Časopis
za
kritiko
znanosti
S T A V K E
Lidija Mohar / Stavka — da ali ne?
Tonči Kuzmanić / Za legalizacijo štrajkov
Igor Bavčar / Delo v socializmu
Janez Janša / Stavka kot mejno dejanje
93/94 1986
UDK 3
Časopis za kritiko znanosti
93/94
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor
Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo:
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažic, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
V. d. glavnega urednika in odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Marjanca Mihelič, Milena Blažič
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu — Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina za
posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
časopis
__ _
kritiko
[znanosti
UDK 3 YU-ISSN-0351-4285
Časopis za kritiko znanosti 93/94 1986
STAVKE
Vsebina:
3 Lidija Mohar / Stavka — da ali ne?
15 Tonči Kuzmanić / Za legalizacijo štrajkov
29 Igor Bavčar / Delo v socializmu
39 Janez Janša / Stavka kot mejno dejanje
45 Andrej Kirn / Družbene implikacije ekoloških
omejitev rasti
61 Janko Zlodre / Confusio Linguarum
93 Dušan Pirec / Pripombe na rob nekaterim vpra-
šanjem teorije in prakse socializacijskega proce-
sa v agrarnih odnosih
111 Boris Kononenko / Kibernetika in družbena
moč
123 Zvonimir Tanko / Ali se vračamo na sistem plač
in dobička ?/polemika
131 Slavko Gaber / M. Jay: Adorno/prikaz
147 Tonči Kuzmanić / Knjižna novost o izrednih
razmerah / recenzija
93/94 1986
» I O ¿% O Q ^ O
0.	1	1	1 •	o El^UÜOÜ-C
stavka — da ali ne:
Lidija Mohär
1.	Uvod
V dnevnem časopisju je vse več obvestil o stavkah, izsiljenih sestankih
in drugih vrstah izražanja nezadovoljstva zaposlenih. Vse pogosteje so
tudi navedene številke o trajanju teh primerov, številu udeležencev
itd. V nekaterih republikah pišejo o tem bolj pogumno, v drugih
manj. Sama sem se s problemom stavk srečala leta 1979, ko sem se
zaposlila po pripravniški dobi na Raziskovalnem centru za samouprav-
ljanje pri RS ZSS.
Prehitro sem spoznala, da gre po eni strani za neformalna politična
stališča, ki so bila (tedaj še mnogo bolj) obremenjena s predsodki, da
socializem in stavka nimata nič skupnega in na drugi strani za raz-
lično zvrst literature, ki je prikazovala socializem kot konfliktno
družbo, v kateri ne obstajajo samo podobni, različni in nasprotni,
temveč tudi protislovni interesi. Nekaterih vprašanj takrat enostavno
ni bilo mogoče začeti javno obravnavati. Dobro se spominjam nekega
neformalnega pogovora z dvema tedanjima slovenskima sindikalnima
funkcionarjema. Bilo je to v času, ko sem se seznanjala z delom dr.
Nece Jovanova o stavkah. Njegovo radikalno stališče o razrednem
karakterju tudi naših stavk me je zelo pritegnilo. To stališče sem jima
omenila, toda prijateljsko sta mi svetovala naj vprašanje razrednosti
pri tej temi rajši opustim, ker bi me to pripeljalo na stranski tir.
Obiskovali smo tudi organizacije združenega dela, kjer je prišlo do
stavke. Po navadi smo imeli sestanek s poslovodnimi delavci in
3
predstavniki tako imenovanega političnega aktiva. Skratka pogovar-
jali smo se z ljudmi, ki so opravljali kakšno funkcijo, nikoli pa z
delavci, ki so stavkali.
Na sestankih smo običajno ugotavljali, da so delavci, ki so stavkali,
v neugodnem materialnem položaju, imajo nizke osebne dohodke in
delajo v težkih delovnih pogojih. V večini primerov se je stavka kon-
čala tako, da so delavcem, ki so protestirali, nekoliko povečali osebni
dohodek. S tem je bila stavka sprejemljivo rešena za obe strani —
poslovodne delavce, ki so želeli neljubi dogodek čim prej končati in
delavce, ki so se zadovoljili s predlaganim povečanjem osebnih do-
hodkov. Obiski v organizacijah so mi potrjevali tezo Nece Jovanova
o »naših kratkih, toda zelo učinkovitih stavkah«. Kasneje sem spoz-
nala, da je bila (in je še vedno) učinkovitost samo navidezna. Pove-
čanje osebnih dohodkov je delovalo kot morfij na bolnikovo bolečino,
ki blaži bolečino, a bolezni ne ozdravi. Morda je bilo to sprožilec mo-
jega nadaljnjega razglabljanja o stavkah, kajti podatki, ki so mi
bili dostopni, so me stalno begali. Nisem si znala odgovoriti na vpra-
šanje zakaj se stavke več ali manj pojavljajo v istih okoljih, ko pa
je bil problem že saniran in so bile zahteve po večjem osebnem do-
hodku več ali manj ugodno rešene.
Vzroki stavk naj bi bili neinformiranost, drugič osebni dohodki, tret-
jič panožni sporazum, četrtič slabo gospodarjenje, petič težave z na-
bavo repromateriala — težave, ki bi jih lahko srečali v vsaki organi-
zaciji, pa vendar v vseh ni prihajalo do stavke. Zanimalo me je, za-
kaj v nekaterih organizacijah združenega dela prihaja do stavk, v
drugih pa ne, čeprav se nahajajo v navidezno enakih okoliščinah.
Zato sem si za cilj raziskave postavila ugotovitev razlik med tistimi
organizacijami, v katerih je prišlo do stavk in tistimi, v katerih do
stavk ni prišlo. Katere so značilnosti, ki prevladujejo v organizaci-
jah, kjer je prišlo do stavk in v kakšnem okolju se nahajajo?
2. Ugotovitve raziskave
Vzorec opazovanih organizacij sem sestavila iz 60 temeljnih organi-
zacij, v katerih je prišlo do stavk in iz 60 temeljnih organizacij, v
katerih ni prišlo do stavke. Raziskovanje je zajelo le področje indu-
strije in rudarstva, kjer so bile stavke najštevilčnejše. V teh organi-
zacijah smo analizirali ekonomske podatke za obdobje treh let (1977,
1978, 1979), zbrali podatke o organiziranosti poslovanja, dela in sa-
moupravljanja ter anketirali delavce.
Analiza je potrdila domnevo, da stavke niso slučajen pojav, temveč
reakcije na razmere v temeljni organizaciji, ki so prisotne že dalj
časa in se manifestirajo v določenih okoliščinah.
Temeljna ugotovitev raziskave je bila, da se skupini temeljnih orga-
nizacij (stavkajoči in nestavkajoči) se med seboj razlikujeta po:
4
—	ekonomskem
—	socialno-organizacijskem in
—	samoupravnem vidiku.
Poglejmo si glavne značilnosti, ki razlikujeta obe skupini,
a) Ekonomski vidik
Najprej sem analizirala panoge v industriji in rudarstvu po vrsti eko-
nomskih kazalcev, ker je v dotedanjem analiziranju stavk prevlado-
valo prepričanje, da se stavke v temeljnih organizacijah združenega
dela pojavljajo v tistih panogah, ki so v slabšem gospodarskem po-
ložaju, in kjer so osebni dohodki nižji. Iz tega naj bi sklepali, da
konfliktov ni tam, kjer imajo boljše osebne dohodke.
Pri analizi ekonomskih kazalcev sem ugotovila, da je ekonomsko sta-
nje v panogah, kjer se najpogosteje pojavljajo stavke, drugačno kot
v drugih panogah. Ne bi mogli reči, da so v ekonomsko slabšem polo-
žaju po višini prihodka, dohodka in čistega dohodka. Značilne pa so
razlike pri razporejanju čistega dohodka. Razporejajo ga drugače kot
v drugih panogah. V skupinah, kjer je največ stavk, namenjajo za
izboljšanje materialne osnove dela mnogo večje deleže kot drugje.
Statistično so s stavkami pomembne zveze deleža sredstev, ki jih de-
lavci razporejajo v sklad rezerv. Le-ta gre v teh panogah na račun
deleža sredstev za osebne dohodke. Najbolj varira razporejanje sred-
stev v sklad za izboljšanje materialne osnove dela. Kot smo že videli,
panoge, v katerih je največ stavk, največ namenjajo za akumulacijo,
medtem ko v druge sklade odvajajo sorazmerno enako kot druge
panoge. Za panoge, kjer se pojavlja največ stavk, je značilna nizka
tehnična opremljenost, čeprav sem ob analizi organizacij v panogah
ugotovila, da imajo tiste, v katerih pride do stavke, višjo tehnično
opremljenost kot je povprečje njihove panoge.
Podobne tendence, kot sem jih ugotovila pri analiziranju panog, so se
pojavile tudi pri primerjanju med obema skupinama temeljnih orga-
nizacij, to se pravi, med tistimi v katerih je prišlo do stavk in tistimi
v katerih do stavk ni prišlo. Celotni prihodek, dohodek in čisti doho-
dek so v skupini temeljnih organizacij, kjer je prišlo do stavke v
povprečju višji kot v temeljnih organizacijah, kjer do stavke ni pri-
šlo. Glede na to, da imajo višji celotni prihodek, dohodek in čisti do-
hodek imajo tudi več sredstev za osebne dohodke in za druge sklade.
Zato bi — če poenostavimo — lahko predvidevali, da lahko lažje za-
dovoljujejo interese svojih delavcev. To nas opozarja, da pri stavkah
delujejo še nekateri drugi dejavniki.
Vse omenjene spremenljivke smo zato normirali s številom zaposle-
nih. Slika se v svojih osnovnih tendencah ni spremenila. V temeljnih
organizacijah, kjer je prišlo do stavke je bila produktivnost nekoliko
5
nižja samo leta 1979, kar razodeva, da ta ni pomemben ekonomski či-
nitelj v zvezi s stavkami. Pomembnejši je čisti dohodek na delavca,
ki je sicer pomemben kazalec, saj je čisti dohodek »njen dohodek«,
s katerim svobodno razpolaga. Skupina organizacij, kjer je prišlo do
stavke ima v povprečju več sredstev v stanovanjskem skladu kot te-
meljne organizacije, kjer do stavke ni prišlo. Prav tako ista skupina
organizacij odvaja v povprečju nekaj več sredstev za izboljšanje ma-
terialne osnove dela kot ostale temeljne organizacije. Organizacije, v
katerih ni prišlo do stavke, namenjamo skoraj celotni ustvarjalni čisti
dohodek za osebne dohodke. Povprečni osebni dohodek pa se v obeh
skupinah statistično ne razlikuje, niti v letu 1977 niti v letu 1978.
Leta 1979 pa so povprečni osebni dohodki nižji v temeljnih organiza-
cijah s stavkami.
Naslednje kar me je zanimalo, je bilo to, če so ti ekonomski kazalci
povezani tudi z intenziteto konflikta, kot se izraža v številu udele-
žencev stavke in njenem času trajanja. Ugotovila sem tako poveza-
nost. Povedala sem že, da temeljne organizacije, kjer je prišlo do
stavke ustvarjajo višji dohodek kot drugje. Višina dohodka pa je
močno povezana s številom stavkajočih delavcev. Cim višji je, tem
večji odstotek delavcev stavka, oziroma več delavcev je bilo nezado-
voljnih. Način delitve dohodka v organizaciji kaže njeno politiko in
delavci s stavko izražajo tudi stopnjo nezadovoljstva s to politiko.
Medtem ko je razporejanje dohodka povezano s številom stavkajočih,
pa je razporejanje čistega dohodka povezano s trajanjem stavke. Ko-
liko in v kakšne namene se razporeja čisti dohodek, torej odseva ja-
kost konflikta. Zelo pomembno zvezo s trajanjem stavke imajo sred-
stva za izboljšanje materialne osnove dela.
b) Socialno-organizacijski vidik
Organizacijsko okolje se je izkazalo kot eden najpomembnejših fa-
ktorjev za pojavljanje stavk. Enake tendence se pojavljajo na makro
in mikro organizacijski ravni. Do prve stavke je v povojni Jugosla-
viji prišlo v Sloveniji leta 1958 v Trbovljah, najkasneje pa so se stav-
ke pojavile na Kosovu — v najnerazvitejšem delu države. Podobno
se tudi v republiki Sloveniji pojavlja največ stavk v najrazvitejšem
predelu in to v bolj razvitih organizacijah. Pojav stavk v razvitih
republikah ni spremljalo prenehanje teh v razvitejših. Nasprotno,
trend se nadaljuje glede na razvitost republike. Skoraj bi lahko re-
kli, da je razvitost sorazmerna s številom stavk. Hkrati pa se je po-
kazalo, da je pomembno kako je okolje organizacije strukturirano
in konkurenčno. Skupina organizacij, v katerih je do stavke prišlo,
deluje na tržišču manj konkurenčno kot skupina organizacij, v ka-
teri so stavkali. Prve se nahajajo tudi v manj strukturiranem okolju.
Temeljne organizacije združenega dela, v katerih so delavci stavkali,
imajo bolj poudarjeno hierarhično strukturo, istočasno pa je tudi
6
temeljna organizacija v delovni organizaciji manj samostojna. Kaže
se visoka stopnja odvisnosti od delovne organizacije v kateri je tozd.
Glede na to bi morda lahko domnevali, da je delovna organizacija
izvedla svojo organiziranost temeljnih organizacij le navidezno in
s tem več ali manj povzročila le povečano administracijo. Toda to so
le domneve, ki presegajo obseg mojega raziskovanja.
V skupini organizacij, kjer so se pojavile stavke, sem ugotovila ve-
čjo formaliziranost odnosov kot v skupini, kjer ni bilo stavk. S for-
malizacijo postajajo razmerja v organizaciji bolj statistična, ustalje-
na in v večji meri se stabilizirajo že obstoječi odnosi. Formalizira-
nost med drugim vnaša v odnose brezosebnost, za Webra tako hva-
ljeno lastnost formalne organizacije. Za te organizacije je značilno,
da je delo delavcev bolj standardizirano, to je individualne in skupin-
ske delovne standarde imajo predpisane v mnogo večjem številu de-
lovnih mest, kot pa v temeljnih organizacijah brez stavk.
Zaradi teh značilnosti me ni presenetilo, da se v tej skupini organi-
zacij delavci manj identificirajo s svojo organizacijo. V njih je_tudi
večja socialna dezintegracija. Več je disciplinskih prekrškov glede
na število zaposlenih (predvsem med delavci s poklicno šolo). Prav
tako so v teh organizacijah pogostejše nezgode pri delu.
Pa ne le formaliziranost, tudi kontrola je v organizacijah, kjer delav-
ci stavkajo, ostrejša. Tako imajo že pri kontroli proizvodnje več za-
poslenih kontrolorjev na število delavcev. To drži tako pri linijski
proizvodnji kot pri individualnem ročnem in strojnem delu. V raz-
iskavi, ki jo delajo v desetih različnih deželah1 in v katero je vklju-
čena tudi Slovenija, so ugotovili, da imamo pri nas več ljudi v funk-
ciji vodstvene kontrole kot drugje v svetu. V svoji raziskavi pa sem
ugotovila, da je bila kontrola dela nad delavci še posebej poostrena
v organizacijah, v katerih je prihajalo do stavk. Samoupravljanje te-
melji teoretično na samokontroli, kjer naj bi delavci tudi sami nad-
zorovan kvaliteto svojega dela. Kot kaže je praksa bistveno različna
in razlika med normativnim in dejanskim sproža konfliktnost ali pa
anomija.
c) Samoupravni vidik
Samoupravljanje v obeh skupinah sem skušala izmeriti z demokratič-
nostjo izvršilnih organov in informiranostjo na eni strani in z delav-
nostjo izvršilnih organov in formiranostjo na eni strani in z delav-
čevo oceno samoupravljanja v njegovi temeljni organizaciji združene-
ga dela na drugi strani.
Analiza je pokazala, da med vključevanjem v odločanje z osebnim iz-
javljanjem, demokratičnostjo izvršilnih organov in pojavom stavk ob-
1 Veljko Rus, Valentin Jež: Kvaliteta delovnega življenja v elektroindustriji
(raziskava še ni objavljena).
7
staja negativna zveza. V organizacijah, v katerih je prišlo do stavke,
delavci redkeje sodelujejo na zborih in referendumih, kot v organiza-
cijah, kjer ni prišlo do stavke. Izvršilni organi imajo manj demokra-
tičen značaj, a večjo moč.
Demokratičnost izvršilnih organov je negativno povezana s številom
delavcev, ki stavkajo in s trajanjem stavke.
Informiranje se ni bistveno razlikovalo med obema skupinama orga-
nizacij. Ugotovila sem le, da čim boljša je informiranost, tem več de-
lavcev stavka.
Delavcem sem zastavila tudi tri sklope vprašanj o samoupravljanju.
S prvim smo ugotavljali aspiracije delavcev, z drugim vprašanjem
pripravljenost delavca za samoupravljanje, s tretjim pa so delavci
ocenili samoupravljanje v svoji organizaciji. Odgovori se med obema
skupinama niso bistveno razlikovali. Ločita se le po odgovoru: »za
enkrat služi samoupravljanje mnogim še vedno za to, da prikrivajo
svoje postopke«. V skupini temeljnih organizacij, kjer so bile stavke,
večji odstotek delavcev meni, da posamezniki izkoriščajo samouprav-
ljanje.
3. Kaj nam povedo rezultati raziskave?
Kljub konkretnim določilom Ustave in Zakona o združenem delu v
praksi še ni likvidiran dominanten sistem odtujevanja dohodka. Dej-
stvo je, da ostane delovnim organizacijam potem, ko poravnajo vse
družbene obveznosti, vsako leto nižji ostanek dohodka, ki ne seže
daleč čez stroške za enostavno reprodukcijo. To stanje nam do neke
mere pojasnjuje tudi rezultate naše raziskave, ko ugotavljamo, da
je eden od vzrokov stavke razporejanje dohodka in čistega dohodka.
V organizacijah, v katerih prihaja do stavk, je bistven problem re-
lativen odnos med ustvarjenim dohodkom, čistim dohodkom in izpla-
čilom osebnih dohodkov. Delavci ne dobijo takega osebnega dohodka,
kot bi ga, če bi upoštevali ustvarjeni dohodek organizacije. Odliv
dohodka iz organizacije še zdaleč najbrž ni odraz volje delavcev. Z
ustvarjenim dohodkom organizacij združenega dela še vedno odloča-
jo izven teh organizacij. Cesto so to kar vplivni posamezniki na ključ-
nih mestih v družbi in si s tem jemljejo pristojnost odločanja o tem,
kaj so avtentični interesi delavskega razreda in kaj ne. Stavke to
potrjujejo. Zato tudi ni slučajno, da se zahteve naših delavcev bistveno
ne razlikujejo od zahtev, ki jih delavci postavljajo drugod po svetu.
Večina povodov pri stavkah je materialne narave (večji osebni doho-
dek, znižanje norme . . .). Ob tem naj povemo, da rezultati raziskave
ne kažejo, da bi se delavci v organizacijah, kjer prihaja do stavk, kaj
bolj bistveno borili za osebne dohodke kot v organizacijah, kjer do
stavk ni prihajalo. Ekonomski motiv je le vzvod za stavko.
8
Delavci v organizacijah, kjer prihaja do stavke menijo, da se jim od-
tujuje več dohodka kot delavci v organizacijah, kjer ne prihaja do
stavke. Gre namreč v resnici zato, da ga tudi več ustvarijo. Delavci
v tovarnah zahtevajo za svoje delo »pošteno plačilo«. Vedejo se
tako kot vsak delojemalec kjerkoli na svetu. Vlogo delodajalca tu
zelo pogosto igrajo vodilni in vodstveni delavci, ki si prilaščajo pristoj-
nosti razporejanja družbenih sredstev in delovnim ljudem pogosto
prepustijo le pravico formalnega potrjevanja vnaprej sprejetih od-
ločitev. Govorijo, da delavci mezdno mislijo, pri tem pa pozabljajo,
da je način mišljenja opredeljen z dejanskim položajem, v katerem
se nekdo nahaja.
Pričujoča raziskava nam daje precejšnje število indikatorjev na os-
novi katerih lahko rečemo, da gre pri stavkah tudi v sistemu socia-
lističnega samoupravljanja za klasičen konflikt med delom in kapi-
talom (delojemalcem in delodajalcem), ki se še posebej odraža v in-
dustriji in rudarstvu. Ob tem sicer takoj trčimo ob trditve, da pri
nas delavec stavka sam proti sebi, ker je v eni osebi delavec in de-
lodajalec. Teoretično je zadeva res taka. Temu ne gre ugovarjati. V
praksi pa nastajajo odstopanja. Stavke nas na to opozarjajo. Pri
stavkah gre za konflikt med dvema stranema: prvo, ki ima veliko
legitimno moč in majhno dejansko moč in drugo, ki sicer nima legi-
timne moči, ima pa velikansko dejansko moč. Prvo predstavljajo
delavci v neposrednem delovnem procesu, drugo pa delavci, ki imajo
poslovodne funkcije.
Stavkajoči delavci v primeru stavk zagovarjajo zelo ozke interese.
Borijo se zgolj za osebne dohodke. Nastopajo kot nosilci tistih inte-
resov, ki so značilni za mezdno delo. Poslovodni delavci pa se kažejo
kot dobri gospodarji. So nosilci interesov, ki jih pogojuje logika ka-
pitala.
Delavci se obnašajo popolnoma v skladu s položajem, ki ga imajo v
organizaciji združenega dela in širši družbi. Njihovo, z Ustavo zago-
tovljeno pravico odločanja pa kratijo dejanska razmerja v delitvi
dela na vseh družbenih nivojih, posebej pa v organizacijah združenega
dela. Naše organizacije združenega dela so kljub formalni samo-
upravni organiziranosti ohranile model birokratsko tayloristicne or-
ganizacije dela, ki se je v naši raziskavi lepo odslikala. Ta tip orga-
nizacije je bil zgodovinsko razvit kot sredstvo za povečanje delovne
storilnosti na temelju večjega nadzora nad delavcem in zgrajen na
principih delitve dela kot so: poenostavljanje, parcializiranje in spe-
cializacija funkcij. Ena glavnih karakteristik te organizacije je tudi
formaliziranost postopkov, kar se iz drugih področij dela širi tudi na
samoupravljanje. Tu gre za podoben proces širjenja določenega mo-
dela iz produkcijske osnove v njeno nadgradnjo, kot se je na makro-
nivoju razširil industrijski model dela iz tovarn na druge družbene
sisteme.
Kot smo videli, se navedeni organizacijski elementi bolj izražajo v
organizacijah, kjer prihaja do stavk, kot v onih brez njih. Delavci
9
očitno kaj hitro zaznajo razliko med navideznim in dejanskim. Tako
se tam, kjer je tudi samoupravljanje sformalizirano do te mere, da
postaja svoje nasprotje, ne poslužujejo v tolikšni meri samoupravnih
institucij. Skratka, ne delujejo kot samoupravljalci, s čimer še bolj
zmanjšujejo svoj (sicer formalno opredeljen) vpliv in tako podkrep-
ljujejo paradoks nesamoupravnega sistema samoupravljanja. To pa je
očitno mnogo pogosteje v organizacijah,, kjer so bile stavke, kot v
tistih kjer stavk ni bilo.
Razne raziskave nam že dve desetletji prikazujejo, da je vpliv delav-
cev v organizacijah združenega dela (posebej še delavcev v industriji
in rudarstvu) glede na druge socialne skupine na zadnjem mestu.
Kljub formiranju temeljnih organizacij, ki naj bi omogočale več ne-
posrednega odločanja vseh (in s tem več vpliva vseh članov organiza-
cije), uvajanju delegatskega sistema in institucionalizaciji vloge po-
litičnih organizacij v organizacijah združenega dela, se porazdelitev
vpliva še nadalje koncentrira na vrhu organizacije in s tem v škodo
resničnega samoupravljanja. Formalna organizacijska struktura or-
ganizacij združenega dela, pogojena z obstoječim načinom produkci-
je namreč taka nasprotja pogojuje in krepi. V organizacijah s stav-
kami pride to do svojega popolnega izraza z vsemi negativnimi
posledicami, ki kažejo na nekompatibilnost take organizacije dela s sa-
moupravnim modelom združenega dela. Poleg tega tako stanje pro-
ducira še dodatne neugodne učinke, saj vodstvo, ki ima pogosto naj-
več moči, nima ustrezne strokovnosti in poslovnosti.
Z 61 odstotkov verjetnosti lahko napovemo, da bo prišlo do stavke
v temeljnih organizacijah združenega dela, ki imajo ugodnejše eko-
nomske rezultate2 in ki večji del svojega dohodka namenjajo za razšir-
janje materialne osnove dela v sami organizaciji ali v širšem okolju.
Organizacije, v katerih prihaja do stavk, imajo višjo tehnično oprem-
ljenost (glede na povprečje v panogi), ker so več sredstev vlagali v
posodobitev, vendar te organizacije ne dosegajo optimalnega števila
proizvodov. To pa znižuje njihovo gospodarnost in produktivnost.
To so okoliščine, ki pridejo kot podporno okolje za stavke v poštev
v tistih organizacijah, kjer je formaliziranost, poostrena kontrola in
manjša demokratičnost izjavljanja. Delavci zaznajo samoupravljanje
v takih organizacijah pogosto kot manipulacijo z njimi. Proces izobli-
kovanja stavke pa je postopen. 2e mnogo pred stavko se v organi-
zacijah z opisanimi značilnostmi pojavlja večje število manjših kon-
fliktov. Ker jih običajno ne rešujejo, jim ne posvetijo zadostne po-
zornosti ali pa jih rešujejo na neustrezen način, se socialna napetost
stopanje, konflikt med skupino, ki se čuti prizadeto in »drugo stra-
njo« narašča, in ob določenem povodu (naj bodo to osebni dohodki,
sprememba delovnih pogojev ali kaj drugega) se ta napetost mani-
festira v stavki tistih, ki se čutijo najbolj prizadete.
2 Raziskava je bila dokončana leta 1980, ko se slabe gospodarske razmere
še niso kazale v tako akutnem stanju.
10
Zal vseh elementov tega procesa nastajanja stavk ne poznamo. Tretji
del načrtovanega raziskovanja, ki naj bi odkril dejavnike, ki pojas-
njujejo ostale vidike procesa ni bil izveden. Tako lahko druge fa-
ktorje, ki generirajo stavke le domnevamo. Zanimivo bi bilo na
primer ugotoviti kolikšne so subjektivne razlike med delavci, ki
stavkajo in delavci, ki ne stavkajo. Ali so tisti delavci, ki stavkajo
bolj osveščeni kot ostali, ali imajo drugačno vrednostno orientacijo
kot njihovi poklicni kolegi ipd.? Iz aksioloških raziskav nam je zna-
no, da so delavci v neposrednem delovnem procesu najbolj tradicio-
nalno in konzervativno orientirani del populacije, ki zastopa parti-
kularistične interese. Ali se stavkajoči razlikujejo od te vrednostne
opredelitve ali je partikularni interes pri njih še močneje zastopan?
Indikativen je podatek, da je bil konflikt močnejši tam, kjer so bili
delavci bolj informirani. Kaj si s tem lahko razložimo?
Dr. Vladimir Arzenšek3 je že leta 1974 ugotovil, da delavci, ki pogo-
steje stavkajo češče doživljajo krivice in so manj zadovoljni z oseb-
nim dohodkom. So manj avtoritativno orientirani, manj konzervativ-
ni in v večji meri izkazujejo egalitarnost. Delavci, ki stavkajo, v
manjši meri izražajo mezdno mentaliteto. Predvideval je, da češče stav-
kajo delavci, ki doživljajo visoko nemoč. Vendar so njegovi rezultati
pokazali, da odnos nemoči in kolektivnega obnašanja ni tako eno-
staven kot je predvideval. Ugotovil je, da v primerjavi z visoko in
nizko alieniranimi delavci, najmanj stavkajo delavci s srednjo stop-
njo alieniranosti.
Sama sem ugotovila, da imajo organizacije, v katerih prihaja do
stavk, boljše kvalifikacijsko strukturo, kot organizacije, v katerih ni
bilo stavk. Prve imajo več delavcev s poklicno, srednjo in visoko
šolo. Več delavcev s poklicno šolo kaže na drugačno vrsto dela, ki je
prisotna v takih organizacijah.
Domnevamo, da so za organizacije, kjer prihaja do stavk izrazitejši
nekateri elementi, ki pogojujejo izražanje skupinskega nezadovoljstva.
Ugotovila sem, da se manjši konflikti pojavljajo v vseh temeljnih
organizacijah, ki smo jih proučevali, vendar je razlika med eno in
drugo skupino v tem, da se manifestirajo v različnih oblikah. V ne-
katerih na kolektivni ravni in torej v obliki stavke, v drugih pa na
individualni ravni v obliki absentizma. V temeljnih organizacijah
združenega dela, kjer ni bilo stavke, je večje število izgubljenih dni
zaradi odsotnosti nasploh in zaradi bolniške odsotnosti kot v organi-
zacijah, kjer je prišlo do stavke. Prav tako kot drugi, sem ugotovila,
da imajo tam, kjer je več absentizma, predvsem žensko delovno silo,
medtem ko so v temeljnih organizacijah, kjer je prišlo do stavke,
predvsem moški. Ali gre večja stopnja absentizma, ki se pojavlja
v temeljnih organizacijah združenega dela s predvsem žensko delovno
silo zgolj na račun porodniškega dopusta in izostankov zaradi nege
3 Vladimir Arzenšek: Struktura i pokret, Centar za filozofiju i društvenu
teoriju, Beograd, 1984.
11
otrok, ali zaradi tega, ker ženske drugače kot moški reagirajo na
notranje in zunanje napetosti, konflikte, trenja, itd., s katerimi se
srečujejo v svojem vsakodnevnem življenju, ne vem, ker tega nisem
razčlenjevala. Domnevam, da ne gre zgolj za porodniške in nego
otrok, ker je vsa odsotnost nasploh večja.
4. Za konec
Kljub temu, da načrtovano raziskovanje ni opravljeno v celoti, lahko
delno odgovorim na vprašanje, ki sem ga postavila na začetku. V
temeljnih organizacijah združenega dela, kjer prihaja do stavke,
močneje pritiskajo na delavce, čeprav ekonomske razmere nudijo
temelje za večjo liberalizacijo in demokratizacijo. Do izbruha konflikta
pride tedaj, ko pridejo interesi delavcev in interesi drugih skupin (naj-
pogosteje poslovodnih organov), do popolnega navzkrižja. Interesi,
ki jih posamezne skupine v delitvi dela v tovarni zastopajo med
seboj niso identični, temveč nasprotni, nekateri pa celo protislovni.
Večkrat pa se stavke v istih organizacijah pojavljajo zato, ker pri
reševanju stavke odstranijo le povode, ugodijo neposrednim zahtevam
stavkajočih delavcev (povečajo jim osebni dohodek, popravijo pravil-
nik, zmanjšajo normo. . .), vzrokov pa ne odstranijo. Pri stavkah
gre v večini primerov za protislovne interese. Gre torej za konflikt
med avtentičnimi interesi skupin in slojev v procesu delitve dela.
V takih primerih ne more priti do integracije interesov v konfliktu med
dvema stranema. Stavka se preseže navidezno. Reši se vprašanje
osebnih dohodkov, distribucija moči in odločanja pa ostane enaka.
Pri naših stavkah govorimo lahko le o navidezni uspešnosti.
Stavka je v resnici v večini primerov akt, ki ima za delavce nega-
tivne posledice (šikaniranje, disciplinski postopki proti nekaterim .. .).
Svoje nezadovoljstvo delavci izražajo predvsem proti skupinam, ki
imajo večjo količino moči. Torej nastane konflikt med skupinama,
ki nista v enakovrednem položaju. V primeru, ko je stavka uperjena
proti skupini, ki je v organizaciji na najvišjih mestih — na mestih,
ki omogočajo kontrolo nad pretokom informacij in alternativami v
procesu odločanja — ima ta skupina na razpolago moč, da na različne
načine pomiri delavce. Poleg potrebne moči, zastopajo tudi interese, ki
jih razglasijo kot enake ali vsaj podobne interesom širšega sistema.
Ko pa delavci izrazijo svoje nezadovoljstvo proti skupini, ki nima
tako ključnega položaja (mojstri, skupne službe itd.), se razreševanje
zreducira skoraj izključno na metodo dominacije, še posebej tedaj, če
tej skupini uspe najti podporo zunaj organizacije združenega dela. V
primeru stavke, to največkrat ni težko, saj je stavka že a priori
nezaželen akt in delavce obsojajo že zato, ker so uporabili »nesamo-
upravno pot«. Čeprav delavci ravno s temi akcijami dokažejo svojo
samoiniciativnost in na eni strani zaščitijo svoje interese, na drugi
strani pa opozorijo na napake in neučinkovitost institucionalnih poti.
Dokažejo, da v njihovih organizacijah ni samoupravljanja.
12
Stavke se pojavljajo izključno na mikroorganizacijskem nivoju. Toda
njihovo število nenehno raste, kar kaže na to, da se nezadovoljstvo
generira, ne samo znotraj tovarniških plotov, temveč v širši družbeni
skupnosti. Iz neposredne proizvodnje v industriji in rudarstvu se
selijo v druge veje gospodarstva in tudi vse več jih je v negospodarski
dejavnosti (šolstvo, zdravstvo ...). Med delavcem za tekočim trakom,
rudarjem, trgovcem, učiteljem, zdravnikom ni več bistvenih razlik.
Izenačili so se v materialnem položaju in (ne)vplivu na pomembnejše
odločitve v svojem okolju. Vsi se proletarizirajo — vse bolj se na-
hajajo v mezdnem položaju. Glede na to se stavka na mikroorganiza-
cijskem nivoju manifestira kot nezadovoljstvo delavcev s svojim
položajem in z razmerami v lastnem kolektivu. Svoj izvor pa ima v
globljih (družbenih) protislovjih, ki nastajajo na področju delitve
dela na potrebno delo in presežek dela in razpolaganje s presežnim
delom.
Stavke pri nas niso eksplicitno obravnavane niti v zakonodaji, niti
v samoupravnem pravu. O njej ni jasnih idejnih opredelitev. Nekaj
stališč in pogledov na stavke sicer zasledimo pri naših najvidnejših
teoretikih (Bakarič, Kardelj), vendar vprašanje ni v celoti obdelano.
Po mnenju nekaterih pravnikov4 to vprašanje skuša urediti Zakon o
združenem delu v poglavju z naslovom »Reševanje sporov, ki jih ni
bilo mogoče rešiti po redni poti« (členi 636 do 640). Ugotavljajo, da ne
preveč posrečeno. S tem ni urejena obveznost, ki si jo je Jugoslavija
naložila s tem, da je ratificirala mednarodni pakt o ekonomskih,
socialnih in kulturnih pravicah. Ta namreč nedvoumno določa, da
morajo imeti delavci držav podpisnic »pravico do stavke« v skladu
z interno zakonodajo. Kolikor mi je znano, celo Mednarodni organi-
zaciji dela, ki zbira podatke o stavkah v posameznih deželah, ne
pošiljamo podatkov. Večina stavk se pri nas pod imenom prekinitev
dela, izsiljeni sestanek, nezadovoljstvo delavcev ipd., tolerira po na-
čelu: kar ni prepovedano, je dovoljeno. Reševanje pa je prepuščeno
razmeram moči v organizacijah in morda še lokalnem občinskem pred-
stavnikom.
Politično stališče do stavk je še vedno nejasno. Medtem ko nekateri5
trdijo, da stavka in socialistično samoupravljanje nimata nič skup-
nega, in če bi priznali stavko kot način urejanja konfliktov, bi to
pomenilo korak nazaj na poti graditve socializma. Drugi6 pa menijo,
da bi bilo treba uzakoniti pravico do stavk. Tisti, ki so proti stavkam,
ne vidijo razrednega in samoupravnega pomena stavk. Na dejanske
odnose v družbi gledajo kot na brezkonfliktne, v kateri gre zgolj za
usklajevanje interesov. Tako gledanje nas kaj hitro zapelje v dogma-
tizem. Pri razčiščevanju vsebinskih razlogov za ali proti stavki, pa bo
4	Naša tribuna: Prekinitve dela, Združeno delo, Revija za pravo 3/1986.
5	Razprava Marjana Orožna na 10. kongresu ZKS.
6	Razprava Dušanke Weiss na 10. kongresu ZKS, ki je pojasnila tudi sklepe
12. kongresa ZSMS. Eden od sklepov kongresa ZSMS je bil tudi zahteva
za legalizacijo stavke.
13
treba upoštevati tudi niansiranost dejanskih proizvodnih odnosov,
ki izhajajo iz trenutne razvitosti proizvajalnih sil, ne pa imeti pred
očmi le normirane proizvodne odnose, za katere je bilo že večkrat
ugotovljeno, da so nemalokrat v razkoraku s prakso. Način, kako bomo
urejali različne konfliktne situacije in s tem tudi stavko, bo pokazal,
do kolikšne mere smo sposobni razčleniti dejanske razmere in obenem
odslikalo stopnjo demokratičnosti jugoslovanske družbe.
14
Za legalizacijo štrajkov
Tonči Kuzmanić
(izsledki neke raziskave mnenj delavcev)
Medtem ko si nekateri še vedno uspešno ustvarjajo iluzijo, da bo
mogoče ustaviti naval, ki vedno bolj argumentirano zahteva legali-
zacijo štrajka, je televizija, ki je vsaj pri nas že tradicionalno najbolj
pravoverna medijska ustanova, sredi politično vročega poletja napra-
vila takšno izjemo, da je v naše umirjene in urejene domove poslala
poročilo o štrajku, ki so ga izpeljali mariborski beli ovratniki. Zgodila
se je pravzaprav dvojna izjema. Po eni strani so se končno prebudili
beli ovratniki, ki v sivih razmerah industrializirajoče se družbe, kot
je »naša«, še nikoli do sedaj niso bili subjektiviteta, na katero bi
se »računalo«, po drugi pa je vsekakor še večji eksces to, da je
televizija z objavo tega štrajka prispevala svoj velikanski delež legali-
zaciji štrajka in industrijskega konflikta nasploh. Kakorkoli že, de-
lavcem na televiziji, ki so to omogočili ali pa tistim, ki jim je to
ušlo, gre »zgodovinska zasluga«, da so hkrati z belimi ovratniki iz
Maribora pristavili še svoj piskrček in je na nek način prav ta objava
štrajk posebne vrste.
I.
V kontekstu vedno glasnejših zahtev po legalizaciji štrajkov, ki jo
je mogoče zavračati le še z besedami »visokih avtoritet« (kot to prav
nesramno počne tov. Želj ko Krušelj v nekem Startu iz septembra
tega leta), pa nemara utegnejo tekniti bralcu podatki, ki jih nameravam
15
tukaj predstaviti in ki so rezultat mnenja raziskave, ki je potekala v
začetku tega leta in imela za svoj predmet mnenja «-delavskega razreda
Jugoslavije«1.
Bolj natančno rečeno, gre za raziskavo, ki je bila del priprav na
X. Kongres ZSJ2, in v kateri so bili realizirani trije vprašalniki: za
člane Zveze sindikatov Jugoslavije v OO znotraj TOZD, za nosilce
samoupravnih in družbenih funkcij (prav tako v TOZD, in sicer
predsedniki OOZS, po dva člana Izvršnega odbora OOZS, predsedniki
samoupravnih delavskih kontrol ter predsedniki delavskih svetov na
ravni TOZD) in pa za člane občinskih sindikalnih svetov.3 Poleg
tega, da je raziskava potekala na dveh ravneh, na občinski in na ravni
TOZD, s pomočjo obrazcev za analizo zapisnikov sej IOOO (zadnje dve
leti) in obrazcev za kazalce materialno finančnega poslovanja TOZD,
so bili zbrani tudi »objektivirani«- podatki, ki pa jih tukaj ne bom
obravnaval.
Načrtovani mnenjski vzorec je predvideval anketiranje 35 članov ZSJ
v vsakem TOZD (realizacija 96 %), 5 nosilcev samoupravnih in druž-
benih funkcij v TOZD (realizacija 98 %) ter 10 članov občinskih
svetov ZSJ (realizacija 97 %). Izpraševanje je potekalo v 53 jugo-
slovanskih občinah, od tega v 7 slovenskih (Ljubljana-Bežigrad, Izola,
Tolmin, Ilirska Bistrica, Slovenska Bistrica, Murska Sobota. Trbovlje).4
Vprašanja, ki se na ta ali druga način nanašajo na problematiko
štrajkov s stališča mnenj jugoslovanskih delavcev, so zaradi nekaterih
subjektivnih slabosti izpadla iz raziskovalnega poročila, ki je bilo
dodano k gradivu zadnjega kongresa Zveze sindikatov Jugoslavije.
Tukaj bom skušal zapolniti to vrzel. Gre za razmeroma zanimive in
reprezentativne izsledke, kajti raziskava je ena redkih v zadnjem
1	Ne glede na alergijo, ki jo utegne sproducirati kategorija »jugoslovanski
delavski razred« z ozirom na njeno manipulatibilnost, bom uporabljal to
kategorijo prav v tem ideološkem in manipulatibilnem pomenu, ki mu
vedno znova vdahne dušo neki novi in drugi interpretator. Tokrat bom to
jaz.
Na grobo rečeno, je bila struktura vprašanih naslednja: Vprašalnik za
delavce-člane sindikata (N 5325) : nekvalificirani, polkvalificirani, delavci
z nižjo strokovno izobrazbo: 19 %; kvalificirani, visokokvalificirani delav-
ci, srednja strokovna izobrazba: 65,1 %; višja in visoka izobrazba: 15,7 %.
Vprašalnik za nosilce samoupravnih in družbenih, družbenopolitičnih
funkcij v TOZD (N 779) 6,6 % : 67,9 % : 25,3 %. Vprašalnik za občinske
sindikalne funkcionarje (N 517) 2,0 % : 46,0 % : 51,7 %. Vsi odstotni deleži
v tem tekstu so nekorigirani. Odstopanja se v tem primeru nahajajo
znotraj 0,3 %.
2	Naročnik raziskave Svet Zveze sindikatov Jugoslavije, izvajalec Jugoslo-
vanski center za teorijo in prakso samoupravljanja »Edvard Kardelj«,
Ljubljana, v sodelovanju z zunanjimi sodelavci.
Raziskava je potekala od oktobra 1985 do aprila 1986.
3	Da bi se izognili nenehnemu ponavljanju teh dolgih nazivov se bom
poslužil naslednje, čeprav ne najbolj natančne terminologije: prvi bodo
enostavno »delavci«, drugi »funkcionarji v TOZD«, tretji pa »občinski
funkcionarji«.
4	Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija po 8 občin, Vojvodina 7, Črna
Gora, Makedonija, Kosovo po 5.
16
času, ki je zajela ideološko »konkretno celoto« jugoslovanske popula-
cije, bolj natančno, »jugoslovanski delavski razred«.
II.
Ce se sedaj lotim samih vprašanj in odgovorov, potem je treba pove-
dati, da se tista, ki so v neposredni ali posredni zvezi z vprašanjem
štrajkov, lahko razdelijo na naslednje skupine:
—	Prva bi bila tista, kjer se je spraševalo o tem, med kom najbolj
pogosto prihaja do sporov/konfliktov v delovnih organizacijah. Vpra-
šanje je merilo na industrijski konflikt kot širšo kategorijo z ozirom
na štrajk.
—	Druga skupina je tista, ki je imela le eno vprašanje, ki se je nana-
šalo neposredno na štrajk. Vprašanje se je glasilo kako naj bi v
primeru štrajka »delovalo vodstvo sindikata«.
—	Ker so nekateri prejšnji izsledki in teoretizacije vprašanj štrajkov v
industrializiranih okoljih napovedovali tematiko povezanosti osebnih
prejemkov in štrajkov oziroma industrijskih konfliktov nasploh, je
bila tretja skupina vprašanj postavljena tako, da je bolj nadrobno
skušala priti do mnenja delavcev o višini njihovih osebnih dohodkov
glede na vloženo delo, glede na delitev teh sredstev, vplivnost pri
delitvi itd.
—	Četrto skupino, ki jo pravtako predstavlja odgovor/i na eno
vprašanje, je tista v kateri se je spraševalo po uresničevanju inte-
resov delavskega razreda s strani sindikata. Torej, kako delavci
ocenjujejo dejavnost sindikata pri uresničevanju interesov delavskega
razreda, v tem primeru svojih interesov.
Preden pa predstavim stališča, ki so prišla do izraza v naštetih
štirih skupinah, kaže vsaj bežno nakazati posebnost obdelanega vzorca
in sicer glede na konfliktnost njega samega. Se pravi, v koliki meri se
lahko govori o konfliktnosti v okolju, kjer smo spraševali o indu-
strijskih konfliktih. Vprašanje »ali je v minulih dveh letih v vaši
organizaciji bilo kaj bolj izrazitih konfliktov ali konfliktnih situacij,
kot so recimo štrajk.. .« je bilo postavljeno delavcem (N5325) in
funkcionarjem na ravni TOZD (N779). Čeprav delajo v istem okolju,
se trditve enih in drugih bistveno razlikujejo. V primeru delavcev,
jih 18,7 % trdi, da so takšne situacije bile, medtem ko funkcionarji
na ravni TOZD pritrdilno odgovarjajo le v 11,0 % primerih. Zanikanje
takih situacij pri delavcih ima vrednost 67,5 %, pri funkcionarjih pa
75,1 %. Ostala mnenja so se približno razporedila v kategorijah »ne
vem« oziroma »ne želim odgovoriti«, ki pa jih tukaj ne morem
nadrobno predstavljati. Ce v tem oziru predpostavimo »normalnost«
danega vzorca (kaj drugega je glede na raziskanost in pa na
(ne)dostopnost podatkov skorajda preveč tvegano trditi), potem lahko
rečemo le, da se ta tukaj sproducirana in objektivirana »normalnost«
v očeh enih in drugih kaže bistveno drugače. Percepcija konfliktnih
17
situaciji s strani delavcev ima skorajda dvakratno vrednost glede
na minimizacijo, ki jo lahko izsledimo že v stališčih funkcionarjev
na ravni TOZD.
III.
Vprašanje »med kom največkrat prihaja do sporov« je bilo zastavlje-
no delavcem, funkcionarjem na ravni TOZD in pa občinskim sindi-
kalnim funkcionarjem. Zaradi morebitne zanimivosti primerjave na-
vajam odgovore v celoti.
funkcio- občinski
možni odgovori	delavci narji funkcio-
V TOZD narji
—	med delavci in vodstvom	33,7 30,2 45,8
—	med delavci v proizvodnji
in v administraciji	16,1 17,2 23,8
—	med delavci TOZD in
širšega okolja	3,9	7,7	3,3
—	ni sporov	24,5	27,7	10,8
—	ne ve	13,2	10,9	11,6
—	ne želi odgovoriti	8,6	3,5	3,7
Prejkone je razvidno, da se mnenja vprašanih komulirajo na osnovni
konfliktni liniji, ki je istočasno linija moči oziroma nemoči, da se na
enem koncu tega kontinuuma nahajajo delavci, na drugi pa tisti,
ki so «-vodilni«, »vodstvo«. Iz teh odgovorov se da izpeljati tudi to,
da »-delavci v administraciji« pri vprašanih ne štejejo v kategorijo
»■vodstva«, da pa so vključeni v konfliktni kontinuum z delavci, čeprav
v izrazito manjšem kvantitativnem deležu glede na »-vodstvo«. Signi-
fikantna je tudi ugotovitev, da »širše okolje«, ki bi mu nemara bilo
treba prišteti še magični epitalon »družbenosti«, skorajda sploh ne
sodi v subjektiviteto, s katero bi na tej ravni vprašljivosti vpra-
šanci računali.
Z naslednjim vprašanjem se je skušalo določiti »osnovni vzrok« teh
sporov. Torej tisto instanco, ki naj bi v danem mišljenskem vzorcu
sešila vse druge parcialne vzroke, sporu pa dala nek »smisel« za
nazaj in naprej. Primerljivost odgovorov na to vprašanje, ki je bilo
postavljeno vsem trem kategorijam vprašancev, je pogojna, kajti v
prvih dveh primerih (delavci in funkcionarji v TOZD) se je vpraša-
nje nanašalo na spore v njihovi TOZD, medtem ko so občinski funkcio-
narji sindikata odgovarjali na isto vprašanje, ki pa je bilo modificirano
v tem smislu, da se je nanašalo na spore v občini njihovega delovanja.
S tem pridržkom si kaže brati naslednje odstotne deleže:
18
funkcio-	občinski
možni odgovori delavci narji	funkcio-
V TOZD	narji
—	osebni dohodki 31,5 33,0	34,6
—	stanovanjski problemi 9,5 9,0	11,2
—	organizacija dela 5,8 8,6	4,1
—	kršitev samoupravnih pravic
delavcev 5,4 3,5	13,9
—	medsebojni odnosi 10,6 11,0	13,0
—	drugi možni odgovori
(ni sporov; ne ve; ne želi odgovoriti...)
Osebni dohodki5, njihova razdelitev je po mnenju vprašanih torej
tisto mesto kjer najbolj pogosto prihaja do konfliktnih situacij, je tisti
vzvod, ki najbolj žene delavce v štrajk in nasploh v konflikt. Toda
poleg skrbi, ki jih nalaga ta pozitivna opredelitev, je še nemara bolj
zanimiva »negativna« stran teh odgovorov.
Nekako že razumemo, da na ravni zastavljenega vprašanja stanovanjski
problemi niso zastopani enakovredno z osebnimi dohodki. Vendarle
gre za problem, ki je po »naravi« parcialen, ki zadeva predvsem do-
ločene strukture delavskega razreda, prebivalstva ali pa tista okolja,
v katerih narava delovnega procesa narekuje višjo fluktuacijo ipd.
Nekaj podobnega bi prav tako lahko rekli tudi za kompleks »orga-
nizacije dela«, ki je glede na vladajočo bestialnost socialističnega
taylorizma že po definiciji prepuščena tistim, ki so se za to šolali...
oziroma, ki so si skozi desetarsko vdanost nadrejenim pridobili tisto,
kar imenujejo »delovne izkušnje« ...
Toda kako zapopasti na prvi pogled popolnoma nelogično »trditev«,
da v primerjavi s plačami delavce izredno malo podžigajo »kršitve«
njihovih »samoupravnih pravic«, ko pa z absolutno gotovostjo lahko
trdimo, da je teh toliko, da jih je sploh nemogoče prešteti? Skratka:
kako pojasniti dejstvo, da delavci (in tudi drugi vprašani) v »kršitvah
samoupravnih pravic« ne vidijo svojega »osnovnega problema«, kot
jim to iz dneva v dan prišepetava neutrudljivi ideološki stroj?
Odgovor na to vprašanje zahteva vsaj bežno predpripravo, kajti dani
ideologem se najpoprej nastavlja zelo abstraktno, in sicer na negaciji
kot negaciji (ali se sploh lahko drugače nastavi?) nato pa šele na
negaciji vsega, kar se strukturalno, bojda, nahaja na ravni neposred-
nega, vidnega, pojavnega, Pri tem je odločilno, da se v imenu tistega
5 Centralnost kompleksa osebnih dohodkov se da razbrati tudi iz nekega
drugega vprašanja, ki je obravnavalo spore ali vsaj težave, do katerih
prihaja v razmerju med različnimi TOZD-i oz. med delavci in skupnimi
službami. Tako v odgovorih delavcev kot funkcionarjev v TOZD so bili
osebni dohodki tisti, ki so tukaj odločilno participirali v sporih. Še več,
pravijo, da gre za tisto delitev osebnih dohodkov, ki se ne ozira na »delo
in na rezultate dela«.
19
spodaj ležečega, podstavljenega, pred/po/stavljenega in bistvenega
minimizira, zavrača, prepoveduje ali sankcionira prej našteto in manj
vredno. Nadalje je za to vladajočo držo značilno, da tisto bistveno,
tisto kar v »končni instanci« določa, da ta Prvi in Zadnji Vzrok vedno
stoji v ozadju, da ni dostopen kar tako (gre za tista — kot se pogosto
reče — »izredno kompleksna in zapletena vprašanja«), da ga »osvetlju-
jejo« in/ali »na dan prinašajo« le tisti, ki so po profesiji in po dol-
žnosti predvideni za to in ki so seveda temu početju primerno tudi pla-
čani.
V vladajoči ideološki paradigmi so »osebni dohodki« vedno na ravni
tistega neposrednega, slučajnega, pojavnega in temu primerno se —
glede na kompleks štrajka — tretirajo kot povod, se pravi kot tisto,
kar je vzroku (tu je pa situirano bistvo, nujnosti...) zunaj in pa pred-
vsem podrejeno. Podrejenost, ki jo skupaj s pojavnostjo, neposred-
nostjo, slučajnostjo delijo tudi osebni dohodki, je najbolj bistvena zna-
čilnost dane substancialne ideološke matrice.
Ta prijem, ki je znan vsaj že od Marxa, ki pa ga je najbolj preudarno
v zgodovino delavskega gibanja vpeljal in se ga najbolj strogo (v smi-
slu metodologije!) posluževal Lenin, boj za (višje) najemnine, (višje)
osebne dohodke ... zavrača in zavrže kot nekaj manj-vrednega. Lenin
je to, kar je svoj čas imenoval »sindikalizem«, ali pa »sindikalna za-
vest« zavračal, češ da to »ni dovolj«, da je potrebno še »nekaj več«,
kajti da ta politična usmeritev delavskega gibanja ne pelje k izhodu,
Svobodi, razredni zavesti itd. Toda velikih težav s to iz vrednostnega,
moralnega stališča izrečeno obsodbo ni, dokler obstaja le moralna
norma in pa dokler imenuje tisto, kar po njem ni »Ta-pravo«.
Težave s tem moralizmom subjekta, ki ve, se pojavijo šele v točki,
ko se le-ta inavgurira, ko postane oblast, ki vsak poskus boja za višje
najemnine spravlja vsaj v zadrego, če ga že kazensko ne sankcionira,
kot je to recimo vladajoča situacija pri nas, ki je tudi sproducirala
boj za legalizacijo štrajka. Argumentacija pa je ta, da boj za višje
najemnine, višje osebne dohodke sploh ni problem, kajti v primerjavi
s tem obstaja še nek večji, pravzaprav največji Problem, ki pa je
»to in ono«. »To in ono« je pa lahko karkoli, lahko je Bog, Hudič,
Svoboda, Samoupravljanje, Republika dela, pravice delavca in tako
v neskončnost. Tisto »Ta-pravo«, tisti največji Problem, tisto Bistvo,
v primerjavi s katerim je boj za višje najemnine, osebne dohodke ničen
ali pa vsaj manjši oziroma manj pomemben, pa se nikoli in nikjer ne
more določiti, kajti v ravni, v kateri on »živi«, ni prostora za dru-
gega, s katerim bi se naj primerjal in glede na katerega bi lahko
bil takšen ali drugačen. Prav na njega nedoločljivosti stoji celotno za-
vračanje tistega, bojda, »ne-Ta-pravega« kot je recimo boj za višje
osebne dohodke, štrajk itd. Težava je torej v tem, da je z inavguracijo
sle po bistvu spodkopana legaliteta vse pojavnosti in potemtakem —
po logiki reductio ad absurdum — tudi boja za višje najemnine, za
višje osebne dohodke, boja za višjo ceno prodane delovne sile. Težava
je tudi v tem, da medtem ko je Lenin nekoč ocenjeval, imenoval
20
»sindikalizem«, »sindikalno zavest« kot nezadostno, kot tisto, ki sega
le do neke točke Problema, da pa danes, recimo pri nas, to sploh več
ni potrebno imenovati, oceniti, argumentirati, temveč je to enostavno
»tisto«, kar je — kot je temu neka posvečena avtoriteta posrečeno
rekla — »protisistemsko«! In basta! V »delitvi dela«, ki jo prakti-
cira vladajoča drža, prevzamejo vsako nadaljnjo argumentacijo »organi
pregona«.
