fTov. Jamškovi v slovo (Umrla na Igu 11. dec. 1936.) Kot mlado prikupno dekle si zapustila učiteljišče, polna nad in zasanjanega pogleda v bodočnost, ki je bila šc vsa odprta pred teboj. Vedrega duha si stopila v življenje, kakor mnogi mladi ljudjc, ki začno svojo pot. Svoj poklic si začela izvrševati v Kamniku kot suplentka, nato si romala v Logatec, iz Logatca zopet v Kamnik, nato začasno na Ig, z Iga v Mengeš, iz Mengša na Vič, od tam končno zopet na Ig. Tu si vzgajala mladino dolgih 17 let. Zaradi težavnega poklica in rahlega zdravja si morala pred časom v pokoj, potem ko si svoje življenjske moči potrosila v napornem delu. Tako si v 1. 1927. zaključila svoje delo v javnosti. Koliko od tistih nad in pričakovanj, ki si jih gojila ob vstopu v samostojno življenje, se ti je izpolnilo, ko si morala prenehatt z delom? Godilo se ti je pač kakor premnogim tvojim vrstnicam, da ko si se ozrla v preteklost, si morala ugotoviti: »Vse je bilo za druge, zame malo ali nič.« To spoznanje, ki te je morda včasih obslo, tc je navdalo z bridkostjo, vendar je našlo protiutež v zavesti, da si se s svojim delom in življenjcm popolnoma oddolžila za vse, kar je življenje tebi skopo odmerilo. Po upokojitvi si ostala v kraju, kjer si vzgojila pokolenje, ki je pred teboj doraščalo v zrele može in žene. Ni ti bilo vcč za šumni svet ne za njegove pobeljene grobove. Vdano in potrpežljivo si prenašala svojo dolgotrajno mučno bolezen do konca, do zadnjega diha in ohranila vedrost duha vkljub vsem življenjskim izkušnjam. Neopazno in v zatišju si uživala pokojnino, tvoja radodarna roka pa je brez obžalovanja pomagala bednim, sproti si vse razdala, kar ti je preostajalo od tvojih skromnih potreb. Nisi zapustila posvetnih zakladov, pač pa lep zgled dobrodelnosti in nesebičnosti. Vsi, ki so te poznali, te bodo ohranili v najlepšem spominu. Bodi ti labka zemlja ižanska. Vouk Ivan.