti sram nobenega. Da,
tako mora biti! Toda, kam potem? Kam? Kam?

Počasi, s težavo se je dvignil. Čutil je neko grozno
utrujenost v nogah. Oprijeti se je moral ob bruno, ki je
križalo podstrešje. V glavi še mu je zavrtelo. A zbral je
vse moči in začel se je otresati senenih bilk, ki so se bile
oprijele njegove obleke. Šlo je počasi, a vseh se ni mogel
otresti. Poiskal je klobuk in potem je začel lesti po lestvi
navzdol.

42

Ko je bil nekako sredi lestve, je zagledal hlapca, ki
je stal spodaj sredi hleva. Imel je v roki nož in velik
kos kruha. Rezal ga je, nosil v usta in jedel.

In Francetu se je stemnilo pred očmi, nehotč je iz¬
tegnil roko, a pri tem mu je izpodletelo in padel je po
lestvi navzdol.

,.Hej, fant, kaj delaš ?“ je zavpil hlapec in poskočil
k njemu in ga dvignil.

Pogledal je Francetu v obraz. Ustrašil se je.

„Hej, fant, ti si bolan. Kaj ti je? Zraven si pa neroden,
kakor ne vem kdo. Kaj ti je bilo treba pasti sedaj? Tako
na lepem pasti? Z zavezanimi očmi ti pridem gori in doli. u

France je stal kakor okamenel, odgovoril ni ničesar.
A oči njegove so bile nepremično uprte v kruh v hlap¬
čevi roki.

Tedaj je šinila hlapcu prava misel v glavo.

„Hu, ti si lačen, kaj? Nd, jej ! u

In odrezal mu je kos kruha in mu ga ponudil. France
je segel po njem kakor v sanjah in ga je nesel v usta.

„Aha, saj sem vedel, saj sem vedel! Ti mladi škric,
ali misliš, da smo res taki, kakor je marsikdo od vaše
vrste? Ha, ha! Nd, jej, dokler moreš!“

In ponudil mu je nov kos.

In dobro mu je delo, ko je videl, kako France grize
in jč, kako hitro izginja trda jed za njegovimi zobmi.
Njegov okrogli rdeči obraz se je razžaril še bolj, njegova
široka usta so se raztegnila na smeh in pokazal je vrsto
močnih, belih in zdravih zob.

,.Ha, ha, vidiš, tako! Nd, jej še! Bodeš se vsaj včasi
spomnil na td-le hlev in na me, kaj? — Ah, ako bi ti
vedel, koliko takih-le, kakor si ti, in morda še večjih go¬
spodov je že prenočilo tam-le gori, kjer si ležal ti! Nd,
nd, nikar se ne sramuj; nobeden ne vč, kaj ga zadene na
svetu! — Tako je na primer bil pred dobrim tednom nekdo
gori, ki je imel zlato uro v žepu. Dd, škric mladi, zlato
uro! A njegova obleka je imela krpo pri krpi in kar ni
bilo krp, so pa bile luknje. In sive lase je imel in belo
dolgo brado. Toda umil se ni bil morda že ves teden in
onih krp menda že ni bil očedil mesec dnij. A imel je
zlato uro, razumeš ! u

France ga je gledal in molčal.

„Toda ni je ukradel, razumeš! Vprašal sem ga,
naj mi pove svojo povest. Ali misliš, da mi je hotel

43

povedati? Kaj še! Ali prepričati sem se hotel, od koga ima
uro! In vprašal sem ga, kje jo je ukradel. Tedaj bi ga
bil moral videti! Moj Bog, kako je zrastel! Gledal me
je, kakor bi me hotel prodreti, in njegova roka se je iz¬
tegnila, da bi me udarila. Odskočil sem, a hotel sem ga
prijeti in vreči skoz vrata. Tedaj je pa začel jokati kakor
otrok. Se meni se je srce mehčalo in solze so mi stopile v
oči. Pozneje pa mi je dejal: ,Vidite, prijatelj, vse so mi
vzeli, vrgli so me na cesto, oropali so me premoženja,
onečastili so mojo dušo, ubili so me, kakor se ubije stekel
pes na ulici, a nečesa mi niso mogli vzeti :< iz mojega srca

niso mogli izbrisati hvaležnega spomina do pokojnega
mojega očeta. Nanj me sleherni trenutek spominja ta ura,
darilo njegovo, ki ga nosim pri sebi že dolgo, dolgo vrsto
let. Nje mi ne izpuli ni glad, niti mraz, niti bolezen, niti
smrt/ — Vidiš, tako mi je dejal. In jaz sem mu verjel in
globoko spoštovanje me je prevzelo do njega. In namesto
da bi ga bil vrgel na cesto, sem mu dal kruha, kruha,
kakor sem ga dal sedajle tebi . . . Razumeš ?“

France ga je gledal in poslušal, a njegov duh je bil
odsoten. Hlapčev govor ga je prenesel hipoma tja daleč
črez hribe in doline, tja v domačo hišo. In pred njegovimi
očmi se je dvignila skromna postelja in na njej je zazrl
bledi in izmučeni obraz očetov. In na njegovo srce je
legel nov in težak kamen.

Nerodno se je zahvalil hlapcu in stopal je mimo
njega ven na ulico. Hipoma, nenadno je dozorel v^ njem
sklep, da se hoče vrniti domov. Tja hoče priti do očetove
postelje, tam hoče pasti na kolena pred njim, izpovedati
se mu hoče, prositi ga hoče odpuščenja, a potem hoče
začeti novo življenje, življenje, ki bode všeč Bogu in
ljudem. In oče ga ne bo zavrgel, njegova mehka duša ga
bo pozdravila, njegove roke ga bodo blagoslovile.

Ko je France stopil na ulico, ga je pozdravilo zvo¬
njenje raznih cerkvd. Bila je nedelja. Mimo njega so hiteli
praznično oblečeni delavci in delavke. Hodili so v velikih
gručah in govorili so slovensko. In za eno takih gruč je
stopil France. Prišel je za njo v cerkev. Veličastno so
zabučale orgle, pevci so se oglasili, po cerkvi je plulo
nekaj tajinstvenega in veličastnega. In France je padel na
kolena in njegova duša je molila globoko spokorno pesem,
ki je izvirala iz dna skesanega srca.

JV

'm'

• #

44

Za desetico, ki jo je še imel, si je kupil France kruha.
Stlačil ga je v žepe in se odpravil iz Trsta. Bil je lep
dan, burja se je nekoliko potolažila, a razgnala je bila
meglo in oblake; solnce je sijalo svetlo in veselo kakor
spomladi. Morje se je bilo umirilo, njegovi valovi so bili
rahli in so se svetlikali kakor biseri. Nad ladjami v pri¬
stanu so krožile bele utve, preletavali so se sivi galebi.
Po mestu so ropotali z ljudmi natlačeni tramvajski vozovi,
vzduh so pretresali žvižgi parniških strojev.

France pa je stopal iz mesta, stopal vedno više in
više v hrib. In kolikor više je stopal, toliko divnejši je
bil razgled pod njegovimi nogami. Ko je dospel do vrha,
mu je noga nehotč obstala, iz prsi j se mu je izvil vzklik
začudenja. Takšnega divnega razgleda ni videl še nikoli.
Daleč, daleč, kolikor mu je moglo seči oko, se je razpro¬
stiralo morje. Nasproti so blestela razna obmorska mesteca
z visokimi svojimi zvoniki, z zelenimi svojimi gaji. Pod
njegovimi nogami pa je ležalo ob vznožju gričev veliko
bleščeče mesto s prostranim trgovskim pristaniščem. Parniki
so se vili, prihajali in odhajali, morje se je počasi vzdi¬
govalo in pljuskalo ob bregove.

France je pozabil vsega okoli sebe. Veličastvo božje
prirode ga je dvignilo nad lastne moreče skrbi in ga za¬
zibalo za trenutek v vesele sanje in nove misli . . .

Tedaj je zaropotal voz za njegovim hrbtom.

France se je zdramil in se ozrl. Komaj ga je bil
voznik zagledal, je že ustavil konje.

„Kaj pa ti tukaj, France ?“

France je spoznal v vozniku hlapca nekega trgovca
iz rojstnega kraja. Osupnil je in ni vedel, kaj bi odgovoril.

„Peljal sem nekega potnika v Trst in zdaj se vračam, u
je govoril hlapec dalje. „Ako greš domov, prisedi; mi vsaj
ne bo dolgočasno!“

France si je nekoliko pomislil, a nato hitro skočil
na voz.

VIII.

Dokler je France še hodil, mu je bilo nekoliko lažje
pri srcu. Izmučila in utrudila ga je hoja, da je moral mi¬
sliti samo na svojo telesno oslabelost, a na duševno je bil
nekoliko pozabil. Hodil je nekako tako, kakor hodijo vsak
dan kaznjenci na svoje delo, brez volje, brez čuta, brez
veselja. Samo tega se zavedajo, da morajo iti, kamor jim

45

velevajo, in ko začnč delati, se jim roke pregibljejo same
ob sebi nevedč in nehotč kakor stroji. Tako se je premikal
France. Edino-le oni divni razgled vrh morja ga je vzbudil
iz te zamišljenosti, ga je potegnil za hipec iz te duševne
okorelosti.

Toda sedaj je bilo drugače. Udobno je bil iztegnil
noge po vozu, zibal se je na prožnih zmeteh, kakor se
ziblje dete v zibeli, in ono enakomerno ropotanje koles
mu je vršelo na ušesa, kakor žuborenje črez kamenje be¬
žeče vode. In to ga je nekako uspavalo. Polastil se ga je
hipoma neki čut zadovoljnosti, kakoršen se polasti zdra¬
vega človeka po dobrem obedu.

Ali to ni trajalo dolgo. Kakor hitro se je telo neko¬
liko odpočilo, takoj se je oglasila vest s podvojeno močjo.
Njen glas je zadonel mogočno in hkratu neizprosno, ta
glas se ni dal prevpiti od nikakih okoliščin, zvenel je in
zvenel. France se je stresal, se je krčil in vil, ni se mogel
rešiti. Njegova glava je klonila na prsi, njegovo oko je
bilo vedno plašnejše.

A voz je ropotal v enomer dalje, vedno enakomerno.
Ni se brigal za Franceta; pod njim je bežala cesta, mimo
njega so bežala obcestna drevesa, je hitelo grmovje, so
izginjale kamenite kraške doline s svojimi rdeče-prstenimi,
okroglimi njivicami. V Francetu pa se je glasilo trdo in
pretresujoče: „Kaj si storil? Kaj si storil?“

In izkušal se je pregovoriti:

„Kaj sem storil? Moj Bog, ali jih ni kaj takega sto¬
rilo pred menoj že toliko in toliko? Zakaj ravno mene
tako boli?“

A vpilo je vedno glasneje:

,.Kaj si storil? Kaj si storil?“

Odgovarjal je vnovič:

„Saj ni bilo iz hudobije! Gola mladeniška lahko¬
miselnost je bila. Ali naj se ta tako hudo maščuje ?“

Glavo je povesil še niže, oči je zakril s klobukom.

„Kaj si storil? Kaj si storil?“

In France se je plašno ozrl ob cestni rob. In strmel
je v temno drevo, ki se je dvigalo nad sivimi skalami.
Zdelo se mu je, da od tam prihaja ta grozni glas. A drevo
je stalo mirno, gole veje so se premikale v vetru, kakor
dolge temne roke.

In zopet je zavpilo:

„Kaj si storil? Kaj si storil? a

46

A z daj se je zdelo Francetu, da mu te grozne besede
vpijejo kameni ob cesti, da se ta glas glasi iz grmovja,
da se glasi iz kotlin in nizkih višin. Groza se ga je po¬
lastila, vse je šumelo okoli njega.

A kmalu je bilo še hujše.

„Kaj si storil? Kaj si storil? — Očeta si ubil!“

Skočil je kvišku, neka skrivna moč ga je privzdignila.
Oko se mu je razširilo, na čelu so mu stale mrzle kaplje.
In zaječal je glasno.

Tedaj se je ozrl po njem voznik.

„No, kaj ti je? Ali te zebe, da tako skačeš?“

France se je zdramil. Njegovo oko se je začudeno
uprlo v voznika. Gledal ga je, kakor bi hotel reči: ,Kaj
pa ta tukaj dela? Odkod se je vzel?‘ — Pozabil je bil,
da ni sam.

A voznik se je glasno zasmejal:

„Aha, vidim, da si zaspal. V sanjah te je vrglo kvišku.
No, le sedi zopet, pa čuj, da ne padeš z voza! — Hi! a

In zopet je udaril po konjih.

France se je zavedel in je sedel. Sam sebe se je
sramoval. Stisnil se je v kot in izkušal je, da bi mislil na
kaj drugega.

Prav tačas so bili prevozili nekako polovico poti.
Pred njimi se je dvignila večja vas. Hiše so bile nizke,
večjidel samo pritlične in gnetle so se druga ob drugo,
kakor bi jih zeblo. Visoki zvonik je bil na severni strani
črn in umazan, izpran od dežja in razdejan od burje.
Njegove line so bile zadelane z razpadlimi, visečimi okni.

Pred večjo gostilnico v vasi se je voznik ustavil. Prav
pred nizkimi, zamreženimi okni je stalo nekoliko lesenih
jaslij s prekrižanimi nogami. Tla okoli so bila rjava in
vlažna, po njih so ležale raztresene senene bilke. Iz go¬
stilne so se čuli moški glasovi.

„Tukaj bomo krmili, u  je dejal voznik in skočil raz
voz. „No, France, ali boš dal za pol litra? He? w

France ga je pogledal prestrašeno.

„Nimam, a  je zaječal črez nekoliko časa.

r Kaj, nimaš? Tak gospod! Pa voziš se v kočiji.
Ha, ha!“

Voznik je pokladal konjem, odel jih je in hotel stopiti
v gostilnico.

Ta čas je bil France porabil in se izmuznil za hišo.
Tam je sedel na skladanico drv, potegnil kruh iz žepa in

47

ga je začel otepati. Čutil se je varnega. Toda kmalu ga
je našel voznik.

„Kaj čepiš tukaj? Noter pojdi! Kozarec vina boš pil,
tudi ako ne plačaš ničesar! Boš pa dal domd zanje!“

Ko je videl, da se France ne gane, je dejal še:

„Ali ne veš, da sem se prej samo šalil? Kje hočeš
vzeti denar, ako ga ne služiš? No, sem pojdi!“

France se je dvignil nekam nezaupno in je šel za
voznikom v krčmo. Gostilniška soba je bila natlačena.
Polne so bile vse mize in po nekaterih se je cedilo vino.
Nekdo je nalival pri mizi v kotu iz polne dvolitrske ste¬
klenice. Držal jo je med prsti ene roke in zmagonosno
zrl po svojih tovariših, kakor bi hotel reči: ,Ali si upate
vi tako? 4  Njegova močna roka se je obrnila in vino je
teklo v debelih curkih v čaše.

Francetu se je hipoma zazdelo, da je zopet pri »Ko¬
koški«. Spomnil se je, da je sklenil, da ne pojde nikdar
več v gostilno. Nekam neprijetno mu je bilo pri tej misli,
a voznik mu je že molil nasproti polno čašo.

„Nd, pij! Pogrelo te bode! 44

France je vzel. Ni se mogel braniti. Nagnil je čašo
k ustom in pil je z velikimi, žejnimi požirki. Ko je izpil
do polovice, je hotel čašo vrniti vozniku, a je ni mogel
oddati. Nehotč se je roka trdneje oklenila stekla, ustnice
se niso mogle ločiti od pijače. In izpraznil jo je do dna.

Voznik ga je gledal, kako slastno pije, a gledali so
ga tudi drugi gostje. „Eh, žejen si, zel6 žejen. N d, pij še!
Boš že vrnil! 44

France se zopet ni mogel braniti. Predno je začel
piti prvič, ni čutil skoro nobene žeje. A čim je nastavil
čašo na usta, čim je napravil nekoliko požirkov, se je
vzbudila v njem neznosna žeja. Zato je izpil prvo čašo do
dna, zato se niti ni mogel braniti druge. Oči so se mu
zaiskrile in zvrnil je naglo v grlo tudi drugo čašo. Nehotč
je cmaknil z jezikom. Vsi so ga pogledovali nekam čudno.
Bilo je na njem nekaj nenaravnega, nekaj izvenrednega,
kar se ni dalo povedati, kar se ni dalo niti videti, a kar
se je dalo samo čutiti. In nekateri so iztezali proti njemu
svoje čaše, češ:

„Nd, pojdi pit, fant! Pojdi sem! Pojdi sem! 44

France se je oziral topo po njih. Sam ni vedel, kaj
bi napravil. A žejen je bil še vedno. In hitro je pristopil
k prvi mizi in vzel ponujani kozarec. Tudi tega je izpraznil.

48

„Dobro, fant, iz tebe bo še nekaj, a  se je sedaj oglasil
voznik in se zasmejal nekako zlobno.

Franceta so te besede zadele v živo. Bilo mu je,
kakor bi ga bil kdo udaril po glavi s kamenom. Hipoma
se je zopet zavedel, kozarec mu je zdrknil iz roke na mizo,
a on je odhitel iz sobe in izginil, predno so drugi vedeli,
kaj se je zgodilo. Potreboval je čistega zraka, moral je
biti sam! .. .

Črez dobro uro se je pomikal voz dalje. Na njem je
zopet sedel France. Vino ga je bilo razgrelo. Njegova
domišljija je postala živahnejša, a nosila mu je pred oči
samo to, kar bi bil najrajši pozabil vsaj za trenutek. Bili
so sami spomini na njegov tako nenadni padec, na njegov
greb. A bila je vmes tudi bojazen za bližnjo bodočnost.
Bila je sama žalost, ki mu je prevevala notranjščino, ki
ga je mučila do krvi.

Vozniku se je bil pa razvezal jezik. Lotila se ga je
ženska radovednost.

„He, povej no, France, po kaj pa greš sedaj domov?
Saj ni še počitnic!“

In še predno je France kaj odgovoril, se je hlapec
spomnil, da ne hodi v šolo v Trstu.

„In kaj si delal v Trstu? Kar tak6-le se ne hodi na
izprehod v takem mrazu!“

„No, ali bo kaj? a  je vprašal nadalje, ko ni dobil
odgovora.

France pa ni vedel, kaj bi odgovoril. Lagati ni znal,
resnice si mu pa ni upal povedati. Toda neki glas mu je
pravil: „Kaj ga to briga? Čemu me izprašuje? a  A tedaj
je pomislil, da ga bodo tudi drugi kmalu tako izpraševali.
In treba bode govoriti resnico hote ali nehotč — zvedelo
se bo takoj kmalu vse. In sedaj ga je začela mučiti še
mnogo bolj ta misel, kaj bodo rekli drugi ljudje, mnogo
bolj, kakor misel na stariše. Toda sedaj vendar še ni čas,
da bi odgovarjal na taka radovedna vprašanja. Treba je
obrniti pogovor kako drugače.

„Ali ne veste, da je moj oče hudo bolan ? a  je dejal
tiho, skoro skoz zobe.

„Aha, saj res, slišal sem že,“ je vpil hlapec. „Tako
torej, očeta greš obiskavat? Prav, prav!* 4

„Kak6 mu je kaj?  Morda ne bode hudega? a  je
vpraševal sedaj France. Hlapec je zakašljal in pogledal
Franceta od strani.

49

„Hm, hudega? Kdo ve? Morda pa res ne bo! — Ej,
malo je takih možakov, kot je on, malo! Kadar ga več
ne bo, tedaj ga bode pogrešal marsikdo. Hi — i—i!“

France se je stisnil, kakor bi ga bilo zazeblo do kosti.

Hlapec pa je nadaljeval:

„Eh, kako je to bilo! Bolehal je več časa, toda delal
je še vedno, ni si privoščil počitka, dasi so mu vsi sve¬
tovali, naj se pazi. Izgovarjal se je vedno z nujnim delom,
hm, in to delo mu je zadalo hudo bolezen. Ko je pred
nekoliko časom privzdignil sam neko težko omaro, jo je
moral takoj izpustiti. Roke so mu upadle in prebledel je
kakor stena. Potem pa je moral leči in leži še sedaj. —
Kaj pravijo? Hm, morda pa bo še kaj iz njega. Morda jo
za sedaj še odnese!“

France ni odgovoril, poslušal je in se tresel.

„Čemu je takč delal, čemii?“ je nadaljeval hlapec.
„Saj sta samo vidva s sestro in ta je pridna in ga ni stala
mnogo. Čemu se je tako silil? Kdo mu bo kriv, ako bo
moral sedaj umreti, sedaj v najboljših letih ?“

„Ne, ne! Ne bo umrl ne! u  je zdajci zakričal hripavo
France. „Ne sme umreti, čujete, ne sme umreti ! a

Skočil je kvišku in nehotč je prijel hlapca za ramo.
Držal ga je trdo in roka se mu je tresla.

,,Ne sme? Kdo pa vpraša, ali sme, ali ne sme?“ je
govoril hlapec. „Kdo je gospodar življenja in smrti? Ali
mar jaz? Ali ti? Ali kdo drug? Zakaj torej ne sme, kaj?“

Francetu je omahnila roka in sedel je na svoj sedež
in umolknil. Na ušesa pa mu je bobnel še vedno oni:
,Čemu pa je takč delal, čermi? 4  Ha, ha, zakaj ni rajši
vprašal: ,Za koga  je tako delal? Za koga ? 4  Brr . . . In
kako mu je oni nazadnje vrnil? Oni, ki je zanj delal, ki
se je zanj pehal in trudil! Kako mu je vrnil ? Vrnil^ mu
je s tem, da se sedaj vrača proti domu s sramoto na čelu,
z oskrunjenim srcem, s težko vestjo. In vrača se, da ga
vidi umirati, da mu zada zadnji udarec ... on, on — ne¬
hvaležni, izgubljeni sin! Moj Bog, kam naj se skrije, kam
naj beži? Nikjer ni rešitve, nikjer upanja, povsod tema,
gosta tema!

Ti vzdihi so se nazadnje utrgali iz globočine nje¬
govega srca. V veliki svoji stiski se je zatekel k Bogu,
in Bog ni obrnil svojega očesa od njega. Kakor bi trenil,
ga je minila ona grozna bolest, je ginil iz njegovega srca
obup. Počasi, kakor se prikrade po noči bledi mesečni

Večernice. 57. zv. 4

50

žar skoz nizko okno v spalnico, počasi in tiho se je pri¬
kradel v njegovo srce žarek upanja in je ublažil divjo
njegovo bol. Tam daleč na zahodu je stalo solnce, bližalo
se je viškom holmov na obzoru, a njegovo obličje je bilo
čisto in jasno ...

Voz se je bližal domu. Prav od blizu so že migali
znani vrhunci domačih gord, poljubljalo jih je zahajajoče
solnce in je radodarno sipalo na nje svoje zlato. Kako
so se svetili! Ob straneh so se začeli prikazovati znani
potje, znani obronki, znana drevesa, znano grmovje. Vzdi¬
govale so se znane hiše. Vse je pozdravljalo starega znanca.
Oj, kako bi bilo to veselo, ako bi bila vrnitev drugačna,
ako bi bila taka, kakoršne so bile vrnitve v prejšnjih,
prošlih časih!

Ko so se vozili navzdol po klancu, je zableščala pred
njimi trška cerkev s svojim zvonikom, v oknih posameznih
više ležečih hiš so se svetile šipe. In ko se je France
obrnil, tedaj je zagledal že znane ljudi. To ga je zmedlo.
V tem hipu je zopet začutil, da je njegov prihod domov
prisiljen, da prav za prav nima domd ničesar opraviti, da
bi morda bilo bolje, ako bi obrnil svoje korake kam drugam.
In polotila se ga je zopet žalost. . .

Voznik je vpil in priganjal konje. In tekli so, kakor
bi imeli peroti, in od njih se je kadila lahna meglica. Hej,
mimogredoči so morali videti, kakšne konje ima trgovec
v trgu, so morali biti nekoliko nevoščljivi! Hi, hi, hi—ot!

Voznik se je brigal za konje, ni se zmenil za Fran¬
ceta. Držal je glavo kvišku in njegovo oko se je bliskalo
v ponosu. Ha, kdo smo mi?

Še le spodaj, ko je voz zopet zavil na ravno cesto
in ni bilo videti na njej nobenega človeka, je privoščil
konjem nekoliko počitka. Začeli so stopati počasneje. Tedaj
se je tudi ozrl po Francetu.

Toda Franceta ni bilo več na vozu — izginil je bil
med potjo.

IX.

Tam za cerkvijo v oni beli hiši je potihnilo življenje.
Že nekoliko dnij ni bilo slišati onega veselega ropotanja,
žaganja in piljenja, oblanja in nabijanja. V delavnici je
počivalo orodje, v sredi in po kotih je stala napol izdelana
različna oprava. V solnčnih pramenih, ki so sem ter tja
poškilili v delavnico skoz okna, se je svetil in plesal prah,

51

vzdigujoč se od tal. Iz nje so izginili pomočniki, zdravnik
je ukazal popoln mir. Nekateri so se poizgubili za ta čas
k drugim mojstrom, nekateri pa so včasi prihajali v de¬
lavnico, da so si preganjali dolgi čas in da so zraven tudi
zvedeli kaj novega o Lipovčevi bolezni. Navadno so si
zakurili v železno peč s preostalimi oblanicami in lesnimi
odpadki ter posedali. Razgovarjali so se polglasno in v
presledkih. Nobenemu se ni ljubilo, da bi zbijal šale, kakor
po navadi. Neka težka tišina, neki čuden mir je plaval
nad njimi, se je razlijal po teh prostorih in vsem je bilo
tesno, kakor bi slutili, da se ima zgoditi nekaj nenavadnega,
nekaj silno žalostnega. V kuhinji zraven delavnice se je
navadno slišalo pridušeno govorjenje in tiha, drsajoča hoja.
Lipovka in Anica sta tamkaj opravljali svoje posle kolikor
mogoče brezšumno. Njiju obraza sta bila bleda od prečute
noči, njiju roke so bile trudne in izžete.

Ljudje, ki so hodili mimo hiše, so postajali in se
ozirali v delavnico. Bili so vajeni onega dobrodejnega
šuma, njihovim ušesom je bil prijeten. A zdaj so ga po¬
grešali, nekaj jim je manjkalo, ta mir jih je vznemirjal.
In nekam otožno so stopali dalje in majali so z glavami.

Gori v svoji sobi pa je ležal Lipovec. Njegov obraz
je bil izsesan in izmučen. Kosti pod očmi so štrlele izpod
nagubane kože, brada je bila tako zel6 špičasta in koščena.
Bile so ga samo še oči, ki so bile izbuljene. A prsti na
njegovih rokah so kazali koščene članke; bili so trdi in
prozorni ko motno steklo.

Navadno je ležal vznak in oči so mu bile obrnjene
v strop. Videlo se je, kakor bi prešteval temne črte, ki
so se kazale na pobeljenem oboku. Roke so mu ležale
vrh odeje, na rahlo upognjene. Zastori pri oknih so bili
odgrnjeni, ni jih pustil zastreti, ljubil je svetlobo, ljubil je
zlasti zlate solnčne žarke. Ako ni njegovo oko počivalo
na stropu, se je zagledal tja ven skoz okno. Videl je na¬
ravnost tja do nasprotnih gord, ki jih je tolikokrat obču¬
doval v svojem življenju, ki jih je toliko ljubil. Ako so
bile šipe motne, so mu jih morali obrisati; ako je imel
prenizko vzglavje, so mu ga morali podložiti. In pri tem
pogledu se je navadno umiril, je navadno črez nekoliko
časa rahlo zadremal.

Zraven postelje na mizici so stale različne stekleničice,
zdravila, ki jih je bil zapisal zdravnik. Navadno mu jih je
dajala Lipovka, včasi tudi Anica. Sam se ni mogel dvigniti.

4 *

52

Vselej, ko so ga dvigali, ga je obšla žalost, je postal
maloupen.

„Ah, kakor otrok sem, ne morem si pomagati,“ je
zaječal vsakikrat. „Ali se ne boš naveličala streči ?“

Bila je v tem govoru neka prikrita zlovoljnost, neka
pikrost, ki se je Lipovec ni mogel otresti. Toda ko je
zopet ležal, se je umiril in iz njegove duše je izginila
vsa trpkost.

A z Lipovcem je šlo naglo navzdol. Nihče se ni tega
nadejal. Zadnje dni ga je začela že motiti svetloba; ukazal
je zastreti okna. Samo še v strop je zrl trdo in nepre¬
mično. In Lipovka, ki je bila zdaj skoro vedno pri njem,
je opazila, da se sem ter tja že izgublja, da ne ve več,
kaj se godi okoli njega. In še le tedaj je pisala Francetu
o očetovi bolezni. A ona sama je hodila okoli kakor brez
glave. Dokler je imela še kaj upanja v srcu, je imela v
srcu njenem tudi prostora bolest, a sedaj je hipoma postala
neobčutljiva. Bilo ji je nazadnje enako, kaj se godi okoli
nje. Postala je topa za bol in veselje. Premikala se je
brez volje in lastne moči. A pri tem so upadala njena lica,
so se začeli beliti njeni lasje.

Sinoči pa je Lipovec zaželel, da bi govoril s Kirnom.
Ta je prihajal večkrat, a sedaj ga ni bilo že par dnij, ker
je imel obilo zunanjega posla.

„Kako je? a  je vprašal Kiren, ko je stopil v kuhinjo.

Lipovka ga je pogledala, kakor ne bi razumela nje¬
govega vprašanja. Kiren je obstal ter ga ponovil. Tedaj
so se pa Lipovki udrle hipoma solze po licih. Bilo je črez
dolgo časa prvič, da so se prikazale.

„Bog naj vas tolaži, Lipovka!“ je govoril Kiren.
„Morda si pa preveč domišljate. “

Toda ona je zmajala z glavo in si brisala solze. Sto¬
pila je naprej ter odprla vrata, da je šel po stopnicah k
bolniku .. .

Gori v sobi je brlela na mizici poleg postelje v
motnem kozarcu nočna luč. Le malo je razsvetljevala sobo,
le nejasno so se črtali razni predmeti po njej. Zraven luči
je stala mala soha lurške Matere božje, okoli nje je bil
ovit rožni venec. Po kotih in po stropu na nasprotni strani
postelje so se črtale in premikale temne sence . . .

„Dober večer, Lipovec!“ je dejal Kiren, ko je odprl
natihoma vrata.

53

Lipovec je težko obrnil glavo proti došlecu. Komaj
viden žarek zadovoljnosti je šinil prek njegovih očij. Iz¬
kušal je, da bi iztegnil svojo roko ter jo podal Kirnu.
Posrečilo se mu je.

„Hvala ti, Kiren, da si prišel.. . Sedi..

Lipovec je govoril težko in skoro nerazumljivo tiho.

„Nikar ne govori preveč, to ni dobro,“ je dejal Kiren.
„Rajši ti jaz povem, kaj je novega zunaj. Glej . .

Lipovec se je izkušal nasmejati.

„Ne, Kiren, pusti me! Saj vem, da ne bo dolgo . . .
Zakaj bi torej ne smel s teboj razgovoriti še tega, kar
imam na srcu ?“

„Česa torej želiš ? u

Lipovec je nekoliko časa pomolčal, kakor bi hotel
zbrati svoje misli, da bi povedal prav vse, kar mu je te¬
žilo srce. A potem je začel govoriti istotako tiho in v
presledkih:

„Znano ti je, Kiren, katero veselje je bilo na svetu
moje največje veselje. Ne bom ti torej razkladal na dolgo
in široko. In to, glej, kar je bilo prej moje največje ve¬
selje, je sedaj — moja . .. največja skrb. Kiren, moja naj¬
večja skrb!“

Zadnji stavek je govoril glasneje. Bilo je, kakor bi
se mu bil utrgal iz prsij. Kiren ga je hotel prekiniti, toda
Lipovec je nadaljeval:

„In ta skrb je — France . .. Vidiš, kako je še daleč
od svojega cilja ... a kdo mu bo pomagal, s čim se bo
pretolkel skoz šole? ... Jaz si nisem mogel prihraniti
ničesar .. . pridobil sem si samo ono njivico in nekoliko
gozda, pa kravico . . . vse drugo sem izdal za družino,
zlasti zanj v zadnjih letih. Dela je bilo sicer precej, toda
slabo plačano in delavci dragi. Ah, samo, da se je pošteno
izhajalo. To mi lajša sedanje trenutke . . . Torej vidiš,
ničesar nimam, da bi mu zapustil. S čim bode izhajal, s
čim nadaljeval svoje učenje? . . . Ah, Bog moj ! u

„Ne muči se, Lipovec; ali ne zaupaš več v Boga?
Glej, toliko dobrot ti je že izkazal ... ali misliš, da te
zapusti sedaj, da te zapusti v tej sili? Nikakor ne. Dokler
bo France mislil nanj, dokler bo tak, kakoršen je sedaj,
se mu ni bati. On in dobri ljudje bodo skrbeli zanj. u

„Prav praviš, Kiren, res je. Toda meni je vsekako
težko, tako težko, da mi hoče včasi razgnati prsi... Ali

54

čuj mojo prošnjo! Prevzemi ti varuštvo mojih otrok po
moji smrti; boljših rok ne poznam, da bi jih izročil vanje. “
,.Tu moja roka, Lipovec! Kolikor bo v moji moči,
hočem vse storiti!“

„Saj sem vedel. Hvala ti, prijatelj!“

Kiren je prijel Lipovčevo roko. Bila je mrzla in
vlažna, da ga je zazeblo. Posedel je še nekoliko časa,
pomenila sta še nekaj manj važnih stvarij. Toda Lipovec
je hkratu začel govoriti vse kaj drugega; zmedlo se mu je.
Govoril je nekoliko časa, a potem je zatisnil oči in zaspal.

Kiren se je oddaljil po prstih. Na vratih je postal in
se zadnjič ozrl po Lipovcu . . .

Pozno po noči je bilo. Lipovka je ostala sama pri
možu, a Anica je odšla v svojo sobo k počitku. Ko je
odmolila, je ugasnila luč kakor po navadi ter legla v po¬
steljo. Utrujena in izmučena je bila in oči so ji takoj zlezle
vkup. Objel jo je sladek spanec.

Toda, kaj je to? Hipoma se je vzbudila. Začutila je
na svojem obrazu mrzlo roko. Preplašena je odprla oči
ter segla z roko po obrazu. Ali bilo ni ničesar. V sobi
je bilo napol svetlo od meseca, čigar luč se je usipala
skoz okno. In zatisnila je zopet oči in izkušala zaspati.
Toda komaj se je nekoliko onesvestila, že je zopet začutila
ono mrzlo roko, a sedaj se je bila dotaknila njenega čela ...

Anico je začelo biti strah. Ni si upala več biti sama.
Vstala je ter stopala počasi proti vratom. Odprla jih je
komaj slišno, a kmalu nato je odprla tudi ona v očetovo
sobo. Ob vznožju svoje postelje je klečala mati. Ni bila
še odšla k počitku. Pred očetovo posteljo pa je sedaj stala
mizica, pogrnjena s snežnobelim prtom, vzpenjajočim se
navzdol skoro do tal. In na mizici je stalo med dvema
svečnikoma pozlačeno razpelo. Svetilo se je kakor žarek
pomladanskega solnca.

Mati se je ozrla, ko je začula, da so se odprla vrata.

„Česa iščeš še,“ je dejala tiho, „sinoči si čula, po¬
trebna si počitka, pojdi spat!“

„„Ali ne smem biti vsaj za hipec tukaj ? wa

„Cemu . . . glej, oče je ravno nekoliko zaspal.“

„„Mati, mene je strah.““

„Torej pojdiva v tvojo sobo, da ga ne vzbudiva. u

In odšli sta. Sedli sta za mizo.

55

„Mati, čemu ste pripravili razpelo in svečo ?“

„„Oče je tako želel sinoči, predno je zaspal. Jutri
zjutraj mu pridejo z Bogom

„Z Bogom ?“

„„Da, Anica! . .

Obe sta sedeli trdo in nepremično, z glavama neko¬
liko nagnjenima na stran. Nista si upali dihati. A prva
se je vzdramila mati ter rekla tiho šepetaje:

„Ali si slišala ?“

„Nekdo je zaječal, tam v kotu pri omari je moralo biti.“

„„Nisem slišala.

„Čuj! . . . Ah, ta bolestni vzdih!“

Anica je vstala. Tresla se je po vsem životu.

„Kaj je to, mati?“

Tudi mati je vstala. Njena lica so bila bleda ko stena,
njene oči so strmele po sobi. Toda nikjer se ni ganilo nič,
bledi lučni žarki so se tresli po opravi.

„Pojdi z menoj, Anica, toda tiho, tiho . . .“

Rahlo, komaj slišno je mati odprla vrata v bolnikovo
sobo. Lipovec se je vzbudil; hotel se je dvigniti v postelji,
a privzdignila se je samo glava.

„France ... ali si ti?“ je zopet zaječal bolnik.

Tedaj sta stopili v sobo Lipovka in Anica.

,.Jaz sem, oče, jaz in Anica,“ je dejala Lipovka, pri-
stopivši k postelji.

„Ah, ti si? . . . Kje je pa France?“ je dejal bolnik
tiho, komaj slišno.

„Ni ga domd; česa želiš ?“

„Mislil sem, da je France. Sanjalo se mi je o njem.
Videl sem ga, kako je prihajal v hišo. u

„France?“ ga vpraša žena in ga gleda vsa začudena.

,.Oh, hude sanje so bile . . . moj Bog . . . Toda rad bi
ga še enkrat videl; pišite mu, naj pride! w

Lipovca je govorjenje izmučilo, da je zatisnil oči za
nekoliko hipov ...

„Tu sem lezi, Anica, na mojo posteljo in zaspi! Čula
bodem sama . . “

In v sobi je bilo zopet tiho, tako čudno tiho. Bolnik
je dihal težko in ni mogel več zaspati. Njegove oči so
bile zopet uprte v strop, njegove roke so ležale vrh odeje.
Lipovka je včasi popravila ogenj v peči, da ni ugasnil, a

56

sicer je preklečala skcro vso noč zraven postelje. Tudi
Anica ni mogla zaspati; ležala je z odprtimi očmi.

Kako počasi so potekale ure! Ko se je oglasil ju¬
tranji zvon z visokih lin, je vsem odleglo. Kmalu potem
je pogledal skoz okno jasen zimski dan, ona nedelja, ko
se je France vzbudil nad hlevom v Trstu ...