Omenjene težave rezultirajo v tem, da je črtana subjektiviteta tistega,
ki dela in ki potemtakem prodaja (zlo)uporabo sebe samega oziroma po
nekaterih svoje delovne zmožnosti. Ta »delavec« ne le, da je »dvojno«,
temveč je trojno »svoboden«. Znani dvojici svobod je sedaj treba pri-
pisati še osvoboditev od samega sebe, kajti več ga ni. Bolj natančno:
naj ne bo, ker je boljše, če ga ni. Torej naj ne bo! In ga ni! Tu
je točka, kjer je odsekan ne le delavec, temveč tudi sindikat kot
tisti, ki bi naj nastopal kot neka zaščitna organizacija samoprodajanja
delovne zmožnosti. Kajti že v samem pojmu Republike dela je spod-
rezana možnost prodaje delovne sile oziroma najmanjša možnost, da
drago prodaš svojo kožo, s tem pa je vsakršen boj, ki bi ogrožal
»pridobitve revolucije«, že vnaprej ilegalen.
Vzpostavljena je kolektivna samoprostitucija, ceno katere monopolno
določa tisti, ki jo »kupuje« — če se sploh še da govoriti/misliti v teh
kategorijah. Najbolj blago rečeno, eksploatacija delovne sile je posta-
la neomejena, in sicer prav znotraj sistema organizirane želje po uki-
nitvi eksploatacije.
Od tod se (šele?) da pojasniti tudi ločitev med bojem delavcev za
večje osebne dohodke in pa zavračanje boja za zaščito oziroma mini-
miziranje pomena »kršitve samoupravnih pravic delavcev«. Kajti komu
je še do »samoupravnih pravic«, ko pa nima s čim »samoupravljati«,
ko nima več sebe samega, ko ne razpolaga več s samim seboj. Tukaj
se »ne-imeti-s-čim-razpolagati« ne nanaša na tisto banalno material-
nost, ki da jo je požrla ta ali ona inflacija ali materialnost, ki da jo je
požrla ta ali ona inflacija ali nenasitna država. Gre za nekaj v takšni
meri materialnega, da bolj ne more biti. V samem pojmu samouprav-
ljanja je potemtakem prepovedano, da delavec samo-upravlja s pro-
dajo svoje vrednosti povečujoče potence.
O kakšnih »pravicah« se potem lahko sploh govori in za kakšne se
lahko sploh bojuje, če je osnovna že à priori prepovedana, če je Pra-
vica vseh pravic, Prva pravica izvzeta iz legalnega »boja za pravice«?
Lahko bi se celo reklo, da se ves boj »za pravice«, »za zaščito delav-
ca« ... nadaljuje prav na izključitvi boja za »To-pravico« in da je
potemtakem več kot jasno, da boj za večje osebne dohodke, bolj
natančno za višje najemnine, plače, sodi v raven tistega Pravega,
Prvega ter intakonaprejšnjega boja. Prav tako iz tega sledi, da je boj
za »zaščito« in »pravica delavca«, ki so nastavljene na izključitvi
Prve pravice s strani delavcev minimiziran in da se v njihovih očeh
nahaja na ravni tistega manj-pomembnega... Skratka, stališča, ki
21
jih izražajo anketiranci, po mojem mnenju zavračajo Leninsko inter-
pretacijo, ki se jo da zaobseči z njegovo kategorijo »sindikalizma«,
zavračajo negativno vrednotenje boja za čim dražjo prodajo svoje
delovne sile in na novo, v »novih pogojih«, pogojih samoupravnega
socializma revitalizirajo nek zgodovinski koncept lastnine. Toda tokrat
ne več tiste lastnine, ki je bila dojeta skozi pravniško povzdigovanje pro-
fanega v sveto, z razsvetljensko perspektivo ukinitve, temveč lastnine
nad samim seboj v smislu, da še zdaleč ne dovolijo podružbljanja tega,
kar so. V iztekajočih se kategorijah rečeno, gre za boj za, ne pa proti
»odtujitvi«.
Potemtakem ne vidimo nobene kontradikcije v polju ločitve med bojem
za višje najemnine in pa bojem za »samoupravne pravice«, kajti boj
za višjo najemnino, za najemnino je boj za Prvo samoupravno pra-
vico sploh, je reafirmacija nečesa, kar je bilo tako uspešno zatrto
skozi dolgo zgodovino in na čemer zgodovina socializmov sploh še
vedno stoji.
S podobnim pridržkom kot v prejšnjem primeru je treba pristopiti tudi
k vprašanju, ki se je nanašalo na mero, v kateri sindikat »resnično
vpliva na reševanje sporov«. Delavce in funkcionarje v TOZD smo
spraševali glede na njihovo konkretno organizacijo — organizacijo
Sindikata, občinske funkcionarje pa glede na množico osnovnih orga-
nizacij sindikata v »njihovi« občini.
Ponujena lestvica možnih odgovorov je bila naslednja:
funkcio-	občinski
delavci narji	funkcio-
V TOZD	narji
—	zelo veliko 3,7 4,7	3,1
—	precej 11,5 19,9	30.2
—	malo 33,4 35,0	46,2
—	sploh ne 15,1 8,6	4,3
—	ne ve 11,6 3,0	5,6
—	ni sporov 19,8 20,0	8,7
—	ne želi odgovoriti 4,8 6,9	1,2
Vse tri strukture vprašanih se v večini primerov strinjajo s trditvijo,
da sindikat resnično malo vpliva na reševanje sporov, do katerih
prihaja. Izjema je morda v manjši meri stališče občinskih funkcio-
narjev, ki so v 30,2 % primerov mnenja, da sindikat kar precej vpliva
na reševanje konfliktov. To je tudi popolnoma naravno, kajti tu je
treba prišteti še dejstvo da se ni spraševalo o tem KAKO vpliva,
temveč da je šlo zgolj za mero. Delavci so izrazito bolj kritični do
vplivnosti sindikata, v kar je zagotovo treba všteti tudi vladajočo
iluzijo, da bi sindikat, takšen kot je, »moral« bolj vplivati na reševanje
22
nastajajočih sporov. Toda ne gre pozabiti, da vloga sindikata že po
svoji definiciji ne more biti v skladu s temi pričakovanji, da torej
tu ne gre za razhajanje med »-normativnim« in pa »dejanskim«, ampak
za soglasje enega in drugega. Kajti sindikat dela natančno tisto, za
kar je pooblaščen. Toda, če je razpoka v tem, za kar je pooblaščen,
to še ne bi smelo pomeniti, da jo je zaradi lepšega potrebno povnanjiti
in vzpostaviti konfliktnost dveh sicer v sebi nekonfliktnih entitet.
IV.
Drugi sklop vprašanj v zvezi s problematiko štrajkov oziroma prvo
(in edino) vprašanje, ki neposredno zadeva štrajk, industrijski kon-
flikt na ravni pojma, je tisto, ki se nanaša na vprašanje »kako naj bi
moralo delovati vodstvo sindikata« v primeru, ko »v neki delovni
organizaciji večina delavcev ustavi delo« oziroma štrajka? Zal to
vprašanje ni bilo postavljeno tudi občinskim funkcionarjem.
funkcio-
možni odgovori	delavci narji
v TOZD
—	moralo bi podpreti zahteve delavcev
ne glede na oceno vzroka	8,2	3,2
—	moralo bi oceniti razloge za prekinitev in če
ugotovi, da so upravičeni, podpreti zahteve
delavcev	57,4 58,5
—	moralo bi oceniti razloge in če niso upravičeni,
obsoditi ustavitev dela	16,0 24,4
—	moralo bi se upreti ustavitvi dela ne glede
na oceno	6,4	8,6
—	ne more oceniti	8,3	3,0
—	ne želi odgovoriti	3,6	1,7
Odgovori vprašanih kažejo, da skorajda plebiscitarno zavračajo vsak
apriorizem, ki bi se nanašal na možno stališče do štrajka in štraj-
kajočih delavcev. Glede na izrazitost grupiranja pa lahko rečemo,
da gre za izkustveno stališče na ravni tega, kar se je že zgodilo,
oziroma da kaže te odgovore brati tudi kot odmev na neke apriorizme,
ki smo jim zelo pogosto priča. Po drugi strani pa kaže opozoriti, da
zahtevo po ocenjevanju razlogov, ki so pripeljali do štrajka, podpira
ne le 57,4 % delavcev oziroma 58,5 % funkcionarjev na ravni TOZD,
temveč je temu številu treba pripisati tudi nadaljnjih 16,0% pri enih
in pa 24,4 % pri drugih, kajti gre za modaliteto, ki je kompatibilna
s prejšnjo, le da je sprevrnjena z ozirom na izhod. Brez kakršnihkoli
23
pridržkov lahko trdimo, da 3/4 vprašanih zagovarja stališče, da je k
štrajku treba pristopiti z občutkom, da je treba oceniti vzroke...
in šele na tej osnovi zavzeti stališče, ki je lahko takšno ali pa drugačno.
Kvantitativna razlika v zastopanosti stališč delavcev glede na funkcio-
narje na ravni TOZD v modaliteti «-obsodbe ustavitve dela« pa vendarle
nakazuje možnost interpretacije, ki bi trdila, da so funkcionarji rela-
tivno bliže obsodbi, kot pa se to lahko trdi v primeru delavcev. Nemara
je to povsem naraven pojav v družbi, ki gradi republiko dela. Prav
tako kaže opozoriti na izredno izdelanost stališč enih in drugih, kajti
odstotek odgovorov, ki jih zasledimo v kategorijah »ne morem« in
»ne želim odgovoriti«, je sorazmerno nizek glede na številna druga
vprašanja, ki so bila postavljena v vprašalniku.
Tukajšnje vprašanje seveda ni moglo zaobjeti problema upravičenosti
oz. neupravičenosti štrajka, kajti sama beseda upravičenost se na nekaj
nanaša in ima svoje izhodišče vedno izven sebe, namreč v tistem
»glede na«. Nekaj je ali ni upravičeno vedno glede na nekaj, na neko
merilo, ki pa predpostavlja neko priznano objektivno instanco, neko
pravico, resnico ali podobno družbeno instanco moči. Lahko rečemo,
da odgovori dovoljujejo interpretacijo, ki bi omogočala trditev, da
vprašanci še vedno verjamejo v to nevtralno in pa objektivno instanco
in da so pod njo še vedno pripravljeni subsumirati svojo šele poraja-
jočo se subjektiviteto. Možnost drugačne interpretacije pa nakazuje
kvantitativno razmerje odgovorov, ki se nanašajo na potek procesa
po »oceni« štrajka. Pri delavcih vidimo 57,4 % odgovorov, pri funkcio-
narjih na ravni TOZD pa celo 58,5 %, ki zagovarjajo, da je treba
»podpreti zahteve delavcev«. Glede na apriorno abstraktnost vpraša-
nja — kajti le to se ne nanaša na nobene konkretne okoliščine, celo
abstrahira od njih — se da sklepati, da je v teh odgovorih močno
prisotna intonacija podpiranja zahtev delavcev, ki bi se jo v neki bolj
tvegani opredelitvi dalo interpretirati kot zahtevo po legalizaciji štraj-
kov. To trditev bi se še bolj dalo podkrepiti z razliko, ki nastopa med
eno in drugo kategorijo vprašanih v ravni »obsodbe ustavitve dela«.
Vprašanje je torej, ali tukaj predstavljeno stališče vprašanih ni ilu-
zija, ki je že vnaprej obsojena na propad, kajti vmeščenost sindikata
v dani politični konkretum je takšna da tem željam in stališčem po
definiciji ne more ustreči. Kakorkoli že, stališče je vendarle stališče,
četudi gre za stališče tistih, ki že na ravni pojma ne morejo imeti
stališča oz. za tiste, ki že po konceptu igrajo vlogo interpretirancev.
V.
Tretji sklop tretira vprašanje osebnih dohodkov, dela, delitve ... se-
stoji se iz dveh delov. Najprej gre za vprašanje, kaj anketiranci mislijo
o razmerju med »osebnimi dohodki dela večine delavcev« v njihovem
delovnem kolektivu in pa »vloženim delom«, ki bi po nekaterih ideo-
loških postulatih morali sovpadati. Odgovori so bili takole razporejeni:
24
v . ,	, ,	funkcionarji
možni odgovori	delavci	TOZD
—	delajo dosti manj, kot dobijo	8,3	4,9
—	delajo manj, kot dobijo	8,8	8,6
—	delajo približno toliko, kot dobijo	27,7	39,4
—	delajo več, kot dobijo	30,0	29,4
—	dosti več delajo, kot dobijo	11,8	9,0
—	ne more oceniti	10,0	6,0
—	ne želi odgovoriti	3,5	1,8
Ce abstrahiramo posredovanje nemogočega srečanja, do katerega ven-
darle pride v kategoriji »približnega« sovpadanja dela in pa ekviva-
lenta, ki se za to delo dobi, potem dobimo delitev med trditvami, ki
pravijo, da dobijo več kot delajo (17,1 % pri delavcih; 13,5 % pri
funkcionarjih v TOZD) in pa drugimi, ki zagovarjajo nasprotno trdi-
tev (41,8 % eni in pa 38,4 % pri drugih). Kvantitativno bolj pogosto
je zastopana trditev, da delajo več kot pa dobijo, kar gre vsekakor
v raven tistega, kar je bilo že rečeno glede na samo-prodajo sebe, svoje
delovne zmožnosti. Če abstrahiramo tudi tiste, ki niso mogli ali želeli
zavzeti stališča do vprašanja, potem dobra polovica trdi, da je slabo
plačana, da dela več kot zasluži, kar bi se lahko razpotegnilo tudi na
trditev, da je po njihovem mnenju eksploatirana. Kako drugače inter-
pretirati ta stališča? Od tod je prav tako izpeljiva trditev, da primerno
nagradam, ki jih dobijo, delavci tudi delajo. Ne gre pozabiti, da se
najprej dela in potem dobi tisto »za delo«. Skratka, v okoliščinah, ko
na ravni izjave beležimo takšen izrazit protest proti nizkemu »nagra-
jevanju« (nagrajevanjeje pravšnji izraz za razmere, o katerih skušam
govoriti, kajti nagrajuje se vedno tiste pridne, poredne pa...) ni
pričakovati kaj drugega kot to, kar imamo: italijanski štrajk. Stvar
vendarle funkcionira po tisti znani: koliko denarja — toliko glasbe!
Drugi del smo skušali zakoličiti s pripadajočimi odgovori na vprašanje
»kdo« po mnenju anketirancev »najbolj vpliva na delitev sredstev za
osebne dohodke v njihovi delovni organizaciji?«.
v . .	, .	funkcionarji
možni odgovori	delavci	TOZD
—	vodilni	50,9	46,9
—	strokovnjaki	7,5	8,5
—	organi samoupravljanja	13,8	23,1
—	organi sindikata	2,1	1,7
—	delavci	5,4	9,0
—	nekdo drug	3,7	2,4
—	ne more oceniti	11,3	6,0
—	ne želi odgovoriti	5,4	1,9
25
Tukajšnji odgovori neposredno podpirajo tiste trditve, ki so se slišale
v zadnjem času, namreč, da je struktura moči v naših podjetjih izra-
zito oligarhična in ne le, da se spreminja, ali pa da stagnira, temveč
da se — v skladu s samoupravnimi zmožnostmi, ki prav na tem pod-
ročju zares zaživijo — kreativno dopolnjuje. Nadalje je razvidno tudi
to, da nastopa izredno ostra ločitev med »-vodilnimi« in pa »strokov-
njaki«, kar spet na novo potrjuje že staro ugotovitev, da strokovnjaki
v dani hierarhični strukturi še zdaleč nimajo toliko moči, kolikor jim
ga je včasih pripravljena očitati ta ali druga instanca. Z ozirom na
»organe samoupravljanja«, ki so še edini kolikor toliko zastopani v
odgovorih delavcev in funkcionarjev, pa bi kazalo vpeljati distinkcije
znotraj tega kompleksa, ki bi pokazale, da gre za »samoupravna od-
ločanja« v teh »organih« po sistemu odločanja o vedno že vnaprej
odločenem. Toda na tem mestu se ne morem bolj podrobno ukvarjati
s tem vprašanjem.6
VI.
V četrti aspekt problematike sodijo odgovori na vprašanje, ki je bilo
postavljeno vsem anketirancem, nanaša pa se na »uresničevanje inte-
resov delavskega razreda« s strani sindikata. Vprašanje se je glasilo
»kako ocenjujete aktivnost sindikata pri uresničevanju interesov de-
lavskega razreda?«.
v .	, ,	funkcionarji občinski
mozm odgovori	delavci y TOZD funkcionarji
—	vse akcije sindikata so
popolnoma usmerjene v
uresničevanje dejanskih
interesov delavskega razreda 21,8	36,1	43,9
—	sindikat le delno skrbi
za interese delavskega
razreda	35,4 35,8	44,5
—	sindikat zelo malo upo-
števa dejanske interese
delavskega razreda	20,8 17,8	5,6
—	sindikat sploh ne upošteva
dejanske interese delav-
skega razreda	6,9 4,5	1,2
—	ne more oceniti	11,9 3,9	2,9
—	ne želi odgovoriti	3,2 1,4	1,2
Tu se povsem odprto pokaže razkol stališč delavcev glede na tista
stališča, ki jih zagovarjajo funkcionarji na ravni TOZD in pa še po-
6 Primerjaj eno naslednjih številk Teorije in prakse, kjer — vsaj tako
upam — bodo objavljeni tovrstni izsledki.
26
sebej občinski funkcionarji sindikata. Če je komaj dobra petina delav-
cev mnenja, da so vse sindikalne akcije usmerjene v uresničevanje
njihovih interesov, pa je tega mnenja celih 43,9 % (!) sindikalnih funk-
cionarjev na ravni občine. Po drugi strani, če je 27,7 % delavcev
mnenja, da sindikat le malo ali pa sploh ne upošteva uresničevanje
njihovih interesov, občinski sindikalni funkcionarji soglašajo s tem
stališčem le v 6,8 % primerov.
Če se lotimo interpretacije po neki drugi plati, potem je očitno nakazan
tudi razkol glede na uradno ideologijo. Kaže, da je odstotni delež tistih,
ki v akcijah sindikata vidijo popolno uresničitev interesov delavskega
razreda glede na druge možne trditve, manjši, in sicer tako v primeru
delavcev kot tudi celo v primeru občinskih funkcionarjev sindikata.
Razmerje pri delavcih je 21,8 % tistih, ki vidijo soglasje z akcijo in
pa uresničevanjem interesov, medtem ko kontinuum tistih, ki to ne-
girajo, obsega celo 63,1 %. Pri funkcionarjih na ravni TOZD je to
razmerje 36,1% proti 58,1%; pri občinskih funkcionarjih pa 43,9%
proti 51,3 %. Skratka, ne bo držalo (kot to piše v številnih materialih,
ki niso za »javno navajanje« ali pa za »objavo«), da »nekateri pravijo«,
da je sindikat »takšen in takšen«, ampak gre za to, da so ti nekateri
tukaj materializirani v podobi kar 63,1 % vprašanih delavcev (N 5325),
58,1 % pri funkcionarjih na ravni TOZD (N 779) in pa občinski sindi-
kalni funkcionarji 51,3 % (N 517). Zunanja legitimiteta izjavljanja ti-
stih lokalnih in pa manj lokalnih veljakov je s tem enostavno spod-
nesena. Toda iz te ravni ta legitimacij ska oblika le redko ali nikoli
ne črpa. Ostaja potemtakem tisto, kar je — suha trditev, ki si mora
najti oporo v sebi, v mestu, od koder se izreka.
VII.
Čemu torej legalizacija štrajkov?
Če se ustavim pri najbolj svežih skušnjah bojev tistih delavcev, ki
se prodajajo v Sloveniji, potem se, na grobo rečeno, hipotetično in
empirično nakazujeta dve možnosti: prvo uporabljajo koperski »od-
ckerji«, drugo mariborski »beli ovratniki«. Enemu in drugemu po-
skusu, da bi delavci vzpostavili lastno subjektiviteto, da bi prenehali
obstajati kot delovna sila, je skupno to, da sta spodletela. Toda isto-
časno se razlikujeta po tem, kako sta spodletela. Medtem ko so v
prvem primeru zaropotala skorajda vsa obrambna orodja iz neizčrpne
zakladnice podružbljanja in ko je izpeljavo epiloga prevzela nase
sodna instanca, je v drugem privzela vlogo ekzekutorja »družbeno-
političnost«, v končni instanci so to bili mrhovinarji v podobi novinar-
jev — družbenopolitičnih delavcev. V prvem primeru smo bili priča
ilegalni (če je to v socializmu sploh relevantna kategorija, ko gre za
početje oblasti) subjektoidnosti nesramnih lokalnih veljakov (slišali
smo že iz visokega pravniškega mesta, da je to bilo ilegalno dejanje),
v drugi pa početje tistih, ki so z racionalnimi in hlače parajočimi argu-
menti skušali popackati belino ne le dnevnega časopisja.
27
Tako prvemu kot drugemu ekscesu je skupno tudi to, da sta oba bila
poskus delavcev, da bi sami bili lastniki svoje delovne zmožnosti in
bi tako podružbljenosti odtegnili možnost samozadovoljitve njene sle
po topovskem mesu, da sta se »ponesrečila« in sicer predvsem zaradi
tega, ker je tovrstno početje že vnaprej bilo tarča sankcijam danega
»pozitivnega prava«, bolj natančno Negativnega prava! To pravo pa
je prav tisto, ki po logiki podružbljanja daje v roke vsakega, celo
najmanjšega in najbolj zaplankanega prisklednika v krajevni skup-
nosti ali v TVZD, moč, ki jo je npr. v znanem »primeru« sodobne
Poljske imel le Tovariš Jaruzelski. Dejanskost, ki jo vzpostavlja in
sankcionira dano negativno pravo, po katerem je že po definiciji možen
»mali Jaruzelski« (ki je toliko bolj nevaren, kolikor je »manjši«) v
vsaki jugoslovanski krajevni skupnosti ali pa v vsaki TOZD, je tisto,
kar smo lahko spregledali, v koprskem primeru povsem odprto, v
mariborskem pa prikrito. To je tisto, proti čemur se gre bojevati, kajti
prihodnost je lahko tudi pravljična, in sicer v obliki 1001 Jaruzelskega!
Kako drugače dojeti to, da si vsak lokalni veljak lahko privošči vpe-
ljavo »omejenega« državnega udara, da ima v svoji pristojnosti ukini-
tev določil ustave? Skratka, kako razložiti to drugače kot s perma-
nentno revolucijo v obliki permanentno podružbljenega državnega
udara?
Temu se je možno postaviti po robu edino s pridobitvijo/ohranitvijo
civilizacijskih dosežkov, med katere vsekakor sodi tudi legalizacija
štrajkov kot legalizacija najbolj elementarne človekove pravice, ki
»smo« jo konec koncev kot država tudi ratificirali.
Skupaj z mnogimi trdim, da je obstoječe možno šele na osnovi izri-
njenosti delavčeve pravice vseh pravic. Pravice, da svobodno določa in
odloča o prodaji svoje lastne delovne zmožnosti, pravice, da odtegne
to pristojnost instanci podružblj ene države. Ce je mnenja, da lahko
dražje prodaja svojo kožo znotraj kolektivne, monopolno organizirane
prodaje, potem to mora biti njegova pravica, kajti živi v državi, kjer
naj bi njegov interes bil monopolni interes! Zato je potrebna legaliza-
cija štrajkov!
Ce pa ima to nekdo za »obrekovanje« ali pa za »napad na JLA« —
kot je prišlo nekaterim govorcem že v navado — potem je treba vedeti
(in priznati?), da za neko daljše zgodovinsko obdobje spuščamo temno
zaveso na zadnje okence, skozi katerega se v našo družbo še mukoma
prebija dnevna svetloba!
28
Delo v socializmu
(gradivo za analizo štrajkov v samoupravnem socializmu)
Igor Bavčar
Razprava o štrajkih v socializmu sama po sebi posega v razpravo o raz-
merju med politiko in ekonomijo in med kapitalom in delom v socializ-
mu. V teh razpravah je, ne oziraje se na to, da se, kot pričujoči tekst,
analize teh razmerij ne lotevajo vedno skozi štrajke, v zadnjem času
sprejetih nekaj trditev in stališč, ki jim je moč argumentirano opo-
rekati. Pri tem mislim posebej na stališča, da razmerje med kapitalom
in delom ni več centralno družbeno protislovje, da ni več ključno do-
ločilo družbenega življenja (Mastnak), da je delovno mesto, delavnica
in tovarna, suspendirana kot ključno mesto spopada med kapitalom in
delom, s čemer je sploh odpravljen status nekega takega priviligira-
nega mesta (Šešerko), da je industrijska družba v zatonu, da izgineva
družba dela, da je slutiti življenje brez dela in zato brez delavskih
bojev itd.
V delu teh stališč je prav gotovo slutiti Marcusejevo upanje, da se bo
polje »carstva nujnosti« spremenilo v »samoreguliranje avtomatizirane
tehnike«. Na to je argumentirano odgovoril Negt s kritiko uveljavlje-
nega pojmovanja dela kot kot zgolj antropološke določenosti človekove
biti in s pojmovanjem dela, ki ga ni moč zapopasti kot abstraktno ne-
gacijo vseh oblik predmetne dejavnosti usmerjene v preoblikovanje gra-
diva, pač pa mnogo širše. Napovedi o koncu dela in koncu delavskih
bojev nasprotno črpajo iz zoženega pojmovanja dela, dela kot nesreče,
napora, ki povzroča bolečino (Negt), skratka dela, kot ga je zožila in
oklestila zgodovina kapitala. Zato je treba te napovedi kritizirati ravno
tu, kjer kljub vsemu še pristajajo na delavske boje in njihovo legitim-
29
nost kot bojev proti delu. Delo je zgodovinsko fundamentalna in ne an-
tropološka kategorija, to pa pomeni, da je nasproti suženjskemu delu
že meščanska družba razvila Doppelcharakter dela. Na eni strani je
delo pomenilo izkoriščanje in represijo, istočasno pa tudi njuno nasprot-
je: medij osvobajanja. V takem značaju dela je hkrati zaobsežena al-
ternativa meščanskemu sistemu dela za plačo, dela, ki poneumlja in
zatira, toda alternativa, ki ni iluzorni idealizem ukinjanja dela, boja
proti delu (Tronti), pač pa boj za razraščanje in razširjanje družbeno
priznanih oblik dela, ki so namenjene samoreprodukciji in samopotrje-
vanju (Negt). Tako stališče je slutiti tudi pri Gorzu, ki vidi večjo per-
spektivo v spremenjenem »carstvu nujnosti«, kot pa v iluziji o njego-
vem ukinjanju.
To je le ena vrsta možnih ugovorov zoper stališča o koncu dela in de-
lavskih bojev, o ključnosti razmerja med kapitalom in delom in suspen-
zu delovnega mesta kot mesta njunega spopada. Ta vrsta ugovorov za-
deva planetarno razsežnost te razprave in ni pridržana za nobeno po-
sebno družbeno skupnost in nobeden poseben sistem na tem planetu.
Se najmanj si je moč z njimi pomagati pri analizi socialističnih družb,
kajti pritrditi je treba Tomcu, ki pravi, da so socialistične države v ne-
kem smislu »predkapitalistične«, toda ne zaradi njihove »predrazred-
nosti«, kot pravi Tome, pač pa, preprosto, celo banalno, zato, ker gre
nasproti kapitalistični družbi, ki je utemeljena v upravljanju s proizvod-
nimi in informacijskimi aparati (Touraine), v socializmu še vedno in
vedno bolj za družbo, ki je utemeljena na organizaciji dela.
Organizacija dela je stvar tovarniških režimov. Rekonstrukcija razvoja
kapitalizma pokaže razvoj tovarniških režimov okoli centralnega vpra-
šanja, ki ga je moč definirati kot večjo ali manjšo navezanost repro-
dukcije delovne sile na produkcijski proces. Cim bolj je življenje de-
lavcev, reprodukcija delovne zmožnosti, navezana na delovni proces,
tembolj izstopajo despotske poteze tovarniških režimov. V tem razvoju
ima zelo pomembno mesto država, ki s svojim poseganjem bolj ali manj
ločuje reprodukcijo delovne sile od produkcijskega procesa (socialna
država). Hkrati je potrebno ločevati med delovnim procesom, kot eko-
nomskim momentom produkcije in aparati produkcije, ki kristalizirajo
politični moment produkcije (Burawoy). Aparati produkcije regulirajo
odnose v produkciji in odnose eksploatacije, medtem pa aparati države
regulirajo odnose reprodukcije. Ekonomija in politika sta potemtakem
neločljivo povezani že znotraj produkcije same, hkrati pa je treba mno-
go širše pojmovati tudi produkcijo. S politiko tu razumemo boje znotraj
strukturiranih odnosov dominacije, ki imajo za cilj in namen kvantita-
tivne in kvalitativne spremembe teh odnosov. Imamo več vrst politike,
ki referirajo k bojem znotraj različnih in specifičnih področij in zade-
vajo specifične družbene odnose (družinska politika, produkcijska poli-
tika, gospodarska politika, kulturna politika). Značilnost državne poli-
tike je, da posebej ne zadeva nobenih specifičnih odnosov. Ti so ali pa
niso stvar državne politike. To se v zgodovini spreminja. Za državno
politiko je značilen njen globalni karakter, njeno zagotavljanje kohezije
celotne družbene formacije. Država ne zagotavlja reprodukcije dolo-
30
čenih odnosov ampak je aparat, ki zagotavlja vse ostale aparate. Držav-
na politika je — politika politik. Karakteristična poteza državnega apa-
rata je, da ščiti (in tudi oblikuje) aparate družine, komunikacijske apa-
rate, produkcijske aparate... V tej funkciji državnega aparata je za-
obsežena možnost, da imajo posamični aparati, posamične politike, v
zgodovini različen pomen, da v funkcioniranju državnega aparata zav-
zemajo bolj ali manj odločilno mesto. Izhajajoč od tod je zato moč ra-
zumeti in se strinjati s trditvami o suspenzu tovarne kot ključnega me-
sta spopada med kapitalom in delom in tudi o odsotnosti nekega privi-
ligiranega mesta sploh, ki bi določal vsa ostala razmerja. Prav tako
razumljiva so tudi stališča, ki pravijo, da centralni družbeni konflikt
ni več koncentriran na nivoju organizacije dela, temveč poteka spopad
na nivoju upravljanja s proizvodnjo v takoimenovani globalni družbi,
torej družbi, ki jo v bistvu obvladujejo monopoli. V spletu teh mno-
govrstnih monopolov, ne samo »gospodarskih«, pravi Šešerko, temveč
tudi proizvodnih, v smislu monopolizacije naravnih virov, družbenih
funkcij, medijev, političnih strank, kulturnih managementov itd., zav-
zema ključno vlogo država, ki kot obči družbeni interes zastopa interes
omejevanja teh monopolov. Država kot taka predstavlja družbeno me-
jo, do katere se ti monopoli drznejo, hkrati pa si prizadevajo, da se iden-
tificirajo z njenim interesom in njenimi funkcijami in da nase priv-
zemajo njene vedno bolj obsežne dolžnosti.
Toda ali je moč vse to trditi tudi za socializem? Mar lahko pritrdimo
Šešerku ko pravi, da država, kot obči družbeni interes, zastopa interes
omejevanja monopolov? Naša teza je, da v socializmu država mono-
pole podpira, še več, skoznje funkcionira. Zato smo neprestano priče
novim in novim težavam, ko ob ponavljanju uradne maksime o od-
miranju države le ta skozi »podružbljanje« zaobsega vse več druž-
benega prostora in posega tudi v regulacijo tistih družbenih odnosov,
ki se v drugih družbenih sistemih reproduciraj o neodvisno od državne
politike in državnega aparata. Za socializem ne držijo trditve, da
obstojijo med seboj ločene in specifične politike in politični aparati,
niti različni, od države neodvisni, monopoli. Gospodarski monopol
socialistične države je monopol njenega administrativnega aparata, ki
skozi Narodno banko, kot največjo komercialno banko, skozi kreditno-
monetarni sistem, politiko emisije denarja in druge mehanizme, alocira
družbeni kapital; državni monopol političnih strank je monopol edine
dovoljene stranke, ki paralelno pokriva vse ključne točke odločanja
v družbi, torej tudi tiste, kjer formalno obstoji neko pravilo samo-
stojnega in ločenega funkcioniranja. Ne gre torej za prizadevanje
monopolov, da se identificirajo z interesi države, pač pa za funkcioni-
ranje države (oblasti?) strukturirane kot obči monopol, ki ga nihče ne
more omejevati. Funkcionar tega monopola je v socializmu nek tip
birokracije, ki poleg močnih potez kompradorske buržoazije in oligar-
hije, hkrati predstavlja mešanico državnega in partijskega aparata in
ne ustreza povsem nobeni znani politološki ali sociološki definiciji
birokracije, ter navzema neko povsem amorfno podobo.
31
Socialistična država posega v organizacijo dela. Gospodari z industrijo
in mezdnim delom in zato je njena vladavina v osnovi taylorističnega
tipa. V socializmu prihaja do fuzije produkcijskega aparata in držav-
nega aparata. Dokaz za to so vsa prizadevanja države, da bi repro-
dukcijo delovne sile čimbolj vezala na delovni proces. 2e Mastnak je
ugotovil, da je socializem družba dela, delo je temeljna vrednota
socialistične ideologije, ne delo kar tako, marveč poveličevanje dela,
kulta dela. Socializem je to najvišjo vrednoto tudi sankcioniral in
institucionaliziral skozi princip nagrajevanja po delu. Vse pravice v
socializmu izhajajo iz dela. Ce kaj potem si socialistična država pri-
zadeva, da bi garantirala spoštovanje tega načela.
Celotna teorija socialističnega samoupravljanja in teorija o socialistični
blagovni produkciji ohranja delo, s katerim si v tovarni ali delovnem
procesu organizirani posamezniki zagotavljajo materialno podlago eksi-
stence, kot temelj sistema. V teh teorijah je zaobseženo neko pojmo-
vanje dela, ki ga je zaslediti že pri Marxu, pojmovanje dela nasploh,
kot večnega in nespremenljivega razmerja človeka do narave, dela kot
antropološke določenosti človekove biti. V znanem pismu Kugelmannu
Marx piše o naravnem zakonu, ki velja za vse načine proizvodnje.
Marxova teorija vrednosti je na mnogih mestih, predvsem pa tam,
kjer skuša dokazovati zvezo med kvantitativno določenostjo vredno-
sti, kot vsebovanega dela, in empirično pojavnostjo menjalnega raz-
merja, podlegla naturalizmu (Lippi, Hribar). Odtod izvirajo trditve o
tem, da imamo v odnosih delo-vrednost-cena opraviti v bistvu vedno
z enakimi velikostmi, oziroma da se ta enačba v končni instanci vedno
izteče in da gre v celotnem gibanju le za transformacije, da ni nič
dodanega in nič odvzetega. To prepričanje nadalje vodi k temu, da
se skuša na vsak način dokazovati tudi, da so mase presežne vred-
nosti v končni instanci vedno izenačene z masami profitov. Tako ni
šele socialna država detronizirala zakona vrednosti (Mastnak), tega
so v njegovih naturalističnih inačicah ovrgli že mnogi dolgo pred njo,
res pa je, da so se iluzije o neposredni zvezi med učinkom dela in
plačilom dodobra poslovile prav s socialno državo, kar pa sicer ne-
posredno ne zadeva zakona vrednosti.
Jugoslovanski ideologi, med njimi zlasti Kardelj in Bakarič, so te
naturalistično cepljene ideje nekritično privzeli. Vse odnose v družbi
dela so zreducirali na menjavo vsebovanega dela. Pri tem so računali
na empirično merljivost te vsebnosti. To je kvintesenca ideje na-
grajevanja po delu. S tem je bilo v temelje samoupravnega socializ-
ma za vekomaj zabetonirano načelno vezanje reprodukcije delovne
sile in vsega družbenega življenja na delovni proces, na delo. Seveda
je res, da pri tem ne gre zgolj za posledice nekritičnega branja Marxa,
pač pa, kot pravi Šešerko, za tehnološko neogibnost podrejanja orga-
nizaciji dela. Zaostalost našega gospodarstva in njegovo mesto v med-
narodni skupnosti so meje, ki jih ni moč poljubno premikati. To so
razlogi za to, da, ko gre za samoupravni socializem, velja zelo pre-
vidno soditi o razmerju med kapitalom in delom.
32
Obstajajo pa še drugi razlogi, ki narekujejo previdne sodbe. V raz-
merah, ko tehnološka neogibnost podrejanja organizaciji dela narekuje
vladavino tayloristicnega tipa je poskus, da bi z uvajanjem samo-
upravljanja koordinirali interese kapitala in dela in tovarniški režim
utemeljili na privolitvi namesto represiji, moč razlagati na dva načina.
Na eni strani lahko govorimo o participaciji delavcev pri lastnem
poživinjenju (Burawoy) ali o svojevrstni obliki delavskega samonad-
zora (Tronti), toda na drugi strani so to lahko tudi elementi tistega
kar Negt poimenuje z razširjanjem družbeno priznanih oblik dela.
V samoupravnem socializmu je ta protislovnost prišla do izraza v
razmerju med ekonomskim in političnim momentom produkcijskega
procesa. Na eni strani se namreč vseskozi srečujemo z novimi in no-
vimi poskusi, da bi reprodukcijo delovne sile čimbolj navezali na
njene učinke v delovnem procesu (represivni moment), na drugi strani
pa se, vsaj formalno, ponuja tej isti delovni sili nadzor nad celotnim
produkcijskim aparatom (politični moment) in s tem (samo)uravnavanje
stopnje njene odvisnosti od učinkov lastnega dela. Toda čeprav je to
protislovje evidentno, mu v socializmu ni dovoljeno, da bi se iz-
živelo. Kajti, pravi Tronti, delavsko posredovanje kapitala obstaja
vedno, le da v današnjem kapitalizmu deluje kot boj, v današnjem
socializmu pa kot zakon. Tovarniški sistemi v kapitalizmu ta boj
znotraj določenih meja organizirajo, medtem ko ga v socializmu za-
tirajo.
Uzakonitev delavskega posredovanja kapitala v najvišjih zakonih so-
cialistične države, v Ustavi, Zakonu o združenem delu in drugih aktih,
podreja organizacijo socialistične družbe ideji o naravnem, večnem in
neprotislovnem razmerju med kapitalom in delom, ki jo je zlasti raz-
vijal Kardelj. Posledica tega je, da se mora vsak političen in družben
poseg v regulacijo konfliktnih razmerij, ki želi biti uspešen in legi-
timen, temu primerno deklarirati. Zato se vsi politični akterji bodisi
sklicujejo na socialistično samoupravljanje ali pa jih Partija, ki si je
vzela v varstvo zgodovinsko neizbežnost zakonskega delavskega po-
sredovanja kapitala, ocenjuje v tem odnosu.
Relevantnost poudarjanja pomembnosti razmerja med kapitalom in
delom v socializmu je torej v tem, da mora delo v socializmu šele razkri-
ti svoj Doppelcharakter, da mora socializem, predvsem na ravni tovar-
niških režimov, na katerem so potem zgrajeni tudi mnogi drugi politični
aparati, dopustiti odprte boje, ki jih sedaj zatira. Zato se je treba
strinjati z Arzenškom, ki vidi v institucionalizaciji industrijskega kon-
flikta in neodvisnih sindikatih nujen pogoj demokratizacije družbe, in
tudi s tistimi njegovimi poudarki, ki zadevajo delavsko gibanje v Jugo-
slaviji. Toda, in to je pomembno, teza, da so tudi nekateri drugi politični
aparati zgrajeni na modelu tovarniškega režima, nikakor ne pomeni, da
razmerje med kapitalom in delom obvladuje vsa ostala družbena raz-
merja. Status priviligiranosti tovarne kot ključnega mesta spopada med
kapitalom in delom v socializmu je v tem, da zaradi povezanosti (fuzije)
državnega in produkcijskega aparata, vsi boji v tovarni nujno pre-
skakujejo njene pragove, nikakor niso zgolj ekonomski konflikti, pač
33
pa so takoj tudi politični (problem), ki sega v odnose družbene repro-
dukcije. To daje produkcijskemu aparatu v socializmu primat, ključ-
nost, v odnosu do drugih aparatov. Institucionalizacija industrijskega
konflikta in organiziranje neodvisnih sindikatov, bi s tem ko bi brž-
kone dodobra prizadela represivnost tovarniškega režima, zarezala tudi
v njegovo primarnost. Zato, ker bi se «-okrepile relativne pogajalske mo-
či različnih grupacij«, ne le dela, bi to olajšalo funkcioniranje trga, to pa
bi povzročilo premik od birokratsko despotskega tovarniškega režima,
ki je značilen za socializem, k tržno despotskemu, ki je značilen za
kapitalizem (Burawoy). To bi nadalje bistveno spremenilo vlogo držav-
nega aparata in odpravilo njegovo neposredno fuzijo s produkcijskim
aparatom, ter zamajalo monopol Partije, ki ne bi več imela splošno-
političnega mandata zakonsko zagotavljati delavsko posredovanje ka-
pitala.
S tem smo pri stavkah v socializmu. Njihov pomen je zlasti v proble-
matiziranju institucionaliziranih razmerij, v tem, da silijo čeznje in
širijo prostor delavskim bojem daleč čez meje, ki jih določa sistem so-
cialističnega samoupravljanja. Zato je nemogoče podpreti ugotovitev,
ki pravi, da so stavke pri nas naravnane v razvoj in ne v destrukcijo
sistema. Ce se namreč strinjamo z Arzenškovim stališčem, ki ni le nje-
govo, da je bilo samoupravljanje uvedeno od zgoraj (prav zato delavsko
posredovanje kapitala kot zakon), ter, da sedanji tovarniški režimi
funkcionirajo kot sestavni del te »-uvedbe«, potem nas ne sme presene-
titi, če delavci za razreševanje konfliktov ne uporabljajo z zakonom
določene poti za razreševanje konfliktov, niti to, da je odklanjanje teh
formalnih poti sankcionirano. Ni namreč res, da Zakon o združenem
delu stavk niti ne dovoljuje niti ne prepoveduje. Komentar k 636. členu
zakona izrecno pravi, da če že pride do konfliktne situacije, jo je treba
rešiti po postopku določenem v zakonu, »-ne pa samovoljno, z nasiljem,
s prekinitvijo dela in podobnimi, za celotno združeno delo škodljivi
ravnanji«. Iz tega je jasno razumeti, da stavke niso dovoljene. To je še
bolj očitno v 638. členu zakona, ki v drugem odstavku določa postopke
za razreševanje sporov in izrecno označuje za kršitev delovne obveznosti
oziroma kršitev samoupravljalskih funkcij vsako reševanje sporov na
način, ki ni v skladu z zakonom. Komentar potem navaja, da je treba te
kršitve obravnavati po 195. členu zakona, ki predpisuje disciplinske
ukrepe. Očitno je, da se skušajo družbeni konflikti med različnimi
družbenimi skupinami formalno individualizirati z disciplinskim ukre-
panjem (Jovanov, Mohar), z iskanjem pobudnikov itd., kar končno
dokazuje tudi podatek, da ob štrajkih vedno najprej intervenira država
s policijo, ki štrajk obravnava kot kršitev reda in miru, ne pa kot
legitimne boje v produkcijskem procesu. Tako reagira tudi Partija in
druge družbeno politične organizacije (Krnc).
Povedano potrjuje nekaj naših tez. Tiste, ki govori o fuziji državnega
in produkcijskega aparata v socializmu, tiste, ki pravi, da tovarniški
režimi v socializmu zatirajo delavsko posredovanje kapitala kot boja
in tiste, ki govori o državi kot občem monopolu oziroma neločljivosti
državnega aparata in monopola političnih strank v socializmu.
34
To, da je štrajk prepovedan obenem govori o tem, da so delavci odvisni
od učinkov lastne delovne sile predvsem politično, čeprav tudi ekonom-
sko. Navezava reprodukcije delovne sile na delovni proces, delovno
razmerje, službo, v razmerah, ko delo nima »relativne pogajalske moči«
(svobodni sindikati) ali pa ima le neznatno, kaže na funkcioniranje go-
spostva kot podrobne organizacije prostora in časa. Gospostveni sistemi
se zato trudijo, da bi določili nedvomnost krajev in časov, ki definira-
jo prostor gibanja posameznega človeka. Tako imamo jasno določene
kraje, kjer in kdaj se dela, kje preživljamo prosti čas, kje lahko zganja-
mo politiko (Negt). Strajki so oblika odpora proti temu gospostvu.
Moharjeva v svojih raziskavah ugotavlja, da se pri nas stavka predvsem
tam, kjer obstaja močna hierarhična struktura, kjer so odnosi forma-
lizirani, kjer je ostrejša kontrola (v splošnem imamo več ljudi v funk-
ciji vodstvene kontrole kot drugje po svetu).
Nasploh je zelo težko razločevati med ekonomskimi in političnimi mo-
menti odvisnosti reprodukcije delovne sile od njenih učinkov v delov-
nem procesu. Sprenevedali bi se, če bi zamolčali izjemen učinek brez-
poselnosti in nezaposlenosti, za katero nekateri tako zlahka pravijo, da
sta videti vse manj življenjsko usodni. V Jugoslaviji to konkretno po-
meni, da si ne moreš z delom, pa naj bo še tako odtujeno, zagotoviti
materialne podlage lastne eksistence. Družba, ki ni več sposobna ponu-
diti niti tega minimuma, dolgoročno zaigra svoj moralni kredit, ki ji
je nujno potreben za kolikortoliko miroljubno urejanje konfliktov v
njenih intresnih protislovjih in v takšnih razmerjih zelo hitro rastejo
potenciali nasilja (Negt). To pa se ne sprošča le zunaj prostorov in
časa, ki je določen za zganjanje politike, pač pa tudi skozi vedno bolj
despotski tovarniški režim.
Zelo težko in skorajda nemogoče je razločiti ekonomske od političnih
učinkov, ko gre za večje pristojnosti poslovodnih organov, zlasti glede
disciplinskega kaznovanja in avtomatizma pri izrekanju določenih sank-
cij, potem, ko gre za zaostrovanje delovne zakonodaje in-podobno kar
prinašajo teze za spremembo Zakona o združenem delu. Enako velja za
načrtovane in zaenkrat propadle spremembe delovnega časa, ki so
ključno posegale v podrobnejšo organizacijo prostora in predvsem pro-
stega časa (tim. siva ekonomija, ki so jo prav zdaj v Sovjetski zvezi
skušajo zakonsko omejiti). Nasprotovanje socializaciji izgub in vzdrže-
vanje neprodukitvnih in zgubarskih tovarn, prizadevanja za izločevanja
tehnološkega viška delovne sile, neprestano poudarjanje boja proti
uravnilovki in doslednega nagrajevanja po delu, pa porajajo konflikte,
ki brez elegance dunajske plesne šole preskakujejo tovarniške praogove
in polje ekonomije kot knjigovodstva stroškov, ter neposredno segajo v
politiko politik, v polje državnega. Sistem delitve osebnih dohodkov,
ki ga je na 24. seji CK ZKJ predlagala Partija, se namreč s tem, ko
predlaga »dvodelne plače«, plače za tekoče in minulo delo po ločenih
postavkah, svojevrstno upira poskusom, ki bi želeli delavce narediti
bolj odvisne od učinkov njihove delovne sile. Zagotavljanje plač za
tekoče delo nujno pomeni zavzemanje delavcev za to, da bo ta del plač
čimvečji ob hkratni delavčevi čimmanjši delovni vnemi. To pa je v veli-
35
kern nasprotju s projektom, ki želi eliminirati socializacijo izgub in urav-
nilovko, ter uvesti dosledno nagrajevanje po delu. Toda ta projekt ne
ogroža le delavcev pač pa tudi še eno zelo pomembno družbeno skupino
— nižjo in srednjo birokracijo, saj odpravlja potrebo po njenem posre-
dovanju in patronatu nad produkcijo. Zato se temu projektu upira.
Tako se je na temelju skupnih interesov skovalo neformalno zavezni-
štvo interesov birokracije in delavstva (pretežno nekvalificiranega in
kvalificiranega), ki je že v začetku sedemdesetih let ustavilo gospo-
darske in politične reforme (Zaslavski) in, kot kaže, jim tudi sredi
osemdesetih namenja podobno usodo. Ta ugotovitev ima naravnost
heretične razsežnosti. Ne pravi le, da obstajajo zelo pomembne točke,
kjer danes v Jugoslaviji konvergiraj o interesi delavskega gibanja in
delavskih bojev, pač pa pove veliko tudi o neločljivi povezanosti in
prepletenosti produkcijskega, partijskega in državnega aparata v samo-
upravnem socializmu. Zato naj velja, preprosto kot ugotovitev, da v
samoupravnem socializmu ni države, katere funkcioniranje bi bilo moč
pojasniti z običajnim kategorijalnim aparatom ekonomije, politologije
ali sociolgije, in ni civilne družbe, ki bi jo bilo moč zlahka definirati,
ter se potem nanjo po potrebi sklicevati.
Sklep, ki je ravno tako preprost, kot ugotovitev pred njim, morda le
še bolj splošen in neambiciozen, pravi, da je veliko utemeljenih raz-
logov za dvom v sicer smelo izražene trditve o tem, da razmerje med
kapitalom in delom (tudi v socializmu) ni več ključno določilo druž-
benega življenja, da je sploh odpravljen status nekega takega privili-
giranega mesta, da je družba dela v krizi, da stopamo v postindustrij-
sko družbo, družbo brez dela in zato brez delavskih bojev. Razprave
o tem so trenutno zelo moderne. Mnogi, ki danes govorijo o krizi
družbe dela in iščejo koncepte, da bi lahko pojave postindustrijske civi-
lizacije, ki nastopajo kot nekaj novega, razložili bolje, kot jih lahko s
tradicionalnim pojmom delo, imajo precej zaupanja v svojo sposobnost
definiranja. Kar se pri tem izcimi, praviloma ni nič drugega kot zbir
iz zadrege poiskanih pojmov (Negt). Zdi se, da je vsaj na kratki rok,
veliko bolj produktivna tista pot, ki namesto, da tako zlahka opušča
delo in delavstvo, ter na njuno mesto uvaja nova družbena gibanja,
inteligenco, monopole itd., da bi anticipirala bodoči razvoj, zaenkrat
skuša pojasniti le razmere v katerih je interveniralo in še lahko na-
dalje intervenira delo v zgodovinskem procesu. Nasprotno lahko nekri-
tično napovedovanje življenja brez dela, ne pomeni le zoževanje tega
pojma, pač pa pomeni tudi delati se, da bi se lahko potem, ko je svet
objektov, ki so ga sproducirali ljudje, začel delovati s silo lastnih za-
konov, umaknili v zroče in uživajoče razmerje, kar ne bi bila le izguba
kontrole nad zunanjim svetom objektov, temveč tudi izpraznitev sub-
jektov; kot končna bitja so nujno navezani na to, da svoje odslužijo
ob predmetih, kar lahko opravijo samo s predmetno dejavnostjo, torej
z delom (Negt). Obenem se napovedi življenja brez dela, o družbi brez
dela, zde le na glavo obrnjene napovedi o prihodnosti kot družbi dela,
planetarni deželi dela, svetovni delavski družbi in svetovni proletarski
revoluciji; prav zaradi te obrnjenosti pa te napovedi silijo v iskanje
36
nadomestka, ki bo v shemi vskočil na priviligirano mesto dela in s tem
kapitala. Potem pa se zgodba le še ponavlja.
Literatura:
—	Michael Burawoy, The politics of production, Verso, London, 1985
—	Oskar Negt, Utopija i rad, Naše teme, št. 1—3, letnik XXIX, Zagreb,
1985
—	Oskar Negt, Boj proti delu in levičarjeva kultura, 3. nadaljevanja, Ka-
tedra, št. 2, 3, 5, Maribor, 1985
—	Oskar Negt, Alexander Kluge, Geschichte und Eigensinn, Zweitausend-
denis, Frankfurt/M, 1982
—	Leo Šešerko, Legitimnost in socialna gibanja, Teorija in praksa, št. 11,
letnik XXIII, Ljubljana, 1986
—	Vladimir Arzenšek, Struktura i pokret, Centar za filozofiju i društvenu
teoriju, Beograd, 1984
—	Vladimir Arzenšek, Delavsko gibanje in samoupravni socializem, Nova
revija, št. 46—47, letnik V, Ljubljana, 1986
—	Gregor Tome, Realno obstoječa gibanja v socializmu, Nova revija, št.
46—47, letnik V, Ljubljana, 1986
—	Tomaž Mastnak, Delavsko gibanje in nova družbena gibanja, Nova re-
vija, št. 46—47, letnik V, Ljubljana, 1986
—	Viktor Zaslavski, Neostaljinistička država, Naprijed, Zagreb, 1985
—	Andre Gorz, III. Ukinitev dela / Agonija kapitala in IV. Za izhod iz
kapitalizma, Zbornik Boj proti delu, KRT, Ljubljana, 1985
—	Mario Tronti, Delavci in kapital, Zbornik Boj proti delu, KRT, Ljublja-
na, 1985
—	Neca Jovanov, Radnički štrajkovi v SFRJ, Zapis, Beograd, 1979
—	Lidija Mohar, Stavke — da ali ne? Časopis za kritiko znanosti št.,
93/94, Ljubljana, 1986
—	Janez Krnc, Prekinitve dela, Druga plat medalje, Komunist, Ljubljana,
28. II. 1986
—	Mario Lippi, Value and Naturalism, NLB, London, 1979
—	Tine Hribar, Metoda Marxovega Kapitala, Cankarjeva založba, Ljublja-
na, 1984
37
Stavka kot mejno dejanje
Janez Janša
1. Uvod
Pobude za legalizacijo stavk v Jugoslaviji so posebno po 12. mladin-
skem kongresu naletele na velik odmev. Vrstijo se razprave na politič-
nih forumih ter na različnih okroglih mizah. Predvsem na teh zad-
njih smo večkrat slišali posamezne prispevke, ki so se dotikali vloge
komitejev za SLO in DS ob stavkah. Glede na vsebino teh razprav ter
poročil v sredstvih javnega obveščanja lahko sklepamo, da večini
tistih, ki o teh stvareh razpravljajo in pišejo, vloga komitejev za
SLO in DS ni povsem jasna. Mnogi smatrajo, da so ti organi že s
tem, ko so ob stavkah reagirali, prekoračili svoja zakonska poobla-
stila, kar pa je povsem zmotno. To bom skušal dokazati v nadalje-
vanju.
