iskav, izsledke pa objavil v angleških geografskih publikacijah. Študijo o Meliku je 
pripravil po Ilešičevi oznaki Melika pa tudi po drugih virih in po razgovorih z Meli- 
kovimi učenci.
Metod Vojvoda
Šestdesetletnica Draga Mezeta
G lavna karakteristika znanstvenega svetnika dr. Draga Mezeta, našega jubilan­
ta, je lahko kratka: rojen Ljubljančan (26. januarja 1926) se je čustveno navezal na 
G ornjo Savinjsko dolino, ki ga je pri raziskavah postopoma privedla do regionalne 
geografije in nato do specializacije v proučevanje hribovskih kmetij. Drobnih živ­
ljenjskih mejnikov pa je seveda več. Recimo leto 1942, ko so ga odpeljali v interna­
cijo v italijanski Gonars, ali leto 1952, ko je na takratni prirodoslovno-matematični 
fakulteti diplom iral iz geografije in se še isto leto zaposlil kot asistent v Geograf­
skem inštitutu Slovenske akadem ije znanosti in umetnosti. Tej organizaciji, kjer je 
bil že nekaj let prej honorarni sodelavec, je ostal zvest do danes in v njej so nastala 
M ezetova dognanja, zaradi katerih se moramo v glasilu slovenskih geografov spom­
niti njegove šestdesetletnice.
K ot pri drugih inštitutskih sodelavcih je tudi Mezetu prvotno raziskovanje 
usm erjal ustanovitelj tega inštituta, akademik prof. dr. Anton Melik, upravnik v le­
tih 1947— 1966, po katerem  se danes ta inštitut imenuje (Geografski inštitut A nto­
na M elika Z R C  SAZU ). K er je ustanovitelj menil, da naj bi bil vsak geograf sposo­
ben raziskovati na vseh geografskih področjih, najdemo v Mezetovi bibliografiji kot 
prve tri razprave te-le z dokaj različno tematiko: Ledenik na Triglavu in na Skuti 
(Geografski zbornik 1955), Pozeba oljke v Primorju 1956 (G Z  1959), Prebivalstvo 
G ornje Savinjske doline (Celjski zbornik, 1960). Melik je Mezeta pritegnil tudi k 
načrtnem u raziskovanju geomorfogeneze robnih slovenskih pokrajin. Tako je nasta­
la M ezetova študija o Voglajnsko-zgomjesotelski pokrajini (G Z  1963), ki prinaša 
nove poglede na prvotni vodni odtok. Od srede petdesetih let dalje je Meze sodelo­
val pri dolgoletni inštitutski raziskovalni temi —  Kvartarni sedimenti in njihova iz­
raba v Sloveniji. Če tu ni prostora za naslove njegovih številnih neobjavljenih elabo­
ratov, m oram o navesti vsaj objavljeno razpravo Porečje Kokre v pleistocenu (G Z 
1974), ki je med drugim prinesla novo znanje o tamkajšnjih ledenikih. Po objavah je 
bilo bolj plodno M ezetovo sodelovanje pri novejši inštitutski skupinski raziskavi, pri 
geografskem  proučevanju poplavnih območij v Sloveniji. V inštitutskem glasilu je 
doslej izdal štiri razprave, o poplavnem območju v Gornji Savinjski dolini (1977), v 
G rosupeljski kotlini (1981), v porečju Rašice z Dobrepoljem (1982) in na Blokah 
(1984). Kot stranski proizvod te raziskave je nastala Mezetova študija v GV 1977 o 
hidrologiji Radenskega polja.