-A' -><*

Malo prej nego je vabilo k deseti maši, je na kratko
pozvonilo. Ljudij je bilo že mnogo odpravljenih, zlasti
onih iz stranskih vasij. Ob zvonovem glasu jih je hitelo
v cerkev nenavadno mnogo. Pristopil je duhovnik v belem
koretlju in odprl tabernakelj. Kmalu potem se je oglasilo
iz mladih in starih grl:

„Sveto, sveto, sveto, črez vse sveto!"

In oglasil se je zvonec z drobnim glasom.

„Cin, cin, cincin, cincincin, cin . .. cin ..."

Dolga vrsta ljudij se je vila za duhovnikom, „sveto"
je zvenel otožno po mrzlem vzduhu. Ob potu so poklekali
ljudje pred Najsvetejšim in si trkali na prsi. Ko je duhovnik
odšel, so stopili skupaj ter se vpraševali: „Kam gredč?"

Pred Lipovčevo hišo je podelil duhovnik klečečim
blagoslov ter izginil v hiši.

„Ali je tako slab?"

„Pravijo — škoda ga je!"

„Saj še ni toliko star."

„Kaj bo to, petdeset, menda komaj."

„Eh, lahko bi še živel, lahko."

„Preveč je delal, eh, takih je malo!"

„Čemu pa, saj ima samo dva otroka."

„Toda eden je v šolah in to stane. Ali ne veš, koliko
kravic je šlo iz hleva staremu Debeljaku na Plesčh? Skoro
je prišel na nič, a še to ni pomagalo. Sin se mu je ustrelil,
sam, v osmi šoli."

„A . .. aa!"

„Toda Lipovčev je priden, menda bo kaj iz njega."

Ljudje so se razhajali v gručah, tu pa tam so po¬
stajali in takih in enakih pogovorov ni nedostajalo. Toda
skoro v vsaki gruči se je govorilo o Lipovcu spoštljivo
in obžalovali so njega in družino ...

Ko je duhovnik zapuščal Lipovčevo hišo, je pristopil
k Lipovki, ki je bila v kuhinji. Brisala si je ves čas solze,
da so jo že skelele oči.

57

„Nikar ne žalujte, Lipovka! Tako kakor on — umi¬
rajo samo pravičnikih

In odšel je. Lipovka je zrla za njim in njena usta
so ponavljala sama ob sebi:

„Tako umirajo samo pravičniki.. h

Lipovec se je po duhovnikovem odhodu popolnoma
umiril. Raz njegov obraz je svetil neki plemenit izraz,
njegova bleda lica niso bila videti več tako upadla. Ležal
je mirno, njegova glava je bila danes obrnjena tako, da
je bilo videti, kakor bi nekaj poslušal, kar zveni na nje¬
gova ušesa iz daljave. Kdo bi mogel to vedeti, kaj je bilo?
Odkod je donelo? Morda pa se je njegova duša že ko¬
pala v rajskih višavah, morda je poslušala ono sladko
godbo, ki jo izvajajo krilatci pred božjim prestolom. Morda.

Čemu bi se mu bil drugače sedajle razlil okoli usten tako
blažen smehljaj ? Čemu ?

Prav tačas sta stopila v sobo Lipovka in Kiren. Li¬
povcu je še vedno visel oni blaženi smehljaj na ustnah.
Ni se zmenil za njiju, ki sta vstopila. Poslušal je in po¬
slušal

„Čuj, oče,“ je dejala Lipovka, „Kiren je tukaj; čas
ima sedaj in posedel bi rad nekoliko pri tebih

Toda Lipovec ni slišal. Poslušal je in poslušal in se
smehljal.

Tedaj je Lipovka pomignila Kirnu in mu ponudila
stol. Kiren je sedel k postelji in zrl na Lipovca. Ona pa
je tiho izginila iz sobe.

V tem hipu je Lipovec obrnil glavo in se zazrl v
strop. A njegova usta so se odprla in začel je tiho peti:

„Aleluja, aleluja, alelujah

Zapel je tako, kakor se zapoje ob vstajenju pred
božjim grobom. Njegov glas se je nekoliko tresel, a za
hipec je postal čudovito čist in mil, prav tak, kakor je
bil še ob onem času, ko je bil Lipovec še zdrav in ko je
še hodil pomagat pet v cerkev vsak včliki teden. Oj, tačas
je imel glas, da ga je vse zavidalo zanj! In sedaj je zopet
pel in vsak „aleluja“ je bil višji od prvega, vsak je bil
lepši in čistejši. In obraz mu je za hipec zažarel, kakor
bi bil čil in zdrav.

Kiren je nagnil glavo in jo podprl z roko. Čutil je,
kako mu prihaja nekaj gorkega iz prsij proti grlu. Zastonj
se je branil. Šiloma, nevzdržno so se mu udrle solze in
jokal je kakor otrok.

58

Lipovec je zapel drugič. Toda sedaj je bil začetek
psalma: Hvalite Gospoda...!

Ali vsega ni odpel, hipoma se mu je utrgal glas, oči
so se mu zatisnile in ustnice so se hitro, nenavadno hitro
pregibale. Mrmrale so nerazumljive besede, mrmrale v
enomer. Pri tem so se mu pa premikali prsti na odeji,
drsali so se drug ob drugem . . .

Kiren pa je ihtel še vedno; bilo mu je hudo, kakor
menda še nikdar v življenju. Ni mu bilo več strpeti v sobi.
Tiho, po prstih se je oddaljil.

Ko je prišel v kuhinjo, ni bilo tam nikogar. Na og¬
njišču je kipela vrela voda iz zakritega lonca in tanek
sopar se je dvigal kvišku. Ogenj je prasketal, kakor bi
kdo vrtal v trdi les.

„Kam je izginila Lipovka ?“ si je mislil Kiren. „Rad
bi se poslovil od nje.“

Tedaj pa je odprl vrata v delavnico. In zagledal je
Lipovko, kako je bila naslonjena s celim truplom na nizko,
komaj začeto stojalo. Glavo je tiščala v lakti in se ni ga¬
nila. V kotu ob peči je stala Anica. Gledala je preplašeno,
kakor bi hitelo mimo nje nekaj groznega.

Ko je Kiren vstopil, se ni Lipovka zganila. Trdo in
nepremično je slonela, kakor bi bila mrtva.

Kiren je stopil bliže. Tedaj je še le zagledal neko
pismo zraven nje. Rahlo je prijel Lipovko za ramo ter
dejal:

„Nikar ne žalujte preveč, Lipovka! Kaj se hoče . . .“

Lipovka se je dvignila in ga pogledala. Njen obraz
je bil tak, kakor bi bil prišel ravnokar iz groba. Nobene
besede ni izpregovorila, pač pa mu je ponudila pismo.

Kiren je pismo prečital. Počasi je šlo in težavno, a
vendar je nazadnje pojmil, kakšen udarec je zopet zadel
Lipovko. Prebledel je in ni vedel, ali je resnica, ali so
samo mučne, grozne sanje. In ni vedel, kaj naj bi rekel
sedaj. Njegove ustne so jecljale nekaj nerazumljivega,
njegovo oko se je bilo strmo uprlo v tla. Še le črez dolgo
je prišel do zavesti.

„0 Bog, o Bog, samo še tega je manjkalo sedaj, u  je
dejal potrt in zrl je okoli sebe, kakor bi iskal pomoči.
„France, France, kdo bi si bil kdaj mislil kaj takega!“

Lipovka je še vedno molčala, njene oči so bile motne,
kakor ne bi pojmila, kaj se je zgodilo prav za prav.

59

„Toda on ne sme zvedeti, prizanesite mu ta udarec \ u
je zopet dejal Kiren. „Tega ni zaslužil."

Lipovka je bila namreč danes dobila pismo iz mesta
od Francetove gospodinje. Ta ji je naznanila, da je France
izključen iz šole in da je nekam izginil. Prosila je še, naj
se za njim poravna ostanek na stanovanju in hrani.

Kiren je uvidel, da sedaj ne sme zapustiti Lipovčevih.
Poročil je domov, naj ga ne čakajo, in ostal je pri Li¬
povcu ves dan.

Lipovec se ni ves dan več zavedel. Včasi je še zapel
kakor zjutraj, a potem je zopet govoril sam s seboj tiho
in nerazločno, z naglo se premikajočimi ustnicami. Včasi
mu je smehljaj razjasnil bledi obraz, a včasi so se mu
ustnice trdo stisnile. Pri njem je večjidel presedel Kiren,
a zraven sta bili tudi Lipovka in Anica. Včasi je bilo treba
kaj popraviti pri postelji, včasi ga obrniti. Sicer so pa
sedeli nemo v sobi. Vsak je ždel zdse, skoro si ni upal
pogledati drugega, da ne bi videl bolesti in groze v očeh
njegovih. Lipovka je imela pred seboj molitveno knjigo ;
njene ustnice so se pregibale komaj vidno. A med prsti
Aničinimi so polzele svetle jagode blagoslovljenega molka.

Tako je potekala ura za uro, tako se je bližal konec
dneva. Proti večeru je zopet došel duhovnik in je molil
pri bolniku.

In nastala je tema, v sobi je zopet zatrepetala
otožna nočna luč. Bolnik je že govoril redkeje in redkeje,
na njegovem čelu je že blestelo ono znamenje, znamenje
prehoda iz tega življenja v drugo, kjer prenehajo bolečine
in skrbi, kjer se odpočije trudni delavec od dela in
napora. . .

Zunaj se je oglasila burja vnovič in je tolkla ob
šipe, iz zvonika pa so se čuli zategli glasovi čuka.

Bilo je okoli devete ure, ko se je Lipovec hipoma
dvignil v postelji. Lahko se je dvignil, kakor bi bil po¬
polnoma čil in zdrav. Pogledal je po sobi in zapazil ženo,
hčer in Kirna. Spoznal jih je in komaj viden smehljaj mu
je zaokrožil ustne. Bil je to svetel trenutek, ki mu je
olajšal zadnjo uro. Toda hipoma je legla neka senca na
njegov obraz. Njegove oči so blodile po sobi, kakor bi
iskale še nekoga. Bile so velike in žalostne.

60

A v tem hipu je nekdo stopal navzgor po stopnicah.
Vsi so se spogledali; Lipovki je strepetalo srce, a Kir¬
nove oči so bile uprte v vrata.

Lipovec je nagnil glavo in je prisluškaval. In zopet
je počasi, prav počasi šinil svetel žarek na njegovo lice.

Tačas so se odprla vrata in vstopil je — France.

„France, prišel si!“ je dejal Lipovec glasno.

In pogledal je sina z onim dolgim, hvaležnim po¬
gledom, ki ga ni France mogel pozabiti nikdar več.

A takoj potem je njegova glava omahnila na vzglavje,
telo se je streslo in — Lipovec je izdihnil. . .

X.

Lahko bi se končala ta povest z nekoliko besedami.
Jaz dobro vem, dragi čitatelj, kakšen si ti misliš, da bode
konec. In po vsem, kar sem povedal doslej, sodiš prav.
Kaj ne da, France je po očetovi smrti ostal lepo domd,
ni bil ne kmet, ne gospod, ne krop in ne voda. Vstopil
je gotovo v pisarno k trškemu odvetniku ali notarju, morda
celč za diurnista pri sodišču. In tam služi sedaj mesečno
nekoliko bornih goldinarčkov in z njimi se živijo vsi trije,
on, mati in Anica. In tako bodo živeli dalje, dokler ne
odpokliče Bog enega in drugega po vrsti, živeli bodo v
bedi in siromaštvu.

Dk, prav imaš, tak je navadno konec lahkomiselnih
in ponesrečenih, po lastni krivdi ponesrečenih dijakov. In
čestokrat je še hujši, še žalostnejši! Njihov padec je do¬
stikrat grozen, njihovo življenje pretkano s solzami in s
sramoto, z obupom in kletvino.

Toda tu je bilo drugače. France je vstal po svojem
prvem padcu z lastno in božjo pomočjo, njegov trdni sklep
ni padel v vodo. Toda, čemu bi segal pred dogodke?
Rajši pripovedujem po vrsti še to, kar se je zgodilo, in
tako, kakor se je vršilo v resnici . . .

Ko so pokopali Lipovca, se je naselila v njegovo
hišo globoka žalost, ki je upognila Lipovki hrbet, ki je
skalila Anici prej tako bistro oko. A F ranče je takoj legel
v posteljo, lotila se ga je huda bolezen. Njegova duša je
bila občutljiva, njegovo telo nežno in šibko. Bil si je v
svesti svojega velikega greha, tiščal ga je kakor težak

61

kamen. A zraven je pritisnila žalost po očetu. In uničen
in strt je bil in vil se je v bolečinah, kakor se vije črv
pod nogo človeško. In ležal je dolgo časa brez zavesti
in nihče ni mislil, da bo še okreval kdaj.

Toda Bog je v svoji modrosti sklenil drugače. Ko
je zunaj začelo poganjati prvo zelenje, ko so se oblačila
drevesa v praznično belo in pisano obleko, ko so zelenele
in cvetele livade in ko so začele prepevati ptice po logih
in gajih in znašati svoja gnezda, tedaj je France vstal in
začel je hoditi počasi na izprehod. Sprva so se mu še
šibila kolena, njegovi izprehodi so bili kratki, a z vsakim
dnevom je bilo boljše; izprehodi so se daljšali, njegova
lica so zadobivala zdravejšo barvo. Toda neka otožnost
mu je ostala, prav od srca ni mogel biti vesel.

Že nekoliko časa je bil vedno zamišljen. Posedal je
rad v svoji sobi in podpiral glavo. Nekega dne pa se je
hipoma dvignil, njegova glava se je zravnala in oko se je
zasvetilo. In napotil se je h Kirnu.

Starega Kirna je našel domd. Stopil je pred njega
ter dejal: ■-

„Oče Kiren, vi ste menda edini razen moje matere,
ki veste, kako globoko sem padel. Moj oče je šel na oni
svet in sam Bog ga je obvaroval, da ni vzel s seboj ža¬
lostne zavesti o propadlosti svojega sina. Toda glejte^ me
sedaj, nič več ni na meni otroškega; v tem kratkem času
sem postal iz otroka mož. Edino še, kar me tlači, je žalost
moje matere. Ne reče mi sicer nobene besede, a vedno
poseda po kotih in njene oči so objokane. In vem, da
joče Zcime, in vem, oče Kiren, vem, kar mi je najhujše, vem,
da mi več ne zaupa. Kako naj zopet poživim njeno za¬
upanje? — Oče Kiren, čujte me! Edini vi ste, da imam
do njega posebno nagnjenje, in vaša dosedanja dobrota
do mene mi je porok, da mi ne odrečete prošnje, ki vam
jo hočem izreči sedaj. Glejte, sklenil sem, da pojdem s
prihodnjim šolskim letom zopet študirat. Ne mislite, da se
mi bode še kdaj pripetilo kaj enakega, kakor se mi je
pripetilo prvič. Ali se smem vsaj nekoliko zanašati na vašo
pomoč? Oče Kiren, mož-beseda, da vam bodem svoječasno
povrnil vse. a

Kiren ni pričakal, da je France dokončal. V nje¬
govem srcu je bilo mehko in desnica se mu je tresla, ko
jo je pomolil Francetu, rekoč:

62

„Tu moja roka, France! Zanašam se nate, jabolko
ne more daleč pasti od drevesa! Kar se piše Lipovec,
mora biti poštenjak!“

„Hvala vam, Kiren!“

o c
JV

Precejšnje število let je že poteklo od tedaj. Trg je
sicer stal še tam, kjer v nekdanjih časih, tudi ljudje v
njem se niso izpremenili mnogo. Ali prirastle so nove in
lepše hiše, prekopali so se vinogradi in nasadili z novimi
boljšimi trtami. In njihovo listje je še večje, svetlika se
v solncu še bolj, kakor se je svetlikalo v onih časih, grozdje
je slajše in vino boljše. In tržani hodijo z bolj povzdignje¬
nimi glavami, kot so hodili prej. Neko večje blagostanje
se je naselilo med njimi, opomogli so si. In tudi več di¬
jakov hodi od tam v mestne višje šole.

Tudi pri Kirnovih se je marsikaj izpremenilo. Kiren
se je postaral, a njegovo srce je še vedno mlado, njegove
roke so še vedno trdne in močne in kamor primejo, se
pozna. Njegova hiša se je povzdignila za eno nadstropje,
čedna je in pobeljena, da človeka vabi, naj vstopi. Njegove
kleti so se izboljšale in marsikdaj stoji pred njimi težak
voz, obložen s sodi, ki se v njih prevaža sladka in dobra
kapljica daleč po Kranjskem in tudi še črez morje. Toda
Kiren ni prevzeten, ostal je zvest samemu sebi, iz njegovih
očij gleda dobrota in moštvo.

Manica je zrastla hitro kakor konoplja. Brhka je in
čila in njena lica so ko mleko in kri. Nedolžnost in ne-
pokvarjenost sijeta iz njenih očij. In po hiši se giblje
kakor veverica, vsako delo ji gre urno izpod rok . . .

Danes je lep jesenski dan. Na vsem daljnem nebu ni
oblačka, nebesna modrina zre na zemljo kakor veliko
modro morje, visoko gori sije solnce svetlo in toplo. Po
trgu ropočejo vozovi, obloženi z brentami in iz njih gleda
nekoliko stlačeno grozdje. Po vinskih goricah se je začela
trgatev.

Pri Kirnovih je nenavadno živo, zlasti v kuhinji.
Več žensk se suče tam kakor po navadi in praznično so
oblečene in z belimi predpasniki. Na ognjišču so pristav¬
ljeni veliki lonci in iz njih kipi in vre kakor v velikih
gostilnicah. Priletna, dobro rejena kuharica z rdečim,
zdravim obrazom se suče okoli njih in njen obraz se
neprenehoma smehlja, kakor bi se ji nekaj zdelo po-

63

sebno dobro. Rokave ima zavihane do laktij, lase ima za¬
strte s svetlo svilo. Zdaj se obrne tja, zdaj sem, zdaj uka¬
zuje tej, zdaj oni strežnici. In vse gre naglo izpod rok.

Kiren se včasi prikaže v kuhinji, a še češče hodi na
prag in vleče na ušesa. Bog ve, česa ali koga pričakuje?
Raz njegov obraz se sveti zadovoljnost, okoli njegovih
usten se ziblje smehljaj in njegove roke se iztezajo, kakor
bi hotele objeti ves svet.

Manice pa ni danes videti. Kje neki tiči? Ali je kam
odšla? . . .

Okoli poldne je. Kiren je zopet na pragu. Roko drži
nad očmi, da ga ne ovirajo svetli solnčni žarki in zre tja
doli po cesti proti ovinku. Da, izza ovinka je zavil voz!
Porniče se bliže in bliže. In glej, zdaj se ustavi pred
Kirnom.

Kiren skoči takoj k vozu.

„Bog te sprimi, France !* 4

France je stopil z voza in krepko stisnil desnico
Kirnovo. Bil je lep, velik mož. Njegov nekoliko bledi
obraz je krasiJa kratko ostrižena črna brada, njegovo oko
je bilo čisto in svetlo.

„Toda kje je Manica ?“

„Notri te čaka, saj veš, čaka težko,“ je dejal Kiren
ter jemal Francetove reči raz voz. „Le stopi noter, pridem
takoj. u

Kaj bi vam popisoval nadalje? Manica se je skoro
nato od veselja razjokala na Francetovih prsih ...

Popoldne je bila poroka. Okrajni sodnik Franjo
Lipovec se je poročil z Manico Kirnovo. —

Pa še nekaj se je zgodilo istega dne. Kirnov Tone
je vzel Lipovčevo Anico. Tako so menjali med seboj in
iz dveh, od davnih časov prijateljskih hiš je nastala tako-
rekoč ena sama.

Lipovka ni vedela, kaj bi počela od veselja. Bila je
stara in upognjena, njeni lasje so bili beli ko sneg. Danes
je hodila po Kirnovi hiši sem ter tja in se skrivala po
kotih. Oči so ji bile vedno v solzah, a ustne so ji šepetale
v enomer molitve za novoporočeni dvojici . . .

Opoldne je bilo zbranih pri obedu mnogo povab¬
ljencev. Tedaj se je pa med občnim veseljem vzdignil
stari Kiren. Potrkal je na polno čašo, kakor je to videl
večkrat pri gospodi, in pogledal je ponosno po dolgem
obmizju.

64

Potem pa je izpregovoril:

„Vidite, prijatelji, sorodniki in znanci, nekdaj je bilo,
ko sem rekel svojemu sedanjemu zetu Francetu tč-le be¬
sede: Jabolko ne pade daleč od drevesa; kar se piše Li¬
povec, mora biti poštenjak! Hudi časi so bili takrat. Toda,
ali sem se motil? Ne, nisem se. Takrat je bil France za¬
bredel, a jaz sem vedel, da se vzdigne. In vsi ste videli,
kako se je dvigal res vedno više, videli ste, kako častno
in sijajno je dovršil svoje učenje. Držal je svojo besedo
in Bog mu je dal srečo. In sedaj blagoslavlja njega in
svojo hčer pokojni Lipovec, njegov duh plava nad nami,
se veseli z nami. In da bi to veselje trajalo še dolgo, da
bi Bog ne odtegnil svoje roke od naše družine, na to
vzdignem čašo in pijem na zdravje novoporočencev. Sto¬
rite tako tudi vi! Bog živi!“

Skoz okna so se usipali svetli solnčni žarki, blesteli
so na belem prtu, odbijali so se od polnih steklenic. Prav
tako, kakor solnčni žarki, pa so žarela tudi lica svatom
in drugim gostom.

PRIPIS.

Predno se je France vrnil na svoje mesto v K., kjer
je bil občespoštovan in priljubljen sodnik, je odšel z Ma¬
nico na kratko potovanje. Nekaj ga je vleklo, da bi zopet
enkrat črez dolgo časa posetil Trst. Spomin na oni čas,
ko je bil prvič v tem mestu, ni imel zanj nič več brid¬
kega. I)k, tam je še le prav za prav prišel k pravemu
spoznanju, tam se je še le jasno začrtala njegova pot.

Ko sta stopila Manica in France na kolodvoru v
Trstu iz vlaka, je nekdo peljal mimo njiju voziček s kov-
čegi. Ko je zagledal Franceta, se je hipoma ustavil ter ga
motril pazljivo.

Francetu se je to zdelo čudno. Pred seboj je videl
navadnega človeka, oblečenega v slabo delavsko oblačilo.
Njegov obraz je bil shujšan in bled, obkrožala ga je siv¬
kasta brada. Oči so bile globoko vdrte in motne, reke
suhe in koščene. Očividno je bilo, da mož preveč pije.

Francetu se je zdel ta obraz znan, iskal je v svojem
spominu, kje bi ga bil kdaj srečal, toda zastonj, ni se
mogel spomniti.

Toda tedaj ga je ogovoril neznanec:

65

„No, Lipovec, kakor je videti, si zadel v življenja
loteriji večjo številko ko jaz. Dobro se ti godi. Prav, saj
tepec nisi bil nikoli. Toda mudi se mi; ali nimaš nič
drobiža, samo za kozarček žganja mi daj! Vidiš, žganjče,
to je moja večna potreba, he, he, he.“

France ga je takoj spoznal po glasu. Nekaj ga je
presunilo in mu pokvarilo ves dan. Segel je v žep in iz¬
vlekel goldinar.

„Tu imaš, Pečin, toda porabi ga za kaj drugega, bolj
potrebnega, kakor je žganje. “

„Eh, molči, molči, Lipovec, čemu pridiguješ? Z
Bogom!“

France je šel dalje ter si je mislil, da vsi očetovi
telički niso mogli Pečina obvarovati gladu in propalosti,
in Manica se ga je tesneje oklenila.

Pečin pa je počasi in z upognjenim hrbtom porival
dalje po mestu svoj voziček s kovčegi. Kolikor bolj se
je oddaljeval, toliko bolj je bil videti sključen in bolj
neznaten. Videti je bilo, kakor bi se pogrezal niže, vedno
niže ... v globoko brezdno.

Kozaško slovo.

2^apeli Kozaki, junaki,

si pesem so šumno, glasnd:

„Oj z Bogom, vi dragi ljubljeni,
poklical je car — mi grem6.

Oj z Bogom, vi oteč in mamica vi,
bratci mali in sestrice,
in ve, črnooke, cvetoče
devojke, oj z Bogom i ve!

Poklical je car, ker navalil
sovrag na našo zemljo,
za slavo in čast domovine
na ples krvavi grem6. K

A ob junakih ljubeče mamice
ihtijo glasno in bridkčr.
-Vsemogočni Bog, večnodobrotni,
naj ščit močen v bojih vam bo!

Večernice. 57. zv.

5

66

Naj čuva na daljnih vas potih,
pogum naj vam daje in moč,
naj zdrave domov vas privede,
kjer čakamo me plačoč . .

A starci z obrazi resnimi
junake blagoslavljajo,
z besedami kratkimi, krepkimi
se od sinov poslavljajo:

„1 mi smo za čast domovine
hodili na junaški mej dan,
a zdaj smo slabotni, postarani —
junaki, zdaj vaš je dan!“

Ob okencih v tihih sobicah
pa ihtijo deve bridkd:

„Saj junakov, saj sokolov mladih
nazaj več, nazaj več ne bo!

Ne bodo ob tihih večerih več
nam pevali pesmi glasne,
ko srce ljubeče jim izkrvavi
in glas jim na veke zamre . . .

Komu bom zalivala rožmarin,
komu ga bom v šopek vezala,
ko sokol bo moj v zemlji tuji spal
in jaz bom samotna plakala . .

A poj6 Kozaki, junaki,
pevaje iz vasi gredo,
poj6 kot da je lahko in sladko
od doma, od življenja slovo . . .

Fr. Ks. Meško.

Nesrečnež.

(Povest. vSpisal dr. Anton Medved.)

I.

Očetova smrt.

če Brančk leži na smrtni postelji. Kakšen je,
ubogi siromak! Koliko pač trpi! Lice mu
je bledo, posušeno do kosti. Ustnice mu po¬
stajajo črne; sem ter tja so razpokane. Oči so
otemnele, meglene; štrlč mu izpod širokega čela,
da jih je groza gledati. Trese se po vsem životu;
mrzlica ga muči; poti se, a potne srage so mrzle,
ledene. Težko diha; komaj še sapo lovi. Ne bo
več dolgo trpel; kmalu bo moral zatisniti oči —
za vselej.

Poleg postelje stoji njegov dvanajstletni sin
Valentin; navadno so ga vsi le s krajšim imenom
Lentek zvali. Edini Branekov otrok je. Sedaj streže
v bolezni očetu. K sosedovim hodi po mleka in
kruha; opoldne prinese tudi včasi skledčico tople juhe
od dobrih ljudij; pri Trudnovih dobi tudi večkrat celč
grižljaj mesa za očeta.

Od miloščine živita oba. V sobici gospodari z njima
strašno uboštvo. Pri nobenem beraču ni hujše. Zapušče¬
nost zija skoz okno in dveri; siromaštvo vidiš za mizico
in ob stenah, na tleh in na stropu. Vse je potrto in po¬
habljeno, nič ni pobrisano, nič pometeno. Skrbna in vešča
roka se tu že dolgo ni gibala.

K

I

5 *

68

Ni čudo, da je tako. Oče Brančk je bil nekdaj zelo
priden premogar v Črnem potoku. Celi dan je leto na
leto kopal po globokih in nevarnih jamah premog. Za¬
služil si je z žuljavimi rokami lep dfnar. Dobro se mu
je godilo. Bil je ves srečen.

Živel je s svojo ženo prav lepo krščansko in po¬
šteno. A sreča mu ni bila zvesta; prekmalu ga je zapustila.
Že pred desetimi leti je svojo ženo pokopal. Njena smrt
je bila prvi hudi udarec za njega. Ostal je sam s svojim
otrokom.

Kmalu potem je začel bolehati tudi on; jel je hirati
nepričakovano hitro. Slednjič ga je bolezen kruto vrgla
na postelj; sedaj je že dve leti minilo, da ni več vstal.
Kako dolgo je že to! In v bolezni leta takč počasi tek6!

Zaslužka ni več. Kar si je bil težko prihranil, je
hitro porabil. Vse je proč. Ni dela — ne jela. Celo pri¬
jatelji so ga zapustili. Ves svet je ndnj pozabil. Nikdo se
zanj več ne zmeni. Bridko trpljenje je njegov delež. Za¬
puščen hira in hira dalje; s solzami uživa priberačeni
kruhek. V joku in stoku prebedi cele noči; v neznosnih
bolečinah pričakuje zore, istotako zopet mraka. Njegova
edina tolažba je samo še — smrt.

Le-t6 uboštvo in trpljenje pa še očetu Brančku ni
bilo najhujše zlo. Nekaj drugega ga je tako neizmerno
peklo. Zavest namreč, da je oče; ta ga sedaj najbolj boli.
Če bi bil sam — no, kaj bi mu bile vse bolečine, vse
muke, vse stradanje, vse gorjč! Ne bal bi se ničesar.
Toda oče je. Otroka ima. Komu naj ga izroči? Komu?
Le še nekaj trenutkov — in sin bo osirotel. Sam bo moral
ostati — brez očeta, brez matere, brez vsega.

Ta misel je sedaj za očeta najhujše gorjč; skeli ga
v globini srca.

„Lentek!" vzdihne oče jecljaje.

„Saj sem tukaj, oče. Kaj bi pa radi?"

„Lentek, moj Lentek, stopi bliže!"

Lentek gre k postelji.

„Obriši mi čelo!" Zgodi se.

„Trese me, trese .. . oh, trese ..."

Očeta je prijel močen krč v nogah; strese se, da
postelj zaškriplje.

„Zima, zima! Lentek, zagrni mi noge!"

Lentek je postregel, kolikor je pač mogel.

69

„Sedaj pa poslušaj! Tvoja mati, veš . . Oče bi rad
govoril, a bolečina mu vzame glas. Ko se oddahne, po¬
vzame zopet besedo:

„Tvoja mati... ti je nisi poznal. . .“

Debele solze mu pri teh besedah kanejo iz očij.

„Boljše matere ni bilo. Ne, ni je bilo in je ne bo
več v tem kraju. Lentek, moli za svojo mater! Ti ne veš,
kakč dobro mater si imel. Noben otrok daleč na okoli
ni bil tako srečen, kakor ti. Boljše matere nobeden ni
imel... A ni je več. Samo hoditi in očenaš izgovarjati
te je naučila — pa je umrla. Take matere ni več... ni več!“

Oba zajočeta, a bolj oče, kakor sin, zakaj Lentek se
na mater ne spominja; on niti ne ve prav, kaj je mati.
Oče nadaljuje s tresočim glasom:

„Kmalu izgubiš še mene. Sam boš ostal, čisto sam.
Starišev ne bo, sorodnikov ne poznaš, dobrotnikov imaš
le malo, malo . .. sam boš. Ko umrjem, pojdi k Soteškemu
mlinarju. Z njim sem že govoril. Vzel te bo za svo¬
jega. Ubogaj rad! Delaj pridno! ... Pa na Boga ne pozabi;
ne pozabi matere, tiste predobre matere! . . . In molitve
ne pozabi, Lentek, drugače boš vedno nesrečen! . . .

Oh, hudo mi je, hudo! Obriši me! a

Sin ga rahlo obriše.

„Namoči ruto, pa mi jo ... deni... deni na glavo!...
Tak6, d k,  tak6 . . .“

Oče zaplače glasno. Dolgo joče; Lentek mu mora
solze brisati, solze, ki so nad vse grenke.

„Si čul, Lentek? . . . Tudi za mene moli! Ti ne veš,
kako me boli, ker te moram zapustiti. Kako rad bi ti kaj
zapustil, pa nimam ničesar, ničesar ne. Sam boš,^ sam.“

Oče umolkne. Niti jokati več ne more. Sinček pa si
zakrije obraz, nasloni se k očetu ob vzglavje, milo vzdi¬
huje; tako žalosten še ni bil nikdar.

Mučna tišina nastane . . .

Oče zatisne oči. Zdi se, da spi. Sope globoko, a
vendar nekoliko laže.

Hipoma odpre na široko oči; strese se, kakor da bi
se bil vzbudil iz sanj in se prestrašil.

„Lentek, čuj! Sedaj je pa boljše, o veliko boljše.
Bom kmalu vstal. No, hvala Bogu, da je le boljše! . . .

Glej jih, glej! Vidiš jih; angelji že gredč! Da, tam
pri vratih so že. Vse se sveti, kakor v cerkvi med sveto
mašo. To je pa lepo, oj tako lepo. w

70

Lentek se s strahom pritiska k očetovi postelji. Na
vsem telesu trepeče. Kaj takega še ni slišal. Da bi angelji
v hišo prihajali, tega ni vedel. Nepremično zre proti vratom,
da bi kaj videl. Radoveden čaka, čaka in gleda, a ne za¬
pazi ničesar.

Oče pa med tem nekaj dalje mrmra, vendar ga ni
več razumeti. Menda bi nekaj rad. Oči se mu jasneje
bleščč; kdo ve, kaj to pomeni?

Nič posebnega ne. Tako človek umira. Podoben je
v zadnjih trenutkih iskri, ki se še enkrat prav goreče za¬
sveti, predno popolnoma ugasne.

Očetu se pozna, da ni več pri zavesti. Blodi se mu.
Nekaj trenutkov zaspi. Kmalu pa zopet izpregleda, pokliče
Lenteka ter pravi:

„Na, deni mi roko izpod odeje!“

Tako je bil slab, da je ni mogel več sam dvigniti.
Z roko prinese rožni venec nad odejo. Potem se čudno
milo ozre na Lenteka. Njegov pogled je očividen izraz
neugasljive očetovske ljubezni.

Mirno, kakor da bi ga bil kdo potolažil, reče:

„Lentek, sedaj pa pojdi k Trudnovim! Povej tam
gospodarju, da mi je silno hudo. Prosi jih, naj pridejo
sem. Če le morejo, kmalu; reci, kmalu!“

„Grem precej. Bom že povedal, kakor ste mi naročili.
Kmalu bom zopet tukaj,“ odvrne deček.

Zajokan pogleda vzdihujočega očeta. Usmili se mu
v globočino srca. Z njim sedaj trpi; očetova bolečina je
tudi njegova bolečina. Ker vidi, da se oče solzi, ga zopet
obriše. Ko mu rutico potegne pod očesom, pogleda še
enkrat v njegove oči. In oče pogleda tudi njega.

Ta pogled ga je ganil in mogočno presunil. Solzi se.
Nič ne reče; taka bolečina človeka premaga. Vzame klo¬
buček in odide zamišljen . . .

Oče se ozira za njim. Milo se mu stori. Sin se mu
usmili.

Zopet mu kanejo debele solze prek lica. Bog sam
ve, kaj bo nekdaj iz dečka, si misli. Ne more se utolažiti,
ko premišljuje negotovo prihodnjost svojega ljubljenca.
Nič dobrega mu ne prorokuje srce. Nasprotno! Očetu se
zdi, kakor da bi videl sina hiteti in dreveti v vihar in v
grom, v neizogibno pogubo.

„Je pač nesrečnež, nesrečnež brez matere in brez
očeta,“ vzdihne stari Branek.

71

„Naj bi ne bilo tako! Toda zgodi se volja božja!
Bog bodi meni milostljiv ... in njemu!“

Nadaljnje besede mu jok zaduši.

Ko se nekoliko pomiri, začne na rožni venec moliti.
Zaupljivo, silno zaupljivo izgovarja besede. Moli, kakor
da bi hotel prisiliti Boga, da bi ga uslišal . . .

Crez dobre pol ure se je vrnil Lentek z očetom
Trudnom. Prinesla sta nekaj jedil s seboj, hotela sta po¬
streči bolniku. A kako se Truden prestraši, ko stopi k
postelji. Takoj spozna, kaj se je bilo zgodilo.

Oče Brančk je bil že umrl. Rožni venec je krčevito
držal, rožni venec z lepim velikim križem. Na oknu poleg
postelje je ležala sveča, katero je imel za smrt vedno pri¬
pravljeno. Toda ko je prišel odločilni trenutek, ko je za¬
mahnila z ostro koso neizprosna smrt, ni bilo nikogar v
sobi poleg umirajočega; nikdo ni prižgal sveče, nikdo mu
je ni podal v roko, zastonj jo je varoval tako skrbno. Še ta
želja se mu ni izpolnila!

Še tisti večer so odnesli truplo rajnega Brančka na
pokopališče v mrtvaščnico. Črez dva dni so ga pokopali.
Le nekaj bližnjih sosedov je prišlo k pogrebu. A solzni
so bili vsi okrog. Pokojnik je bil namreč v ožjem krogu
zelč priljubljen. Kdorkoli ga je poznal, ga je odkritosrčno
spoštoval, kajti oče Brančk je bil sicer ubog, a poštenjak
od nog do glave.

Veliko sočutje je povzročil tudi Lentek. Sedaj je bil
sirota, zapuščen popolnoma. Menda^ ni bilo v celi deželi
večjega ubožca, kakor je bil on. Že zaradi njega se je
pri pogrebu porosilo marsikatero oko.

Po končanem skromnem obredu je vse navzoče du¬
hovnik lepo potolažil. Ganljivo jih je nagovoril. Med
drugim je rekel: „. . . Velikega trpina smo pokopali. Do¬
polnil je odločeno zemeljsko pot. Zdnj je bila vedno le
mučna, sam6 s trnjem posuta. On je grenko občutil, kaj
se pravi: potovati po solzni dolini, v potu svojega obraza
kruh jesti, težek križ nositi. Njegovo življenje je bilo ne¬
prestano trpljenje. A ker je isto tako voljno in potrpež¬
ljivo prenašal, smemo upati, da si je z njim zaslužil venec
večnega življenja!“

II.

Pri Soteških.

Pogreb mine. Sosedje se tiho razidejo.

Soteski mlinar gre na Branekovo stanovanje, z njim
tudi Lentek.

Sedaj, ko tudi bolnika ni več tam, sedaj se še le
vidi vse uboštvo. Tako, kakor v Brančkovi sobici, je samo
še med razpokanim zidovjem grajskih razvalin.

Soteški mlinar si skoro ne upa vstopiti. Strah ga
obide. Okenca so mala, zakajena; šipe ni niti ene cele,
vse so že več ali manj poškodovane, papir pokriva njihove
razpoke. In kakšen duh veje iz sobe! Joj, to je ubogo
stanovanje!

„Lentek, ti greš z menoj; oče so mi tako naročili,“
pravi mlinar.

„Pa grem, a  odvrne deček suhoparno. Da bi se moral
Soteškemu zahvaliti za prijazno povabilo — odkod bi to
vedel ? Nikdo ga pač ni učil, kako se je treba spodobno vesti.

Hitro pobereta nekaj kuhinjske posode in raztrgane
obleke; to je bila vsa Brančkova zapuščina. Mizica in
postelj sta brez vrednosti.