Kljub temu, da komiteji za SLO in DS delujejo že deseto leto, piscu tega
članka ni znano, da bi kdo napravil kritično analizo njihovega funk-
cioniranja v takšnih primerih, kot so npr. stavke, demonstracije itd.
Poudarjam pa, da si je glede na vlogo, ki jo imajo ti organi ob prej
naštetih dogodkih, naivno zamišljati kakršnokoli legalizacijo stavk
samo s spremembami zakona o združenem delu, saj bi to pripe,
ljalo kvečjemu k določitvi formalnih poti, po kateri se »lahko« stav-
ka odvija (to bi sicer pomenilo uradno priznanje, da stavka je del
političnega življenja, vendar danes tega praktično nihče več ne
poskuša zanikati), nikakor pa ne bi postavilo ta konflikt na tisto
mesto, ki ga ima v normalnih (ko se lahko kolikor toliko svobodno
39
izraža) pogojih in razmerah. Ce je eden od večkrat omenjenih osnov-
nih pogojev za pravo legalizacijo stavke v Jugoslaviji formiranje ne-
odvisnih sindikatov, potem je pogoj tudi temu pogoju in legalizaciji
stavk nasploh sprememba v najvišjih pravnih aktih, ki opredeljujejo
vlogo ZK kot vodilne idejne in politične sile ter seveda v zakonodaji,
ki opredeljuje instrumente, s katerimi si ZK na takšen ali drugačen
način poskuša zagotavljati to vodilnost tudi v mejnih primerih, kot
so stavke.
2. »Idejnopolitične« osnove vodilnosti
Jugoslovanska ustava določa, da je »ZK po zakonitostih zgodovinske-
ga razvoja postala organizirana vodilna in politična sila delavskega
razreda in vseh delovnih ljudi.. .«O Ker so nosilci oblasti v Jugosla-
viji po določbah iste ustave »delavski razred in vsi delovni ljudje«,2
je seveda vodilna sila nosilca oblasti po preprosti logiki politična
sila na oblasti. Kakor hitro pa ima nekdo zagotovljen vodilni polo-
žaj, ga to dejstvo postavi v neodvisno pozicijo glede na mnenje in
ravnanje vseh ostalih, ki tega položaja nimajo. Ce je partiji zagotov-
ljena vodilnost, potem jo praktično lahko pokliče na odgovornost
samo tisti, ki ji je to zagotovilo dal. Tukaj pa nastopi težava. Vodil-
nosti partiji ni dal nek oprijemljiv subjekt, pa četudi tako težko
definirajoč kot npr. delavski razred, temveč zgodovina sama, ona je
postala vodilna po volji zgodovine, na osnovi »zakonitosti zgodovin-
skega razvoja«. Enostavno povedano, oblast ji je dana od zgoraj. Pri-
merjave s preteklimi obdobji zgodovine se na tej točki kar same vsi-
ljujejo, vendar sedaj ni čas zanje. Vulgarizacija nekaterih načel po-
litične ekonomije prav pri tej marksističnoleninistični suverenizaciji
partije prestopi mejo, kjer se začne religija.
Po neštetokrat slišanih trditvah naj bi bila Partija odgovorna pred
zgodovino in lastnim delavskim razredom. Ta stavek za tiste, ki ga
razumejo, ne more pomeniti nič drugega kot opozorilo za vse kritike
teorije in prakse Partije. Pomeni namreč, da ona ni odgovorna ni-
komur drugemu kot sebi. Delavski razred jo je sicer večkrat posku-
šal poklicati na odgovornost, vendar so se ti poskusi zanj praviloma
slabo končali. Legimiteto svoje vodilnosti Partija povsod, kjer je na
oblasti, črpa iz dejstva, da ona obstaja, torej iz sebe same, navidezno
demokratičnost pa naj političnemu sistemu dajo volitve, na katerih
pa ne sme biti političnih alternativ njeni vodilnosti. Ker je partiji
vodilnost zagotovljena v celotnem političnem sistemu in s tem tudi v
volilnem sistemu, kontrola volitev in njihovih rezultatov ni težak
problem.
1	Ustava SFRJ, DDU Ljubljana 1974, VIII. poglavje temeljnih načel, str. 16.
2	Isto, 88. člen, str. 58.
40
Vse, kar se pojavi znotraj sistema, ki mu načeluje vodilna partija,
mora že s tem, da se pojavi znotraj, priznati vodilno vlogo partije.
Zato iz osnov položaja Partije v družbi izhaja njeno stalno vztraja-
nje, da naj se vse iniciative, predlogi in pobude pojavljajo izključno
znotraj sistema, v naših primerih torej znotraj socialističnega samo-
upravljanja. Zato tudi takšno nerganje v partijskih vrhovih, ki se
pojavi vedno takrat, ko se kakršnakoli družbena ali politična inicia-
tiva pojavi izven nje ali izven njenega političnega sistema. Lahko gre
navidez za dejanje v normalnih razmerah povsem nepomembnih raz-
sežnosti, pri katerem ni ne mrtvih ne ranjenih in ne neredov, kot npr.
izzid kritičnega članka v reviji z relativno majhno naklado ali eno-
dnevna stavka v malo večji tovarni, pa se že sproži partijski (in
državni seveda) aparat, ki ukrepa in zaseda ter ponavadi proizvede
politično diskvalifikacijo, v težjih primerih pa reagira tudi s klasično
represijo.
Partija čuti v teh pojavih nevarnost za svojo vodilnost ali oblastni
monopol. Cim se stvari dogajajo izven sistema, je neposredna partij-
ska kontrola otežena ali tudi onemogočena, hkrati pa ni vedno mož-
no, da bi odkrito posredovali organi državne represije, ker ne gre
za dejanja, ki bi jih kljub vztrajanju na »verbalnemu deliktu« lahko
odkrito sankcionirali po veljavnih pravnih normah. Lahko bi rekli,
da je stopnja že dosežene »pravnosti« države in pojavljajoča se »jav-
nost« zagotovila nek vmesni družbeni prostor, ki pa se ga je partija
zavedala mnogo prej, preden bi ga bilo možno izkoristiti za obliko-
vanje demokratične družbene opozicije, kar praviloma potrebuje
daljši čas.
Partija je pokrila ta prostor na način, ki predstavlja kombinacijo
njenih nekdanjih oblik ilegalnega in medvojnega političnega delova-
nja ter danes uveljavljene vojaške doktrine države. Leta 1977 so
bili brez zakonske osnove, zgolj na podlagi partijskih smernic, pov-
sod po državi formirani komiteji za SLO in DS. Zakonsko podlago so
dobili šele 5 let pozneje in sicer v Zveznem zakonu o SLO iz leta
1982.
3. Pravna podlaga delovanju komitejev za SLO in DS
»Naloge SLO in DS opravljajo samoupravne organizacije in skupnosti
ter družbenopolitične skupnosti po svojih z ustavo in zakonih določenih
organih«, pravi 72. člen zakona o SLO.3
Komiteji SLO in DS so po eni strani šteti med organe, prek ka-
terih lokalne in družbenopolitične skupnosti opravljajo naloge SLO
in DS. Med temi nalogami pa je tudi »zagotavljanje enotnosti ob-
rambno-samozaščitnega sistema v pripravah in akcijah za zagotovitev
3 Uradni list SFRJ, št. 21/1982, 72. člen, str. 578.
41
z ustavo določene vloge ZK za varstvo socialistične revolucije in so-
cialističnih samoupravnih odnosov.«4
Takoj v nadaljevanju pa zakon določa tudi naslednje:
»Ce ti organi ne morejo opravljati svojih nalog, jih namesto njih iz-
vajajo komiteji. Odločitve komitejev so obvezne za vse delovne ljudi
in občane.«5
S tem členom je določena druga funkcija komitejev, ki jih iz »koordi-
nacijskih in političnooperativnih organov« spremeni v oblastni organ.
Ta odločba velja tako za mir kot za vojno. Nikjer pa ni določeno,
kdaj nastopi situacija, ko drugi organi DPS ne morejo več opravljati
svojih nalog. Ker mora komite po zakonu upoštevati stališče ZK
(74. člen), logično sledi, da je partija tista, ki odloči, kdaj nastopi
situacija za transformacijo komiteja iz koordinativnega v oblastni
organ.
75. člen zakona opredeljuje dvojno odgovornost komitejev. Za svoje
delo so odgovorni organom, ki so jih ustanovili (formalno jih imenu-
jejo skupščine DPS, sveti KS in delavski sveti, člane pa predlaga
ZK) ter Zvezi komunistov, ne glede na članstvo ali nečlanstvo svoje
sestave v ZK.
Zgoraj opredeljena pravna podlaga torej dokazuje, da lahko komi-
teji za SLO in DS ukrepajo vedno, kadarkoli se to njim oziroma ZK
v določeni sredini zdi potrebno, tudi če navidezno ne gre za varno-
stne ali obrambne naloge. Ker pa je varnost oziroma družbena sa-
mozaščita zelo raztegljiv pojem, poleg tega pa tudi zakon izrecno
določa, da je naloga SLO in DS tudi »zagotavljanje z ustavo določene
vloge ZK«, to je vodilnosti partije, potem morajo vsi organi, ki oprav-
ljajo naloge SLO in DS ukrepati vedno, kadar je ta vodilnost ogro-
žena. Ce pa iz kakršnihkoli razlogov ne morejo ukrepati, potem pa
namesto njih ukrepa komite, katerega odločitve so obvezne za vse
delovne ljudi in občane.
Ob stavki, v kateri sodelujejo tudi člani delavskega sveta, ne vodi pa
jo partija (po vojni tega še nismo zasledili), so dani vsi pogoji, da
na sceno stopi komite za SLO in DS. Ker člani delavskega sveta stav-
kajo, ne morejo izvajati nalog SLO in DS in ker stavke ne vodi par-
tija, je s tem ogrožena njena vodilnost, t. j. ustavno določena vloga
ZK. Težava bi nastopila, če bi stavkali tudi člani komiteja za SLO in
DS, kar pa se dogaja zelo poredko, ker so v njem praviloma nosil-
ci obrambnovarnostnih funkcij v določeni sredini, ki so izbrani po
partijskem ključu in »preverjeni«. Za primer, če pa bi se to ven-
darle zgodilo, pa lahko še vedno ukrepa komite na višjem nivoju,
npr. občinski.
4	Isto, str. 588.
5	Isto, 74. člen, str. 588.
42
Tako je povsem normalno in zakonsko utemeljeno, če komite ob stav-
ki ukrepa proti stavkajočim, zapre ali zastraži proizvodne ali uprav-
ne prostore, aktivira narodno zaščito, predlaga sankcije proti vodi-
teljem stavke ali pa jim preprosto prepove vstop v tovarniške pro-
store (npr. ob stavki v Beograjskih elektrarnah). Odločitve komiteja
bi morali sicer potem, ko se razmere uredijo, pretehtati samouprav-
ni organi in jih potrditi ali pa tudi ne, kar pa se praviloma ne doga-
ja. Ponekod gredo celo tako daleč, da komite razglasi izredno stanje
(primer Luke Koper), kar predstavlja kršitev pozitivne zakonodaje,
saj lahko izredno stanje na ozemlju Jugoslavije ali na njenem delu
razglasi le predsedstvo SFRJ. Poudariti pa je treba, da gre v tem
primeru zgolj za neznanje in nepoznavanje zakonodaje, saj komite
ne potrebuje nobenega izrednega stanja za ukrepanje, ker ima zanj
drugače zagotovljeno zakonsko osnovo. Odveč je omeniti, da za takšne
prestopke, kot je razglasitev izrednega stanja, ni nihče odgovarjal,
represijo so izvajali samo nad stavkajočimi delavci.
4. Namesto zaključka
Iz vsega povedanega izhaja, da so komiteji za SLO in DS instrument,
ki bi ga zaman iskali v pravni in politični praksi modernih držav,
ki jih ne prištevamo k »realnemu socializmu«. Komiteji pri nas
opravljajo funkcijo, ki jo na vzhodu običajno izvajajo partijski or-
gani neposredno. Kot vse drugo pri nas je tudi hierarhično razmer-
je med komiteji in normalnimi oblastnimi in samoupravnimi organi
deloma zakrito, predvsem po zaslugi pomanjkljivega informiranja
javnosti o celoviti vlogi komitejev ter zaradi pomanjkanja analiz
o njihovi stvarni vlogi ob mejnih dogodkih, kot so stavke, demon-
stracije itd. Ta tančica pa ni preveč gosta, saj v marsikaterem okolju,
kjer je prišlo do stavk, poznajo pravo vlogo komitejev za SLO in DS
v miru.
Komiteje za SLO in DS se v literaturi predstavlja predvsem kot or-
gane, ki so namenjeni obrambnim pripravam ter delovanju v more-
bitni vojni. Na tem mestu se v njihovo vlogo v morebitni vojni ne
spuščamo, saj je vsekakor manj sporna kot v miru. Širjenje njihovih
pristojnosti na zadeve, ki nimajo ničesar skupnega z obrambo države
pa je dejstvo, ki kaže na militarizacijo družbe in nima nobene zveze
z opevanim podružbljanjem varnosti in obrambe.
Stavka je pri nas tisto nezaželeno a vendarle deloma tolerirano mej-
no dejanje, ob katerem se je vloga komitejev za SLO in DS prvič
razgalila. Odkrito povedano je bila represivnost njihovih ukrepov
v dosedanji praksi (vsaj v Sloveniji) manjša, kot pa bi lahko bila
glede na zakonske možnosti, ki jih ti organi imajo. Nedvomno gre
pri tem za vsaj delno prosvetljeno ukrepanje oblasti. Vprašanje pa
je, kaj si lahko obetamo ob morebitnih ekoloških ali mirovnih de-
43
monstracijah, ob stavkah večjih razsežnosti ali bojkotih? Posredo-
vanje komitejev še v nobenem primeru ni prispevalo k razreševanju
problemov, ki so pogojevali omenjene dogodke. Nasprotno. Njihovo
posredovanje običajno zgolj zaščiti prave krivce pred odgovornostjo,
že sama možnost njihovega posredovanja pa mnogokrat odlaga kon-
flikt do točke, ko izbruhne mnogo bolj silovito, kot bi v primeru,
če bi do njega prišlo ob nastanku vzrokov zanj.
Legalizacija stavk torej ni tako preprosto dejanje.
44
Družbene implikacije
ekoloških omejitev rasti*
Andrej Kirn
Ne obstoji soglasje o tem ali ekološka kriza že obstaja kot dejans-
kost ali kot resna možnost. Prišlo je do manifestacij številnih lokal-
nih in regionalnih kriznih ekoloških situacij in problemov, toda ne
obstaja pa še globalna ekološka kriza v smislu radikalne degrada-
cije sistemskih kvalitet in funkcij biosfere. Ce so se lokalno mani-
festirale ekološke omejitve in imperativi, ni razloga, da bi dvomili,
da ne obstojajo tudi globalne planetarne, čeprav jih morebiti nikdar
ne bomo mogli tako ekzaktno empirično kvantificirati, da jih ne bi
bilo mogoče spodbijati v imenu neskončnih znanstveno-tehnoloških
možnosti izigravanja teh meja. Ekološka kriza je v svojem bistvu
kriza družbeno-zgodovinskih pogojev človekove eksistence v biosferi.
Dejanska ali potencialna ekološka kriza bo preraščala v krizo druž-
bene reprodukcije in s tem tudi v politično krizo kreiranja razvoja
in načina življenja. Ekološka kriza vse bolj izstopa tudi kot duhov-
no-vrednotna kriza, ko postavlja pod vprašaj ves dosedanji način
življenja in dosedanje družbenoekonomske razvojne cilje in vred-
note.
Iz dosedanjih ekoloških problemov in učinkov niso razvidne sociološ-
ke posledice in implikacije. Bolj so opazne ekonomske posledice (po-
rast stroškov za sanacijo in preventivo ekološkega stanja, ekološki
vplivi na inflacijske procese), politično formiranje ekoloških gibanj
in njihovo politično oblikovanje, odnos javnosti do ekoloških pro-
* Pričujoči prispevek predstavlja nekoliko skrajšan referat, ki ga je avtor
pripravil za 11. svetovni sociološki kongres v New Delhiju, avgusta 1986.
45
blemov in ekološko dvomljivih in tveganih razvojnih programov
(npr. gradnje jedrskih elektrarn), medicinskih (patologija onesnaže-
nega okolja), tehnoloških (ekološko spreminjanje proizvodnje in teh-
nologije).
Ni še možno razkriti direktne globalne empirične povezanosti med
ekološkimi učinki, imperativi in omejitvami ter takšnimi tipičnimi
sociološkimi kategorijami kot so socialna struktura, družina, vodenje,
organizacija, upravljanje, spremembe v strukturi in značaju dela,
politična moč, človekove svoboščine idr.
Ker se globalne družbe, njene strukture in institucije, še niso spre-
menile zaradi ekoloških imperativov, kriz in omejitev, zato je težko
vzpostaviti zvezo med empirično sociologijo in empirično ekologijo.
V tem je eden izmed vzrokov, da je veliko bolj razvita politična in
ekonomska kot pa sociološka ekologija. Zaradi objektivno še ne raz-
vidne zveze mea sociologijo in ekologijo imamo zato predvsem oprav-
ka s produktivnimi politično-sociološkimi imaginacijami, ki konstru-
irajo posamične možne socioekonomske karakteristike ekološko dikti-
ranega prehoda od konca izobilja k obdobju pomanjkanja (scarcity)i
od eksponencialne ekonomske rasti k ničelni rasti oziroma »-steady
state economy-«, od visoke entropijske k nizko entropijski družbi.
Čeprav je težko vzpostaviti direktne smiselne zveze med biološkimi, fi-
zičnimi, ekološkimi in sociološkimi kategorijami, pa je iz širokega
zgodovinskega konteksta možno reči, da je vsa dosedanja človeška
zgodovina socioekološka, da so se ekološki pogoji in ekološke posledi-
ce vsake družbe artikulirali v temeljnih družbenih odnosih, v celotni
družbeni strukturi, v razmerju med vasjo in mestom, v ideološki su-
perstrukturi in v psihološkem percipiranju narave. Vsaka civilizaci-
ja in družba je transformirala svoje ekološke pogoje produkcije in
potrošnje v sociološko, ekonomsko, kulturno vsebino, kjer jih je tež-
ko po veliki časovni distanci prepoznati in rekonstruirati. Ce je zgo-
dovina človeka hkrati tudi spreminjanje in prilaščanje narave po
človeku, potem družbeni pokazatelji prilaščanja narave niso samo
razvite produktivne sile, obseg in raznovrstnost materialnega boga-
stva, stanje rastlinskega in živalskega sveta, vode, zraka, zemeljske
površine ampak tudi razvita družbena delitev dela, stanje znanosti,
izobraževanja, kulture, komunikacij, trgovine, idr. Nismo še v zadost-
ni meri razvili ekološkega branja, ekološkega dešifriranja človeške
zgodovine, kar pa seveda ne more pomeniti vračanja k preseženim
inačicam geografske deterministične koncepcije zgodovinskega raz-
voja.
Priznanje in zanikanje ekoloških meja rasti in razvoja
Kot na mnogih področjih znanja si tudi tu medseboj konkurirajo in
borijo za teoretsko in praktično dominantno vlogo različni koncepti
in načela:
46
1) Paradigma eksponencialne in linearne rasti
Teoretsko in praktično tako na globalni ekonomski, politično-pro-
gramski kot na mikro podjetniški proizvodni ravni je v vseh družbah
najbolj vplivna koncepcija, ki zagovarja možnost in nujnost trajne
tehnološke in ekonomske materialne rasti z minimalnim upošteva-
njem ekoloških mer, zgolj toliko, kolikor je to v neposrednem eko-
nomskem interesu in kolikor jih izsiljujejo ekološka družbena gibanja
in splošne zdravstvene norme. Njeno glavno merilo napredka je še
vedno rast družbenega bruto proizvoda. Prizna se, da ima materialna
ekonomska rast tudi neželene ekološke in družbene posledice, toda
nerast bi imela še večje in hujše. Ne sprejema primata ekologije
pred ekonomijo v tem smislu, da bi morali kriteriji in norme eko-
nomije biti podrejeni kriterijem in normam ekologije. Nadaljuje,
poglablja in kvalitativno dokazuje pravilnost v bistvu klasične
pros vetij enske pozicije, 17., 18. in 19. st., da so naravni viri brezmej-
ni, če z njimi pravilno upravljamo in jih izkoriščamo. Dosedanji po-
zitivni ekološki trendi in rezultati to možnost dokazujejo. Tipični
reprezentant te paradigme je v novejšem času knjiga The Resource-
ful Earth. A responce to Global 2000 (eds.) Julian Simon and Herman
Kahn, Basil Blackwell 1984.
Takšno perspektivo in izhod iz obstoječega stanja si gotovo želi ve-
čina ljudi. To prepričanje bomo odkrili tudi pri socialističnih planer-
jih nacionalno politično-ekonomskih programov, kot tudi na mikro
institucionalni ravni. Za razliko od tipičnih ekonomskih »pro growth«
knjig, ki so bile napisane zlasti pred letom 1970, pa je treba upo-
števati okoliščino, da je ta knjiga nastala potem, ko je že desetine
in stotine knjig spodbijalo smisel in možnost trajne rasti na ome-
jenem planetu, omejenega vsaj v naslednjem smislu: razpoložljivo-
sti mineralov, energije, prostora, plodne zemlje in sposobnosti bio-
sfere, da kopiči in nevtralizira posledice polucije in degradacije
okolja. Nobeno bogastvo ni absolutno ampak relativno glede na to,
koliko se troši. To velja tudi za »the resourceful earth«. Koncept
»the resourceful earth« je miselni, emocionalni in vrednostni ter ideo-
loški balzam za vse tiste, ki jim je zaradi praktičnih aktivnosti, ideo-
loških in vrednostnih predstav tuja in nesprejemljiva vsakršna ideja
o mejah rasti, »steady state economy« in podobno.
S čisto antropološkega in psihološkega osebnostnega vidika sta rast
in razvoj gotovo nepogrešljivi za vse tiste, ki cenijo spremembe,
inovacije in ustvarjalnost. S socialnega in humanističnega vidika je
nujno, da se odpravi življenjska beda, lakota, nepismenost, nezmož-
nost izobraževanja, nedostopnost zdravstvenih uslug ipd. Z ekonom-
skega vidika naj bi bila rast potrebna zaradi rasti profita, dohodkov in
zaposlenosti. Določen tip rasti je lahko nujna predpostavka za glo-
boke kvalitativne razvojne spremembe. Da sta npr. Indija in Kitajska
47
odpravili lakoto in sami lahko prehranita svoje prebivalstvo, to ne
predstavlja samo porast kmetijske proizvodnje, ampak tudi velikan-
ski kvalitativen kulturni skok, ki je povezan z ustreznimi sociopo-
litienimi spremembami v kontekstu katerih sta rast in razvoj. On-
stran določene meje je rast lahko čisto umetno pospešena zaradi kon-
kurenčnih, profitniških, političnih, vojaških razlogov. To deformira
tudi ljudi v njihovih potrebah in ta deformacija s svoje strani sama
postane gonilo nenehno razširjene družbene reprodukcije. Medseboj-
no se krepita in vzpodbujata deformacija na osebni individualni in
globalno-strukturni družbeni ravni. Subjektivne želje in potrebe ter
objektivni odnosi potiskajo razvoj vse hitreje, ne samo k lokalnim,
ampak tudi k univerzalnim ekološkim omejitvam in jih skušajo igno-
rirati in ukiniti za vsako ceno. Znanost in tehnologija je njihov naj-
močnejši zaveznik v tem boju, čeprav nobena znanost in tehnologija
ne more ustvarjati niti materije niti energije, ampak jo samo ustrez-
no preoblikujeta za človekove smotre. Ekonomska materialna rast
je bila vseskozi povezana tudi s kulturnim in humanističnim napred-
kom, kolikor to zvezo niso deformirali razredni odnosi distribucije
in monopola. V znanstvenotehnoloških razvitih deželah se prekinja
zveza med rastjo in napredkom. Ekološke posledice so samo eden
izmed pokazateljev te trgajoče se zveze. Rast postaja vse bolj brez
razvoja kot kvalitativno zaželenega stanja družbe in posameznika.
Ta situacija sili v radikalno prevrednotenje zveze med rastjo, raz-
vojem in napredkom. Dosedanji prevladujoči ekonomski kriteriji
razvoja (zlasti GNP), ki so imeli prej knjigovodstveni kot širši civi-
lizacijski humanistični smisel, so se pokazali za nevzdržne. Prehod
k analizi socialnih indikatorjev in kvaliteti življenja v sredini 70-tih
let, je predstavljal pomemben odmik od prevladujočih ekonomistič-
nih predstav. Pokazalo se je, da je materialna blaginja lahko zelo
visoka, toda hkrati je nizka kvaliteta življenja v svojem moral-
nem, vrednotnem, psihološkem, socialnem, kulturnem pomenu. Vsi
lokalni in parcialni ter kratkoročni kriteriji razvoja in rasti so ne-
zadostni in se prej ali slej sprevračajo v svoje nasprotje: antirazvoj
z dolgoročnih in globalnejših vidikov. Vsi kriteriji razvoja so v bi-
stvu relacijski, ne pa absolutni. Vsi kriteriji razvoja so ali norma-
tivni, ciljni ali pa postfestno-komparativni, ko se novo stanje oce-
njuje kot razvoj glede na minulo. Samo usklajenost različnih krat-
koročnih in dolgoročnih lokalnih in globalnih kriterijev razvoja
zagotavlja razvoj. Upoštevanje različnih kriterijev, ki se medseboj-
no omejujejo in ni mogoče enega optimizirati na račun drugega,
ampak vsakega samo glede na celoto kriterijev determinira global-
ne omejitve celotnega razvoja. Veliko lažje je producirati »razvoj«,
ko se enkrat daje prednost ekonomiji in popolnoma odmišlja eko-
logijo, drugič, političnim ciljem pred ekonomskim ali se favorizira
ekonomski razvoj in se zapostavlja kulturni, moralno-vrednotni ter
socialni razvoj. Integralno usklajen razvoj je nujno bolj umirjen
od eksponencialnega parcialnega, sektorskega razvoja.
48
2) Paradigma nerasti — »steady state society«
Vsaka radikalna kritika najpogosteje preide v nasprotje tega, kar
kritizira. Tudi radikalna kritika enostranske ekonomske, tehnološke
materialne rasti je pristala na poziciji antirasti, ničelne rasti, »steady
state economy« ipd. Sama ideja in praksa »steady state« je mnogo
starejša od evforije in ideologije rasti. Človeštvo ima veliko daljše iz-
kustvo z izredno počasno ali skoraj nerastočo ekonomijo kot z iz-
redno rastočo. Rast produktivnosti dela in materialne blaginje se je
komaj opazno spreminjala v stoletjih in tisočletjih. Vse predindu-
strijske predkapitalistične družbe so bile v ekonomskem, kulturnem
in vrednotnem smislu statične družbe, družbe enostavne reprodukcije,
kjer je tradicija imela primat nad bodočnostjo. Politične spremembe
samega načina življenja in načina produkcije niso spremenile. Ob-
seg potreb se ni bistveno širil. Ce se je povečalo prebivalstvo, se
je samo ustanovila nova rodovna, vaška ali mestna skupnost, ne da
bi se revolucioniral sam način zadovoljevanja potreb. Tehnološka
osnova družb je bila konservativna ne pa revolucionarna. Produk-
cija in potrošnja sta temeljili pretežno na obnovljivih virih (polje-
delstvo, živinoreja, ribištvo). Usodno izčrpanje ali poslabšanje teh
virov je ogrozil obstoj marsikaterih antičnih civilizacij ali pripo-
mogel k njihovem propadu. Teoretični in psihični refleks enostavne
družbene reprodukcije je bila ideja reda, harmonije in cikličnega
razvoja. Antična grška kultura je sicer poznala znanstveni, tehnični,
kulturni, politični napredek v primerjavi s preteklostjo, toda ni pa
utemeljevala niti potrebe niti nujnosti po stalnem materialnem na-
predku in rasti.
Moderni teoretiki meje rasti, stacionarnega stanja in izčrpanja na-
ravnih virov imajo svoje predhodnike v J. St. Millu in Jevonsu.
Začetni novoveški meščanski napredek se predstavi kot rastoče ob-
vladovanje narave s pomočjo »technical arts«, da bi uživali sadove
zemlje (R. Descartes, Francis Bacon). Pri Kantu, Fichteju, Schellin-
gu, Heglu se družbeni razvoj predstavi predvsem kot razvoj samega
človeka, njegovih zmožnosti, razvoj duha, inteligence. Fichte sanja,
kako bo združeno ne pa razdvojeno človeštvo, kjer se fizična bre-
mena stalno prevalijo samo na en del, skupno obvladovalo naravo.
V klasični marksistični tradiciji se strneta obe liniji razvoja. Marx-
Engelsova ekološka dediščina je miselno fascinantna, toda preplavil
jo je politični, ekonomski in tehnološki voluntarizem socialističnih
družb in postmarksovskega mišljenja ter ekonomski pragmatizem in
znanstveno-tehnološki voluntarizem kapitalistične prakse, prilašča-
nja narave. 2e nekaj let poteka tako na Vzhodu kot na Zahodu, pa
tudi v tretjem svetu, arheološko izkopavanje klasične marksistične
ekološke dediščine. Marx in Engels sta bila vseskozi »zelena« in ne
samo »rdeča«. Marxova koncepcija družbenega razvoja je tako eko-
loško eksogena (upošteva naravno bazo produkcije in potrošnje)
kot endogena (konflikti med produktivnimi silami in produkcijskimi
49
odnosi, med družbeno zavestjo in družbeno bitjo, med dejanskostjo
in percipiranimi možnostmi, so izvor družbenih sprememb).
V	nadaljnjem razvoju je marksistična družbena misel postala vse
bolj endogena in vse manj eksogena. Preroško je Marxovo ekološko
opozorilo v Kapitalu tehnološkemu voluntarizmu, da ni mogoče ulo-
viti rib v reki, kjer rib ni. Dve bistveni omejenosti pa obstajata v
ekološkem horizontu Marx-Engelsovega mišljenja:
a)	Neomejen razvoj produktivnih sil kot oblika razvoja človeka sa-
mega, univerzalnosti njegovih potreb in ustvarjalnosti ne zadeva na
ekološke omejitve in imperative.
b)	Resni ekološki problemi kot so uničevanje zemlje in človeka samega,
kot dveh izvorov vsega bogastva, izvirajo zgolj iz neustreznega načina
produkcije, iz kapitalskega družbenega odnosa do narave ne pa tudi
iz ontoloških karakteristik funkcioniranja tehnologij v ekosistemih
in iz ekološko neprimerne, parcializirane znanosti, ki se opredmeti
v takih tehnologijah. Seveda pa ne smemo zanemariti vprašanja, koliko
so te karakteristike že posredovane z imperativi po ekonomski učin-
kovitosti in konkurenčnosti razširjene reprodukcije tako socialistič-
nega kot kapitalističnega tipa.
Millova ideja o bodočem stacionarnem stanju družbe je za več kot
sto let prehitela svojo teoretsko aktualnost, kdaj pa bo lahko postala
praktično aktualna pa še danes ne vemo, ker so izredno šibke družbe-
nopolitične sile, ki bi jo lahko realizirale in ker so izredno močne
družbenopolitične sile, ki ji nasprotujejo. Namesto praktičnega, poteka
miselna elaboracija možnega stacionarnega stanja. V sedanji mladi
generaciji, ki odklanja vrednote in kulturo rastoče ekonomije nasta-
ja politični kapital in volja za obrat in prehod k »steady state society«.
V	bližnji ali bolj oddaljeni bodočnosti bo treba preiti k ustaljeni
enostavni družbeni reprodukciji, saj v biosferi nič ne raste in se ne
razvija trajno niti linearno in še manj eksponencialno. »Ekonomija«
biosfere je predpostavka družbeni ekonomiji ne pa obratno. Druž-
bena ekonomija se lahko razvija le znotraj ekonomije biosfere.
Ekonomija biosfere pa ne rabi za svojo predpostavko ekonomijo
družbe, lahko pa seveda družbena ekonomija poslabša in razruši eko-
nomijo biosfere in s tem ukine tudi samo sebe. Družba kot del
biosfere se ne more tehnološko trajno razvijati na račun uničenja ali
poslabšanja drugih komponent biosfere (zraka, vode, biomase), ki
niso samo za družbo življenjske predpostavke, ampak jih rabijo tudi
ostala živa bitja, ki omogočajo človekov obstoj. Družba ni edini po-
rabnik ekonomije biosfere. Življenjske komponente in življenjski
prostor mora pustiti svojim ostalim partnerjem v biosferi. 2e dalj
časa se poglablja paradoks, da človek na račun kvantitete in razno-
vrstnosti svojih potreb ogroža kvaliteto zadovoljevanja svojih te-
meljnih bioloških potreb po vodi, zraku, kvalitetni hrani in da posred-
no ruši pogoje, ki to zagotavljajo (uničevanje gozdov, favne in flore).
Človeška civilizacija zaradi svojih edinstvenih ustvarjalnih zmožnosti,
zaradi svojega znanja in tehnologije, še ne more računati na privilegij
50
neomejene rasti v biosferi kot da lahko vse vire naredi za neizčrpne,
da vse ekološke posledice s to isto rastjo lahko prepreči ali nevtrali-
zira po svoji volji in želji, in da lahko v nedogled tekmuje z rastočo
ekonomsko in socialno kontraproduktivnostjo. Obstojijo meje nasičenja
biosfere s tehnosfero oziroma spreminjanje biosfere v tehnosfero.
Te meje obstojijo za celotno civilizacijo ne glede na politično-eko-
nomski sistem. Nekatere visoko razvite znanstveno-tehnološke druž-
be anticipirajo meje razvoja in rasti tudi za vse ostale družbe, ne da
bi jih kdo vprašal, če s tem soglašajo.
»Steady state society« ali ožje »steady state economy« naj bi imela
naslednje karakteristike:
—	enostavna reprodukcija kapitala, prebivalstva in trošenje narav-
nih virov;
—	prevladujejo majhne produkcijske enote;
—	trg obstaja, toda v omejenem obsegu;
—	čimvečja lokalna, državna produkcijska in potrošniška samozadost-
nost, kar zmanjšuje možnost in potrebo meddružbenih konfliktov;
—	čimvišja decentralizacija in lokalna samouprava;
—	»steady state community« nagrajuje in vzpodbuja predvsem koope-
rativnost ne pa tekmovalnost;
—	primat organske poljedeljske proizvodnje, ki ni visoko kemizirana in
tehnizirana, ker brez te prioritete ni mogoče uresničiti čimvišje lokal-
ne in državne samozadostnosti;
—	sedanja obrnjena piramida strukture aktivnega prebivalstva, kjer
je najmanjši odstotek zaposlenih v poljedelstvu in največ v terci-
arnem in kvartalnem sektorju bi se postopoma preobrazila v svoje
nasprotje;
—	upad migracijskih procesov in turistične dejavnosti;
—	»steady state« ni nujno tehnološko in kulturno primitivno in ne
implicira perfektni statični sistem;
—	možne so najrazličnejše prehodne oblike od sedanje eksponenci-
alne rasti k »steady state society«;
—	materialno zadovoljevanje je pretežno povezano z obnovljivimi viri
in z izkoriščanjem sončne energije;
—	»steady state« je združljiv z različnimi političnimi sistemi, torej
tako s socializmom kot kapitalizmom;
—	apelira se zlasti na visokorazvite znanstveno-tehnološke države,
da bi prakticirale politiko prehoda k »steady state society«, kar pa
seveda ne izključuje, da posamezniki, družine, korporacije, skupnosti,
regije lahko podvzemajo korake za prehod k »steady state existence«;
—	blag, mehak, postopni, razumno uveljavljeni »steady state« je nekaj
drugega, kot nasilno uveljavljeni »steady state« zaradi nezmožnosti
nadaljevanja rasti.
»The wealthy areas, particularly the United-States, have a potential,
hence obligation, to develop steady state policies with in their own
borders before promoting birth control, conservation, political reform,
51
or values change for other countries-« (Dennis L. Meadows, A Alterna-
tives to Growth 1977, str. XXV.).
Sodim, da niso še dozorele potrebe, prisila, spoznanje niti v javni
množični, niti v politični zavesti, da je prehod k »steady state« pozi-
tiven in sprejemljiv odgovor na težave in zadrege eksponencialne rasti.
3) Paradigma kvalitativnega razvoja z amplicirano rastjo
V strokovni zavesti in političnoekonomskih programih nacionalnega
razvoja, kjer se skuša resno upoštevati ekološko dimenzijo, se uve-
ljavlja kompromisna rešitev med eksponencialno rastjo in vizijo »steady
state society«: možno je združiti kvalitativni razvoj, materialni in
kulturni z ekološkimi omejitvami in imperativi, tako da se ekološko
preobrazi sedanjo tehnologijo, racionalnejše in bolj ekonomično uprav-
lja z naravnimi viri. Možno je trajno uskladiti razmere med naravo
in družbo, ekonomijo in ekologijo, ekologijo in tehnologijo. V teh pro-
gramih se pogosto resno računa z jedrsko energijo, manj resno pa s
sončno energijo. Poudarja se pomen reciklaže, trajnost proizvodov in
orodij, pomen substitutov pa tudi nekaterih elementov iz vizije »steady
state society« (ekološki pomen malih produkcijskih enot, pomen
poljedelske proizvodnje, decentralizacija in samouprava), toda hkrati se
odločilni pomen pripisuje bodoči visoki in kompleksni tehnologiji:
mikroelektroniki, robotiki, avtomatizaciji, informatiki, novim materia-
lom, biotehnologiji, kemiji ipd. Poudarja se pozitivni ekološki učinek,
ki ga prinaša mikroelektronska revolucija glede varčnejše uporabe
energije in materialov, hkrati pa se pogosto spregleda in zamolči, da
te visoke produktivne tehnologije zahtevajo v bistvu fantastično raz-
širitev proizvodnje in s tem dvigajo na novo spiralo pritisk na naravne
vire in z njim povezanih polucijskih učinkov. Pozitivni učinek eko-
loške racionalnosti je tako zmanjšan ali celo izničen z razširjeno
reprodukcijo. Tehnološki proces pridobivanja silicija je ekološko
destruktiven. V sami mikroelektronski industriji se uporabljajo ke-
mične substance, ki so izredno nevarne.
Tudi v tej razvojni paradigmi ni prostora za priznanje načelnih eko-
loških omejitev. Hkrati pa ni v njej ne v koncepciji »steady state
society« razčiščena zveza med količinskimi in kvalitativnimi aspekti
razvoja. Vsaka rast vodi prej ali slej do pozitivnih ali negativnih
kvalitativnih razvojnih sprememb, obratno pa tudi trajen razvoj kot
kvalitativen proces ni mogoč brez rasti določenih količinskih para-
metrov. Moralno in kulturno-umetniško oblikovanje sodobnega človeka
si ni mogoče zamisliti brez določene kvantitativne ravni materialnih
sredstev kot so knjige, šolske zgradbe, gledališča, razpoložljivost ra-
dijskih in televizijskih aparatov, materialna sredstva družbenega
komuniciranja ipd. Seveda pa ni potrebno, da bi človek imel dva
televizorja, da bi bil umetniški in kulturni učinek večji. Odločilna je
sama vsebina programa. Celo moralni razvoj, če ga ne razumemo zgolj
kot proces subjektivne intelektualne duhovne meditacije, ampak kot
bogastvo človekove komunikacije in interakcije z drugimi ljudmi,
zahteva razpoložljivost določenih materialnih sredstev in možnosti.
52
Kvalitativni razvoj današnjega eksperimentalnega in empiričnega
znanja pa tudi teoretičnega, ki je s tem neločljivo povezan, ni mogoč
brez količinskega inputa v opremo, kadre, literaturo, komunikacije.
Ce se priznava zgolj možnost trajnega kvalitativnega materialnotehno-
loškega razvoja, to še ne pomeni nujno odpoved rasti. V »steady state«
koncepciji bi bilo dosledneje priznati, da če se bolj ali manj fiksirajo
materialnotehnološke strukture, ki niso primitivne, vendar različne od
sedanjih, da se s tem fiksira tudi duhovni, moralni, kulturni in
socialni razvoj. Tistim, ki jim je zlezel pod kožo aksiom razvoja kot
nekaj vrednega, dobrega in želenega to takoj vzbudi nelagodno po-
čutje, da je to nekaj negativnega in konservativnega, kar je treba
preprečiti in se mu izogniti. Toda takšno ustaljeno moralno-kulturno
stanje je lahko mnogo bogatejše in kvalitetnejše od naše zdajšnje
kulturne in socialne dinamike.
Ker smo šele na začetku ne pa koncu večje racionalnosti in optimi-
zacije v koriščenju naravnih virov in preprečevanja polucije, ko posta-
jajo vidni prvi lokalni in regionalni rezultati, je to osnova za koncept,
da je možno trajno uskladiti neomejen socialni, ekonomski, tehnološki
razvoj, če že ne rast z možnostmi biosfere in geosfere, kolikor se bodo
nadaljevali dosedanji pozitivni trendi. Od tod črpa svojo argumenta-
cijo tudi študija The Resourceful Earth. Takšno stališče zastopajo
številni naravoslovci, inženirji, družboslovci in politiki tudi iz socia-
lističnih dežel.
To je v bistvu nepreverjena pozitivna ekstrapolacija kot so nepre-
verjene negativne ekstrapolacije. Nimamo nobenega zakona, ki bi te-
oretsko utemeljil možnost perfektne sprave med tehnologijo in ekolo-
gijo, zlasti še s predpostavko, da se obremenitve biosfere razširjajo
količinsko in kvalitativno. Zakon entropije in razna ekološka načela
dokazujejo ravno nasprotno, da ta sprava ni nikdar popolna, vedno
se plačuje neka ekološka entropijska cena, v kakšnem obsegu in
kako hitro, to pa je v človekovih rokah ter realizirano prek karakte-
ristike socialno-ekonomskega sistema in njegovih institucij.
4) Paradigma entropijsko regresivnega razvoja
Nujnost postopnega regresivnega entropijskega družbenega razvoja je
najbolj dosledno razvil v svojih delih Georgescu Roegen. Zaradi en-
tropijske narave materialnih in energetskih procesov tudi »steady
state society« ne zagotavlja trajnega obstoja, seveda pa neprimerno
daljšega kot eksponcialna rast ali trajen kvalitativen razvoj z impli-
kacijami kvantitativne rasti. Tudi ustaljena ekonomija ne more prema-
gati zakona entropije. Tehnologija sama zavisi od virov nizke entro-
pije (minerali, fosilna goriva). Ce so ti omejeni, so omejene tudi tehno-
loške možnosti za nenehno povečanje antientropijske racionalnosti (traj-
nost proizvodov in delovnih sredstev, čimmanj odpadkov, čimmanjša
poraba energije in mineralnih virov glede na končni produkt idr.). Za
53
trajnejši obstoj človeštva v biosferi je treba minimizirati ne pa maksi-
mizirati snovne in energetske tokove v ekonomskem sistemu. Zakon
entropije dopušča velik razpon svobode in možnosti za drugačno eko-
loško ponašanje. Ko se bodo te možnosti uresničevale, se bodo hkrati
tudi zoževale in izčrpale.
Zakon entropije se bo začel uveljavljati vse bolj v svoji čisti naravo-
slovno-tehnološki nujnosti ne pa več na predimenzioniran deformiran
način zaradi potratniške produkcije in potrošnje in nesmotrne družbe-
ne organiziranosti. Tedaj bo ekološko-tehnološka zvijačnost heglovske-
ga razuma pritisnjena ob zid in koncept rastočih optimizacij, racionali-
zacij in inovacij, ki zagotavljajo spravo med trajnim družbenim raz-
vojem in biosfero, bo izčrpal svoje možnosti. Tedaj bo šele postala
praktično aktualna in prepričljiva alternativa »steady state society«,
ki jo je ob sedanji mednarodni tehnološko-ekonomski soodvisnosti
možno uresničiti le na planetarni ravni, čeprav je mogoče korake k
takšnemu prehodu začeti na lokalni ravni, za kar pa imajo neprimerno
večje možnosti tiste dežele, ki diktirajo znanstveno-tehnološki in eko-
nomski razvoj in prisiljujejo s tem tudi vse ostale, da ga sprejmejo,
če nočejo še poslabšati svojega ekonomskega in političnega položaja.
5) Paradigma katastrosičnega razvoja
Možnost katastrofičnega, kataklizmičnega razvoja seveda ni izključena,
toda najmanj zaželena.
Glede na ekološke meje rasti in razvoja je možno vse opisane para-
digme skrčiti na tri osnovne:
a)	Ni nikakršnih fizičnih in ekoloških meja rasti in razvoja, so zgolj
notranje, družbene omejitve.
b)	Obstojijo samo konkretne zunanje fizične ekološke meje, ki pa so
relativnega, prehodnega značaja in se premagujejo z znanjem, teh-
nologijo in z ustrezno družbeno akcijo in družbenimi spremembami.
Obstojijo pa razhajanja v oceni ali so sedanje konkretne ekološke
omejitve radikalne, ki zahtevajo obrat in prehod v novo sončno ero
(Fritjof Capra) ali pa so neradikalne in se premagujejo zgolj s korekcijo
in reformo dosedanjih trendov.
c)	Obstojijo ne samo relativne, ampak tudi načelne, absolutne, nepre-
koračljive omejitve, ki nas silijo k novemu stanju ali v smeri »steady
state« ali k katastrofi ali k postopni regresiji.
Vse te variante imajo tudi svoje vrednotne konotacije, ki izhajajo
iz različnih zgodovinskih, kulturnih, ideoloških usedlin in iz različ-
nega vrednotenja življenja. Možno je, da se bodo te paradigme med
seboj vse bolj odtujevale in bo racionalna komunikacija med njimi
otežkočena. Vse tri paradigme združujejo pripadnike različnih poli-
tičnih in svetovnonazorskih opredelitev. V teh paradigmah se prelivajo
zelene, rdeče in črne barve. Proti gradnjam jedrskih elektrarn so npr.
v Jugoslaviji tako komunisti kot nekomunisti, verni in ateisti, poli-
tični konservativci, ki jim je v napoto samoupravljanje in socializem
54
ter zmerni in radikalni levičarji, inženirji in družboslovci, znanstve-
niki in laiki.
Variacije nekaterih družbenih implikacij ekoloških meja
rasti in razvoja
O družbenih implikacijah je možno govoriti samo, če se prizna realnost
navedenih paradigem pod b in c. Implikacije se izvajajo iz možnih eko-
loških meja in imperativov ne pa le iz doseženih načelnih, absolut-
nih meja. Ker gre za anticipacijo možnih načelnih meja, te ne do-
puščajo vsestransko vnaprejšnje egzaktno kalkuliranje in jih je možno
vse dotlej, dokler rast še uspešno funkcionira, spodbijati z ekstra-
polacijo pozitivnega izkustva iz preteklosti ter z neopredeljenimi mož-
nostmi bodočnosti. Meje ne izhajajo samo iz števila prebivalstva,
ampak iz obsega in raznovrstnosti njegovih potreb ter tehnološkega
in družbenega načina njihovega zadovoljevanja. Ko se zavračajo
načelne ekološke meje, se vedno na nekaj pozablja. Ko se dokazuje, da
zemlja lahko prehrani 15, 20 ali celo 50 milijard ljudi, se ne odmišlja
samo ekoloških učinkov kemiziranega kmetijstva, ampak tudi to, da
je potreben prostor ne samo za pridelovanje hrane, ampak tudi za
druge aktivnosti in potrebe: delo, razvedrilo, zdravstvo, izobraževanje,
transport idr. Ko se dokazuje neizčrpnost virov, pogosto izpadajo
ocene v koncentraciji, globini in oddaljenosti virov in ali so dolgoročno
ali kratkoročno dostopni ali pa sploh niso dostopni zaradi ekonom-
skih, tehnološko-energetskih razlogov ali zaradi ekoloških tveganj.
Tudi vsemogočnost institucije ima svoje omejitve. Biološko potrebo
po vodi in zraku ni mogoče nadomestiti z nečim drugim. Vse družbene
implikacije ekoloških meja so vsaj ambivalentne, če že ne poliva-
lentne. Ta neopredeljenost ni samo posledica tega, da se implikacije
nanašajo na nekaj, kar še ni empirično razvidno, ampak tudi zato,
ker realizacija možnih implikacij zavisi od bodočih človekovih odlo-
čitev v razvoju.
Ambivalenca izobilje — pomanjkanje («-affluence —
scarcity«)
Nekateri avtorji sodijo (N. Ophhls, Anne and Paul Ehrlich, Wolfgang
Harich), da se zaradi ekoloških fizičnih omejitev, pomanjkanja narav-
nih virov in nemožnosti preprečevanja rastočega onesnaženja postav-
ljajo meje našega ekonomskega prilaščanja narave in s tem tudi rast
obsega in raznovrstnosti zadovoljevanja naših potreb. Nimamo sicer
predstave o zgornji meji izobilja, vemo pa, kaj pomeni spodnja meja
pomanjkanja, ki ogroža celo človekov fizični obstoj. Ce ameriški in
in evropski materialni življenjski standar ni dosegljiv za vse prebival-
stvo planeta, potem je to kardinalno prvorazredno dejstvo neizmernih
ekonomskih, političnih in kulturnih implikacij. Skozi vso zgodovino
55
je večina ljudi imela predvsem izkušnje s pomanjkanjem, ne pa z
izobiljem. Vsako pomanjkanje še ni katastrofalno, še ne predstavlja
nujno revščino in bedo. Pomanjkanje se nanaša na tisto, ki je že
zadovoljevalo človekove potrebe, pa ni več dostopno mnogim ali vsem
v želenem obsegu. Ekološke izvore pomanjkanja je treba ločiti od
politično-ekonomskih.
Ekološki izvori in meje pomanjkanja bodo zaostrili politično-ekonom-
ske vzroke pomanjkanja in poglobili družbena nasprotja in neena-
kosti. Ekološki izvori pomanjkanja, da bi se enakopravneje porazde-
lili, bodo v socialistični družbi krepili že sedaj obstoječe neustvarjalno
egalitarnost. V vseh sistemih bi bilo pričakovati večjo vlogo države in
zmanjšanje vloge trga. Možnost nastajajoče sfere pomanjkanja je
odvratna tako za tiste, ki se že nahajajo v izobilju kot za tiste, ki se
skušajo izkopati iz obstoječega pomanjkanja. Vsi politično-ekonomski
programi načrtujejo proizvodnjo izobilja, ne pa pomanjkanja. Izvori
ekološkega pomanjkanja bodo spremenili sedanjo strukturo proizvod-
nje. Primarne potrebe: hrana, stanovanje, obleka, zdravstvene usluge
bodo zožile obseg kulturnih in socialnih aktivnosti. Strahovito bi se
zmanjšala ali povsem usahnila turistična dejavnost. Odmiranje tega
sektorja bi temeljito spremenilo sedanjo podobo mnogih nacionalnih
gospodarstev. Radikalno bi se spremenila dosedanja razmerja med
ekonomsko sfero in ostalimi družbenimi sektorji. Zmanjšala in zožila
bi se vloga terciarnega in kvartalnega sektorja. Nastop trajnega in
splošnega pomanjkanja v razvitem svetu, bi temeljito spremenil dose-
danjo mednarodno ekonomsko povezanost. Ce izobilje za vse trajno ni
možno, a splošno pomanjkanje za vse nezaželeno, potem je mogoča
še tretja pot med izobiljem in pomanjkanjem: skromnost, varčnost,
zmernost, ko ni stanje revščine in ljudje ne občutijo, da jim mnoge
stvari manjkajo in bi jih morali imeti, pa jih to onesrečuje. To je pove-
zano tudi z duhovno vrednotno preobrazbo človeka. Konec dosedanjega
izobilja za en del človeštva, lahko pomeni tudi konec duhovnega in
moralnega propadanja in obubožanja v tem izobilju. Dalekosežne
so seveda tudi ideološke-vrednote implikacije ekološkega pomanjka-
nja. Globoko prizadane vse »progrowthe« in »prodevelopmnet« koncep-
cije vključno z marksistično vizijo komunističnega izobilja, kjer naj se
realizira načelo: vsak po svojih potrebah in vsak po svojih možnostih.
Nekateri celo mislijo, da ekološke meje in imperativi pomenijo konec
marksizma, konec zgodovinskega materializma in komunistične vizije.
Vsakomur po potrebah še ne pomeni nujno, da ima vsak neomejene po-
trebe. Ekološka omejitev potreb in razvoja produktivnih sil ne odprav-
lja možnosti in potrebe po enakopravnosti, ampak jo nasprotno še po-
večuje, ker se ne bo mogoče več zanašati na razvoj, ki daje šanse vsem,
tudi tistim, ki jih dosedaj niso mogli ali niso znali izkoristiti. Prednost
razvoja bi bila v tem, da vsaj absolutno, če že ne relativno, zmanjšuje
neenakost in neenakopravnost. Nedvomno pa je potrebna temeljita eko-
loška preobrazba vsega marksističnega mišljenja, zlasti v njegovem
dosedanjem praktičnem politično-ekonomskem funkcioniranju, ki ne
upošteva dovolj fundamentalno ekološko dimenzijo.
56
Lokalna samozadostnost nasprot mednarodni ekonomski
tehnološki soodvisnosti
Svetovni trg je ustvaril svetovno zgodovino, ukinil lokalno samoza-
dostnost in lokalne ekološke produkcijske in potrošniške meje prestavil
v planetarne. Po J. Forrestru se mnoge dežele ponašajo tako kot da bodo
vedno lahko zadovoljevale svoje potrebe po energiji, surovinah in
hrani od zunaj. Toda svetovne meje rasti postajajo vse bolj tesne.
(J. Forrester, New Perspectives on Economic Growth v: Meadows
Dennis (ed.), Alternatives to Growth 1977, str. 110). Ker ima skoraj
vsaka država vsaj nekatere svoje materialne predpostavke zunaj sebe,
v drugih državah, bi skrčenje planetarnih možnosti za rast in razvoj
lahko okrepilo medsebojno povezanost in sodelovanje. Ni nujna per-
spektiva J. Forrestra: »When bothe the source of the problem and
the potential solution are believed to lie across the border, war appears
to be the only answer«, (prav tam, str. 110). Nekatere države po J.
Forrestru živijo nad svojimi geografskimi možnostmi in so povečevale
število prebivalstva s pomočjo uvoza. Če naj vsaka država po Forre-
stru uskladi svoj obstoj s svojimi geografskimi možnostmi, potem bi
to praktično pomenilo konec svetovne trgovine, kar bi potegnilo za se-
boj tudi silno zmanjšanje obsega svetovnih komunikacij in migracij.