Pri navedenih tem atikah je bil jubilant vesten sodelavec skupinskih inštitutskih 
raziskav. Tem o proučevanje hribovskih kmetij pa je sam programiral kot skupinsko 
delo in ji dal tudi obličje (glej Osnovne smernice za geografsko preučevanje hribov­
skih kmetij na Slovenskem, GV 1980). Do tega koraka je Mezeta privedla čustvena 
navezanost na G ornjo Savinjsko dolino od njegovega prvega obiska te alpske doline 
dalje. Pri izvajanju skupnega inštitutskega programa in izven njega jo je proučeval z 
raznih vidikov. Tako je nastala njegova disertacija (ohranjena 1. 1965), ki jo je obja­
vila 10. knjiga iz serije D ela Geografskega inštituta SAZU pod naslovom Gornja 
Savinjska dolina (1966, 200 strani). Odlikuje jo to, kar je prisotno v vseh Mezetovih 
razpravah: skrbno zbrano in dokum entirano gradivo, obilica dognanj o obravnava­
nem  ozemlju in pretehtan jezik. Meze je geomorfološko raziskovanje kmalu razširil 
na km etije in na prebivalstvo in ker je o tej regiji mnogo objavljal tudi v Celjskem
zborniku, Planinskem vestniku in drugih poljudnih revijah, si je med slovenskimi 
geografi pridobil sloves ne le najbolj vsestranskega poznavalca Gornje Savinjske do­
line, temveč tudi edinega, ki je kot regionalni geograf specializiran na eno pokraji­
no. Ko pa je postala G ornja Savinjska dolina pretesna za njegovo proučevanje hri­
bovskih kmetij, je raziskave razširil na vso SR Slovenijo in zanje v svojem inštitutu 
pridobil sodelavce. Sam je doslej v Geografskem zborniku objavil osem daljših raz­
prav o samotnih hribovskih kmetijah: na Solčavskem (1963), v Lučki pokrajini 
(1965), v vzhodnem delu Gornje Savinjske doline (1969), v Gornji Savinjski dolini 
po letu 1967 (1979), ob Kokri in v Krvavškem predgorju (1981), med Preddvorom 
in Begunjami (1980), med dolinama Kokre in Drage (1984), v Polhograjskem hri­
bovju in sosedstvu (1985). Vse te študije slonijo na zelo podrobnem geografskem, 
zlasti gospodarskem  in socialnem gradivu za vsako kmetijo posebej. Ker je Meze o 
zaključkih seznanjal tudi širšo slovensko in deloma tujo strokovno javnost (Geogra­
phica Yugoslavica, 5, M ünchner Studien zur Sozial- und Wirtschaftsgeographie, 27), 
si je pridobil v javnosti ugled strokovnjaka za vprašanja hribovskega kmetijstva. 
U pam o, da bo jubilant to lahko še potrdil z zaključnim pregledom hribovskih kmetij 
na Slovenskem, ko bo naloga končana.
Meze se je v širšo strokovno javnost prebil tudi z objavami z drugih geografskih 
področij. Naj omenimo študijo o razvoju slovenskega reliefa v kvartarju v knjigi A r­
heološka najdišča Slovenije (1975) in poglavje z naslovom Raziskovanje v odmevni 
knjigi Slovenske gore (CZ, 1982, zdaj v ponatisu). Treba je pripomniti, da je to do­
segel ob vsej znani skromnosti in nevsiljivosti. K temu so pripomogli tudi njegovi 
številni članki v raznih revijah kot Celjski zbornik, Planinski vestnik, Turistični vest­
nik, prispevki v raznih enciklopedijah i.t.d.
Z a svoje delo je jubilant dosegel številna uradna priznanja. Med drugim je dva­
kratni dobitnik nagrade Sklada Borisa Kidriča (1967 za geomorfologijo Gornje Sa­
vinjske doline, 1. 1983 za proučevanje hribovskih kmetij) in priznanja občine Mozir­
je  (1970). Predsedstvo SFRJ mu je 1. 1984 podelilo Red dela z zlatim vencem. G eo­
grafi ne smemo pozabiti njegovega dela v geografski organizaciji. V GDS je bil več 
let odbornik in tri leta tajnik, v ljubljanski podružnici dve leti predsednik.
Svojemu nekdanjem u glavnemu uredniku (1979— 84) želimo člani uredniškega 
odbora in čitatelji Geografskega vestnika prav tolikšnega uspeha še pri sedanjem 
sourednikovanju Geografskega zbornika. Vsi mu tudi želimo trdnega zdravja in na­
daljnjega plodnega strokovnega dela.
Ivan Gams
Prof. dr. Vladimir Klemenčič — šestdesetletnik
10. julija je praznoval šestdesetletnico eden najvidnejših slovenskih geografov
—  Vladim ir Klemenčič. S svojo energijo in delovno vnemo je v več kot tridesetih le­
tih posegel na tolikšna področja stroke, njene organizacije in aplikacije, da vsega v 
tem  kratkem  zapisu še približno ni mogoče zajeti. Izjemno aktiven je bil tudi na dru­
gih področjih, ki so večinoma imela zvezo s stroko, še zlasti z njeno popularizacijo in 
afirmacijo. Vse to je ves čas uspešno povezoval s svojim osnovnim pedagoškim de­
lom, ki ga je začel opravljati kot asistent po diplomi 1951. leta, nadaljeval kot do­
cent (I960 ), izredni profesor (1966) in redni univerzitetni profesor od 1972. leta na 
O ddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Svoj nemirni duh, problemski pristop in vsestransko zanimanje za stroko je dr. 
K lem enčič izpričal že v svojih prvih raziskovanjih, ko se je lotil agrarne geografije 
Tuhinjske doline (1952), urbanizacije okolice Kamnika (1953), demogeografske in