Sobo pustita odprto. Bode se vsaj malo prezračila.
Glasov Jernej jo bo že zaprl; prazno je bil Brančku dal
v najem, prazno in siromašno jo bo zopet našel.

Molčč odideta Soteški oče in Lentek; oče je globoko
zamišljen. Gotovo misli na rajnkega ubožca.

Lentek gre brez vsega občutka. Nem zapusti rojstno
hišico; ker nima v njej nikakih sladkih spominov, mu
slovo ni težko. Videl je v njej samo solze teči, čul je
samo ihtenje in jok, kako bi mu torej bilo žal po njej!
Misliti si je moral, da je drugod lepše.

Kreneta jo naravnost proti Soteškemu domu. Poldrugo
uro hodd je; pot pa je zložna in lahka; brez truda jo
prehodita.

V Lepem dolu gospodarijo Soteški. Tam je njihovo
starodavno posestvo. Krasnejšega si je težko misliti. Tu
se mora vsakomur dopasti. Po ozki dolinici šumi bister
potok; na levi so zeleni travniki, na desni rodovitno polje.
Okrog in okrog pa obdaja dolinico temen gozd; ob vznožju
je poln mogočnih hrastov in košatih bukev, gori proti
vrhu pa rastejo smreke in mecesni, kakor sveče ravni.

73

Visoko nad gozdom kraljujeta dve beli cerkvi, na
levi^ strani sloveča božja pot Marijina, na desni pa po-
družna cerkev svete Katarine.

Sredi te doline je Soteski dom. Zel6 čedna je eno¬
nadstropna hiša; od znotraj in zunaj je snažna in lična,
kakor bi bila vedno za svatbo pripravljena. Vzadi za hišo
so gospodarska poslopja. V močnem živinskem hlevu se
debeli po tri pare volov, več plodovitih krav in tolstih
telet; v drugem hlevu zraven rezgetajo štirje iskri konji.
Poleg hlevov je shramba in žitnica, ki je vsako leto
polna; blizu nje stoji velik kozolec, po žetvi vedno s
snopjem, po košnji pa s senom ali sladko otavo napolnjen.

Povsod, kamor pogledaš, je videti snaga in red, vsako
orodje, sploh vsaka stvar je na svojem mestu. Tako mora
biti. Zraven je pa opaziti bogat blagoslov, katerega v obilni
meri priklenejo na posestvo delavne roke in pa poštena srca.

Res, res, pri Soteških je lepo!

Kakih sto korakov pred hišo stoji mlin. Oko se ga
komaj nagleda. Na treh straneh ga obdaja cvetoč vrt;
stoji sredi samih dišečih rožic. Za Soteške je ravno ta
mlin neusahljiv vir prav dobrih dohodkov, vreden marsikak
tisočak. In kakšno življenje je v njem noč in dan! Ne
prenehoma ropočejo vroča kolesa, sikajo napeti jermeni,
bučijo dreveči kameni, pritrkavajo enomerno neutrudne
stope. To ti je žvižganje in vrvenje, piskanje in vrtenje,
da kar šumi po ušesih. Ne mine ura, da ne bi prisopihal
kak noseč v mlin z vrečo ali z mehom na rami. Drugi pa
odhajajo pobeljeni in s smehom na ustnicah; zakaj hudo¬
mušni mlinar zna vsakomur kakšno zasoljeno povedati,
pa tako šaljivo in dovtipno, da vse poka samega smeha!

Dobro jo je pogodi!, kdor je temu kraju dal ime:
Lepi dol. Po vsej pravici ga zasluži!

Kako prijetno je biti na takem domu gospodar! So-
teški oče je pa bil take sreče tudi vreden. Trideset let že
gospodari marljivo in pošteno, da ga ima ves okraj v
visoki časti. Vsako jutro ga zlato solnce najde že pri delu:
ko pa zvečer milo zahaja za gore, še Soteški oče nikakor
ne dene orodja iz rok. Ni dela, da se ga on ne bi lotil;
vajen je kose in cepca, pluga in brane. Njegova skrb se
ozira v hleve in na pod, v kolarnico in v klet, na polje,
na travnike in v vinograd doli na Bizeljskem. On ve za
vse, kar se godi pri hiši. Nič mu ne ostane tajno. Kakor

74

moder vojskovodja pogumno vojsko, tako vlada on s
krepostno roko Soteški dom.

Z njim pa zvesto deli skrbi in trud njegova zgledna
žena Jera. Blagor možu, ki najde tako družico za svoje
življenje. Jera ni živela za sebe, temveč le za blagor vseh,
ki so ji bili v materino skrb izročeni. Pri delu je hotela
biti prva, pri veselju in uživanju zadnja. V marljivosti je
ni prekosil nikdo pri hiši. Zbala se tudi ni nobenega dela.
Otrokom je bila pravi angel j varuh, deklam in hlapcem
pa dobra gospodinja. Kdor je stopil pri njej v službo, je
ni več zapustil; pod milim solncem njene ljubeznivosti
se je hotel vedno ogrevati.

Njenemu zakonu je Bog podaril dva sinova in tri
hčere. Prelepi materini nauki in istotako zgledi so jih
vzorno odgojili. Sinova in hčere so bili dopadljivi Bogu
in ljudem.

Soteški dom je slovel daleč okoli. Kako tudi ne bi?
Gospodar in gospodinja, otroci in vsa družina — vse je
bilo natančno in vestno v vseh svojih dolžnostih.

Pri hiši je bilo vse v najlepšem redu. Delali so vsi
neumorno; lenoba je bila pri Soteških neznana. Kjer se
pa noč in dan gibljejo pridne roke, tam se kmalu sreča
udomači. Tako tudi pri Soteških; bilo je vedno vsega
dovolj; česar hiša potrebuje, to je bilo najti tam. Le-tč
sreče pa niso uživali samo Soteški — ne, vsa okolica je
je bila deležna. Komur je sila potrkala na vrata, je iskal
pri Soteških pomoči; našel jo je gotovo. Za berače in si¬
romake je bila Soteška hiša to, kar je za čebelice cvetoča
ajda. Kaj radi so prihajali v njo; ni bilo dneva, da je ta
ali oni ne bi obiskal. Soteška mati je utolažila marsikatero
srce, obrisala mnogo solz, pregnala kaj dosti gorjd. Ubožci
so jo klicali „predobro mater a ; med njimi je bila le pod
tem imenom znana. A kar se povsod uresniči, je tudi
pri njej obveljalo: Kdor revežem dobrote deli, Bogu na
obresti posojuje; znano pa je, da Bog dobro plačuje in
vračuje . . .

Prava krščanska žena vrt svojega delovanja nepre¬
nehoma zaliva. S čim? — Z oživljajočim vrelcem odkrito¬
srčne pobožnosti in neomahljive poštenosti. To sta za ženo
najlepši čednosti; dve očesci sta ji pri nadzorstvu cele
družine, dve roki pri delu, dve nogi na vsem zemeljskem
potovanju. Soteška mati je imela te lepi lastnosti v obilni

75

meri. Bila je poštena. Pri hiši ni smel nikdo ziniti grde,
nespodobne besede; vsaki hudobiji je bila na Soteškem
domu pot z visokim trnjem zaprta. Čista, nekaljena sramež¬
ljivost je bila pri vsakih dverih neizprosna vratarica, ki
je odpodila vsako nepoklicano pritepenost.

In kako lepo so pri Soteških vsi izpolnjevali božje
in cerkvene zapovedi! Kako veselo je cvetelo pri hiši
pravo krščansko življenje! Nikdo ni začel dneva brez
molitve, zvečer pa ni nikdo zatisnil očesa brez nje. Ko je
zjutraj, opoldne ali v mraku zvon milo zapel, so pri So¬
teških vsako delo ustavili; moliti je moral gospodar kakor
težak, gospodinja in dekla, otrok in najemnik. Zvečer so
molili skupno rožni venec. Vsak dan je moral vsaj eden
od hiše k sveti maši, ob nedeljah in praznikih seveda vsi.
Lepo je bilo ob praznikih in nedeljah pri večerji; hčere
so namreč morale povedati evangelij, oba sinova pa pri¬
digo, ki so jo slišali isti dan v cerkvi. Kako dobro so
jo znali! Na pamet so ponovili božjo besedo. Po večerji
so še vselej kaj čitali; zakaj lepih bukvic je bilo mnogo
pri hiši in nekaj dobrih časnikov je bilo tudi naročenih.
Večkrat je kdo zapel kakšno pesem, včasi ganljivo po¬
božno, včasi veselo, poskočno, a vsekdar pošteno. Vsako
soboto so deklice ovenčale podobo Matere božje, nažgale
so lučce pred njo in zraven vselej zapele tisto znano, lepo
Marijino:

Veš, o Marija, moje veselje,
veš moje želje — ljubil bi Te!

Zmeraj pri Tebi hotel bi stati,
ljubljena mati, zavrzi me ne!

Kaj pa Ti hočeš, moja kraljica,
sladka devica, da Ti podam?

Drugega nimam, prosim pohlevno,
vzem’ srce revno, rad Ti ga dam . . .

Rajsko veselje se je razlilo po hiši. Zdelo se je, da
je soba izpremenjena v cerkev; srca so prešinili tisti ne¬
popisni, skrivnostni občutki, koje vzbujajo najbolj ganljive
verske svečanosti. Ko so luči pogasnili pri Soteških, so
zazibali angelji vse domačine v sladki, najslajši mir .

Na Soteškem domu ni bilo žalosti, ne tuge, nika-
koršnega pomanjkanja ne. Nedolžno veselje je tam kra¬
ljevalo, tisto prisrčno veselje, ki je samo v kmetski hiši
domd, tista čudovita sreča, ki se navadno izogiblje ble¬
stečih mest in najrajši pri dobrem kmetu v gorskem raju

76

stanuje. O blaženi vsi, ki jo uživajo; sami ne vedč, kako
so srečni.

o'- n

'M'

Na le-ta Soteški dom pride torej Branekov Lentek.

Ravno k obedu se zbira družina, ko stopita z očetom
v hišo. Kar k mizi sedeta, oče tja gori v kot, kjer je bil
vedno njegov sedež, Lenteka pa posadijo na klop ob
prednji strani.

Zanj je bil to nenavaden prizor. Toliko ljudi j pri
jedi še ni videl nikoli. Pa glasno tovorijo, se šalijo, sme¬
jejo, dovtipe brijejo . . . kaj takega še ni čul. Vsi jedč
dovolj in vendar še v vsaki skledi nekaj preostane; takega
kosila Lentek ni poznal. Vse mu je novo.

Čisto tih je. Ne zine niti besedice ne. Tudi pogledati
si ne upa nikogar. Poveša oči, kakor da bi ga bilo sram.
Plašen je. Z drugimi zajema iz sklede, a strašno nerodno.
Vse pokablja in umaže. Še žlice ne ve prav držati. Pozna
se mu, da je lačen, saj že dolgo ni jedel; vendar si ne upa
s slastjo seči po jedi. Boji se.

Izmed domačinov si misli vsak: Ta pobček še jesti ne
zna! In res ne zna, kajti pri pravem obedu še bil nikdar
ni. Kje neki? Očetov beraški obed — to je bilo vse, kar
je videl in izkusil v tem oziru.

„Za pastirja bo ravno dober, a  pravi stari Marko, že
od zdavna zvesti hlapec pri Soteških.

„Pa le zvečer bo gonil na pašo,“ odvrne oče; „dve
leti bo še moral hoditi v šolo, je še le dvanajst let star;
vsako jutro bo moral v šolo. u

„Sirota je,“ pripomni najstarejša hči Lenika.

„Pač sirota. Glej, kako je suh,“ ji zašepeče sestra
Jerica; „vsa obleka je raztrgana, v perilu še menda nikoli
ni bila. tt

„Pozna se, da ni imel matere, 1 “ odgovori Lenika.

„Pozna, pozna, a  pristavi Marko.

„Odslej bo naš. Kajni oče Brančk me je prosil, da
naj zdnj skrbim. To pa tudi bom. Naš otrok naj postane!
Naj se nikar zanj ne boji, če bo le storil dobro. Tako
sem mu obljubil Nesrečnež je, nima ne očeta, ne matere. a

Vsi so molčč poslušali le-tč očetove besede.

„Ali ima kaj žlahter“ vpraša po daljšem premolku
Marko.

77

,,Bog sam ve, a  odvrne oče. ,.Jaz nikogar ne poznam,
Branek mi pa tudi ni pravil nikdar o njej.“

Ko Lentek opazi, da o njem govorijo, zardi. Vidi se,
da mu je to zelo neljubo. Postane še bolj plašen.

„Upam, da ga bomo lahko preredili; toliko se bo že
še našlo pri hiši. Za vbogajme sem ga vzel, ker me je
oče takč lepo prosil. a

^Oče, če bo priden, se mu ne bo godilo slabo,“ pri¬
pomni Marko.

„Bog ne daj! Jesti bo že, oblačilo se bo tudi dobilo.
V nedeljo mu kupim vso novo opravo. “

Vsi gledajo na Lenteka. Ljubeznivo in prijazno se
ozirajo nanj; vsakdo ga v srcu pozdravi kot novega do¬
mačina, kot milega brata.

Lenteku pa vsa prikupljiva prijaznost ni veliko mari.
Cel6 očetove besede ga ne ganejo. Jed mu vedno bolj
diši; pogosteje sega v skledo, kablja naprej, ne pogleda
pa nikogar.

Menda čuti, da je pri tujih ljudeh. Najrajši bi se
skril pred njimi, v temen kot bi se potisnil ... a sedaj je
treba jesti, jesti, in take lepe priložnosti Lentek še nikdar
ni imel.

Še le, ko po jedi molijo, pogleda kvišku. Radovedno
in nekako strahopetno obrača oči na okrog. Zraven si nohte
zagrizava, ne moli pa nič ne. Ob sklepu molitve še križa
ne napravi.

Dobro ve, da je pri tujih ljudeh.

Nova družba, nova hiša, nove šege, tuji obrazi . ..
Kaj takega ni vajen. Vse ga je tako presenetilo, da še
tega ne zna uporabiti, kar vendar dobro ve.

Po jedi, ko drugi odhajajo, gleda plašno za njimi;
tako izpod obrvij gleda. Ne ve, kam bi se obrnil, s kom
bi šel. Debelo pogleda sedaj tega, sedaj drugega,^ pa zopet
tretjega. A nikdo mu ne ugaja. Vse mu je pač tuje, za¬
upanja nima do nikogar.

Slednjič ga potegne mati s seboj; pelje ga v kuhinjo ...

Lentek se Soteškemu domu ne more privaditi. Lepi
dol je zdnj grd dol. Vsa prirodna krasota Lepega dola —
mu nič ne ugaja. Kjer vsako drugo srce radosti poskakuje,
kjer se vsako drugo oko po divni dolinici in po ljubkih
hribih željno pase, tam njemu ni prestati.

Poseben otrok je ta Lentek. Vedno je čemeren in
siten. Nič mu ni prav. Nobeno delo mu ne gre gladko

78

od rok. Ne govori skoro ničesar. Vsi domačini so mu
vedno in vedno samo tuji ljudje. Misli, da ga nima nikdo
rad, da ga vsi sovražijo. Zat6 tudi on nikogar ne ljubi.
Obnaša se, kakor da bi vse črtil. Gadja zalega mu je vsa
družba, v katero je zašel.

Ve, da je beračev sin, a vede se, kakor da bi bil So-
teški dom njegov, kakor da bi drugi uživali njegove milosti.

V družbi se mu nihče ne dopade. Najrajši je sam,
daleč proč od ljudij. S temnim obrazom in povešenimi
očmi se izmuzne iz vsake tovarišije.

In vendar uživa toliko neizmernih dobrot! Soteški
oče skrbi zdnj, kakor bi bil njegov lastni sin. Lepo ga
oblači. Vse, karkoli potrebuje, mu da v obilni meri. Kaže
mu posebno notranjo ljubezen. Nežno in ljubeznivo z njim
govori. Iz njegovih ust ne pride nikdar žal beseda. Tudi
če jo Lentek včasi zasluži, jo Soteški oče obdrži med
zobmi ali vsaj lepo ublaži. Če je treba, ga milo opomni,
rahlo posvari, previdno zavrne.

A še bolj ganljivo se vede proti njemu Soteska mati,
kajti žensko srce prekosi moško v ljubeznivosti. Vsakdo
bi rekel: ,Lentek je Soteške matere sinček, njen premili
ljubček. 4  Ndnj pazi z vso materino ljubeznijo. Njegova
obleka mora biti vedno snažna. Prej kuštrav in mršav,
zamazan in zanemarjen, postal je Lentek v kratkem času
lep, čeden dečko. Ker je prej več let hudo stradal, je bil
suh kakor trn, slaboten kakor trepetlika ob vodi. A sedaj
ima dobro in tečno hrano; jč, kadar in kolikor se mu
hoče. Soteška mati mu streže, kakor svojim otrokom.

Kmalu je Lentek krepak, v lice rdeč kakor črešnja.
Vsa zunanjost priča, da se mu dobro godi. Veselje ga je
gledati.

A zraven se tako nerodno vede! Kdo bi si to mislil!

Ko Soteški oče sčasoma opazi, da vsa ljubeznivost
nič ne koristi, napne polagoma druge strune. Pri hudobnih
otrokih se mora vse poskusiti. Če je kdaj treba, postane
Soteški oče hud in resno strog. Kadar zapazi Lentekovo
trmo, zapoje šiba, kakor pri Soteških že zdavna ni pela.
Česar že več let ni bilo pri hiši, se uvede zopet Gori
za tram namreč vtakne Soteški oče spleteno brezovko;
bela je, da se lahko vidi tudi v mraku. Če vrezava po
hlačah, takrat je joj; v lopi se včasi vse kadi, kadar So¬
teški oče in Lentek poljko plešeta; kure in race in gosi be¬
žijo na vse strani, kakor da bi bila grozna nevihta prihrula.

79

Tudi to sredstvo torej Soteski oče poskusi. Misli
si: če ne gre z dobrim, bo šlo pa s hudim.

A vse zastonj. Lentek ostane, kakoršen je: trmast,
oduren, zoprn v vsem svojem vedenju. Če ga kdo posvari,
vrne z ostrimi psovkami; če ga celč oštejejo oče ali s
šibo malce pobožajo, zaškriplje z zobmi, postane zelen
kakor kuščar ter grize na okrog kakor škorpijon. —

V Črnem potoku je hodil nekaj let v šolo. Sevčda
jo je strašno zanemarjal. Imel je vedno izgovor, da mora
bolnemu očetu streči. Navadno je bilo to tudi res. A
mnogokrat je pa izostal, ker v šolo ni hotel iti. Učenci,
ki šolo večkrat zamudijo, najdejo vselej kakšen vzrok,
da se ji izognejo; začetkoma izostajajo po pravici, pozneje
po krivici, iz lenobe in hudobije.

Lenteku se je šola še v drugem oziru pristudila.
Sošolcev namreč ni maral. Vsi so bili bolje oblečeni
kakor on; to ga je strašno peklo. Drugi so prinašali s seboj
kruha in sadja, a on ni imel ničesar. To ga je grozno je¬
zilo. Videl je in z bridkostjo spoznal, da je revček, siromak.
Tovarišije ni nikdar iskal; vseh se je ogibal. Radi tega je
izostal iz šole, če je le mogel.

Kaj je bila temu naravna posledica? Ta-le: šola ni
vzgojila pri njem tistih čutov in pojmov, kateri bujno
vzkalijo pri vsakem otroku, ki se z vso vnemo oklene
šole. Lentek je bil učenec brez veselja do šole, brez za¬
nimanja za pouk, brez navdušenja za napredovanje. Taki
učenci so izgubljeni; to so drevesa brez sadu, struge brez
vode, trupla brez duš.

V Lepem dolu je moral Lentek šolo nadaljevati. So-
teški oče so ga z največjim veseljem izročili učitelju.
Upali so, da bo šola popolnoma popravila, izpremenila in
poboljšala dečka. Domnevali so si celč, da ga bodo v
višje šole dali, če se bode le učil dobro. Karkoli bo treba,
vse bodo storili zdnj. Če bi bilo treba žita iz mlina, ali
nekaj polovnjakov najboljšega bizeljčana iz kleti, vse naj
gre, da se bo le Lentek lahko šolal. Potem bo veselje
tem večje, čast velika, če bo kaj postalo iz njega.

Tak6 so sanjali Soteški oče . ..

Najprej pa mora Lentek dovršiti domačo šolo. Gori
k Sv. Katarini hodi, kjer imajo dvorazredno šolo. Gospod
učitelj je izvrsten, vse hvale vreden; ravno takč gospod
katehet, ki prihaja dvakrat na teden iz Črnega potoka.

80

Oba se trudita z vsemi močmi, da bi deco v šoli res od¬
lično poučila in vzgojila.

Lentek je bistre glave; to se mu hipoma pozna. V
začetku mu gre kaj dobro. Čita, računa, piše in riše, da
je veselje. Malo je takih učencev. Tudi krščanski nauk
zna, da ga vse gleda, če je vprašan. Uči se ga na pamet,
da skoro nobeden ne tako. Zdi se, da odgovore kar gladko
iz rokava siplje, tako zna . . .

In vendar ga nihče ne hvali. Začetkoma ga tudi uči¬
telj in katehet nista hotela hvaliti, kakor sploh nobenega
otroka ne, da se ne bi prevzel, pozneje pa hvale ni bil
več vreden.

Zakaj ne? Ker njegovo vedenje ni bilo v redu.

Gospod učitelj je njegov značaj takoj spoznal. Lentek
svoje narave ni izpremenil, lisjak je kmalu pokazal zobč.
Tista trmoglavost in svojevoljnost, ki sta ga vedno pačili,
ne izgineta od njega ter kažeta, da Lentekovo srce ni tako
plemenito, kakor je bister njegov duh. Glava je dobra,
sreč je slabo. To pa je najhujše. Brez posebno dobre
glave se še doseže ljuba zadovoljnost in sreča v življenju,
brez dobrega srca pa ne smemo nobenega človeka hvaliti,
še manj pa zavidati. Srce popačeno, ves človek popačen!

Kmalu se začnejo proti Lenteku razne pritožbe.
Učenci večkrat pravijo, da se na potu iz šole in v šolo
rsd pretepava, suva, meče kamenje. To je za vsakega šo
larja grdo, nespodobno. Dober učenec že tega ne bo nikdar
storil. Ljubeznivost, bratoljubje in prijaznost do tovarišev
je Lenteku povsem neznana stvar. Vč, da je pri Soteških
domd, zat6 druge učence, ki nimajo takega doma, zaničuje
in sovraži. Neverjetno! On, beračev sin, revček, da ni
revnejšega — pa je prevzeten, ošaben! On, ki samo od
milosti drugih živi, pa prezira tovariše!

Vrh tega je gospod učitelj opazil, da Lentek sem
ter tja izostane. Poprašuje učence, kje da je. Od njih
zve, da se dostikrat potepa, ne da bi šel v šolo. Če ga
pa za to ošteje, je vedno nedolžen. Izgovarja se, da je
moral ostati domd ter tu in tam pomagati. Da laže, je bilo
očitno. Laž pa je pri otrokih najnevarnejša pregreha, laž
je pri njih mali vse hudobije.

Učitelj vpraša tudi Sottškega očeta, zakaj Lenteka
redoma ne pošiljajo v šolo. Od njih čuje, kar je s strahom
slutil in deloma že vedel, da gre Lentek vsak dan s tor¬
bico v šolo. Med potom pa se kam izmuzne; namesto v

81

šolo, gre v gozd ptic lovit in jih trpinčit. Po zimi se drsa
in kepa, v šolo pa noče.

Taka nerednost je čim dalje večja in hujša. Ostri
opomini učiteljevi in katehetovi so bob ob steno; Lenteka
se nič ne primejo. Tudi različne kazni nič ne pomagajo;
nekaj časa ga ostrašijo, polagoma pa se jim privadi in se
jim hudomušno smeji.

Nekega dne se pogovarjata o njem gospoda učitelj
in katehet. Tak6-le sta modrovala:

„To je čuden deček, ta Lentek! 44  opomni učitelj.

„Kaj ne! Takega pa ni. Kdo bi sito mislil? 44  odvrne
katehet.

„Tako neizmerno lepo ga je Soteški oče sprejel, 44
pravi učitelj. „Za svojega ga ima. Kateri oče more lepše
skrbeti za lastnega sina? Pa vse zastonj. Ta nesrečnež
ne stori dobro. w

„Gospod učitelj, tako je moralo priti. Jaz Lenteka
že več let poznam. Sedaj se mu nikakor ne čudim. Na
kratko samo rečem: Vidite, to je pač jasen dokaz, kako
neobhodno potrebna je otrokom prva domača vzgoja. Kjer
prvi nauki iz materinih ust manjkajo, tam je navadno vse
zamujeno, ne dd se nič več doseči. Dvanajst let je bil
Lentek popolnoma zapuščen, brez domače vzgoje, brez
materinih opominov. Mater je komaj nekaterekrati videl,
ko še govoriti ni znal. Oče je vedno le vzdihoval v svojih
bolečinah. Kdo bi ga bil torej učil? Moral je hoditi po
hišah beračit, pri tem se pa tudi ne izuči nič dobrega. 44

„Da, da! Oče ga ni mogel poučevati, ker je bil vedno
bolan. Deček je rastel, kakor divja roža med trnjem.
Izkusil ni nikdar nič dobrega. Kar otroke zanima, kar
jim poraja veselje, vzbuja zanimanje, to mu je bilo vse
neznano. Videl je le trpljenje, izkusil samo žalost. Odtod
njegov oduren, zoprn značaj. a

„Pozna se, da ste že veliko značajev spoznali, dragi
mi tovariš, 44  nadaljuje katehet. ,,In veste, kaj me najbolj
žalosti ?“

„Že vem, a  odvrne učitelj, „da ne bo nikdar boljše. M

r Žali Bog, res je. Tega se bojim. Jaz nimam upanja,
da bi se dečko kdaj poboljšal. 44

„Žali Bog, tudi jaz ne. Lentek je že prevelik, njegov
značaj je že preveč razvit, volja že preveč odločna. Deblo
je postalo že tako močno, da ga ni moči več upogniti ali
zravnati, temveč le prelomiti. 44

Večernice. 57. zv. 6

82

„Da, in kamor se je nagnilo, na tisto stran bo rastlo
in slednjič tudi padlo,“ pristavi katehet.

Učitelj upre svoje oči v tla. Nekako v zadregi je in
ne vč, kaj bi rekel; preveč ga Lentekova tužna usoda
žalosti. Nato se molčč razideta.

Cesar sta se oba bala, to se je zgodilo. Lentek je ostal
zvest svojim razvadam. Vsi opomini, domd in v šoli, so
bili zastonj. Dečko jih ni pozabil, temveč nalašč zane¬
marjal. Začel je celč sovražiti tiste, ki so ga ljubeznivo
opominjali. Več vem, kakor vsi drugi! Tako se je navadno
odrezal. Ohranite lepe besede za sebe, potrebujete jih bolj
kakor jaz! Kaj vas briga moje obnašanje? Tako se je
večkrat repenčil.

Črez dve leti je stopil iz šole. Lepi dol je postal
poslej še bolj njegov pravi dom. Tam je imel vsega v
izobilici: predobrega gospodarja in nad vse blago gospo¬
dinjo, prijazne brate in zgledne sestre. On sam je bil ud
Soteške družine in obitelji. Vsakdo je mislil in pravil, da
je on lastni Soteški sin.

Te časti in sreče pa se ni izkazal vrednega. Kaj sta
mu bili mar? Užival je sicer dobrote, a ni pomislil, da
uživa le milost, samč mili prostovoljni dar preblagih src
v Soteški hiši. Vedel se je, kakor da bi bila to njegova
pravica. Delo mu je mrzelo, češ, saj je drugih dosti. Be¬
račev sin je postal ošaben; tujega kruha sit, je jel biti
prevzeten. Sreč se mu je napihnilo, namesto da bi se
topilo hvaležnosti; glavo je nosil po koncu, navihano,
namesto da bi se vadil v skromni ponižnosti. Preobilna
sreča ga je oslepila.

Soteški bi bili še to vse prenašali, tako dobri ljudje
so bili. A pri le-teh razvadah Lentek ni ostal. Ko je po¬
stajal starejši, je zabredel še v hujšo nerednost in v očitne
pregreške. Ločil se je od mladih let, ne pa od mladostne
lahkomiselnosti.

Najbolj je Soteškega očeta in mater bolelo, da Lentek
nedelje in praznike skruni. K maši sicer odide, potem ga
pa ves božji dan ni domov. Še z večerjo ga morajo čakati.
Pa^ da bi le prišel k njej! Toda večkrat ga še k pozni
večerji ni. Kdo vč, kdaj se priklati domov?

Kod li hodi? Kje li postaja? Zasledovati bo treba
njegove korake; to mora skrben oče storiti. Dober go¬
spodar mora vedeti za vsako družinče, kod hodi in kaj
dela in počenja.

83

V največjo žalost so Soteški oče od različnih stranij
zvedeli, da se Lentek potika po krčmah. V slabe tovarišije
hodi, prepeva nespodobne pesmi, popiva, zapravlja čas in
denar in dobro ime. Soteški hiši dela sramoto. Nihče od
Soteških, niti hlapec, niti dekla, še manj pa sinovi in hčere,
niso zahajali v slabe tovarišije, nobeden se ni družil z
ničvrednimi pobalini — Lentek se pa k temu predrzne!

Kaj takega morajo oče slišati! Za glavo se primejo,
strepečejo, ko to zvedč.

Ne, Soteška hiša ne sme izgubiti dobrega glasu. To
je očetov trdni sklep. In to mora obveljati, naj se zgodi,
karkoli hoče ...

Neko nedeljo večer pričakujejo Lenteka. Dolgo, dolgo
se ne vrne. Polnoči je že odbilo, ko je prišel domov. V
lopi se snideta z očetom. Vino mu je bilo razgrelo glavo
in srce. To se mu na hip pozna. Oče ga pri pragu samo
ostro pogledajo, a ne rečejo mu nič žalega. Tako je bilo
prav. Okajene ljudi moraš v miru pustiti. Dobra beseda
pri njih nič ne koristi, ob hudi pa zdivjajo. Dokler človek
ni trezen, se mu izogni kakor bodečemu trnu; dotakniti
se nobenega ni dobro, oba namreč zbodeta.

A drugi dan, v ponedeljek, je moral priti pouk. Tako
ne sme in ne more dalje iti. Konec mora biti takemu
pohujšanju.

Pred kosilom nagovorijo oče Lenteka, pa ne hudo,
temveč očetovsko milo, ljubeznivo in prijazno:

„Kje si pa včeraj bil? Cernu si se tako dolgo mudil?“

„Imel sem svoje opravke , 66  odvrne Lentek.

„To bi pa lahko prej opravil . 66

„Ne, prej ni bilo mogoče . 66

„Slišal sem, da hodiš v slabe tovarišije . 64

„Kaj še! Kdo vam je to rekel? To ni res . 66

„Je res, je. Jaz to dobro vem , 66  nadaljujejo oče.
„Meni so to pravili ljudje, katerim se mora verovati. 6 "

„Nič ni res, vse samo laž , 66  prestriže Lentek prav na
glas očetu besedo.

„V slabi tovarišiji se nič dobrega ne učiš; vsak mla¬
denič se v njej pokvari. Med hudobnimi ljudmi ima samo
hudi duh veselje, pošten človek pred njimi črez hribe in
doline zbeži . 66

Oče postanejo na licu rdeči. Rezki opomin jih vname.
S povzdignjenim glasom odločno poudarijo:

6 ~

84

„Iz moje hiše se v slabe tovarišije ne hodi. Razumeš?
To si pa tudi za vselej zapomni, da se v mojo hišo ne
prihaja po noči!“

Lentek kar molči.

„Tudi ti ne smeš, če hočeš ostati pri nas. Zapomni
si to!“

Lentek očeta srepo pogleda; z zobmi zaškriplje. Pozna
se, da se mu je vnela jeza. Vse vre v njem. Rdečica ga
oblije, oči se lesketajo kakor iskre. A toliko se premaga,
da molči.

„Domk imaš vsega dovolj, jesti in piti. Sile pri hiši
nikdo ne trpi, zato ti ni treba drugam hoditi. Nedelja je
sveti dan; pri nas mora biti vse doma, pri večerni molitvi
ne sme nihče manjkati. Ali se še do sedaj tega nisi naučil ?“

„Kaj pa je to, če enkrat izostanem,“ poseže Lentek

vmes.

„To se je pa že večkrat zgodilo!“ se hudujejo oče
naprej. „Ti si že večkrat domačo navado prelomil. Tega
ne pustim več, nikdar več ne! Pri nas mora vladati red
in mir. Tako je bilo in tako mora vedno ostati. Če ti ni
prav, pa pojdi od biše!“

„No, no! . . . Saj bom šel. Ne bo dolgo. Kmalu bom
šel. Nič se ne bojte, bom se vam že ognil,“ pravi Lentek
lahkomerno.

„Le pojdi, kamor hočeš in kadar hočeš,“ pristavijo
oče s povzdignjenim glasom. „V Lepem dolu mora biti
mir. Ti ga ne smeš kaliti; rajši od hiše proč, in če ti je
ljubo, še danes pojdi. a

„Saj vem, da bi vam bilo ljubše danes kakor jutri.
V žlici vode bi me utopili. Vsi ste enaki; vsi me črtite.
Vam pa ne bom dolgo več nadležen.“

„Kakor ti ljubo; če se nočeš pokoriti, je boljše, da
te ni pri nas. u

„0, že dolgo opazujem, da štejete vsak grižljaj, ki
ga vzamem v usta; vem, da ste si zapisali vsako nit, ki
jo nosim na sebi..

Hipoma zakričijo oče nad njim:

„Lentek, kaj govoriš? Ti si upaš kaj takega očitati!
Sram te bodi! Je li to zahvala, da sem te vzel po smrti
tvojega očeta na svoj dom? w

„Zat6 sem vam pa tudi delal, dk, zastonj, čisto zastonj
delal! In kaj imam sedaj od tegar w

»Ti nehvaležnež!“ denejo oče.

85

„Nič nehvaležnež! Jaz že vem, kaj govorim. Dolžen
vam ne bom ničesar ostal, kadar pojdem! . . . Drugod se
pa tudi živi, veste .. . Morebiti še bolje živi, kakor pri
vas. Da, vem, da se bolje živi! . .

Soteškemu očetu se zablisne solza v očesu. Niti be¬
sede ne reče več. Zadnje Lentekove opazke so ga preveč
presunile. To je bilo prebridko. Kaj takega pa ni priča¬
koval. Toliko dobrot je Lenteku izkazal, odprl mu je svojo
hišo na stežaj, kakor izgubljenega sina ga je sprejel z
vso mogočo ljubeznivostjo pod svojo streho!

In sedaj pa tako očitanje! Sramoto prejeti za plačilo!
To strašno peče, hudo boli. To pregrenko spoznanje zbode
Soteškega očeta globoko, globoko; rani mu srce, da
krvavi ... hudo krvavi.

Če bi bilo srce še tako neobčutljivo, v takem slučaju
bi se razvnelo; tem bolj pa tako rahločuteče, kakor je
bilo Soteškega očeta.

Molčč odide oče v svojo sobo. Morebiti si je tam
obrisal marsikatero solzo. Kdo ve, če ne?

Lentek pa je šel v družinsko sobo k obedu. Sicer
je bil malo rdeč, drugače se mu pa ni nič poznalo, da je
ravnokar prenehal vihar, kakoršen še ni menda nikdar
tulil v Soteški hiši. Ko se je zbrala vsa obitelj, se je začel
obed; a bilo je pri njem tedaj vse tako tiho, kakor že
zdavna ne.

III.

V tuji svet.

Lentek je hotel kar oditi. V Črni potok med rudarje
ga je mikalo. Tam, kjer je njegov oče neizmerno trpel,
kjer je njegova mati jedla kruh s solzami, kjer je sam v
prvi mladosti stradal, mrazu trepetal, vsakojako pomanj¬
kanje trpel, da je bil res usmiljenja vreden, tam hoče tudi
on poskusiti svojo srečo.

V Lepem dolu mu nikakor ne dopade več. Vse mu
je prestrogo. Kdo bo pa tako natančnost prenašal! Pa za
druge delal, pa se dajal opominjati in svariti, pa po noči
vedno domd smrčal, pa moral gospodarju povedati, če
hoče kam iti . . . ne, ne — tega Lentek ne stori! Tako si
misli. On hoče biti sam svoj gospod, jesti, kadar on hoče,
pa iti, kadar in kamor se zljubi njemu samemu!

86

Pri Soteških nikogar več ne mara. Z očetom več
tednov niti besedice ne izpregovori. Še pogledati ga noče.
Odhaja od doma, kadar se mu zazdi. Pri delu večkrat
noče pomagati, rajši gre k drugim kmetom, da si nekaj
penez za nedeljo prisluži. V nedeljo pa jih meče potem
po gostilnah godcem na krožnike, tudi liter za litrom
plačuje, se suče pri plesu, da se kadi izpod nog, vriska,
da zašklepečejo šipe, bije ob tla, da se hiša trese. Najbolj
razposajen je med vsemi. Ce je treba, pa tudi svojo pest
pokaže, tudi noža se ne zboji; gledati, če kri teče, mu je
prijetna šala; kakšnega tovariša pod mizo zakaditi, da kar
jekne, ali ga pa črez prag suniti, da kar odfrči — to zna
on, da nihče ne bolje. Pravcati razgrajač postane, kakor
da bi bil peklenščak stric njegov.

Domd noče več redno k mizi prihajati. Večerne mo¬
litve se pa sploh ogiblje. Radi tega ga začnejo domači
nekako križema gledati. Da bo kdaj tak postal, tega ni
nikdo slutil in nikdo mislil. Vsi se zgražajo nad njim.

Samo nekdo ga še vedno enako ljubi, morebiti še
bolj sedaj kakor prej, ko je bil še bolj mlad in majhen. To
so bili Soteška mati. Materino srce je pač neizmerno morje
čiste ljubezni; nikdar ne usahne, nikoli ne izgine, vedno
je enako polno.

Ko je Lentek nekoč povedal Soteški materi, da bo
odšel, mu mati pomirljivo rečejo:

„Moj Lentek, nikar ne hodil Saj imaš pri nas vsega
dovolj. Kaj ti pa manjka? Ti si naš in boš naš ostal vedno.
Ko boš starejši, boš tudi nekaj dedščine dobil. “

„To si bom tudi zaslužil drugod,“ pripomni Lentek
ponosno.