Po Marxu je svetovni trg spremenil lokalno eksistenco individuov
v empirično svetovno, univerzalno. Praktična empirična univerzalnost
in soodvisnost ukinja miselno partikularnost in je po Marxu silila
ljudi, da mislijo vse bolj v svetovnih kategorijah. Možno smer raz-
voja, ki jo je nakazal Forrster, bi v temelju spremenila dosedanjo
mednarodno sodelovanje. Zmanjšal bi se trend k univerzalnosti in
homogenosti in povečal trend k samozadostni raznovrstnosti, ki ne bi
imela eksistenčne potrebe po sodelovanju in povezanosti.
Možnosti in nujnost ali nezaželena utopija: »steady state«
socializem in komunizem
Mogoče se bo kdo iz socialističnih dežel hudomušno in ironično na-
smehnil, češ še ta nora ideja nam je potrebna, ali se mar ni sociali-
stična ekonomija v svojem zaostajanju za mikroelektronsko, bioteh-
nološko informatično revolucijo in sploh za visokimi tehnologijami
že dovolj nevarno približala »steady state«. Izsiljena »steady state«
zaradi neuspele rasti v bistvu konservira obstoječe stanje na ruševinah
nezmožnosti rasti, medtem ko premišljena postopna preobrazba k
»steady state« pomeni ustvarjanje novega načina produkcije in po-
trošnje in sploh celotne kulture. Če je za ustvarjalni ekspanzivni
kapital to zastašujoča vizija, ne bi smela biti za socialistične in komu-
nistične imaginacije. »Steady state« je za njihove protagoniste združljiv
tako s »small scale capitalism« kot s »small scale socialism«. Ta poli-
tična ambivalentnost »steady state« je vprašljiva za tiste, ki so obre-
menjeni s horizontom Marxovega mišljenja, saj je rast nujna notranja
lastnost narave kapitala, ki skuša odpraviti vse družbene in fizične
57
omejitve svoje nenehne razširjene reprodukcije. Iz dosedanjega pozna-
vanja kapitala bi bilo možno reči, da je kapitalistična »-steady state
society« čisti absurd in utopija. Ali pa se bo kapital izkazal sposob-
nega, da se bo zaradi nepremostljivih ekoloških fizičnih omejitev in
imperativov ter da bi ohranil svojo eksistenco, pretvoril v nerastoči
kapital? Za kapital je verjetno še vedno sprejemljivejši izhod biti ne-
rastoči kapital kot biti nikakršen kapital. V naravi družbene lastnine
ni imanentnega pritiska in zakona po nenehni rasti kot je v kapitalu,
zato bi bila socialistična in komunistična »steady state society« bolj
realna možnost kot kapitalistična »steady state society.« Edini pritiski
za rastjo in razvojem bi izhajali iz obsega in raznovrstnosti potreb, iz
potrebe po ustvarjalnosti, po novosti in drugačnosti ter v sedanjih
razmerah iz povezave socialističnih ekonomij z logiko kapitala in
njegovega diktiranja konkurence in smeri znanstvenotehnološkega raz-
voja. Ne sme pa se pozabiti še na nekaj bistvenega. Tako kapitalistična
kot socialistična razširjena reprodukcija sta ujeti v skupno zakoni-
tost, ki deluje tako na temelju kapitala kot na temelju družbene in
državne lastnine: skrajševanje družbeno potrebnega delovnega časa za
proizvodnjo produktov in uslug, ki nenehno omogočajo razširitev in
poglobitev družbene delitve dela in s tem tudi nenehno razširjeno
reprodukcijo. Ta zakonitost se uveljavlja v vsej dosedanji zgodovini,
najmočneje pa od industrijske revolucije dalje. Ta zakonitost družbe-
nega razvoja, ki je bila odkupljena za ceno rastočih obremenitev
naravnih virov, ekosistemov pa tudi njihove degradacije, sedaj prihaja
v vse ostrejše protislovje z ekološkimi omejitvami in imperativi. Lažje
kot kapital bi se socialistična družbena reprodukcija zadovoljila z
dejstvom, da mora rast svoje ustvarjalnosti in svojih potreb, ki. jo
omogoča delovanje zakona skrajševanje družbeno potrebnega delovne-
ga časa, podrediti ekološkim mejam in imperativom. S tem bi socia-
listična misel in praksa dala velikanski prispevek k trajnejšemu
obstoju človeške civilizacije v biosferi. Perspektivni obstoj celotne
civilizacije in vsake družbe bo moral temeljiti na naslednjih aksiomih:
a)	Na mejah in možnostih, ki jih postavljajo obnovljivi viri, katerih
stopnja uporabe ne more preseči stopnjo njihovega obnavljanja.
Izkoriščanje teh virov mora ohranjati ekosistemske kvalitete.
b)	Na neobnovljivih virih, s katerimi je treba ravnati izredno varč-
no, kar se mora izkazati v prizadevanju za čimvečjo trajnost proiz-
vodov, za čimmanjšo porabo energije in mineralov na enoto proizvoda
in za čimvečjo stopnjo obnavljanja z recikliranjem in opuščanjem
vsake nepotrebne proizvodnje, ki se zajeda v naravno doto človeštva
in daje svoj prispevek k poluciji okolja.
c)	Na maksimalnem spoštovanju ekoloških norm in spoznanj. V tem
pogledu se mora ekonomija podrediti ekologiji. Brez ekonomije sicer
ni možno živeti, toda tudi ne z ekonomijo, ki ruši svoje lastne
biološke predpostavke.
d)	Usmeritev k minimizaciji ne pa k maksimizaciji materialno-energet-
skih procesov in aktivnosti, da bi s tem zmanjšali tudi entropijske
učinke teh procesov, ki zmanjšujejo kvaliteto življenja.
58
Nesporno so na obzorju vse znanstveno-tehnološke možnosti za osvobo-
ditev človeka od odtujenega dela v materialno-tehničnem in politično-
ekonomskem smislu, toda obstaja velika nevarnost, da bi ta osvobo-
ditev bila odkupljena za ceno nove fantastične ekološke degradacije
biosfere in strahovitega pritiska na naravne vire, ki bi odvzel možnost
eksistence bodočim generacijam. Takšna pot ukinjanja odtujenega
dela bi bila največji civilizacijski in humanistični absurd. Vseobča
človeška emancipacija ima smisel, če lahko trajno ohrani svojo naravno
podlago. Biosfera je krožno-ciklični sistem, zato ne more prenesti
trajnejše eksponencialne in neeksponencialne rasti nobenih svojih
komponent, tudi ne človeške civilizacije, ki je del biosfere, znotraj
nje in živi od nje.
Ne samo rastoči kapitalizem, ampak tudi rastoči socializem in komu-
nizem ni združljiv z možnostmi in omejitvami biosfere našega planeta.
Kljub sedanji aboslutni dominaciji »progrowth« in »prodevelopment«
mišljenju in prakse ima bodočnost »steady state society«. Vzporedno
s sedanjo »progrowth« in »prodevelopment« orientacijo, je potrebna
radikalna kritika te usmeritve in konstruktivna miselna in praktična
elaboracija prehoda k »steady state« socializmu in komunizmu. Bo-
dočnost bo preverila razmišljanje ali je možen tudi »steady state«
kapitalizem.
Literatura
Anučin V. A., Geografičeskij faktor v razvitii obščestva, Mysl, Moskva 1982.
Bookchin Murray, The Ecology of Freedom, Cheshire Books, Pao Alto 1982.
Balbus Isaac D., Marxism and Domination, Princeton university Press 1982.
Capra Fritjof, The turning point. Science, Society and the Rising Culture,
Simon and Shuster, New York 1982.
Commoner Barry, The Powerty of Power, New York, Bantam 1977.
Commoner Barry, The Closing Circle, Bantam Book 1972.
Commoner Barry, The Politics of Energy, New York Knopf 1979.
Daly Herman, Steady State Economics, San Francisco 1977.
Daly Herman E., Umana Alvaro F., (ed.), Energy, Economics, and the En-
vironment. Conflicting Vies of an Essential Interrelationship, West-view
Press Colorado 1981.
Daly E. Herman (ed.) Economics, Ecology, Ehics. Essays toward a steady
state economy, W. H. Freeman and Company, San Francisco 1983.
Daly E. Herman (ed.), Toward a steady-state economy, W. H. Freeman and
Company, San Francisco 1973.
Ehrlich Paul R. and Ehrlich Anne H., The End of Affluence, Rivercity
Press, New York 1974.
Economic Growth in the Future. A Growth Debate in National and Global
Perspective, Edison Electric Institute McGraw-Hill Book Company 1976.
Global 2000. Der gericht an den Präsidenten, Frankfurt am Main 1980 (pre-
vod iz angleščine).
Gruhl Herbert, Ein Planet wird geplündert, Fischer Verlag. Frankfurt am
Main 1975.
Gruhl Herbert, Das irdische Gleichgewicht, Erb Verlag Düsseldorf 1982.
Gorz André, Ecologie et Liberto edition galileé 1977.
Georgescu Nicholas-Roegen, The Entropy Law and the Economic Process,
Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, Ondon 1971.
59
Harich Wolfgang, Kommunismus ohne Wachstums? Rowohlt Reinbeck 1975.
Kenneth Eilson D., (ed.), Prospects for Growth. Changing Expectations
for the Future, Praeger Special Studies, New York 1977.
Kimon Valaskakis, Sindell Peter S., Smith Graham J., Fitzpatick Iris-Marin,
The Conserver Society. A Workable Alternative for the Future, Harper and
Row Publishers, New York, Hagerstown, San Francisco, London 1979.
Kerry V, Smith (ed.), Scarcity and growth Reconsidered. The John Hopkins
University Press, Baltimore and London 1979.
Leibin V. M. »Modeli mira« i obraz čeloveka. Kritičeskij analiz idej Rim-
skoga kluba, Moskva Izdajatel'stvo političeskoj literatury, Moskva 1982.
Meadows H. Donella, Meadows L. Dennis, Randers Jorgen, Behrens III
William W., The Limits to Growth, A Potomac Associates Book, London
1972.
Meadows Donella, Richardson John, Bruckmann Gerhardt, Groping in the
dark. The first decade of global modelling, John Wiley and Sons, Chichester,
New York, Brisbane, Toronto, Singapur 1982.
Mishan E. J., The Economic Growth Debate. An Assessment, L. George
Allen and Unwin LTD, London 1977.
Meadows Dennis L. (ed.), Alternatives to Growth, A Search for Sustainable
Futures, Ballinger Publishing Company, Cambridge, Massachusetts 1977.
Odum, Howard T./Odum Elisabeth C., Energy Basis for Man and Nature,
McGraw-Hill Book Company, New York 1981 (Second edition).
Ophuls William, Ecology and the Politics of Scarcity. A Prologue to a
political theory of the steady state, W. H. Freeman and company, San Fran-
cisco 1977.
Parsons Howard L. (ed.), Marx and Engels on Ecology Greenwood Press,
London 1977.
Redclift Michael, Development and the Environmental Crisis. Red or Green
Alternatives, Methuen, London and New York 1984.
Rifkin Jeremy, with Howard Ted, Entropy. A new world view, The Viking
press, New York 1980.
Simon L. Julian and Kahn Herman, The Resourceful Earth. A Responce
to Global 2000, Basil Blackwell 1984.
Sauvy Alfred; Croissane Zero? Calmann-Levy 1973.
60
Confusio linguarum
(o problematiki in problematičnosti koncepta
arhitekturnega »jezika«)
Janko Zlodre
«•Allora c'è un ordine del mondo!-« gridai trionfante.
»Allora c'è un po' d'ordine in questa mia povera testa,-« rispose
Guglielmo.*
»In ko bo ta ščipalnik stal na mojem ubogem nosu,« je dejal Viljem,
»bo morda nekaj reda tudi v moji glavi«, (ancora più non c'è più.)
V	izvirniku:
»Allora c'è un ordine del mondo!« gridai trionfante.
»Allora c'è un po' d'ordine in questa mia povera testa,« rispose Guglielmo,
(Tega stavka v slovenskem prevodu ni.)
In quel punto rientrò Nicola portando una forcella quasi finita e mostran-
dola trionfalmente.
»E quando ci sarà questa forcella sul mio povero naso,« disse Guglielmo,
»forse la mia povera testa sarà ancora più ordinata.«
»Torej vendar je red na svetu!« sem zaklical zmagoslavno.
»Torej vendar je nekaj reda v tej moji ubogi glavi,« je odgovoril Viljem.
(Stavek, ki manjka v slovenskem prevodu).
Idolum domačih gorečnežev arhitekture
Lotil se bom problematike, ki se je pri nas, kar je verjetno že obče
znana stvar, prvič eksplicitno zastavila februarja 1. 1980 v uvodniku
* Umberto Eco, Il nome della rosa, Milano 1984, 210.
V	slovenskem prevodu (Ime rože, Ljubljana 1984, 224—225):
»Torej vendar je red na svetu!« sem zaklical zmagoslavno.
V	tistem hipu se je vrnil Miklavž in ponosno kazal skoraj izgotovljen
ščipalnik.
61
Arhitektovega biltena z naslovom Arhitektura kot arhitektura, in ki
je bila »znanstveno« obdelana v raziskovalni nalogi Pojmovna opre-
delitev arhitekturnih elementov (UI SRS) novembra istega leta. Če-
prav se vprašanja arhitekturnega »jezika« ne bom lotil tako, kot se
ga je lotila slovenska »teorija« arhitekture — gre za povsem različne
intencije —, to še ne pomeni, da se te teorije sploh ne bom lotil.
Problematiko arhitekturnega »jezika« sicer lahko obravnavamo, ne da
bi se hkrati dotaknili teorije, ki se proizvaja v okrilju omenjene
revije, a tedaj, vsaj za vesoljno občestvo slovenskih arhitektov, sama
stvar ne bi bila tako zanimiva. Seveda pa ne gre le za vprašanje
zanimivosti. Neposredno soočenje je nujno predvsem zaradi političnih
implikacij tega diskurza. Na samem začetku lahko naštejem nekatere
druge razloge soočenja, ki niso tako obvezujoči. Prvič, ker se, vsaj
navidez, gibljem na področju, ki ga je ta teorija že zasedla in ker so
njeni doneski že skupna »lastnina« in locus communis arhitekturnega
diskurza; drugič, ker bi pot, ki jo nameravam ubrati, ne bila tako
zabavna, in tej zabavi se vsekakor ne mislim odpovedati; tretjič, zato
ker šele z eksplicitnim soočenjem v zabavni obliki lahko izpolnim
zahteve tiste cause finalis, v imenu katere se začne in konča vsak
diskurz o arhitekturi in diskurz arhitekture: etike.
To ne pomeni, da mi gre za obujanje polemike v okviru takšne ali
drugačne etike, s tem bi zapadel konjukturni ideološki (politični), tj.,
obskurantistični govorici o etiki in morali. Odpoved ni neko volun-
taristično dejanje, ampak ima naravo nujnosti, ki izhaja iz samih
intencij in je pogoj teoretskega, analitičnega postopka. Etika teoret-
skega postopka se pokaže, ko teorija o etiki ničesar ne pove. Etika
teorije je njen molk o etiki. Končno, v tem eseju mi gre predvsem
za »un po' d'ordine in questa mia povera testa«.
Problematike in problematičnosti koncepta arhitekturnega »jezika« se
bom dotaknil prek prebiranja pri nas uveljavljene (vodilne) arhitek-
turne teorije. Uvodnik in »raziskovalna« naloga predstavljata tako
rekoč njeno »rojstvo«, uvodnik je nekakšen sinopsis naloge in prebi-
ranja nekaterih tekstov o razsvetljenski arhitekturi (Kaufmann, Ta-
furi, Teyssot, Vidier). Branje razsvetljenskih diskurzov o arhitekturi
je nujno zaradi tega, ker prav ti konstituirajo novoveško problematiko
arhitekturnega »jezika«, pa tudi zato, ker se slovenska postmoderni-
stična teorija arhitekture pri iskanju svojih »izvorov« med drugim
sklicuje tudi na razsvetljenstvo. Pri tem me ne zanima toliko tisto,
kar ta teorija hoče reči, temveč predvsem tisto, kar pove nehote in
nevede in o čemer ničesar noče vedeti, pa čeprav v zadnji instanci
zelo dobro »ve«, za kaj gre. Začel bom z razčlenjevanjem tiste oblike,
ki predstavlja rojstvo, intencije in problematiko te teorije in ki hkrati
pokaže njeno lastno problematičnost. Skratka, začel bom z uvodnikom.
Kako se torej problematika arhitekturnega »jezika« zastavi na Sloven-
skem in ali se kot problematika (vprašanje) sploh zares zastavi?
Uvodnik, ki dokončno sankcionira radikalni prelom z bližnjo pretek-
lostjo — »obetajočim letom 1968« — je nekakšna »avtorefleksija«
62
dotedanjega delovanja članov redakcije Arhitektovega biltena, »ana-
liza« krize sodobne arhitekture, razodetje občega »bistva« arhitekture
kot umetnosti (Arhitekture) in napoved njene obnove, ali bolje, Od-
rešitve. Zaradi vsega naštetega, presežka uvodnika, pravzaprav lahko
govorimo o manifestu, ki ni napisan v obliki manifesta, ampak
liturgičnega obreda. Tekst je sestavljen iz kopice paralogizmov (na-
pačnih sklepov) in že na prvi pogled kaže na pomanjkljivo poznavanje
zgodovine arhitekture, tistega, na kar se sklicuje. Pri tem podjetju
poznavanje zgodovine in pravilno sklepanje navsezadnje niti ni po-
trebno, saj gre predvsem za kanoniziranje neke nove vere (doktrine).
To pa ne pomeni, da ta vera, zbrkljana ali skrpana iz številnih napač-
nih sklepov, mistifikacij, falsifikatov zgodovine in poljubno naštetih
imen, ni tudi neka vednost. Tudi ta vera, tako kot vsaka druga, je
neka vednost, saj je vera vedno že oblika vednosti, in če ne bi bilo
tako, potem sploh ne bi bilo mogoče verjeti. Kakorkoli že, prav ta
vera je v arhitekturi sprožila določene »pozitivne« učinke, ki pa
presegajo okvir tega eseja. Čeprav gre res samo za kvaziintelektual-
nost, pa je prav ta oblika intelektualnosti vzbudila zanimanje za
zgodovino arhitekture, za branje in modrovanje, torej za samo inte-
lektualno, in je skoraj edina oblika intelektualnosti v polju slovenske
arhitekture. Ali drugače, je pač tista institucija, ki jo predstavljajo in
ki se predstavlja kot »vrh« slovenske vednosti o arhitekturi in ki se
hkrati predstavlja, žalibog, kot razsodnik in cenzor vednosti in pro-
jektiranja; je pač tista instanca, ki »ve« in govori v imenu Resnice
oz. Arhitekture. Resda mi gre za samo stvar, a se argumentom ad
hominem ne morem izogniti. To teorijo poskušam spodbijati z nje-
nimi lastnimi trditvami, če ne drugega zato, ker ima stil odločilno
vlogo pri njenem oblikovanju, in kot vemo, vsak stil je vedno že neki
hominis. Tu končno niti ne gre za kakršnegakoli hominisa, indivi-
duuma, ampak za kolektiv, uvodnik je njegova idealna reprezentacija,
ki si je nadel posebno krinko in ki se predstavlja kot magister pecoris
(sacrorum), Patronus arhitekture, gospodar njene Resnice. To pomeni,
da mi pravzaprav ne gre za argumentum ad hominem, ampak samo
za relativizacijo te kolektivne krinke.
Za to, da se zabava začne kar na začetku oblikovanja arhitekture kot
arhitekture, poskrbi slovenska teorija, ki si za moto postavi naslednje
besede: »Smoter simbolnega procesa je v tem, da prične nebivajoče
bivati, da je nekdo postal nekaj zato, ker je bil govoril« (citirano po
AB). To, da se velika resnica arhitekture konstituira v Lacanovem
imenu, da se z Lacanom legitimizira njeno ustoličenje, niti ni tako
paradoksno. Pri Lacanu, in ne samo pri njem, se bere le tisto, kar
je koristno, kar lahko ustreza neki apriorni resnici. Najrazličnejša
spoznanja, najrazličnejše teorije in ideologije, ki so med sabo celo
inkompatibilne, so ukrojene po njeni edinstveni meri. Vse skupaj res
nima nikakršne zveze z Lacanovimi analizami, ima pa zvezo s speci-
fičnim načinom produkcije te teorije. Ne mislim kazati na nesmisel
takšnega početja. Vsako še tako nesmiselno početje ima vedno že neki
smisel; »neposredna kritika« nesmisla je prav tako nesmiselna, ali
63
bolje, je vedno prekratka. Ne gre mi torej za to, da bi dokazoval,
kaj je Lacan ali kdorkoli drug resnično rekel in da gre tu pač za
eklatantno nerazumevanje. Ne gre mi za ponavljanje tistega, kar je
že tako očitno. Zanima me namreč tisto, kar se s tem nerazumeva-
njem in šibko argumentacijo proizvaja. Iz konfuzije, ki se zakriva za
Lacanovim imenom, bom skušal razbrati strukturo njenega »krojenja«.
V tej »preiskavi« pa ne želim izvedeti, kdo je dober in kdo podel,
ampak odkriti sledi, ki jih ta korpus (cadaver) pušča za sabo.
Moto, ki se uporablja kot razodetje velike resnice arhitekture, nam
dejansko razkrije resnico te teorije. Naši teoretiki spregledajo, da se
»resnica nikoli ne pove v celoti, da se »vse resnice nikoli ne pove,
ker je ni mogoče vse izreči: v celoti je neizrekljiva, ker za vso resnico
zmanjka besed. Zmanjka pa besed, ker resnica sama ni cela, ni vsa.«
Bojno geslo se uporablja kot informacija, pri tem pa se prezre, da je
vsaka informacija dvoumna in da vedno še nekaj evocira, prikliče
nekaj drugega; naši teoretiki so prav tam, kjer mislijo, da govorijo,
dejansko vedno že govorjeni. Lacanove besede evocirajo neko željo,
a tu vsekakor ne gre za željo po spoznanju. Temu kolektivu gre za to,
da se iz »nebivajočega« spremeni v »bivajoče«, da nekaj postane. Go-
vori se zato, ker se v Lacanovih besedah dobesedno prebere lastna
želja in najde sredstvo njenega uresničenja. Govori se, in če se pri
tem govorjenju (besedičenju) kaj »ve«, potem je to, da je za to, kar
se hoče postati, končno vseeno, kaj, kako in o čem se govori, po-
membno je le to, da se govori in da ima ta govor neko »posvečeno«
obliko. To je edini pogoj in način, da se postane, ker se hoče postati,
ali z drugimi besedami, da se naredi Ime. Ne oživlja se samo ena od
možnih podob arhitekture, ne zagovarja se takšna ali drugačna poe-
tika, ampak se reprezentirana podoba arhitekture predstavlja kot
»cela« Arhitektura. Ne deluje se le v njenem imenu, ampak se z njo
celo identificira. Inkarnira se njeno ime in neprestano ponavlja:
Architecture c'est moi.
Subjektu (kolektivu) te govorice gre za to, da se prek govorice, zanj
je že vsaka govorica teorija, vzpostavi kot Architectus. Noče biti torej
samo architecton (stavbenik), ampak zasnovatelj, izumnik, skratka:
Stvarnik. Če Lacanove besede na začetku uvodnika razkrijejo neko
resnico, potem razkrijejo resnico tega kolektiva, izdajo njegove res-
nične namere. Razkrijejo nam ne neke svete resnice Arhitekture, ki
naj bi se razodela temu kolektivu, ampak njegovo profano resnico:
resnica te teorije je, da sploh ni teorija. Praktičnodružbena funkcija
prevladuje nad teoretično (ali spoznavno) funkcijo, in če sem za ta
diskurz vse doslej uporabljal termin teorija, lahko odslej naprej mirne
vesti uporabljam termin, ki mu resnično ustreza: ideologija. A vrnimo
se h govorici sami, k tistemu, kar kroji in kar s tem krojenjem izum-
lja.
Krojenje se začne z nekakšnim rezanjem, obračunom. Slovenska ideo-
logija arhitekture, še preden stopi v dom »svetega«, najprej obračuna
z lastno »pogonsko« preteklostjo, toda ne le z njo; obračunati mora
64
še z nekom drugim, s tistim, s katerim tako vsi obračunavajo. Obračun
z drugim (modernizmom ali modernim gibanjem) je vsilila še vedno
prisotna ideološka konjunktura (postmodernizem), specifika »kritike«,
ki jo obravnavam, pa je v tem, da z lastno preteklostjo in Modernim
gibanjem obračuna na »en mah«. Ce je v tridesetih letih bojda »kazalo,
da je mogoče arhitekturo utemeljiti le z zanikanjem preteklosti, z
zanikanjem simbolnega«, so tudi subjekti tega diskurza po »obetav-
nem letu 1968«, tako pravijo sami, verjeli podobno. Podobnost pa ni
le v tem, da so tako eni v tridesetih letih kot drugi v poznih šest-
desetih letih nekaj zanikali, ampak tudi v tem, da so verjeli podobno,
to je: »Da smo bliže bistvu, da smo bliže resnici kot kdajkoli«. V
tem je torej »bistvo« tistega, kar se je »kazalo« enim in drugim.
2e sam termin moderno gibanje (»CIAM, internacionalni stil in funk-
cionalizem«) je ideološka redukcija, s takšno izjavo o »bistvu« moder-
nega gibanja pa se še bolj reducira to, kar je že tako neka redukcija.
Tako splošno določena »podobnost«, ki je lahko podobna vsemu in
ničemur, je pravzaprav podobna le sama sebi; konec koncev, prav to
je svojska značilnost tega diskurza. Ob tem neverjetnem »zgodovin-
skem« odkritju »identitete« med modernim gibanjem in subjekti tega
diskurza sem prisiljen pristaviti, da je ideologija v svojem napuhu
in napihovanju res brezmejna in neskončna. Zdi se mi, da se to, kar
se je kazalo v tridesetih letih, nekaterim ideologom kaže šele danes,
a ostanimo raje pri tistem, kar se jim je kazalo pred tem.
»Pretekla« vera je bila utemeljena na »resnicah«, vedno gre za res-
nice in ne za spoznanja — utemeljevanja tu ne gre razumeti v smislu
argumentacije (dokazovanja), ampak v smislu »zidave« ideološkega
»temelja« —, na resnicah urbanih sociologov, advokativnih planerjev,
squatterjev, črnograditeljev in drugih, in ne na »resnicah« arhitektov.
Urbani sociologi in ostali so »pripovedovali«, verjetno so nekateri med
njimi nekaj malega tudi napisali, in pri tem verjetno ni vedno šlo le
za bajke, da je »mesto kolektivna institucija, ki je v vsakem času
odsev določenih družbenoekonomskih odnosov« in da je arhitektura
»forma, katere vsebina je vpisana v socialnem programu«. O Sancta
simplicitas!
Danes je verjetno vsakomur jasno, da tisto, kar je kazalo v tridesetih
letih, ni tisto, kar je kazalo leta 1968. In četudi je t. i. modernemu
gibanju v »bistvu« res šlo le za nekakšno »zanikanje preteklosti«,
kar seveda ni res, potem leta 1968 ni šlo za isto zanikanje, preprosto
zato, ker ne gre za isto preteklost. Prav neverjetno je, kako močna je
amnezija pri tistih, ki govorijo o »kolektivnem spominu«. Ali nam
kolektivni spomin, s katerim imamo opravka, ne dokazuje le to, da
je ta sintagma samo evfemizem za pozabo, ki jo proizvaja ideologija?
Končno, ne gre za to, ali smo za ali proti preteklosti, ampak za to,
kako se ta za ali proti zgodovinsko konstituira, kakšna je njegova
forma, kakšna je njena funkcija in kakšni so njeni učinki v določeni
(zgodovinski) obliki projektiranja in zidave (če nam gre za teorijo,
seveda). Zanikanje takšne ali drugačne preteklosti arhitekture je legi-
timno sredstvo projektiranja, tudi s t. i. zanikanjem preteklosti se
65
projektirajo arhitekture, ali pa morda hiše, ki so jih sprojektirali
veliki mojstri moderne arhitekture, sploh niso arhitekture. Koliko-
krat se še mora ponoviti, da se zanikanje preteklosti arhitekture zgo-
dovinsko konstituira že od Quattrocenta dalje, pred tem zidava ver-
jetno sploh nima nikakršne preteklosti (zgodovine), in da ima svoje
specifične zgodovinske oblike. Ali je sploh mogoče projektirati, ne
da bi s tem aktom že nekako zanikali preteklost? In ali se slovenska
ideologija arhitekture ne konstituira prav s svojevrstno obliko za-
nikanja preteklosti? Subjekti te ideologije prezrejo, da je zanikana
preteklost navkljub in prav zaradi zanikanja vedno že tu, v tekstu,
in da prav ona še vedno določa njihov diskurz, ne da bi oni to vedeli.
Prav zanikana preteklost je struktura tega diskurza, je tisto, kar ga
strukturira, je njegov »manko«. Če ta diskurz sploh kaj zanika, bolje,
odpravi, potem so to le razlike med modernim gibanjem in njim sa-
mim, med obliko, v kateri zanika moderno gibanje in obliko, v ka-
teri zanika on sam. Arhitekti modernega gibanja so zanikali arhitek-
turo kot »arheološko pokopališče«, a so tudi njihove arhitekture
postale del novih »arhitekturnih pokopališč« oziroma arhitekturnih
budoarjev in Wunderzimmrov. Arhitektom modernega gibanja, če ne
drugega, »resnice« niso pripovedovali ne urbani sociologi ne advoka-
tivni planerji, da o squatterjih in črnograditeljih sploh ne govorim,
ker jih pač v ideološkem obzorju tega »gibanja« ni bilo. Omenjeno
povzemanje tistega, kar so pripovedovali urbani sociologi in advoka-
tivni planerji je, milo rečeno, neustrezno. Verjetno tudi med njimi
obstajajo nekakšne razlike, te so recimo vpisane že v besedah, ki
označujejo njihovo dejavnost; med črnograditelji in squatterji, ki
veliko več delajo kot pa pripovedujejo, pa bi po mojem skromnem
mnenju zelo težko našli koga, ki bi mu lahko pripisali omenjeni
trditvi o mestu in arhitekturi. Kakorkoli že, vse to, kar ta diskurz
proizvede v prvih dveh odstavkih, in to ni vse, vsega ni mogoče iz-
črpati, ker pač za to vedno zmanjka besed, vse to, kar se mu prikaže,
se nam zgodi, če z lastno preteklostjo ali preteklostjo koga drugega
hočemo obračunati v obliki kratkega kurza. Reductio, ki navidez
nima meja, neprestano buta ob svojo edino mejo, ad absurdum.
Vsi absurdi, na katere naletimo v dveh odstavkih (dvanajstih stavkih),
so Signum, bolje stigma, še bolje macula (madež, pega, znak, znamenje,
sramota, zanka) slovenske ideologije arhitekture. Ta pa ni toliko
določena z neko posebno (arhitekturno) vsebino, šibko argumentacijo
in nevednostjo, kolikor s samo intencijo (željo) in obliko pisanja,
v kateri se ta želja reprezentira: z značilnim lapidarnim, za vse
ljubitelje »domače« in »razumljive« besede, klenim pisanjem. Analiza
koncepta arhitekturnega »jezika«, ki ga proizvaja ta ideologija, torej
ni mogoča brez analize »jezika« te ideologije.
Vera, s katero smo imeli opraviti doslej, pa je bila »prav toliko
utopična kot tista, ki oznanja arhitekturo tridesetih let našega sto-
letja«, je bila »utopična na način, kakor je utopična vera v absolut-
nost resnice same na sebi«. Kaj pa je tisto, kar subjektom tega dis-
kurza razkrije »utopičnost« njihove vere? »Čas«. Na tem mestu ugo-
66
tovimo, da subjekti niti ne obračunavajo s preteklostjo, ampak za to
poskrbi kar čas »sam na sebi«. Cas omogoči relativizacijo preteklih
resnic in konstituira alibi za početje v preteklosti. Čas, ki pomeni
tisto, kar je bilo včeraj in to kar je danes, nastopa kot univerzalna
kategorija, ki istočasno odpravlja preteklost, predstavlja alibi za stran-
pota v preteklosti in ki tokrat, zdi se dokončno določi razodetje nove
večne in absolutne resnice (vere)«: Kakor da ne bi imel vsak čas
svoje resnice«. Veritas filia temporis.
Resnica je torej hči časa, in to tistega, ki ga predstavlja linearni čas
koledarja. Ker smo vsi tako ali drugače otroci svojega časa (koledarja)
in so zablode preteklosti samo produkt časa, lahko skupaj s časom
nadaljujemo korakanje k večni resnici; za spravo med preteklostjo
in sedanjosto, oprostitev grehov iz preteklosti, ki je pogoj potovanja
v »večnost«, pa je tako ali tako poskrbel že čas. Če ima vsak čas
svojo resnico, kako se potem lahko pojavljajo »iste« resnice v različnih
časih? Kako lahko, kljub različnim časom obstaja »vedno enako«?
Zakaj se v »istem« času pojavljajo različne resnice? Te aparate, kakor
tudi vseh ostalih, diskurz, ki jih proizvaja, ne more razrešiti. Čas kot
deux ex machina ali lapis philosophorum — povsod tam, kjer na-
stopijo težave, se ideologija arhitekture, vsaj slovenska, oprime »sploš-
nega filozofarstva« — postavi subjekte »resnice« na novi »konec«:
»Danes stojimo na drugem koncu. Na današnjem«. Konec koncev, tu
gre za samo klenost kot klenost, klenost samo na sebi, in le Bog ve,
kaj vse lahko ta klenost pomeni. Povem lahko le to, da je funkcija
tega koledarskega časa in njegovih »resnic« prav v tem, da zakrijejo
zgodovinski čas, ki jih pravzaprav vzpostavlja.
Na tem »današnjem koncu« je zrasla nova vera — videli smo, kaj je
bila včeraj, videli bomo, kaj je danes, o tistem, kar bo jutri ne morem
govoriti, saj nisem prerok — v univerzalni pomen, obče »bistvo«
arhitekture. Razodetja nismo bili deležni vsi, ampak samo izvoljenci,
ki so se postavili na ta »današnji konec« — dejansko jih je tja postavil
čas — in ki na tem koncu stojijo »v veri, da je bistvo arhitekture v
prvi vrsti znotraj zgodovinskega razvoja arhitekturne stroke«. Tudi
tu se pove več kot se hoče povedati, pove se nekaj drugega. Če smo
do tu mislili, da je »bistvo« arhitekture v arhitekturi (»umetnini«),
tu odkrijemo, da je »bistvo« arhitekture »v prvi vrsti« znotraj »zgo-
dovinskega razvoja stroke«. Ker arhitektura kot umetnina ni isto
kot arhitektura kot stroka, razen seveda, če tudi stroka ni neka
»umetnina«, stroka in umetnina nimata in ne moreta imeti istega
»bistva«. Tu gre pravzaprav za svojevrstno (ideološko) razmejitev
kompetenc v razmišljanju o arhitekturi. »Bistvo« naj bi bojda lahko
opredelil le arhitekt, pač zaradi tega, ker je arhitekt, kot da bi bila
arhitektura le njegov »predmet«. Kot da številni filozofi, zgodovinarji,
umetnostni zgodovinarji, pisatelji in sociologi niso razmišljali prav
o arhitekturi kot arhitekturi. Omenim lahko npr. Hegla in Ingardna.
Kot da nihče drug razen arhitekta ne more ustrezno misliti o arhi-
tekturi, že zaradi tega, ker ni arhitekt, in kot da že samo dejstvo,
da je nekdo arhitekt zagotavlja ustrezno razmišljanje o arhitekturi.
67
Končno, kakšno bi sploh bilo razmišljanje o arhitekturi, če bi za me-
rilo razmišljanja veljalo le razmišljanje arhitektov? A vrnimo se raje
spet k »bistvu«.
Kot bomo videli, se samo »bistvo« ni porodilo na »današnjem koncu«,
ampak ga je s tega današnjega konca in v današnji veri šele mo-
goče uzreti. Ker iz samega teksta nisem mogel razbrati, kako se stopi
na ta privilegirani »konec«, domnevam, da je celotna zadeva stvar
božje milosti.
Ce smo doslej imeli opraviti le z mistifikacijami, redukcijami in ko-
ledarskim časom, ki relativizira vse resnice razen ene, tiste, ki se
razkrije na »današnjem koncu«, se šele na tem koncu stvar docela
zaostri, izostri in izstopi v vsej svoji »luči«. Na sceno stopi fantazma,
ne nekakšna nebogljena prikazen, marveč ona sama, edina in edin-
stvena Fantazma vladajočih ideologij, Tisočletna zgodovina: »2e pred
dobrima dvema tisočletjema je Vitruvij zapisal...«
Z današnjega konca lahko torej »v prvi vrsti« govorimo o nekem
občem »bistvu« le, če smo arhitekti, ki so uzrli to Prikazen in
spregovorili v njenem imenu, s tem pa smo se tudi sami konstituirali
kot prikazni. Tisočletna zgodovina nam pri tem vsestransko pomaga.
Ponuja nam najrazličnejša Imena. Za zahodnega svobodomisleca, ki
govori v njenem imenu in kot se zanjo spodobi, vsaj ko govori o
arhitekturi, je značilno, da ne sprejema vsega, kar mu ponuja, ampak
vse ponujeno »smiselno« selekcionira in razvršča. Svobodomislec, ki
je obseden z »rojstvom«, »začetkom« oziroma »izvorom«, začne tam,
kjer je bojda tako začetek tisočletne zgodovine, kakor začetek njega
samega: v antiki. Ker je De architecture libri decern edini ohranjeni
antični spis o zidavi, se začne s sakrosantno figuro Vitruvija. To kar
ideologija išče, pri Vitruviju tudi najde. Značilnost slovenske ideo-
logije arhitekture, in verjetno vsakega vladajočega ideološkega di-
skurza, je, da pač vedno najde tisto, kar išče. In če tega takoj ne
najde, potem najde sovražnika, grešnega kozla, ki mu to onemogoča.
Ker pa sovražnika v trenutku, ko ga najde, tudi takoj likvidira, spet
najde tisto, kar išče. Sovražnik je stalni pogoj, ki temu diskurzu za-
gotavlja, da je »zmaga« (»bistvo«) vedno na njegovi strani. Ta di-
skurz, ki ne pozna poraza, nikoli ničesar ne zgubi. Vse najde prav
zaradi tega, ker vselej že vse ima, ker vselej že vse »ve«.
Kakšno pa je to »bistvo«, ki se najde pri Vitruviju? Bojda je Vitru-
vij pred »dvema tisočletjema« takole opredelil obče »bistvo« arhitek-
ture: »V vsem, zlasti pa v arhitekturi je prisotno dvoje: označeno in
tisto, kar označuje«. Eureka! Kljub tej čudežni najdbi pa ta le ni
tako nedvoumna kot bi pričakovali od nekega »bistva«. Vitruvijeva
opredelitev »bistva« arhitekture — arhitektura je »znak« — je nam-
reč tako splošna, nedoločena, pove preveč in premalo, da zahteva
»pojasnilo«: »Ta Vitruvijeva misel pove, da je imela arhitektura
že v antiki pomen simbolnega v prostoru.« Še enkrat se pove tisto,
kar je povedal že Vitruvij, le da je Vitruvij veliko bolj ekonomičen.
Pove se, da je znak nekaj, kar označuje, kot da lahko obstaja neki
68
znak, ki ne bi ničesar označeval, neki simbol, ki ne bi ničesar sim-
boliziral, in kot da je arhitektura, če že je neki »znak«, lahko »znak«
še kje drugje kot v prostoru. »Bistvo« arhitekture je torej neka
»misel«, ki nam »pove«, da arhitektura nekaj »ima« in da je to kar
»ima« neki »pomen«, ali drugače, arhitektura je neka stvar, ki je
v prostoru in ki v prostoru »govori«. Tu smo že na ravni banalnega.
Vse stvari so pač neki znaki, ti so v »prostoru in času«, arhitektura
je torej »znak« kot vse ostale stvari, le da je to, kar je prisotno v
vseh stvareh, zlasti prisotno v arhitekturi. Iz »pojasnila« ne zvemo,
zakaj je to, kar je prisotno v vseh stvareh, zlasti prisotno v arhi-
tekturi, zvemo pa, kakšen je ideološki pomen tega zlasti. Ce smo
pričakovali, da se bo konceptualiziral ideologem znaka pri Vitruviju
in v arhitekturi in če ta diskurz izneveri naša pričakovanja, se ne
izneveri lastnemu poslanstvu. Opre se na Vitruvijev »zlasti« in se takoj
spopade z ideološko pomembnejšim vprašanjem »primata«: »To (da
je imela arhitektura že v antiki pomen simbolnega) je obenem pri-
mat človekovega vpisa v prostor, kar ji ni mogla odvzeti niti tiskana
beseda«. Kot da tiskana beseda z arhitekturo tekmuje za primat v
prostoru. Tu gre pravzaprav za to, da naj bi bila arhitektura, po
svojem »bistvu«, po »svoji misli«, tista označevalna praksa, ki ima
primat med vsemi drugimi označevalnimi praksami. Ker je to »bistvo«
neka misel, zdi se mi, da do sedaj še nobena arhitektura ni mislila,
mislijo le subjekti — arhitektura »sama po sebi« nima nobenega
»bistva«, ker sama po sebi ne eksistira —, in ker arhitekturo vedno
proizvajajo neki subjekti (kolektivi), arhitektura je vedno (zgodo-
vinski) produkt nekih subjektov za druge subjekte, potem tudi sub-
jekti tako ali drugače govorijo o njenem »bistvu«. Diskurz o »bistvu«
arhitekture, ki ga obravnavam, po svojem »bistvu«, niti nima veze
z arhitekturo kot arhitekturo, neko njeno »avtonomijo«, skratka »for-
mo«, ampak s konstituiranjem subjektov tega diskurza. Ce ima arhi-
tektura po svojem »bistvu« neki primat, to pomeni, da imajo primat
določeni subjekti, kolektivi, razredi, in če arhitektura »govori« o nekem
primatu, potem govori le o primatu teh subjektov, kolektivov, raz-
redov. Arhitektura, ki govori, da je arhitektura tista umetnost, ki
ima primat, dejansko hoče primat pred vsemi ostalimi »umetniki«.
Prav Architectus naj bi bil tisti, ki med vsemi sesalci, primati —
polopicami, opicami in ljudmi — zaseda mesto primata (prvaka). In
če že arhitekti, zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, niso med
primati — med Slovenci nikoli niso niti bili, to mesto so in še vedno
zasedajo pisatelji —, jih na ta njihov mitološki status spominjajo
politiki, ki si tako pogosto prilaščajo ime Architectusa. Pristaviti
moram, da v antični Grčiji architecton nad ostalimi »obrtniki« ni
imel nikakršnega primata. Politik ali Arhitekt, to je le evfemizem
za Stvarnika. Ta Stvarnik pa je: Bog in Batina (predvsem Batina).
Tisočletna zgodovina je prikazen, s katero se ta Batina vzpostavlja,
legitimizira in deluje. Ker je »bistvo« arhitekture v tem, da ima to
kar »ima« primat, nam ta navidez povsem »avtonomni« diskurz o
arhitekturi kot arhitekturi, o arhitekturi kot umetnosti, razkrije arhi-
69
tekturo kot reprezentacijo in tehniko gospostva. Tudi v tem »nedol-
žnem« tekstu, ki mu gre samo za arhitekturo kot umetnost, se raz-
krije zgodovinsko specificirana razredna pozicija.
Verjetno je že jasno, da je poskus konsekventnega branja tega ne-
konsekventnega uvodnika, ta je v svojem obzorju še kako konsek-
venten, težaško delo. Z njim se ne bi niti ukvarjal, če ne bi šlo za
politične razsežnosti te govorice, politične konsekvence v arhitekturi,
v družbenem. Videli smo, da je ideološka razsežnost vdrla na nekem
navidez nevtralnem in nedolžnem mestu, pri Vitruviju, ali z drugimi
besedami, pri poudarnem prislovu zlasti. Noben diskurz ni čist ali
nedolžen, ker ni nobene čiste ali nedolžne, »nezainteresirane« besede.
Opozoriti moram, da mi ne gre za neko drugo Resnico, ampak za
razločevanje, ločevanje, podvajanje, diferenciranje in, če hočete, za
razdiranje tega mesta velike resnice, ki je zbrkljana iz drobcev zgo-
dovinskega korpusa arhitekture in ideologij, na katerih »parazitira«
ta retorični diskurz. Gre mi za »anatomijo« ali »arheologijo«: teorijo,
in to tisto, ki če že vztraja pri nekem primatu, »vztraja pri primatu
označevalca nad označencem«, primatu »forme« nad »vsebino«.
Subjekti na Slovenskem vladajočega diskurza o arhitekturi so obče
»bistvo« arhitekture v »prvi vrsti« iskali in našli »v zgodovinskem
razvoju stroke«. »Bistvo« arhitekture, ki ga odkrijejo, je resda »izven
prostora in časa«, je nekaj absolutnega, univerzalnega, a prav znotraj
tega zgodovinskega »razvoja« se zgodi, da arhitektura zgubi svoje
»bistvo«, svoj primat, ki naj bi ga imela vse do »zadnjega preloma
stoletij«. Pri periodizaciji te zgube nastopijo določene težave. V »raz-
iskovalni« nalogi tako lahko npr. preberemo, da so arhitekti šele
»v polovici našega stoletja izgubili stik s tistim, kar je v vsej zgo-
dovini gradnje bistveno enako«. Ne prva ne druga periodizacija se
ne argumentira in zdi se, da je za to obliko »raziskovanja« značilno,
da se že vsaka izjava predstavlja kot argument. A tu me niti ne
zanimajo takšne in drugačne težave tega diletantskega zgodovinopisja,
zanima me nekaj »bistvenejšega«, tiste težave, ki nastopijo s spe-
cifično opredelitvijo »bistva« arhitekture. Arhitektura je »znak«, to
je tisto, kar naj bi bilo »v vsej zgodovini gradnje bistveno enako«.
To kar naj bi bilo v vsej zgodovini bistveno enako, je le neka ab-
strakcija, ki pa ne more veljati za »razumno abstrakcijo«, kakor npr.
pojem dela pri Marxu.
To bi bil lahko morda le pojem arhitekture »nasploh«, kolikor bi
zares poudarjal, utrjeval skupne opredelitve in nam s tem prihra-
njal ponavljanje. Toda tudi to splošno bi bilo močno razčlenjeno,
razcepljeno v različne opredelitve, nekaj tega bi pripadalo vsem ob-
dobjem, drugo pa bi bilo skupno le nekaterim, marsikatere oprede-
litve pa bi bile skupne »najmodernejšemu in najstarejšemu obdobju«.
Težava s »pojmom« arhitektura je na žalost v tem, da ga je nasploh
zelo težko razumno opredeliti. Med vsemi razumnimi opredelitvami
arhitekture mi je še najbližja klasična opredelitev, ki ne pravi, da
je arhitektura »znak«, marveč ars aedificandi, »umetnost, umetnija,
70
obrt oziroma tehnika zidave, kjer tehnike ne gre razumeti v no-
voveškem smislu. Ker je, kot pravi Braco Rotar v Pomenih prostora,
»arhitektura že po definiciji ars ali technè, umetnost v antičnem ali
srednjeveškem pomenu, to se pravi, nekaj takega, kot so medicina,
glasba, slikarstvo ali retorika«, se lahko reče, »da že ta opredelitev
pomeni, da njen »diskurz« (njena teorija in hkrati njena artikula-
cija) nima sistematične koherence in enopomenskosti znanstvenega
diskurza«, to tudi pomeni, da termin arhitektura ni znanstveni (teo-
retski) koncept in da teoriji (znanosti) ne gre za opredeljevanje arhi-
tekture »nasploh«; naloga teorije ni v nekakšnem opredeljevanju
občega »bistva«, ampak v konceptualiziranju, analizi tistega, kar se
(zgodovinsko) vpisuje v to empirično kategorijo. Ali kot pravi Braco
Rotar na nekem drugem mestu, v Risarjih : Učenjakih: »Arhitektura,
strogo vzeto, ni predmet znanosti, teoretski koncept, pač pa učinek
strukturiranega skupka konceptov. Konstitucija tega skupka navse-
zadnje odloča o formi družbenega obnašanja in formi družbenih in-
stitucij«. Smisel tega eseja torej ni v tem, da se poišče neka drugačna
Resnica arhitekture, pač pa, da se zastavijo nekatera vprašanja o
slovenski ideologiji arhitekture kot formi družbenega obnašanja in
da se izstavi njena družbena (politična) vprašljivost. To kar je za ideo-
logijo neki »konec«, je za teorijo samo eno od možnih izhodišč. Ideologi-
ja arhitekture se mora na tem koncu pretvarjati, da ve, kaj je arhitek-
tura, prav zato, da sama sebi prikrije, da ne ve, kaj je arhitektura. Tudi
tu se razkrije, da diskurzu, ki ga obravnavam, ne gre le za »arhitek-
turo«, projektiranje. Če stvar nekoliko karikiram, odsotnost, »manko«
vednosti o »bistvu« je conditio sine qua non projektiranja; vednost
o takšnem ali drugačnem občem »bistvu« ni določujoča za projek-
tiranje arhitektur, ki se projektirajo tudi tedaj, ko arhitekti o »bi-
stvu« »nimajo pojma«. Toda tudi tisti arhitekti, ki menijo, da imajo
»pojem« o »bistvu«, prav tako »nimajo pojma«, preprosto zato, ker
tudi to njihovo »bistvo« ni in nikoli ne more biti »pojem«. S pro-
jektiranjem se ne formulirajo »bistva«, ampak projekti. In če obče
»bistvo« sploh ni potrebno za projektiranje »arhitektur kot arhitek-
tur«, zakaj se potem o njem vedno znova zastavljajo vprašanja? Zato,
ker se šele prek tega občega »bistva« lahko uveljavijo povsem do-
ločeni družbeni interesi, če hočete, »socialni programi«. Prav na to
obče »bistvo« se obešajo partikularni družbeni interesi; vsako obče
»bistvo« vedno že reprezentira povsem partikularen družbeni interes.
Četudi je arhitektura kot »znak« tista opredelitev, ki naj bi bila
skupna najmodernejšemu in najstarejšemu obdobju, v našem prime-
ru meščanski družbi — kljub vsem »uspehom« socialističnega »raz-
voja« je meščanska družba še vedno najmodernejša oblika — in sta-
remu Rimu, pa se v tej abstrakciji, ki jo sodobna slovenska ideologija
postavlja na čelo in ki naj bi izražala prastari in za vse družbene
oblike (arhitekture) veljavni odnos, pojavi praktično resnično samo
kot kategorija najmodernejše družbe. To pomeni, da Vitruvijeva arhi-
tektura kot »znak« ni isto kot arhitektura kot »znak« v najbolj raz-
viti in najbolj mnogovrstni zgodovinski organizaciji produkcije: bur-
71
žoazni družbi. Opredelitev arhitekture kot »znaka« izraža neke njene
specifične odnose in zato hkrati omogoča vpogled v razčlenjenost
arhitekture v vseh propadlih in propadajočih družbenih oblikah, torej
tudi vpogled v razčlenjenost arhitekture v socialističnih družbah.
Buržoazna družba daje ključ tako za antično, kakor za »socialistično«
arhitekturo. Arhitektura kot »znak«, ki je »ključ« za analizo sodobne
arhitekture, je zgodovinsko posredovana in se v svoji abstrakciji
prikaže šele v kapitalizmu, to pa je tisto, kar moramo šele koncep-
tualizirati, proizvesti kot »pojem«. K temu se tu ne bom vračal, na
tem mestu si raje oglejmo, kako slovenska ideologija arhitekture
predstavlja razmerje med »bistvom« in »zgodovinskim razvojem«.
Ce »bistvo« arhitekture obstaja vse do »zadnjega preloma stoletij«
oziroma »polovice našega stoletja«, potem arhitektura, po svojem
»bistvu«, do leta 1900 nima zgodovine. To kar se predstavlja kot
zgodovinski razvoj, ni niti nekaj zgodovinskega (minljivega) niti nekaj
razvojnega zato, ker je, vsaj do leta 1900, »bistveno enako«. Zadeva
je res antitetična, tovrstna protislova pa so »bistvo« tega diskurza,
tista njegova temeljna značilnost, tisti pogoj, brez katerega res ne
bi bil to kar je. Ker gre do preloma za »bistveno enako«, se do
preloma sploh ne zastavlja vprašanje o »biti« tega »bistveno enakega
bistva«, gre pač za »isto«. Npr. med egipčansko, asirsko, sumersko,
grško, rimsko, srednjeveško, renesančno, »klasično«, razsvetljensko in
eklektično arhitekturo v »bistvu« ni nobenih razlik. Zgodovina arhi-
tekture, arhitektura dejansko nima neke svoje posebne zgodovine,
ta je vedno že zgodovina neke posebne družbe, se reprezentira kot
neprotislovna in homogena zbirka vrednot.
Takšna zgodovina je sredstvo, instrument, s katerim se odpravlja
zgodovina arhitekture kot modus zgodovine, s tem pa se hkrati od-
pravlja »avtonomnost« zgodovine, zgodovina kot znanost (zgodovino-
pisje). Če je zgodovina neka vrednota, potem ta vrednota določa
predmet in cilje zgodovinopisja. Vsako »vrednostno« poseganje v
korpus zgodovine je vedno le diletantsko poseganje, ki funkcionira
kot legitimacijski postopek, obredna formula oziroma vdanostna izjava.
Zgodovina, zgodovinopisje, se potisne v naročje določene ideologije;
zatekati se v okrilje takšne ali drugačne ideologije pa za znanost,
in zgodovinopisje je znanost, izpostavljeno je kriterijem znanosti, ne
pa kriterijem »arhitekturne stroke« — z mesta »arhitekturne stroke«
je mogoče projektirati, ni pa mogoče pisati zgodovine, kar velja tudi
obratno —, vselej pomeni izogniti se svoji lastni problematiki in
problematičnosti, skratka, »znanstvenosti«. Slovenski ideologi arhi-
tekture, ne samo slovenski in ne samo ideologi arhitekture, v zgo-
dovini vidijo jamstvo za svojo lastno doktrino. Prek zgodovine sku-
šajo izdelati legitimnost svoje lastne doktrine in lastnega početja,
lastne »teorije« in »prakse«, si zagotoviti ali ohraniti privilegirani
položaj v družbi.
Prav to, kar naši ideologi predstavljajo kot »zgodovinski razvoj«, pa
v njihovi lastni optiki sploh ni progres — po Verbincu, napredovanje
72
ali razvoj sploh (od nižje na višjo stopnjo). Kategorija progresa v
optiki njihovega diskurza nima nikakršnega smisla, je celo nasprot-
na njegovi »logiki«, je nekaj nelogičnega. Po naših ideologih se »raz-
voj« dejansko začne šele leta 1900, s to letnico se zanje dejansko
šele začne zgodovina. Ta zgodovina se ne vzpostavi kot »progres«,
ampak kot »regres«, nazadovanje, zguba; toda prav prek te »koncepcije«
zgodovine, prek tega ovinka se zgodovina ponovno vzpostavi kot nekaj
»progresivnega«. »Zgodovinski razvoj« predstavlja bajka, ki nam jo
pripovedujejo naši arhitekturni leposlovci. Njihova zgodba temelji na
ideji progresa, možnosti odprave nazadovanja, zgube, ki je nastopila
po letu 1900. Ta bajka se predstavlja kot instrument, s katerim se
lahko obnovi tisto, kar se je po letu 1900 »zgubilo«. Vsekakor gre za
hvalevredno »progresivnost«, ki tudi v tej obliki nima nobene zveze
z zgodovino (zgodovinopisjem). Ima jo le toliko, kolikor je zgodovin-
sko določena ideološka oblika zgodovinske realnosti. Zgodovina, ki
ne pozna nobenega progresa ali regresa, je lahko le modus eksisten-
ce razlik. Ce sploh hočemo govoriti o zgodovini, govoriti zgodovinsko,
potem moramo najprej odpraviti infantilni koncept progresa v zgo-
dovini. Koncept progresa ni nič drugega kot historicistična sekula-
rizacija ideje Odrešitve. Prav to je tisto, kar pridigajo naši ideologi;
nesmisel, ki je nesmiseln po »logosu« njihovega diskurza, je smiseln
po njihovi »veri«.
»Regres«, ki nastopi na »prelomu stoletij«, prekine idilično eksisten-
co »bistveno enakega«. Famozni »čas« nastopi tokrat v svoji zlohot-
ni obliki in arhitekturi »pridruži« urbanizem. Ne bom se ubadal s
tem, kako se reprezentira nastop urbanizma, ampak le s tem, kako
se reprezentira njegova »negativna« stran. Urbanizem »preusmeri«
(reproducira) umetniško na tehnično, ekonomsko...« in predstavlja
»zanikanje tiste tradicionalne sintakse, ki je lastna govorici mesta«.
Urbanizmu, glavnemu grešnemu kozlu, se »pridruži« še funkciona-
listična arhitektura, ki »oznanja, da je hiša lahko tudi stroj za bi-
vanje« in ki ji ni »do tega, da bi spregovorila o lastniku (hiše), o
domu, domačnosti in domačiji«. Urbanizem in funkcionalistična arhi-
tektura Arhitekturi »odvzameta osnovni predpostavki sporazumeva-
nja — besednjak in sintakso«: »Arhitektura je prenehala govoriti in
na ta način prenehala bivati kot arhitektura«. Tu pridemo do tiste
odločilne točke, ko se nam pove, »s čim začeti« in »kaj delati«. Pove
se nam, da celotna stvar le ni tako katastrofična, apokaliptična, vse se
bo lahko še »lepo uredilo«, če bomo sledili naslednjemu napotku:
»Gre za iskanje arhitekturnega znotraj arhitekture, za izvorno«. Vrniti
se moramo k »izvorom«. Ker sem že prej domneval, da je razodetje
»bistva« arhitekture plod božje milosti, bom sprejel napotilo našega
Sanctum officiuma in se vrnil k tistemu »izvoru«, ki je edini ne-
spremenljivi dogodek in katerega nepreklicno resničnost je edino mo-
goče za trdno ugotoviti.
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila
Bog. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. Po
njej je nastala zemlja, nastalo je nebo, nastali so ljudje. V začetku je
73
vsa zemlja imela en sam jezik in isto govorico. Ko so rodovi Noetovih
sinov odšli od vzhoda, so našli ravnino v senaarski deželi in se tam na-
selili. Rekli so drug drugemu: »Dajte, delajmo opeko in jo žgimo v
ognju!« In potem so rekli: »Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom
do neba in si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!« Bog
je takole komentiral to početje: »Glejte, vsi so eno ljudstvo in imajo
en jezik in to je začetek njihovega početja, zdaj jih nič ne bo zadrže-
valo, da ne bi storili kar koli jim pride na um.« In Bog je interveniral:
»Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega
govorice ne bodo razumeli!« In razkropil jih je Gospod od ondod po
vsej zemlji in nehali so zidati mesto.
Ljudje lahko na začetku še tako govorijo, a si s samo govorico ne mo-
rejo narediti tistega Imena, ki jih lahko povzdigne do božjih višin. Na-
redijo si ga lahko le z enim jezikom, isto govorico in zidanjem. Le tako
bi se lahko povzdignili do božjih višin in postali gospodar stvarstva,
seveda če na nebu ne bi prebival že sam Bog. To kar hočejo ljudje pa
je nekaj brezbožnega in ima opraviti le s človeškim napuhom (hybris).
In če je Bog kaznoval Adama tako, da mu je vsadil spolni gon, potem
je ljudi kaznoval tako, da jim je zmešal jezik. Bogu ne gre za to, da bi
se ljudje sami povzdignili do božjih višin, gre mu le za to, da prek
besede njegovih zastopnikov uzrejo njegovo slavo, resnico, edinost, pol-
nost in milost, ki edina lahko povzdigne in odreši ljudi. Edinost lahko
dosežejo le v Kristusu Odrešeniku (in še to šele post-humno).
2e na samem začetku so torej samo jeziki in govorice, arhitekture in
mesta. Za vse tiste, ki poskušajo, ki napovedujejo odpravo tistega, kar
je sam Bog zmešal na začetku, stoji kot večni opomin/spomin Ime kra-
ja, ^mešanega jezika in spora govoric: Babel.
Podjetje, s katerim imamo opraviti v omenjenem uvodniku, torej ni
delo božje milosti, kot sem domneval, ampak je le eno tistih številnih
človeških početij, ki je zaznamovano z napuhom. Očitno je, da v uvod-
niku ne gre niti za povzdigovanje do božjih višin niti za spoznanje, am-
pak gre za to, da se v povsem posvetnem sporu govoric, »v tem nepre-
stanem početju Babilona«, zavzame mesto Gospodarja, »v prvi vrsti«
znotraj arhitekturne stroke, da se znotraj arhitekturne stroke same
povzdigne lastno Ime. Govorica Gospodarja, ki napoveduje odpravo
tistega, kar je sam Bog zmešal, je lahko neka konfuzna govorica.
Končno, tu lahko podam odgovor na vprašanje, ki sem ga zastavil na
začetku. Arhitekturni »jezik« se ne zastavi kot vprašanje, kot proble-
matika, ampak že kar kot odgovor na težave, ki so nastopile s t. i. mol-
kom sodobne arhitekture. Za slovenske ideologe, ki se tako »radikalno«
spopadejo z »molkom« moderne arhitekture — kot da ni odsotnost go-
vorice tudi neka »govorica«, kot da »molk« že pomeni zgubo »jezika« —,
bi bilo veliko bolje, če bi o tistem, o čemer nimajo »pojma«, molčali.
Možnost odprave »krize« sodobne arhitekture, »vtisa kaosa, popolnega
nereda«, se postavlja v naivni, a ne tudi nedolžni veri, da je arhitek-
turni »jezik« pač nekaj objektivnega, občega in nevtralnega in da je
74
zato njegove »probleme« mogoče voluntaristično »reševati« z neposre-
dno »racionalno« akcijo. To kar se v uvodniku razodene, se v »razisko-
valni« nalogi »konceptualizira«. Predpostavlja se, da je sam arhitek-
turni »jezik« (»besedišče in sintaksa«) lahko neka govorica, kot da
besedišče in sintaksa, »govorita« s tem pa se zakrije preprosto dejstvo
da je ta »jezik« le bastard neke prav posebne govorice. Izhaja se iz »ra-
cionalistične« zablode, da je zguba ali obnova »jezika« odvisna od ne-
kakšne subjektivne volje, kot da nekakšna subjektivna volja sploh
lahko proizvede kakršenkoli jezik. Gre za poskus konstruiranja »siste-
ma znakov« kot neke obče, nevtralne in vse zavezujoče norme, ki naj
bi zagotovila »enotnost« arhitekture, njeno enosmiselnost in enopomen-
skost. Nič čudnega, da ta »racionalistični« diskurz o arhitekturi, za
katerega je »arhitektura nekaj več kot igra form« — »vprašanje po-
mena oziroma simbolne forme« —, arhitekturni in mestni tekst podreja
nekemu redu fiksiranih označencev, oziroma redu, ki fiksira označence
kot pomene teksta. Ta »več« je le neka reducirana »čitljivost, razum
ljivost, prepoznavnost«, ki svojo interpretacijo totalizira kot resnico in
edini jezik (sistem) arhitekture in mesta. Arhitektura se spet reprezen-
tira na način novoveške tehnike (arhitektura kot znak), kot sistem »pro-
metnih znakov«, kot signaliteta, tj. kot »urbanizem«. Vzpostavlja se
transparentno razmerje med označevalcem in označencem, med »formo«
in »vsebino«, ki ga je Bog uničil že v Babilonu. Seveda ne gre za neko
predbabilonsko transparenco, ne gre za iste učinke (želje). Ta transpa-
renca med formo in vsebino je le instrument za zator, zatiranje razno-
vrstnosti, protislovnosti in dvoumnosti arhitektur: instrument go-
spostva. To, kar pri »iskanju arhitekturnega znotraj arhitekture« ta
diskurz potrdi, je tisto, čemur se hoče izogniti: arhitektura kot tehnika.
Toda to ni vse. Tudi tu gre za »arhitekturo kot formo, katere vsebina je
vpisana v socialnem programu«. Arhitekt lahko »svojemu delu vrne
značaj kulturnega dejanja in umetniškega dosežka« le »s pridobivanjem
zaupanja širše javnosti«: strokovne kritike, dnevnega časopisja, naroč-
nikov in politikov, vseh tistih ki v sodobni arhitekturi »vidijo vir zla«
(glej uvod »raziskovalne« naloge). Kaj drugega je »pridobivanje zaupa-
nja«, kakor neki socialni program, program, ki meri na delovanje
drugih, je usmerjen k drugim. Ta liturgija, delo, opravljeno v korist
drugega (države), je samo posebna oblika eksorcizma: izganjanje hudiča
v imenu Države. Razlika med socialnim programom slovenskih arhitek-
turnih leposlovcev v šestdesetih in programom v osemdesetih letih je,
da prvi ni bil državotvoren in da drugi je državotvoren.
Univerzalni »jezik« arhitekture, ki naj odpravi »vtis kaosa«, ki hoče
zanj nerazumljivo govorico, neartikulirano in slabo čitljivo«, spreme-
niti v nekaj »razumljivega in čitljivega« — branje se reducira na osnov-
nošolsko raven —, se v zadnji instanci razkrije kot partikularna in
zgodovinsko (razredna) določena državotvorna govorica. Idolum naših
gorečnežev arhitekture ni arhitektura »sama po sebi«, ampak neka ima-
ginarna državna arhitektura. Edina institucija, ki lahko realizira »to-
talitarni« projekt univerzalnega »jezika«, je Država.
75
Nasilje enega smisla, enega pomena, ene smeri, ene organizacije nad
skupkom materialov in govoric (tekstov), ki proizvajajo »umetnine«, je
še vedno samo nepotrpežljivo hlastanje po Novem (čeprav se še tako
sklicuje na »staro« in »izvorno«), je želja po ustoličenju enega in edi-
nega Jezika, Teksta (Svetega pisma), ki naj oblikuje svet (arhitekturo)
in ki naj nas vse skupaj Odreši. Red in ureditev, ki jo prinaša Odrešitev,
ki jo pridiga slovenska ideologija arhitekture, zasluži en sam odgovor:
Nein Danke!
Querelle v luči Razuma
Tu se lahko vrnem k tistemu, kar so arhitekti od Quattrocenta dalje
poskušali narediti in kar so naredili z ideološko masko ponovitve pre-
teklosti. Vrnem se lahko k preteklosti, ki je še vedno tu in ki jo tisti, ki
govorijo o Odrešitvi v imenu zgodovine, spregledajo. Ta preteklost ne
govori o velikih zmagah in uspehih, ampak o porazih, o zgubah in ima-
ginarnost vsake Odrešitve, ki v njej išče oporo. Ponavljanje teh spodle-
telih poskusov pod krinko Odrešitve v sedanjosti ni ne tragedija ne
farsa, ampak jecljajoče osnovnošolsko in »usmerjeno« recitiranje —
le-to spremlja praznično paradiranje oblasti — s tragičnimi posledicami.
Problematika antihistoricizma modernega gibanja se predstvalja kot
nekaj naključnega in voluntarističnega, kot proizvod »čiste zavesti« in
torej kot nekaj takega, kar se prav tako lahko odpravi z neko drugo
in drugačno »čisto zavestjo«, takšno pač, ki preteklosti ne zanika. Ta
oblika »čiste zavesti« v arhitekturi nastopi že pred konjunkturo post-
modernizma. Številni arhitekti so v šestdesetih letih Novecenta govorili
o preteklosti kot opori »novih doživetij«. Saarinenu, ki je kapelo MIT-
ja sezidal v »lombardskem« stilu, so sledili postmiesovski Johnson, Ru-
dolph, Johansen, Yamasaki, številni drugi in celo Gropius, ta »zdravst-
veni delavec internacionalnega funkcionalizma«. Arhitekturo so, kot
pravi S. Moholy-Nagy, poskušali »iztrgati iz krempljev gradbene tehno-
logije, s kaleidoskopskimi kombinacijami historicističnih in sodobnih
elementov«; o postmodernizmu še ni ne duha ne sluha. Historicistična
problematika se v delih teh in postmodernističnih arhitektov reducira
na nekakšno podoboslovje, v »veri«, da lahko z neko podobo karkoli
ali kogarkoli iztrgamo iz krempljev gradbene tehnologije, ustrezneje,
krempljev kapitala; v »veri«, da lahko nekakšno podoboslovje odpravi
»kaos« kapitalističnega ali »samoupravnega« načina produkcije. Seveda
ne mislim, da gre pri obeh načinih produkcije za isti »kaos«. In če se
že kaj iztrga, ali ni to samo neka raztrgana podoba? To kar se proizvaja
v že omenjeni raziskavi o »besedišču in sintaksi« arhitekturnega »je-
zika«, kjer se vse vpek definirajo pomeni arhitekturnih elementov, kot
da je urejanje kaosa odvisno od nekakšnega definiranja, so le cunje
specifičnega podoboslovja. Prav simptomatično je, da je med vsemi
»slikami«, s katerimi je opremljena raziskava, le en (1) tloris, in še to
grafični prikaz naselitve plemena Bororo po Lćvi-Straussu. Med slikami
ni nobenega prereza. Univerzalni jezik, ki ga predstavlja raziskava,
76
reducira arhitekturo na »splošno fasadarstvo; toda ali ni ta ideološka
redukcija arhitekture prav sama zgodovinska forma te, nekoč intelek-
tualne discipline?
Zanikanje preteklosti, ki se pripisuje umetniškim avantgardam Nove-
centa — te naj bi samovoljno cenzurirale vprašanje zgodovine, kot da
že sama cenzura ni nekaj zgodovinskega —, je ena najbolj razširjenih
ideoloških mistifikacij, zablod v arhitekturi. Začetki zanikanja pre-
teklosti niso v XX. stoletju, na »prelomu zadnjega stoletja« oz. »tride-
setih letih našega stoletja«, ampak jih predstavljajo spremembe, ki so
jih v arhitekturi (zidave) izpeljali toskanski humanisti v Quattrocentu.
Brunelleschi je svoj arhitekturni kodeks in simbolni sistem instituciona-
liziral tako, da se je postavil nad preteklost. Zgodovinsko konstitucijo
novega kodeksa je izpeljal v nadzgodovinskem (abstraktnem) spopadu z
antičnimi viri in izvori. Alberti ni sprejemal mističnega historicizma,
na kar še vedno pristajajo slovenski arhitekturni modrijani, ki lastno
»racionalnost« legitimiziraj o na mističen način, ampak je racionalno ra-
ziskoval ustroj in simbolne vrednosti antičnega kodeksa. Brunelleschi
in Alberti hkrati reprezentirata prvi spodleteli poskus aktualizacije zgo-
dovine v novoveški zgodovini. Ko neko mitološko strukturo umestita v
sedanjost, njene arhaične pomene spremenita v »revolucionarna« sporo-
čila. »Antične besede« so se spremenile v civilna (državljanska, zasebna)
dejanja.
Brunelleschi j evi postopki, ki ne izhajajo iz zgodovine projektiranja,
pravzaprav dehistorizirajo samo projektiranje. Njegovi avtonomni in
abosolutni arhitektonski objekti spreminjajo globalni pomen srednje-
veškega mesta. Prav zaradi tega, ker »sami po sebi« nimajo nikakšnega
pomena, s svojo trodimenzionalno »samozadostnostjo« pomenjajo raz-
like, ki se pojavljajo v predhumanističnem mestu. V mesto zareže ra-
cionalni red absolutnih simbolov, ki reprezentira strogo etično voljo in
ki razcepi »celoto«, če hočete, »organskost« srednjeveškega mesta.
Prvotni projekt S. Spirita, z neprekinjenim razčlenjevanjem zidu in
skoraj obsedeno enotnostjo notranjih in zunanjih prostorov, je agre-
sivni »manifest« nove govorice, ki spreminja tradicionalno strukturo
mesta. Sklenjeni arhitektonski objekti so prekinili »kontinuiteto« got-
ske naracije. Tradicionalna struktura mesta je popolnoma, brez kakr-
šnihkoli zadržkov, na razpolago svobodni volji toskanskega humanista,
za katerega tradicionalni pomen mesta nima več nobenega smisla. Bru-
nelleschi dejansko prekine zgodovinsko kontinuiteto in avtonomno kon-
struira neko novo zgodovino. Toda gre še za nekaj drugega. Med Bru-
nelleschijevim »besediščem«, ki se opira na fragmente klasičnega sveta,
in Albertijevo filološko obnovo klasičnosti v De re aedificatoria, filolo-
ško obnovo v traktatih Giuliana da Sangalla in v Bramantejevih delih
v Rimu, je neka pomenljiva razlika. Brunelleschi uporablja evokativno
moč citatov in aluzij za konstruiranje avtonomnega diskurza, ki ga
popolnoma determinira konstruiranje nove realnosti. Tisti, ki posku-
šajo rekonstruirati natančen pomen klasičnih citatov, to počneje zato,
ker bi radi odpravili razočaranje in tesnobo, ki jo prinaša realnost.
77
Heroična preteklost, ki se postavlja nasproti sodobni hinavščini, je samo
zasilni izhod, prek katerega se neka ogrožena umetniška »revolucija«
zapira v »varni« slonokoščeni stolp historicizma in postaja »svoj lastni
smoter«.
Borromini (1599—1667) in angleški arhitekti poznega cinquecenta, npr.
Inigo Jones (1573—1652) in kasneje Christopher Wren (1632—1723),
uporabljajo zgodovino na povsem nedogmatičen način: citirajo in se
sklicujejo na različne vire. S »svobodnim« citiranjem spreminjajo do-
tedanje pomene citatov in referenc, spreminjajo njihove učinke in
funkcije; citati in reference niso več isti citati in reference. Zgodovina
se ne reprezentira kot kontinuum. Zgodovinskost delovanja humanistič-
nih arhitektov (od renesanse do baroka) je v kontinuiranem prekinjanju
linearnosti zgodovine. Arbitrarna izbira je kriterij, ki določa formo pro-
jektiranja (arbitraren: razsodniški, muhast; lat. arbitrium: razsodba,
svobodni razsodek, volja mnenje, svojevoljnost, oblast, gospostvo). Gre
za kriterij, ki vedno znova določa nove naloge in vrednote. Zgodovin-
skost humanističnih projektov je v kontinuirani relativizaciji »večnih«
vrednot (pomenov). Tako kot renesančni, tudi baročni historicizem ni
nekaj homogenega.
Kritični eklekticizem, ki ga predstavlja npr. delo Carla Fontane in Fi-
scher j a von Erlacha, namenoma prezre protislovje med diskontinuiteto,
ki jo je med podedovane materiale vpeljal Borromini, in kontinuiteto
rimske tradicije pri Berniniju. Zgodovina Klasicizma se reprezentira
kot linearni in kontinuirani korpus, brez notranjih napetosti in naspro-
tij. Arhitekti z urejanjem in racionalizacijo odpravljajo le »temne stra-
ni« tega korpusa. Toda njihova kritika zadene tudi sam klasični histo-
ricizem. Eklekticizem, ki je tako očitno in trdno nad preteklostjo, krši
klasicistični kodeks in pokaže na iluzoričnost njegove »večnosti«.
Arhitekti, ki se opirajo na Borrominija, na najrazličnejše načine in v
najrazličnejših oblikah, projektirajo na osnovi problematičnega razmer-
ja z zgodovinskimi neklasičnimi ali antiklasičnimi kulturami. Za vse
današnje obsedence s »klasiko«: gotika arhitektura res ni klasična arhi-
tektura, toda to še ne pomeni, da ni arhitektura in da ni bila ena od re-
ferenc baročne arhitekture (in ne le baročne). Guarini, Dientzenhofer in
številni drugi arhitekti, med njimi izstopa kot zgled evropskega borro-
minizma Johann Santini Aichel, sledijo tej tendenci. Aichel izhaja iz
Borrominijeve zgodovinske »sinteze nasprotij«, ki je nedvoumno izho-
dišče njegovega projektiranja. Združuje antitetične materiale in uporab-
lja tehniko bricolaga. V svojih kontaminacijah uporablja celotno tradici-
jo češke gotike, nabito z njenimi tradicionalnimi etničnimi in obrtniškimi
vrednotami, in jo ponovno vzpostavlja na polemičen in ironičen način.
Eksperimentalno kontaminacijo — omadeževanje, okužitev, onesnaže-
vanje, spojitev, strnitev, zlitje, oskrunjenje — različnih kodeksov v
popolnoma antihistoričističnim smislu, so izpeljali najprej Wren in po-
tem Hawksmoor, Thomas Archer in Vanbrugh. Uporabljajo in ekspe-
rimentirajo z najrazličnejšimi »leksičnimi« materiali (manierističnimi,
klasicističnimi, gotskimi in celo borrominijevskimi). Gre za raziskave,
78
ki sploh niso polemične in ki jih ne muči vprašanje zgodovinskosti oblik.
Te forme so elementi, s katerimi se preverja neki trezni in antiretorični
eksperiment z zgodovinskimi in geometričnimi materiali ad libitum (po
želji, na izbiro, po volji, poljubno).
Problematika zgodovine arhitekture ni osrednje ali »temeljno« vpraša-
nje baročne Evrope, na drugi strani pa je prav tema zgodovinske real-
nosti umetnosti (arhitekture kot ars ali techne) determinirala poetike
v XVII. in XVIII. stoletju. Razsvetljenska arhitektura je uporabila vse
oblike baročnega historicizma, ni pa proizvedla istih oblik. To bi moral
vedeti že vsak študent arhitekture, res pa je tudi, da ljubljanska »šola«
za arhitekturo, navkljub trudu nekaterih gorečnežev, nikoli ni posve-
čala posebne pozornosti zgodovini (zgodovinopisju) arhitekture. Zgo-
dovina je le neki »eksotični« rezervat, kamor se lahko umestijo najraz-
ličnejše blodnje (slovenskih) arhitektov. 2e Otto Wagner je povedal,
da je bilo potovanje njegovega učenca (Plečnika), sicer »odličnega umet-
nika«, po Italiji »prej podobno blodnji, kakor študijskemu potovanju«.
To kar je Plačnik »našel v purgatoriju Rimu« ni rezultat študija, am-
pak mističnega razodetja. Zgodovina kot purgatorij ali kot purgativum:
čistilo, dristilo, odvajalo. In v tem sranju živimo še danes.
Vrnitev k preteklosti, eksperimentiranje z antičnim na eni strani in
arheološka obnova na drugi strani, ima v razsvetljenski arhitekturi
povsem jasno ideološko funkcijo. V starih oblikah odmevajo laična in
revolucionarna sporočila. V tej častitljivi preobleki in v tem izposoje-
nem jeziku se uprizarja nov prizor svetovne zgodovine.
Heroični utopizem prve generacije neoklasičnih arhitektov je refleks
destrukcije klasičnega arhitektonskega objekta, destrukcije klasične
strukturalne homologije med arhitekturo in mastom — mesto je velika
hiša, hiša pa je majhno mesto. Atribute za svojevrstno slovensko raz-
ličico ponovitve tega heroičnega utopizma v imenu ponovne rekonstruk-
cije tistega, kar heroični utopizem sam »nezavedno« uničuje, lahko po-
iščejo bralci sami; po moje, slovenska utopija arhitekture, kljub sklice-
vanju na razsvetljensko lumier (luč), ne zasluži atributa ali prometejska,
ampak kvečjemu obscur (mračna). Ustrezno ime za ideologijo v tej
luknji ni Illuminater, ampakObscurantiste. V luknji, kamor je padel,
ne proizvaja nikakršno Illumination, ampak samo Obscuratisme.
»Smrt tradicionalnega simbolizma, desakralizacija vsebin, nove civilne
vrednote, ki jih privzemajo nosilci projektiranja, prelom s preteklostjo
in tesnobno obračanje v prihodnost, ki ji dominira razum«, silijo raz-
svetljenske arhitekte, pred njimi pa že arhitekte v Settecentu, da vzne-
mirjeno in zagrenjeno iščejo nove arhitekturne kodekse. Arhitekte sili
k iskanju novega kodeksa torej neka zgodovinsko določena zguba (man-
ko). To, da razsvetljenske arhitekte, kakor tudi mlajše slovenske arhi-
tekte, k iskanju nekega univerzalnega »jezika« arhitekture sili pravza-
prav ista zguba, je tudi edino, kar je podobno enim in drugim, kar je
pri enih in drugih »bistveno enako«. Ta zguba je prav tista preteklost,
ki je še vedno tu in ki še vedno določa arhitekturne blodnje. Naši arhi-
79
tekti delujejo torej v »veri«, da to zgubo lahko odpravi neka blodnja,
prav tisto, kar je končno samo produkt te zgube.
Razlika med arhitekti v Seicentu in Settecentu je v tem, da so razsvet-
ljenski arhitekti priče in protagonisti negativnega izida iskanja univer-
zalnega »jezika« arhitekture; oni so tisti, ki odkrijejo nemožnost, ne-
mogočnost projekta univerzalnega »jezika« in ki izkusijo spodletelost
tega projekta na »lastni koži«, skratka, srečajo se z njegovo grozljivostjo
in grozo. Iztek ideološke funkcije univerzalnega »jezika« arhitekture v
meščanski družbi poteka sočasno s konstituiranjem meščanske države,
njenih ideoloških aparatov in medijev, z dokončnim konstituiranjem
edinega, njej povsem lastnega, univerzalnega »sistema znakov«: na-
cionalnega jezika.
Prav v tej obliki jezika pa je tudi travma slovenske arhitekture in
slovenskih arhitektov. Slovenec vidi Slovenca v slovenskem jeziku, ne
pa v nekem imaginarnem arhitekturnem »jeziku«. In četudi bi arhitek-
tura res bila neki univerzalni »jezik«, potem zaradi svoje univerzalno-
sti nikoli ne bi bila »slovenska« arhitektura. Vsa tista arhitektura, ki
se reprezentira kot nekakšna »slovenska« arhitektura, enostavno ni ar-
hitektura, saj je arhitektura kot arhitektura lahko le nekaj kozmopo-
litskega ali internacionalističnega, tj. a — nacionalnega.
Slovenec ne vidi Slovenca v arhitekturi, kakor ga vidi v knjigi. Slo-
venec ne vidi Slovenca v arhitekturi, ker arhitektura ni takšno »ogle-
dalo«, kakršno je knjiga. Slovenec, ki v arhitekturi vidi Slovenca,
pravzaprav sploh ne more videti arhitekture, in če že, po nekakšnem
čudežu in razodetju v Parizu, arhitekturo le uzre, potem v njej dejansko
ne vidi ne arhitekture, ne Slovenca, ampak le nekega drugega.
Tako kakor maja leta 1852 in maja leta 1968, so tudi leta 1986 aktualne
naslednje besede:
»Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih
ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter
ustvariti, česar še ni bilo ... boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj
jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi
v tej stari častljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili
nov prizor svetovne zgodovine. Tako se je Luther maskiral v apostola
Pavla, revolucija v letih 1799—1814 se je drapirala izmenoma kot rim-
ska republika in kot rimsko cesarstvo ... Obujanje mrtvih je v teda-
njih revolucijah rabilo torej temu, da bi dano nalogo poveličevali v
fantaziji, ne pa da bi zbežali pred njeno rešitvijo, ne pa da bi povzro-
čili, da bi spet hodila okoli kot strašilo.«
Preteklost, ki jo obuja meščanska revolucija, ni priklicana zato, da bi
se kot nekaj univerzalnega, večnega in organskega predstavlja sama
preteklost, ampak za to, da se v podobi preteklosti preobrnejo subjekti
in stvari (arhitekture). Preteklost je le pot k naravnemu in večnemu
»bistvu« meščanske zgodovinske realnosti, k »naravi« in »večnosti« nje-
nega gospostva. Toda s podobami preteklosti se lahko izpelje neki ra-
80
dikalni »preobrat« oziroma »prevrat« šele takrat, ko jim dominira na-
cionalni jezik. Odnosi meščanske družbe se lahko podtikajo kot neovrg-
ljivi naravni zakon družbe in abstracto, ker se podtikajo v abstraktnem
jeziku. Kaj je tisto »bistveno enako« ali »vselej enako«, »izven zgodo-
vine, prostora in časa«, kaj je tisto, kar je v zgodovini arhitekture, v
vseh arhitekturah, ki nam jo predstavlja slovenska ideologija arhitek-
ture, »bistveno enako«? Le to, da se to »bistveno enako« izraža v
slovenskem jeziku. To, kar je tej specifični reprezentaciji »zgodovin-
skega razvoja stroke same« skupno, je neki subjekt izjavljanja: neki
Slovenec.
Pretekle podobe, ki jih je obudila meščanska revolucija, so služile za
dokončno uničenje univerzalnosti klasicizma, ne pa tudi njegove »več-
nosti«. Klasicizem kot nekaj večnega je dejansko obudila šele meščan-
ska država. Večnost klasicizma v njeni čisti ideološki obliki in funkciji
konstituira šele meščanska država in jo »locira« v svojo Prestolnico. Ta
je tudi edina »trdna« točka »večnega« klasicizma. In to zato, ker šele
Prestolnica in samo Prestolnica, med vsemi mesti in velemesti, ob na-
cionalnem jeziku edina reprezentira »večnost« meščanske družbe, njeno
Klasičnost. Zanimivo je, da je v velemestih privilegirano mesto klasi-
cizma pokopališče. Toda v Prestolnicah demokratičnih meščanskih držav
— Pariz, London, Washington, Berlin, Dunaj itn. — je ta Klasičnost le
nekaj fragmentarnega, je neka brkljarija. Kot »totaliteta« nastopa samo
v številnih urbanistično-arhitektonskih projektih in je svoj vrh dosegla
v Prestolnici Tretjega rajha, v modelu, ki sta ga občudovala Speer in
Hitler. V »totalnih« učinkih tega Klasicizma na tem mestu ne bom
govoril, raje se bom vrnil k razsvetljenski arhitekturi.
Razsvetljenska arhitektura polemično izpodbije »organskost« klasiciz-
ma in sama postane nekaj »organskega«, predmet izražanja in poveli-
čevanja. »Revolucija«, ki jo izvrši razsvetljenska arhitektura, je do-
končna, nazaj se ni več mogoče vrniti. Absolutne in univerzalne vred-
note ne dominirajo več simboličnim strukturam umetniških praks; pro-
tagonist je »človeško delovanje«, ki odkriva in določa nove zakone pro-
dukcije oblik. Oblike so v neposrednem razmerju z »uživanjem« in ne-
kim posvetnim in naključnim simbolizmom.
Kult razuma, ki združuje naravo in zgodovino, se izogne analitični in-
trospekciji. Desakralizacija umetnosti je produkt tega kulta, zato se niti
ne vzpostavi kot kritika kulta samega. Med arhitekturo in njeno zgo-
dovino se postavi zaslon, ki problematiko arhitekture reprezentira somo
kot neko racionalistično mitologijo. Ne Cordemy, ne Laugier, ne Lodoli,
Pino ali Milizia, ne zastavljajo vprašanj o zgodovinskosti nove arhitek-
ture. Apodiktičnost razsvetljenskega diskurza o arhitekturi in riskurza
arhitekture sloni na avtoriteti zgodovine, selekcionirane in cenzurirane
v luči razuma. Zakrita je arbitrarnost (družbenost) te selekcionirane in
cenzurirane zgodovine.
Kako je razcepljeno polje razsvetljenske arhitekture, Na eni strani so
arhitekti, ki projektiranje povezujejo z zgodovinsko-arheološkimi ra-
81
ziskavami, na drugi strani so arhitekti, ki poudarjajo razsvetljenski an-
tihistoricizem. Ta razcep je jasno artikuliral Piranesi v Parere sul!'
architettura. Piranesi je v Pareru, ki je napisan v obliki dialoga med
nekim rigoristom (Protopiro) in protoromantikom (Didascalo), v Campo
Marzia in Carcerih zapopadal imanentno dialektiko razsvetljenstva. V
Campu je pokazal, da »antične vrednote niso le neka referenca, nabita z
ideološkimi nostalgijami in revolucionarnimi pričakovanji, ampak so
tudi mit, ki ga je treba obsoditi«: »Vsaka forma klasicističnega izvora
se obravnava le kot čisti fragment, kot deformirani simbol, kot halu-
cinatorični ostanek nekega »reda« v stanju razpadanja.« V Carcerih se
pokaže, da »niso samo ,sanje razuma' tiste, ki povzročajo pošasti, ampak
je tudi ,bedenje razuma' tisto, ki vodi k deformnemu«. Končno, oltar
v cerkvi S. Maria del Priorato povsem jasno predstavlja zaton svetega.
Konec arhitektonskega objekta je povezan z zatonom zgodovine. Sfera
na zadnji strani oltarja, paradoksna mehanika njegovih fantastičnih
arhitektur, Ledouxjev, Boulléejev, Lequeujev ali Sobrov utopizem, so
dovolj zgovorni. Dokončno se je spremenil koncept arhitekture, zame-
njali so se njegovi atributi.
Združevanje arhitekturnega kodeksa in novih kolektivnih funkcij (sim-
bolnih in utilitarnih) že konec XVI. in v XVII. stoletju pelje k nekakšni
generalni gramatiki arhitekture. Gre za »jezikovne« sistematizacije, ki
jih izpeljejo Blondel Perrault, Campbell in Lord Burlington. Prek njih
se konec XVIII. stoletja povsem jasno vzpostavijo vprašanja o novih
ideoloških temeljih arhitekture: o »sistemu« pomenov, ki je v odnosu s
subjekti, ki determinirajo pomen. V horizont arhitekturnega modrova-
nja odločno stopita »človek« in družba«. Alegorika in simbolizem v
XVII. in na začetku XVIII. stoletja reprezentirata ideološke odgovore
na izginjanje univerzalnosti in se sama predstavljata kot ostanek neke
za vedno izgubljene univerzalnosti, pomenov umetniških podob. Ta beg
pred zgodovinsko realnostjo ima dvojno obliko. Z retoričnostjo se po-
skuša ubežati totalnemu razkroju klasične formalne strukture in izog-
niti kritični introspekciji arhitekture. Arhitektura ne posreduje več
transcendentalnih dogem in odkrije, da lastnih razlogov ne more iskati
v sami sebi. Arhitektura avtonomno odkrije svojo neavtonomnost.
Slovenska postmodernistična ideologija arhitekture, ki se sklicuje na
razsvetljenstvo, spregleda, da njen »vzornik« ne govori o tistem, o
čemer govori ona sama, da sploh ne govori tako kot govori slovenska
ideologija. Razsvetljenci nam danes govorijo o zgodovinskih razlogih
tiste zgube in tistega kaosa, »zmede, hrušča in trušča v celoti«, ki ga
slovenska ideologija imaginarno poskuša razrešiti in ki ga simbolno
potrjuje, govorijo nam pravzaprav o sami problematičnosti slovenske
ideologije in njeni kaotičnosti. Zakaj, ko govorimo o tem kaotičnem
diskurzu in kaosu, ki ga proizvaja, uporabljam termin postmodernizem?
Preprosto zato, ker gre za diskurz, ki odpravlja vsako radikalno zastav-
ljanje vprašanj, pa ne samo radikalno, ampak že kar vsako obliko
zastavljanja vprašanj. Pri tem diskurzu vprašanj niti ni, obstajalo le
odgovori. Vse je že rešeno in razrešeno: vse je že onstran (post).
82
Slovenska ideologija arhitekture, ki se zares vrne na »izvorno« mesto
svoje problematike in problematičnosti, spregleda dejstvo, da je že ta
točka tisto mesto, kjer se razkrije spodletelost projekta, ki ga zagovarja.
Vrne se k razsvetljenstvu kot mestu, kjer se »porodi« neki univerzalni
»jezik« arhitekture, spregleda pa, da je to mesto samo, mesto krize
univerzalnosti, mesto njene iluzoričnosti. Kakšna je sploh univerzalnost
te univerzalnosti, ki jo moramo vedno znova konstruirati? Kaj drugega
lahko pomeni to »večno« vračanje »vedno istega« vprašanja o univer-
zalnosti, kot to, da je ta univerzalnost vedno nekaj ne — univerzalnega,
drugega.
Razsvetljenski diskurz resda artikulira koncept nekega univerzalnega
»jezika«, toda, in na to tako radi pozabljamo, hkrati artikulira tudi nje-
govo krizo. Razsvetljenska arhitektura proizvaja nove postopke (teh-
nike) produkcije oblik in hkrati artikulira nasprotja in nevarnost, ki
jo ti postopki prinašajo v zidavo. Krizo univerzalnosti arhitekturnega
»jezika« lahko umestimo med letom 1750 in 1790. Njen iztek priča o
zlomu utopije o enotnosti in univerzalnosti arhitekturnega »jezika«. Gre
za tesnobno utopijo. Razsvetljenske iznajdbe so razlog zloma. Razsvet-
ljenska arhitektura se razkrije kot kraj sporov in spopadov, mesto
razlik. Vsaka iznajdba, vsak korak k tabuli rasi lahko vodi k uničenju
vednosti arhitekturne stroke v njeni specifični zgodovinski obliki. Po-
novna obuditev grškega reda, ta je enostavnejši od klasičnega reda, je
sprožila številne polemike, saj predstavlja nevarnost formalne reduk-
cije, ki ne pomeni samo redukcije oblik, temveč tudi odpravo določenih
obrti in strok v zidavi. Piranesi je v Magnificenzi ostro polemiziral proti
monografiji Davida Le Roya o reliefih iz antične Grčije. Tudi Chambers
je nasprotoval grškemu okusu. Piranesi je v Pareru polemiziral z re-
duktivističnimi tendencami, ki so bile še posebej prisotne v Franciji (de
Cordemoy, Laugier). Podobno vznemirjenje pa je mogoče zaslediti tudi
v Couvsu Jacques Francois Blondela. Menil je, da je rimski red višji
od grškega, a se je hkrati bal, da bo vpeljava nekakšnega »jezikovnega«
relativizma spremenila temelje negotove sinteze, ki se je istočasno obli-
kovala v Evropi. Piranesi in Blondel zavračata tabulo raso, ki se vzpo-
stavlja z neogrško govorico arhitekture. Piranesi zagovarja neprestano
obnovo, spremembo, ki se opira na čisto invencijo in neizogibno pelje k
pluralizmu stilov. Pravzaprav pa sploh ne gre za vprašanje obnove
nekega stila. Ta implicira neko evolucijo, ki je popolnoma tuja razsvet-
ljenski misli. Dejansko se zastavlja vprašanje globalne rekonstrukcije
arhitekturnega »jezika«, korpusa (sistema) arhitekturnih »znakov«. Raz-
svetljenska arhitektura je torej nedeljivi del klasične dobe v Foucaul-
tovem smislu. Na spoznavni ravni se proizvaja sistem znakov (ti so ar-
bitrarni, konvencionalni in univerzalni), toda tu ne gre več za mnogo-
vrstno stratifikacijo, »plastenje« pomenov, za netransparentno razmerje
med »formo« in »vsebino«. Res gre za uktopijo, a še kako (ideološko)
produktivno utopijo, s katero se oblikuje transparentno razmerje med
znakom in referentom. Stvari govorijo v nekem popolnoma transpa-
rentnem vesolju.
83
Že Francis Bacon je, s svojo empirično kritiko nenatančnosti tradi-
cionalnega jezika, vzpostavil zahtevo po univerzalnem jeziku. Zahteval
je »čiščenje človeškega duha, obračun z idoli, predsodki in zablodami«.
Gre mu za »resnične« in »jasne« pojme, za odpravo »neresničnih poj-
mov, ki onemogočajo dostop do resnice«. V istem času, ko so ustano-
vitelji Royal Society skušali vzpostaviti temelje univerzalnega jezika,
je Inigo Jones raziskoval korpus Palladijeve arhitekture in iskal frag-
mente arhitekture, s katerimi bi lahko med znakom in referentom po-
stavil taka razmerja, ki bi arhitekturi zagotovili neko univerzalno ber-
ljivost, vse do tiste točke, ki jo je Rudolf Wittkover opredelil kot »si-
stem gotovosti« in ki bi jo lahko opredelili v saussurovskem smislu
»stalnih pogojev«. Toda arhitekti, ki poskušajo odkriti »stalne pogoje«
arhitekturnega »jezika«, »jezika« ne konceptualizirajo v lingvističnem
smislu. Elementi (pravila) jezika niso samo »stalni pogoji« sistema, ki
je pogoj pomenjanja, ni pa že »pomen« sam, ampak se »stalni pogoji«
reprezentiraj o kot sami pomeni, tj. kot diskurz. Naši ideologi problema-
tiko jezika reducirajo na problem pomena in ga reprezentiraj o z nasled-
njo neskončno tavtološko verigo: cerkev je cerkev, tovarna je tovarna,
šola je šola itn. (sic).
Arbitrarno in konvencionalno (v skladu z dogovorom, pogodbo) naravo
arhitekturnega znaka sta opredelila že Christopher Wren in Claude Per-
rault. Oba sta bila med ustanovitelji akademij znanosti, Wren kot fizik
in astronom, Perrault kot anatomist. V času, ko je Wren opredelil
customary beauty, je Perrault v svojem Vitruviju in v Ordonanceu
(1683) polemiziral z neoplatonistično idejo harmonične arhitekture, ki
jo je zagovarjal oratorijanec Ouvrad, kraljevi glasbenik.
Po Perraultu služijo principi antropometrike in analogije le za razisko-
vanje treh redov, ne pa tudi za razlago njihovih proporcijskih pravil
(pravil lepega). Perrault desakralizira tradicionalni koncept Narave, s
katerim so se legitimizirala pravila Okusa. Struktura mikrokozmosa za
Perraulta ni več refleks makrokozmosa, harmonijo makrokozmosa
je zamenjalo spoznanje o bistveno družbeni in posvetni določenosti oku-
sa (lepega). Edina lepota arhitekture, ki se lahko primerja z lepoto glas-
be, je tista lepota, ki jo določa statika stavbe.
Perrault, ki je že v Vitruviju opozoril na »pozitivno lepoto«, ki se ma-
nifestira v gotskih stavbah, je občudoval učinke svetlobe in logičnih
konstrukcij, kot sam pravi: dégagement (rešitev, osvoboditev) struk-
ture.
Perrault odkrije še neki arbitrarni princip: lepota je odvisna od Avto-
ritete (Oblasti), tj. Institucije, ali od Accoutumance (Navada). Principov
lepega, ki so temelj vrednotenja, ocenjevanja, razsojanja in »doživlja-
nja«, ne določa Narava, z drugimi besedami, niso od Boga, a jih ne do-
loča niti neki Razum. Lepo je torišče strokovnjakove vednosti oziroma
navade. Temelj lepega je fantazija (ideologija). Posamezniku so stvari
lahko všeč samo tedaj, ko ustrezajo ideji, ki jo o popolnosti stvari ima
občestvo. To idejo proizvaja »pozitivni razum«. Ta proizvaja pravila
84
(norme, zakone), ki določajo idejo. Gre za pravila, ki jih stvarem ni
podelila Narava. Perrault pravi: »Stvari so jezik, pisava, oblačenje in
vse tisto, kar je odvisno od naključja, volje in navad.« Pravila stvari
lahko proizvedejo le človeške institucije, neka oblast, ki zaseda mesto
»pozitivnega razuma«, ki se predstavlja kot »pozitivni razum«. Ko pa
arhitekti odkrijejo arbitrarno naravo arhitekturnega znaka, njegovo
»izboljšavo« zagotavljajo institucije, odkrijejo tudi povsem konvenci-
onalen (pogodbeni) značaj arhitekturnih znakov. Lepo, ki ne ustreza
ideji (pogodbi) »vseh«, občestvu, ideji tistih, ki občestvo reprezentiraj o,
nima nobenega učinka in sploh ni lepo. Idejo o popolnosti, ki jo repre-
zentirata vednost oziroma navada, v zadnji instanci vedno določa in
sankcionira neka institucija. Ce se arhitektura na koncu XVII. st. pred-
stavlja kot jezik, potem je to zato, ker se že sam svet predstavlja kot
analogos jezika (institucije).
Klasična episteme, kot pravi Foucault, je opredeljena kot artikulirani
sistem mathesisa, taksonomije in geneze. Gre za projekt urejanja in ne
več vzpostavljanje vedno istega. Projekt se navezuje, izhaja iz razisko-
vanja »izvora« spoznanja. Besede so dobile nalogo in moč, da izražajo
»misli«. Jezik se predstavlja kot misel, govorica. Ne gre več za odkri-
vanje velikih skrivnosti, ki so zakrite za besedami (simboli). Besede
nimajo več nobene skrivnosti, govorica nič ne zakriva, ampak samo
funkcionira. Jezik in govorica sta čista funkcija, skupek mehanizmov,
velika neodvisna igra znakov, ki je določena s pravili transparence,
nedvoumnega, eno-smiselnega razmerja med »formo« in »vsebino«,
med označevalcem in označencem. Univerzalni jezik, ki ga konstruira
klasična doba, ni neki primitivni (izvorni), še neomadeževani jezik, ki
bi ga lahko obudili od mrtvih, če bi se lahko našli onstran pozabe, tj.
onstran babilonskega spora govoric, in našli predbabilonsko obliko
»komuniciranja (zidanja). Je jezik, ki vsaki stvari in podobi hoče pode-
liti enosmiselni pomen, jo spremeniti v znak, ki enostavno »označuje«,
skratka, instrumentalizira. Ta jezik ne obuja nekega starega naravnega
reda sveta (arhitekture); v njegovih znakih, v sintaksi in gramatiki, se
je umestila popolnoma nova družba, ta jezik je jezik te družbe: bur-
žoazne.
Vednost, ki se opira na ta univerzalni jezik, se proizvaja z imenova-
njem, reprezentacijo. Klasična utopija z imenovanjem odpravlja razlike
med subjekti, razliko med razredi, že zaradi tega, ker je edini in edin-
stveni subjekt že sam univerzalni jezik. To je končno tisti instrument,
s katerim se v zidavi (ideološko) odpravi razlika med izvajalcem (pro-
jektantom) in refleksijo akademika (kritika, zgodovinarja), med arhi-
tekturo, njeno zgodovino in njeno zgodovinskostjo. Zator razlik je pogoj
in rezultat konstituiranja univerzalnega jezika (diskurza). Spoznavna
funkcija ima v tej govorici sekundarno vlogo in jo determinirajo doktri-
narne, ideološke, skratka, gosposke intencije.
V razsvetljenskem sporu -Querelle- o univerzalnem diskurzu arhitek-
ture »moderni« ne zagovarjajo koncepta invencije novih oblik, še manj
neke evolucije kanonov okusa. Vednost reorganizirajo glede na ide-
85
ološko statičen univerzalni red. Zato Perraulta in večine umetniških
avant-gard na koncu XVII. stoletja ne zanima neka zgodovina kot po-
svečena vrednota, kot Izvor vednosti in Odrešitve. Zgodovino je nado-
mestila enostavna tipologija, diskurz arhitekture pa se umesti med
ars combinatoria in Encyclopédie.
Med arhitekturo v XVII in XVIII. stoletju ni dejanskega preloma. Arhi-
tekti neprestano de-konstruirajo in konstruirajo: eksperimentirajo. 2e
Wren je arhitekturo neposredno postavil v znanost. Projekt je zanj pri-
ložnost za eksperimentiranje z mehanično kombinatoriko, ki jo pre-
verja v luči logičnosti strukture. V tlorisih in prerezih združuje hete-
rogene prostorske in strukturne elemente in celotno »jezikovno« in »sin-
taksično« dediščino tradicije, brez kakršnekoli retorike in simbolizma,
izpostavi neusmiljeni (znanstveni) kritiki.
Inigo Jones, Christopher Wren in eksperimentatorji angleške avant-
garde in reduktivistični elementaristi neopalladi j evega kroga Lorda
Burlingtona, arhitekturo razstavljajo na enostavne geometrijske like.
Tipološke študije Germaina Boffranda predstavljajo uvod v razisko-
vanje »arhitekturnih kombinacij« (tipologij), ki se oblikujejo v drugi
polovici XVIII. stoletja. Pomembna je vloga Piranesija v Italiji, pa če-
prav samo na »teoretski« ravni, Chambersa in Georga Danca ml., ki
sta bila učitelja Johna Soansa v Angliji in De Waillya v Franciji. Študij
geometrije postane eno najzanesljivejših sredstev za urejanje prostora.
Arhitekti eksperimentirajo z arhitekturnimi macchinami in prostori
mesta. Uporabljajo najrazličnejše tipološke formule, npr. krožna ali pol-
krožna oblika, ki je sicer izpeljana iz antičnega templja, se reducira na
abstraktno formo in se uporablja v najrazličnejših projektih. Vsi tisti,
ki govorijo o arhitekturnem tipu, bi morali vedeti, kar so vedeli že
razsvetljenci, da tip cerkve ni »cerkev kot cerkev«, ampak je neki abst-
raktni geometrični princip. »Cerkev je cerkev« je še vedno nekakšen mo-
del, v de Quincyjevem smislu, tip pa določa le takšna ali drugačna
geometrična oblika (abstraktna), torej tisto, na podlagi česar »lahko
vsak spočne novo umetniško delo (model), ki ni podobno tipu«. Seveda
pa ni nujno, da se tipologije oblikujejo le po kriteriju abstraktnih ge-
ometričnih form, spomnimo se lahko le Borghesovih tipologij oziroma
taksonomij. Tipologija cerkve se lahko oblikuje glede na abstrakne
geometrične oblike, tedaj imamo recimo krožni, polkrožni, pravokotni,
kvadratni itn. tip; lahko se oblikujejo tudi glede na tip vere, ki jim
cerkve pripadajo, kristijanska (katoliška, pravoslavna, protestantska),
muslimanska itn. To samo na rob »velikanskih« znanstvenih naporov
pri arhitekturni tipologiji pri nas.
Predpostavka razsvetljenskih tipoloških raziskav je poskus konstruira-
nja »znanosti« o prostorski organizaciji in urejanju prostora. Ta oblika
urejanja prostora, »poznanstvenjenja« produkcije prostora, zahteva po
redu in nadzorovani kodifikaciji arhitekture, se sreča s problemi, ki jih
sama arhitektura ne more razrešiti. S problemom geneze se hkrati za-
stavi tudi vprašanje »ustvarjanja«, »invencije«. Ko se arhitekti ukvar-
jajo z oblikovanjem univerzalnega diskurza, se spopadejo s paradoksom
86
svobodne invencije. Arhitektom se že s Perraultovo opredelitvijo arbit-
rarne narave arhitekturnih pravil zastavita dva tipa vprašanj.
Blondel, Boullée, Jean-Nicolas Sobre in Antoine-Laurent Vandoyer za-
stavijo »konservativno« ali »restavracijsko« vprašanje o obnovi simbo-
lične razsežnosti arhitekture, tj., vprašanje o pomenu. Omenjeni arhi-
tekti zagovarjajo sekularni in funkcionalni alegorizem, ki se nanaša na
družbeno in institucionalno funkcijo stavbe. V delih Ledouxa, Danca
ml. in tudi v Boulléejevih delih, gre za specifični ideološki diskurz.
Njihove risbe poveličujejo, povzdigujejo, slavijo nespremenljive in več-
ne vrednote družbe in njenih institucij, tiste družbe, ki bo prav kmalu
radikalno relativizirala vse večne vrednote, razen ene seveda, večnosti
lastnega gospostva. Ta družba odpravi logocentrično utopijo, ki podo-
bam vsiljujejo univerzalne pomene. Ostanek te utopije je koncept »zna-
čaja« ali »stila«, ki ga kasneje prevzame Beaux Arts.
Drugi tip vprašanja zastavljajo arhitekti, ki se ne izogibajo Perraulto-
vemu paradoksu in njegovim posledicam. Le-ti nasprotujejo vsakemu
purizmu, ki zatira željo po svobodi in moč imaginacije. Zelja po svo-
bodi (prostosti) in moč imaginacije pa sta eno najmočnejših »produkcij-
skih« sredstev meščanske družbe.
Ta dva nasprotna pola neke tragične dialektike personificirata sogovor-
nika v Piranesijevem Pareru. Pri obnavljanju svojih temeljev naj bi
arhitektura združila neki protislovni tendenci. Na eni strani so tisti
arhitekti, ki izhajajo iz arheologije, arheologija je priličena projektu
(je instrumentalizirana), in ki se vračajo k zgodovinskim virom; na dru-
gi strani so tisti arhitekti, ki zanikajo tradicijo, postavljajo tabulo raso
in na njej konstruirajo »temelj« arhitekture. Vračajo se k »primitivnim«
in »naravnim« virom vednosti; geometrija je zanje pač nekaj naravnega
zato, ker se nahaja v »naravi«.
Protislovje med historicizmom in primitivizmom, ki ga arhitekti niso
razrešili in ki ga ne morejo razrešiti, se delno prekriva s protislovjem
med »nepravilnim«, pitoresknim (Lequeujva sublime fabrique) in »pra-
vilnem« (od Boulleeja do Duranda).
? ■ ■» í >».
Zagovorniki klasičnega reda s sredstvi arhitekture vse težje nadzorujejo
novo svobodo. Kritizirajo nenadno in nenavadno sprostitev čutil in ču-
stev, »despotizem genija in imaginacije«, ki ga ne morejo odpraviti.
Subverzivna moč licentie (lat. licentia: svoboda, samovoljnost razposa-
jenost, razuzdanost, lahkomiselnost) in »nepravilnega« v kontekstu vla-
darskih parkov (Kew, Menars) še ničesar in nikogar ne ogrožata, »de-
spotizem genija« se zlahka nadzoruje. V trenutku, ko stopi v mesto in
se ponudi pogledu novega občinstva -Ljudstvu-, ni več sile, ki bi mu
lahko zaprla pot. Tableau klasičnega reda, ki se novim razmeram prila-
gaja z invencijo in sublimnim in se na ta način poskuša ohraniti, je do-
končno razbit. Mesto, ki je prostor užitkov in praznovanj Ljudstva, je
sedaj tudi prostor arhitekturne svobode. Nek anonimnež je leta 1769
zapisal: »Država še ničesar ni storila, uredila in sezidala za užitke in
zabavo Ljudstva«. In ko je nekaj končno storila, je bilo že prepozno.