„Bog ve, če boš mogel. Pri nas si za vselej pre¬
skrbljen. Ostani! Kaj pa če zboliš, kam pa tedaj? Ali pa
če se ti kakšna druga nesreča zgodi? Daj si vendar do¬
povedati: nikar ne hodi! Ne pehaj sreče od sebe! Ne
zametuj božjega blagoslova, ki te sedaj obdaja! Bog ve,
če ga boš našel povsod ? u

„Vidite, mati, tdke roke, tdke-le roke najdejo povsod
blagoslov.^ Ni se treba nič bati,“ dene Lentek samozavestno.

„Je že res, močne in zdrave roke si zaslužijo povsod
ljubi kruhek; pa če se ti kaj hudega zgodi, odkod boš
pa živel potem? Lentek, varuj se, da ne postaneš kdaj
strašen nesrečnež! Bog te sedaj blagruje, kaj pa, če bo
kdaj dvignil svojo šibo nad tebe?“

87

Le-te materine besede ganejo Lenteka. Jekleno srce
ima, a pri takih milih glasovih se omehča tudi ono.

Radi tega sklene ostati — materi na ljubo. A ne za
vselej; pride drug čas, pridejo tudi novi sklepi. Trdni
namen mu ne preide iz glave, da zapusti Soteski dom pri
prvi dobri priložnosti.

Taka se mu kmalu ponudi.

V dvajsetem letu je bil, pa dobi od okrajnega gla¬
varstva poziv, da mora iti k vojaškemu naboru. Tako se
še nobenega dneva ni veselil, kakor tega. Bil je prepričan,
da ga morajo vzeti k vojakom. Tega si pa on ravno želi,
neizrečeno se raduje že v upanju, da bo cesarsko suknjo
nosil. Lep, krepek mladenič je, vitke rasti, dobrih prsij,
roke, noge, vse je zdravo. Na to je bil Lentek ponosen.

Na vse zgodaj je isti zaželjeni dan vstal. Oblekel se
je, kar je le bilo mogoče, praznično. Bil je sicer silno
oster mraz, zimski dan, da je drevje pokalo, a vendar si
je pripel za suknjico lep šopek zelenega rožmarina. So-
teškove deklice so mu ga spletle. Vesel je korakal iz Le¬
pega dola črez Črni potok na železnico, da se od tam
pelje v mesto. Ves čas je bil dobre volje, vriskal je in
popeval, da so ga drugi mladeniči strmč gledali. Pri vo¬
jaškem naboru je bil, sevč, kakor je upal, odbran. Cesarja
bo šel služit, puško bo nosil — hej, to je bilo veselje. In
daleč, daleč bo potoval, v tuje kraje, kjer je vse boljše,
kakor v Lepem dolu. Videl bo velika, krasna mesta, spo¬
znaval tuje ljudi in vendar bo povsod sam svoj gospod
— take misli so ga brezmejno navdušile. Kako torej ne
bi na ves glas zapel:

Dopolnil sem devetnajst let,
pet čevljev merim, palcev pet
in čvrste sem postave
od nog do glave.

Učeni stan je zanič’van,
skrbi in huda leta
morč uboz’ga kmeta. —

Naj lepši stan vojaški stan,
vojak živi vesel v en dan,
saj cesar d& pol hleba
in kar je treba. .

Prihranil si je bil nekaj petakov nalašč za tisti dan;
tudi Soteški oče so mu bili desetak potisnili v desnico.
Pri tej veseli priliki naj odletijo kar vsi, kakor metuljčki;

88

bodo se že drugi prislužili. Poiskal je gostilno, kjer je
bilo največ hrušča in trušča. A on je potem v kričanju
in vriskanju vse prekosil. S kupicami je bil ob mizo, da
jih je raztrupil več na drobne kosce. Naj se razbijejo v
solnčni prah, si misli — Lentek ima danes dovolj pod
palcem. Plačeval je tudi drugim, češ, naj si vsi zapomnijo,
kdaj je bil Lentek odbran k vojakom!

Nekateri mladeniči so zapeli prvo kitico tiste znane
narodne pesmi:

Fantič sem star še le osemnajst let,
pa cesar me hoče k Soldatom imet’;
kako bom soldat,
k’ sem fantič premlad,
ne morem še puške držat’.

Komaj zadonč prvi glasovi, že zakriči Lentek:

„Klaverni figovci, kaj boste to peli! Pozna se, da
niste za nič, ve puhle šleve!“

Vendar jih več ne moti, da zapojejo še zadnjo kitico:

V kosamo sem stopil korajžen, vesel,
sem puško zagledal, sem jokat’ začel:
oj, fantič ti moj,
nikar se ne boj,
veselo zaukaj, zapoj!

Pri besedah: zaukaj, zapoj! pa skoči Lentek kvišku
in zauka, kar se le da, pa klobuček visoko vihti in ob
enem tresne z nogo ob tla, da se vse ozre na njega.

Do pozne noči traja veseli šum. Lentek je kralj v
oduševljeni družbi, on je središče in vodja vse zabave.
Pesmi se vrstč, posvetne in cerkvene, polzko-sumljive in
pobožne, vse, kar pač fantje znajo, vse zapojejo. Tudi na¬
pitnic ni manjkalo; častitalo se je vsem, ki so bili vzeti;
vse se je popisovalo, kako bodo neizmerno veliko za ce¬
sarja trpeli, kako bodo krogle švigale krog njih glav,
kako se bodo lesketali svetli meči in vojaki kakor snopje
padali. Razume se, da so bili marsikateri do solz ginjeni.
Po napitnicah zažvenketajo kupice, zdravica se razlega,
potem pa teče vince v toliki meri, da se bleščijo vsem oči,
kakor da bi gorelo v njih.

Z zadnjim vlakom istega večera se Lentek pelje domov.
Črez Črni potok prepeva in vriska, da probuja ljudi iz
sladkega spanja. Še v Lepem dolu ne umolkne; kdor ga je
pa slišal, je takoj vedel, da je Lentek potrjen v vojake.

89

Kdo bi veroval, da bo Lentek drugi dan ves izpre-
menjen! Povedal je samo, da je bil potrjen, in sicer h
konjenikom, k dragoncem; v jeseni bo moral oditi —
kam, še sam ne ve; oblast mu bo že poslala ukaz.

Drugače je bil pa večinoma tih. Le kaj malega je
izpregovoril. —

Čudni značaji, neumljivi ljudje hodijo pod božjim
solncem. Tak čudak je bil Lentek tudi. Drugod — recimo
— besen samega veselja! Kakor plamen plapola iz njega
hrupna radost, domd pa molči kakor puščavnik. Drugod
ga je sama ljubeznivost, dobrotljivost in prijaznost, domd
pa, kjer bi lahko našel naj čistejšo ljubezen in neomejeno
spoštovanje, je oduren in nezaupljiv. Temen mrak mu po¬
kriva lice.

Lepi dol pač ni za njega, nikdar ni bil in nikdar
ne bo! Ne! Prej ko se ga reši, ljubše mu bo.

S hrepenenjem je torej pričakoval prvega vinotoka.
In tisti odločilni dan je prišel, prišel morebiti prehitro!

Soteška hiša že dolgo let ni bila tako žalostna, kakor
takrat. Treba bo slovč jemati; slovč je pa itak vedno
grenko in hudo. Sicer so bili z Lentekom včasi navzkriž,
a sedaj je vse pozabljeno. Slovč ovije zopet okoli vseh
venec najiskrenejše ljubezni.

Če kdaj, tisto jutro se je nad vse lepo pokazala lju¬
bezen do Lenteka. Dekleta mu spletejo in povijejo šopke,
nikdo ne sme lepših imeti, ne za klobukom in ne v suk¬
njiči na prsih, kakor Lentek. Skrbna mati pa so mu natlačili
velik kovčeg; mastno potico in tolsto raco, beli kruh, ki
se kar drobi, tako dobro je pripravljen, in rdečkasto gnjat
ali kračo so pazljivo spravili vdnj. Pa še nekaj slatinskih
steklenic najboljšega bizeljčana, rdečega kakor kri, so
pridejali, tako da Lenteka nekaj dnij ne bo treba trpeti
pomanjkanja. Oče so pa mošnjiček posebno široko odprli
in globoko segli vdnj, da bi Lentek imel dovolj za pot in
še potem pri vojakih za kako potrebščino, ali če bi mu
sila grozila, za kak poboljšek.

Lentek, videč tako dobrotljivost in postrežljivost, je
bil ves ginjen; tako še nikoli ne. Solze mu stopijo v oči.
Kako se pa tudi v takem trenutku ne bi razsolzil - Zdi
se, da mu vsa Soteška hiša in ves Lepi dol s slovenskim
pesnikom prepevata, kakor bi ga hotela prisiliti, da naj
še ostane:

90

In to ti nič ni mar,
da dragi, srčnovdani
ti kličejo: Ostani!

Nikar odtod, nikar! . . .

Kmalu potem drdra voz, zalo ovenčan, iz Lepega dola
v Črni potok na kolodvor. Oče in starejši sin spremljata
Lenteka. Ko se kolodvoru bližajo, zaslišijo petje in vris¬
kanje; drugi mladeniči so, ki odhajajo k vojakom. Skoro
vsi so zajokani, a to nič ne dč; oči se solzijo, usta pa
ukajo, srce se žalosti topi po dragem domu, jezik pa pre¬
peva junaške pesmi — tako je pač ob tej priliki povsod
navada.

v

Lenteka sprejmejo hrupno med sebe. Ze ved6 dobro,
kdo da je. Poznajo vse njegove lastnosti; da ima dobro
srce in da svojim prijateljem vse podari, to so že večkrat
izkusili; njegova druščina jim je bila vselej prijetna.

Da je med njimi, to tudi njega veseli. Vnamejo se
nove iskre posebnega poguma v njegovih prsih. V srcu
nekako zavre. Hipoma se čuti v tej tovarišiji čisto do¬
mačega, brat med brati!

Ljubeznivo mu stisnejo oče roko, za njimi še njihov
sin. „Bog daj, da bi se zdravi zopet videli!“ pravijo oče,
a v istem trenutku prihiti vlak. „Črni potok \ u  kriči iz-
prevodnik, in lepa četa krepkih mladeničev iz cele okolice
se usuje na vlak. Hlapon zopet zažvižga, kolesa zaropotajo
in kakor večerna senca izgine ves vlak tamkaj za kolo¬
dvorskim gričem. Razlega se še petje, vidijo se beli robci
vihrati ob vlaku ; . . . odmevi že pojemajo, drdranje utihne,
ljudstvo se vrača s kolodvora; črez nekaj minut je vse
na njem zopet tiho.

« * «

Lentek je prišel v Maribor. Tam je bil nastanjen
njegov polk. Mladeniči s Spodnjega Štajerja in s Kranjske
so bili le-tem dragoncem prideljeni. Sami slovenski mla¬
deniči. Lepe postave, junaška srca, vojaki, da jim ni vrste!
S temi mora pač cesar sam imeti posebno veselje.

Vsakemu se je Maribor kmalu vrlo dobro prikupil.
Čedno mesto je; leži kaj lepo in mično ob deroči Dravi.
Na severni strani kraljujeta dva ljubka hribčka, Piramida
in Kalvarija, njima iznad vrhov pa gledata daleč doli po
ravnem dravskem polju dve kapelici, sezidani ob času
grozne kuge v Mariboru v 17. stoletju vsled zaobljube

91

pobožnih Mariborčanov. Proti zapadu se razširja gori do
Koroškega zanimivo Pohorje, najbogatejše gorovje na vsem
Slovenskem; ob vznožju pri Mariboru in na široko okoli
Slovenske Bistrice rodi najplemenitejšo vinsko trto, ki
daje v obilici zelč dragocene kapljice, nad vinogradi pa
se razprostirajo, kakor daleč vidi oko, po vsem Pohorju
gosti, temnozeleni gozdi, ki so vrlim kmetom že od davnih
časov bogat vir prav lepih dohodkov. Na vzhodni strani
stoji hribček za hribčkom, vsi posajeni s plodovitimi vi¬
nogradi; to so po vsej domovini znane Slovenske gorice.

Lentek se je tako lepemu kraju kmalu privadil. Ves
se je udomačil v prijazno mesto in njegovo mnogolično
okolico. Po Lepem dolu, kjer je imel toliko predragih
znancev in dobrotnikov, kjer mu je vedno bilo odprto
naročje sladkega doma, se mu ni nikdar tožilo. Kaj lahko
in hitro ga je skoro popolnoma pozabil. Sem ter tja mu
je še vzbudilo kakšno pismo od Soteških žive spomine
na minula leta, a tudi tisto ga je pustilo le hladnega do
prejšnjih znancev. Hrepenenja po očetovem domu ni poznal,
niti si ni želel vrniti se med tiste, ki so ga ljubili resnično.

Priden vojak ima pa tudi malo časa in prav redko
priložnost, misliti na svoj dom. Preveč je opravkov. Noč
in dan nima miru. In posebno še dragonec, konjenik! Ne
sme skrbeti samo za sebe, temveč tudi za svojega naj¬
boljšega spremljevalca, za svojega konja. On je njegovo
veselje, njegov ponos. Na vse zgodaj, že pred jutranjo
zoro, mora vstati ter mu ljubeznivo postreči; očedi ga,
nasiti ga, napoji ga, prej kakor samega sebe. Nikak
prah ne sme ostati med njegovo dlako, svetiti se mora
kakor nov Srebrnjak. Če je otožen, ga lepo po čelu po¬
boža, pa glavico pritisne na svoje prsi, pa ga prijazno
gladi po hrbtu in po plečih. Ako ga potem konjiček milo
pogleda s svojimi žarečimi očmi, ve, da je našel zvesto
in vdano stvar, nekakega tovariša in prijatelja. Konjiček
ima čuteče sreč! Ko ga zajaše ter konj veselo zarezgeta,
sta pa oba ponosna in vselej pripravljena, hiteti med bojni
grom; če je treba ter cesar kliče, žrtvujeta kaj rada oba
svoje življenje ...

Pri vojakih je bilo za Lenteka pravo življenje. Ha,
to se mu dopade! Sedaj je še le našel svoj posel: le-ta
mu ugaja docela. Sicer je hrana strašno pičla; košček
mesa, tako droben, da bi ga lahko odpihnil; juhe tudi ni
nikdar preveč. Kaj je to proti polnim skledam pri Soteških,

92

proti okusnim poticam, od katerih je lahko vsako nedeljo
toliko jedel, da se mu je cedila mast po laktu. Sedaj si je
prav jasno domišljal, kako so Izraelci hrepeneli po egip¬
čanskih loncih.

Vendar mu to veselja ne kvari. Z vsem je zadovoljen;
pri vojakih mu je prav in vse dobro. Tudi dela se ne
brani. Prvi je zjutraj po koncu. Noben tovariš ga ne sme
. prekositi. Vse ima lepo v redu. Če je še toliko nujnega
in mučnega dela, nikdar ne godrnja. Vedno opravi zvesto
svoje dolžnosti.

Radi tega je priljubljen pri vseh svojih predstojnikih;
častniki ga spoštujejo, nanj se popolnoma zanesejo v vsakem
oziru. Tudi tovarišem je mil in drag. Pri delu je kratko¬
časen, v službi vesten, v vsaki sili kolikor mogoče po-
strežljiv; s takim se da lahko prav dobro izhajati.

Kdo bi se torej čudil, da je Lentek napredoval v
svoji službi? Komaj je leto njegovega vojaškega življenja
minilo, je že dobil bele, svetle zvezde na ovratnik, na
vsako stran dve; postal je korporal. Taka čast ga je ne¬
izmerno veselila. Kako slovesno so to njegovo imenovanje
obhajali! Povabil je svoje najboljše prijatelje, pa jih peljal
gori v narodne Ruše ter jim tam postregel, da je bilo
veselje.

Črez dolgo časa se je v svojem dostojanstvu spomnil
tudi Soteške hiše. Fotografirati se je dal, visoko na konju
sedeč. Za Soteške pa je bil naročil še posebno veliko
sliko; sredi na sliki je on, dragonski korporal na konju,
nad njim je cesarjeva podoba, ovenčana z bujnozelenim
lavorom; na spodnjem delu so podobe treh dragonskih
generalov, na obeh straneh pa so različna vojaška zna¬
menja: zastave, meči, samokresi, puške, top in druge take
priprave. Le tč sliko je poslal Soteškim, dobro vedoč, da
jo bodo dejali v zlat okvir, jo obesili na steno, naj jo
vsakdo vidi, in če Lenteka ne pozna, naj vpraša, kdo je
ta junaški vojak na konju. Skoda, da k tej sliki ni pri-
dejal malo bolj prisrčnega in dolgega pisma, kar bi bilo
neizrečeno razveselilo Soteške; pisal je namreč samo su¬
hoparne besede: „Tu Vam pošiljam svojo fotografijo in
Vas vse skupaj lepo pozdravljam/ To je bilo vse, za ra¬
dovedne ljudi v Lepem dolu seveda premalo; vsakateri si
je moral misliti, da je Lentek pri vojakih še bolj molčeč
in redkobeseden postal, kakor je bil prej doma.

93

Posebne važnosti zanj so bile vsakoletne vojaške
velike vaje, takozvani manevri. K njim se zbere do sto
tisoč in še več vojakov iz celega cesarstva, od vsakega
polka, vsake vrste službujočega moštva. Ob taki priložnosti
je prepotoval s svojim ljubljencem, iskrim konjem, skoro
vesoljno Avstrijo. Prvo leto je šel črez Zidani most v
Zagreb, v Djakovo, v Slavonijo in potem črez gozdnati
Banat na južno Ogrsko, kjer so bile velike vaje. Sam
cesar si jih je bil prišel ogledovat Drugo leto je potoval
daleč, daleč tjakaj v vzhodno Galicijo, čisto do ruske
meje; videl je divno mesto Krakovo, v Lvovu je ostal tri
tedne ter je precej natančno spoznal gališko glavno mesto.
Tretje leto je moral črez Koroško na Solnograško, od
ondod na Gornje Avstrijsko in potem na severno-vzhodno
Češko, kjer so bile blizu Kolina velikanske vaje; tako
ogromnih in obsežnih že v Avstriji več desetletij ni bilo.

Ob povratku iz kolinske okolice se je mudil nekaj časa

dragonski polk v zlati Pragi. Nad vse lepa se je Lenteku
zdela ta slovanska prestolnica. Komu se pa tudi ne bi?
Nje čarobna lega ob veličastni Moldavi, njene dražestne
palače, njene sloveče cerkve, cvetoči vrtovi v okolici,

rajskolepa polja in prijazno hribovje na vseh straneh
— komu bi se ves ta kras ne dopadal? Nepopisno

divno in slikovito je le-t6 preslavno oko obširne češke
zemlje . . .

Dolga potovanja so človeku zelo koristna. Pokažejo
mu ves mnogolični, čudežni svet. Tu gleda prirodni kras
in čar, tam občuduje neverjetne izdelke in proizvode člo¬
veškega uma; tu spoznava bogastvo podjetnih in neumorno
delujočih mest, tam proučuje umetne priprave za razumno
obdelovanje plodonosnih polj in vinskih goric; tu mu drevi
pred očmi stotero obloženih vlakov po železnici, tam po
globokih rekah in po morju pa bučijo parobrodi, vozčč
različno blago na vse meje obširne zemlje. Neštevilne roke
so noč in dan pri delu, nikdar ne počivajo, nikdar ne
mirujejo; tajnostno vrvenje in vršenje preveva vse dežele.
Človeški duh je neumoren; orjaška je njegova moč, ob¬
čudovanja vredna so njegova dela. Kdor je obhodil veliko
sveta, jih je videl in strmel je nad njimi. Nehotč je odu-
ševljen vzkliknil: , Velik in lep, zanimiv in poučljiv si ti,
širni svet!‘ Kdor si ne upa od domačega praga v tujino,
svetd ne pozna, on nima niti pojma o velikosti in lepoti
različnih krajev in dežel.

94

In vendar ne bi smel nihče potovanja in romanja
po daljnem svetu vsakomur priporočati. Zakaj li ne? Ker
se vidi širom svetd tudi mnogo hudega, pohujšljivega, za¬
peljivega in pogubljivega. Sovražnik človeškega rodu se
neprenehoma trudi, kako bi tega ali onega pogubil. O
koliko mladeničev in mož, koliko deklet in žen je že to
grenko izkusilo! Koliko jih je že letelo v tuji svet samo
v — grob, v naj hujšo nesrečo, v pogubljenje za čas in
za večnost!

Nikjer ne bodi tako previden in pazljiv, kakor v
tujem svetu! Bodi moder in pameten! Ne zaupaj ljudem!
Še v spanju bi moral imeti odprte oči, kadar si na tujem.
Če si tam zanikaren, si že izgubljen!

Premalo pazljiv na svojih potovanjih je bil tudi
Lentek. Z največjim veseljem se je odpravil vsakokrat v
daljne kraje. Zaukal je s svojimi tovariši, ko je odhajal
iz Maribora po prašnih cestah ob poletnem času, bodisi
doli proti prijazni Slivnici, ali gori proti solnčni Selnici,
ali pa mimo železniškega predora na severno stran proti
probujenemu St. liju. Želel si je vedno le daleč, daleč v
tuji svet; če izostane prav dolgo, mu je tem ljubše; tudi
nič ne dč, če bi mariborskega stolpa, ki gleda tako daleč
v tujino, ne videl nikdar več. V tujem svetu je zašel med
hudobne tovarišije; kar je v njih videl in slišal in uganjal,
ni treba omenjati; ni bilo niti lepo, niti pošteno, niti ko¬
ristno. Tam si je izpraznil mnogokrat žepe, nikdar si pa
ni napolnil srca z blagimi čuti; napredoval je v lahko¬
miselnosti, nazadoval pa v poštenju; našel je šumno ve¬
selje, izgubil pa ponos in čast zglednega mladeniča in
hvalevrednega vojščaka. Kaj ne, pač žalostna zamenjava,
objokovanja vredna izprememba!

Tudi v svojih opravkih Lentek ni več takšen, ka-
koršen je bil precej dolgo v svoji vojaški službi. Tista
natančnost v izpolnjevanju dolžnostij je minila; tiste vne¬
tosti ni več, ki ga je prej ogrevala pri vseh opravilih ter
mu je sladila muke in težave vojaškega stanu. Sedaj ga
ni nič pekla vest, če je kakšno delo zanemaril; potruditi
se, napeti se, tovariše v marljivosti prekositi in nadkriliti
— to se mu ni več zljubilo.

Naravno je, da ga tudi predstojniki več ne marajo.
Oni imajo bistre oči; kar hipoma zapazijo, če kje karkoli
ni v redu. Sledijo pazljivo vsakemu koraku, preračunijo
natančno vrednost vsakega opravila, gledajo vestno na

95

vseh deset prstov. Pri Lenteku so hitro zapazili popust¬
ljivost; mahoma je bila očita vsaka malomarnost, ki se je
dogodila. Zaupanje je takoj izpodkopano, z njim pade pa
tudi spoštovanje in naklonjenost do podložnikov. Najhujše
pa je, da se take dragocene lastnosti ne povrnejo skoro
nikdar več. Ko so zapravljene, jih ni moči več najti ali
pridobiti.

Tak preobrat se je izvršil tudi pri Lenteku. Ko ga
je častnik prvič okaral in grajal, se je grozno razsrdil.
Penil se je same jeze. Samo strah pred hudimi kaznimi
pri vojakih ga je zadrževal, da ni postal javno uporen;
zakaj pri njih se podložnik nasproti predstojnikom ne sme
niti ganiti. Bog obvaruj, da bi se kdo drznil ugovarjati;
popolna pokorščina, ki ne pozna nobenega izgovora, je
pri vojaštvu prva postava. Gorjč mu, kdor jo prelomi.
Zaprejo ga, vklenejo ga v ozke verige, naložijo mu post.
Vojaška kazen je vedno krvava obsodba. Tam ne poznajo
nobene šale ; vsak prestopek, posebno pa nepokorščino in
upornost kaznujejo silno hudo.

Lentek se je navidezno pokoril, a vnel se je notranji
stud nad stanom, ki mu je bil prej tako mil. Ako bi bil
v službi trajno tako zvest in vnet, kakor je bil začetkoma,
bi bil še prav lahko dospel više. Celč dalje, kakor tri
leta, bi bilo zdnj dobro služiti. Postal bi četovodja, imel
bi dokaj lep zaslužek in če mu pri vojakih ne bi več
ugajalo, dobil bi takoj katero drugo cesarsko službo, kajti
v tem oziru je za doslužene vojake prav lepo preskrbljeno;
povsod imajo potem prednost. Sreča ga je čakala, ponujala
se mu je, za suknjo se mu je obešala ... a ni je hotel.
Oh — 1  nesrečnež! Za celo življenje bi bil našel dovolj
umestno službo, a kakor nalašč se ji je izognil, jo je za¬
vrgel. Tuji svet zdnj ni obrodil blagoslova.

Izprememba v njegovem službovanju se ni izvršila
na mah. Polagoma jo je bilo opazovati. Največ so bile
pač temu krive hudobne priložnosti, koje je našel križem
svojega bivanja. Stalnosti v svojem obnašanju in prepri¬
čanju pa že itak prej ni imel; manjkala mu je ista bla¬
godejna podlaga, ki je naravna posledica dobre otroške
odgoje.

Nezadovoljen s cesarsko suknjo je čakal komaj slo¬
vesa. Štel je že'dneve; čas je meril samo po tednih,
katere bo moral prebiti še v vojašnici. Da bi jih bil vendar
kmalu konec, tako si je želel večkrat

96

A vmes je koval načrte za prihodnjost. Kam bi šel?
Kaj bi počel, ko bo treba odpasati sabljico, pa vzeti slovo
od konjička? Taka vprašanja ga niso čisto nič vznemir¬
jala. Bilo je že vse določeno. Veliko je hodil po svetu,
mnogo je videl. Slišal je različne stvari, spoznal dokaj
sveta; kako si torej ne bi mogel pomagati? Prebrisana
glava vse ve, za njo ni nikakih zaprek.

V veseli družbi je Lentek prvič razodel svoje namene.
Čujmo, kdaj in kako!

Neko nedeljo popoldne je šlo več mariborskih dra¬
goncev doli za Dravo na izprehod. Med njimi je tudi
Lentek. Vsi so najboljše volje; človek bi mislil, da so to
najsrečnejši ljudje. Čemu, odkod neki tako veselje? Bliža
se ura slovesa od vojaške službe. Radi tega jim srce
utriplje same radosti. Videli bodo zopet svoj premili do¬
mači kraj, zrli zopet dragi materi v obraz. Povsod je lepo,
domd. pač najlepše; to je prislovica tudi pri vojakih.

Oni dragonci pridejo v Pobrežje. Cesta jih pelje po
visokem dravskem pobrežju — odtod ime tega predmestja.
Prav lep, krasen kraj je tu. Pobrežje je pokrito z vrtnimi
nasadi. Hruške in jabolka ravno zorijo; obrodila so to
leto, kakor že Bog ve kdaj ne tako. Polna so kakor grozd;
šibijo se, da stočejo opore pod njimi. Nekatera drevesa so
videti vsa zlata, toliko sadja imajo. Spodaj ob pobrežju
pa šumijo zeleni valovi deroče Drave; mogočno drevijo
po široki strugi.

Sredi pobreškega predmestja, na najvišjem mestu, stoji
velika, košata lipa, pod lipo kamnata miza s preprostimi
stoli; prav tako, kakor se poje v narodni pesmi:

Stoji, stoji tam lipica,
pod lip’co miz’ca kamnata,
krog miz’ce stoli rezani. . .

Pod le-t6 lipo obstojč dragonci, lepi, čvrsti slovenski
mladeniči. Obodi na črevljih se jim svetijo kakor zrcalo,
ostroge jim žvenketajo kakor srebrni zvončki; hlače so
čedne, rdeče kakor kri; višnjeva suknja oklepa junaške
prsi, kakor bi bila vlita na telo. Res, krasni vojaki, dika
naše vojske! Skoro vsi so na ovratniku okrašeni z zvez¬
dami, znamenje torej, da niso, kar si bodi; skoro sami
podčastniki so.

Nekoliko si ogledajo okolico, katera jim je že sicer
dobro znana; večkrat so že odtod uživali zanimiv razgled.
Pred nogami se vije Drava; na zapadni strani vidiš ves

97

Maribor, lepo, cvetoče mesto; naravnost pred teboj, onstran
Drave, se razprostira Melje; vzadi za njim so bujne vinske
gorice; na desni od Melja pa te pozdravlja zel6 čedna,
bela cerkev Matere božje gorske, neminljiva stavba pre-
zaslužnega kanonika in župnika Marka Glaserja; cerkvica
z zeleno okolico ti daje tako lep prizor, kakor bi ga bil
nalašč naslikal kak umetnik; pod goro spodaj pa stoluje
v tihi samoti sv. Peter, ki zvesto čuva in bogato blagruje
svoje vedno pridne, pobožne in narodne župljane.

Menda so se vojaki tukaj nalašč zbrali, da se še
enkrat divijo na tem tako mičnem razgledu. Bržčas jih je
tudi nekoliko mikala rujna kapljica, katero toči krčmar
„Pod lipo 44 . Da se torej obojnega naužijejo, zasedejo ob-
mizje. Glasni so; pozna se jim, da hočejo danes dati duška
svojemu veselju, naj velja, kar hoče; nikdo jim ga ne more
kaliti. Med vsemi najbolj glasen je Vršičev Jurij, nadde-
setnik, domd iz ljutomerskega okraja.

„Bratje, tovariši, 44  pravi s krepostnim naglasom, „danes
še, morebiti nikdar več ne skupaj! Tri leta smo nosili
cesarsko suknjo; zvezde na ovratniku nam dajejo laskavo
izpričevalo, da smo zvesto in vrlo opravljali svojo službo.
Vedno smo se ljubili in radi imeli. . .“

Med tem si natočijo najboljšega, Jurij pa z ognjenim
glasom zavpije:

„Bog vas živi! Živio! 44

„Zivio! Bog živi! 44  Tako si enoglasno nazdravlja ži¬
vahna družba.

Živio! se razlega daleč okoli. Mariborčanom mora
na uho doneti prisrčna zdravica. Zapeli so potem marsi¬
katero; vojščakom jih nikdar ne zmanjka, kakor je obče
znano.

Vmes se pa pogovarjajo o bodočnosti. Malo se zba¬
dajo, drug drugega ščipljejo z rezkimi opazkami.

,Jurij, ti boš kralj ljutomerskih goric; pazi, da se v
vinu ne utopiš, 44  pravi Vršiču Florijan Namestnik, rodom

s Kranjskega. . *

„Kaj še, 44  pripomni Lešnik Tina iz Rogatca, „utopil
se v vinu ne bo, pa priimek Jurij Krstnik bo dobil. 44

Hk, hk\ u  se jih hipoma več zagrohoče, „ker bo vode
prilival! 44

„Ti, Tina, 44  pravi Vršič, „kakšen razloček je med
teboj in med potreno harmoniko? 44

„Jaz ne vem, 44  odgovori Lešnik presenečen.

Večernice. 57. zv. 7

98

„Jaz tudi nobenega ne poznam, ker sta oba enaka;
oba nista piškavega oreha vredna.'"

„H6, h6, polamana lesa, dobro si mu jo zasolil," se
začuje od več stranij; Tina pa kar utihne, kakor da bi ga
bil z mrzlo vodo polil; ta hudomušna uganka mu je kar
vzela sapo.

„Na zdravje, ljubi Vrtavec!" dene Namestnik.

„Na zdravje tudi tebi in vsem dragim tovarišem s
Štajerske in Kranjske!“ se zahvali Vrtavec. On je bil iz
Rožne doline na Koroškem in vsem posebno ljub in mil;
bil je bolj tihe narave, a pošten od nog do glave, zato ga
je vse visoko čislalo.

„Ko bomo romali drugo leto o binkoštih na Sv. Vi-
šarje, se bomo videli, kaj ne?"

„ Gotovo, gotovo, le pridite, pridite k nam na Koroško ! a

„Najlepši časi pa tebe čakajo, Lipnik!“ oglasi se nekdo.
„Bogata kmetija gori blizu Velike kape bode tvoj lastni
dom. Saj vem, izvoljena nevesta teče vsak dan na planino,
pa gleda s hrepenenjem, kdaj in odkod boš prišel, da jo
popelješ pred oltar. Tisočake ti bode štel bogati tast, pol
Pohorja boš dobil od očeta; debele smreke, ki nikoli ne
pozebejo in jih nobena toča ne pobije, ti bodo polnile
žepe; kako boš ti srečen!"

„No, ti me ne boš zavidal, ko boš iz vinske pokra¬
jine dolenjske pošiljal polovnjake na vse štiri vetrove, a
odvrne možati Lipnik.

„Kaj to hasni! Ali ne poznaš pregovora, ki je dan¬
danes bolj resničen, kakor je bil še sploh kdaj: kjer raste
smreka, potice pečejo, kjer raste pa trta, črn kruh žvečejo."

„Lentek, ti pa na nas nikar ne pozabi !" se začuje
na drugi strani.

„Ne bom ne, nikdar ne bom, če bodem še tako daleč
prišel," odgovori tolažljivo Lentek.

„Sedaj nam pa povej, Lentek, kam boš prav za prav
šel? Kam si namenjen?" vpraša Vršičev Jurij.

„Jaz? Jaz grem na Nemško," razlaga Lentek. „Ham-
born se pravi kraju, kamor pridem. Služba me že čaka.
Dobra služba, upam, čisto dobra. Če bom le zdrav, mi
ne bo sile."

„Kaj pa, če se motiš," ga zavrne Lešnik. Celo omizje
je radovedno, kaj bo Lentek odgovoril. Vse šale in dovtipi
ponehajo, vse gleda le n&nj. Nobeden ni tako daleč name¬
njen, kakor on; zaradi tega sedaj vsi ravno v njega uprč oči

99

„Kako bi se motil, če pa vse dobro vem ! Moj pri¬
jatelj, Glasov Pavlek, je bil več let premogar v Črnem
potoku. A ni se^ mu več dopadlo. Kako bi pa izhajal s
tako beraško plačo? Po 80 krajcarjev na dan, kaj je to?
To je še za smrt premalo. Pri nas v Avstriji ni mogoče ži¬
veti; kdo bo delal za tako sramotno betvico? Drugod je
vse drugače, neprimerno boljše. Pavlek se ni dolgo po¬
mišljal, kaj bi storil. Po dobrih, zvestih znancih je zvedel,
da se na Nemškem delo plačuje drugače. Prihranil si je
nekaj goldinarjev za na pot in ko je imel dovolj, pa jo je
mahoma potegnil v tuje dežele. Sedaj je že več let tam;
v Hambornu dela. In kaj mislite, kaj si zasluži? Na dan
po 5, 6, celč po 7 ali 8 mark, to je po našem denarju:
po tri, štiri, skoro po pet goldinarjev na dan! Razumete:
po pet goldinarjev na dan! Kaj ne, to je čisto kaj dru¬
gega, kakor pa pri naših plačah stradati in žejo trpeti, pa
mrazu trepetati/ 4

Močno potegne Lentek dim iz smodke ter ga ponosno
izpuhti, da se daleč na okoli zakadi pred njim. Potem pa
še kupico nastavi, jo izprazni, ji pogleda čisto na dno ter
jo ropotaje postavi zopet na mizo. S tem je dal nekak
poudarek svojim glasnim besedam.

Tovariši ga začudeni gledajo; v trenutku je vsa
družba postala resna; vse je očarano in omamljeno od
popisane sreče, ki bojda v drugih krajih, tam daleč na
Nemškem, cvete delavcem.

„Ti greš torej za Pavlekom? 44

„Kar na mah, ko slečem tč-le suknjo. Črez štirinajst
dnij me več ne bo pod tem cesarjem. 44

„Pa li že imaš potni list in denar za potovanje in vse
drugo, kar je treba? 44  vpraša Lipnik.

„Misliš, da sem šema, ki ne vč, kaj dela? Če si
človek naredi načrt, pa si skuje kakšen namen, si mora
poiskati tudi sredstva, da ga doseže. Lentek ima glavo,
da misli, veš, Lipnik! Kaj imam menda glavo samo zatč,
da devam kapo na njo? Bodi brez skrbi; vse je že
oskrbljeno. V Hambornu je že vse pripravljeno. Pavlek
mi je pisal, naj le pridem hitro. Prej ko je, boljše je, ker
prihaja vsak dan vse polno delavcev tjakaj iz vseh krajev
svetd. 44

„Ali boš vedno tam delal? Ali še prideš kdaj v naše
kraje? 44  ga vpraša več tovarišev.

100

„Sevčda pridem še nazaj! Vsaka tri ali štiri leta se
bomo lahko videli. Ko si bom pa dovolj prislužil, se bom
vrnil zopet za vselej v svojo domovino. Najljubše bi mi
bilo, če bi si mogel toliko prihraniti, da bi si kupil malo
posestvo, pa na njem sam postal svoj gospodari

„Lentek, Bog ti daj to srečo!“ pravi Vršič in trči
krepko z Lentekom, da glasno zapojeta kupici.

Drugi tovariši se pa pogovarjajo o tem, kar so z
zanimanjem slišali. Ta in oni pravi:

„Če me ne bi oče klicali domov, šel bi z njim. a

„Kdo vč, če ne pridem za teboj,“ pravi Brodnik Jožko,
ki je doli za Savo domd.

„Prav boš storil, če prideš,“ odgovori Lentek. „Bodi
pameten, pa pobiraj denar tam, kjer na kupih leži! Ali ti
ni ljubša mesena juha na tujem, kakor pa domd sirotka z
ovsenim kruhom? Ali ni boljše, da v tujem svetu za dober
denar delaš, ob nedeljah pa smodke kadiš in zlate prstane
nosiš, na ušesih se ti pa murčki svetijo? Domd pa žulje
prediraš, a krajcarja po cele mesece ne dobiš pod palec.
Svojo glavico vprašaj, glavico!“

„Kar je res, je pa res; drugod je vse boljše, kakor
pri nas, a  nadaljuje Brodnik.

„Nič ni res, povsod je enako,“ odvrne precej glasno
Vršič. „Pridni in pošteni ljudje najdejo povsod svoj za¬
služek^

„Dk, zaslužek, pa kakšen! To je zaslužek, ki je za
oči dober, ker ga nič ni — tak je pri nas. Pri nas je
delavec suženj, drugod je pa toliko, kakor pri nas vsak
gospod!“ poudarja Lentek oblastno.

„Nikar tega ne veruj! Misliš, da je tam sama gospoda?
Povsod je tako, kakor pri nas.“

„Ti, bogatašev sin, lahko tako govoriš. Ti si se doma
kruha preobjedel, tedaj ne veš, kaj je pomanjkanje. Mene je
pa mladost izučila drugače! Ti nisi nikdar služil, nisi nikdar
trpel, pa ne veš, kako se cepec suče in kako se vlada
kosa. Kaj boš ti govoril? Ti ne veš, kaj se pravi delati. “

Duhovi se vedno bolj vnemajo; razburjeni so že.
Vršič je pameten mož; zat6 pa govor lepo čedno na drugo
stran zasuče ter pravi:

^Lentek, ne misli, da sem ti nevoščljiv, ali da te za¬
držujem od tvojega namena. Bog obvaruj; še na misel mi
to ne pride. Želim ti vse najboljše. Najdalje izmed nas
vseh boš šel, Bog daj, da bi tudi postal najbolj srečen!"

101

„Tudi jaz ti to želim \ u

„Jaz tudi!“

„Kaj misliš, da jaz ne? a

Vsi nazdravljajo Lenteku, mu podajajo roke, želeč
mu mnogo sreče. Tako je modri in previdni Vršič pogovor
spravil zopet v pravi tir, drugače bi se utegnilo kaj zgo¬
diti. Kdo vč, kakšna rabuka bi bila nastala, ker so bili
v družbi tudi prepirljivci. Dobra beseda o pravem času
neizmerno veliko korisli; kakor oljčna vejica je, ki ozna¬
njuje ljubi mir in obrodi blagodejno spravo kot žlahtni sad.

Dolgo časa so še ostali pod košato lipo. Zadonela
je še marsikatera pesem, vrstilo se je še več gorečih na¬
pitnic. Bratovska ljubezen je žarno obsevala veselo družbo.
Iz različnih krajev so bili, a lepi vojaški stan jih je tako
tesno združil in z medsebojno ljubeznijo napolnil, da se
pristni rodni bratje ne morejo ljubiti srčneje. Brez tova¬
riške ljubavi bi bil vojak najubožnejši siromak. Daleč od
doma je, v tujem kraju, med neznanimi, trdosrčnimi ljudmi.
Delati mora, kakor črna živina, priznanja pa ni skoro
nobenega. Tako je pogostoma vojaško življenje. Le lju¬
bezen med tovariši je osladi; srca, ki enako hrepenijo in
trpijo enako, vzplamtijo kmalu med seboj.

Taki prijatelji in tovariši, ali bolje rečeno, bratje so
si bili le-ti naši vojaki. Obljubili so si, da si bodo tako
zvesti ostali celo življenje; sveto so si prisegli neminljivo
ljubezen. Ločil jih bo svet, a bratovske vezi ne bode pre¬
trgal, ki jih veže. Ne samo enkrat, štiri- ali petkrat so
zapeli tisto vedno lepo pesem :

Naj čuje zemlja in nebo,
kar dan’s pobratimi poj6:
naj se od ust do ust razlega,
kar tu med nami vsak prisega:
da srce zvesto kakor zdaj,
ostalo bode vekomaj!

Beseda dana, vez velja,
ne zemlje moč, ne moč neb£
in ne pekld ognjena sila
vezi ne bode razrušila;
saj srca zvesta, kakor zdaj,
ostala bodo vekomaj!

Koga taki glasovi ne bi ganili mogočno Kdor je že to
pesem v večji družbi prepeval, je pač živahno občutil, kako
pretresejo srčne globočine ognjeviti izrazi svete obljube.

102

Našim vojakom je bilo silno tužno pri srcu, ko so
ponavljali ta spev. Vojak ima trdo srce, ne gane ga, kar
si bodi. Mora tudi biti nekako kamenit. Ne boji se niti
svinčene krogle, ki po zraku strašno žvižga, niti svetlega
meča, ki je oster kakor britev ter reže in zasekava kakor
mesarski nož. A taki trenutki omehčajo tudi vojaško srce;
taki slovesni trenutki izžamejo celč iz vojaškega očesa
biserno solzico. Je li se treba tiste sramovati? Nikakor ne.
Saj ni znamenje strahu ali slabosti, temveč le jasen pojav
bratovske ljubezni.

Zvezde so že zdavna migljale na jasnem nebu, ko je
„Pod lipo u  zadnji gost pozdravil krčmarja: „Lahko noč!“
Gori proti Mariboru so korakali naši vojaki, dobro vedoč,
da ne bodo nikdar več skupno delali takega izprehoda.
Divna noč je bila, obnebje čisto kakor ribje oko; luna je
svetila tako žarno, da je bila videti cela mariborska oko¬
lica. V Dravi se je zrcalilo obnebje; v njeni globini so
brlele neštevilne zvezde in druga luna je veličastno sijala
spodaj pod bisernimi valovi. Zraven pa so v Dravi od¬
sevale še mnogoštevilne luči mariborskih ulic ob pobrežju:
prizor, ki gledalca spominja na čarobne Benetke, ono
neprimerljivo morsko kraljico, ali pa na mnogolično Seno,
ki se vije skoz blesteči Pariz ...

Malo pred železniškim mostom postoji Lentek, pa
pravi tovarišem:

„Lepo je bilo tukaj za nas! Lepa si ti, mila mi Drava;
krasno si mi, zeleno Pohorje! Nikdar vas ne bom pozabil!
Veseli spomin na vas bom nosil vse svoje žive dni, do
hladnega groba. Najsrčnejša hvala tudi vam, premili to¬
variši, ki ste mi s svojo prijaznostjo in ljubeznivostjo
sladili vojaška leta ... Z Bogom!“

„Vsi ti želimo srečno pot!“

„Res, vsi,“ se oglašajo tovariši zopet drug za drugim.

„Nikar nas ne pozabi! Tudi če boš prišel kdaj domov
in prinesel stotake za klobukom in polne žepe cekinov
s seboj, tudi takrat se nas spomni ! u  pravi Tine.

„Brez zamere, če sem storil komu kakšno krivico. u

„Ah, nič, nikdar nič; sevčda ne! a  mu zatrjuje Vršič.

Polagoma pridejo na razpotje tržaške in pobreške
ceste. Krenejo v stran gori črez stopnice. Mimo cerkve
sv. Magdalene jih pelje pešpot vzadi za župnišče, potem
črez polje in prek koroške železnice do starega pokopa¬
lišča. Kolikokrat so hodili tod! Kolikokrat so tod prepevali

103

slovenske pesmi, da se je treslo celo magdalensko pred¬
mestje! Vmes so tu in tam zavriskali, da je vse reklo:
„Takih vojakov ni, kakor so slovenski dragonci!“

Nocoj so pa čudno tihi. Niso ravno žalostni; to se
ne sme reči. A peti se vendar nikomur ne ljubi. Zat6
rajši molčijo. Niti pogovor jim gladko ne teče. Vsak ima
svoje misli; le v nje je zatopljen, za druge se ne briga.
Vsak sika nekaj pred se, kakor bi hotel žvižgati; zraven
še luskne sem ter tja s prsti, kakor pač vsakdo stori, ko
ne ve, kaj bi počel.

Tako pridejo do vojašnice. Vsak je že bolj domd,
pri svojih stariših, bratih in sestrah, kakor na tujem.

Vse že počiva. Trard, trard, vojaški mirozov je že
zdavna oddonel. Ko vstopijo skoz prva vrata, pozdravi
straža; krepek vojak tresne s petami ob tla, da ostroge

zazvenijo, desnico pa vzdigne ob glavo ter zamahne z njo
zopet ob stran — vse natančno po pravilih. Lep, zali ko¬
renjak je.

Črez nekaj minut izginejo naši vojaki po različnih
sobanah . . .

Od tistega večera je Lentek nekoliko izpremenjen.
S tovariši skoro nič ne govori. Vedno je zamišljen.
Nekaj premišlja in preudarja, a nikdo ne vč, kaj. Svoje
reči pospravlja. Veliko jih itak ni. Kaj bo pa vojak imel?
Komaj, da se enkrat obleče; to je vse, dostikrat še
tega nima.

Lentek si je kupil čisto nov kovčeg. Saj ga bo
treba — za daljno, dolgo potovanje. Vdnj natlači vse, kar
ima: nekaj perila, obleko, vojaško kapo, katero je smel
vzeti s seboj za spomin; tudi nekaj priročnega orodja
vzame s seboj in kar je pač treba take ropotije, če človek
odhaja daleč. Dela pa vse bolj na tihem, nekako skriv¬
nostno, kakor da ne bi hotel nikomur nič povedati, kam
gre; menda misli, da so tovariši že pozabili, kar jim je
pravil v nedeljo „Pod lipo u .

Čemu li je tak? Kaj pa mu je?

Te dni ima v svojih prsih hud, strašen boj. Njegovo
skrivnostno, bolj otožno kakor veselo obnašanje boje tisti
razumel, ki mu pogleda sedaj na dno srca. Kje tiči torej
vzrok ?

Tisto nedeljo zvečer, ko je prišel s tovariši domov,
je našel na stolu poleg svoje postelje pismo. Vojaški
pismonoša je bil isto položil tjakaj. Lentek ga prečita. A

104

takoj ga dene zopet nazaj v ovitek. Nikomur ne pove,
odkod je. A tem bolj gre njemu k srcu. Vsebina ga je
močno ganila. Taka-le je bila, to-le je pismo:

Preljubi naš Lentek!

Želim iz vsega srca, da bi Te to moje pismo našlo
pri najboljšem zdravju in veselju, kakor Ti to vsi do¬
mači resnično želimo. Minilo je že dve dolgi leti, odkar
se nismo več videli. Pred kratkim smo pa slišali, da
boš kmalu zopet prišel domov. Ljudje že vsi tako go¬
vorijo. Oh, kako smo strašno žalostni, ker nam Ti sam
nič ne pišeš. Zakaj pa vendar tega ne storiš? Ali smo
se Ti zamerili? Si li na koga izmed nas jezen? Ali
ne veš, da Te imamo vsi radi? Samo ena vrstica od
Tebe bi nas vse razveselila. Lepo Te torej prosim,
preljubi Lentek, piši nam, piši! Nikar ne pozabi na¬
ravnost k nam priti, precej ko boš slekel vojaško suknjo.
Oče in mati želita Tebe kmalu zopet videti.

Mi smo še, hvala bodi Bogu, vsi zdravi; kar je
pa novega po naših krajih, Ti bomo povedali, ko
prideš k nam. Vsi, stariši, bratje in sestre, vsi Te pri¬
srčno pozdravljajo in Te v vsej ljubezni pričakujejo.
Ne pozabi pisati, kateri dan in katero uro prideš, da
bodo šli oče ali brat na kolodvor z vozom po Tebe.
V imenu vseh domačih Ti pišem te vrstice in v imenu
vseh Te še enkrat prav srčno pozdravljam

Tvoja vedno zvesta sestra

Malika.

Tako prijazno pismo od Soteških! Najmlajša hči
mu piše v imenu vseh. Stari .spomini se mu vrnejo, spo¬
mini na Lepi dol. Tam je bil kakor domd; vse ga zopet
z veseljem pričakuje.

Kaj je torej storiti? Iti na Soteški dom, ali pa v
tujino?

Kaj bi storil ? . ..

Notranji glas mu pravi: „Pojdi v Lepi dol! Nazaj,
nazaj k tistim, ki te imajo radi! Tam najdeš ljubezen; tam
te čaka blagoslov kmetske sreče. Kaj te pa čaka drugod,
v daljnem, tujem svetu? Bog sam vč, kaj ! u

A odmeva še drugi glas v njegovem srcu. .Se moč¬
nejši, krepkejši je! „Ne k Soteškim!“ mu pravi. „Ne nazaj
v hišo, v kateri ne poznajo zlate svobode in prostosti. Le

105

med svet, med svet! Dalje ko prideš, boljše bo. Tam zunaj
je prostost, zunaj cvete bogastvo, zunaj sije solnce prave
sreče. Ali hočeš biti pokoren sluga, ponižen hlapec in
teptan suženj v Lepem dolu, ali pa sam svoj gospod v
lepših in krasnejših deželah ?“

Taka vprašanja so mučila Lenteka. A sklep je bil
že storjen, čemu se torej še pomišljati? Nekaj ga sicer
še vleče v Lepi dol; zdi se mu, da mu nekdo noč in dan
trobi na ušesa: „Nikar drugam, kakor k Soteškim ! 44  A s
silo zatrč tak opomin.

Celo življenje je s tem odločeno. Ta notranji boj je
odkazal pot za vso bodočnost. Vsa prihodnjost bi se bila
razvila drugače, ako bi se bil drugače odločil v teh trenutkih.

Na tuje torej gre Lentek. Tja ga vleče srce; v daljnem
svetu hoče poskusiti svojo srečo . . .

Ravno na dan sv. Mihaela je bilo, ko je odpasal svetlo
sabljico ter ji rekel: „Nekaj let me ne boš več videla . 44
Proti polnoči je šla cela truma dragoncev na mariborski
južni kolodvor, da se odpeljejo vsak na svoj dom. Vsi
srečni so. Vsak si pač misli: „Povsod je dobro, domd pa
najboljše / 4  Radi tega prepevajo in ukajo, da se razlega
po vsem mestu.

Samo Lentek je tih. Molčč se skriva vzadi v kakšnem
kotičku. Komaj nekaj besedic izpregovori, ko podaja naj¬
boljšim prijateljem in tovarišem roko. Črez nekaj trenutkov
pa odžvižga z njim vlak tja v daljavo. Niti ene zvezdice
ni na nebu. Ko Lentek pogleda skoz okno, opazi, da po¬
kriva tema hrib in dol. V neznano tujino hiti z njim hlapon;
gre li tudi njegovo življenje v negotovo, temno prihodnjost?

Ko se izdani, se prikažejo lepe zelene planine sred¬
njega Štajerja. Ob Muri se vrsti vas za vasjo; več lepih
trgov je videti ob levi in desni. Vlak drevi, da je komaj
razločevati v bližini drevo od drevesa. Pride Semernik^ —
meja štajerske zemlje. Tu postane Lenteku najbolj tužno
pri srcu. Žalosten sicer ni, tega ne pozna njegov značaj,
a vendar mu srce vzdihne: „Žal mi je za teboj, ti rojstna
mi dežela ! 44

Bliskoma šviga brzovlak mimo cvetočih nižje-
avstrijskih mest, skoz bogate ravnine mimo krasno obde¬
lanih goric. Prej ko bi slutil kdo, zakričijo izprevodniki:
Dunaj!

Marsikateri potnik je z največjo radovednostjo pri¬
čakoval tega trenutka. Hrepeneč je gledal skoz okno.

106

Kakor morje široko, je videl daleč tja ogromno množico
hiš. Prešteti jih ni mogoče, preveč jih je. Kakor daleč
sega oko na zahodno - severno stran, so same hiše, bele,
sive, rjave, vsakojake barve; nizke, na eno ali dve nad¬
stropji, druge pa silno visoke, na štiri, celč pet nadstropij,
ali še višje. Tu in tam so videti velikanske cerkve; tam
daleč sredi hiš se dviga prekrasen zvonik, visok, kakor
bi se hotel dotikati zvezd — to je stolp starodavne cerkve
svetega Štefana, mogočnega zaščitnika in varuha dunajskega
mesta. Vmes med vojaškimi poslopji štrlijo strmo proti
nebu mnogobrojni dimniki različnih tovaren. Kaj jih
je in koliko! Ne mirujejo nikdar; dim se vali noč in dan
v gostih oblakih iz njih in kakor jesenska megla plava
potem nad mestom . ..

To je veliki, cesarski Dunaj! Nepozabljiv, čaroben
je vtisk prvega pogleda prek njega. Posebno tisti, ki še
ni videl velikega mesta, se ne more načuditi lepoti in ve¬
likosti avstrijske prestolnice.

Lentek je ostal dva dni na Dunaju. Mesto je že po¬
vršno poznal, kajti že trikrat se je mudil tam kot vojak.
A vendar ga hoče zopet nekoliko ogledati. Nekaj cvenka
se bo sicer na ta način potrosilo; a nič ne dč, saj ga ima
Lentek; kdor nima denarja, naj nikamor ne hodi, domd
za pečjo naj ostane, si misli.

Še tisti dan se izprehaja po dunajskih ulicah. To ga
zelč osrči. Vse se mu neizmerno dopade. Hd, kakšen je
promet, kakšno vrvenje in vršenje po kamenitih cestah!
Na tisoče ljudij srečavaš, kamorkoli se obrneš; le postoj
kje ob oglu, pa bo v nekaterih minutah na stotine vozov
drdralo mimo tebe, kakor bi jih nesla burja. Komaj se
izogibaš. Letati in odskakovati ti je treba, da te na tla
ne poderč. Kdor tega še ni videl, si niti misliti ne more,
kakšno življenje tu veje. Ako prideš v širše ulice, te
omami krasota in nepopisni sijaj raznovrstnih palač. V
pritličju imajo navadno bogate izložbe. Kaj se vse v njih
vidi, je neverjetno. Tu zlatnina, srebrnina in žlahtni kameni

na izbero; tam svila in sukno v vseh le mogočih barvah;
drugje zopet so kipi, podobe, sohe, slike in mnogolične
umetnosti. Vsega si ne bi mogel nikoli ogledati; toliko in
takih stvarij je povsod nakopičenih, da moreš le strmeti
nad njimi; sama krasota ti jemlje oči!

Kako ne bi vse to ugajalo Lenteku? Pogum mu je
rastel, srce se mu je širilo. Sedaj še le prav blagruje tisto

107

srečno misel, ki mu je rekla: „Ne v Lepi dol! Le naprej
v tuji svet!“ Kaj je Lepi dol?! Kaj je njegova beračija,
kaj je njegovo siromaštvo proti krasoti cesarskega Dunaja?
Kdor se hoče upogibati pod peto Soteškega očeta, naj tam
ostane, kdor pa hoče glavo nositi po koncu, prosto dihati
s prsmi, biti sam svoj gospod, ta naj gre daleč proč od
Lepega dola, daleč v tujino!

Take misli so napihovale Len teka. V dveh dnevih
se je čutil na Dunaju že domačega. Seveda ni imel o ve¬
likomestnem življenju niti pojma ne. Dunajske prizore je
sodil le po prvem pogledu. Globokeje ni mislil. Da je to
le zunanji blišč, ki je že marsikoga hudo oslepil in — go¬
ljufal, tega ni razumel. Z močno viržinko v ustih se je
izprehajal po Dunaju, pa si je predrzno mislil in domneval,
da je že dunajski meščan, dunajski velikaš! . . .

Vendar dalje ne more ostati na Dunaju. Da je namreč
življenje na Dunaju strašno drago, hitro občuti. Kamorkoli
greš, ti zasolijo vsak račun tako grozno, da se moraš za
ušesi popraskati. Kar oguliti in oskubsti hočejo tujca.
Jesti in piti bi moral pozabiti, če bi hotel dalje časa pre¬
bivati na Dunaju. Zato pravi stari, resnični pregovor:

Kdor hoče iti na Dunaj,

naj pusti želodec zunaj!

Lentek zapusti naše glavno mesto. Na Nemško odide.
Izroči se zopet hitrosti in varnosti železniškega vlaka. Z
njim se kaj hitro potuje. Primeroma tudi drag ni. Če najdeš
na njem še prijaznega tovariša, ti bo prav kratek čas, tako
prijetno, da bi se vozil leto in dan. Železnica je res ču¬
dovita iznajdba novega veka. Kamor se je potrebovalo
prej celi dan hude in težavne hoje, tja dospeš z železnico
v dobri uri. V enem dnevi je bil Lentek še na Dunaju in
isti dan že tudi v Pasovi, ki leži na nemško-avstrijski
meji, a že na Bavarskem, pod drugim cesarjem. Tam so
Lenteku vso prtljago pregledali, kakor to storijo na vseh
obmejnih postajah. Nihče ne sme v drugo državo nič pre¬
povedanega prinesti; ako ima s seboj razen obleke, ki jo
ravno potrebuje za enkratno preobleko, še kake jedi ali
smodke, mora pošteno plačati takozvano carino. Na ne¬
katerih krajih so uradniki posebno strogi. Preiščejo vsak
kotiček v kovčegu, vsako culico pretipljejo, da bi le kaj
izvohali za obdačenje. Pri izseljencih pogledajo tudi potni
list zel6 natančno; če je v njem količkaj pomanjkljivega

108

ali samo sumljivega, pa naženejo potnika mahoma nazaj.
Lenteku se tolika natančnost ni dopadla. Uradnik mu je
vse prebrskal. Zaradi nekaj grižljajev mesa in zaradi dveh
steklenic štajerskega vina mu je še zaračunil visoko carino.
Skoro bi se bila sprla. Taka natančnost je sitna, prene¬
umna! Zat6 se je Lentek nekoliko jezil; to mu nikakor
ni bilo všeč.

S tako jezico mora stopiti na tuja tla. Tako znamenje
ni dobro. Zeljno je pričakoval trenutka, da zopet odpotuje.

No — dolgo mu itak ni bilo treba čakati. Črez tri
ure gre že naprej. A vožnja ni nič kaj prijetna. Kmalu
mu postane dolg čas. Nobenega znanca ni. Kamor se ozre
— sami tujci. Gledajo ga vsi le bolj čemerno, nezaupljivo.
Kako bi se torej on mogel prijazno ozirati na nje? Go¬
vorijo čisto nerazumljivo; le sem ter tja ujame kakšno
besedico, iz katere spozna, da je nemška. Daljših pogo¬
vorov nikakor ne razume. Nemci namreč občujejo med
seboj v onih krajih v tako čudnem narečju, da jih ni
mogoče razumeti. Vlečejo in zategujejo zloge, z glasom
padajo in poskakujejo, da jih je težko poslušati. To je
takozvano švabsko narečje, katerega še celč drugi pristni
Nemci ne morejo razumeti, ali mu sledijo le z največjo
težavo. Kdor pa ni nemščine popolnoma vešč in zmožen,
ne razume ničesar.

Kako se je takrat Lenteku milo storilo po domačem
slovenskem jeziku! Kako lepo le-td doni na ušesa! Kako
sladka je naša govorica! Slovenski jezik, lepo in pravilno
govorjen, je ljubka pesmica, je milo zvonjenje, je ubrano
šumljanje prozornih valčkov v čistem potoku, je kakor
škijančkov slavospev, kadar se dvigne v sinje nebeške
visočine. Kdo ga torej ne bi ljubil? Kateri Slovenec ga
ne bi rabil rad povsod? Kdo ga ne bi s ponosom in z
gorečo ljubeznijo govoril? Kdo se ne bi zdnj možato po¬
tegoval? D&, prav poje pohorski pevec Vodovnik:

Beseda vedno krasna,
nad vse mi blagoglasna,
na svetu lepše najti ni,
kot matere si naše ti! .. .

Ne bi bil rajši tam ostal, kjer tvoj jezik govorijo?
Zakaj nisi ostal v svoji ljubi slovenski domovini? Ne bi
li bilo dobro, da se takoj sedaj vrneš domov, in če si tudi
že na pol pota?

109

Tako poprašuje Lentekovo srce. Po milem materinem
jeziku se vsakomur še le takrat najbolj toži, kadar ga več
ne sliši, ravno tako, kakor solnce najbolj pogrešamo, kadar
se nam skrije za črne oblake . . .

Ogledoval si je Lentek lepe kraje, po katerih je drevil
z njim brzi vlak. Res, priznati se jim mora, da so lepi.
Narava sama jih sicer ni preveč razkošno s krasoto ob¬
darila, a kar jim je ona odrekla in skopo pridržala, to je
nadomestila vztrajna marljivost tamošnjega prebivalstva.
Ljudje so tam vztrajno marljivi, delavni kakor čebelica,
neutrudljivi kakor mravljica. V tem oziru jih mora vsakdo
pohvaliti. Vsak košček zemlje skrbno in razumno obdelajo.
Polje je urejeno, kakor pri nas najlepši vrti, vinogradi so
prava krasota, še cel6 gozd in travnik morata biti urav¬
nana in osnažena, kakor pri nas marsikje niti vinogradov
ne očedijo. V le-teh krajih bi se lahko Slovenec mnogo,
mnogo, naučil. Da bi le ljudje, ki zahajajo v nje in se
zopet vračajo v svojo domovino, pripovedovali o njih ter
vnemali svoje rojake k enaki marljivosti, podjetnosti in
vztrajnosti!

Lentek je ves presenečen gledal one pokrajine. Cela
dolina, po kateri teče reka Majn, je kakor nepregleden
raj. Oko se ne more dovolj naužiti krasote, ki se mu po¬
nuja tukaj. Vsa pokrajina je obdelana vzorno; radi tega
se ji na prvi pogled pozna, da je bogata in imovita. Vasi
in trgi so jako okusno zidani; blagostanje se na vsaki
strehi in steni opazuje.

Še lepša in bogatejša je renska dolina. Pravi biser
nemškega cesarstva je. Obljudena je silno gosto; velikih
mest in trgov kar mrgoli. Ljudstvo je tam zgledno pridno,
po postavi krepko, dušno in telesno nepokvarjeno. Ker
je pa tako delavno, mu zemlja bogato obrodi; renske de¬
žele so nekaka zakladnica za sosednje pokrajine. Pogla¬
vitno mesto je Kolonija, znano po vsem svetu zaradi ve¬
likanske in prekrasne cerkve sv. treh kraljev. Tja prihaja
vsako leto na sto tisoče tujcev, deloma pobožnih romarjev,
deloma radovednih potovalcev. Iz naših krajev je v prejšnjih
stoletjih tjakaj romalo prav mnogo vernega ljudstva; mesto
samo so imenovali v različnih jezikih le „sveto Kolonijo" -
vsi romarji; še dandanes ima tak priimek.

Prihod v Kolonijo je presenetljiv. Vlak pridrevi v
velikanski kolodvor, ki spada med največje in najzna¬
menitejše na vsem svetu. Pravcato mesto je kolodvor sam.

110

Kdo vč, koliko je železniških tirov, ki vodijo iz njega na
vse strani, kakor solnčni žarki. Vozov, osebnih in tovornih,
pa je brez števila. Hlaponi pihajo in žvižgajo in s soparom
sikajo in vriskajo, da bi si človek moral zamašiti ušesa.
Potnikov je ves kolodvor skoro vsak dan poln. Hitijo
na levo in desno, naprej in nazaj, da se opazovalcu kar
v glavi vrti pred tako množico. Kdor tolikemu vrvenju
ni vajen, ne vč, kam bi šel; vse mu je novo; kar zija v
nepregledne čete in strmi nad šumečim hruščem. Izgubiti
bi se moral sredi takega neverjetnega ropota. Takega pro¬
meta še na Dunaju ni.

Lentek je sicer že mnogo videl, a takoj se vendar
ne bi bil mogel spoznati. Sreča, da je imel dobrega pri¬
jatelja v tujini. Glasov Pavlek mu je namreč prišel do
semkaj naproti. Na kolodvoru ga je pričakoval, natančno
ob določeni uri, pri dotičnem vlaku, kakor mu je bil pisal
Lentek. Ob tiru stoji; radoveden zre v prihajajoči vlak.
Vsak voz hipoma, na mah, pregleda; sokol ne more bolj
pazljivo zasledovati svojega plena, kakor on svoje oči
obrača za Lentekom. Kje bi bil? Kje bo izstopil?

Vlak obstoji.

^Kolonija! Kolonija \“  se čuje iz stoterih ust. Iz vozov
pa se usuje nešteta truma mnogoličnih potovalcev. V tre¬
nutku nastane stiska, hlastno klicanje, pozdravljanje, od-
zdravljanje, objemanje in poljubovanje med znanci, vrišč
in hitenje, da zmede marsikomu možgane.

Z roko se Pavlek trdno oklene svetilnika, da ga ne
bi množica izpodrinila v stran. Od tam gleda in gleda;
hrepeneče pričakuje prijatelja. Sredi gruče došlih potnikov
zagleda visoko, močno postavo — takoj na prvi hip jo
spozna.

„Lentek, sčm, sčm na to stran \ u

A besede se izgubijo v občnem šepetanju, klicanju
in kričanju.

„Lentek, ne čuješ? Sčm na to stran!“ zavpije Pavlek
glasneje.

Lentek razume. Ves zardi. Radost ga prešine. Ob
svetilniku zapazi prijatelja. S prtljago rije proti njemu.
Če pri tem koga neljubko dregne in sune, nič ne dene;
k prijatelju dospeti je sedaj prva stvar. Le nekaj trenutkov
še — in to se mu posreči.

^Preljubi, pozdravljam te iz vsega srca! Hvala, hvala,
da si prišel! Nikdar ti tega ne pozabim! M

111

Objameta se, poljubita, kakor najzvestejša brata. Do
solz sta ginjena oba. Besede utihnejo, govor zastane, usta
molčijo, a srce tem glasneje utriplje in — govori.

Blažen trenutek veselega svidenja ... in še v taki
daljavi! Tako grozno daleč od ljubega doma! Med vsemi
tisoči ni niti enega znanca, niti enega, ki bi znal ali go¬
voril premili slovenski materin jezik! Ne!...  V le-tem
mestu, med neobčutljivo množico tujega ljudstva se najdeta
vendar ljuba prijatelja, zvesta si bratca! Razume se torej,
da rajata sladkega veselja . . .

„Sedaj pa le za menoj! A drži se me! Glej, da se
ne izgubiš; varuj se, da te kdo ne pahne v stran! w

„Bom že, bom že! Le naprej! Ne boj se; bom se te
že tesno oklenil!“

Proti izhodu se rivata skoz množico. Komaj dospeta
tjakaj. Še le na drugi strani kolodvora, ob pročelju, si
lahko oddahneta.

„Hvala Bogu, da sva tukaj! Vidiš, Lentek, takega
življenja ni v celem avstrijskem cesarstvu, tukaj v renski
dolini pa na več krajih. A danes je še posebno veliko
ljudij. Je pač zopet prišlo vse polno romarjev in potovalcev
v Kolonijo. w

„Pavlek, ali si ne bi šla nekoliko odpočivat? u

„Dobro, sediva kar tam-le v čakalnico! Pojdi, tam
na levi smeva ostati, kakor dolgo hočeva. “

V čakalnici se usedeta. Lentek si briše obraz. Ves
sajast je od dolge vožnje. Z robcem si otepe klobuk in
obleko; vse je polno prahu.

„Ravno prav, da sva tukaj nekoliko bolj na samem.
Povedal ti bom, kam poj deš. Pisal sem ti bil, da dobiš v
Hambornu dovolj dobrega dela. A med tem sem zvedel

še za boljše. Ga li hočeš?“

„Sevčda. Zato sem prišel. Le povej, kje je! u

„V mestu Brilonu. Ni daleč odtod, lam so veliki
premogokopi, delavci pa najbolje plačani. Takega zaslužka
ne najdeš nikjer, ne v renski dolini in ne drugod na."Vest¬
falskem. Pet do osem mark na dan, to je po avstrijskem
denarju: tri do pet goldinarjev! Kakor boš delal, tako si

boš pa služil. Si li zdrav ? a

„Popolnoma zdrav. Bolan še nikdar nisem bil, od¬
govori Lentek. . , t r x

w No, potem se ti ni bati. Stotaki ti bodo kar frcali

v žepe. Samo delaj, kolikor le moreš! 1 '

112

„Bom, gotovo da bom,“ zatrdi Lentek.

„Vsaj dolgo itak ne bo treba,“ nadaljuje Pavlek. „Tri
do štiri leta, pa bo dobro. Če le en tisočak zaslužiš, bo
že dobro. Greš lahko takoj potem domov. Domd si pa
kupiš kakšno posestvo, ali kar si bodi. w

„Bomo že videli, kako bo kaj,“ pravi Lentek. „Sedaj
mi samo še povej, kje je tisto mesto? Kako se mu že
pravi ?“

„Brilon! Razumeš? Brilon! Tako se zove. Ti se boš
peljal odtod nekoliko nazaj proti vzhodni strani. Tak6-le,
vidiš, na severno-vzhodno stran. Odtod do Brilona je pri¬
meroma tako daleč, kakor od Ljubljane do Gradca. A
menda še tako daleč ni. Z brzovlakom si v treh urah tam.“

„Kdaj pa naj grem? a

„Kdaj? Kadar ti je ljubo in drago. Ako hočeš, še
nocoj. Jutri zjutraj si lahko že v Brilonu."

„Kje si pa ti, Pavlek, nastavljen? Kje delaš ti?"

„Jaz? Jaz sem v Hambornu, kakor sem ti pisal. A
ne ostanem več dolgo tam. Pridem za teboj v Brilon. a

„To bi bilo pač dobro. Za oba bi bilo boljše, ako
bi bila skupaj. a

„Sevčda boljše. Čisto drugo življenje je, če sta dva
znanca in dva rojaka skupaj. Zato pa pridem kmalu za
teboj. Ako bi bil prej vedel, da je v Brilonu tak lep za¬
služek, bi bil že zdavna odrinil tja."

„Ali misliš, da bom jaz lahko dobil delo?"

„Ne bodi v skrbčh! Še tisoč tovarišev bi bil lahko
pripeljal s seboj in še bi jih ne bilo preveč."

„Kam pa naj torej grem? Kam se naj obrnem? S
kom naj najprvo govorim ?"

„Vidiš, to se takč-le naredi; zapomni si, saj je čisto
lahko! Tukaj imaš ime premogokopa v Brilonu, v katerem
dobiš delo. Pravi se mu »Katarinin rov« v Brilonu. V
mestu boš samo vprašal, kje je imenovani rov. Šel boš
potem tja in tam boš vprašal, kje je gospod Albert Merk,
nadpaznik v Katarininem rovu. Takoj ga boš našel. Ljudje
so prijazni, v obče zelč postrežljivi; vse ti bodo pokazali."

„Zastonj, ali moram kaj plačati ? w

„Vse zastonj! To je malenkost. Gospod Merk te bo
peljal k ravnatelju, kakor sem ga že prosil; poznava se
dobro. Tam se ti bo mahoma odkazalo delo; drugi dan greš
v rov, koncem tedna dobiš že plačo, morebiti od začetka
nekoliko manjšo, pozneje pa večjo, kakor sem ti rekel. w

113

„Če bo to le vse tako šlo, kakor praviš / 4  opomni
Lentek^ nekako nezaupno.

„Šlo? Kaj ne bi šlo? Natanko, kakor sem rekel. Če
je treba, ti glavo zastavim . 44

„Kdaj pa, misliš, bi bilo najbolje iti ? 44

„Veš kaj? Jutri zjutraj. Opoldne si v Brilonu. Za¬
deneš ravno prav. Popoldne si že lahko pri ravnatelju . 44

„Dobro; tudi meni je tako ljubo. Bom vsaj po noči
tukaj mirno spal, ker sem strašno utrujen . 44

„Gotovo da, verujem , 44  pristavi Pavlek. „ Kol oni jo si
pa moraš tudi nekoliko ogledati. Te-le ure pridejo danes
ravno prav. Hej, boš ti videl, kakšno mesto je to; lepo,
krasno, da mu ni enakega na svetu . 44

„Sem prav radoveden . 44

„Si tudi lahko. Takega pod avstrijskim cesarjem ni,
pa ga ni, naj reče kdo, kar hoče. Pojdiva; prej ko odideva,
več bova videla . 44

„Dobro, pojdiva ! 44  . . .

Pri vratarju pustita Lentekovo prtljago, potem pa jo
kreneta naravnost v najbolj obljudene ulice. Lentek po-
gostoma maje z glavo, se čudi, strmi nad tem in nad onim.
A tako silno se mu pa vendar ne dopade mesto. Zakaj
neki ne? Morebiti zato ne, ker je preveč utrujen in ker je
zadnje dni toliko videl, da se mu vse vrti po glavi. Mo¬
rebiti si pa zraven tudi misli: Lepa je, lepa, Kolonija, res,
pa avstrijski cesar ima vendar še lepša mesta pod seboj !

Solnce je že zatonilo, ko sta se prijatelja vračala
proti kolodvoru. Treba je bilo za Lenteka najti prenočišče.
V veliki gostilni poleg kolodvora ga najdeta, lepo in pri¬
merno prenočišče. Vse je Lenteku ugajalo, samo nekaj mu
je delalo preglavico — da je vse tako drago! Joj, cene
so visoke, naj jč, ali pije, ali prenoči — vse zabelijo, da
je strah. Ako se v onih krajih veliko zasluži, pa se tudi
veliko potrosi

Drugo jutro, lep jesenski dan, se odpelje Lentek v
Brilon. Kakor mu je bil Pavlek povedal in naročil, vse
se je točno zgodilo. Pred Katarininim rovom je našel
gospoda Merka. Spoštljivo ga pozdravi, mu izroči tudi
Pavlekove pozdrave ter ga prosi ljubeznive pomoči. Gospod
Merk mu jo kaj prijazno obljubi; postrežljiv je, da Lentek

take vljudnosti še videl ni. .

Pelje ga v ravnateljsko dvorano. Tam vprašajo Len¬
teka za različna pisma; vse listine mu preiščejo. Lelo

Večernice. 57. zv. s

114

natančno mu preštejejo denar, ki ga je prinesel s seboj.
Zdravnik ga je po vsem životu vestno preiskal, je li zdrav,
ali nima nobene hude pege, ali ni sumljiv vsled nalezljivih
boleznij. Dva uradnika mu odvzameta kovčeg, ga odpreta,
preiščeta v njem vse, vse: obleko, jedila, nekaj knjižic;
preiščeta mu vso obleko na životu, sežeta v vsak žep;
vprašata ga, ima li s seboj kakšne tiskovine, ki bi bile v
Avstriji prepovedane. Vprašata ga, je li ud kakšnega
društva, je li sploh bil kdaj pri kakšnem društvu. Opisati
jima mora vse družbinske razmere: Ima li stariše? Kdo
je do sedaj skrbel zanj? Kdo bi ga sprejel pod streho,
ako bi zbolel? Vse jima mora do pičice natančno razložiti
in dopovedati. Tako natančno še izpovednik ne izprašuje
vesti, kakor sedaj njega obdelujeta le-ta uradnika. Kar
vroče mu postane pri tako obsežnem in ostrem izpraševanju.

Ker so vsi odgovori povoljni in vsi pogoji izpolnjeni,
ga sprejmejo v delo. A ne takoj s plačo. Dva tedna se
mora ob svoji plači učiti; le ako bo ob večerih po naročilu
pomagal drugim najemnikom, bo dobil nekaj odškodnine.

vSlednjič še stopi neki gospod z mečem ob strani pred
njega; Lentek ne ve, kdo bi to bil. Zakriči nad njim, da
se Lentek strese. Osorno reče:

„Povem vam, da se morate pošteno vesti, vse postave
izpolnjevati, svoje oblastnike spoštovati in ubogati; vse
storiti, kar zahtevajo zakoni, in vse opustiti, kar prepo¬
vedujejo! Ste li razumeli? a

Lentek prikima z glavo.