87
v
Ljudstvo se je veliko bolj zabavalo z rušenjem Ancient Régima in giljo-
tiniranjem njegovih reprezentantov, kakor pa na kraljevskih festiva-
lih. Ljudska Država je nadaljevala tradicijo festivalov, postavljala pa
je tudi povsem nove prostore užitka in zabave. Scenografije za kraljev-
ski in revolucionarne festivale (obujanje takšnih ali drugačnih tradicij)
so v mesto spustile heretično svobodno invencijo. Arhitektura postane
javna in spektakelska (špekulantska).
Utopija »revolucionarnih« in »ornamentalističnih« arhitektov (Piranesi,
Petitot, Delafose, Lequen) ni v ideoloških sporočilih, ki jih prenašajo
njihove arhitektura, ampak v tem, da se arhitekti, z neko »demiurško
voljo«, reprezentiraj o kot Kontrolorji produkcije podob, od pohištva do
embellismenta (polepšanje, olepšava). Vele-mesto, kraj menjave in ko-
munikacije par excellence, je privilegirano mesto licentie in nepravil-
nosti, ki sta »izraz« umetnikove in naročnikove »osvobojene« subjek-
tivnosti. Morfološka invencija postaja vulgarna (navadna, vsakdanja,
preprosta, ljudska) zato, ker je vulgarna sama intersubjektivnost. Obli-
ka vulgarnosti je razredno določena, je razredno razcepljena in je
vedno le forma razrednega ali kakšnega drugega antagonizma. To
pomeni, da lahko govorimo o gosposki in emancipatorični vulgar-
nosti, o emancipatičnih ali gosposkih vulgarnih podobah. Tu se bom
le bežno dotaknil problematike gospostva vulgarnih podob, za zgled pa
bom vzel primer, ki nam je najbljižji in ki vsekakor ni iz XVIII. stolet-
ja; to pa ne pomeni, da ta oblika praznovanja ni specifična »ponovitev«
kraljevskih in revolucionarnih festivalov v draperijah rimskega cesar-
stva ali rimske republike in da ne nadaljuje »svetlih tradicij« teh festi-
valov.
Vulgarne podobe so resda sredstvo, ki državljane spreminja v lojalne,
poslušne zakonom in oblasti, niso pa edino sredstvo, ki ima to funkcijo.
Kakšna je specifična forma lojalnosti, ki jo proizvajajo vulgarne podobe
in ki se lahko proizvede edino z vulgarnimi podobami?
Forme vulgarnosti in tehnike reprodukcije vulgarnosti so se od XVIII
stoletja dalje bistveno spremenile, če ne drugega, v meščanski družbi,
ki je radikalno presegla razsvetljenstvo. Zdi se mi, da so prav socialisti-
čne družbe tiste, ki dejansko nadaljujejo tradicijo razsvetljenstva in
iluminarno tradicijo kraljevskih in revolucionarnih spektaklov, prej
kraljevskih kakor revolucionarnih. Ali ni morda socializem/komunizem
samo nekakšna oblika razsvetljenstva (vulgarna, seveda)? Ali ni so-
cializem/komunizem samo posebna oblika vulgarizacije razsvetljenstva:
Elektrika + Parada? Kakorkoli že, oglejmo si zgled, ki nam je zares
najbližji. Pristaviti moram, da me tu zanima predvsem neko čisto for-
malno vprašanje: o draperiji praznovanja.
Praznovanje dneva mladosti na stadionu JLA vsako leto dokazuje, da
so »mladi«: cela in najboljša Mladina, ki jo ljubijo (pokroviteljski na-
smeh voditeljev — (Očetov) v loži) in ki ljubi (polnage mladenke in
polnagi mladeniči poskakujejo, preskakujejo, se potijo itn.) voditelje
in njihovo Oblast. Mladina izraža svojo lojalnost v obliki Ljubezni. Z
88
ljubeznijo dokazuje, da je najboljša pravzaprav zato, ker je najbolj lo-
jalna mladina. Kaj je tisto, kar sproži to univerzalno Ljubezen, ki je
hkrati vsa ljubezen in vse ljubezni? Ljubezen kot obliko Lojalnosti
lahko sprožijo le neke vulgarne podobe. V Oblast se lahko zaljubimo,
če pademo na podobe, ki so pornografski izdelek Oblasti, ne da bi pri
tem vedeli, da gre za pornografijo: opolzko, spotakljivo umetnost
(scenografijo oz. arhitekturo). Razlika med gosposkimi vulgarnimi in
emancipatoričnimi vulgarnimi podobami je v tem, da emancipatorične
podobe niso porno-grafske podobe. Toda zakaj in kako je izginila po-
doba neomadeževane Ljubezni, ki se je manifestirala na že omenjenem
stadionu? Da je zares izginila, nam pričajo med drugim tudi necivilne
reakcije na civilni predlog slovenske mladine.
Iluzija neomadeževane Ljubezni je izginila zato, ker je Oblasti spo-
drsnilo na spolzkem terenu Forme in ker je pokazala svojo Opolzkost.
In zakaj ji je spodrsnilo prav na tem terenu? Zato, ker se je imaginacija
despotizma hotela predstaviti, se je morala predstaviti, kot despotizem
imaginacije. Zato, ker je staro vsebino reprezentirala z novo formo. Ta
ni rezultat nekega političnega voluntarizma, ampak je zgodovinska
nujnost, določena z zgodovinskim spreminjanjem pogojev produkcije
vulgarnih podob in tehnik njihove reprodukcije, s spreminjanjem vul-
garnih podob, na katere »padajo« mladi. Staro vsebino je morala pred-
staviti v novi formi torej zato, ker mladi preprosto več niso padali na
staro vsebino, drapirano s prevleko socialističnega realizma. Oblast,
ki je stare vsebine predstavila v novih formah, je na ta način proizvedla
le neko grotesko: grotesknost te in takšne Oblasti (Države).
Praznovanje dneva mladosti je lahko Znak ljubezni le, če ima stara
vsebina (Ljubezen do Voditeljev) njej imanentno (klasično) formo so-
cialističnega realizma. Stara vsebina je zgodovinsko legitimna le v formi
socialističnega realizma, v vseh ostalih formah enostavno ni mogoča,
je nemogoča. Te stare vsebine torej ni mogoče predstaviti v različnih
»stilnih« oblikah, ampak le v eni formi. »Polnost« stare vsebine se
poskuša ohraniti z institucionaliziranjem vsebinsko čiste forme, z vse-
binsko praznim formalizmom. Polnost stare vsebine, ki pade v praznino
formalizma, se predstavi v svoji popolni praznini; groteskni televizijski
komentarji so le delirantna reprezentanca te zgodovinsko prazne vse-
bine. Stara vsebina, ki jo potisnejo v praznino formalizma, v veri, da
lahko v tej praznini spet dobi nekakšno formo, dejansko sploh nima več
forme in je tudi ne more imeti, ker se njena zgodovinska oblika, z
umestitvijo v praznino formalizma, dokončno preseže. Oblasti torej ne
moremo več ljubiti zato, ker je njena stara vsebina zgubila svojo formo,
ker je de-formna in če že »ljubimo« Neue Slowenische Kunst, potem jo
lahko »ljubimo« le kot reprezentacijo zgube Ljubezni.
Imaginacija despotizma. ki v novih formah hoče uprizoriti staro vse-
bino, razkrije lastno Opolzkost in njeno Grozo. In če novo vsebino lahko
uprizarjamo v stari formi, ne da bi hkrati nujno tudi proizvajali grozo,
pa pri uprizarjanju stare vsebine v novi formi to enostavno ni mogoče.
Oblasti, ki pada v praznino čistega formalizma in razkrije svojo Opolz-
89
kost, ne moremo več ljubiti, toda to še ne pomeni, da je sama Oblast
nehala ljubiti. Njen užitek je z našo odpovedjo ljubezni morda še večji,
in prav s tem morda šele doseže svojo lastno čisto formo. Če je pogoj
njene eksistence nastopanje in kazanje, potem je trenutek, ko nam po-
kaže »vse«, zagotovo vrhunec njenega užitka. Glede na de-formnost
realnosti se mi zdi, da gre Oblasti, ki je nihče več ne Ljubi in kateri ni*
ne gre več za to,da bi jo kdorkoli ljubil, zares edinole za njen last
eksistencionistični užitek. Edina »zgodovinska« naloga, ki jo ta Oblç-
še opravlja je, da ljubi samo sebe. Čista forma oblasti je Oblast sam
Oblast je Narcis in upamo lahko le, da še obstajajo »bogovi, ki ga bodi
spremenili v narciso«.
Toda zakaj se je konec XVIII. stoletja reograniziralo celotno polje »ko-
municiranja«? Zato, ker je šele s to reogranizacijo form »komunicira-
nja« lahko nastopila nova (produktivna) forma meščanskega gospostva.
Sam klasični red je sodeloval pri tej reorganizaciji in je strukturiral
nove (produktivne) forme, nastop krize tega reda pomeni le to, da so
forme gospostva, ki so jih razsvetljenci reprezentirali v svojih utopijah,
že prevzele Oblast in da so razsvetljenske utopije opravile svojo zgodo-
vinsko nalogo. Oblast v podobi Narcisa pa nam kaže, da je svojo vlogo
pri organizaciji produkcije že opravila in da ji produkcija vlada kot
»slepa« sila; to pomeni, da je ta Oblast zgodovinsko opravila, da je
zgodovinsko neproduktivna in da je sama odpravila lastno zgodovin-
skost (zgodovinsko legitimnost).
Bodoči akademik Quatremere de Quincy je leta 1791 zapisal: »Nujni
učinek izkušnje (družbe), ki jo prinaša duh računa in sistema oziroma
cesarstvo pravil in izobraževanja, je revolucija, ki jo opažamo v različ-
nih stvareh. Ta duh proizvaja prav take učinke, kakor stroji v tovarnah,
kjer je, kot vsak ve, individualna spretnost (industrie) zakovana z
inercijo (nedelavnost, nedejavnost, lenost, zaspanost, negibnost, vztraj-
nost). Invencije ne bodo nadomestila pravila, ki jo uničujejo. Ali se mo-
tim, ali pa je duh računa v Franciji stvari pripeljal do tiste točke, ki
je zelo oddaljena od dobe, ki je bila naklonjena iznajdbam v umetnosti.«
De Quincy se ni motil, »umetnika je ubil duh računa«.
Na svobodnem polju tega »duha« sta se in se še vedno de-konstruirata
in re-konstruirata znanost in umetnost. Progresivna redukcija nalog,
in t.i. vodilne vloge arhitektov v procesu zidave, je samo neizogibna
posledica delovanja tega »duha časa«. Naši arhitekturni podoboslovci,
ki vidijo samo »čas«, ne vidijo pa »duha«, ki poskušajo obuditi mrtvega
»genija«, katerega »smrt« je napovedal že de Quincy, in ki v arhitekturi
napovedujejo obuditev »arhitekture kot arhitekture«, v specifični obliki
ponavljajo narcistično »samonanašanje« Oblasti, padajo na njeno raven.
Slovenska ideologija arhitekture je nekakšen »duh«, zavezan starim
duhovom, ki parodira stare in zdavnaj izgubljene boje. Stari porazi
spet hodijo okoli kot strašila dokončne Zmage. Z duhovi preteklosti,
z njihovimi izposojenimi imeni, bojnimi gesli in kostumi, v tej častitljivi
preobleki in v tem izposojenem jeziku, si ne prizadeva preobrniti sebe
90
in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, ampak vrniti tisto, kar je bilo
dokončno in nepovratno odpravljeno. V stari častitljivi preobleki in v
izposojenem jeziku ne uprizarja novega prizora svetovne zgodovine. Z
obujanjem mrtvih povzroča le to, da kadavri spet hodijo okoli kot stra-
šilo.
"»anih nalog ne poveličuje v fantaziji, ampak beži pred njihovo rešitvi-
. Poveličuje samo sebe in sodeluje v grozljivki, ki smo jo prisiljeni
/eti: kjer mrtvi spet in spet hodijo okoli kot strašilo in neprestana
rožnja. Končno že omenjeni reductio ad absurdum »usmerjenega«
duha v čisti obliki je: reductio ad imago (nekega trupla).
91
Pripombe na rob nekaterim
vprašanjem teorije in prakse
socializacij skega procesa
v agrarnih odnosih
Dušan Pirec
»... le premier principe que ... nous devous adopter
dans notre politique agraire, et auquel nous devous
assurer un application sans entraves, c'est de libérer
notre agriculture, comme nous l'avous fait pour
les autres branches de notre économie, des éléments
de gestion administrative, et de baser son développment
sur la libre compétition des forces économiques«.
(E. Kardelj, »Contre le dogatisme bureaucratiques
dans notre politiques agraires, »Questions actuelles
du socialisme, 18, 1953, s. 9.)
Težko je reči, da bi poleg agrara obstajal še kak drug problem, ki
bi bil aktualen toliko let, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker
je proizvodnja hrane precej manjša od možnosti.1 Kaj ovira poveča-
nje kmetijske proizvodnje?
1 Statistični podatki Organizacije združenih narodov za kmetijstvo in pre-
hrano o donosih v letu 1981 govore o tem, da naša država ne zaostaja
glede naravnih možnosti (zemlja, klima, rastline), zaradi česar ni ničesar,
kar bi oviralo povečanje donosa pšenice na 50 ton na ha (Nizozemska 67)
ali koruze na 7 ton na ha (Italija 7,3) ali pa sladkorne repe na 50 ton
na ha (Belgija 59,2). Izrazito zaostajamo tudi v proizvodnji mleka in mesa
(mleka proizvedemo 311 1 na ha, Nizozemska pa 6010 1 na ha; ali pa mesa
proizvedemo 190 kg na ha, Nizozemska pa 1920 kg na ha (cit. po Šuma-
novac, NIN, 20. 3. 1983).
93
Ali je kmetijska proizvodnja zapostavljeno področje znotraj procesa
družbene reprodukcije? Ali ne obstaja razlika med kmetijsko in indu-
strijsko dejavnostjo in s tem tudi v proizvodnih odnosih? Kako se
postavlja in kako se rešuje problem racionalnega izkoriščanja raz-
položljivih virov ob dani velikosti zemlje in družbeni strukturi? Ali
imajo družbeni odnosi v kmetijstvu kakšne posebne značilnosti po
sebi lastni naravi? Kajti, če bi bil to zgolj ekonomsko-tehnični pro-
blem, ali se ne bi potemtakem njegovo razreševanje stalno zavlače-
valo? In če je že res tako, ali bi se resnični razmislek tega problema
lahko zreduciral na običajen pristop? Ali ne gre tu (mogoče) za ze
mijo, katere zgodovinska bit je (še vedno) utemeljena v »vaškem na
činu življenja«.2 Ce je tako, potem se zastavlja vprašanje o poti, po
kateri je treba iti, da se zagotovi (več ali manj) stalna rast kmetij-
ske proizvodnje (torej empirični interes) in prav tako proces socia-
lizacije dela v agraru znotraj procesa proizvodnje vrednosti (torej
strateški interes).
Študije o družbenih odnosih v agraru (t.j. o vpogledu celote teh odno-
sov, torej tudi sociološki, antropološki, zgodovinski in kulturni »back-
ground«) so zelo pogosto obravnavne z logiko še vedno ustreznega ideo-
loškega razmisleka. V bistvu gre za uporabo (skorajda v vseh primerih)
logike industrijskega razvoja na razvoj kmetijstva, ki izvede (v čim
krajšem času) preobrazbo kmeta in delavca v kmetijstvu. Seveda to
pomeni, da ni bilo dosti pomembnih študij s tega področja. Kajti
večidel je bil posvečen bolj proizvodnji in njenim kvantitativnim
dosežkom, kot pa raziskovanju dialektičnega spleta medsebojnih od-
nosov vseh aspektov celote.3 Vendar, kar je, je. Spustili smo se v pro-
blematiko le toliko, da spodbudimo razpravo o nekaterih vprašanjih,
katerih korene (temelje) je treba iskati tudi znotraj logike zgodo-
vine in njene dialektike. Toda preden bomo pogledali problem z
družbenoekonomskega vidika, bomo povedali še kaj o mestu kmetij-
stva v procesu ekonomske rasti.
2	»Razen modernih skrbi pritiska na nas še cela vrsta podedovanih, ki
izvirajo tam, kjer še vedno vegetirajo starinski preživeti načini proizvod-
nje, ki jim slede nesodobni družbeni in politični odnosi. Ne trpimo le
zaradi živih, temveč tudi zaradi mrtvih. Le mort saisit le vif.« (K. Marx,
Kapital, Prosveta, Bg, 1973, str. 14).
3	Na primer: V. Stipetić in C. Kostič; Kmetje — industrijski delavci (1955);
D. Vogelnik Urbanizacija kot odraz gospodarskega razvoja FLRJ (1961);
P. Markoviča Strukturne spremembe na vasi kot rezultat gospodarskega
razvoja (1963) ; E. Dilić Družbeni položaj in orientacija vaške mladine
(1971); skupina avtorjev Tipologija ruralnih okolij v Jugoslaviji (1972);
S. Šuvar Med zaselkom in megalopolisom (1973); B. Dimkovič Kmetje in
komunisti na vasi (1974); V. Djurič Inovacije v družbi (1975); V. Radomi-
rovič Reprodukcija kmečkega gospodarstva (1976); V. Puljiz Exodus kme-
tov (1980); J. Cifrič Revolucija in kmetje (1981); R. Pirst Vaška družina
danes (1981) itd. Pozornost zasluži tudi nekaj doktoratov o vasi in številni
članki v časopisih in zbornikih, kakor tudi sporočila na zasedanjih (S.
Livada, V. Cvijetičanin, Z. Mlinar, S. Krašovec, M. Golob, R. Pirst, I.
Josifovski, J. Defilippis, J. Sparavalo, A. Raič, M. Stojanov, J. Simič, I.
Cifrič, M. Zupančič, R. Boreli, M. Štambuk, A. Hadžič in dr.).
94
I.
Praviloma spremljajo relativno hitri proces industrializacije številni
disproporci v razvoju posameznih gospodarskih kompleksov (tudi
znotraj njih), predvsem pa disproporci med industrijo in kmetijstvom.4
Vlaganje še tako omejene akumulacije predvsem v razvoj industrije
vodi k relativno hitri rasti zaposlenosti (med drugim tudi preko trans-
ferja vaškega prebivalstva v nekmetijske dejavnosti), pri čemer pa
prihaja do povečanega povpraševanja po življenjskih potrebščinah.5
Povečano povpraševanje vpliva, upoštevajoč relativno zaostajanje de-
avnosti, ki proizvajajo življenjske potrebščine prve vrste, bodisi
ia rast stroškov reprodukcije delovne sile (zaradi povečanja cen)
bodisi na absolutno zmanjšanje porabe na zaposlenega (povečano šte-
vilo zaposlenih, toda nespremenjen obseg proizvodnje). Seveda bi
povečanje cen lahko spodbudilo rast proizvodnje, če obstajajo za to
ugodne razmere, v katerih delujejo te dejavnosti. Ce ni tako (t.j. če
se iz kakršnegakoli razloga ne moreta uskladiti ponudba in povpra-
ševanje na višjem nivoju cen), potem bo prišlo ali do substitucije ene
proizvodnje z drugo ali pa do stagnacije in upadanja proizvodnje.
Tako v primeru kot v drugem primeru se bo nezadostna oziroma ne-
ustrezna ponudba reflektirala (slejkoprej) v relativnem zmanjšanju
kmetijske ponudbe (majhna elastičnost povpraševanja po kmetijskih
izdelkih), obenem pa tudi v manjšem tempu rasti produktivnosti dela
(in ne nazadnje tudi na akumulativni sposobnosti zemlje). Res je,
da se lahko z aktiviranjem prikrito nezaposlenega prebivalstva (t.j.
transferjem iz kmetijstva v nekmetijske dejavnosti) ustvarja dodat-
na akumulacija. To bo nujno vplivalo na absolutno povečanje povpra-
ševanja po uporabnikih, dobrinah nasploh, zlasti še po prehrambenih
izdelkih.6 Nasprotno pa vaška gospodinjstva, ki so razbremenjena
odvečne delovne sile, ne povečujejo sorazmerno temu svoje proiz-
vodnosti, temveč izkoristijo to dejstvo za izboljšanje prehrane ti-
stih članov gospodinjstva, ki so ostali na vasi. Tako se tudi povečani
prejemki vaških gospodinjstev (če pride do tega) vlagajo (in to ne
redko) prej v potrošnjo (investicijsko ali osebno), kakor pa v razvoj
proizvodnje, če pa se vlagajo v proizvodnjo, potem to niso vedno ra-
cionalna vlaganja (npr. število traktorjev). Razen tega pa intenzivni
proces deagrarizacije proizvaja po določenem času povsem nasprot-
ne učinke (depopulacija vaških naselij, odliv mlade delovne sile z
vasi, zaradi česar so polja neobdelana ali pa ne dovolj obdelana;
težko rešljivi problemi z nabavo zaradi naraslega priliva vaškega prebi-
valstva), še posebej če je potekal vzporedno s hitro ekonomsko rastjo
4	D. Pirec, Medsebojna odvisnost v dinamiki razvoja med industrijo in
kmetijstvom, Pogled, 6, 1966.
5	Povpraševanje po prehrambenih izdelkih na zaposlenega lahko ostane
nekaj časa nespremenjeno. Vendar pa se povečuje skupno povpraševanje
po teh izdelkih zaradi večjega števila zaposlenih.
6	Če je ta transfer usklajen z rastjo kmetijske proizvodnje in z njeno
zmožnostjo absorpcije, potem se prikrito nezaposlena delovna sila (pravi-
loma) ne pojavlja na tržišču kmetijskih izdelkov kot dodatni potrošnik.
95
(t.j. v ekonomsko, družbeno in tehnološko še neustreznih okoliščinah),
koncentracijo in centralizacijo zamljišč, s čimer je bilo mogoče premo-
stiti protislovja med sodobno tehnologijo in razparceliranim zemlji-
ščem.7 Izkušnje številnih držav to potrebujejo.
Čeprav je tako, postanejo ekonomski kriteriji na tem področju ra-
cionalni šele, če so v ekonomiji vgrajene spodbude tako za rast
produktivnosti na enoto obdelovalne površine kot tudi za produk-
cijo kmetijskih izdelkov (zaostajanje razvoja trga gospodarskega
kompleksa ponavadi povzroča trenja in celo krize v gospodarstvu
kot celoti).
Medtem ko je povečanje produktivnosti odvisno tudi od vlaganj v
kmetijstvo, je produkcija kmetijskih izdelkov odvisna prima facie
od vloge, ki ji je dana v družbeni reprodukciji. Rešitve problemov
kmetijske proizvodnje ni mogoče iskati le v tehnologiji proizvodnje,
temveč tudi v agrarnih odnosih. Z eno besedo, izhodišče problema
je treba iskati v konceptu strukture in intenzivnosti industrializacije,
in ne samo (ali vsaj ne v tolikšni meri) v tehnologiji in obsegu vla-
ganj, niti ne v ekonomsko izsiljenem konceptu oblikovanja agroin-
dustrijskega kompleksa po bližnjici.8 Torej poglejmo na kratko še
nekatere učinke, ki jih povzroči hitro prestrukturiranje proizvodne
strukture.9 Namreč, obsežen, intenziven in relativno hiter program
industrializacije se je lahko financiral v zaprtem gospodarstvu (od-
prto gospodarstvo najverjetneje ne bi omogočilo takšnega prestruk-
turiranja) le iz akumulacije, ki so jo dajale že obstoječe gospodar-
ske dejavnosti, ali pa na račun standarda (alternativno ali simul-
tano). V tem primeru bomo pregledali samo prvo možnost.
Ker je bilo kmetijstvo glavna dejavnost tako glede deleža delovno
sposobnega prebivalstva kot glede deleža v družbenem proizvodu,
je bilo, kakor v vsaki bolj ali manj zaostali deželi, ki krene po poti
industrializacije, možno izvleči akumulacijo le od tod, za to da bi se
sploh lahko uresničeval koncept industrializacije. Prelivanje akumu-
lacije iz kmetijstva v industrijo se ponavadi izvaja preko odkupnih
7	V Jugoslaviji obsega individualna posest 45 mio katastrskih delov ozi-
roma 16,900.000 parcel, individualni kmeti imajo več kot 450.000 traktorjev,
čeprav bi jih zadoščalo že 250.000; po enoti obdelovalne površine se upo-
rablja le malo gnojil; namaka se 1,4 % obdelovalnih površin, okoli 350.000
ha zemlje pa je stalno ogroženih zaradi poplav; moderna kmetijska pro-
izvodnja poteka le na 16 % obdelovalnih površin (V. Cvjetičanin, S. Livada,
V. Puljiz, Dj. Stevanovič Ruralna sociologija i razvoj poljoprivrede,
poročilo, ki je bilo pripravljeno za Kardeljeve dneve, Osijek, 27. do 28.
1. 1983).
8	Po tem konceptu (neodvisno od načina uporabe) je težišče v hitri in
učinkoviti transpoziciji gospodarske strukture iz primarne proizvodnje
v razvito industrijsko proizvodnjo. S tem se pravzaprav premakne tudi
vrednostna skala, kar pomeni, da ne gre le za golo spreminjanje strukture
proizvodnje, temveč tudi za način življenja.
9	Med drugim tudi: »Politika cen v kmetijstvu je bila funkcionalizirana
prek nekritično, močno razvitih interesov industrije .. .« (D. Veselinov,
Normalna cena v kmetijstvu, Ekonomska politika, 26. 7. 1982, str. 22).
96
cen najpomembnejših kmetijskih izdelkov in prodajnih cen industrij-
skih proizvodov, ki so namenjeni kmetijski proizvodnji.10 V državah,
kjer so nacionalizirali kmetijstvo, se zagotavlja tudi popolna kon-
trola odkupnih in prodajnih cen, kakor tudi količine, ki jo je dolžna
vsaka proizvodna enota oddati odkupnim podjetjem.11 Prav tako je
intenzivna in pospešena industrializacija zahtevala pospešen transfer
delovne sile z vasi. Temu je podrejen motivacijski sistem (osebni do-
hodki in družbeni položaj je spodbujal odliv delovne sile z vasi v
industrijo in druge urbane dejavnosti). Ta sistem zahteva tudi ob-
sežno administrativno dejavnost, zaradi česar je odhajal iz kmetij-
stva visokokvalificirani kader. To je en vidik tega problema proble-
ma oziroma učinka koncepta z izrazitim poudarkom na industrijski
dejavnosti. Ce lahko temu tako rečemo, so to njegovi neposredni
učinki, kajti posredni učinki so manj vidni, delujejo pa šele po dolo-
čenem času (ki je lahko daljši ali krajši, odvisno od zgodovinskih,
institucionalnih in ekonomskih razmer, v katerih se realizira ta kon-
cept). Gre namreč za sistem cen in subvencij. Ta sistem je prilago-
jen konceptu intenzivne industrializacije, koncept industrializacije
pa se istoveti z napredkom in prednostmi te poti. Pravzaprav zahte-
10	Nekateri sovjetski znanstveni delavci oporekajo tezi o prelivanju akumu-
lacije iz kmetijstva v industrijo. Tako A. A. Barsov (Selskoje hazjajstvo
i istočniki nakoplenija v pervoj pjatiljetki, 1928—1932, Istorija SSSR, 3,
1968, str. 64—82; Balans stjomestnih obmenov mezdu gordem i derevnii,
Moskva 1969; NEP i viravnivanije ekonomičeskih otnošenii meždu go-
rodom i derevnii, ob j. v Nova j a ekonomičeskaja politika, Voprosyteorii
i istori, Moskva 1974, str. 93—105, 110—113 in dr.) sklepa (uporabljajoč
uradne podatke) po primerjavi tokov industrijskih produktov v kmetijstvo
in kmetijskih v nekmetijstvo v obdobju 1928—1932, oziroma 1937—1938,
da se akumulacija za potrebe industrializacije ni ekstrahirala iz kmetij-
stva. Zato pravi, da je bilo največje breme pri industrializaciji naloženo
delavskemu razredu. To stališče so kritizirali nekateri znanstveni delavci
na Zahodu. Nekateri (npr. D. Morrison, A Critical Examination of a
Barov's Empirical Work on the Balance of Value Exchange between the
Town and the Cormtry, Soviet Studies, okt. 1982, str. 58) popolnoma za-
vračajo to tezo; drugi (Millar J., Mass Collectivization and the Contri-
bution of Soviet Agriculture to the First Five-Year Plan: A Review
Artick, Slavic Review, dec. 1974; M. Ellman Did the Agricultural Surplus
Provi de the Resiurces for the Increase Investment in the USSR during
the First Five — Year Plan?, The Economic Journal, dec. 1975 in
Socialist Planning Cambridge University Press, Cambridge 1979) spreje-
majo z rezervo nekatere podatke, ki jih je uporabljal Barsov, čeprav ne
zavračajo njegovega stališča. Na vsak način je treba ponovno teoretsko
in metodološko proučiti stališče o prelivanju akumulacije iz kmetijstva
v industrijo (teza Preobraženskega o »-prvobitni socialistični akumulaciji«
se nanaša na naturalno prelivanje, čemur sledi vrsta implikacij na insti-
tucionalni ravni). Lahko pa gre tu le za prelivanje na osnovi razlik v
produktivnosti dela (kar je ekonomsko upravičeno). Drugo pa je vprašanje
ekonomske politike, ki podpira ali zavira tovrstno prelivanje, da ne bi
nastal prevelik prepad v stopnji razvitosti mesta ali vasi z vsemi svojimi
posledicami tako za socialno stabilnost kot za ekonomski razvoj, gledano
dolgoročno.
11	A. Preobraženski, Nova ekonomija, Center za kulturno djelatnost, Zagreb,
1983; A. Nove, An Esonimic History of the U.R.S.S. Allen Union, London,
1969; N. Jasny, The Soviet Price System, Stanford Univ. Press, Stanford,
California, 1951 idr.
97
va proces intenzivne industrializacije (še posebej če se poudarja zla-
sti oddelek A družbene proizvodnje, t.j. proizvodnih sredstev) tudi
proračunsko subvencioniranje potrošnje določenih proizvodov (pre-
hrana, stanarina, mestni promet, ogrevanje itd.).12 Kajti, da bi se
sploh lahko realiziral program graditve industrije in industrijske in-
frastrukture, ne zadošča le prelivanje akumulacije iz kmetijstva v
nekmetijske dejavnosti, niti ne prelivanje amortizacije v nove inve-
sticije, temveč mora k temu prispevati politika dohodkov zaposlenih.
Zato lahko razumemo, zakaj nizki prejemki zaposlenih zahtevajo sub-
vencioniranje potrošniških dobrin.13 Toda na ta način se tudi polje
želja potrošnikov zoži v tolikšni meri, da cene nimajo nikakršne
vloge v strukturiranju proizvodnje (torej niti alokativne niti ne di-
stributivne in selektivne funkcije). Sistem je zaprt. V tem sistemu
je vse podrejeno realiziranju zastavljenega cilja — industrializaciji.
Realizacija tega cilja seveda zahteva močno državo, t.j. državo, ki
ne bo le razpolagala z akumulacijo in jo usmerjala tja, kamor bo
presodila, da je potrebno, temveč državo, ki bo zmogla neposredno
strukturirati mikrodelitev. Ko podreja državljane svojim strateškim
zahtevam (»načelo upanja«), hkrati tudi reducira na obrobje kon-
kretno motiviranost proizvajalcev za delo in rezultate dela. Pa se
vrnimo k ekonomski strani tega problema. Namreč, zaradi politike
subvencioniranja cen, in odtod nastali dispariteti cen, cena izgublja
svojo funkcionalno povezanost s proizvodnimi stroški in produktiv-
nostjo. Kajti nizka cena nekega izdelka, ki je namenjen neposredni
potrošnji prebivalstva (npr. sladkor, ali stanovanje, ali pa karkoli
kar je subvencionirano,), spodbuja neracionalno trošenje, in ne var-
čevanja.14
Vendar se razvoj gospodarstva ne da zreducirati, teoretično gleda-
no, le na industrializacijo, še posebej ne na glavno vlogo rasti oddel-
ka A družbene reprodukcije (proizvodnih sredstev).15 Zaradi tega
12	V. Benko; Poljsko gospodarstvo. Nekateri vidiki in ozadje nestabilnega
položaja, Naši razgledi, 12. 3. 1982.
13	Kot je znano, Marx ni izvedel pojma prvobitne akumulacije iz racional-
nega obnašanja neproizvodnih razredov, temveč iz prisilnega omejeva-
nja potrošnje delavcev.
14	Na primer, če je cena stanovanja nizka v primerjavi s stroški gradnje,
potem si bo vsakdo prizadeval, da dobi čimvečje stanovanje in čimboljšo
lokacijo, še posebej, ker razlike med ceno za večje in manjše stanovanje
ne morejo vplivati na izbiro. Ali pa, če je cena merske enote pšenice
večja od cene produkta, katerega surovina je pšenica, potem ima proiz-
vajalec pšenice interes, da pšenico uporabi za krmo živine, kruh pa
kupuje. Sistem subvencioniranja ga prisiljuje, da se neracionalno obnaša.
Ker pa je večji del obdelovalnih površin v rokah proizvajalcev, je situa-
cija še bolj zapletena. Kajti, ti svoje obnašanje volens-nolens usklajujejo
s tržnimi zakonitostmi.
15	»... kakor prvi oddelek iz svojega presežnega produkta nudi dodatni
konstantni kapital drugemu oddelku, prav tako drugi oddelek nudi do-
datni variabilni kapital prvemu oddelku, drugi akumulira za prvega in
zase, kolikor se upošteva variabilni kapital, pri čemer večji del celotne
proizvodnje, posebej svoje presežne produkte, reproducira v obliki potreb-
nih življenjskih sredstev.« (K. Marx, Kapital II, Kultura, Zagreb, str.
468).
98
tudi rešitev nekega problema ne more biti racionalna, če se vna-
prej postulira način njegovega razreševanja. Konkretno to pomeni,
da se mora zavreči teza o brezpogojnem primatu industrije pred
kmetijstvom.
Toda, če je že dana prednost razvoju industrije — kje je potem meja?
Pa poglejmo še to vprašanje.
Če gre za nezadostno naseljeno državo, potem je racionalnost vla-
ganj v industrijo in njeno kapitalintenzivnost odvisna med drugim
tudi od deficitarnosti delovne sile. Če namreč pride do zmanjšanja
zaposlenih v kmetijstvu, se bo zmanjšala tudi kmetijska proizvodnja,
kolikor se ta odliv ne bo nadomestil z ustreznim vlaganjem v raz-
voj kmetijstva. Vendar pa se ne moreta uresničiti oba cilja hkrati
z enako specifično težo, zaradi tega je najprej treba kmetijstvo inten-
zivirati, s čimer bi omogočili transfer delovne sile v druge dejavno-
sti, nato pa bi bilo treba dati glavni poudarek kapital intenzivni indu-
strializaciji. V naslednji fazi bi se spremenila smer investiranja in
pospešil proces industrializacije. Če pa gre za državo s številnim
prebivalstvom, je treba obravnavati razvoj kmetijstva skupaj z raz-
vojem gospodarstva kot celote (še posebej industrije). Če kmetijstvo
zaostaja za rastjo industrije, bo nujno prišlo, izhajajoč iz povedanih
predpostavk, do zoževanja možnosti ekspanzije industrije (tako ne-
posredno kot posredno), kolikor ne bi bilo to zaostajanje kompenzi-
rano s povečano nekmetijsko proizvodnjo, ki bi bila namenjena iz-
vozu. Namreč, s tem se povečujejo možnosti uvoza kmetijskih izdel-
kov. Toda, če se zmanjšana ponudba prav tako kompenzira s poveča-
nim uvozom kmetijskih izdelkov, lahko ta uvoz vpliva ceteris paribus
na zmanjšanje uvoza delovnih sredstev (delno tudi predmetov dela),
s tem pa spet na upočasnitev razvoja. Zaostajanje kmetijske proiz-
vodnje za splošnim gospodarskim razvojem se kaže v cenah kmetij-
skih proizvodov, s tem pa tudi v relativnih realnih osebnih dohod-
kih. To bo vplivalo tudi na produktivnost dela (s tem pa tu)di in
extremis na akumulativno sposobnost danega gospodarstva) in na
zoževanje (ob drugih nespremenjenih okoliščinah) absorbcijskih moči
tržišča, upoštevajoč visoko elastičnost povpraševanja po industrij-
skih produktih, ki je odvisna od dohodka. In nenazadnje, ponudba
kmetijskih izdelkov je (v glavnem) neelastična, zaradi česar porast
povpraševanja po teh izdelkih vpliva na povečanje cen, s tem pa tudi
na povečanje dohodka kmetijskih proizvajalcev.16 Vendar pa ni nuj-
no, da privede do povečanja proizvodnje ali povečanja tržnosti, ko-
likor so omejene možnosti racionalnega alociranja tako povečanih
sredstev. Na raven proizvodnje vplivata tako kontrola cen kmetij-
skih izdelkov kakor tudi dvom kmetijskih proizvajalecv glede sta-
bilnosti odnosov cen in proizvodnih stroškov. Oboje pa vpliva bolj
16 Z našega stališča, s katerega obvladamo problem, se nič ne spremeni,
tudi če bi bile cene najvažnejših kmetijskih izdelkov zamrznjene. Toda
v tem primeru so nujne strukturne spremembe proizvodnje, kar bi le
otežilo uravnoteženje vseh segmentov proizvodnje.
99
na hitro rast cen kmetijskih proizvodov, kot na rast kmetijske pro-
izvodnje. Tudi dinamika transferja delovne sile iz kmetijstva je
določena z razmerjem med proizvodnjo hrane in povpraševanjem po
njej. Kajti, če je dinamika transferja prehitra glede na razpoložljive
tržne presežke kmetijskih izdelkov, potem se je treba zateči k zavi-
ranju transferja z določenimi ekonomskimi ukrepi (npr. z izboljša-
njem življenjskih razmer na vasi, zatekanju h kapitalintenzivnim vla-
ganjem itd.) in vzporedno spodbujati rast kmetijske proizvodnje in
njene tržnosti, vice versa. Toda to so faktična vprašanja. Glede na
to proces industrializacije in razvoj kmetijstva nista alternativi, tem-
več samo dve stvari v procesu družbene reprodukcije. Drug na dru-
gega vzajemno vplivata in se omogočata. Če je razvoj kmetijstva
nujen predpogoj industrializacije, tako je tudi industrializacija pred-
postavka razvoja kmetijstva. V vsakem časovnem obdobju mora med
obema področjema obstajati določena usklajenost, ne glede na to,
da industrijska proizvodnja (gledano v luči časa in prostora) hitreje
raste kot kmetijska proizvodnja (zaradi česar tudi delež kmetijske
proizvodnje v družbenem proizvodu kaže tendenco zmanjševanja).
Porušenje te usklajenosti bo vplivalo preko povečanega povpraše-
vanja po produktih bodisi kmetijskega bodisi industrijskega sektorja
na povečanje uvoza (če obstajajo plačilnodevizne zmožnosti) ali pa na
nezadovoljeno povpraševanje, kar se bo kazalo v rasti produktiv-
nosti.17 Odtod ima spodnja meja vlaganja v kmetijstvo vedno funkcijo
stopnje razvoja dane države, njenega družbenoekonomskega razvoja (in
s tem tudi spreminjanje njene ekonomske strukture) in rasti prebi-
valstva.18
II.
1. Empirično je potrjeno, da je potekal proces ekonomskega razdeja-
njenja (odg. razkrajanja) vaških gospodinjstev ne glede na izvor (sta-
ranje, transfer prebivalstva, drobljenje posesti, prisilni odkup itn.)
hitreje, kakor pa raste kmetijska proizvodnja. Se posebej če se kme-
tijska proizvodnja (predvsem v svojem prevladujočem delu) izčrpava v
neekvivalentni menjavi, nestabilnih pogojih gospodarjenja ali pa za
vaško gospodinjstvo destimulativni klimi.19 Ta proces ekonomskega
razkrajanja vseeno vpliva preko rasti cen kmetijskih proizvodov v
celoti na rast osebnega dohodka, s tem pa tudi na proizvodne stroške
nekmetijskih dejavnosti. Če gledamo s tega vidika, potem postaja
zaostajanje kmetijske proizvodnje za splošnim razvojem dane države
17	Struktura potrošnje se spreminja z industrializacijo. To je eden od učin-
kov tega procesa. Po drugi strani industrializacija spodbuja spremembe
tudi v samem kmetijstvu.
18	K. Marx, Kapital, Prosveta, Beograd, 1973, str. 1671.
19	S tem se samo še dodatno spodbuja transfer prebivalstva iz vasi v mesta,
medtem ko se kmetijska proizvodnja vaških gospodinjstev bolj ali manj
usmerja na tisto proizvodnjo, ki zagotavlja povprečni dohodek. Seveda to
ni nujno tudi ekonomsko racionalna rešitev, gledano s stališča celote.
100
eden od osnovnih generatorjev inflatornih impulzov (vidnih ali pa pri-
kritih). Da bi se to preprečilo, se zateka (slej ko prej) k ukrepom, ki so
usmerjeni k povečanju kmetijske proizvodnje ali pa k omejitvi tran-
sferja kmečkega prebivalstva v nekmetijske dejavnosti (alternativno ali
simultano). Vendar so možnosti za realizacijo teh ukrepov (kljub vse-
mu) omejene, vse dokler se ne bodo spremenile ideološke primesi, ki
(vsaj) zožujejo polje trajnejšega zorenja teh primerov, in ki bodo ne-
odvisne od formalnih predstavitev teh premis, pa tudi neodvisne od
omejenih možnosti kapitalizacije v razmerah zahodno-evropskega ka-
pitalizma (kjer prevladuje srednja posest) oziroma težav prakse vzhod-
noevropskih socialističnih držav.20 Prav to nas tudi napotuje na potrebo
po teoretsko-metodološkem osmišljanju problemov skozi prizmo last-
ništva nad zemljo in posebnostjo tega lastništva. Pri tem se upošteva
lastništvo nad zemljo kot zgodovinska (torej tudi ne večno) kategorija.
V nasprotnem primeru esse videatur pa je to privatno lastništvo za
vekomaj dano. Zaradi tega lahko to lastništvo obravnavamo z vidika
njegove odprave, kar pa ne pomeni, da se hkrati časovno sinhrono
ukinja Weltanschauung, ki izhaja iz te oblike lastništva.
Ce lastništvo nad zemljo še vedno doumevamo kot človekov odnos do
naravnih pogojev proizvodnje ali kakor nekaj, kar mu »pripada«
(t.j. skozi prizmo »teriorializacije kmeta«, kjer vas ni le izvor eksi-
stence, temveč tudi način življenja, vendar ne le kot del produkcije
življenja), ali kakor pogoj, ki je predpostavka njegovega obstoja,
potem se tudi tukaj odnos realizira preko dela (čeprav to delo v tem
primeru sloni na privatni lastnini ne le naravnih pogojev proizvodnje,
temveč tudi proizvajalnih sredstev), torej še vedno s samo pro-
izvodnjo vrednosti.21
Zato se tudi dejansko prisvajanje dogaja v dejavnem, postvarelem
odnosu do teh pogojev.22 To je hic et nunc bistvo njegove dejavnosti
kot subjekta, preko katere ustvarja dohodek v reprodukciji in preko
katere se izraža njegov svojstveni način življenja, hkrati pa je to tudi
predpostavka za odpravo tega lastništva. Vendar glede na to, da se
pogoji spreminjajo (tako znotraj kot izven tega), je proces vaškega
gospodinstva istočasno tudi proces njegove destrukcije.23 To je dialek-
tika odnosa med tehnološkim progresom in družbenimi pogoji. In prav
s stališča te dialektike (pravzaprav dialektike zgodovine) se postavlja
vprašanje o možnosti kapitalizacije v kmetijstvu v razmerah prevla-
20	Vaško gospodinjstvo je glavni posestnik obdelovalnih površin v naši
državi, pa tudi sredstev, s katerimi obdeluje to zemljo. To ni sporno.
Vendar je reprodukcija tega lastninskega odnosa vseeno podrejena do-
minantnim zakonitostim reprodukcije podružbljene lastnine in na tem
zasnovani logiki ekonomije socializacije dela, kar se pogosto pozablja.
21	pr. S. Livada, Socializacija zemljišč v Jugoslaviji, prikazano na Kardelje-
vih dnevih, Osijek, 28.-29. 1. 1983.
23 Po D. Veselinovu, »značilnost sedanjih zemljiščnih rešitev, ki so zbrane
v osnutku zakona o pravici lastnine v SR Srbiji, je, da se še naprej spo-
štuje miselni konservativizem v nikdar obrazloženi ideji o prepovedi
razvoja vaškega gospodarstva . . .« (Ek. politika, 6. 6. 1983).
23 K. Marx, Osnove kritike politične ekonomije I, Prosveta, Beograd, 1979,
str. 326—328.
101
dujočih samoupravnih socialističnih odnosov, pa tudi obstajanja de-
janskih možnosti (oziroma smiselnosti) za odpravljanje (torej ne ukinja-
nje) družbenih predpostavk (torej tudi zgodovinskih) tega človekovega
odnosa do naravnih pogojev proizvodnje, ki so izven njega samega.
2. Kakor smo videli, je ena izmed značilnosti socialistične prakse
pospešeni proces industrializacije. Praviloma se ta proces v (bolj ali
man) zaostalih državah ne more ločiti od prerazporeditve akumulacije
v korist industrializacije in od transferja prebivalstva iz vasi. Pravza-
prav ta hitri priliv prebivalstva iz vasi stalno pritiska na zaposlovanje.
Da bi se odprla nova delovna mesta, se stalno zateka k nesorazmernim
vlaganjem in ekstenzivnemu zaposlovanju. S tem se ustvarja videz
visoke akumulativnosti gospodarstva in njegove racionalnosti, pa t.udi
njegovih neomejenih možnosti za absorbcijo prikrito nezaposlene
vaške delovne sile. Zato da bi lahko potekala intenzivna industriali-
zacija v razmerah sicer nezadostne akumulacije, se oblikuje takšen
mehanizem, preko katerega se zbirajo potrebna sredstva, ki se razpore-
jajo na investicije, kakor je to predvideno v strogo centraliziranem
planu. Sčasoma se prav zaradi tega etablira (seveda če prevzemu oblasti
ne sledi tudi odprt proces socializacije dela znotraj same proizvodnje
vrednosti) močan in hierarhiziran sloj. Medtem ko se v kapitalistični
ekonomiji ta proces akumuliranja in njegove alokacije odvija (večji
del) na tržišču in preko ekonomskih zakonitosti, pa prav te prerogative
v tej strogo hierarhizirani ekonomiji prevzame nase država, zaradi
česar so tudi vse gospodarske dejavnosti bolj ali manj podrejene
neposrednemu urejanju od zgoraj.24 Zato tudi mora biti uradniška
kontrola po sami logiki stvari veliko bolj vseobsegajoča kot pa v
kapitalizmu, svoboda izbire (seveda relativna) tako proizvajalcev kot
potrošnikov pa v njihovi medsebojni dialektični povezanosti odrinjena
na rob. S tako ukinitvijo svobode izbire se pravzaprav spodbuja od-
ločanje brez tistih, o katerih se odloča.
Pa poglejmo še, kakšno vlogo imajo ti odnosi v agraru oziroma kako
bi po svoji naravi mogli vplivati na relativizacijo in pa tudi na
omejevanje teh tendenc.
Kakor je znano, se pod pojmom »kapital« razume vrednost, ki proiz-
vaja presežno vrednost (oziroma profit kot njegovo transformirano
obliko). To je tudi družbeni odnos (predvsem), prek katerega se izvaja
proces eksploatacije. Glede na to, da kapital vsebuje sam v sebi tudi
pravico razpolaganja s proizvodnimi sredstvi, kjer je subjekt proizvod-
nje samo njegov objekt, je kapital istočasno tudi materializirano sred-
stvo za proizvodnjo eksploatacije. Zato je kapital tudi proizvodni od-
nos, ki je utemeljen na privatnem prisvajanju presežne vrednosti (ali
pridobivanju profita kot spremenjene oblike presežne vrednosti), in pa
sredstvo (način), s katerim se upravlja s proizvodnim procesom in kjer
se združujejo vsi njegovi segmenti. Zato to tudi ni prima facie pravni
odnos (t.j. pravica do privatnega razpolaganja s proizvodnimi sredstvi
24 Z našega vidika, s katerega obravnavamo problem, ni bistveno, ali gre
za neposredno ali posredno vodenje gospodarstva.
102
in iz tega izhajajoča pravica do razpolaganja z rezultati dela, ki so
proizvedeni s privatnimi proizvodnimi sredstvi), temveč pravni odnos
sam po sebi izhaja iz proizvodnega odnosa, iz družbenega odnosa. Ven-
dar je sporno, kdaj lahko iz te splošne opredelitve začnemo analizo ka-
pital-odnosa v agraru. Tukaj se problemi že zapletajo, kajti empirija v
državah, v katerih ni bilo prostih kmetijskih površin (kot je bilo svoje
čase npr. v Severni Ameriki), kaže na to, da je bil objektivno oviran
proces koncentracije in centralizacije na agrarnem področju.25
Druge razloge za to objektivno pogojeno oviro je treba poiskati znotraj
samega kapitalodnosa. Gre namreč za to, da je kapital motiviran z
logiko profita (brez profita kapital ne bi bil kapital), zato se tudi
udomači tam, kjer mu ne preti nevarnost pred ekspropriacijo oziroma
gre v tiste dejavnosti, ki mu zagotavljajo večjo profitno stopnjo. Višina
profita pa je spet odvisna od produktivnosti dela, ki se ustvarja v tej
ali oni dejavnosti. Ker je produktivnost na zaposlenega v kmetijstvu
nižja kot v proizvodnih nekmetijskih dejavnostih, teži kapital k tistim
dejavnostim, ki odklanjajo (in dokler odklanjajo) večji profit.26 V
znanstvenotehnični revoluciji se še bolj zožujejo možnosti kapitalizacije
v kmetijstvu (seveda gre za Zahodno Evropo). To je med drugim tudi
razlog, zakaj praksa razvitih kapitalističnih držav Zahodne Evrope kaže
interes zaščite poljedelcev pred pavperizacijo. V bistvu ne preostane
razvitim kapitalističnim državam nič drugega kot to, da varujejo svo-
je poljedelce, da zagotovijo temu družbenem razredu določeno druž-
beno stabilnost in socialno varnost.
Odtod je Marx povlekel, rekel bi da vendarle malo preveč poenostav-
ljen zaključek.27 Namreč, če je proizvodnost v kmetijstvu nižja kot v
industriji le na buržoaznih temeljih, potem je izenačenje proizvodnosti
dela v kmetijstvu s tistim v industriji odvisno od izenačevanja proiz-
vodnih možnosti. To pa predpostavlja koncentracijo in centralizacijo
zemlje in kapitala. Ker pa je to preprečila privatna lastnina, je zato
naloga socialistične revolucije, da prav to omogoči. Socialistična praksa
je vendarle pokazala, ne le da to z ekonomskega stališča ni lahko reš-
ljivo vprašanje, temveč da še vedno ni tako.
25	Razlog za to je treba iskati, če gre za Evropo v njeni zgodovini, v ob-
stanku fevdalne lastnine. Kajti zgodovinski temelji tega odnosa so na
nekaterih kontinentih bolj ali manj drugačni v primerjavi z zgodovin-
skimi temelji Evrope (gre za azijski način proizvodnje), zaradi česar se
mora tudi agrarni problem reševati v skladu s temi odnosi.
26	Produktivnost v kmetijstvu je za približno 30 % nižja od produktivnosti
v industrijskih dejavnostih.
27	G. Gatti (Le socialisme et l'agriculture, V. Giard, E. Briere, Pariz, 1902)
meni, da je bil Marx miselno in empirično precej proč od agrarne proble-
matike. Anglija mu je služila kot poligon v teoretskem razmišljanju. Zdi
se mi, da ne bi smeli zanemariti tega kritičnega naklona do Marxa (glej
tudi J. Rues, Ekonomsko-teoretična pojmovanja v social-demokraciji
1890—1914, Savremena administracija, Beograd, 1973, str. 9—156; C. V.
Plehanov, Sočinjenia, v redak. D. Rjazanov, Moskva, 1923—27; A. Chaya-
nov, The Theory of Peasant Economy, R. Irwin, Homewoork, 111, 1966,
in dr.).
103
3.	Nazadnje ostane še eno vprašanje, o katerem moramo razpravljati
teoretsko. Povezano je z logiko kapitala in z njemu lastno tendenco tako
po ekspanziji kot po samoukinitvi, kar je predmet naše razlage. Dejan-
sko nas mora privesti do drugega vprašanja, ki smo ga postavili na
začetku razlage (ki pa je za nas glede na tematiko bistvenega pomena).
Najprej bi rekel, da ni sporno (vsaj z marksističnoteoretsko-metodolo-
škega stališča) dejstvo, da ne obstaja končna faza v razmerju človeške
družbe. Vsaka faza v svojem razvoju ne izkazuje »nek absolutni, tem-
več zgodovinski način proizvodnje, ki ustreza določenemu omejenemu
obdobju razvoja materialnih pogojev proizvodnje.« V bistvu je rojeva-
nje kapitalizma znotraj fevdalizma v glavnem spremljal proces razpa-
danja totalitete proizvodnih faktorjev (zemlja, delo, kapital), ki so bili
poenoteni v fevdu, in sicer na njegove sestavne dele. Ta proces je sočas-
no tudi proces ločevanja subjekta proizvodnje od objektivnih pogojev
proizvodnje (od fevda, fevdalca odvisen kmet, ki je bil objekt proizvod-
nje). V socializmu pa poteka nasproten proces, ki nanovo odpira izena-
čevanje proizvodnih faktorjev, vendar v spremenjenih okoliščinah. Ven-
dar se v dirigiranem socializmu (pogojni termin) ta proces izenačevanja
izvaja (ali se lahko izvaja) samo s posredovanjem totalitete oblasti.
Torej tam, kjer ne obstaja le ločenost delavcev od proizvodnih sredstev,
ki jih ta oblast uporablja, da proizvaja vrednost (Marx), temveč tudi
občasno od sredstev upravljanja (Weber).