„Ako bi se proti katerikoli postavi pregrešili in kalili
javni red pri našem podjetju, boste strogo in ostro po
vseh postavah kaznovani! Ste li razumeli ?“

Lentek zopet, nekaj jecljaje, prikima.

„Še to vam moram povedati: Kdor se pri nas po¬
stavam ustavi, kdor jih zlobno prelomi, kdor jih noče do
zadnje pičice izpolnjevati, le-tA ne sme upati milostne
sodbe. Prizanašanja, pomiloščenja ali kakoršnegakoli opro-
ščenja pri nas ne poznamo! Ste li razumeli? w

Pri zadnjih besedah trči strogi gospod z mečem ob
tla, pritrdi še s črevlja krepkim udarcem ter se zasuče
po vojaško ob peti in odide.

Lenteku se je koža zgrbančila, ko je moral tak evan¬
gelij poslušati. Ni ga pričakoval. Videl je, da na Nemškem
gospoda ne da šaliti s seboj.

115

Tak začetni strah je prav dober in koristen. Mar¬
sikoga dolgo časa prevladuje.

Tudi pri Lenteku se je dokaj časa poznal. Pod nje¬
govim vtiskom si je prvi dan ogledoval ogromni premo¬
govnik v Brilonu. Velezanimiv je tak ogled.

Brilon namreč leži v Ardejskem pogorju, ki ima v
sebi neizmerne zaklade izbornega premoga. Samo v pre¬
mogovnikih okrog mest Brilona in Olpe ga izkopljejo na
leto poprečno 540 milijonov stotov ali centov. In koliko
to nese na leto? Silno veliko: približno 120 milijonov
goldinarjev ali dvakrat toliko kron.

Premogovne jame so lastnina različnih podjetnikov
in veletržcev, samih milijonarjev, orjaških bogatašev. Ne¬
kateri izmed njih ima po mnogo tisoč in tisoč delavcev
ali premogarjev, ki kopljejo noč in dan, leto za letom
premog po podzemeljskih jamah.

Po tri sto, pet sto ali še več metrov globoko kop¬
ljejo rove. Po umetnih strojih se vsak dan peljejo v nje
in ostanejo pod zemljo ves dan; zvečer jih gredč drugi
nadomestovat. Tako tam doli delo nikdar, nikdar ne po¬
čiva. Spodaj je večen šum, vedno kopanje in udrihanje,
tolčenje in mahanje. Orodje nikoli ne miruje. Premogar
vzame zunaj svoj kij, kramp, kopačo, lopato, ali kar pač
potrebuje, in z njimi zasekava, koplje in bije, da se vne¬
majo neprenehoma iskre.

Brez hudih nevarnostij tako delo ni. Gorjč, če se
vsled nepazljivosti stre kakšen stroj! Gorjč, če se po
nesreči pri razstreljavanju prehitro vname smodnik ali
dinamit! A najhujše gorjč, če se vžgč globoko doli v
jamah plini ali premogovni sopari ter spodaj zadušijo vse
delavce ali jih strahovito sežgč! Tudi če voda nenadoma
priteče v jame in rove, je nevarnost zelč huda.

Radi tega mora premogar vedno jako paziti pri svojem
delu. Kajti če se zgodi nesreča, je izgubljen ^ne le eden,
temveč po sto in sto jih včasi pomori najmučnejša smrt.

Delo samo je jako mučno in utrudljivo. Le krepki
mladeniči in zdravi možje so mu kos. A zaradi velikega
napora in zaradi vedne nevarnosti imajo tudi kaj lepo
plačo. Sevčda ne povsod enake. V Severni Ameriki in na
Nemškem so bojda najbolje plačani. Kdor pridno in vztrajno
dela, si toliko zasluži, da lahko vsak mesec po sto in še
več goldinarjev položi v hranilnico. Zaslužek je torej lep,
vabljiv, da malokje tak6.

116

Premogarji pa tudi vedč, kdo so in koliko da za¬
služijo! Nekateri so ob nedeljah oblečeni bolj drago,
kakor marsikateri visok gospod.

Ako so varčni, marljivi in pazljivi, prihranijo si lep
denar. Zraven tega ostanejo dobrega srca, so verni, pobožni,
hodijo radi v cerkev in se varujejo vsega hudega. A
strašne izkušnjave jih zalezujejo. Med premogarje pridejo
včasi od vseh vetrov najhudobnejši tovariši, ki nimajo niti
iskrice vere, niti poštenja, niti strahu božjega. Ako je v
veliki družbi le eden tak, utegne popolnoma pokvariti in
zapeljati vse svoje sodruge. Povsod se to sicer lahko zgodi,
a ravno pri le-tčh najlaže, ker prihajajo od tako različnih
krajev.

Premogarsko življenje je čudno življenje, sem ter tja
prav dobro, včasi pa prav slabo, prijetno ali žalostno,
koristno ali pogubljivo — kakor si ga pač hoče premogar
sam pripraviti in urediti...

Lentek se je bil kaj hitro privadil premogarskega
življenja. Saj je bil že njegov oče premogar; v prvi mla¬
dosti je že gledal in natančno spoznaval premogarski stan.

Črez dva tedna je dopolnil poskuševalni pouk. Potem
pa je dobival takoj plačo, in sicer lepo plačo — že za¬
četkoma štiri marke na dan; kmalu so mu plačo še
povišali.

Kakč torej ne bi bil vedno dobre volje! Zdrav je,
močen je kakor hrust, denarja dovolj — ej, to se živi
kakor ptiček pod nebom! Ničesar mu ne manjka. Vsega
ima dovolj!

Tudi nekaj slovenskih tovarišev najde tam. Z njimi
sklene ozko in srčno prijateljstvo. Večkrat se z njimi
shaja. Le-ti slovenski prijatelji in tovariši so zdnj prava
dobrota, kajti dobri so, značajni poštenjaki, res vse hvale
vredni možje.

Njihova tovarišija mu je začetkoma nad vse ugajala.
Z njimi se je veselil in zabaval, z njimi je poveličeval
veselje, a tudi slajšal trpljenje premogarskega stanu. Če
so ob nedeljah zapeli prelepe slovenske pesmi, se je vsem
zdelo, da so doma, sredi svojih prisrčnih rojakov.

Med njimi je bil tudi neki Ferdo Samec, domd z
Goriškega. Prej je bil premogar v Črnem potoku. Znal
je posebno lepo peti. In koliko pesmij je vedel na pamet!
Nikdar mu jih ni zmanjkalo. Vsa družba je hrupno ploskala,
kadar je kakšno zapel; vse ga je čislalo. Najlepša pa je

117

bila njegova pesem, ki jo je prinesel iz Črnega potoka.
Rekel je, da so jo bili zložili neki gospod kaplan v Črnem
potoku in da so jo potem zelč radi in pogosto prepevali
vsi premogarji. V njej je trpljenje in težko delo premo-
garjevo res ganljivo popisano. Slovenski tovariši so bili
vselej do solz ginjeni, ko je pel tisto lepo r Premogarjevo
pesem". Ker je bil napev ob enem poln srčnih občutkov
in globoko pretresljiv, so jo tudi drugi tovariši željno
poslušali, ki so v bili iz Nemčije, s Francoskega, Angleškega
ali Laškega. ,,Še enkrat, še enkrat!" je viharno donelo,
ko je končal. In Samec se ni dal mnogo prositi, saj se
je tudi njemu črez vse dopadala tista:

Premogarjeva pesem.

Nevarno je povsod življenje,
povsod preti tisoč pogub,
a tako ni nikjer trpljenje,
ko tvoje je, premogar ljub!
Kdo* potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Tja doli v črne globočine
te vedno vodi strma pot,
med grozne skale in pečine
si s trudom koplješ nov dohod.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Za tebe solnce nič ne sije,
za tebe zvezde ne gorč;
le tema tvoje jame krije,
za tebe ni noči, ne dnč.

Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Ti ne poznaš zelene trate,
za tebe polje ne zori;
tam doli ni gorice zlate
in vrt dišeč ti ne cveti.

Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Za tebe ptice ne žgolijo,
potoček bister ne Šumija;
pečine tvoje le molčijo,
v njih pesem sladka ni domd.
Kdo potrebuje, kakor ti, _
vsak dan nebeške pomoči?

118

Po zemlji ljudstvo se raduje,
prepeva, raja med seboj,

3i*i tebi kij se samo čuje,
c o vdariš z njim — to spev je tvoj!
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Globoko doli v temnih jamah
se v prahu trudiš in potiš,
na rokah žulje in na ramah —
veliko siromak trpiš!

Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Opomni te stopinja vsaka,
da poleg tebe smrt stoji;
povsod na tebe strastno čaka,
nad glavo koso ti vihti.

Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Tolažba ena ti ostane,
in ta naj srce ti sladi:
da Bog bo nekdaj svoje vdane
po delu sodil zemskih dnij!

Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Ako kdo take poštene in spodobne pesmi prepeva,
mora biti dober in vrl mož! v  Kakoršne pesmi kdo rad
prepeva, takšen je on sam. Človek se po tovarišiji, nje¬
govo srce pa po pesmi pozna.

A ne samo na posameznika, temveč tudi na celo
družbo mogočno vpliva lepa in spodobna pesem. Kakoršna
je družba, takšne pesmi se v njej poj6 . . .

O, da bi bil Lentek vedno v družbi svojih slovenskih
bratov ostal! Neizmerne koristi bi bilo to z Anj.

A tega ni storil. Zakaj ne? Sam Bog vč, zakaj da
ne. V njej se mu ni nikdar nič žalega pripetilo; krivica
se mu nikdar ni storila. Izkušal je v njej le ljubezen,
užival samo najsrčnejšo prijaznost.

In vendar je ni maral! Morebiti mu je bila sčasoma
predolgočasna. Mogoče! Morebiti so mu bili slovenski
tovariši pretihi, premalo podjetni. Mogoče; on je namreč
ljubil hrupno veselje. Čim večji je bil dirindaj, tem bolj
je bil zadovoljen.

Posledica je bila, da se je jel svojih slovenskih to¬
varišev bolj in bolj ogibati. Nekaj časa ni v njihovo

družbo več hotel iti, potem pa ni mogel, ker je mislil, da
ne sme več priti. Tako se je tekom nekaterih mesecev iz¬
vršil v njegovem srcu nekak preobrat. Zašel je, prej kakor
bi bil kdo mislil, na slaba pota. Da bode to zanj pogub-
ljivo, si niti domneval ni.

Začel je razkošno in prevzetno živeti. Kadar je bil
prost, šel je med svoje nove tovariše. Pri njih se ni učil
prav nič dobrega. Poslušal je brezverne pogovore, začet¬
koma nekoliko s strahom; pozneje pa se jim je toliko
privadil, da so se mu popolnoma dopadali. Njegovo versko
prepričanje je bilo omajano, a z njim tudi vsak čednostni
čut, vsa nravstvena podlaga. Padal je vedno globlje.

Zanemarjal je verske dolžnosti. Ogibal se je cerkve,
cel6 vsakdanjo molitev je opuščal. Toliko pridnih, poštenih
in pobožnih tovarišev je imel! Vsak dan jih je videl, kako
so molili, ako drugje ne, vsaj pri odhodu v podzemeljske
rove, ko premogarji tako vneto, mnogoteri ganljivo molijo
na čast sv. Barbari, da bi jih varovala časne in večne
nesreče! Prej je on tudi molil, sčasoma je prenehal, poz¬
neje pa je že druge pikal in zasramoval zaradi molitve.

Kakor so njegovi malomarni prijatelji iztrebili po¬
štenje in vsako dobro prepričanje iz njegovega srca, tako
so njegove še malomarnejše prijateljice praznile njegove
žepe. Take družice so hujše kakor tovariši; kdor se da
njim ujeti, je izgubljen.

Lentekovo prorokovanje o bodočih stotakih in celč
tisočakih se torej ni moglo uresničiti. Služil je na dobrem
mestu, prislužil si je mnogo penez, a prihranil ni skoro
ničesar. Kar je v soboto večer za ves teden potegnil, je
večinoma vse potrosil v nedeljo. Lahkomiselne tovarišije
so pijavke, ki nimajo nikdar dovolj. Lentek jim je žrtvoval
belič za beličem brez konca in kraja, kakor da bi sipal v
kad brez dna.

Kdo vč, kako dolgo bo trajalo tako življenje? Menda
neprenehoma. Lentek ga že uživa tretje leto tam v daljni
tujini, a mu povsem ugaja. Njegov značaj se mu je popol¬
noma prilagodil.

A vendar se bliža svojemu koncu. Kdo bi mislil, da
tako hitro in tako nepričakovano! In še vsled takega

povoda!... . .

Med mnogoterimi uradniki in predstojniki je bil

namreč tudi neki Filip Kern, zel6 strog in osoren mož.
Premogarje je z vso natančnostjo nadzoroval. Ako se je

120

zakasnil kdo le za minuto, ga je takoj ujel, surovo oštel
in vrh tega še zatožil ravnateljstvu. Ob sobotah pri obra-
čunanju pa so sledile denarne globe, kazni, ki so bile za
delavce strašno občutne in skrajno zoprne. Komur je bilo
le pol marke odtegnjeno, je preklinjal celi večer; mnogo¬
terim pa so pri blagajni odškrnili zaslužek za eden ali za
dva dni. Nevolja med premogarji je bila brezmejna. Pe-
klenščaka niso bolj črteli kakor hudega Kerna. Nikdo ga
ni pogledal prijazno; kamor je prišel, so zaškripali z zobmi;
za njegovim hrbtom pa so stiskali pesti in se rotili s sveto
prisego, da se bodo maščevali nad njim.

„Kakor stekel pes — mora poginiti.“

„Toplega bo pekel požrl.“

„Na solnčni prah se mora razkaditi.. .“

Take grožnje so se ponavljale dan na dan; najostud-
nejše psovke so šle od ust do ust, vse skovane proti Kernu.

Nekega dne dobi Kern po pošti mali zabojček. Mislil
je, da so v njem knjige. Brezskrbno vzame močen nož,
da bi zabojček rahlo odprl, pazljivo ločil pokrov in tako
ohranil zabojček nepokvarjen. Tako je delal pri vsaki
pošiljatvi, ki jo je dobil; kajti bil je več kakor štedljiv,
bil je skop; hotel je vsako poslano reč še kako uporabiti.

Prav rahlo, čisto rahlo odpira; vsak žrebeljček izdere
posebej; tudi nje še lahko kje uporabi. Previdno, silno
previdno dvigne pokrovček. Kakor bi štel: ena, dve, tri,
ga loči.

A ko ga loči — o groza! V tistem hipu zagleda v
zabojčku žreblje, jeklene škrbine, ostre koščke železa in
svinca. Kakor bi trenil, plane kvišku, s suknjo trči ob
zabojček, ga vrže na tla in kakor bi treščilo, se začuje
grozen strel, ki pretrese stene. Na hip je soba polna dima.
Iz sosednjih dvoran planejo uradniki... in kaj zagledajo:
Kern leži na tleh poleg mize, vpije ter se vije v bolečinah.
Groza ga je gledati; strašen je pogled po vsej sobi. Kernu
je odbita desna noga spodaj pod kolenom; vsa obleka na
njem je raztrgana, v cunjah visi od njega. V obrazu ga
je strel osmodil, da je ves črn, po rokah in po licu ima
pekoče rane. Siromak ječi in kriči vsled hudih opeklin.

Dvignejo ga; zdravniki priskočijo. V nekaterih mi¬
nutah ga umijejo, iztrebijo rane, očistijo razstreljeno meso,
mažejo z različnimi tekočinami proti gnilobi. . . Vse se
mahoma zgodi, kolikor pač premore zdravniška moč in
umetnost

121

Ko se Kernu zopet vrne zavest, povč, kaj ‘in kako
se je bilo zgodilo. Stvar je bila jasna. Sovražniki Kernovi
so ga^ hoteli zavratno, na jako zvit način umoriti. V tisti
zabojček so dejali razstrelivnih snovij, nasuli zraven žreb-
ljev, jeklenih smetij in odrezkov; pripravili so vse tako,
da se morajo razstrelivne snovi v trenutku vneti, ko bo
kdo trdneje udaril ali sunil ob nje, kakor da bi sprožil
petelina na puški. Ves zabojček bi se moral bliskoma vneti
in puhniti naravnost v glavo, katero bi sevčda razdrobil
v prah.

Kern je imel neizmerno srečo. Njegova štedljivost
mu je rešila glavo in življenje. Ako bi bil po zabojčku
krepko in trdno udaril, bi bil vnel one snovi, glava bi se
bila na tisoč koscev razletela. A ker je tako rahlo in
previdno odpiral, se pošast v zaboju ni vžgala. Ko je pa
pogledal v zabojček, je takoj spoznal, kaj da je. Taki
zavratni napadi se večkrat dogajajo. V prvem hipu se je
tako prestrašil, da je nevedč planil kvišku; smrti, posebno
pa tako strahovite, se vsakdo boji. Ko je zabojček treščil
na tla, so se vsled močnega udarca vnele snovi; odtod
razpok. K sreči jih ni bilo toliko, da bi mu bile celo truplo
razkosale; odtrgale so le spodaj desno nogo, drugo truplo
so le žreblji razmesarili, a vendar ne umorili. . .

Kakor jek odmeva po vsem Brilonu glas o predrznem
napadu. Med uradniki in pazniki je bil občen strah. Nekaj
dnij je ves promet v Brilonu zamrl. Vse je bilo pobito.
Le v manjših delavskih krogih so se na tihem smejali.
„Hk, hk, hk! Prav se mu je zgodilo!“ je bilo čuti sem ter
tja. Nekateri so cel6 obžalovali, da ni Kern več dobil;
glavo bi mu bilo moralo razstreliti. Jeza ne pozna nobene
meje; sovraštvo se nikdar ne more nasititi. Tudi Kernovim
besnim sovražnikom to ni bilo dovolj ako bi bili Kerna
pogreznili v skrajno peklensko globočino, menda še ne
bi bili zadovoljni.

Kern je postal hudo, hudo nesrečen. Trpel je ne¬
znosne bolečine. Jeklene iveri so se mu vjedle v meso,
globoko pod kožo. Treba je bilo vsako posebej izdreti,
izpuliti kakor trn iz pete. To je bolelo, da je Kern na¬
ravnost tulil in rjovel same bolečine; večkrat je postal
nezavesten. Desno nogo mu je strel tako razbil pod ko¬
lenom, da je visela le v nekaterih kosih kakor na traku.

Odrezali so mu jo.

122

Nesreča je bila za Kerna tem hujša, ker premogo-
kopni podjetniki niso bili po postavi primorani, dati mu
kakšno odškodnino ali celč pokojnino; zakaj ponesrečil
se ni v službi, temveč v zasebnem opravku. Dobil je sicer
lepo svoto od ravnateljstva; a kdo mu poplača bolečine,
kdo mu bo odškodoval strašno zavest in brezupno pre¬
pričanje, da bo do hladnega groba ostal ubog, hrom siromak,
da bo za vselej nesposoben za službo. To je grenko, to
peče, to še le boli! . ..

Naravno je, da je takoj po zlobnem napadu nastalo
važno vprašanje: Kdo je storil to? Od prvega ravnatelja
do zadnjega delavca, od najtežjega milijonarja do najubož-
nejšega berača v Brilonu — vse je popraševalo in ponav¬
ljalo stokrat na dan: Kdo je storil to? . . .

Nikdo ne ve. O napadalcu ni sluha, ne duha. Zabojček
je bil oddan na pošti v sosednjem mestu Olpe, a podpis
na poštni listini pošiljateljevi je bil sevčda izmišljen. To
je bilo jasno vsakomur. Na pošti v Olpi so rekli, da je
neki deček prinesel zabojček, a čigav, odkod? tega nihče
ne ve. Sumničijo sedaj tega, sedaj onega, a pravega
dokaza ni mogoče dobiti. Vse zastonj. Kdo pa bi bil
takrat slutil na pošti, da je s tistim preprostim zabojčkom
tak satanski namen v zvezi?!

Redarstvo preiskuje, kolikor je mogoče, natančno in
— zvito. Vsako, tudi najmanjšo slutnjo uporabi, da bi za¬
sačilo grdega zločinca. Tisoč mark razpiše kot darilo
za tistega, ki bi vedel povedati kaj zanesljivega in go¬
tovega o hudodelniku.

A vse zaman — zločinca ni mogoče najti.

Še silneje, kakor odkrito in javno, deluje redarstvo
tajno, na tihem. Visoki redarstveni uradniki se preoblečejo
v navadne premogarje, hodijo z njimi po gostilnah, jim
plačujejo iz polnih žepov za jed in pijačo, vohajo na levo
in desno, brskajo po vsaki malenkosti; a zločinca ni!

Kdo je storil to? Noče — in ne sme utihniti tako
nujno vprašanje!

Redarstvo vdere v zasebna stanovanja, preišče vse
skrinje in omare, vse postelje, vse kleti, vsa podstrešja,
še v pljuvalnike pogleda — ali se ne bi kje našla toli
zaželjena sled do zločinstva?

Neki redar pride v hišo, kjer stanuje premogar Alfred
Minder, katerega pozna ves Brilon. Zakaj pozna? Ker je
bil strasten hujskač, nemiren, prepirljiv, ki je posebno

123

proti gosposki in proti oblastvom, kjer je le mogel, zbadal
in vznemirjal ljudi. Ko stopi redar v Minderjevo sobo,
sedi Minder poleg preproste mizice ter čita. Vstane in zardi.

„Kaj iščete tukaj vi? Kdo vas je klical? Kdo vam
je dal pravico, vdrčti v mojo sobo brez dovoljenja ?“

Tako se huduje Minder. Kriči in vpije ves besen.

„Hal6, za menoj!“ zavpije redar in črez nekaj tre¬
nutkov se usiplje celo krdelo redarjev v sobo; čakali so
le na povelje svojega vodja.

Kakor na povelje, planejo na Minderja. Kakih deset
rok ga zgrabi; za goltanec, za roke, za lase, povsod ga
primejo urni redarji. On je v prvem hipu segel po samo¬
kres na steni, a bilo je prepozno. Držale so ga že or¬
jaške redarjeve roke.

„Ti si! Ti in nikdo drug!“ kliče zmagonosno redar-
stveni vodja.

„Sedaj te imamo! Ne uideš nikdar več!“

Minder, ki je bil nenavadno močen in krepek, pahne
z vso silo redarje, ki ga držijo. Dva tresne ob tla. S pestjo
bije na levo in desno ter se brani kakor rjoveč lev. A
redarjev je preveč; primejo ga drugi in črez nekaj minut
zvežejo Minderja v železne verige.

„Kje imaš orodje za pripravo razstrelivnih snovijr“
vpraša vodja.

„Satani, pri meni ne najdete ničesar!“

Redarji začnejo preiskovati sami sobo. Pogledajo v
vsak kotiček, pod posteljo, v miznico, pod klopi in v
posteljo. Preiščejo še omaro. Res, spodaj v kotu, vzadi
za obleko, najdejo škatlico, v kateri je bila betev dinamita.

„Ga že imamo!“ se začudijo redarji ter dvignejo zelč
pazljivo škatlico z dinamitom.

„Odkod imaš to?“

„To betev dinamita sem vzel pri razstreljevanju pečin.* 4

„To ni res ! u

Je res ! ££

”Sicer pa — nisi li vedel, da je strogo prepovedano,

take stvari jemati s seboj v stanovanje .-"

Minder molči in s plamenečim očesom meri redarje.
Zvija roke, da bi se otresel verig, a ne more.

„Kje imaš druge take stvari.-" vpraša vodja.

„Nimam ničesar.“

„Že še imaš. Le povej rajši sam!**

„Pa iščite, lopovi, če hočete kaj najti P

124

r Zaliti nas tudi hočeš ?!“

„Kdor svojevoljno v tujo hišo vlomi, je lopov!"

„Imamo pravico!"

„Pravice ni!" se zadere Minder.

Redarji iščejo naprej. Ker ne najdejo ničesar, odve¬
dejo v preiskovalni zapor Minderja. Tam ga izprašujejo
na vse mogoče načine, a zvedeti ne morejo ničesar.

Vprašajo ga tudi, ima li kake prijatelje, se li s kom
pogostoma shaja? A on ne izpove ničesar. Redarje in sod¬
nike zmerja in psuje, da je groza poslušati.

A česar ne pove on, povedč drugi ljudje, ki ga po¬
znajo. Od njih zve preiskovalni sodnik, da ima Minder
tri tovariše, s katerimi se je na tihem shajal. Prihajali so k
njemu v stanovanje, niso marali drugih, temveč le med
seboj so občevali. O čem so se pogovarjali, nihče ne ve.

Gotovega ne zve torej sodnik ničesar, a vendar za¬
dostujejo ti podatki, da zapove zapreti v preiskovalni zapor
vse njegove ožje prijatelje.

Med njimi je tudi — Lentek.

On v zaporu! Sicer ne kot hudodelnik, ne! Samo
zaradi preiskave mu vzamejo zlato prostost. Sodnik meni,
da bo kaj iz Minderjevih prijateljev izvil, ker iz njega
samega ničesar ne more.

Lenteka to strahovito peče. Kaj takega se mu še ni
pripetilo nikoli ne! Po noči se joče v zaporu, nikdar ne
zatisne očesa; niti jesti noče; ves zelen je od same jeze.
Užaljen, ranjen, prizadet je v globočino srca. Ako ga
paznik ali sodnik zbada, ker ima zajokane oči, se še huje
raztogoti in reče s poudarkom:

,,Ravno to je znamenje, da se mi krivica godi. Jaz
sem nedolžen. Kako morete mene zapreti! To je vnebo-
vpijoča krivica. Moje solze so vam priča in najzvestejši
porok. To so solze zrelega moža, to so solze avstrijskega
vojaka, to so solze zasledovane in po krivici teptane
poštenosti! Mož se ne joče, za kar si bodi. Njegove solze
se ne hlinijo. Jaz sem nedolžen! 4 *

A sodniki so trdosrčni ljudje. Solze jih ne ganejo
nobene. Vse Lentekovo rotenje je zastonj, vse prisege in
vsa priduševanja ne pomagajo nič. Lentek ostane kot
sumljiv v zaporu.

A najhujši udarec še le pride. Sodnik je takoj na¬
znanil ravnateljstvu v premogovniku, da so Minder in
njegovi tovariši v zaporu. Ravnateljstvu je le-t6 obvestilo

125

dobrodošlo; prišlo je kakor nalašč. Sedaj ima namreč ravna¬
teljstvo povod in pravico, službo odpovedati Minderju in
vsem njegovim tovarišem. Dolgo jih je zasledovalo; vedelo
je, da Minder vedno in povsod, kjer le more, hujska proti
vsem oblastvom. Krivice in zločina mu sicer ne morejo
dokazati; a sumljiv, skrajno sumljiv je. On neti nezado¬
voljnost med delavstvom; on je ščuva, naj se upre zaradi
premajhnega plačila in preobilnih delavnih ur. On mora
ven, daleč proč! In z njim vsi njegovi ožji prijatelji! Naj
so krivi ali nedolžni zaradi hudodelstva proti Kernu, vse
eno — proč morajo! Potem bo mir!

Odpusti jih takoj. Ob enem prosi redarstvo, da jih
naj odvede vsakega v pristojno občino, kadar jih bo sod¬
nija izpustila iz zapora.

Vsem se naznani sklep ravnateljstva že v zaporu.
Vsi izgubijo službo; nobenemu izmed njih se ne dd. več
dela v premogovniku.

Lenteka je ta odpoved neizmerno razburila. Pred
sodnijskim uradnikom, ki mu je to naznanil, je naravnost
zdivjal in zbesnel. Vedel je namreč, da odslej na Nemškem
nikjer več ne dobi službe.

Kam torej potem? To vprašanje ga je težilo in mu¬
čilo. Na svojo domovino je skoro popolnoma pozabil;
Lepi dol mu skoro nikoli več ne pride v spomin; zatrl
je nalašč vsako sled, ki bi ga bila vodila v tisto nekdanje

1 • 1 • v v

bivališče.

Kam torej, ko ga bodo izpustili?

Lentek si stvar dobro premisli. V zaporu ima časa
dovolj, da si nariše načrt za prihodnje življenje. Nad tri
tedne je moral trpeti v zaduhli ječi; tako dolgo je moral
delati hudo pokoro samo zato, ker je bil prijatelj Minderjev.
Vrh tega se mu je še vedno bati, ali ne bo morebiti ob¬
sojen, morebiti celč na dolgotrajen zapor. Kaj, če kdo
krivično izpove proti njemu, ga obdolži po krivici, ga z
zlobnim obrekovanjem pahne še v večjo nesrečo!

To se ni zgodilo. Zakaj vkljub najnatančnejšim pre¬
iskovanjem sodišče ni moglo dognati, da bi bil Minder ali
kateri njegovih prijateljev kriv groznega napada na Kerna.
Le zaradi tiste betve dinamita je bil Minder obsojen v
trimesečni zapor, vsi njegovi tovariši so bili oproščeni. A
huda kazen je bila za vse odpoved dobre službe, ki so jo
imeli v premogovniku. Dober kruh izgubiti — in ne ve¬
deti, kam bi šel iskat novega, je hudo.

126

Lentek je vložil na ravnateljstvo ponižno prošnjo,
naj ga vendar še obdržijo v službi. V njej s prisego za¬
trjuje, da mu je iz vsega srca žal, da je preveč hodil v
slabe tovarišije in da je posebno z Minderjem tako
prijazno občeval; pri Bogu in pri svoji duši se roti, da
druge krivice ni storil, da je prišel le vsled neverjetne
lahkomiselnosti po svojih tovariših na slab glas; sveto
obljubi, da se bo v bodočnosti poboljšal in se vestno
ogibal vsega, karkoli bi utegnilo škodovati dobremu imenu.

A ravnateljstvo prav nič ne veruje vsem njegovim
prisegam in vsem svetim obljubam. Da je Lentek ničvreden
malomarnež, zvit hujskač, nevaren prepirljivec med delavci,
garjeva ovca v čredi, o tem je prepričano. Radi tega no¬
benega odpuščenja, nobenega sprejema več! Lentek, kakor
i vsi njegovi ožji prijatelji morajo proč! ...

Nekega dne pokliče sodnik Lenteka pred sebe. Z
ostrim naglasom mu pravi:

„Od obdolžitve sokrivde pri napadu na uradnika
Kerna ste oproščeni. A vsled zapora in vsled vašega do¬
sedanjega obnašanja vas slavno ravnateljstvo premogarskega
podjetja odslovi iz službe. Po naših državnih postavah pa
inozemec, ki nima stalne, poštene službe, tudi nima pravice
bivati na ozemlju nemškega cesarstva; zato se vam naznani,
da je sodnija odredila, vas takoj izgnati v vašo domovino/ 4

Na Nemškem so v tem oziru prav strogi. Inozemca,
ki se tam le količkaj pregreši, primejo ter ga kratkomalo
pahnejo črez mejo. In taka strogost je na pravem mestu,
ista bi tudi po drugih državah koristila!

Orožnik pride po Lenteka. Pelje ga na njegovo
prejšnje stanovanje. Tam mu veli pobrati vse svoje stvari,
poplačati takoj vse dolgove, ako jih ima, in sploh porav¬
nati vse obveznosti.

V nekaterih urah je vse končano; veliko itak ni
bilo opraviti.

„Sedaj pa takoj z menoj ! S prvim vlakom morate
odtod. Povelje imam, vas po odgonu spremiti do Pasave,
tam na meji vas pa izročiti avstrijskim oblastvom. 44  Tako
zapoveduje orožnik osorno.

,.Jaz sem nedolžen, a  reče Lentek s prosečim glasom.

„0 tem ni več vprašanja, u  ga zavrne orožnik.

„Kam se naj obrnem, da najdem pravico? 44

H Sedaj so vse prošnje zastonj. Jaz poznam samo eno
povelje: Urno naprej! 44

127

Milo vzdihne Lentek ter pravi:

„Sedaj še ]e vidim, kako resnično so vsi govorili
ob smrtni postelji mojega očeta, ko so na mene kazali,
rekoč : ,To je^nesrečnežk Po odgonu moram domov, kakor
razbojnik, zločinec ali tolovaj. Kaj sem pa zakrivil ?“

„Tiho in mir! Nedolžno jagnje niste! Mi vas poznamo
predobro. Ne godi se vam krivica!“ se zareži orožnik.

„ Krivica . . .!“ hoče Lentek odvrniti, a orožnik udari
s puško ob tla ter kriči:

„Dovolj, niti besedice ne več! Naprej, mahoma naprej!“
Orožnik odpre na stežaj vrata in pokaže Lenteku pot.
Molčč nese Lentek svojo prtljago; tesno za njim pa ko¬
raka orožnik. Ljudje po ulicah postojijo ter zijajo rado¬
vedni v Lenteka. Mnogoteri ga poznajo; z zaničljivim
posmehom se grohotajo in kažejo s prstom nanj, češ:

„Aha, aha, to je tisti, ki je pomagal pri napadu na

Kerna. “

„Ta je izmed tiste prekucijske družbe.“

„Sedaj pa peljejo orožniki vsakega na drugo stran.
Še le na sodnji dan se bodo zopet videli. Ha, ha, ha!“
Take opazke so čuti. Lentek gleda v tla ter molče
koraka.

Črez dobro uro sta z orožnikom že na vlaku. Potem
pa gre pot urno, urno, kakor pač v novi dobi človek z
železnico potuje. Črez noč in dan ga pripelje vlak do
avstrijske meje. Tam izroči orožnik Lenteka avstrijskim
oblastvom, dobi potrdilo za to ter se loči od svojega ne¬
prostovoljnega sopotovalca.

IV.

Nazaj v domovino.

Na avstrijski obmejni straži Lenteka niso nič kaj
prijazno sprejeli.

,.Že zopet eden! a  zavpije nanj neki uradnik.

„Ti ljudje nam delajo v inozemstvu sramoto,dostavi

drugi.

„Kaj ste pa storili ?“ nadaljuje prvi.

„Ničesar ne,“ odvrne Lentek.

„Ničesar?! Že poznamo take ptičke, ki se same ne¬
dolžnosti cedijo, a vendar prihajajo k nam po odgonu.

128

„Res, ničesar,“ poudarja Lentek.

„To vam naj veruje kdo drug! Jaz sem že predolgo
v službi na obmejni stražnici. Sicer je pa tukaj vse za¬
pisano. a

Uradnik odpre pismo, katero mu je bil izročil orožnik
iz Nemčije. Nekaj mrmra in čita.

„Na sumu ste torej, da ste sodelovali pri tistem na¬
padu na uradnika Kerna, o katerem smo tudi pri nas
čitali v časnikih.“

„Pa ni čisto nič res,“ se odreže Lentek.

„Je ali ne ~ to je za mene sedaj vse eno. A zaha¬
jali ste v slabe tovarišije — to je tudi zapisano tukaj.“

Lentek pogleda v tla in zmaje z ramenom.

„Ali tega niste prej vedeli, da se mora človek ogibati
slabe tovarišije? Kaj? So li vas morali še le tam zunaj
poučiti o tem?“

Lentek se grize v ustnice; v srcu mu jeza kipi, to
se mu pozna na obrazu, a molči.

„Imate li kaj denarja ?“

„Toliko imam, da se lahko pripeljem v svojo domo¬
vino, a  odgovori Lentek.

„Ali ste tjakaj namenjeni ?“ vpraša uradnik.

„Dk, v Črni potok.“

„Ali naravnost ?“

„Naravnost,“ pravi Lentek.

„Se li torej ne bodete nikjer mudili? a

„Nikjer.“

„Bomo že videli. Odpustimo vas torej v Črni potok.
A ob enem poročamo to županstvu v Črni potok. Ako
vas v štirih dnevih tam ne bi bilo, bo županstvo javilo
semkaj nazaj, in mi vas damo takoj zasledovati in prijeti
in potem ostro kaznovati. Ste li razumeli ? w

„Sem razumel. a

„Tu imate svoje listine! Spremiti vas mora do Du¬
naja avstrijski orožnik; od ondod smete že sami potovati. u

Takoj s prihodnjim vlakom je odpotoval Lentek z
orožnikom. Sram ga je sicer, da mora v Avstriji po odgonu
potovati, a vendar se tolaži, da bo trajalo to spremstvo
le do Dunaja

Med vožnjo je tih. Orožnika niti ne pogleda. Dela
se, kakor da bi se mu godila krivica.

Takega potovanja nazaj v domovino seveda ni pri¬
čakoval. Upal je, da bo prišel z denarjem obložen, v svili

129

in v dragocenem suknu zopet v svoje kraje. Tudi prija¬
teljem je obetal to. Kako dražestno jim je popisoval svojo
bodočnost! Kako so se mu laskali in prilizovali, češ: ,Ko
se bodemo takrat sešli, boš že velik bogataš ! 4

A sedaj taka strahovita prevara! O tisočakih, ki jih
je pričakoval, niti sluha ni. Reven, kakoršen je odhajal
na Nemško, se vrača zopet domov. V žepu niti bakra ni,
kaj še le zlata! Edino, kar si je pridobil, je grenka zavest,
da se vrača v domovino, kakor izgubljeni sin v hišo lju¬
bega očeta.

A kaj si hoče? Sedaj ni mogoče pomagati. Položaj
je žalosten, a izogniti se mu ni mogoče. Vdati se v tužno
usodo, je še najboljše.

To stori Lentek. Poguma ima dovolj, da ne obupa.
Med potom si napravi načrt za bodočnost. Sčasoma po¬
tihnejo strahoviti valovi, ki so besneli v njegovem srcu.
Tista divja jeza nad preteklostjo, ki ga je razburjala, po¬
lagoma mine. Oči, ki so bile mnogokrat s solzami zalite
vsled notranjega srda in boja, se izjasnijo. Srce se pomiri;
kakor po toplem jugu spomladi, napočijo lepši, prijaznejši,
srečnejši dnevi. Lentek gleda zopet ponosno in zaupno v
boljšo bodočnost.

Još Hrvatska ni propala — tako je rekel Lentek že
večkrat v obupnih dnevih!

Ko ga na Dunaju orožnik zapusti, se pelje naravnost
v Črni potok. Tam ga bodo sicer nekateri poznali, a kaj
je komu mar, kako se mu je godilo na Nemškem? Nikomur
ne bo pravil ničesar. O svoji preteklosti bo molčal. Po¬
sebno se bo ogibal vseh prijateljev iz vojaških let, s ka¬
terimi si je zidal zlate gradove. Pred njimi ga je nekoliko
sram. Ogibal se bo tudi hiše in vseh njenih prebivalcev,
v kateri je preživel mladeniška leta. Lepega dola zdnj
ni več na svetu. Sploh nikogar več ni iz prejšnjih let;
kar je bilo, je minilo. Preteklost pozabiti in novo življenje
začeti — to je sedaj Lentekov načrt, tako si nadepolno

slika prihodnjost ...