Vendar podružbljanje (odg. nacionalizacije) proizvodnih sredstev samo
po sebi ne rešuje niti odnosa delavcev do proizvodnih sredstev niti
občanov do sredstev upravljanja, s tem pa se tudi ne rešuje problem
debirokratizacije družbe, kolikor (in v kolikšni meri) država in njeni
organizmi (tu je irelevantno, kdo je subjekt stricto sensu) in totto pod-
rejajo družbeno življenje (v vsej njegovi raznolikosti) realizaciji dolo-
čenega cilja: pospešeni ekonomski rasti. V tem primeru dobiva delo
svoje družbeno priznanje volens-nolens izven proizvodne vrednosti,
menjava pa ne more potekati po svobodni volji subjektov menjave, tem-
več s posredovanjem izven ekonomske prisile. Zato spodbuja za razvoj
ne izvirajo iz dela samega, temveč izven njega. S tem pa se ne samo
razveljavijo tiste lastnosti spodbud, ki jih je prinesla buržoazna re-
volucija (enakost subjektov in svoboda le-teh v soglasju z zahtevami
tehnologije), temveč se zakoliči tudi družbeno potrebni čas, (t. j. kar
vodi v tehnološki zastoj). Kolikor pa gre za samoupravni socializem
(ali pa za tisti socializem, ki ne ukinja že doseženega napredka, temveč
ga vgrajuje sam vase prav zaradi dezalienacije delovnih sredstev in
sredstev upravljanja, kar pomeni poenotenje proizvodnih faktorjev),
potem je predpogoj prav udejanjanje svobode in enakosti subjektov
(Kardelj).
4.	Nazadnje nam ostane še eno vprašanje, o katerem bomo razprav-
ljali na teoretski ravni. Neposredno je povezano s predmetom naše
razlage. Gre namreč za odnos delavca, ki dela s sredstvi v družbeni
lasti in ki skupaj z drugimi delavci upravlja s proizvodnimi sredstvi ter
104
z družbenimi zadevami, do delavca, ki dela na svoji zemlji in s sredstvi
v zasebni lasti. V dosedanji obravnavi smo na kratko (tako vsaj mis-
lim) razložili teoretske možnosti kapitalizacije v gospodarstvu in tudi o
izpolnitvi nekaterih predpostavk.
Namreč, predpostavili smo tudi delovanje ekonomskih zakonitosti (kar
ni med dr-ugim sporno niti teoretsko niti kot dejstvo). To spet predpo-
stavlja tudi nujnost vmesnih členov med posameznimi proizvodnimi
enotami oziroma med proizvodnjo in potrošnjo. Tudi to ni sporno, ka-
kor ne vse bolj razčlenjena tehnološka delitev dela, ki poteka vzpored-
no s procesom ukinjanja družbene delitve dela. V tej družbeni delitvi
dela ima svoje mesto tudi kmetijstvo. V tej dejavnosti so lahko subjekti
proizvodnje tudi individualni kmetijski proizvajalci (pri tem smo pred-
postavili, glede na cilj naše teoretske analize, da ne najemajo delovne
sile) in delovne organizacije, v katerih imajo delavci, ki delajo z druž-
benimi sredstvi, enak položaj kot tisti v nekmetijstvu. Med tema dvema
sektorjema družbene proizvodnje (družbenim in privatnim) poteka
izmenjava dela (gre za pogoje socialističnega samoupravljanja) s posre-
dovanjem menjave proizvodov človekovega dela. Predmet te menjave je
blago. Čim je to blago, se lahko menjava le po družbeno sprejetih kri-
terijih. Nasploh lahko menjava funkcionira v skladu z ekonomskimi
zakonitostmi le, če je to menjava ekvivalentov (še vedno smo na teoret-
ski ravni). Če pa hoče to postati, zahteva menjava ekvivalentov enakost
subjektov (gre seveda za pravno in ne dejansko), s tem pa tudi svobodo
udeležencev v menjavi, zato da lahko sodelujejo v menjavi glede na
svoje interese. Če pa imamo vseeno dve skupini proizvajalcev (odnosno
od dejavnosti, prek katere sodelujejo v delitvi dela), potem proces socia-
lizacije dela ne poteka le znotraj procesa dela samega, temveč tudi prek
menjave med dvema sektorjema družbene proizvodnje, med po-
družbljenim in privatnim. Vendar tu ne gre za razpolovitev družbe na
dva razreda (t.j. na tiste, ki razpolagajo s kapitalom in na tiste, ki
razpolagajo le z delom), temveč gre za združeno delo, ki vzpostavlja v
pogojih družbene lastnine nad proizvodnimi sredstvi menjalne odnose
s privatnimi proizvajalci, ki delajo na lastni zemlji z lastnimi proizvod-
nimi sredstvi. Individualni proizvajalec torej pridobiva dohodek prav
tako kot tisti v podjetju, le da se njegov dohodek ne deli na mezdo in
presežek dela. Če je tako, potem ni mogoče reči, da menjalna vrednost
poraja kapitalske odnose. Prav zaradi tega problem velikosti individu-
alne kmečke posesti ni teoretično, temveč stvarno vprašanje. Kajti, če je
produkcija kapitalskih odnosov odvisna tudi od obstoja delavskega raz-
reda (torej tistih, ki razpolagajo samo s svojo delovno silo), potem ni
mogoče več v klasičnem smislu govoriti o kapitalskem odnosu, če te
predpostavke ne obstajajo več. Tako s teoretskega stališča kot z vidika
prakse ne more obstoj idividualnih kmečkih proizvajalcev rehabilitirati
kapitalskega odnosa. Na ta način se ponujajo možnosti za amortizacijo
vedno možnih birokratskih tendenc (Plehanov), s tem pa se tudi olajšu-
jejo učinki prav tako vedno možnih socialnih stresov.
105
III.
Vrnimo se ponovno k naši državi. Poskušali se bomo določneje približati
možnostim reševanja agrarnega problema, ki bi bilo primernejše de-
janskosti naše države.28
To seveda ne pomeni, kljub kritičnemu pogledu na prehojeno pot, da v
gospodarstvu in kmetijstvu niso bili doseženi pomembni rezultati,29
oziroma da se niso zgodile večje spremembe (postopoma izgineva samo-
zadostna parcelizirana proizvodnja; razširja se moderna tehnologija
pri obdelavi zemlje in vzreji živine; spreminja se socialna struktura
vasi; vidne so preobrazbe vaške družine; kmečko prebivalstvo se vklju-
čuje v tokove globalne družbe, sicer bolj zaradi pritiska te družbe kot
zaradi notranje evolucije; spreminjajo se stališča in vrednostne lestvice
vaškega prebivalstva idr.). Na kratko, tradicionalna kmečka družba
izgineva, nastaja pa nova, urbana družbena skupnost, ki integrira rural-
ne elemente.30 Nekateri procesi potekajo spontano zaradi delovanja
logike industrializacije, drugi pa so posebej spodbujevani. Vendar pa je
lastniška struktura v zadnjih tridesetih letih v glavnem nespremenjena.
Vendar pa se problemov kmetijstva in njegovega razvoja lotevamo
skoraj na povsem enak način kot nekdaj. Namreč, še vedno se o tem
v glavnem govori le s kvantitativnega in organizacijskega vidika.31 Vsa
28	83 % obdelovalnih površin je v privatni lasti, prav tako 91 % živinorej-
skega fonda, približno 450.000 traktorjev itd., vendar pa znaša njegova
udeležba v preskrbi tržišča le 56 %. Takoimenovanih »čistih« kmetov je
v celotnem prebivalstvu okoli 20 %. Družbeni sektor zajema 16 % obdelo-
valnih površin glede na lastniško strukturo. Po letu 1965 ne kaže na
tendence razraščanja. Celo nasprotno, po nekaterih ocenah se približno
20 % teh površin ne obdeluje, čeprav je presežka delovne sile v tem
sektorju okoli 25 %. Družbeni sektor ima okoli 8 % živinorejskega fonda,
sodelovanje z individualnim sektorjem pa je bolj trgovinskega kot pa
proizvodnega značaja. Znotraj individualnega sektorja so se oblikovale
4 vrste lastnikov; nekmetijci z 10 % obdelovalne površine, kategorija
kmet-delavec z okoli 40—50 % zemljišč, čisti kmetje, ki obdelujejo okoli
30 % kmetijskih površin, ostarela gospodinjstva z okoli 10 % obdelovalnih
površin. Seveda imajo praviloma različne kategorije prebivalstva tudi
različen odnos do zemljišč in njihovega izkoriščanja. (V. Cvjetičanin,
Ruralna . . ., str. 20).
29	Odpira se proces rekonstrukcije kmetijstva, hkrati s postopnim podruž-
bljanjem proizvodnje in proizvodnih odnosov ter delovnih sredstev;
struktura prebivalstva je korenito spremenjena; število kmečkega pre-
bivalstva se je zmanjšalo od 12,3 mio leta 1941 na 5 mio leta 1982;
življenjske razmere na vasi so bistveno spremenjene; elektrifikacija,
standard, nepismenost; odpira se proces relativno hitrega procesa me-
hanizacije kmetijske proizvodnje, narašča proizvodnja poljedelskih kul-
tur, donosi so se povečali tri- do štirikrat; uvaja se nova tehnologija v
sadjarstvu in vinogradništvu; način dela v kmetijstvu in tradicionalni
vaški način življenja se prav tako spreminjata in drugo.
30	V. Cvjetičanin, S. Livada, V. Puljiz, Dj. Stevanović, Ruralna sociologija
i razvoj poljoprivrede, poročilo pripravljeno za Kardeljeve dneve v Osi-
jeku, od 27. do 28. januarja 1983, str. 6—7.
31	Glej primerjavo R. Stanič, Sopstveni hleb, Borba, 11. 8. 1983.
106
pozornost se nanaša (skoraj izključno) na preskrbo mest (v zadnjem
obdobju tudi na izvoz). Organizacijski vidik pa je prav tako podrejen
povečanju kmetijske proizvodnje. Seveda je nesporno, da je povečanje
kmetijske proizvodnje ena od glavnih nalog tega gospodarskega pod-
ročja, kajti proces socializacije dela v kmetijstvu ni prima facie organi-
zacijsko vprašanje, tako tudi ni povečanje kmetijske proizvodnje zgolj
organizacijsko vprašanje, pa tudi ne vprašanje velikosti vlaganj v to
dejavnost. Organizacijsko vprašanje je izvedeno, kar pa ne pomeni, da
ni treba tudi računati nanj. Toda zgolj s tega vidika ni videti (vsaj ne
dovolj jasno in določeno) motiviranosti neposrednih proizvajalcev (to-
rej tistih, ki so zaposleni v družbenem sektorju, kakor tudi tistih, ki
obdelujejo svojo zemljo). Kot proizvajalec bi moral biti neposredno
zainteresiran tako za proizvodnjo kot tudi za realizacijo (in glede na to
tudi ekonomsko spodbujen za povečanje proizvodnje in prometa).32
Kajti še vedno ne proizvaja samo uporabne vrednosti, temveč tudi
menjalno. Ce pa mora proizvodnjo realizirati na trgu, potem je odvisno
od samega povpraševanja, kaj in koliko bo proizvajala.
Druga plat tega problema se nanaša na proces združevanja dela in
sredstev vaških gospodinjstev. Ker pa se v kmetijstvu izražata dva
vidika: kvantitativni prikaz proizvodnje in družbeni odnosi v tej pro-
izvodnji, se mora tudi ta problem obravnavati v medsebojni povezavi
obeh. V nasprotnem primeru se bomo vrteli v krogu in stalno poudarja-
li, da je kmetijstvo neorganizirano, zaradi česar so mesta slabo oskrbo-
vana ipd. Skratka, logika razmišljanja o tem problemu mora na ključno
mesto postaviti jasno definirano motiviranost proizvajalcev.
Po predpostavki bi morala biti produktivnost družbenega sektorja kme-
tijstva ob obstoječi tehnologiji in obstoječih razlikah v velikosti pose-
sti večja od tiste v privatnem gospodinjstvu. Če bi obravnavali pro-
blem z vidika logike ekonomije, potem bi moralo biti vaško gospo-
dinjstvo prisiljeno se združevati, da bi zmoglo vsaj približno takšno
produktivnost kot v družbenem sektorju. Vendar smo videli, da je
vaško gospodinjstvo (odg. idividualni kmetijski proizvajalci) v takšnem
odnosu do proizvodnih možnosti, da ti niso le vir eksistence (to celo
ni potrebno), temveč tudi način življenja.
Zato lahko pri socialističnem samoupravljanju prizadevanja za sociali-
zacijo kmetijske proizvodnje (še posebej, če je ta izven (tudi proti) eko-
nomske logike oziroma če je via facti povezana s prisilo, neglede na to,
da je lahko sam akt prisile zamegljen) prej škodujejo procesu sociali-
zacije dela v kmetijstvu, kot pa koristijo. Se več, te in takšne tendence
zavirajo razvoj socialističnega samoupravljanja, zato ker so neločljivo
32 To seveda ne pomeni, da družbi ne bi bilo treba usmerjati proizvodnjo.
Daleč od tega. Toda, če družba usmerja vse do potankosti, potem se
postavlja pod vprašaj tudi suverenost neposrednega proizvajalca. V tem
primeru bo proizvajal tisto, kar se mu naroči. Tako tudi nima neposred-
nega motiva. Še naprej bo proizvajal toliko, kolikor in kako lahko.
Problem motiviranosti se vzpostavlja neodvisno od dominantnega last-
ninskega odnosa (čeprav ne na enak način).
107
povezane z vedno realnimi možnostmi oživljanja birokratskega sindro-
ma. Zato tudi ni toliko pomembno, kako bo potekal ta proces v praksi
in koliko časa bo trajal, vsaj ne s teoretsko-metodološkega stališča.
Seveda se lahko ta proces pospeši, vendar izključno z ekonomskimi
ukrepi. Pri tem se teža teh ukrepov meri s tem, ali bodo porušili ali pa
ne »naravno ravnovesje«33 Grosso modo, vaško gospodinjstvo, se lahko
spodbudi k povečanju proizvodnje, razširjanju in krepitvi kooperantskih
'odnosov s politiko cen in fiskalno politiko, z združitvijo dela in sred-
stev večjega ali pa manjšega števila proizvajalcev kot specifičnega pro-
cesa samoorganiziranja, s čimer bi se ob ustreznih kreditno-fiskalnih
in drugih ukrepih povečala učinkovitost vlaganja; in ne nazadnje, s
kombinacijo obeh načinov.
Združevanje dela in sredstev je odvisno tako od dane lastninske struk-
ture kakor tudi od razdrobljenosti privatnih posesti. Razdrobljenost
privatnih posesti ne zagotavlja (v večini primerov) dohodka, ki bi
omogočal pomembna vlaganja. Resda lahko ugovarjamo, da vaškim
gospodinjstvom nihče ne preprečuje, da se ne bi (v takšni ali drugačni
meri, na ta ali oni način) vključevala v že obstoječe oblike koopera-
cije.34 Na vsak način ta možnost obstaja. Vendar se kljub temu število
zadrug in zadružnikov iz leta v leto zmanjšuje.35 Vse večje število go-
spodinjstev je izven procesa socializacije kmetijstva, ki poteka znotraj
objektivno pogojenega procesa podružbljanja dela. Še več, pričakujemo
lahko ceteris paribus, da se bo še naprej zmanjševalo število zadrug in
kooperantov. Od tod tudi potreba po vse bolj raznovrstnem zadružni-
štvu, kar bo spodbudilo naraščanje kmetijske proizvodnje, hkrati pa
tudi vplivajo na socializacijo dela znotraj proizvodnje. Zato bi morala
biti naloga skupnosti, da spodbuja te procese, obenem pa da omejuje
razmah tistih tendenc, ki bi lahko pripeljale do socialnih konfliktov. To
je seveda proces, v katerem se bodo odnosi postopno prilagajali spre-
menjenim razmeram. Toda to ne izključuje potrebe po samoorganizi-
ranju kmetijskih proizvajalcev, saj celotno kmetijstvo (torej tako druž-
bena kot privatna posest) tvori celoto procesa družbene reprodukcije.
Kolikor prej bomo zavrgli take predsodke o ekonomiji časa in njenih
predpostavkah, kakor tudi organizacijski shematizem v kmetijstvu, tem
prej lahko pričakujemo rezultate v kmetijstvu in continuum.
33	Seveda to ravnovesje ni dano enkrat za vselej. Spreminja se tako, kakor
poteka razvoj materialnih in družbenih predpostavk za to ravnovesje.
34	V Resoluciji Zvezne ljudske skupščine o perspektivnem razvoju kme-
tijstva in zadružništva iz leta 1957 je med drugim rečeno: »Bistvo naše
politike ... je v postopnem podružbljanju procesa kmetijske proizvod-
nje in procesa razširjene reprodukcije v kmetijstvu, s tem da se raz-
vijajo osnovna sredstva za proizvodnjo v okviru poljedelskih zadrug,
zadružnih ekonomij, poslovnih zvez, delovnih zadrug in drugih oblik,
ki lahko nastanejo, toda brez nasilnega vdiranja v individualno last-
ništvo nad zemljo (Ur. list FLRJ 19, 1957).
35	Leta 1961 je bilo 3.208 poljedelskih zadrug in 1,400.000 kooperantov, leta
1971 se je število zadrug zmanjšalo na 994, število kooperantov pa na
850.000. Leta 1982 je bilo le še 551 zadrug z 280.000 poljedelci.
108
Osebno delo je smotrno v tolikšni meri, kolikor je družbeno (in ne
samo ekonomicistično) koristno. To ni sporno. Njegova družbena ko-
ristnost se potrjuje na trgu. Tudi to ni sporno. Vse to mu v danih
razmerah in v določenem časovnem obdobju določa tudi njegov druž-
beni položaj. Zato, da bi se lahko samoupravljanje na vasi še naprej
razvijalo, je nujno, da takšno združenje zagotovi tako eni kot drugi
strani sorazmerno večji dohodek. To je glavni predpogoj. Seveda je viši-
na dohodka odvisna tudi od organizacijske strukture, vendar ne samo
od nje. Ce rečemo, da dane okoliščine vplivajo na afirmacijo sociali-
stičnega samoupravljanja, potem to predpostavlja afirmacijo dela in
tudi družbenega položaja vaškega gospodinjstva. Zaradi tega je nujno,
da se načelno določijo tudi merila medsebojnega sodelovanja vaških
gospodinjstev z družbenim sektorjem, oziroma še podrobneje: meje, v
okviru katerih lahko postanejo sredstva poleg dela faktor pravice do
odločanja. In če so zadruge nosilke sodelovanja z vaškimi gospodinjstvi,
oziroma točneje, če so (ali bi morale biti) predvsem organizem vaških
gospodinjstev, zakaj se torej ti odnosi tako slabo razvijajo? Iz vsega je
razvidno, da ni soglasja med interesi obeh (t. j. med zadnjo kot insti-
tucijo in vaškim gospodinjstvom). To pomanjkanje soglasja je lahko
plod nezadostne dohodkovne atraktivnosti za vaško gospodinjstvo (za
zadrugo, kakršna je danes) ali pa pomanjkanja zaupanja v takšno za-
drugo (simultano in alternativno). Če je tako, potem je povsem ra-
zumljivo, zakaj je tako malo pravih zadrug, ki bi jih dejansko uprav-
ljali kmetje, v primerjavi s proizvodnim področjem in sredstvi, ki jih
imajo. »Skratka, vzroka za manjše število samoupravno organiziranih
zadrug ni treba iskati pri kmetih, temveč predvsem v stališčih nekaterih
organov družbenopolitičnih skupnosti (od občine do federacije) glede
prednosti kombinatov pred zadrugami in kmeti.« (S. Čukanovič, Politi-
ka, 19. 6. 1982)36
Glede na dosedaj rečeno je nesporno, da pravih razlogov za zaostajanje
kmetijstva ni treba iskati toliko v neorganiziranem združenem delu v
kmetijstvu (čeprav tudi v tem), temveč bolj v tem, da v praksi sama
logika gospodinjstva ovira proizvodnjo vrednosti v kmetijstvu. Kme-
tijski izdelki nimajo lastne družbeno potrebne menjalne vrednosti (ali
pa jo dobivajo šele po ovinkih, kar pomeni isto). Drugi razlog je v tem,
da proizvodne sile individualnega sektorja kmetijske proizvodnje kot
celota (torej kot subjekt in ne le kot objekt proizvodnje) niso integralni
del družbenih proizvodnih sil v celoti, zaradi česar ne tvorijo organske
celote s podružbljenimi proizvodnimi silami socialistične samoupravne
skupnosti. Tu gre torej prej za potrebo po dezideologizaciji prostora do
agrarnih odnosov, kot pa za to ali pa ono tehnično vprašanje. To pomeni,
da ni mogoče obravnavati vaškega gospodinjstva kot čistega proizvajal-
ca hrane, temveč kot subjekt proizvodnje, ki proizvaja vrednost, prav
tako kakor delavci v združenem delu (tj. da je tudi on »ustvarjalec
vrednosti«, kakor je rečeno v Izhodiščih ...). V nasprotnem primeru
36 Glej tudi V. Rokic: Programi bez oslonca, Borba, 8. 11. 1983; D. Vese-
linov, Racionalnost prometne funkcije, Ekonomska politika, 27. 7. 1981,
str. 15—20, in dr.
109
se bomo tudi v bodoče v prihodnjih letih naprezali le okoli stopnje rasti
kmetijske proizvodnje. »Kajti problem modernega kmetijskega gospo-
dinjstva pri nas ni tehnični problem, temveč je družbeni problem.
Vemo, kako bi se to gospodarstvo moralo organizirati, vendar realiza-
cijo tega preprečujejo bolj družbene kot pa tehnične ovire (pomanjkanje
opreme ipd.). Bolj težavna je vezanost na zemljo in privatno lastništvo,
kot pa pomanjkanje traktorjev in druge opreme... Zato bi morali
veliko večjo pozornost posvetiti ekonomski in družbeni analizi te de-
javnosti ... Povsem gotovo je, da se bo vas še naprej razslojevala, ven-
dar se bo določen del kmetov stabiliziral in z njimi bo treba na neki na-
čin sodelovati. Zato bo treba posvetiti veliko pozornosti oblikam po-
vezave s temi kmeti«. (V. Bakarič O poljoprivredi i problemima sela,
Kultura, Beograd 1960, str. 353, 340). »Tu je dana neposredna možnost
za kooperacijo, neposredna možnost oziroma izboljšanje proizvodnje,
neposredna možnost, da se določeni izdelki še naprej gojijo na ta način.
Toda tudi tu je potrebna previdnost...« (V. Bakarič).
110
Kibernetika in družbena moč
Boris Kononenko
Ko je otrok popolnoma usposobljen,
je moč njegovega ravnanja
enaka moči njegove narave
Konfucij
I.
Jugoslavija, vse bolj opirajoč se na »-lastne sile«, počasi stopica po poteh
dosežkov razvitejših dežel in njihove licence zamenjuje z »lastno« teh-
nologijo, ki je plod »lastnega« znanja. Vendar se mi vse bolj zdi, da
opiranje na lastne sile ne pomeni nič drugega, kot uporabljati lastna
»vozila« za »vožnjo« po poti in v smeri, ki so jo določili drugi. Z izde-
lavo lastne mehanizacije pa se vse bolj zavezujemo za »hojo« po tuji
smeri. »Ce se bomo z najrazvitejšimi industrijskimi družbenimi sistemi
primerjali samo tehnološko (podčrtal B. M.), če bomo usmerjali svoja
prizadevanja izključno v to, da jih dohitimo — kar je seveda potrebno
(kot težnja, kot usmeritev — opomba B. M.), se bomo zaradi svojih ome-
jenih ekonomskih in drugih možnosti čutili že zelo dolgo na repu do-
gajanja, frustrirane in prikrajšane ... Naša splošna strateška družbena
usmeritev je drugačna, ker njena glavna težnja — če se smem izraziti
filozofsko — ni volja do moči, do ekonomske, politične, razredne, kul-
turne dominacije, temveč prav nasprotno, težnja po osvoboditvi, eman-
cipaciji dela in človeka, s tem pa tudi po emancipaciji od vseh tistih
procesov, tendenc in potreb, ki izhajajo iz logike dominacije, iz logike
volje do moči nad drugim človekom, nad drugim narodom, drugo civi-
lizacijo ali kulturo. Zato lahko bistveno drugače gledamo tudi na svoje
mesto in vlogo v sodobni znanstveno-tehnološki revoluciji.« (Boris Ma-
jer, Tip, FSPN, Ljubljana 1986 — iz uvodne besede na posvetu Naš
razvoj in znanstveno-tehnološka revolucija, ki je bil v Poljčah, 10. de-
cembra 1985).
111
Vse opredelitve za čimprejšnje dohitevanje razvitih, razvijanje istih teh-
noloških postopkov in tendenca čim večje prisotnosti na tujem trgu ter
moj večni dvom o »dobronamernosti« tehnoloških tendenc so bili glavni
temelji izziva, katerega rezultat je pričujoči spis.
Izraz kibernetika izhaja iz grške besede KYBERNETES in pomeni krmi-
lo, krmar. Uveljavil ga je »oče« kibernetike Norbert Wiener, ki je s tem
dal priznanje Clark Maxwellu. Ta je leta 1868 objavil prvi članek o
mehanizmih povratne zveze in je besedo upravljalec (krmilnik) izpeljal
iz latinske verzije besede »kybernetes« (glej Norbert Wiener, Kiberne-
tika ali upravljanje in komunikacija pri živih bitjih in strojih, Beograd
1972, ter Maxwell J. C., Proc. Soc. Roy. (London) 16, 270—288, 1868).
Sicer pa je ta beseda v slovarju tujk (France Verbinc, CZ, Ljubljana
1982) opredeljena kot »moderna znanstvena panoga, ki proučuje in pri-
merja komunikacijske in nadzorne mehanizme v živčnem sistemu živih
bitij in zapletenih elektronskih strojev.« V Slovarju slovenskega knjiž-
nega jezika (DZS, Ljubljana 1985) pa je opredeljena kot »veda, ki razi-
skuje podrobnost med delovanjem strojev in živo naravo«.
Zanimivo je, da je Wiener kibernetiko razvil pravzaprav za vojaške
namene: »V času druge svetovne vojne je izboljševal radar in izstrelke.
Prispeval je pomemben delež k teoriji merjenja s protiletalskim orož-
jem.« (Rajko Tomovič, predgovor v knjigi Norberta Wienerja, Kiberne-
tika in družba ali človeška uporaba človeških bitij, Nolit, Beograd 1973).
Te stavke potrdi Wiener na strani 86 te knjige, ko govori o merjenju v
zračnem in protizračnem boju. Prav tako je to razvidno iz že omenjene
knjige Kibernetika, kjer Winer na 5. strani pravi: »V nekaterih inštru-
mentih za upravljanje z ognjem je važen prvi impulz za usmerjanje cevi
ki prihaja direktno iz radarja, vendar je največkrat človek ta, ki meri in
»usposablja« sistem; vendar sistem upravljanja z ognjem pomeni eno
in drugo in oba načina delujeta kot njegov osnovni sestavni del. Te last-
nosti je treba zelo natančno poznati, da bi se jih lahko matematično
vneslo v instrumente, s katerimi upravljajo. Še več, z njihovim ciljem,
z avionom ravno tako upravlja človek in potrebno je poznati lastnosti
njegovega načina dela.« O »vojaških koreninah« kibernetike govori
tudi Vladimir Štambuk v knjigi Kibernetika — možnosti in stvarnost,
DE, Ljubljana 1979, ko zapiše: »Sočasno z razvojem sistemske analize
se je razvijala nova znanost, kibernetika, ki je nastala iz istih virov
kot sistemska analiza. Nastala je iz potrebe po uporabljanju novega
orožja, zlasti radarja in protiletalske obrambe. Novo orožje je imelo v
svoji sestavi kot sistem po eni strani tehnični del sistema, ali tehnične
podsisteme, in človeški dejavnik, človeške podsisteme na drugi strani.
Kibernetika je zastavila osnovne probleme upravljanja takšnih velikih
sistemov.« Iz omenjenih del je najbolje razvidno, kako agresivno izho-
dišče ima kibernetika. Sam nikoli ne ločujem tehnologije od družbenih
odnosov, temveč imam tehnologijo za temelj produkcijskega načina,
produkcijski način pa za temelj družbenih odnosov. Zato sem tudi
112
skeptičen glede možnosti uporabe kibernetike v naši deželi, ki se je
opredelila za osvobajanje človeka in dela. Nisem ravno prepričan, da so
agresija, uničevanje in razdiranje načini za doseganje svobode. Wiener
se zave nevarnosti in zapiše: »-Največ, kar lahko naredimo je, da damo
možnost široki javnosti, da dojema tendenco in pomen današnjega po-
četja in da omejimo lastne napore na sfere kot sta fiziologija in psiho-
logija, na sfere, ki so čim dalj od vojne in eksploatacije. Kot vidimo,
obstajajo ljudje, ki upajo, da koristnost boljšega poznavanja človeka
in družbe, kot ga ponuja ta nova znanstvena disciplina, lahko predpo-
stavi in preseže slučajne doprinose koncentraciji moči, ki jo ustvarjamo
(moč je vedno koncentrirana že s svojim obstojem v rokah najbolj brez-
obzirnih). To pišem leta 1947 in prisiljen sem povedati, da so možnosti
majhne.« (N. Wiener, Kibernetika, str. 23.)
Tako kot Einstein, se je tudi Wiener zavedal, kakšno razdiralno moč
je dal človeštvu. Vendar, kaj ni zanimivo, da sta ravno ta dva človeka,
ki sta bila zaradi nekaterih svojih izjav in stališč razglašena za velika
humanista in privrženca miru ter ljubitelja človeštva, kaj ni zanimivo,
da sta ravno onadva, ki sta se opredelila za mir, s svojim ustvarjanjem
počela ravno obratno in sta dala »najbolj brezobzirnim« sredstvo za
še večjo brezobzirnost in krutost na račun nemočnih? Po vsej verjet-
nosti nam tu lahko odgovori do neke mere le William Watts: »Pogla-
vitna nesreča človeštva je, da lahko dojame problematiko, vendar kljub
velikanskemu znanju in spretnosti ne more razumeti porekla, pomena
in medsebojne odvisnosti mnogih njenih sestavin in tako ni sposobno
ponuditi ustvarjalnih odgovorov.« (Predgovor k delu Meje rasti, CZ,
Ljubljana 1974, str. 14)
II.
Nemogoče je živeti v družbi
in biti svoboden od nje
Lenin
Kibernetika zavzema med znanostmi, ki spreminjajo naše današnje
življenje, posebno mesto. Zakaj? Enostavno zaradi stvari, s katerimi se
ukvarja. Kibernetika pa se ukvarja z:
—	ravnanjem: se pravi s procesom, ki se odvija v sistemu
—	upravljanjem tega ravnanja: se pravi z vodenjem in uravnavanjem
dogajanja v nekem sistemu
—	s kontrolo ravnanja in kontrolo izvrševanja določenega ukaza ali
upravljalskega procesa
»Vendar,« kot pravi Stambuk, treba je vedno poudariti, da potekajo
ravnanje, upravljanje in kontrola vedno v mejah določenega sistema
ali v razmerjih med posameznimi sistemi. (Stambuk, Kibernetika, str.
16)
113
Dokler se govori o sistemih v delovanju mehanizmov in strojev, je
lahko vse to »nenevarno«. Vendar pa se stvar nekoliko zaplete, če
vstavimo v zgornje navedbe sistema družbeni sistem, saj se govori o
usmerjanju delovanja v sistemu ter o kontroli nad sistemom in izva-
janja ukazov sistema, ki pa so prišli izven sistema. Ponazorimo to
grafično:
vhod izhod
—»-цј--sistem	—[—j-
povratna zveza
Kot vidimo, temelji kibernetično upravljanje na »izvabljanju« izhodov
(informacij, rezultatov itd.) na osnovi reakcije sistema na določen vhod,
na dobljeni impulz. Kaj se dogaja v sistemu, zanima kibernetiko le
toliko, da ve, kakšen vhodni impulz je potreben, da bi dobili želeni
izhodni podatek oziroma dogodek. Povedano drugače, z določenim im-
pulzom prisiliti sistem na reorganizacijo, saj mora sistem, če hoče pre-
živeti, oddati določen izhodni impulz. To pri tehničnih sistemih ni
možno, kar je razvidno iz naslednjega zapisa: »Ko Ashby proučuje
njegovo delovanje ugotavlja, da lahko stroj popravi svoj izhod samo,
če dobi ustrezen vhod. Z drugimi besedami, ne obstoji samourejevanje
stroja, temveč možnost, da stroj popravi svoje ravnanje prek določe-
nega vhoda. Torej stroj ne more samostojno (podčrtal Stambuk) spre-
meniti pozitivne v negativno povratno zvezo. Takšno pojmovanje je
povsem razumljivo, ker Ashby v prvi vrsti razdeljuje splošno teorijo
sistemov v okviru tehničnih sistemov. V njih pa je samoumevno, da
stroj, ki v tem primeru ni pojmovan kot sistem, temveč kot »železnina«,
ni sposoben samostojno spremeniti pozitivne v negativno povratno zve-
zo.« (Stambuk, citirano delo) Torej, samourejanje je možno le pri druž-
benem sistemu, in to tako pri odprtem družbenem sistemu kot pri
zaprtem družbenem sistemu: »Samourejanje namreč ne zahteva iz-
ključno vhodov, informacij in negentropij iz okolja v sistem, temveč
domneva, da lahko sistem sam poišče možnosti lastne prilagoditve, ne
da bi iz okolja dobil negentropij o«. (Stambuk, cit. delo) Vendar nas ne
zanima delovanje zaprtega sistema. Vsem je jasno, da po načinu de-
lovanja zaprtega sistema deluje Albanija, kam jo je to pripeljalo, pa je
splošno znano. Zanimajo nas odprti družbeni sistemi, sistemi, ki z dru-
gimi aktivno sodelujejo. Tu, v tem odnosu, se kibernetika lahko (in
tudi se) realizira s pozicije močnejšega (ekonomsko, tehnološko in vo-
jaško močnejšega). Izraziti primer je odnos Jugoslavije z razvitim
svetom. Tu lahko Jugoslavijo opazujemo kot sistem, ki dobiva od zunaj
(IMF, Znanstvene institucije, Mednarodne banke, itd.) informacije (be-
ri ukaze), in je prisiljena oddati določeno informacijo (dogodek), ki
ustreza tistim, ki opredeljujejo vhod. Da bi pa Jugoslavija dosegla
»želeni« izhod, se mora ustrezno organizirati, to je reorganizirati in
prestrukturirati. Tako se njeno prestrukturiranje izvaja glede na vhod,
ki ga opredeljuje zahodna tehnološka in ekonomska tendenca, in ne kot
opredeljujejo načela, ki jih je navedel dr. Boris Majer in so navedena
114
na začetku tega spisa. Vendar Jugoslavije ne smemo imeti za sistem
sam zase, temveč za podsistem, ki je sestavni del kompleksnega svetov-
nega sistema. »En del sistema je predmet upravljanja, torej objekt, s
katerim se upravlja, drugi del pa je tisti, ki upravlja ta sistem. Kiber-
netika torej v bistvu sprejema stališče o strogi ločenosti znotraj vsakega
sistema (podčrtal K. B.); ta ločenost pa ne dovoljuje dialektičnih proce-
sov niti samourejevanja, torej tega, da je lahko en sistem objek in sub-
jekt upravljanja obenem. Zato se kibernetika ni resneje ukvarjala s
problemi samourejevanja. (podčrtal K. B.) (Stambuk, prav tam, str. 31)
Torej v samourejevanju pri doseganju zahtev drugih je izrazita posle-
dica hierarhičnih odnosov med sistemi in podsistemi ter s tem med
ljudmi, ki so v te sisteme in podsisteme »ujeti«. To se opaža lahko na
vseh nivojih, tudi v ozdih, zato se Stambuk moti, ko pravi: »Kadar pa
gre za ekonomske in družbene odločitve znotraj gospodarske organi-
zacije, v zahodnoevropskih deželah v bistvu ni hierarhičnega sistema.«
Tu Stambuk, ki se na več mestih sklicuje na dialektiko, pozabi na
povezanost odnosov znotraj organizacije z odnosi izven in med organi-
zacijami. Zelo lepo pa opredeli vso agresivnost kibernetike z naslednjim
izvajanjem: »To je posledica tega, da se splošna teorija sistemov ukvar-
ja z elementi in zvezami, ne pa tudi z njihovo vsebino. Zato se splošna
teorija sistemov tudi ne spušča v zgodovinske obravnave, v atipična
ravnanja, temveč se ukvarja v pravi vrsti s tipičnimi oblikami ravnanja
strojev, torej le s tistim, kar je možno kodificirati, kar je možno for-
malizirati.« (prav tam, str. 38)
Kibernetika uporablja tri temeljne kategorije v svojih »izračunih« in
izhaja iz stališča, da so vsi ti kriteriji objektivne stvarnosti. Ti trije
elementi so:
—	materija
—	energija
—	informacija
Da materije in energije ne gre ločevati, je dokazal že Einstein. Zato st
s te mtu ne bom ukvarjal. Bolj zanimiva je tu opredelitev informacije
kot objektivne stvarnosti, to je, da obstoji sama zase, brez človekove
aktivnosti in delovanja (kot materija in energija). S tem se vsekakor
ne morem strinjati, saj je informacija rezultat aktivnosti, dela. Človek v
stiku z okoljem »proizvede« informacijo, in brez njegove aktivnosti ta
proizvedena informacija ne eksistira, ne obstoji. Kratkomalo, ni je.
Dajmo telefonski imenik nepismenemu, pa bomo videli, da iz te moke
ne bo kruha. Informacijo o naročnikih mora človek s svojo aktivnostjo
proizvesti, za to pa mora biti sposoben, torej mora v svoji zavesti (mož-
gani) že imeti neko kvaliteto, da lahko proizvede informacijo. Informa-
cije brez aktivnega smotrnega delovanja ni, pa naj gre za tehnične ali
družbene znanosti ali enostavno za kakršno koli delovanje v praksi. In
mimogrede povedano, tako družbeno proizvedena informacija postane
last nekaterih, ki so jo sposobni proizvajati in uporabljati, saj so možga-
ni last vsakega posameznika.
115
ш.
Človeku sta potrebna nedoumljivo
in večno tako kot majhen planet,
na katerem živi
Dostojevski
Naj mi bralec ne zameri poenostavljenega prikaza informacije v
prejšnjem delu. Tako bo tudi z ostalimi pojmi, saj vsako natančnejše
opredeljevanje in doslednejše poglabljanje presega namen tega spisa. Z
vse večjo vlogo znanja postaja tudi informacija vse relevantnejša kate-
gorija in vse pomembnejši družbeni dejavnik. Vendar včasih ni bilo
tako. Da bi se to zgodilo, je moralo priti do določenega produkcijskega
načina, oziroma drugače povedano, produkcijske sile so se morale raz-
viti do določene stopnje, kar pomeni tudi določeno kvaliteto produkcij-
skih in s tem družbenih odnosov.
Vzemimo najprej sužnjelastništvo. Vsekakor so že takrat obstajale in-
formacije v obliki dogodkov in znanja. Vendar niso obstajale kot druž-
bena kategorija, temveč le kot pojem, predstava (lat. »information —
glej Verbinc, Slovar tujk, ČZ 1982). Družbena relevantnost sloni na
(ne)posedovanju človeka, na čemer sloni tudi družbena (ne)svoboda, ter
izhaja iz sužnjelastniškega produkcijskega načina. Informacija kot druž-
bena kategorija tu ne obstoji. Produkcija v fevdalizmu ne sloni več na
lastništvu človeka, temveč na lastništvu zemlje. Družbena relevantnost
človekovega delovanja izhaja iz (ne)vezanosti na zemljo in podedova-
nega položaja v hierarhiji. Tu človek s svojim delovanjem še ni pro-
izvedel informacije, ki bi bila družbena kategorija. Stvar se začenja
počasi, a zagotovo, spreminjati v kapitalizmu. Čeprav družbena rele-
vantnost izhaja iz (ne)lastništvu produkcijskih sredstev, se počasi ka-
žejo korenine informacije, ki igra z razvojem tehnologije in družbenih
odnosov vse večjo vlogo, dokler ne začenja počasi z vse večjo relevant-
nostjo znanja dominirati nad družbenim dejavnikom, ki se imenuje
»posedovanje oziroma lastnina produkcijskih sredstev«. Z razvojem teh-
nologije in »menežersko revolucijo«, postaja dejavnik posedovanja pr.
sr. vse manj pomemben oziroma vse bolj nepomemben in izginja s pri-
zorišča družbenoekonomskih odnosov. Upravljanje začenja dominirati
nad posedovanjem in prilaščanjem. Prisvajanje produktov (presežne
vrednosti) je vse manj pomembno in vplivno, upravljanje pa dobiva
vse večji pomen. »Vse manjšo socialno neenakost in vse večjo kulturno
raznolikost pospešujeta dva sistema: izobraževalni in tehnološki. Izo-
braževalni sistem ima v informacijski družbi bistveno večjo vlogo pri
oblikovanju socialne strukture kot v industrijski družbi... Zmanjšujejo
se imovinske razlike, povečujejo pa se kulturne razlike med ljudmi.«
(Veljko Rus, Je v krizi tudi Japonska?, Sobotna priloga dela, januar
1986) »Klasično« ekonomsko eksploatacijo zamenjuje počasi, a zagotovo
informacijska in kulturna alienaci j a ter iz tega izhajajoča socialna slo-
jevitost.
116
Blago, ki se prek svoje najenostavnejše oblike (forma) razvija prek me-
njalne in uporabnostne forme v denarno ter naprej v kapital in kredit,
prehaja v novo formo: informacijska forma prehaja v informacijo. Ni
informacija postala blago, temveč je, ravno nasprotno, blago postalo
informacija. Informacija ni le eden od produktov, ki se pojavi kot po-
pestritev ponudbe na tržišču, temveč je forma, v kateri so produkti in
s tem celotno človekovo delovanje in rezultat tega delovanja. Informa-
cija je nova kvaliteta vpetosti družbe (družb). Mednarodni ekonomski
odnosi se enostavno ne morejo več »normalno« razvijati preko kreditov,
saj je kreditna monetarna politika celotni svet pripeljala v slepo ulico.
Zadolženi so vsi, tudi najrazvitejši, toda najrazvitejši so le nekateri.
Svet vse manj sloni na medsebojni povezavi po ekonomski plati, vse
bolj se veča medsebojna odvisnost glede na znanje, lastništvo tehnolo-
gije in, kar je še posebej pomembno, medsebojna povezanost se vse
bolj izraža glede na stopnjo, ki jo neka država s svojim znanjem zavze-
ma v svetovni hierarhiji znanja. Svet je z znanjem (informacijo) vse
bolj povezan v celoto, vendar v strogo hierarhično celoto. Razviti bodo
lahko enostavno »odpisali« vse dolgove, vendar bo to nerazvitim kaj
malo pomagalo, saj njihovo delo vse bolj sloni na tehnologiji in znanju,
ki prihaja iz razvitega sveta in je usodno povezano s tehnologijo v
razvitem svetu, saj brez povezave z njo enostavno ne more več delo-
vati. Odvisnost in podrejenost se tako le spreminjata in ne odpravljata.
Odvisnost je vse večja, če pa je vse manj vidna, »toliko slabše za
dejstva«. (Bralec naj se spomni na opredelitve kibernetike iz drugega
poglavja.)
IV.
In tako hodim po brezkončnih gorah
in vem, da obstaja up,
da je tisto, kar si ustvaril iz prahu,
v strogi povezavi z večnimi stvarmi.
(Eden od biblijskih spisov, ki so jih v novejšem času odkrili v bližini
Mrtvega morja).
Vsebina (bistvo?) človeških odnosov sta hierarhija in (ne)svoboda. Kot
se razvija in preoblikuje prva, tako se spreminja pojem in oblika druge.
Začnimo spet s sužnjelastništvom:
I y
_I
sužnjelastniki
sužnji
_!_
I
I
]---------------
I
I
117
Tu je nesvoboda najradikalnejša, hierarhija pa najnerazvitejša. Delo-
vanje tako sužnjelastnikov kot sužnjev je skrajno omejeno. Tudi svo-
bodni državljani imajo omejeno možnost delovanja, saj jim stopnja
razvoja produkcijskih sil določa, kaj morejo početi in česa ne. Njihovo
delovanje je ravno tako omejeno s »tehnološko« stopnjo razvoja. Fev-
dalizem:
Tu je hierarhija že precej izrazitejša, razvitejša in bolj dorečena. Ven-
dar kljub temu, oziroma mogoče ravno zaradi tega, je svoboda razšir-
jena, ekspandirana. Tlačani so precej svobodnejši, vendar hkrati tudi
pod večjim pritiskom hierarhije, saj je tu vertikalna družbena mobil-
nost dobesedno nemogoča (hierarhija je pač tu velika prepreka), med-
tem ko je v sužnjelastništvu marsikateri suženj prišel do svobode. Tudi
lastniki zemlje so svobodnejši v izbiri lastnega početja, saj lahko izbi-
rajo med več stvarmi, s katerimi se želijo ukvarjati. A tudi oni so ome-
jeni pri svojem početju (še posebej političnem) zaradi hierarhije. Stop-
nja politične relevantnosti je odvisna od stopnje v hierarhični družbeni
lestvici, ta pa od vpetosti v produkcijski proces (tehnologija fevdalizma
— plemič na nižji stopnji je imel v najemu zemljo »višjega plemiča« in
je bil tako vpet v tehnološko hierarhijo fevdalizma). Kapitalizem:
Tu pride hkrati do politične svobode (politične enakosti) in povečane
hierarhične povezanosti članov družbe. Ta povezanost je tako tehno-
loška kot politična. Slednja izhaja iz prve. Večja je »svoboda« člana
družbe, več stvari lahko počne, svobodneje lahko razpolaga s sabo, bolj
je vezan na celotni proces dogajanja v družbi. Bolj ko človek občuti
svobodo izbire, bolj je v bistvu vpet v hierarhijo družbenega procesa.
To se še najbolj pokaže v »postkapitalizmu: (glej si. na str. 119)
118
Najprej nekaj v zvezi z izrazom postkapitalizem. Danes (po mojem
mnenju) razvitega sveta ne moremo več imenovati kapitalizem, saj
zanj ni več značilno tisto, kar je bilo značilno za te države, ko se je ka-
pitalizem začel razvijati (glej tretje poglavje). Za današnji razviti svet
je značilen hiter in prodoren razvoj avtomatike, robotike, kibernetike
in informatike. Vendar vse to ne pomeni vse manj delovnih mest, tem-
več vse več, saj informatika, ki sicer sama zahteva le manjši del stro-
kovnjakov, potrebuje ogromno storitvenih dejavnosti majhnih delov-
nih enotah. Tako informatika na nek specifičen način pospešuje zapo-
slenost. (Mija Repovž, Sobotna priloga Dela, april 1986). V visoko raz-
viti družbi omogoča visoka stopnja razvitosti produkcije produciranje
ogromnih količin raznovrstnih produktov, ki omogočajo ljudem razno-
vrstno delovanje in početje. Seveda, da bi lahko marsikaj počeli, morajo
biti družbeno čim bolj svobodni, usmerjeni sami vase s tendenco, zado-
voljiti le samega sebe. Tako bo njihov apetit po raznovrstnih produktih
(in s tem početjih) vse večji, kar bo pospeševalo raznovrstnost proiz-
vodnje. V tej družbi lastništvo produkcijskih sredstev ne igra bistvene
vloge. Velika množica ljudi, ki je informacijsko alienirana in, kar je še
pomembnejše, ki je informacijsko vpeta na dnu informacijske hierar-
hije, katere temelj je (najbolj zanimivo je, da celotni informacijski si-
stem temelji na informacijah, ki ji proizvede oziroma jih »pomaga«
proizvesti nemočna množica), se v svoji svobodi ne zaveda močne hierar-
hične vpetosti v procesu nastanka, produkcije in poteka ter uporabe in-
formacij. Tako se čutijo (čutimo) ljudje vse bolj svobodni, a so (smo)
hkrati pod vse večjo, pod vse bolj dejansko in popolnejšo hierarhijo,
katere temelj v postkapitalizmu je informacija. Bolj smo tehnološko sa-
mostojni, bolj proizvajamo (iste stvari z istim namenom, za isto ravna-
nje in delovanje), bolj smo vpeti v svetovno hierarhijo pretoka infor-
macije, in tako smo vse bolj odvisni in podrejeni.
Vsakemu produkcijskemu načinu »ustreza« tudi »družbena nadgrad-
nja«. V razvitih državah je ljudem vse manj do političnega delovanja
preko parlamentarnega, večstrankarskega sistema. Tako prihaja do
sprejemanja pomembnih odločitev mimo sistema v več oblikah. Ravno
tako se kažejo tendence »civilne družbe« po nevpetosti v sistem, kar
119
se izraža v socialnih gibanjih, ki žele postati enakopraven partner
državi, ne pa biti pod njo. Tako socialna gibanja, ki dajejo udeležencem
in privržencem občutek večje svobode pri izbiri delovanja in delovanju,
v bistvu zamegljujejo dejanskost, saj do odločitev ne prihaja več v
politični sferi, temveč v procesih alieniranja informacij, v tehnološki
nadvladi znanja nad neznanjem. Naj spomnim bralca na drugo poglavje,
kjer je zapisano, da se kibernetika ukvarja z ravnanjem, upravljanjem
ravnanja ter kontrolo ravnanja in izvrševanjem ukazov. Do dejanskih
odločitev tako prihaja v informacijskem procesu kot bistvu novega pro-
dukcijskega načina, in sicer mimo javnosti, ki na ta proces kot »jav-
nost« sicer nima vpliva, kot sestavni del tehnologije produciranja in-
formacij pa je vanj odločilno in neizbežno vpeta.
V.
Moja zamisel o družbi je ta,
da četudi se rojevamo enaki, kar
pomeni, da imamo vsi pravice
do enakih možnosti,
sposobnosti vseh niso enake.
Mahatma Gaudi
»Kibernetično upravljanje, poenostavljeno rečeno, ima dve socialni na-
logi s tega stališča. Prva naloga je, da z zavestnim kontrolnim delova-
njem upravljalskega sloja zmanjša na najmanjšo možno mero nasprotja,
do katerih prihaja v sodobni kapitalistični družbi med proizvajalnimi
silami in produkcijskimi odnosi. Druga smer delovanja je največje
možno kontroliranje socialnih, to je razrednih konfliktov, ki izvirajo iz
tega (podčrtal K. B.). (Stambuk, ciitrano delo, str. 182.) Se bolj narav-
nost pa se razkrije kibernetika v naslednjem stavku: »Naloga takšnega
upravljanja je v prvi vrsti osredotočena na kontrolo delovne sile.«
(Stambuk, prav tam.)
Stambuk v tej knjigi tudi omenja, da marksizem ne bi smel zavreči
dosežkov kibernetike in teorije sistemov, temveč nekatere med njimi
uporabiti, saj bi mu koristili, če bi iz njih izluščil tisto, kar bi mu ustre-
zalo kot viziji in teoriji o družbi (str. 37). Sam bi povedal drugače, saj
pojmujem marksizem kot kritiko družbe s pozicije zatiranih (v tem
primeru alieniranih). Marksizem nima kaj izluščiti ne iz teorije siste-
mov ne iz kibernetike, temveč ju mora analizirati in dati svoj odgovor,
kaj pomeni nov produkcijski način, ki temelji na teh dveh doktrinah.
Marksizem, kot teorija, ki govori o osvobajanju dela in človeka, mora
dati teoretske in praktične odgovore ter ustvariti materialne temelje za
nastanek osvobajajočega produkcijskega procesa. Odgovoriti mora na
vprašanje, ali je možno ustvarjati le takšne tehnologije, ki slone na
alienaci j i in eksploataciji, ali pa je možen obstoj tehnologij, ki vodijo
ne le k tehnološkemu napredku, hkrati pa ne slone na eksploataciji in
alienaciji. Jugoslavija, kot družba, ki se je opredelila, da marksizma
120
ne bo razvijala le teoretsko, temveč tudi praktično, mora iskati ne le
lastne alternative splošno obstoječih tehnoloških tendenc, temveč bi
morala ustvarjati tudi lastne tehnološke tendence, ki ne vodijo v nad-
vlad o nad drugim individualnim oziroma individualnimi. Zato zaklju-
čujem z besedami Wilhelma von Humboldta:
»Prišel bo čas, ko bo
bolezen veljala za sramoto,
kajti človek bo spoznal, da nastaja
kot posledica zlih misli.«
Uporabljena literatura:
1.	Norbert Wiener: Kibernetika ali upravljanje in komunikacije pri živih
bitjih in strojih (Beograd 1972)
2.	Norbert Wiener Kibernetika in družba ali človeška uporaba človeških
bitij (Nolit, Beograd 1973)
3.	Vladimir Stambuk: Kibernetika, možnosti in stvarnost (DE, Ljubljana
1979)
4.	Theodosius Dobzhansky: Evolucija človeštva (Nolit, Beograd 1982)
5.	Karl Marx: Kapital, I. zvezek (CZ, Ljubljana 1961)
6.	Bavčar, Kirn, Korsika: Kapital in delo v SFRJ (KRT, Ljubljana 1985)
7.	Delo, Sobotne priloge s prispevki Veljka Rusa, Mije Repovž in Janeza
Jerovška, januarja in aprila 1986
8.	Claus Offe: Družbena moč in politična oblast (DE, Ljubljana 1985)
9.	Umberto Eco: Estetika in teorija informacije (Prosveta, Beograd 1977)
121
Ali se vračamo na sistem
plac in dobička?
Zvonimir Tanko
V 83./84. številki Časopisa je bil objavljen članek M. Pavlovića s tem
naslovom. V njem se pisec »zoperstavlja Osnutku stališe ZKJ o delitvi«,
kot sam poudarja. Ne nameravam se obširneje »zoperstavljati« dohod-
karskim pogledom na obravnavano vprašanje, gospodarska praksa jih
je — žal za vse nas zadosti tragično — že povozila. To je sicer razum-
ljivo, saj so rezultati vsakršnega gospodarskega sistema le posledica so-
cialne filozofije, na kateri je zgrajen. Pa tudi na to vprašanje imajo pri-
vrženci dohodkarske »teorije« ustrezen odgovor. Na posvetovanju o
družbeni lastnini lansko leto v Skopju sem slišal M. Korača, ki je za-
trjeval, da ekonomska kriza ni posledica dohodkarskih načel, pač pa
njihovega nedoslednega spoštovanja v gospodarskem sistemu. Bog-
nasvaruj pred tako doslednostjo!
Pokazati želim predvsem način, ki ga M. Pavlovič uporablja, ko se
sklicuje na Marxove in Kardeljeve poglede o delitvi dohodka in osebnih
dohodkov. Prikazuje jih namreč tako, kot da govore njemu v prid, v
resnici pa teoretično (Marx) in praktično (Kardelj) podpirajo prav Osnu-
tek stališč ZKJ o delitvi. Neglede na take besedne ali papirnate prepire
o večji ali manjši ustreznosti različnih (pravih ali kvazi) teoretičnih
načel pri oblikovanju našega gospodarskega sistema se zdaj v splošnem
že jasnijo naslednja tri spoznanja:
1. Z vidika racionalnosti gospodarjenja s sredstvi ne sme (!) biti
dohodek edini — niti temeljni — motiv ter kriterij gospodarjenja celic
družbene lastnine, neodvisno od količine sredstev, s katerimi posamezna
celica upravlja. Jasno je namreč, da je sto enot ustvarjenega dohodka
123
na sto enot družbenih sredstev za polovico manjši rezultat kot je istih
sto enot dohodka na dvesto enot družbenih sredstev. Pa naj bo pri tem
še teh sto enot dohodka — zaradi preprostejšega sklepanja — enakih
tudi na zaposlenega delavca!