V Črnem potoku je dokaj velik premogovnik. In
do štiri tisoč premogarjev najde tam zaslužek. Lenteko\
oče je več let delal med njimi; do svoje hude bolezni si
je tam služil težek kruhek. V Črnem potoku je i Lentek
rojen; tam je preživel prva leta^ svoje ubožne mladosti.
V Črnem potoku sta mu umrla oče in mati, tam blizu sta

udi pokopana.

Večernice. 57. zv. 9

130

Dovolj spominov torej veže Lenteka s Črnim potokom,
a on se hoče nalašč otresti vseh; nobeden ga ne sme
motiti, kajti kar je bilo, je minilo! „Sicer pa,“ si misli
Lentek, „morebiti me ne bo nihče poznal. Premogarji
zel6 radi izpreminjajo svoje kraje; vsakih pet let se
delavstvo izpremeni; morebiti je sedaj v Črnem potoku
že čisto drugo ljudstvo. a

Ko pride tjakaj, gre takoj k ravnateljstvu prosit za
sprejem med premogarje. Ravnatelj je čemeren, strog, hud
mož. Z jekleno ostrostjo vlada premogarje, ki mu morajo
biti vsi brezpogojno pokorni. Gorjč tistemu, ki bi se
ustavljal. Takih uradnikov in predstojnikov je Lentek že
vajen; dobro jih pozna. Ve tudi do pičice, kako se je
treba vesti do njih. Ne boji se jih. Ako mu bo ravnatelj
ali kdo drug kaj očital, mu bo že premeteno ugovarjal.
Opravičevanj ima dovolj pripravljenih.

A ni mu jih treba rabiti; zakaj pri ravnateljstvu ga
sprejmejo prav prijazno. Izurjenih delavcev tam namreč
potrebujejo. Spretni premogarji iz Nemčije so jim zeld
dobrodošli, ker mislijo, da tisti pač vse bolje znajo kakor
domačini. Oddajo jim takoj najboljša mesta, nadejajoč se,
da bodo dobrodejno vplivali na delavstvo.

Proti Lenteku je ravnatelj ves mil in sladek. Ko
prebere listine njegove, ga pogleda sicer malo po strani,
nekako strogo ga premeri od nog do glave, a ne reče
mu niti ene žal besede. Nasprotno! Pove mu, da ga sprejme;
še ljubeznivo ga opominja, naj bode vesten in marljiv;
opozori ga c el 6, da so med rudarji odličnejša mesta, ka¬
tera dobivajo najbolj pridni in najzanesljivejši delavci.
Bedast bi moral biti, kdor ne bi razumel takih migljajev.
Tak pa Lentek nikakor ni bil. O, dobro je vedel, kaj po¬
menijo ravnateljeve opazke. Razumela sta se od besede
do besede.

Lentek je vesel, da mu srce raja. Kako težko je
prihajal v ('mi potok! Večkrat se je med potjo nevoljno
vprašal: „Ali bi šel, ali ne bi šel? Kaj bo, če me ne sprej¬
mejo? Ali ne bo boljše, ako se obrnem kam drugam ?“
Obupni dvomi so mu zastavljali korake; sem ter tja si
je domneval, da m a bodo prošnjo za sprejem odbili, da
ga bodo po vsem Črnem potoku zasramovali, da bodo
šale brili o — prevzetnežu iz Lepega dola. Rajši bi storil
smrt, kakor doživel tako sramoto!

131

Sedaj pa tak sprejem! Taka ljubeznivost, taka go¬
tova prihodnjost, take obljube! Kako ne bi vzkipela Len-
tekova že itak vroča kri . . .

Takšni so nekateri ljudje; ako jim ne gre vse
po volji, gladko kakor z oljem mazano, potem obupajo,
mislijo na samomor, malenkostno poniževanje jim je ne-
prenosna sramota pred celim svetom. Ko jim pa v takih
slučajih zasije nenadoma le en žarek opojne sreče, potem
zbesnijo same radosti, razum se jim potopi v veselju.

Ko Lentek odhaja od ravnateljeve hiše, dvigne glavo
visoko po koncu, kakor vojskovodja po dobljeni zmagi.
Premogarje pa gleda po strani, češ, ti bodo še nekdaj vsi
pod menoj, plesali bodo, kakor bom jaz žvižgal, sukali
se, kakor bom jaz zavrtel. Hahd, Brančkov Lentek je dečko,
da ni takega!

Sreča se mu res smehlja; za petami mu hodi, ob cesto
se mu nastavlja. Neumen bi bil, ako se je ne bi oklenil
z obema rokama. Preteklost je pozabljena, predstojniki so
mu naklonjeni, glava je bistra dovolj, izkušenj ima mnogo,
premogarsko delo razume, da nikdo ne bolje; kak<5 ne bi
torej vesel gledal v bodočnost? Ni se bati, vse bo šlo dobro.

Ali bo pa res tako? To je težko vprašanje ...

Drugi dan je Lentek že na delu. Z novo krepostjo
se mu posveti. Vedrega duha in čilih močij začne novo
službo. Na vse zgodaj pride k rovu. Paznik mu odkaže
mesto, kjer bo delal. Prideli ga k večji skupini delavcev,
ki kopljejo premog globoko, globoko pod zemljo. Pred
jamo stoji lesena, preprosta koliba, kjer se vsi pripravijo
za odhod. Pred podobo sv. Barbare, ki je njihova pomoč¬
nica in zaščitnica, molijo. Črez  dolgo časa sliši Lentek
zopet v svojem materinem jeziku moliti. Neizmerno ga to
gane. Kdor je dalje časa bival v tujem svetu, se privadil
tuji govorici, njemu donijo tisočkrat lepše premili glasovi
materinega jezika; a tem lepši in ganljivejši se mu zdijo
v molitvi. Molitev v materinem jeziku je moč, ki bi kamen
omehčala, izpreobrnila nevernika, presunila grešnika, in
naj je še tako trdovraten in zaslepljen; njej se vda vsako
srce. Mogočno spominja na tiste blažene čase, ko mati
sklepa roke otroku, ga privaja govoriti v naj lepšem jeziku
ter mu roke in srce povzdiguje k nebeškemu Očetu. Lentek
je v tako slovesnem trenutku ginjen do solz; že zda\na
ni imel tako nežnih in bogoljubnih občutkov, kakor pri tej
priliki; srce bi se raztopilo, da bi taki trenutki trajali dalje.

132

Toda molitev pred sv. Barbaro je sicer vneta, a kratka.
Mudi se na delo. Premogarji zgrabijo svoja orodja in na
paznikovo povelje gredč v jamo. Črez nekaj minut izginejo
pod zemljo. Nekateri nesejo še cel6 obed s seboj: košček
sira in trdega kruha. Pri borni lučci kopljejo v globočini
po cele dneve. Razbijajo premog, da se vse kadi. Spodaj
je šum in ropot, da ljudje zunaj nimajo pojma o njem.
Kdor ga ni videl, ga ne more poznati — podzemeljskega
sveta. V prahu in dimu se poti premogar, rije in rije naprej,
kakor da bi hotel predreti zemljo in na drugi strani do¬
speti na površje. Ob skali slončč zaužije svoje kosilce;
srečnega se čuti in Boga hvali, ako se mu ne pripeti nič
hudega. Ko mu opešajo moči, ko se mu žuljava roka že
trese samega truda, ko pljuča vsled prahu in dima že
skoro več dihati ne morejo, potem še le začne misliti na
odhod gori v sveži zrak, pod prosto nebo, v čarobni sijaj
božjega solnca. Konec moči je pri njem sklep dela; dan
zdnj ne neha, kadar solnce zaide, temveč, kadar telo ob¬
nemore pod pezo trudapolnega dela.

Takega dela se Lentek skoro nič ne boji. Njega je
že vajen. Prenaša ga tisoč in tisoč delavcev, čemu ga ne
bi tudi on? Marsikdo si z njim kuje srečo za celo živ¬
ljenje, si pridobi lepo premoženje, preživi pošteno in dobro
sebe in otroke, zakaj ne bi bilo tudi zžnj tako srečno?
Sreča marljivemu človeku povsod cvete, ne bo li tudi
njemu, ki je zdrav, krepek kakor hrust in izurjen pri
svojem opravilu, da ga nikdo ne prekosi?

Mož se dela nikdar ne ustraši. Trdna volja in zdrave
roke premagajo vse težave. Treba je le še neomadeževane
poštenosti — in božji blagoslov ne izostane.

Z dobrim namenom je Lentek začel. Da bi le tak
ostal vedno! Vse ga ima rado. Komaj mine nekaj mesecev,
mu že ravnateljstvo obljubi, da bo postal paznik, če bo
pa posebno vesten, tudi pozneje nadpaznik.

Tovariši ga enako čislajo. Vidijo, kako vztrajno dela,
da se ne izogne nobeni težavi, ne zaostaja za nikomer.
Vsem daje lep zgled; vse izpodbuja in osrčuje. Premogar
je, da mu ni kmalu vrste.

133

V.

Med stavko.

Ravno tisti čas začne med premogarji v Črnem po¬
toku nekaj vreti. Delavstvo postaja nemirno. Nezadovoljnost
se ga poloti. Veselje, ki je prej vladalo, mine. Petje, ki
je bilo prej čuti ob vsaki uri, preneha. Kdo ve, kaj po¬
menijo črni oblaki, ki se zbirajo nad le-tem krajem?

Kdor razmere že od nekaj let pozna, vidi razloček
na prvi pogled. Izprememba je očividna. Prej je bil Črni
potok vedno poln dobre volje; veselice in hrupne zabave
so se vrstile pogostoma — sedaj postaja pa vse tako tiho.
Ulice so skoro ves dan prazne; še tisti ljudje, ki jih srečaš,
letč in bežč nemi, kakor mutci, drug mimo drugega. Zdi
se, da si med seboj več ne zaupajo, da so se jeli črteti,
sovražiti, zavidati.

Najbolj čudno pa postaja obnašanje ljudstva proti
predstojnikom. Prej je bila med uradniki in med delavci
neka ljubezen, kakor med dobrim očetom in med družino,
ki mu je srčno vdana. Vladala je sporazumnost, da se je
vsakdo, ki je prišel v Črni potok, čutil takoj domačega
in vsega srečnega. A taki lepi in prijetni odnošaji ginejo
bolj od dne do dne. Delavec vidi v vsakem predstojniku
krutega tlačitelja, nasilnika, ki ne pozna drugega veselja,
kakor delavce mučiti in preganjati, njihove žulje izkoriščati
in se veseliti njihovega trpljenja. Vsak premogar začne z
jezo gledati na svoje predstojnike; pozna se mu na obrazu,
da jih sovraži. Ako le more, se vsakemu izogne, ako pa
katerega sreča, ga pozdravi z nevoljo, potem pa takoj po¬
gleda v tla; najljubše bi mu menda bilo, da bi sploh nikdar
več ne videl nobenega predstojnika.

Kje le tiči vzrok tolikega preobrata?

Večina med delavci sama tega ne ve. Ljudstvo je
dobro, pošteno, marljivo, ima pred oblastvi vedno sveto
spoštovanje. Slovenec je spravljiv, prijazen, živi najrajši z
vsemi v sladkem miru. Komu krivico delati, ga preganjati,
ga sovražiti — to mu niti na misel ne pride. Tako je
jedro obilnega prebivalstva v Črnem potoku.

Toda nekaj tednov sem hodi od gostilne do gostilne
več neznanih mož. Lepo so oblečeni, nosijo se po gosposko.
Le z nekaterimi delavci so znani; z njimi tu pa tam tiho
šepečejo, v širše kroge pa ne pridejo.

134

Odkar so le-ti v Črnem potoku, je izginil ljubi mir.
Nikdo si ne bi mogel misliti, da se ljudski značaj tako
hitro izpremeni. V dveh ali treh tednih je predrugačen
ves položaj. Koder je prej milo in ljubko vel blagodejni
jug, brije sedaj ostri, ledeni sever. Črni potok se pripravlja
na boj; divji zmaj dviguje svojo glavo.

Tisti premogarji, ki z onimi tujimi gospodi občujejo,
pravijo, da se delavcem v Črnem potoku godi grozna
krivica. Tako govorijo povsod: po gostilnah, v jamah pri
delu; ob nedeljah pa sploh ves kraj in njegovo okolico
obletajo in opisujejo to krivico na vse mogoče načine.

Ljudje dvigujejo glave. Poslušajo z ušesi in še usta
odpirajo, kakor bi hoteli požirati take glasove. Uporni
duh tiči malo ne v vsakem človeku, pri njih se sedaj
vzbudi. Govornikom prikimavajo, pa pravijo:

„Rčs, rčs je takd Krivica se nam godi! u

Cel6 taki, ki so bili dotlej vedno popolnoma zado¬
voljni in srečni, občutijo grenko krivico, ki jih bojda mori.
Prej je bilo vse dobro: oblastva so bila vljudna in pri¬
jazna, zaslužek je bil zadosten in pravičen, življenje v
Črnem potoku prijetno in veselo. Sedaj je skoro na mah
vse narobe: oblastva so surova in odurna, zaslužek je
veliko premajhen in krivičen, življenje je mučno in neznosno.
Vsak govornik sklene vselej svoja razlaganja z besedami:

,,To se mora izpremeniti ! u

Ljudje pritrjujejo in rečejo:

,,Ob, sevčda! To se mora izpremeniti ! a

Le-tč besede so, kakor viharna burja, potegnile črez
ves Črni potok. Vse govori tako. Kjer se snideta le dva,
stakneta glavi, jadikujeta o krivici, pa skleneta:

„To se mora izpremenitiI w

V vsaki hiši je to vsakdanji govor. Iz najglobokejšega
rova donijo le-tč besede v zadnji kotiček najbornejše ko¬
čice v Črnem potoku.

Začetkoma si še nikdo ne upa javno take misli iz¬
raziti. Le skrivaj šepečejo o njej. Navidezno se zdi, da
mora vse ostati tajno. A sčasoma si že nekateri upajo
očitno na cesti obsojati krivice, zabavljati proti vodstvu,
grajati vso upravo, sploh vse, kar je in kar je bilo v
Črnem potoku.

Odtod izvirata nezadovoljnost in nezaupljivost med
delavci; širita se z grozno hitrostjo. Vseh slojev sta se
polastili. Jeza že vzkipeva, je že splošna; le kake malen-

135

kosti je še treba — in bruhnila bode, da se bo ves Črni
P°tok tresel. Nevolje v ljudskih krogih ni mogoče zlepa
udušiti, preveč koprni po krvi.

Da tak vihar ni več daleč, je brezdvomno, gotovo.
Tisti gosposki hujskači pa tudi delajo z vsemi močmi, da
bi le kmalu zarjul.

Pri Hlastniku v gostilni se zbirajo ob večerih. Na
tihem zvabijo tja vse uglednejše delavce in delavke. Tam
se kuje bojni načrt; od tam se vse vodi. . .

Pozno po noči je bilo. Tisti gospodje so že pri
Hlastniku sedeli dalje časa. Z njimi so se posvetovali
najbolj jezični premogarji iz vsega okraja.

Neki Eder, ki je prišel Bog ve odkod, se dvigne
ter pravi:

^Tovariši in tovarišice! Naš načrt je gotov. Krivica
mora nehati . . .“

„Tako je, tako je! Mora . . .“ poudarjajo po vsej
sobi, a ne preglasno, da se ne bi slišalo ven.

„Mi moramo in hočemo tudi živeti. A s tem, kar si
zaslužimo sedaj, ni mogoče živeti, to je še za smrt premalo. u

„Premalo, premalo l u  odmeva po dvorani.

„Gosposka nas guli, da je strah. Mi delamo, oni se
mastijo; mi vsled truda umiramo, oni pa plešejo okrog
naših trupel.“

„Tako je, tako je H

„Ali hočemo še dalje biti sužnji? Ali hočemo, da
nam potegnejo kožo prek ušes?“

„Ne, ne! Ne en dan ne več, a  zagrmi po dvorani.
Nikdo ne pomisli več, da utegnejo zunaj poslušati. Duhovi
so že preveč razburjeni.

„Preljubi, predragi očetje, ki ste tukaj! Pomislite,
koliko gladu pretrpite vi, koliko pa še le vaše žene in
vaši otroci. A to je še le začetek trpljenja. Gorjč, ako še
pride čas, ko bodo iz vaših kož, možje, da, iz vaših lastnih
kož rezali jermene in z njimi krvavo pretepali vaše otroke.
Očetje, hočete dočakati takih dnij? u

^Nikdar ne! Nikdar ne!“ Možje si brišejo oči: do
solz jih je ganil Eder.

„Na eni strani brezmejno raste bogastvo, to je tako-
zvani kapital, na drugi strani se vedno globlje v neskončno
siromaštvo podira ubogo ljudstvo, ki se zove proletarijat.
Ali veš, o revno ljudstvo, kje so tvoji sovražniki r Kapital

136

je volk, ti, ljudstvo, si jagnje, ki bode kmalu izginilo v
nenasitnem volkovem žrelu. 44

„Nočemo! Ne smemo! Ne, ne! Ne bomo!“ grmi križem
po dvorani. Možje dvigajo pesti, nekatere žene kričijo na
ves glas. Vse je zdivjano, vse besni.

,,Kapital je že dvignil nogo, da stopi ljudstvu na
tilnik/

„Ne sme! Ne bo! a  zavpijejo nekateri možje, se trčijo
ob prsi ter planejo kvišku.

„Ah, moje ubogo, preljubo ljudstvo! Bojim se in
slutim s svetim strahom, da se bo to vendar zgodilo/ 4  na¬
daljuje Eder.

„Nikdar, nikdar / se pridušuje ves zbor.

„Zadnji trenutek je sedaj, ako hočete to svojo po¬
gubo odvrniti od sebe. Zato vas prosim in rotim, poslušajte
moj nasvet in ravnajte se po njem/

„Bodemo! Hočemo! 44  mu zadoni v odgovor kakor iz
enega grla.

„Zarotim vas v imenu vaših žen, vaših otrok, vaših
družin, sploh vseh, za katere skrbite po očetovsko . . /

,,Prosimo, svetujte nam! Vse hočemo storiti. 44

„Čujte torej! Moj nasvet je td-le: Ker groznih krivic
ne moremo in ne smemo dalje prenašati, jih hočemo po¬
lagoma odstraniti. To se bo pa zgodilo na dvojni način:
prvič, da se vsakomur tukaj v premogovniku skrajša delo
za eno uro na dan, in drugič, da se poviša vsakomur plača
za 25 odstotkov, to je torej za eno četrtino. 44

„Živio! a  vzkliknejo vsi navzoči, kakor bi bili omam¬
ljeni. Veselje jim pri le-teh besedah zažari na obrazih.

„Ste li zadovoljni z mojim predlogom? 44  vpraša Eder,
ki jasno vidi, kako izborno je rešil svojo nalogo.

„Se vč! Se vč! Zadovoljni! 44  odmeva enoglasno.

„To bomo od oblasti zahtevali, pa takoj, še jutri. In
sicer zahtevali z vso silo in z neizmerno krepostjo. Pred¬
lagam torej, da izvolite tri može, zanesljive in delavne,
neustrašljive in neupogljive, ki naj jutri gredč k ravna¬
teljstvu s temi zahtevami. Povejte torej, kateri možje, ki
so sedaj tukaj, bi bili sposobni za ta važni posel? 44

Nekaj trenutkov vse obmolči. A kmalu dvigne neki
govornik roko ter pravi resno:

„Jaz poznam skoro vse premogarje, ker sem izmed
vseh, ki so tukaj, najstarejši. Radi tega se najbolj meni
spodobi, da nasvetujem najsposobnejše može. Vem pa, da

137

boljših ni, kakor so sledeči: 1. Brančk Lentek, 2. Žerjav
Matija, 3. Trnovec Janez. Le-ti so zanesljivi, možje naših
mislij, naših želj, naše krvi. Imajo tudi poguma dovolj,
da bodo branili naše svete pravice. Ti trije naj torej gredč
k ravnateljstvu posredovat!“

Eder vstane in vpraša:

„Ali ste s temi tremi možmi vsi zadovoljni ? a

^Zadovoljni! Boljših nimamo/ zadoni od vseh stranij.

„Ali pa tudi vi trije sprejmete ta častni posel? Si li
upate neustrašljivo stopiti pred vsako gosposko ? a

Brančk Lentek se takoj dvigne ter reče:

„Ne bojte se, vse časti vredni gospod! Šli bomo pred
gosposko, naj se zove, kakor hoče, in ako je njen po¬
glavar Lucifer sam, se je ne ustrašimo. Jaz sem služil
cesarja, sem slišal puške pokati in topove grmeti, sem
videl bridke meče bliskati. Koga se bo tak vojščak bal?
Naj se ogenj in žveplo ulijeta iz neba, naj se začne svet
podirati, naj se pekel odpira — nič ne dč, vsega tega se
mi ne bojimo!“

„Zivio Brančk \ u  vpijejo možje in ženske.

„Ta, ta zna! Takega pa ni!“ se sliši po sobi.

„Jaz sem bil že daleč po svetu,“ nadaljuje nato Lentek,
„bil sem pod drugim cesarjem, zatč vem, kje je pravica,
kje pa krivica. Toliko povem, da slabše nikjer ni, kakor
ravno tukaj !“

Vsi zardijo; strast jim vnema srca.

„Taka krivica se mora zatreti. Ljudstvo mora zma¬
gati. . To bomo dosegli in naj tudi nas vse postrelijo. V
naši krvi naj utonejo naši sovragi, a v naši krvi naj tudi
utone krivica, ki nas tlači! . . .“

Brezmejno navdušenje se polasti vseh po teh Lente-
kovih besedah. Brančk je ves v ognju, jeza mu plamti na
licu. Rad bi še govoril, a besni živioklici ga prevpijejo.
Vnel je vihar, kakoršnega še v Črnem potoku ni bilo.
Možje in žene so pripravljeni planiti ven — na poboj. Le
s težavo pomiri Eder ljudstvo; maha z roko ter veleva
vsem se zopet usesti:

„Pst! Pst! Le tiho! Nocoj še mir! Nikdo se ne sme
ganiti. Ti trije možje torej gredč jutri k ravnateljstvu. Kaj
bodo izposlovali in dosegli, se vam jutri takoj naznani.
Sedaj pa mir! Pojdite vsi narazen! Takoj vsak na svoj

dom! Jutri se vidimo/

138

Le polagoma se poleže strastni srd, ki je vzkipel med
delavci. Z nogami so bili ob tla, z rokami pa ob mize,
da je vse ropotalo. Preklinjali so in nekaj med seboj
mrmrali. Ljudsko nevoljo je pač težko pomiriti, mahoma
je to sploh nemogoče doseči.

Marsikateri ni zatisnil tisto noč očesa. V strastnih
pogovorih so mnogoteri bedeli do zjutraj. Nestrpno so ča¬
kali poročila, kako bo ravnateljstvo rešilo njihove zahteve.

Oni trije odposlanci so šli po dogovoru k ravnatelju.
Brančkov Lentek jih je vodil; on je v imenu vsega de¬
lavstva govoril. Kar naravnost je razložil zahteve ter je
prosil takoj odgovora.

Ravnatelj, strog, neizprosen mož, ga pazljivo posluša.
V tla gleda, suče si brke, sem ter tja udari z nogo ob tla;
ko pa Brančk konča, ga srepo pogleda, ga zmeri, kakor
je dolg in širok, potem pa reče z zaničljivim posmehom:

„Imate li še kakšne zahteve ?“

„Sedaj samo te,“ odgovori Brančk.

„Hahd! Sedaj samo te! Prihodnjič bodete sevčda za¬
htevali dveurno delo na dan, pa petkrat večjo plačo —
kaj ne? Hahd, kako ste danes skromni in ponižni! Iz te
moke ne bo kruha — zapomnite si to! Nič, čisto nič se
vam ne dovoli. Dela nimate preveč, plače je za vsakogar
dovolj. Kdor ni zadovoljen, pa naj gre; ako hoče, še danes
naj gre! Kdor pa hoče ostati pri nas v službi, se mora
ravnati po delavskih postavah. Kdor tega ne stori, bo
kaznovan z vso ostrostjo in brezobzirnostjo. Tako je in
tako bo! Pojdite in povejte to vsem tistim, ki so se pre¬
drznih poslati vas semkaj! Sedaj pa z Bogom l u

Ravnatelj se zasuče in odide na levi, odposlanci pa
odidejo na desni strani iz sobane.

Da veliko ne bodo dosegli, to so pričakovali. Toda,
da bi jih ravnatelj odslovil tako osorno in surovo — tega
niso mislili!

Kako torej ne bi bili še bolj razjarjeni? Srditi gredč
k Hlastniku, kjer jih pričakuje vse polno delavcev in
delavk.

liho, kakor v grobu, je po obširni dvorani, ko vsto¬
pijo. Lentek gre takoj k mizi, kjer sedijo okoli Ederja

tisti tuji, gosposko oblečeni delavci. Ko Eder vse zve,
zakliče:

„ Posluh, posluh! Brančk Valentin naj poroča, kaj je
dosegel pri ravnateljstvu . 44

139

Vsi vstanejo in se ozrejo na Lenteka. S tresočim
glasom pravi isti:

„ Ljudstvo moje, ljudstvo tlačeno in teptano! Nočem
veliko govoriti. Samo to vam povem, kar nam je ravnatelj
odločno odgovoril: nič, čisto nič se vam ne dovoli! Tako
nam je odgovoril. Trpeli smo do sedaj, veliko hujše bo
naše trpljenje odslej. Do sedaj smo bili živina v jarmu,
odslej bomo živina v mesnici. Ali me razumete? Veste,
kaj to pomeni ?“

„Fej^ Nad nje! Ne, klati se ne damo! Gorjč njim ! 44
Tako kriči in besni vsa množica. Tu molijo pesti, tam
vihtijo že nože. Nepopisen vrisk in vik se razlega po
sobani.

Voditelji se trudijo ljudstvo zopet pomoriti. Črez
dolgo časa se posreči Ederju vsaj toliko hrup udušiti,
da more izpregovoriti nekaj besed:

,.Le mir, mir vam pravim. Potrpite; z združenimi
močmi se bo vsaj nekaj doseglo. Vedeli smo, kaj bo rav¬
natelj odgovoril odposlancem. Tako ravnajo povsod. A
tudi mi moramo ravnati, kakor ravna delavstvo drugod.
Naša zadeva še ni končana, naša stvar še ni izgubljena.
Delavstvo, ti imaš silno moč v rokah. Tvoja moč je —
tvoje delo. Mi hočemo opustiti delo in potem naj kapitalisti
gledajo, od česa bodo živeli. Torej delo ustavimo in vi¬
deli boste, da bomo ravnateljstvo prisilili, naše želje izpol¬
niti. Odposlanci naj se vrnejo k ravnateljstvu ter tam
zagrozijo s tem najhujšim sredstvom. Ali se strinjate z
mojim predlogom?“

„Vsi, vsi brez izjeme!“ je enoglasni odgovor.

Odposlanci odidejo zopet k ravnateljstvu. V enem
tednu — pravijo — bo pričelo vse delavstvo v Črnem
potoku in v okolici stavko ali takozvani štrajk, ako ne
ugodi ravnateljstvo takoj vsem predloženim zahtevam.

Ravnatelj ostro posvari odposlance; nujno jim sve¬
tuje, naj nikakor ne hujskajo ljudstva k protipostavni
stavki, ki bi utegnila delavcem neizmerno škodovati: zakaj
ako uslužbenci ne bodo delali, tudi ničesar zaslužili ne
bodo. S čim pa naj potem preživijo sebe in svoje družine r

A zaman je vse njegovo svarjenje. Ko odposlanci
povedč, da ravnateljstvo načeloma ničesar ne dovoli, skle¬
nejo vsi, ki so pri Hlastniku zbrani, takoj drugi teden
začeti s stavko.

140

In res — drugi ponedeljek ne gre nikdo na delo. V
velikih trumah se otroci in delavci, moški in ženske zbi¬
rajo po Črnem potoku. Hodijo gori in doli, a dela se
nikdo ne loti; niti prsta nikdo ne gane. Vsi stroji so se
ustavili; na premogovnikovi železnici se niti en voziček
ne pregiblje. Rovi zijajo odprti; pod zemljo počivajo vsa
orodja. Kjer je bil prej živahen promet, viharen šum in
ropot, tam je sedaj grobna tišina. Vse miruje, nihče ne dela.

Med množico pa korakajo z nasajenimi bajoneti orož¬
niki. Iz celega okraja so prišli v Črni potok. Toliko jih
še nikdar ni bilo tam.

Mine prvi, mine drugi dan. Nikdo ne dela. Mine sobota.
Vse miruje. Ravno tako ves drugi teden. Še vedno nihče
ne dela. Mine že druga sobota. Tisti večer bi morali vsi
dobiti plačilo. A sevčda — nikdo ne dobi niti beliča ne.

S čim pa živeti? Pri marsikateri družini potrka po¬
manjkanje na duri. Ni živeža; ne enega koščka kruha ni.
Otroci se že jočejo, prosijo kruha. A odkod ga vzeti?
Dva tedna že ni nikdo zaslužil niti beliča. To je hudo,
grozno hudo pri ljudeh, ki nimajo denarja v hranilnici.

Strastno razburjenje se polasti ljudstva. Nevolja raste
strašno od dne do dne. Po ulicah se še vidijo brezposelne
gruče. Kakor sence tavajo in se vlačijo sem ter tja. Tu
in tam se jočejo otroci in vpijejo: kruha! kruha! Cel6
možje zajočejo, ko slišijo tako vpitje, take prošnje.

Kaj bo? Voditelji ne odnehajo od svojih zahtev. Pra¬
vijo, da bo vse delavstvo stavkalo še mesece in mesece.

A tudi ravnateljstvo ima svojo glavo. Ne ukloni se.
Niti trohice priboljška noče priznati delavcem. Njegovo
načelo za prihodnjost je: delavstvo se bo izstradalo, še
klečč bo prosilo za delo, prosilo pod sedanjimi pogoji.

Ravnatelj vse delavsko gibanje dobro pozna. Ve, da
se je vsa nezadovoljnost začela vsled hujskanja od zunaj.
Ve tudi, da vodijo sedanjo stavko samo zunanji delavci,
ki so le nekatere premogarje iz Črnega potoka preslepili,
da jim pomagajo sedaj pri hujskanju in zdražbi. Med
slednjimi je najhujši Lentek, ki je prišel iz Nemčije, ki je
začetkoma tako vrlo dobro ugajal, a sčasoma je zašel v
tovarišijo brezvestnih nezadovoljnežev.

Ravnatelj tudi dobro ve, da bodo hoteli delavci s silo
zahtevati svoje dozdevne pravice. Radi tega se takoj obrne
na oblasti, da mu pošljejo vojaštvo na pomoč. Vse se mu
dovoli. Cela stotnija vojakov pride. Pred stanovanje vsakega

141

uradnika postavijo vojaške straže, po celem kraju pa ho¬
dijo noč in dan orožniki, da vzdržujejo mir in red.

Ves Črni potok je podoben vojaškemu taboru. De¬
lavstvo je vznemirjeno do skrajne meje. Sila je vedno
hujša; siromaštvo se širi, da je groza. Večina družin že
nima več jesti. Glad raztegne svoja krila črez ves kraj.
Matere že prinašajo svoje otroke pred ravnateljstvo in jo¬
kaje vpijejo:

„Tu jih imate, pa jim dajte živeža!“

Ob večerih se zbirajo vedno večje množice pred rav¬
nateljevim stanovanjem. Začetkoma so tihe; pozneje se
slišijo posamezne kletve, zasramovanja in grožnje. Da ne
bi bilo močne straže pred stanovanjem, bi brezdvomno
množica planila nanj ter vse zdrobila, vse potolkla, vse
opustošila.

Tretji teden že traja stavka. Delavcem zmanjkujejo
zadnji prihranjeni denarji. S strahom in trepetom gleda
vse v  bodočnost. Bode li treba gladu umreti? Bode li
treba otroke pomoriti, da se skrajša njih trpljenje? Vodi¬
telji ne pustijo na delo in delavce preveva trma, da se
nalašč sedaj nočejo vdati ...

V četrtek zvečer se zbere skoro ves Črni potok pred
Hlastnikom na ulici, otroci in odrastli, vse vprek. Na tisoče
jih je. Žene so razkačene kakor zadeta zver, možje pa
molčč stiskajo v rokah debele gorjače. Vse te tisoče
vodi le ena misel: planiti namreč nad uradnike ter z
oboroženo roko izsiliti svoje pravice.

Mahoma odkoraka vsa množica. Tja proti ravnate¬
ljevemu poslopju jo krene.

„Stojte! Ne naprej!“ zakliče z orjaškim glasom orož¬
niška straža, ki jih sreča na cesti.

S silnim navalom se usuje okrog razvneta množica.
Zdi se, da bodo možje udarili s palicami po straži, ženske
in otroci pa jo bodo obsuli s kamenjem.

„Naprej! Mi gremo naprej!“ zavpije nekdo izmed

trume.

„Naprej l u  zadoni, kakor grom, po vseh vrstah.

Od nekod šviga kamenje blizu orožnikov; v zraku
se že vihti stotero palic. Orožniki se nehotč umikajo: go¬
tovo jim je prepovedano streljati, da ne bi še bolj razdia-

žili ljudstva. .

Črez nekaj minut se privali vsa množica pred ograjo

ravnateljeve hiše. A tam jo že pričakuje vojaštvo, pri-

142

pravljeno, da z orožjem odbije vsak silni napad. Vojaki
stojijo v dolgi vrsti, puške na rami z nasajenimi bajoneti.
Pred njimi stoji stotnik s svetlo sabljo v roki, ob straneh
pa dva druga častnika, istotako s sabljo v rokah.

Strah prešine množico pri prvem pogledu. Večina
še vojakov v tolikem številu in tako pripravljenih nikoli
ni videla. Otroci zavpijejo, da je groza; puške in bajoneta
se zbojijo. Nekatere ženske zakričijo z otroki, druge pa
zaškripljejo z zobmi, oči se jim zasvetijo in srce se jim vname
neukrotljive strasti. Kakor mogočni plaz črez planine,
hoče vsa množica naravnost se usuti črez ograjo in črez
vojaštvo na ravnateljevo hišo. A hipoma dvigne stotnik
sabljo še više, jo pomoli proti množici ter glasno zakliče:

„Stojte! Nikdo ne sme naprej! Niti za korak ne!"

Vse obmolči; v trenutku vse obstoji. Nihče se ne gane.

,,Kaj bi radi?" vpraša stotnik.

Nikdo se ne oglasi. Grozen trenutek.

„Ako ne bo miru, zapovem streljati," vpije stotnik.

V tistem hipu zgrabijo nekateri možaki, ki stojijo v
prvi vrsti, za ograjo. Kakor bi trenil, se sliši — tresk! in
ograja pade. Vsa množica se nagne; planiti hoče naprej
črez podrto ograjo.

A stotnik zasuče sabljo; nekaj zarpove in že držijo
vojaki puške za strel nastavljene. Na mah izgine stotnik
ob stran. Vzklik:

„Ogenj!" se čuje in sto pušek poči. Strela huje ne

udari.

„Jezus! Marija!..." zavpije množica. Vse zdivja. V
trenutku se množica obrne nazaj in kakor srne pred lovci,
se razkropi na vse strani. Vpitje in jok, kričanje in vzdi¬
hovanje se razlega po Črnem potoku. Besni zbežijo otroci
po ulicah, ženske se poskrijejo po hišah, moški pa drevč
gori proti rovu. To je prizor strahu in groze, joka in
trepeta.

Tako se godi, kadar puške govorijo.

A še strašnejši je prizor tam pri podrti ograji. Puške
niso počile zaman. Nekatere so zadele. Hvala Bogu, da
ne vse! Večina vojakov je ustrelila v zrak, kar je običajno
v takih slučajih; njihova naloga namreč ni, vse pomoriti,
temveč le prestrašiti in s tem ukrotiti upor.

Ko je množica odbežala, se zgrudijo nekateri možje
ob podrto ograjo. Med njimi leži tudi — Brančkov Lentek.
Krogla mu je priletela ob ledje, predrla meso in na drugi


143

strani zopet odletela. Kri se ulije iz ran. Lentek obleži
nezavesten. Neki orožnik priskoči. Odpre mu obleko. Hoče
ga dvigniti, a ko vidi, da je nezavesten, ga pusti ležati
v krvi in hiti po pomoč.

Dva druga moža sta še huje zadeta. Umirata. Mnogo
otrok je padlo, ko je začela množica bežati. Odrastli so
stopali po njih; sedaj vpijejo v smrtnih bolečinah uboge
revice.

Kmalu pride zdravnik. Vse ranjence odnesejo v bol-
niščnico, kjer jim rane operejo in obvežejo.

Strašni jok ne utihne ves tisti večer po Črnem po¬
toku. Mnogo solz se prelije. Takega hrupa in nemira tam
še nikdar ni bilo. Takih bolečin še nikdo ni čutil v omi-
lovanja vrednem kraju. Očetje in matere, ki so živeli prej
v miru in sreči, so sedaj berači ter drug drugega pre¬
klinjajo in dolžijo vse nesreče. Grozna šiba božja je uda¬
rila po vsem Črnem potoku.

Naslednje dni se premogarji že oglašajo k delu. S
povzdignjenimi rokami prosijo pri ravnateljstvu,^ naj jih
zopet vzamejo v službo. Skoro vsi to tudi dosežejo. Po
posredovanju višjih oblastij se jim tudi plača nekoliko

• v

poviša.

Samo znani hujskači se izključijo iz službe. Z njimi
izginejo iz Črnega potoka tudi tisti gosposko oblečeni de¬
lavci; oni imajo na vesti vso nepopisno nesrečo, ki je
zadela marsikatero družino.

Njim se ima zahvaliti i Lentek za svojo nezgodo.
Tako dolgo so ga podpihovali, da je pozabil svoje lepe
sklepe, ob prihodu v Črni potok storjene. Njegov značaj
je bil preslab, premehek, preveč nestalen, da bi se bil spretno
izvil iz vseh nastavljenih zank.

Žalostne posledice svoje lahkomiselnosti sedaj grenko
občuti na bolniški postelji. Silno veliko trpi telesno in
dušno. Rana ob ledju je nevarna, a smrtna ni. K sreči
krogla ni predrla niti črevesa, niti kakega važnejšega te¬
lesnega dela. Zdravnik rano vsak dan prav pazljivo opere
in obveže z vsemi mogočimi sredstvi. Radi tega celi pri¬
meroma hitro.

Črez šest tednov je Lentek ozdravljen. Odslovijo ga
iz bolniščnice. A pozna se mu, da je moral prenašati strašne
bolečine. Bled je in upadlega obraza, suh, kakor slamica v
strehi. Komaj hodi, tako je oslabel. Ob palico se opira tei

144

le s težavo vzdiguje noge. Rekel bi, da je iz bolniščnice
prišla le senca njegova.

Toda telo se od dne do dne krepkeje razvija, a dušne
bolečine ne nehajo. Vedno mučnejše postajajo. Kako žal
mu je, da se je sčasoma jel družiti z malomarnimi ljudmi!
Kako ga skeli bridka zavest, da je izgubil zaupanje in
spoštovanje svojih predstojnikov! Kako so ga čislali in
cenili; kako so mu milo prezrli vse prejšnje zmote; kako
so ga res radi imeli!

A sedaj je zapravil vse, vse! Bivši predstojniki ga
sovražijo; tovariši ga kolnejo ter zvračajo vso krivdo
ndnj in na nekatere tovariše; več kletev, kakor ima las
na glavi, so o njem v brezmejni jezi izgovorili možje in
žene v Črnem potoku. Nikdo ga ne mara, vse se ga ogiblje,
vse ga črti, kakor bi bil stekel.

Po ravnateljstvu se mu je že v bolniščnici javilo, da
je odpuščen iz službe. Kam bi torej šel? Denarja ima le
še za nekaj dnij, potem zmanjka i tega! Beračiti si ne upa,
ljudje bi ga s polenom odganjali od hiše. Dela nima, službe
ni, na telesu je še bolehen, na duši obupan — kaj je ta¬
kemu človeku početi?

Res je nesrečnež!

VI.

Božja kazen.

Dalje časa ostane Lentek v Črnem potoku brez posla.
Polagoma docela okreva. Med ljudi noče hoditi Samo ob
večerih, ko so ulice prazne, prihaja na cesto. Nikdo ne
ve, s čim se preživi; tudi ne ve nihče, kje da stanuje.

Črcz več mesecev začne zopet iskati dela. Ponudi se
na več krajih, a nikjer ga nočejo. S praznimi izgovori se
ga iznebijo povsod. Pošteno ga oštejejo pri nekem trgovcu,
ko prosi za službo in pripomni, naj bo že kakoršnakoli,
da vsako sprejme. Pravijo mu:

„Zakaj pa v Lepi dol ne greš? Tam se ti je nekdaj
dovolj dobro godilo. Pojdi tjakaj ! u

V veliko zadrego ga spravijo te pikre besede.

„Ne smem," odgovori nevoljno. V obrazu zardi. Sram
ga je, ko sliši ime Lepi dol.

145

»Zakaj ne bi smel? Tukaj v Črnem potoku si pa
smel razgrajati in hujskati premogarje? Kaj ?“

Lentek trgovca pogleda, kakor ris svoj plen. Taka
očitanja ga hudo spečejo; ve namreč, da so opravičena.

»Prej si delal med premogarji zgago in zdražbo, sedaj
bi jo rad delal še pri meni, kaj ne? Ali misliš, da mi
trgovci in ljudstvo že nismo trpeli dovolj zavoljo tebe in
tvojih ožjih prijateljev ?“

Tega pa Lentek ne more več prenašati. Tako hudega
gospodarja že zdavna ni videl. Obrne se. Stopi k vratom;
neki uslužbenec mu jih odpre. On jo takoj odkuri. Ko so
vrata že zaprta za njim, čuje še trgovca kričati in zmerjati:

„Gadja zalega! To so sami potepenci. Sebi v sramoto,
nam vsem pa v škodo in nesrečo . . .!“

Lentek še pri drugih trgovcih in obrtnikih potrka,
a nikjer ne dobi službe. Vsi se ga bojijo. Nikdo ga ne
mara.

Več tednov pohajkuje po Črnem potoku. Vendar ga
nesreča ne - izpametuje. Nasprotno. Ravno v nesreči po¬
stanejo marsikateri ljudje še bolj trmasti. Srce jim izgubi
zadnji čut vesti in poštenja. Postanejo trdovratni v vsaki
hudobiji. Greh jim ni več pripomoček k razuzdanosti,
temveč naravnost smoter njihovega početja in delovanja.
Grešijo samo z namenom, da grešijo.

Radi tega je uboštvo tako huda šiba božja. Ljudje
navadno mislijo, ako bo kdo obubožal, potem se bo žc po¬
boljšal. Toda le redkokdaj se to zgodi; navadno je ravno
uboštvo vzrok in pospešilo vsakojake zlobnosti.

Tako je bilo pri Lenteku. Nesreča mu je bila še le
v pravo pogubo.

Stalne službe Lentek več ne najde. Le od dne do
dne mu dajejo dela na kolodvoru v Črnem potoku. Dninar
postane. Zaslužek je sicer skromen, a tudi z njim bi se
lahko dobro preživil, ako bi bil varčen. Se celo stanovanje
ima zastonj pri železniškem čuvaju tam zgoraj nad kolo¬
dvorom. ... . v

A rednega življenja že prej ni bil vajen, še manj

mu je sedaj mari. Vsak vinar zapravi v lahkomiselnih
tovarišijah, v katerih ničesar dobrega ne vidi, niti ne cuje.

V taki družbi gre nekega dne po Črnem potoku.
Marijin praznik je, rojstvo prečiste device. Ljudstvo je
ravno zbrano pri pozni službi božji. Lentek a pelje pot
mimo župnijske cerkve, ki stoji na prijaznem holmcu; ka \i

Večernice. 57. zv.

146

dvajset stopnic vodi od ceste gori do nje. Ljudstva je
toliko, da mora dobra polovica ostati zunaj cerkve na trati.
A vsi so odkriti. Pazljivo poslušajo gospoda kaplana, ki
pridiguje o Mariji. Lentek obstoji s tovariši doli pod stop¬
nicami na cesti. Prek stopnic se vidi v odprto cerkev;
pridigar se čisto razločno čuje; vsaka beseda se lahko
razume.

„0 mati nebeška, bodi naša pomočnica!“ pravi med
drugim pridigar.

„Ne potrebujem nobene pomoči/ 6  reče nato Lentek
ter porine klobuk malo na stran, kakor prevzeten mladenič.

„Pst, pst! Tiho, tiho! Ali ne vidiš, da te ljudje gle¬
dajo/ 6  ga opozori tovariš.

Tak opomin pa razjezi Lenteka.

„Naj me gledajo/ 6  pravi, „jaz se nikogar ne bojim. 66

„Bodi no tih! Proti Logu ne smeš govoriti. 66  S temi
besedami ga hoče tovariš pomiriti. A Lentek postane še
bolj  ljut ter se udari ob prsi, rekoč:

„Tudi Boga se ne bojim, čisto nič se ga ne bojim! 66

Ljudje gori pri cerkvi slišijo in  razumejo te besede;
Zgražajo se nad njimi.

Tovariši hočejo Lenteka potegniti v stran, a on se
ustavlja in še glasneje reče:

„Kaj mi pa kdo more? Menda tf-le ljudje? 66

„Ne govori tako! Pojdimo odtod! 66  ga svarijo tovariši.

A Lentek še izgovori nekaj besed proti Bogu, toda
takih, da bi bil greh, jih ponoviti ali pa zapisati.

S silo odvedejo tovariši Lenteka po cesti; on pa še
med potjo ne neha zabavljati. Zmerja tudi ljudi, ki stojč
okrog cerkve, roga se jim ter jih smeši.

Po svetem opravilu si pravijo ljudje, kaj se je med
pridigo godilo pred cerkvijo. Večina Lenteka pozna. Pri¬
povedujejo, kako je govoril bogoskrunsko. Nekateri se
snidejo z njim opoldne v Hlastnikovi gostilni, a mu ničesar
ne očitajo, ker se bojijo, da bi znova začel govoriti proti
Bogu. Med seboj si pa pravijo na ušesa, da bi morali
orožniki Lenteka zapreti zaradi bogokletja in javnega po¬
hujšanja.

Lentek je prav dobre volje med svojimi prijatelji.
Tako je vesel, kakor da bi bil na vsem svetu najsrečnejši
človek. Vest mu ničesar ne očita: srce se počuti srečno.

Od Hlastnika gre v večji družbi na stanovanje nekega
sodruga. Tudi tam vlada sama radost; sicer jo morajo vsi

147

s svojim poslednjim denarjem plačati, a skrb za prihodnjost
ne tare nikogar izmed njih. Pri sladkem petju mine ura
za uro kaj hitro.

Pozno po noči je že, ko odhajajo vsak na svoj dom.
Kmalu bo polnoči.

Lentek^ pride na kolodvor. Nekaj železniških delavcev
najde pred čakalnico. Tisti opazijo takoj, da se je Lenteku
ta dan godilo dovolj dobro. Radi tega ga nekoliko zbadajo,
a kolikor mogoče rahlo in nežno, da ga ne bi preveč raz¬
dražili; zakaj vsi poznajo njegov značaj in se ga bojč.

Lentek se noče dolgo muditi pri njih. Vsi mu želijo
lahko noč in mu naročajo, naj drugi dan gotovo ob pravem
času pride na delo.

Lentek še zauka, potem jo pa krene po železniškem
tiru tja gori proti svojemu stanovanju.

„Ne hodi po železniški progi!“ kliče za njim neki
delavec.

„Zakaj ne? Kdo mi bo pa to prepovedal ?“ se odreže
Lentek.

„Sicer ti že smeš hoditi, ker pri železnici delaš,
a ravno sedaj ne hodi po progi, ker mora v nekaterih
minutah priti vlak!“ pravi delavec.

„Kaj vlak? Makari naj pride sto vlakov, jaz se jim
ne izognem,^ odgovori Lentek.

„Lentek pazi, da se kaj ne zgodi!“

„Kaj se bo zgodilo? Nič ne, čisto nič ne. Le naj
vlak pride, pa ga zgrabim in celo klopotijo vržem tu-le
doli v reko. Veš, v reko ga vržem .. .“

Lentek še z roko pokaže na desno, kjer teče velika
deroča reka globoko spodaj pod visokim železniškim na¬
sipom. Potem se pa okorno zasuče in odide.

Mine dobra četrt ure. Vlak zažvižga pred postajo v
Črnem potoku. Zvonec zazvoni in črez nekaj trenutkov
je vlak na postaji. Kolesa še počasi drdrajo, a že skoči
kurjač s hlapona, teče k uradniku ter nujno zakliče:

„Za Boga! Nesreča se je zgodila. Nekaj streljajev
pred postajo smo povozili človeka. Strojevodja je opazil,
da se je ob hlapon zadel črnooblečen mož. Natančneje se

ni moglo videti v temi.“

Ko vlak obstane, skoči tudi strojevodja sam na Jingi
strani s hlapona. S svetilnico posveti okrog koles ter

resno zakliče:

10 °

148

„Dk, vse je krvavo; kri se pozna na kolesih in na
celem stroju ..

A vlak se ne mudi dalje na postaji. Brzo zažvižga
in na mah švigne iz Črnega potoka.

Takoj zapove načelnik postaje svojim uslužbencem ?
naj gred6 iskat ponesrečenega človeka. Vsak vzame s seboj
raznobarvno svetilnico. Svetijo nizko ob železniški tir.
Krvave sledove najdejo po vsej črti. Kakih tri sto korakov
daleč iščejo. Hipoma zakliče delavec, ki sveti prvi pred
načelnikom:

„Je že tukaj. Jezus, poglejte . . .!“

Takoj skočijo vsi k njemu. Grozen prizor se jim
pokaže.

„Oh . .. Bog pomagaj . ..!“ zavpijejo vsi enoglasno.

Na desni strani poleg tira najdejo eno roko in spodnjo
čeljust, s polovico jezika odsekano. Desna roka je, kakor
hitro zapazijo. Tako je skoro gladko odsekana ravno
zgoraj pri ramenu, kakor da bi jo bil mesar odrezal z
ostrim nožem. Ravno tako je gladko odsekana .spodnja če¬
ljust; zdi sc, da je rezalo vsekalo vzadi pri prvem kočniku
ter od tam odrezalo spodnjo čeljust s polovico jezika.

„Grozno; kaj takega pa še nisem nikdar videl,“ pravi
načelnik.

„Kje pa je drugo truplo?“ vprašajo uslužbenci.

„Morebiti ga je vlekel hlapon s seboj. Pojdite le hitro
proti kolodvoru nazaj, pa iščite prav pazljivo, mogoče, da
kaj najdete, “ veli načelnik nekaterim delavcem. Drugi de¬
lavci iščejo in iščejo na tistem mestu, a ne najdejo ničesar.

Črez kakih deset minut se vrnejo delavci s kolodvora.

„Ničesar nismo našli,“ pravijo. „Na to stran, proti
kolodvoru, hlapon ni odnesel trupla. Krvavi sledovi so
namreč vedno manjši, drugega znamenja pa ni opaziti
nobenega.“

„Kje pa bi bilo truplo?“ vpraša načelnik.

„Sam Bog ve,“ pravijo delavci drug za drugim ter
se ozirajo na vse strani.

r Mogoče, da je truplo, ko mu je stroj odsekal roko
in čeljust, skočilo črez nasip doli v reko. Pojdite hitro
gledat ! a

Urno skoči več delavcev nekaj korakov nazaj k za-
graji, odkoder pelje steza pod železnico in pod nasipom
k reki. Spodaj svetijo na levo in desno, gori in doli, a
ne najdejo ničesar.

149

„ Tukaj ni trupla! Tudi nobenega sledu ni," kričijo

od spodaj.

Kmalu prisopihajo zopet gori.

,,Iščite tukaj okoli!" zapove načelnik.

»To je res čudno/' pravi neki delavec. „Samo čeljust
z jezikom in desnica ležita tu. Drugega trupla pa ni. Krvav
sled je v samo proti kolodvoru, na nasprotno stran ne."

„Cujte, polovica vas gre iskat proti kolodvoru nazaj,
polovica pa na to stran. Nekje se mora nahajati truplo."

Tako zapove načelnik s tresočim glasom. V strašnih
skrbeh je. Enako vsi delavci. Tresejo se in nehotč jim
silijo solze v oči.

Desnice in čeljusti se nikdo ne dotakne. Ob progi v
krvi ležita. Grozno ji je videti pri bledi svetilnični luči.

Črez nekaj minut zakliče delavec, ki je šel na na¬
sprotno stran:

„Hej, čujte, tukaj je zopet kri! Pojdite, pojdite sem!"

Vsi tečejo k njemu. Res, cel tok krvi je na železnični
progi.

„Scdaj pa le previdno za krvjo!" pravi načelnik in
sveti za sledom sam. Nekaj korakov pelje sled po želez¬
nici, potem pa vodi na desno, na vrt železniškega čuvaja.
Vsi gredo za sledom krvi, po vrtu gori navkreber, koder
pelje peščena steza k čuvajnici.

Pridejo do male klopi sredi vrta. Tu se jim še le
nudi strahovit prizor!

Na klopi leži neki mož. Hrči, sapo vleče, kakor da
bi umiral. Krog in krog je vse krvavo. Delavci spoznajo
naglo, da je to Lentek.

Vzdignejo ga. Brez zavesti je. Manjkata mu desnica
in spodnja čeljust z jezikom. Kri bruha iz goltanca še
vedno, istotako tudi iz ramena. Klop, steza, Lentekova
obleka, vse je polno krvi.

Načelnik pošlje takoj po duhovnika in zdravnika,
Lenteka pa rahlo odnesejo v čuvajnico. Položijo ga na
postelj, kjer obleži, kakor bi moral vsak trenutek umreti.

Pred posteljo stoje delavci z načelnikom. Zgražajo
se nad nepopisnimi bolečinami, ki morijo Lenteka. Zraven
ugibajo, kako bi se bila taka nesreča zgodila? Načelnik
je še hud in grozi s kaznijo, da se je Lenteku dovolilo iti
po železnici. Delavci mu razložijo vso stvar. Lentek
tako si domnevajo — je srečal vlak, a se ni hotel ali ni
mogel izogniti mu. Hlapon ga je bliskoma podrl in pri

150

tej priči mu odrezal roko in čeljust; sčim in kako, sam
Bog ve .. .

Ko mine dobra ura, prihiti že duhovnik. Sveto po¬
slednje olje podeli ranjencu; a kako? Lentek je sicer v
nezavesti, a ko se ga kdo dotakne, primejo ga smrtni krči,
strese se, da zaškriplje postelj, z levico pa udari ob steno;
ob enem mu bruhne kri iz goltanca.

Slednjič vsi pokleknejo. Duhovnik moli ganljive mo¬
litve za umirajoče. A komaj izgovarja posamezne besede,
jok ga premaguje; solze mu tečejo po obrazu. V globočino
srca se mu usmili Lentek, kajti vedel je, kaj se je godilo
med pridigo pred cerkvijo! .. .

Z duhovnikom jočejo vsi navzoči. Kdor se ozre na
postelj, si zakrije obraz; pogled na bolnika navda vsakega
z grozo in strahom.

Duhovnik stopi k bolniku; na čelo mu naredi zna¬
menje svetega križa, tako ljubeznivo in milo, kakor blaga
mati pokriža otroka, ko sladko spava. Komaj se loči; ko
odhaja proti vratom, gleda še nazaj na ranjenca, ki se
stresa v smrtnih bolečinah.

„Kar leži spodaj na železnici, desnica, čeljust in jezik,
vse lepo poberite in prinesite jutri na pokopališče!“...
naroči duhovnik. Tako žalosten in ginjen še ni odhajal
od nobenega bolnika.

Malo pozneje pride zdravnik. Še njega pretrese prvi
pogled na ranjenca. Veliko bolnikov je že videl, a tako
strašnih ran se ne spominja. Lenteka umije in osnaži, rane
pa obveže in zelč previdno poškropi proti prisadu.

Drugi dan odpeljejo Lenteka iz Črnega potoka v
daljno mesto v bolniščnico. Tamošnji zdravnik je namreč
rekel, da se more Lentekovo življenje ohraniti le s posebno
umetnimi pripravami, kakoršnih pa on nima na razpolago.

V bolniščnici strežejo Lenteku z vso le mogočo paz¬
ljivostjo. Živež mu vtikajo skoz srebrno cev v požiralnik.
Ker se pri požiranju žile napenjajo, udere se vselej kri iz
ran in zaradi tega so bolečine neznosne. Tako ga krmijo
še — celih šest tednov; tako dolgo se Lentekove telesne
moči upirajo nepremagljivi smrti. Med tem časom trpi
nesrečnež grozne muke. Vendar se včasi zave; z levico
daje celo različna znamenja. Se li spominja minulih dnij,
se li spominja svoje bivše sreče, se li spominja dobrih src,
ki so ga ljubila, se li s kesom spominja usodepolnega
dneva — kdo bi mogel to vedeti?

I

151

Kakor blisk se je razširila novica o Lentekovi ne¬
sreči. Več tednov v Črnem potoku niso o drugi zadevi
govorili, kakor o tej. A tudi v sosednje kraje se je raz¬
širil njen glas. Kdor jo je slišal, je strepetal in se stresel.
Vsako srce je globoko presunila.

Mati jo pripoveduje otrokom, oče vsej družini. Vse
pa pravi: To je očitna kazen božja za tisto bogokletje
pred cerkvijo. Kdor celo Lentekovo življenje pozna, bode
i spoznal, kako človek, ki noče dobrega storiti, pada in
pada — vedno globlje, vedno hitreje, kako se pogreza v
vedno hujšo nesrečo! Mladostna lahkomiselnost, ako je s
korenino ne izruješ iz srca, se razvija v vedno večje pre¬
grehe; njen konec utegne biti bogokletje .. .

Črez šest tednov se usmili nebeški Oče Lenteka; reši ga
neizrekljivih muk z usmiljeno, v tem slučaju res dobrotljivo
smrtjo. Truplo pokopljejo v takozvani „skupni grob“, ki
ga izkopljejo za dvajset do trideset mrličev; vse položijo
v eno jamo.

Za Lentekom ne žaluje nihče. Le tam gori za Črnim
potokom, v Lepem dolu pri Soteških, tam molijo vsak
večer za objokovanja vrednega — nesrečnika.

Osamljena želja.

koz oblake mesec plava,
v dalji zvezdica miglja,
osamljena, kakor želja
sredi mojega srca.

Pa čim bolj je osamljena,
tem jasnejši .svit je njen,
tem mogočnejši nje plamen,
žar je njen tem bolj ognjen.

Gftri, želja neutešna,
srce osamljeno grej,
želja, da svoj dom spet vidim,
da se vrnem vanj čim prej!

Fr, Neubauer,

152

Iz potujčenega Srema"

(Zložil Fr. Neubauer.)

I. Prihajajo sape . . .

rihajajo sape
od Fruške gorč,
bučijo, ječijo
črcz širno poljč.

Zakaj pač tožeče
brij6 črez ravan?
Mar vejo, da tukaj
umira .Slovan?

Vedo li, da todi
zamira naš glas,
da tujec odvzema
nam mesto in vas?

I)a tujec le veže
na njivi si snop,
a naša le božja
je njiva, le — grob!

Morda pa Slovanu
bučijo v uho,
naj čuva, naj brani
oČetno zemljo!

Naj Srbi n Hrvata
objame kot brat,
naj Srbinu stisne
desnico Hrvat! —

Karkoli šumijo
vetrovi s planin,
Slovanu je resen,
glasdn opomin.

Če slušal ne bo ga,
še tožncje kdaj
bučala bo burja
črez plodni ta kraj.

Tožeče bo brila
nad grobom takrat,
ki bratu izkopal
ga rodni je brat.

II. Fruškogorska Vila.

Mrak pcroti razprostrl je črne
in zagrnil z njimi Fruško goro.
Niso temne to pcroti mraka:
fruškogorska Vila razgrnila
dolge ld s e črne, kakor noč je,
in pokrila brda fruškogorska.

Kaj razpleta Vila bujne lise,
kaj pokriva z njimi Fruško goro?

° Za boljše razumevanje teh pesmij pripomnim: Srem je naj-
rodovitnejši del Slavonije. Domače prebivalstvo, Srbi in Hrvatje,
propada. Srbi sc izseljujejo, tujci, Nemci in Ogri, se doseljujejo.
Srbi se premalo množč, premalo so delavni, pa tudi stare hrvatsko-
srbske nesloge ni mogoče izkoreniniti.

Fruška gora je edino gorovje v sicer popolnoma ravnem Sremu.

Temna tuga polni grudi njene,
plače Vila, beseduje, toži:

„Ve košate lipe, ki stojite
na ravnini sremski plodoviti,
vse odpadlo vam je listje velo.
Dahnila je slana v liste vaše,
zamorila kratko jim življenje,
da so padli z vaših vej košatih,
kakor mladi padejo vojniki
na poljano, če jih strel zadene.

Padlo listje, pota je pokrilo,
gaz : jo ga noge — noge tujca!
Tujec stopa p6 njem ponosito,
samosvestno se okrog ozira:
vse njegovo — njive, vinogradi,
polje širno sčm do Fruške gore.

I na brda, v gozde naše sili,
da i tukaj sok izpije zemlji,
da poseka bukovje in lipe,
da uniči nam spomine zadnje
na slovanskih dedov dobo davno,
da izbriše zadnji sled slovanstva.
Domačin pa zemljo izgubiva —
brez zemljč je — kopije jo za tuj
Služi tujcu, tujec mu gospod je.

Zemljo rodno domačin zapušča:
sin zapušča dragi dom očetni,
hči ostavlja zemljo materinsko,
v svet odide, v svetu izgubi se,
kakor listič, ki je pal od debla,
ki ga veter v daljo je odnesel.
Kdor ostane v zemlji domovinski,
nezaveden tujcu se uklanja
in prodaja srce mu slovansko.

Pada listje, padajo sinovi
z vej slovanskih, padajo od debla,
eni v jamo, drugi tujcu v roke.
Tujec stopa po grobovih nemih,
tujec gazi .stara, sveta prava,
ki jih sini braniti — ne znajo!*

III. Srbskemu seljaku.

Kaj ne orješ plodne zemlje,
kaj pustiš, da tujec jemlje
njivo, polje, vinograd,
trsja, drevja ti nasad?!

154

Vsega zemlja ta ti daje:
tu pšenični klas zori,
drevje sadno tam rodi,
grozdje tu zori najslaje.

Kar v osrčje zemlje črne
položiš, ti vse povrne.

Uro dela, hip vsakter,
kapljico najmanjšo znoja
zemlja ti poplača tvoja,
plod ti za njo da stoter. —

V zemljo semena polagaj,
koplji njivo, koplji vrt,
sadi vrste žlahtnih trt!

V delu, trudu ne omagaj!

V zemlji materinski vztrajaj,
deco delavno odgajaj!

Koča, kjer si se rodil,

Stan ti bodi drag in mil!
Hišice očetne svete

ti le bOdi gospodar;
v tvoji  koči naj nikdar
tujčevo  ne plače dete!
Poznim vnukom čuvaj vedno
hišo rodno, zemljo dedno!

IV. Srbskim fantom.

Razsvetljuje mesečina
tiho južno noč;

fantje Srbini po selu
hodijo pojoč.

Petje žalostno, mehkužno,
fantje, ni za vas!

Nežne pesmi o devojkah
niso za naš čas!

V bledi, mirni mesečini
mi ne pojte vi;
pojte, kadar grom udarja,
kadar blisk žari!

Vi zapojte spev drugačen:

kakor hrast krepdk,
ne ko lipa fruškogorska
nežen in meh&k!

Vi zapojte pesem glasno
kakor silen grom,
da se vzdrami, da v/budi se
vaš zaspani dom!

Misli so mi

\j  domovino poletelo
misli so krilate,
kakor ptičice so šele
na domače trate.

poletele .. .

Zopet krila so razvile
kakor lahke ptičke,
na gorč so se spustile*
na domače gričke*

155

Tretjikrat so pohitele
po jesenskem zraku,
na moj gozd so bukov šele
v tihem polumraku.

A na tratah in na gori
v bukovi so hosti
pesem peli mislij zbori,
pesem — o mladosti!

Pele pesem so na trati:
„Lepo ko cvetice
v dobi je cvetelo zlati
rožno tvoje lice!"

Pele so na vinskem gričku:
„Tod si glasno peval,
na večer prilagal čričku,
ko je grozd zoreval."

„Bukve bodo spet zelene,"
pevale so v hosti,

„a za vedno posušene
nade so mladosti."

Fr. Neubauer.

Detetu.

Daj mi očke svoje jasne,
pčgled mi nedolžni daj,
da v oči bom mogel zreti
majci dobri kot nekdaj.

Daj mi laske mehke svoje,
kodrov mi daruj zlatč,
da z ljubečo, mehko roko
mama gladila jih bo.

Daj mi glas veseli, čisti,
govor svoj preprosti z njim,
da brez trpkosti in tuge
enkrat še spregovorim.

Če ne daš mi vsega tega,
daj mi svoje vsaj solze,
da kot dete se izplačem
in olajšam si sreč!

Fr. Neubauer.

Bil maj je . . .

Bil maj krasdn je — ležal pred menoj
studenec je, čistejši od kristala,
v vodici luč je zlata trepetala,
potapljal se je v&njo solnčni soj.

Bil maj krasdn je — bil to maj je moj!

Vsa čista duša greha ni poznala,
v njo milosti je topla luč sijala,
razlivala se v biserov nebroj.

Ah, pridi zopet, zlati, topli maj,
zasini v duši, željni mira, sreče,
in solnca svojega razlij sijaj!

Naj čista bo mi duša kot nekdaj,
naj milosti mi žar v njej zatrepeče,
naj zadovoljstva jo napolni slaj!

Fr. Neubauer.


(Spisal Feodor Jaromilov.)

i. Osramočen zasmehovalec.

ruski kralj Friderik je povabil nekdaj med drugimi
plemiči tudi francoskega modroslovca Voltčrja na
obed. Ta je mnogo govoričil o Bogu in o nebesih;
slednjič je rekel: „Ja z prodam svoj prostor v nebesih za
pruski cekin!"

Pri obedu je bil tudi neki svetovalec, ki ni bil sicer
učenjak, pač pa dober kristjan. Ko je slišal Voltčrja tako
govoriti, je vstal in rekel: „Gospod, vi niste sedaj v Fran¬
ciji. temveč na Pruskem, kjer imamo postavo, da mora
vsakdo, kdor hoče kaj prodati, dokazati, da je njegova
lastnina. Če mi dokažete, da imate v nebesih svoj prostor,
dam vam zanj več ko en cekin!"

In francoski modrijan je molčal.

2. Najvišji vojni svetovalec.

L. 1717. je nastal boj s Turki. Cesar Karol VI. je
izročil nadpoveljstvo princu Evgeniju z besedami: ..Ljubi
princ! Vam in vojski postavim na čelo zapovednika, v
čigar imenu morate začeti."

Po teh besedah mu izroči razpelo, na čigar podnožju
je bilo zapisano: „Jezus Kristus, največji vladar!"

Cesar je še dostavil: ,,Ne pozabite, da se borite za
stvar onega, ki je prelil za človeštvo na križu kri; pod
njegovim božjim vodstvom zgrabite za orožje in prema¬
gajte njegove in krščanskega imena sovražnike!"

157

3.  Važna straža.

Poveljnik nekega mesta je pregledoval mestne straže.
Pri nekem nadzorovanju je naletel na stražo, ki je stražila
ob neki stari, že črvivi ograji. Pozvedoval je okrog, zakaj
stoji tu straža, a ničesar ni mogel zvedeti. Vsakdo je rekel,
da stoji že jako dolgo tu, a zakaj, nihče ni vedel.

Poveljnik je jel iskati po starih listinah in spisih ter je
slednjič našel, da je bila ona ograja na novo pobarvana
in straža naj bi pazila, da bi se je nihče ne dotaknil.

Tako je sveže pobarvano ograjo stražilo 35 let okoli
95.600 mož.

4.  Zvest čuvaj svojega bogastva.

Znani bogataš Karol Brunšviš, ki je imel svoje pre¬
moženje v ogromni množini demantov, je živel v Parizu.
Kakšen suženj svojega zaklada je bil Karol, nam poroča
neki sodobnik tak6-le: „Pariza si ne upa zapustiti, njegov
denar je veriga, na katero je priklenjen. Niti eno noč si
ne upa biti izven mesta. Njegova hiša je nekaka trdnjava,
tako da je tatovom nemogoče priti v njo. Obdana je z
visokim debelim zidom. Na vrhu je bilo vse polno bo¬
dečih predmetov, ki so bili tako urejeni, da so jeli po celi
hiši zvoniti, ako se jih je kdo dotaknil.

Demante ima v predalu v zidu, pred katerim stoji
njegova pgstelja, tako da se mora on prebuditi, ako bi
kdo hotel priti do denarja. Ako se predal odpre, sproži
se na odpiralu sedem strelov, ob enem pa jame po bližnjih
sobah zvoniti.

Na nočni mizi leži dvanajst samokresov!

Niti ene mirne ure nima bogati Karol!

Kdo bi menjal z njim? a

5.  Prorokba.

Škof v Ajačiu na Korziki, stric francoskega cesarja
Napoleona L, je bil jako razumen in učen mož. Nekega
dne so bili pri njem mladi Napoleon in njegovi bratje.
Na enkrat se udere v sobi strop; vsi bratje zbežč, le Na¬
poleon ostane in izkuša podpreti strop. Stric, to videč, reče:
„Ti boš nekdaj mož!“

158

Ko so se pozneje zbrali Napoleonovi bratje ob nje¬
govi smrtni postelji, je rekel: „Ti, Jožef, si najstarejši, a
Napoleon bo največji!“

6. Ženska — vojak.

Aleksandrina Barreau (Bar6) je vstopila za časa prve
francoske 1 judo vlade s svojim možem in bratom v neki
francoski polk.

Dne 13. velikega srpana 1. 1793. je dobil njen polk
povelje, osvojiti si mesto Alloqui.

Sovražniki so hrabro branili mesto. Aleksandrina je
bila na strani moža in brata. Prvi je bil začetkom boja
smrtno ranjen, .slednji pa ubit. Dvojna nesreča je ohrabrila
in navdušila žensko borilko.

„Predno ti pomagam, vaju maščujem!“ je kriknila
ter planila na okope, ki so bili kmalu osvojeni. Ko ji je
zmanjkalo streliva, je planil nad njo neki Španec. A ona
mu je v  s sabljo razklala glavo in je drla naprej.

Še le, ko je bila zmaga gotova, je zapustila bojišče
in šla k možu.

Ko je ta ozdravel, sta šla zopet v polk in se udele¬
žila mnogih bojev. L. 1843. je umrla kot stotnik in je bila
pokopana z vojaško častjo.

7. Zaprti kralj.

Znano je, kako strogo je ravnal cesar Napoleon s svo¬
jimi brati, katere je bil posadil na prestol, če ga niso ubogali.

Jerome, kralj vestfalski, je bil največkrat kaznovan.
Ko ga je nekdaj Napoleon v nekem pismu oštel, svetoval
je Jeromu svetovalec Lebrtin, da naj odgovori bratu, da
ni otrok. Jerome je rekel: „Dobro! Vi morate to pisati
bratu v mojem imenu. a

Lebriin je storil to.

Črez nekaj dnij pride iz Pariza pismo. „ Kralj, moj
brat, naj bo zaprt en dan, pisar pa tri mesece! Napoleon. u

Oba sta prestala kazen.

8. Kaznovani bahač.

Cesar Franc je bil nekdaj v cerkvi, kjer je cerkovnik
s pušico pobiral milodare.

159

Franc položi pred se na klop zlat. Bogat kmet to za¬
pazi in stori isto. Cesar pridene še en zlat, kmet tudi; cesar
jame polagati po zlatu na kupček, kmet ga zvesto posnema.

Kmalu pride cerkovnik in gre najprej h kmetu. Ta
d& vso svoto v pušico in ponosno pogleda na cesarja.

Ta pa spravi ves kup nazaj v žep in da le prvi zlat
nabiralcu.

To je bahati lakomnik gledal debelo!

9. Skopost.

Slavni angleški vojskovodja Malborough je bil jako
skop in blagaželjen ter je porabil vsa sredstva, da bi obogatel.

Svoj vpliv je češče zlorabljal, da je za velike svote
pridobival visoke službe največ plačujočim prosilcem; tako
je bilo le bogatinom mogoče doseči višje službe.

Nekoč je prišel do njega sin nekega bogataša, ki bi
bil rad dobil neko službo, in ga je prosil za njegovo po¬
sredovanje,

Rekel je:

„Če dobim službo, vam dam tisoč goldinarjev in častno
besedo, da tega nikomur ne povem.“

„Daj mi jih dva tisoč, a  reče vojvoda, „in to lahko
potčm vsemu svetu poveš.“

10. Kaznovana pozabljivost.

Maršal Berthier, ki je bival v Boulogni-sur-Mer, je
pozabil odpovedati svoje stanovanje, ko ga je bil Napoleon
hitro odpoklical. Gostilničar mu je hranil stanovanje deset
let in je po njegovi smrti (1815) vložil tožbo, ki se je re¬
šila zanj ugodno. Dediči so mu morali plačati stanarino
za deset let.

Isto se je dogodilo nekemu Angležu. Ta je naročil
nekega izvoščka, ki ga je vozil po Parizu. Ko pa je Anglež
odpotoval v Francijo, je pozabil vozniku odpovedati službo.

Ta je čakal vedno na Angleža pred hotelom; ker ga
pa le ni bilo več tednov, je najel v bližini hotela stano¬
vanje in čakal Angleža .šest mesecev. Ko se je ta vrnil,
je voznik zahteval odškodnino. Ta je ni hotel dati; voznik
je tožil in Anglež je moral plačati voznino ter stroške
zanj in za konja.

Kazalo

Stran

Pošteni ljudje. Povest. Spisal J os. Kostanjevec ....  3

Kozaško slov6. Pesem. Zložil Fr. K s. Meško .65

Nesrečnež. Povest. Spisal dr. Anton Medved .67

Osamljena želja. Pesem. Zložil Fr. Neubauer  . . . 151

Iz potuj čenega Srema. Pesmi. „ „ „ ... 152

Misli so mi poletele. . . Pesem. „ „ „ ... 154

Detetu. Pesem. „ „ n  ... 155

Bil maj je...  Pesem. „ „ „ ... 155

Zgodovinske povestice. Spisal Feodor J ar o mil o v .... 156

J. Apih: Naš cesar. Jubilejna knjiga . . .

J. p 1. A n d r e j k a: Slovenski fantje v Bosni in
Hercegovini. S podobami. 1. in 2. snopič, vkup
J. Stritar:  Pod lipo. Knjiga za mladino. S podob.

— Jagode. Knjiga za odrastlo mladino. S podob. .

— Zimski večeri. Knjiga za odrastlo mlad. S podob.

Trdo v prt vezana knjiga.

J. Stare:  Kitajci in Japonci. S podobami . . . j

A. Bezenšek:  Bolgarija in Srbija. S podobami .
J. Vrhovec:  Avstralija in nje otoki. S podobami
Dr. A. Karlin:  V Kelmorajn. Potopisne črtice s

slikami.

P. H. M aj ar: Križana usmiljenost ali življenje

sv. Elizabete. II. natis. 1904 ..

P. Plorentin Hrovat:  Franc Pirc ....

J. Stare:  Občna zgodovina. 5 zvezkov (15 sno

piČev), vkup.

Jurij Trunk:  Bodi svoje sreče kovač . . .

A. Lesar:  Prilike patra Bonaventure. Druga po

množena izdaja.

J. Smnc:  Nebeška krona. II. natis.

Dr. L. V o n čin a : Friderik Baraga, škof v Ameriki
II. natis.

A. Lesar:  Perpetua ali afrikanski mučenci
II. natis.

A. Zupančič:  Fabijola. II. natis.

J. Par a p at: Robinzon starši. S podob. III. nati

E. G angl:  Veliki trgovec. Povest.

Fr. Milovršnik:  Boj za pravico. Povest . .
Fr. M al o g rajski:  Za srečo. Povest ....
Dr. J. Šket:  Miklova Zala. Povest. II. natis . .

Y založbi tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovci

se dobijo naslednje knjige:

<

se naslovljajo naravnost na tiskamo družbe sv. Mohorja v Celovcu

izključili^ na P( imp at  Mn rt- Se ^ ič ^° kl W oveStva > na J se  P a  našlo vij a|
v Celovcu * 6 * Martln Bru S& er > knjigovez družbe sv. Mohor

COB1SS

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA



























•S . • v ■»