2.	V socialističnih produkcijskih odnosih delavec ne samo da »zdru-
žuje svoje delo« z drugimi delavci, kot se optimistično lepo izražajo do-
hodkarji, temveč svojo delovno silo kot (svoje) blago sodelavcem v zdru-
ženem delu tudi prodaja. Zato se že pred vstopom v »združeno delo«
pogaja za svojo prihodnjo »plačo« in tudi vrsto dela. Zato dela bolj
uspešno le tedaj, če je za delo posebej spodbujevan (norma). Ce ni ust-
rezno kontroliran, zvišuje število izdelkov po normi in znižuje kakovost.
Ce ni zadovoljen s »plačo«, štrajka, celo takrat, kadar ima podjetje
izgubo, če so »plače« v drugih podjetjih sorazmerno višje. Zato fluk-
tuira iz enega podjetja v drugo, saj je upravljalec (lastnik) v vsakem,
kjer dela, brez vsakršne odgovornosti ali prizadetosti, da bi prejšnjemu
podjetju, ki slabše dela, pomagal na noge. Zato se seli v domače ali
tuje zdomstvo in dela še druge podobne »nenavadne« stvari, ki se ne
skladajo z dohodkarsko predstavo o »združenem delavcu«. V resnici pa
so vsi taki pojavi blagovnolastninski — ne glede na obliko lastnine pro-
dukcijskih sredstev — in s tega vidika normalno človeškoživljenjski.
Seveda odvisno tudi od splošnih gospodarskih razmer, stopnje brezpo-
selnosti in možnosti zaposlovanja.
3.	Spričo tega mora poleg osebnega dohodka, kot biološkega ekonom-
skega motiva (vsakega) človeka, skupnega dohodka ter stroškov poslo-
vanja sredstev kot družbenega vložka, obveljati tudi razvojni motiv, ki
se objektivno izraža v dobičku. Brez ustrezne ekonomske kombinacije
vseh teh ekonomskih motivov gospodarjenja, ki jih mora družba (vrhov-
na) lastnica družbenih produkcijskih sredstev zavestno vgraditi v svoj
ekonomski sistem — kar seveda pomeni povezati jih z delitvijo dohodka
in osebnih dohodkov kot edinim objektivnim ekonomskim motivom go-
spodarjenja — drugačnih ekonomskih rezultavov, kot jih doživljamo
po 35 letih samoupravnega socializma, objektivno niti ni moglo biti.
Rezultati pa so taki, če jih razmejimo do konca stoletja, da družbenega
dobička — proti kateremu smo se dohodkarsko tako uspešno bojevali
— res nimamo več. Imamo samo še izgubo, čeravno še vedno lahko
preštevamo dohodek!? Ta pa je manjši kot so obveze iz njega. »Nema
profita u Jugovini« bi lahko zapisal latinski mislec namesto znanega
»nemo propheta in patria«! Če namreč seštejemo vse fiktive (kurzne
razlike, podcenjeno amortizacijo, primanjkljaj obratnih sredstev), pri-
kazane izgube ter zadolžitve doma in v inozemstvu, znese vse skupaj v
15 letih za (najmanj) dve letni akumulaciji (podatki iz 1. 1983, poslej
so še slabši!). Ker imamo eno akumulacijo, bi bilo treba še za eno zni-
žati vso družbeno režijo, če naj bi prišli na čisto. To pa ni nič drugega
kot — vse — plače, saj so se nam investicije po 1. 1980 že razpolovile,
družbeni prispevki pa so tako in tako v veliki večini osebni dohodki
tam zaposlenih delavcev. Kako se bomo v naslednjih petnajstih letih
razvijali, zaposlovali nove generacije, se prestrukturirali, modernizirali
124
in tehnološko pripravljeni stopili v tretje tisočletje, bi se (normalen)
človek vprašal.
Tako katastrofalno ekonomsko stanje je zakrivila predvsem dohodkar-
ska iluzija o dohodku kot »osnovnem motivu poslovanja« (str. 103), o
»enoviti masi (homogenega) ustvarjenega dohodka« (str. 104) o tem,
da v takem »homogenem« dohodku ni protislovja med kratkoročnimi
in dolgoročnimi interesi proizvajalcev, kajti tako protislovje je bojda
»lastno le pogojem državnolastninskega socializma« (str. 105), ki nam
menda grozi z uresničevanjem (že sprejetih!) stališč ZKJ o delitvi! Še
več, »posledica tega ne bo le to, da akumulacija ne bo »zaščitena« (pred
delavci), ampak tudi da bo povsem izginila potreba po določanju dela
osebnega dohodka na podlagi upravljanja s proizvodnimi sredstvi«
(str. 105)!?
M. Pavlovič nas naprej prepričuje, da se »enovita masa ustvarjenega
dohodka ne konstituira iz prispevka tekočega dela in sredstev, ker teh
prispevkov ni mogoče določiti« (str. 104). To je sicer res, saj so taki
»prispevki« lahko le posledica ustrezne družbene konvencije — kadar
gre za delitev — vgrajene v mehanizem delitve. Temu nasproti pa
neomajno stoji dohodkarsko prepričanje, da se »preko osnov in meril
v tozdih ... določi kar se le da natančen prispevek vsakega delavca
k usvarjanju skupnega družbeno priznanega rezultata dela« (poud.
Z. T., str. 106). Tako torej »prispevkov iz tekočega dela in sredstev ni
mogoče določiti« — to so razredne kapitalistične ekonomske kategorije,
»prispevek vsakega delavca k ukvarjenem dohodku« pa se da in ga je
zato treba »določiti«, saj vendar »temelji na zakonitosti socializma«!?
(str. 107). M. Pavloviču bi dal — če bi mogel — za domačo nalogo,
naj izračuna »kar se le da natančen prispevek pri ustvarjanju« do-
hodka za tri značilne delovne naloge podjetja: za vratarja, snažilko in
direktorja. Ko bi to opravil, bi najbrž laže izračunal tudi prispevek k
dohodku direktorjeve tajnice, konstruktorja orodij, saldakontistke ali
celo navadnega delavca v montaži!? Ponuja se mu izredna priložnost,
saj je namreč edino tako možno v praksi dokazati pravilnost dohodkar-
ske »teorije« delitve.
Zaključek Pavlovičevega »zoperstavljanja« predlogu CK ZKJ o delitvi
je ugotovitev, da »predlagane spremembe v delitvi sredstev za osebne
dohodke... niso zasnovane na dohodku in dohodkovnih odnosih,
ampak na plačilnem sistemu in dobičku in zato niso skladne s socia-
lističnim samoupravljanjem« (str. 107). Kot da se je socialistično samo-
upravljanje rodilo — in bo zato tudi umrlo — z dohodkarsko teorijo
(vred)!? Kot da sedanje in prihodnje usode socialističnega samo-
upravljanja ne ogrožajo zgolj ekonomski rezultati, ki jih združeno
delo dosega — prav na podlagi dohodkai-skih iluzij, ki so vgrajene v
njegov ekonomski sistem!?
Pri vsem tem je zanimivo, da se M. Pavlovič sklicuje tudi na razmiš-
ljanja K. Marxa in E. Kardelja o delitvi. Zato si oglejmo še to, kako
je z njima (čeravno naj bi mu bila po lastnem prepričanju v zaslombo)
preveč na kratko in zato površno opravil. Glede Marxa pisec najprej
125
ugotavlja, da »v takem konceptu dobiček postaja rezultat, ki ni nastal
z delovanjem živega dela, ampak opredmetenega, kar je sicer pri-
ljubljena tema meščanske ekonomije in predmet Marxove ostre kritike
v znani »trinitarni formuli«, v kateri Marx razkrinkava dogmo, da
so kapitalistični dohodki izraz delovanja različnih faktorjev proizvod-
nje in dokazuje, da so vsi dohodki, ki izhajajo iz različnih plasmajev
kapitala, rezultat dela delavcev, oziroma da izhajajo iz novoustvarjene
vrednosti, ki jo ustvarja izključno novododano delo.« (str. 103).
To vsekakor drži, toda Marx ni rekel o »trinitarni formuli« vulgarne
(!) meščanske politične ekonomije samo tega, kar navaja M. Pavlovič.
Marx je pojasnil tudi to, da novoustvarjena vrednost razpada na tri
dele zaradi različnih nosilcev lastnine treh dobrin — dela, kapitala
in zemlje — tri dele, ki si jih njihovi lastniki prisvajajo. Zaradi pri-
vatne lastnine delovne sile pripada delavcu plača kot del novoustvar-
jene vrednosti, zaradi privatne lastnine sredstev pripada kapitalistu
dobiček in zaradi privatne lastnine zemlje pripada lastniku zemlje
renta. Marx je na ta način »trinitarno formulo« vulgarne politične
ekonomije pravzaprav samo pojasnil — čeravno jo je s tem tudi kri-
tiziral — in jo tako spremenil v svojo »trinitarno formulo«, ki se
poslej glasi: iz oblik lastnine izvirajo oblike dohodka. Torej oblike
delitve dohodka, ne pa dohodek — oziroma novoustvarjena vrednost
— izvirajo iz oblik lastnine.
Vse to je lepo videti na začetku poglavja o Odnosih v distribuciji in
produkciji: »Nova vrednost, ki jo na leto doda novo delo — torej tudi
tisti del letnega produkta, v katerem se ta vrednost izraža in ki se
da izvzeti, izločiti iz celotnega odnosa — se potemtakem deli na tri
dele (Marxova trinitarna formula!), ki dobijo tri različne oblike (poud.
Z. T.) dohodka; te oblike povedo, da en del te vrednosti pripade ali
gre lastniku delovne sile, drugi del lastniku kapitala, tretji del pa
zemljiškemu posestniku.« (Kap. III, str. 977).
In ker — tudi po Marxu — vsak družbeni produkcijski proces opre-
deljujeta (najmanj) dve obliki lastnine — delovne sile in produkcij-
skih sredstev — iz teh dveh oblik lastnine izvirata tudi dve obliki
dohodka — plača in dobiček. Da pri nas družbena oblika lastnine
produkcijskih sredstev ni enaka privatni obliki lastnine delovne sile
socialističnega proizvajalca je menda jasno po sebi — razen seveda
dohodkarjem (str. 102). In zato pripada delavcem kot lastnikom delov-
ne sile najprej plača kot njena protivrednost (družbeno na ustrezen
način opredeljena, kot je že tudi v razvitem kapitalizmu za pretežni
del delavcev!) ter potem tudi delež iz dobička (dodatek na plačo!) kot
solastnikom družbenih produkcijskih sredstev (upravljalcem!). Pre-
ostali del dobička pa pripada združenemu delu — podjetju — kot
nosilcu družbene lastnine za njeno razširjeno reprodukcijo. (O pri-
spevkih družbi tukaj ne govorim.)
To je potemtakem praktična posledica Marxove teoretične »trinitarne
formule« — ki je pri nas zaradi izpada lastnika zemlje samo duonarna
formula — ne pa, da Osnutki stališča ZKJ o delitvi temeljijo na
126
»trinitarni formuli meščanske ekonomije«, kakor nas hoče prepričati
M. Pavlovič (str. 103)!
Kar pa se tiče njegove pripombe, da s tem »izhajamo iz predpostavke,
da je mezdno delo istovetno z delom sploh« (str. 103) — kar sicer tudi
Marx kritizira pri »trinitarni formuli« vulgarne ekonomije, bi ga
spomnil na neko drugo Marxovo misel iz Grundrisse: »Ravno tako
pobožna kot neumna (poud. Z. T.) je želja, da se delo, ki proizvaja
menjalno vrednost, ne razvije v kapital ali da se delo, ki proizvaja
menjalno vrednost ne razvije v mezdno delo.« (Temelji slobode, str.
84). Pri nas gre očitno za proizvodnjo menjalne vrednosti — kar pri-
znavajo tudi dohodkarji —, toda bojda niti kapitalskega niti mezd-
nega odnosa nimamo!? O sancta simplicitas take »teorije« in pojmo-
vanja Marxove teorije blagovne vrednosti!
Sicer pa je Marx tudi še v Kapitalu (III, str. 921) zatrdil, da »do take
mistifikacije prihaja v vseh (poud. Z. T.) družbenih oblikah, ki poznajo
blagovno produkcijo in denarno cirkulacijo«. Samo v naši — dohod-
karski — blagovni proizvodnji se to ne dogaja! In ob tem se še upa
sklicevati na Marxa!? S takega vidika je seveda povsem logično, če
si je Marx predstavljal (svojo) »prihodnjo komunistično družbo že v
prvi fazi — ki se šele poraja (poud. Z. T.) iz kapitalistične družbe«
(Kritika gothskega programa) — kot neblagovno, naturalno, in zato
seveda tudi brez denarja, ne pa morda dohodkarsko-blagovno.
Spričo tega je vsakršno »popravljanje« blagovnosti — če že ugotovimo,
da je objektivno neogibna v družbi, ki se »poraja iz kapitalizma« —
v smislu nekakšnega dohodkarskega, nekapitalskega, neprofitarskega
in nemezdnega »združenega dela« proudhonovska iluzija, ki jo je
Marx obdelal zadosti jasno in odločno. Isto velja seveda tudi za tako
imenovano »neodtujenost« delavca do družbenih sredstev in seveda
tudi do samega sebe in drugih delavcev (ljudi), ki jo M. Pavlovič po-
sebej poudarja (str. 101). Pa ne samo kot proces, kot sam misli,
temveč kot objektivno dejstvo, ki bo živelo toliko časa, dokler bodo
ljudje imeli svojo delovno silo za svojo privatno lastnino, neodvisno
od tega, v kakšni obliki lastnine produkcijskih sredstev »združujejo
svoje delo«. To nam, če nič drugega, dokazujejo stvarno obstoječe
različne oblike lastnine produkcijskih sredstev, ki delujejo v današ-
njem svetu, od zasebnokapitalistične do vsakršnih oblik državno-
družbene lastnine. Ljudje ne bodo več v mezdnih odnosih takrat —
preprosto povedano —, ko jih ne bo treba za smotrno delo posebej
spodbujati s plačo.
Sicer pa lahko povprašamo, kaj o »neodtujenosti« od družbenih pro-
dukcijskih sredstev misli več kot milijon brezposelnih delavcev, kaj
mislijo o družbeni lastnini tisti, ki imajo zaradi izgub minimalne
plače, delavci podjetij, ki jih ukinjajo, delavci, ki štrajkajo. In končno,
kaj mislijo o našem socializmu — oziroma o njegovi »neodtujenosti«
do ljudi — navadni ljudje, ko vidijo, da spričo sistemskih monopolnih
položajev in raznih privilegijev dopušča razlike v osebnih dohodkih
za podobno delo, kakršnih med delavskim razredom v sodobnem kapi-
127
talizmu ni več. Ce bi bile to razlike, ki bi nastajale iz različne stopnje
racionalnosti gospodarjenja z družbenimi sredstvi, bi bilo prav — ob
ustrezno družbeno opredeljenem kriteriju, seveda —, toda kaj ko
nimamo niti ustreznih meril za družbeno opredeljeno ceno delovne
sile niti za rezultate gospodarjenja z družbenimi sredstvi!
Zato pa imamo sholastično in dogmatsko »teorijo«, ki sama sebe raz-
glaša za edino samoupravno socialistično, namesto Marxove teoretične
zamisli, ki jo je v Predgovoru h kritiki politične ekonomije začrtal
s svojim temeljnim teoretičnim spoznanjem, da namreč »v družbeni
proizvodnji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne in od
njihove volje neodvisne odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji
njihovih materialnih proizvajalnih sil« — in ljudi, bi jaz še dodal,
o čemer pa ne morem tukaj razpravljati. Kakšni naj bodo ti »določeni,
nujni in od volje ljudi neodvisni odnosi« na prelomu kapitalizma, pa
nam ne morejo povedati niti Marxove napovedi o »prihodnji komu-
nistični družbi« niti napovedi kateregakoli drugega človeka, temveč
samo v praksi doseženi ekonomski rezultati družbe, ki se mora — če
se hoče razvijati ali celo samo preživeti — spopadati s »staro« družbo.
Kot vidimo po gospodarskih rezultatih, so nas dohodkarske »teorije«
pri tem precej ovirale in si tako seveda tudi same sebi napisale svojo
teoretično karakteristiko.
Oglejmo si še, kako »uspešno« je M. Pavlovič vpregel Kardelja v
svojo »platformo« delitve dohodka in osebnih dohodkov. Pri tem na-
vaja: »Edvard Kardelj je v zvezi s tem povedal naslednje... tudi
upravljanje družbenega kapitala (!?, op. Z. T.) in gospodarjenje z
njim je prav tako delo, ki ga delavec opravlja kot samoupravljalec.
Zato bi se tudi učinek tega dela moral pokazati kot eden izmed krite-
rijev osebnega dohodka ravno zato, da se bo delavec zavedal, da je
njegov materialni in družbeni položaj med drugim odvisen tudi od
tega, ali se je zavzemal za akumulacijo, kako je razpolagal s sredstvi
za akumulacijo, ali se je združeval z drugimi.« (str. 104).
M. Pavlovič na podlagi tega navedka iz Kardeljevega Svobodnega
združenega dela trdno zaverovan vase nadaljuje: »Vendar pa to ne
moreta biti dva med seboj ločena temelja zato, ker oba faktorja, v
svoji specifični zvezi in prepletenosti z delovanjem skozi nivo produk-
tivnosti dela in stroškov proizvodnje, vplivata na to, da se formira
enovita masa (homogenega) ustvarjenega dohodka, ki se ne konstituira
iz prispevka tekočega dela in prispevka sredstev (ker teh prispevkov
ni mogoče določiti)«. Nisem šel pogledat v navedeno Kardeljevo delo,
če res tako misli, kot nam razlaga M. Pavlovič, pač pa sem namesto
tega uporabil zadnje Kardeljevo javno razmišljanje o delitvi dohodka
in osebnih dohodkov (28. 6. 1978), objavljeno tudi v Borbi (in njeni
Aktualni politični biblioteki, 20. 2. 1980) — kar pomeni, da bi jo
moral M. Pavlovič poznati, če se že hoče »ponašati« s Kardeljevo
avtoriteto — v delitvi.
Kardelj tam pravi: »Merila za delitev dohodka in osebnih dohodkov
je treba povezati z individualnimi rezultati dela in s skupnim rezul-
128
tatom dela celotne delovne organizacije... od delovni enot in temelj-
nih organizacij združenega dela dalje. Na ta način je delavec isto-
časno zainteresiran za delo na svojem delovnem mestu in za delo
celotne delovne organizacije. To ga bo stimuliralo za vsestransko
samoupravno delovanje. Mislim, da bi bilo treba začeti graditi sistem
delitve po delu z analitično oceno delovnih mest.« To naj bi bila
»prva vrsta meril za delitev po delu«, in potem Kardelj nadaljuje:
»Druga vrsta meril in kriterijev je tista, ki izhaja iz skupnih rezul-
tatov dela. Po mojem mišljenju bi morali imeti za delitev skupnih
rezultatov dela dve (!) vrsti meril. Prvič merila za delitev skupnih
rezultatov dela v sami temeljni organizaciji združenega dela na osnovi
rasti dohodka. Na vsak način je treba preprečiti (!), da bi se ustalila
praksa, da je tam, kjer je velik dohodek, avtomatično velik *tudi
osebni dohodek. (Sam dohodek potemtakem niti pri Kardelju ni edini
motiv in kriterij racionalnosti! Op. Z. T.). Tu je potrebno namreč
poiskati ustrezna merila, po katerih se določen odstotek od porasta
dohodka (torej odstotek od dobička, ne pa prispevek k skupaj ustvar-
jenemu dohodku, op. Z. T.) vendarle deli za osebni dohodek, seveda
ne prevelik (!) del, predvsem pa ne tolikšen, da bi lahko zmanjševal
možnost delovne organizacije, da se razvija, akumulira, napreduje
itd.« (Torej tudi Kardelj hoče »zaščititi« akumulacijo »pred delavci«!
(op. Z. T.). Kardelj potem nadaljuje:
»In drugič, mislim, da bi bilo stimulativno, če bi uvedli dodatek na
osebni dohodek delavca iz skupnega dohodka vseh tistih temeljnih
organizacij združenega dela, ki skupno delajo in so združene v delovno
ali sestavljeno organizacijo združenega dela .. . Delavec bi tedaj vedel,
da mu z združevanjem svojega dela in sredstev z delom in sredstvi
delavcev v drugih temeljnih organizacijah določene delovne organiza-
cije pripada nek dodatek (dodatek na neko osnovno plačo po vsem
tem! Op. Z. T.), ki povečuje njegov osebni dohodek.
Tretje vprašanje je minulo delo kot direkten dodatek (že spet dodatek!
Op. Z. T.) iz skupnega vlaganja. Morda bi se dodatek na osebni do-
hodek iz skupnega dohodka vseh združenih temeljnih organizacij —
o katerem sem govoril — lahko združil z dohodkom, ki izhaja iz
akumulacije (torej iz dobička! Op. Z. T.) na nivoju delovne organiza-
cije, in ki bi se prikazal z enotnim merilom porasta dohodka. Ce pa
hočemo posebej stimulirati akumulacijo v združenem delu, bi bilo
treba oba elementa posebej prikazati (poud. Z. T.) in omogočiti, da
se na nivoju združenih temeljnih organizacij ugotovi porast skupne
akumulacije in da ta dohodek spet direktno — ne preko temeljnih
organizacij — vstopa v osebni dohodek delavca.« (Delo, Sobotna pri-
loga 23. 2. 1980).
Kardeljevo razpravo o delitvi dohodka in osebnih dohodkov sem iz
dveh razlogov navajal obširneje. Prvič zaradi tega, da mi ne bi kdo
očital, da z iztrganimi navedbami upravičujem nekaj, kar ni prava
Kardeljeva misel, in drugič zato, ker je ta razprava tako v strokovnih
kot v političnih krogih potisnjena vstran ali celo neznana; morda tudi
129
spričo tega, ker je bila — tudi iz teh navedb je očitno, zakaj — pol-
drugo leto dostopna samo ožjemu krogu političnih delavcev.
M. Pavlovič pravi, da Kardelj ni za »dva med seboj ločena temelja
osebnega dohodka«, Kardelj sam pa govori o »treh vrstah meril in
kriterijev«, ki bi jih bilo treba — poleg osnovnega osebnega dohodka
za »individualno delo« kot posebne »dodatke iz akumulacije posebej
prikazati«! Tako torej tudi Kardelj — in ne samo Marx — formira
svojo posebno »trinitarno formulo« za delitev dohodka in osebnih
dohodkov, ki pa je pri M. Pavlo viču tako »osovražena« in pri Marxu
tako »kritizirana«, ne da bi M. P. sploh vedel, za kaj gre.
Sicer pa, ali ne bi bilo nenavadno, če Marxova teorija delitve dohodka
v razviti obliki blagovne proizvodnje, kakršna je nesporno tudi socia-
listična, in pa izrecni napotki zrelega Kardelja, ki je doživljal in se
osvečal ob mnogih nevšečnih dogodkih, povezanih z delitvijo dohodka
in osebnih dohodkov v naši samoupravni družbi (O čemer nas lahko
prepriča ne samo sedanje stanje, temveč zgodovinski pregled razvoja
tega vprašanja skozi 35 let!), ne bi bili »skladni s socialističnim samo-
upravljanjem ... ker ne temelje v zakonitostih in perspektivah razvoja
socializma in zato ne morejo predstavljati temelja za nadaljnji razvoj
socialističnega samoupravljanja« (str. 107), kakor nam na koncu svo-
jega prispevka zatrjuje M. Pavlovič?
Vse tako kaže, kot da si je — mimo Marxove teorije in Kardeljevih
pogledov — dohodkarska »teorija« pridobila vsesplošni družbeni patent
za presojanje o tem, kaj je »samoupravno socialistično«. Samo žal,
da ji družbena praksa, ki se je v pretežni meri napajala iz takih
»teorij«, doslej še ni uspela na ta »dokument« pritisniti žiga uspeš-
nosti. Življenje gre prav v nasprotni smeri! Upamo samo lahko, da se
bomo s pomočjo prave ekonomske teorije — med katero spada seveda
tudi Marxova analiza družbenega razvoja — uspeli dokopati do lepše
»perspektive razvoja socializma«, kakršno nam je ponudila dohodkar-
ska »teorija«. Hkrati s tem lahko tudi upamo — kar seveda nikakor
še ni gotovost — da se po tolikih grenkih teoretičnih in praktičnih
izkušnjah in preizkušnjah ne bomo več lotevali družbenih eksperimen-
tov in vivo, na podlagi voluntarističnih ekonomskih »teorij«.
130
M. Jay: Adorno*
Prikaz
»Wahr sind nur die Gedanken, die sich selber nicht verstehen«
T. W. ADORNO
Slavko Gaber
»Adorno bi imel načelen ugovor vsakemu poizkusu narediti njegovo
misel brez težav dostopno širokemu občinstvu ... Kot je glasba Ar-
thurja Schoenberga ... zahtevala od poslušalca »ne zgolj kontemplacijo
ampak praxis*1 so bila njegova dela premišljeno namenjena preprečeva-
nju lagodne recepcije s strani pasivnih bralcev.«1
Jayeva predstavitev Adorna je v svojem večjem delu zadostila začetni
zahtevi in strnjeno prikazuje temeljne miselne tokove najtemeljitejšega
misleca t. i. kritične teorije družbe.
Avtor spremlja Adornov subtilni in fleksibilen jezik na različnih pod-
ročjih njegove dejavnosti od:
1.	brezkompromisnega intelektualca, ki ni uspel najti povezave svoje
teorije »s politiko proletariata ali katerekoli druge radikalne družbene
sile« ;2
2.	estetskega modernista, ki je zapustil nedokončano prav delo na svo-
jem »naj« področju;
3.	zagovornika starih vrednot zahodne kulture, ko jih je erudirala in-
dustrija kulture, ki pa ni nikoli pozabil, »da je vsa kultura soudeležena
pri krivdi družbe«;*2
* Fontana Paperbacks, London 1984
1 M. Jay, Adorno Fontana Paperbacks, London 1984, str. 11
*' Adorno, Minima Moralia: Reflections from Damaged Life, London 1974,
str. 50
131
4.	njegovega odnosa do židovstva, ki ga na svoj način označuje stavek,
ki trdi, da je »pisati poezijo po Auschwitzu barbarsko«;*3
5.	do tistega kar se sklene in to Jay imenuje Adornova identifikacija
življenja z ne-identiteto, ko zatrjuje, da Auschwitz »potrjuje filozofijo
čiste identitete za mrtvo«.
Pisec opravlja to »zasledovanje«, ker meni, da »je čas, da obrnemo naše
instrumente... in predstavimo Adorna bolj v njegovih lastnih poj-
mih«.3
I. Neživeto življenje
»Das Leben lebt nicht«
F. KÜRNBERGER
Bil je edini otrok, bogatega asimiliranega židovskega trgovca z vinom,
Oskarja Wiesengrunda in njegove žene, katoličanke, Marie Cavelli-
Adorno, ki je bila Korzičanka po rodu iz Genove. Mati, njena sestra
Agatha in Bernhard Sekles so poskrbeli za njegovo osnovno glasbeno
izobrazbo; pri petnajstih ga je družinski prijatelj Siegfried Kracauer
vpeljal v nemško klasično filozofijo. Leta 1921 je maturiral na gimna-
ziji cesarja Wilhelma v Frankfurtu in se vpisal na novo ustanovljeno
in v mnogih pogledih napredno univerzo Johana Wolfganga Goetheja.
Po obiskovanju predavanj iz filozofije, sociologije, psihologije in glasbe
je leta 1924 doktoriral iz filozofije pri neortodoksnem neo-kantovcu
Hansu Corneliusu. V letih študija — točneje leta 1922 je na enem od
seminarjev o Husserlu srečal Maxa Horkheimer j a. Po doktoratu iz filo-
zofije, ki je tematiziral takrat modernega Edmunda Husserla je nada-
ljeval študij glasbe pri Albanu Bergu na Dunaju. Kot v vsem svojem
življenju se je že tu navduševal predvsem nad deli zgodnjega Schön-
berga in deli njegovih prijateljev. Njegovo s filozofsko terminologijo
zapolnjeno interpretiranje »nove glasbe«, pa pri njegovih učiteljih ni na-
letelo na odobravanje. »Ta ,nekako preartikulirana mladost'*4 je bila,
kot mu je pozneje povedal njegov prijatelj Ernst Krenek, za njegove
ožje glasbene mentorje teoretsko in politično pre-samozavestna.«4 Leta
1927 se je vrnil v Franfurt čeprav njegove zveze z Dunajem niso bile
prekinjene, o čemer priča od 1928. do 1932. leta trajajoče urejanje An-
brucha. Po vrnitvi je brez uspeha poizkušal pridobiti pravico do pouče-
vanja na univerzitetnem nivoju. Po prvem neuspehu s temo Der Be-
griff des Unbewusten in der transzendentalen Seelenlhre se je lotil
obravnave Kierkegaardove konstrukcije estetskega in s to študijo, ki je
2	isto, str. 16
*2 isto, str. 26
*3 isto, str. 34
3	isto, str. 23
4	isto, str. 27
*4 Krenek, Uvod v dopisovanje med T. W. Adornom in Ernstom Krenekom,
Frankfurt 1974, str. 8
132
ena od prvih pokazala na pomanjkljivosti eksistencializma tudi pridobil
venia legendi.
V tem času se je zbližal z (leta 1923 ustanovljenim) Inštitutom za so-
cialna raziskovanja in praktično postal njegov član, čeprav je svoj prvi
članek za inštitut objavil šele leta 1932 (Zur geselschaftlichen Lage der
Musik). Krog njegovih prijateljev pa se je približno ob istem času raz-
širil še na heterodoksne marksiste iz Berlina (E. Bloch, B. Brecht, Kurt
Weil, W. Benjamin).
Adornova dela so počasi dobivala poteze, ki so opozarjale na simpatije
do marksizma, ki so bile začetno zadobljene že ob zgodnejšem branju
Blochovega Duha utopije in Lukacseve Zgodovine in razredne zavesti.
Pred Hitlerjevim prevzemom oblasti je v letih 1931/32 napisal dve po-
membnejši deli, ki nosita v sebi pečat, ki bo viden vse do njegovih zad-
njih spisov — Aktualnost filozofije in Ideja naravne zgodovine.
Horkheimer je po prevzemu oblasti s strani nacistov preselil inštitut
najprej v Ženevo nato pa v New York, kjer je vzpostavil ohlapne vezi z
univerzo Kolumbija. »Zdi se, da je Adorno dejansko gojil naivno upa-
je, da so nacisti prehoden fenomen in bo morda še lahko rešil svojo
kariero. Po ponesrečenem poizkusu prenesti venia legendi na Dunaj se
je odločil za začen azil v Angliji .. .«5 od koder se je še vedno pogosto
vračal v Nemčijo še posebej v Berlin kjer je obiskoval Gretel Karplus,
s katero se je poročil leta 1937. Med svojim izganstvom v Veliki Brita-
niji se je največ ukvarjal s Husserlom in Heideggerom.
»Kot jasno kaže njegov članek o jazzu ni kazal nobenega navdušenja
za ameriško kulturo — predsodek, ki ga ni nikoli dejansko presegel.«6
Tako se je, kot njegov kolega Benjamin le stežka odločil za pot v ZDA.
Po obisku leta 1937 je leta 1938 prevzel mesto honorarnega direktorja
glasbenega dela raziskovalnega projekta o radiju, ki ga je opravljala
Princetonska univerza. Vodja celotnega projekta je bil Paul Lazarsfeld,
ki je bil navdušen pristaš empiričnega raziskovanja tako, da je Adorno
kaj kmalu ugotovil, da to ni bilo ravno tisto kar je pričakoval.7 Pri tem
projektu se je prvič srečal z empiričnimi raziskavami. Epizoda z
Lazarsfeldom se je končala leta 1940, ko so bile ukinjene dotacije glas-
benemu delu celotnega projekta. V tem času se je predvsem v nje-
govih prispevkih za zadnja zvezka Zeitschrifta, ki je od konca leta
'39 do '41 izhajal pod imenom Studies in Philosophy and Social Sci-
ence, pokazala sorodnost njegovih ter Horkheimerjevih stališč. Prav
tako pa so se prav z zadnjim Benjaminovim tekstom ponovno zbližala
tudi njuna stališča. Adorno se je strinjal z Benjaminovo »kritiko
progresivnega historicizma«8 z njegovo tezo o povezanosti »med vero
v historično napredovanje in dominacijo nad naravo«9 kot se je na-
5	isto, str. 31
6	isto, str. 34
7	isto
8	isto, str. 36
9	isto
133
hajal tudi »v popolnem sozvočju z Benjaminovo temačno obzervacijo,
da 'ni nobenega dokumenta civilizacije, ki ne bi bil istočasno tudi
dokument barbarstva'*5 10 Ko se je leta 1941 preselil v južni del Ka-
lifornije, je v skupnem prizadevanju z Horkheimerjem nastalo delo,
kije ekspliciralo in razvilo gornja stališča. Nastala je Dialektika raz-
svetljenstva »prvič objavljena 1947, vendar ne širše brana vse do
'60-ih«,11 ki naj bi po mnenju mnogih opozarjala na razočaraje avtor-
jev, ne le nad ortodoksnim ampak tudi nad heterodoksnim marksiz-
mom. Slo naj bi za levo mehanholijo. Zakaj? Avtorja v delu trdita,
da je evropska civilizacija izčrpala svoj emancipatoričen potencial.
Razsvetljenstvo pa naj bi v vse večji meri produciralo svoje nasprotje
zaradi dveh temeljnih razlogov:
1.	»... kvalitativno različno in neidentično je bilo prisiljeno v okvire
kvantitativne identitete«;12
2.	vir »... destruktivnih efektov instrumentalnega uma je bila nje-
gova povezava z gospodovanjem nad naravo . Dominacija nad zu-
nanjim naravnim svetom vodi do obvladovanja človekove notranje
narave in končno tudi do obvladovanja družbe«. Fašizem, trdita Ador-
no in Horkheimer, bi dejansko lahko delno razumel kot povratek
človekove potlačene mitične preteklosti in kot maščevanje gospodovane
narave.. .«.13
Nekatera dognanja iz Dialektike razsvetljenstva je imel Adorno pri-
ložnost v okviru analiz o Avtoritarni osebnosti tudi empirično pre-
verjati. »Čeprav je prepustil večino konkretnega empiričnega testi-
ranja svojim sodelavcem, je prisegel precejšen del sovražnosti do ti-
stega tipa raziskovanja, ki so ga od njega zahtevali,... ko je prvič
prišel v Ameriko«.14 Raziskovalci so poizkušali s kombinacijo slavne
F-skale, ki naj bi bila pokazatelj fašistoidnega potenciala določene
osebnosti in interpretacijo, ki je temeljila na psihoanalizi, razkriti
vzroke za pojav anti-demokratične osebnosti. Ocene tega nedvomno
najvažnejšega dela Študij o predsodku, ki so izšle v letih 49—50 kot
rezultat večletnega raziskovanja (44—49) so bile sila kontroverzne.
Največ kritik je bilo usmerjenih na domnevno preveliko poudarjanje
subjektivnih in psiholoških vzrokov avtoritarnosti.
Seveda pa te raziskave kot tudi način raziskovanja, niso predstavljale
osrednje Adornove miselne angažiranosti teh let. Njegov osrednji in-
teres je »neposredneje izražen v treh drugih delih, ki jih je dokončal
tekom svojih let (bivanja) v Kaliforniji. Filozofija nove glasbe,
Komponiranje za Filme (napisano skupaj z Hannsom Eislerjem) in
Minima Moralia«.15 Minima Moralia »to najbolj nietzschejansko Ador-
*5 Benjamin, Illuminations: Essays and Reflections, New York, str. 258
10	isto
11	isto
12	isto,	str. 37
13	isto,	str. 37—38
14	isto,	str. 39
15	isto,	str. 40
134
novo delo izraža v subjektivni in pogosto ironični obliki dileme nje-
govega permanentnega izgnanstva... Minima Moralia, ki jo mnogi
komentatorji hvalijo kot Adornov največji stilistični dosežek, prav
tako vsebuje briljatno formulirana poantiranja (ancapsulations)
teoretskih argumentov... Najbrž ni nobeno tako poznano kot njego-
va trditev, da (v nasprotju s Heglom) 'je celota neresnica'*6, ki izraža
njegovo odmikanje od heglo-marksizma Lukacsa in zgodnjega Hork-
heim er j a«.16
Izkušnja fašizma in ZDA, kjer je razsvetljenstvo doživljalo sicer
finejšo obliko, a zato «-nič manj obžalovanja vredno«,17 sprevrača-
nja, ga je pripeljalo do pesimizma, ki ga je morda bolje imenovati
realizem, zaradi katerega so mu mnogi očitali, da se je odpovedal
možnosti spremembe sveta. »Adorno ni nikoli popolnoma opustil upa-
nja, da je radikalna sprememba še mogoča«.18 Tako je leta 1951 v
svojem članku Freudovska teorija in struktura fašistične propagande
zapisal, »da se lahko naraščanja ideološko in psihološko nadzorovane
dominacije ,konča z nenadnim spoznanjem o neresničnosti čara in
naposled v njegovem zlomu'«.19
Delno zaradi zavrnitve popolne osebne resignacije se je Adorno od-
ločil, skupaj s Horkheimer jem, leta 1949 vrniti v Nemčijo in obnoviti
Inštitut. Inštitut je uradno odprl vrata leta 1951 v novi stavbi, ki je
stala nedaleč stran od stare, med vojno bombardirane zgradbe. Po
vrnitvi domov se je inštitut na nek način presenetljivo posvetil uva-
janju empiričnih tehnik raziskovanja v raziskave v Nemčiji v pre-
pričanju, da lahko imajo podprte s teorijo »takšne tehnike... pro-
gresivne efekte v deželi, v kateri so bila preprosta dejstva toliko let
sistematično izkrivljena in ignorirana«. S tem namenom so leta
1956 ustanovili poseben oddelek inštituta pod vodstvom Rudolfa Gun-
zerta. Poleg empiričnega raziskovanja so si prizadevali v raziskovanje
geneze fašizma vključiti tudi psihoanalizo, ki naj bi Nemcem poma-
gala razkriti mehanizme, ki so jih pripeljali do tega, da so šli' s
Hitlerjem, kot tudi v spoprijemu z njihovo »nesposobnostjo žalo-
vanja«.*7
Jay dokazuje, da se je v tem času Inštitut, še posebej v osebi svo-
jega direktorja Horkheimerja, začel umikati z radikalnih pozicij tri-
desetih in štiridesetih let. To naj bi ponazarjalo Horkheimerjevo za-
vzemanje za obrambo razsvetljenstva20 kot tudi zavračanje ponovne
objave spisov iz tridesetih let. Celo potem, ko je leta 1968, ko so
*6 Adorno, Minima Morallia, str. 33
14 isto, str. 43
17	isto, str. 38
18	isto, str. 44
19	isto, str. 45
*7 Aleksander in Margarete Mitscherlich, Die Unfähigkeit zu trauern,
München 1967.
20	Horkheimer piše v svojem pismu 13. aprila 1951: »Tu smo ostali za dobre
stvari: za osebno neodvisnost ,idejo razsvetljenstva, znanost osvobojeno
plašnic«.
135
spisi »na črno« že dolgo krožili po Nemčiji le pristal na objavo z
znanim predgovorom naj bi preprečil objavo kontroverznega eseja
Žid je in Evropa, eseja v katerem se nahaja stavek »Kdor noče go-
voriti o kapitalizmu, mora molčati tudi o fašizmu«.21
Adorno naj bi ostal kot tolikokrat tudi tokrat izjema. V nasprotju
s Horkheimerjem ni imel ničesar proti »objavi potencialno eksplo-
zivnih spisov napisanih v izgnanstvu«.*8 22 Prav tako ni sprejel pri-
jateljevega apologetskega sprejetja religije, niti ni zmanjšal svoje
»sovražnosti do obeh obstoječih sistemov tako socialističnih kot ka-
pitalističnih v delih, ki jih je napisal po svoji vrnitvi v Frankfurt«.2?
V tem času se je veliko ukvarjal:
1.	z vprašanji s področja kulture;
2.	s sociologijo, kjer se je spoprijel s pretiranim empirizmom, ki se
je kot kaže zelo hitro in celo preuspešno zasidral v Nemčiji. Njegov,
leta 1957 objavljen, članek Sociologija in empirično raziskovanje pred-
stavlja nekakšen uvod v slavno polemiko o pozitivizmu v 60-ih letih,
polemiko, ki se je uradno začela na srečanju Nemškega sociološkega
združenja leta 1961 v Tübingenu. Glavni akterji polemike so bili
Karl Popper, Ralf Dahrendorf in Adorno;
3.	sočasno polemiko proti Popperju je bil angažiran še na drugi
»fronti« v polemiki z »nemškimi fenomenologi in eksistencialisti, ki
jih je predvodila mogočna figura Martina Heideggra«.24 Razširjajoč
argumente, ki jih je zoperstavil Kierkegaardovi obrambi subjektivne
biti (inwardness) na kasnejše eksistencialiste kot Heideggera, Jaspersa
in Bubera zaključuje, da je povojna fascinacija z diskurzom avten-
tičnih medčloveških odnosov prispevala k mistifikaciji družbenih po-
gojev, ki so preprečili doseg takšne avtentičnosti«. Namesto, da bi
odpravljal odtujenost sodobnega sveta »je bil žargon avtentičnosti ena
od njenih subtilnejših manifestacij«.25
Leta 1966 je izšla Negativna dialektika, ki je povzela mnogo tem
Adornovega filozofskega dela. Delo vsebuje kritiko tako idealistične
kot heideggerjanske ontologije ter meditacije o implikacijah Auschwit-
za, tako za metafiziko kot tudi za marksizem. Filozofija, ki se je
nekoč zdela zastarela »živi naprej, ker je bil zgrešen trenutek njenega
udejanjen j a«.*9 Upanje, ki ga je Adorno kljub prevladovanju iden-
21	Jay piše o tem na str. 47. Pomenljiv pa se zdi podatek, da je že leto
prej ta spis, sicer v Amsterdamu, vendar že izšel. M. Horkheimer, Autori-
tärer Staat (Aufsätze 1939—41) Amsterdam 1967. Poleg naslovnega spisa
vsebuje še spisa Die Juden und Europa in Vernunft und Selbsterhaltung.
*8 27. januarja 1957 je pisal Lowenthalu: »Verjamem 90 odstotkov vsega
tistega kar sem objavil v Ameriki« (Lowenthalova zbirka).
22	isto, str. 48
23	isto
24	isto, str. 52
25	isto. Adorno govori o vprašanju obširno v delu, ki naj bi bilo prvotno
del Negativne dialektike, Žargon pravšnjosti.
*9 T. W. Adorno, Negativna dialektika, New York 1973, str. 3
136
tičnega še gojil tudi v tem delu postavlja v polje umetnosti, ki je
predmet njegovega zadnjega (nedokončanega) dela Estetska teorija.
»Danes često obravnavano celo kot večji dosežek od Negativne dia-
lektike delo povezuje filozofske in sociološke analize v obrambo kri-
tične moči modernistične — ali kot jo zdaj imenuje ne-estetizirane
— umetnosti-«.26
Adorno je prav na tem področju in ne v uporabi nasilja s strani
študentov, ki so se spoprijeli z obstoječim, videl ohranitev možnosti
prihodnje vzpostavitve »das ganz Andere«. Njegovo držo ponazarja
Zavrnitev želje po spremembi predmeta predavanj, ko je leta 1967 v
Berlinu kljub uboju študenta B. Ohnesorga, ki ga je zagrešila po-
licija med demonstracijami proti iranskemu šahu, predaval pod na-
slovom Klasicizem Goethejeve Ifigenije.27 Ta mu je nakopala lepo
število nasprotnikov v vrstah študentskega gibanja. Tako so aprila
leta 1969 »trije člani militantne akcijske skupine med njegovim pre-
davanjem planili na podij razgaliil svoja prsa in ga ,napadli' z ro-
žami in erotičnim ljubkovanjem. Adorno je znerviran in ponižan
zapustil predavalnico s študenti, ki so rogajoč se zatrjevali, da ,je
Adorno kot institucija mrtev'«.28 Štiri mesece po incidentu v Frank-
furtu je Adorno, sicer ne kot institucija, umrl.
II. Atonalna filozofija
,Die Systeme sind für die kleinen Leute.'
H. REGIUS
»Kolikor je Adorno pogosto poudarjal esejistično kvaliteto dela*10
zaradi njene eksperimentalne in odprte forme je posebej primerno
usmeriti pozornost na navidez ,manj pomemben' del z namenom za-
grabiti njegov splošnejši dokaz. V ta namen je posebej uporaben
tekst... z naslovom K subjektu in objektu«.2'
Po mnenju Adorna sta tako pozitivizem kot idealizem pri obravnavi
razmerja subjekt objekt izkazala manjko. »... pozitivizem se ni zavedal
aktivne, konstituitivne moči subjektivitete v kreiranju sveta (oziroma
natančneje tistega njegovega dela, ki mu pravimo zgodovina, kultura
in družba) in je bil tako v spregi s pasivno, kontemplativno politiko, ki
je sprejela svet kot dokončno realnost, kot,drugo naravo'«.30 Kot je opo-
zoril Marx v prvi tezi o Fernbachu je bil prav idealizem tisti, ki je
sicer abstraktno, pa vendar ohranil prav dejavno plat. Adorno
je bil prepričan, da so mnogi marksisti kritizirali idealizem prav na
način, ki je izničeval materialistično v idealistični filozofiji. Zato je
26	isto, str 54
27	isto, str. 154
28	isto, str. 55
*10 T. W. Adorno, Der Essab als Form, Noten zur Literatur I, Frankfurt
1958
29	isto, str. 55
30	isto, str. 58
137
videl svoje vloge v tem, da postavi pod vprašaj ne le pasiven in kon-
templativen subjekt pozitivizma »-ampak tudi preaktiven meta — ozi-
roma trans-individualen konstituirajoč subjekt idealistov in njihovih
marksističnih naslednikov«.31 Tako je, po njegovem mnenju, pomembna
napaka sodobne epistemologi j e radikalno ločevanje subjekta in objekta.
Ločevanje, ki se je začelo že davno pred upravljanim svetom, se je iz-
kristaliziralo v tem stoletju. »V epistemoloških pojmih se je za človešt-
vo začelo (ločevanje G. S.) z ločitvijo mišljenja od materialnega sveta.
,Subjekt' nekoč radikalno ločen od objekta, (...) že reducira objekt na
sebi; subjekt pogoltne objekt, v tem ko pozablja, da je sam objekt'*11«.32
Vendar pa ob nasprotovanju absolutnemu ločevanju alternativen pred-
log ni v popolni enotnosti dveh konceptov ali v povratku k izvorni
vključenosti v naravo. Za Adorna je bila vsaka filozofija, ki je objo-
kovala izvorno enotnost človeka in narave ali pa pridigala utopijo njene
prihodnje udejanjitve, ne le na napačni poti ampak celo »potencialno
pogubna«.33 Ce bi bila spekulacija dovoljenja s stanjem sprave, potem
si v njem ne bi mogli predstavljati niti nerazlikovane enotnosti med
subjektom in objektom niti njune sovražne antitetike; prej komuni-
kacijo razlikovanega. Šele potem bi pojem komunikacije, kot objekti-
ven, dosegel svoje mesto.. . Na svojem pravem mestu bi bilo tudi spo-
znavno teoretično razmerje med subjektom in objektom v udejanja-
njem miru med ljudmi, kakor tudi med njimi in njihovim drugim. Mir
je stanje razlikovanega brez gospostva, v katerem je razlikovano ude-
leženo drugo na drugem.«34
Kljub temu, da je menjava v »subjekt : objektu« le bežno omenjena, pa
nedvomno predstavlja enega osišč njegove negativne dialektike. Nje-
govo razumevanje menjave izhaja deloma iz Marxove analize menjal-
ne vrednosti v kapitalizmu, kjer se zoperstavlja uporabni vrednostni
blaga za potrošnike, in sami vrednosti, ki jo prispevajo producenti.
V procesu odtujitve in fetišizma so kvalitativne razlike med različnimi
blagi, tako v smislu njihove uporabnosti za določene potrošnike kot v
smislu kreativnega prispevka posamičnih producentov, potisnjene v
ozadje v prid kvantitativni in abstraktni merljivosti menjalne vredno-
sti na trgu. Po drugi strani pa so »razmerja, ki so prvotno družbeno
posredovana razmerja med ljudmi in med njimi ter naravo, mistificira-
na v zgolj objektivne odnose med stvarmi«.35 To mistifikacija je še po-
sebej nevarna, ker za očitno ekvivalentnost j o procesa menjave skriva
dejanske neenakosti, ki producirajo presežno vrednost. Adorno se je
torej strinjal z Marxom, da se »princip menjave s svojo imanentno
dinamiko razširjen na živa dela človeških bitij nujno spremeni v objek-
tivno neenakost, namreč, razredno neenakost'*12«.36
31	isto, str. 59
32	isto, str. 62
*" T. W. Adorno, K subjektu in objektu, The Essential Frankfurt School
Reader New York 1978, str. 499
33	isto, str. 64
34	isto, str. 65
138
»Kljub temu se je Adorno razlikoval od Marxa ali vsaj mladega Marxa
v svoji pojasnitvi končnega vira menjalnega procesa. ...,izvirni greh' je
lociral v delitev umskega in fizičnega dela. To delitev je potem primer-
jal s subjektovo ločitvijo od in dominacijo nad objektom .. ,«.37 Tako
vidi v kakršnikoli slavitvi dela, pa najsibo umsko ali pa fizično zgolj
,razširjanje iluzije o prevladi principa produktivnosti',*13 ki je prisoten
v vulgarnem marksizmu.
Njegova kritika produktivizma se z vulgarnega marksizma razširi tudi
na Lukačev koncept postvarjenja, pri čemer Adorno razume reifikacijo,
predvsem kadar jo uporablja v pejorativnem pomenu, kot podrejanje
heterogenosti v imenu identitete. »Postvarjenje pa ni bilo zgolj raz-
merje med ljudmi ampak tudi nekaj, kar ima za posledico podrejanje
drugačnega v svetu narave.«38 Ker se je zavedal, da ne kaže vpeljevati
družbenega kot priviligiranega v razmerju do narave, kot prostora svo-
bode, nasproti nujnosti, je dvomil v zaključke in trditve, da je mogoče
dokončno odpraviti vsako postvarjenje.39
Ko tako obravnava razmerje med subjektivnim in objektivnim po-
udarja prednost objekta. ,Toda, ker potrebuje prednost objekta reflek-
sije na subjekt in subjektivne refleksije, postane subjektiviteta, dru-
gače kot v primitivnem materializmu, ta ne dopušča dialektike, trdno
zadržan moment'.*14 Prav to Prav to pa zanemarja naslednja verzija
tlačenja neidentičnega — navidezno antisubjektivistično znanstveno ob-
jektivno identitetarsko mišljenje. Gre za t. i. instrumentalno mišljenje,
ki prikriva lastno samovoljo s spregledom dejstva, da je objekt prav
tako malo brezsubjekten residium, kakor po subjektu postavljen. Obe
nasprotujoči opredelitvi si medsebojno ustrezata: ostanek s katerim se
pusti nasititi znanost kot s svojo resnico, je produkt njenega manipula-
tivnega postopka, subjektivno prirejen'*15. Spoznanje pa naj bi če noče
ostati na ravni instrumentalnega uma, dopustilo govoriti objektu, naj
bi razparalo mrežo, ki jo sicer tke okrog objekta. Tako naj bi se uvelja-
vilo iskustvo, ki bo polno in pomensko diferencirano, ter bo na nek način
revitaliziralo mimetično razmerje med človekom in naravo. Pri tem bi
imela pomemben delež umetnost, ki priznava prioriteto objekta, tej
zahtevi pa naj bi ugodila tudi filozofija, ki bi se zmogla »potopiti« v
objekt in se iz njega ponovno vzpostavljati.
35 isto, str. 67
34 isto
*12 T. W. Adorno, Uvod v Adorno in dr. The Positivist Dispute in German
Sociology, London 1976, str. 25
37	isto
*13 T. W. Adorno, Negative Dialectics, str. 177—8
38	isto, str. 69
39	isto
T. W. Adorno, K subjektu in objektu, str. 504
*15 isto, str. 506
139
III. Zdrobljena totalnost: družba in psiha
»Denn nichts als nur Verzroeiflung kann uns retten«
C. D. GRABBE
V	času, ko je v marksizmu močno prevladoval ekonomizem je zahodni
marksizem spoznal, »da je Marx dejansko napisal kritiko politične eko-
nomije«40 in da ne kaže več vsega staviti zgolj na ekonomsko bazo,
ampak je potrebno temeljito razmisliti o kulturi, ki lahko preprečuje
vzpostavljanje novega ali pa ga omogoča. Širjenje koncepta pa jih po-
stopoma pripelje do upoštevanja pomena psihologije in psihoanalize za
razumevanje družbene totalitete. Kljub začetnemu nasprotovanju po-
vezovanju psihoanalize in marksizma je prav »nepričakovan porast ira-
cionalnega ravnanja množic, ki ga ortodoksni marksisti niso predvide-
vali«,41 napravil nadaljnje zavračanje za nemogoče. Iztreznjevalna vloga
psihoanalize v zahodnem marksizmu se je predvsem pri obravnavanju
ideologije nadaljevala tudi zunaj obravnave fašizma.
Adorno predstavlja v tej konceptualizaciji po-ekonomskega marksizma
posebnost. »... nietzscheanski in benjaminovski motivi v njegovi misli
so ga obvarovali pred pri vzet jem marksističnih humanističnih zaključ-
kov do katerih so prišli Lukacs, Gramsci in Korsch«.42 Nikoli se ni bavil
s politiko. Področja njegovega zanimanja so bila »bolj na tistih področ-
jih totalitete, ki so znana kot kultura, družba in človekova psiha«.43 Na
področju psihoanalize je opozarjal na nevarnost preseganja nasprotij,
ki so obstajala v družbi v mislih! Dokler ni presežena realna delitev
dela, tudi znanstvena ne more biti.
V	nasprotju z Lukacsem je poudarjal pomen posamičnega subjekta,
ki ga ne kaže subsumirati pod obče. Medtem ko je klasični marksizem
videl delo in produkcijo ter obilje dobrin kot polje človekove sreče, je
Adorno poudarjal psihično in čutno ugodje in je bil vedno skeptičen
glede možnosti doseganja dejanskega zadovoljstva v družbi dela in
potrošnje.44 V tem kontekstu je skupaj s Horkheimerjem poudarjal po-
men telesa.
Psihoanaliza v svoji ortodoksni nerevidirani obliki je najboljša psiho-
logija. Adorno je kot kaže dojel poln pomen Freuda šele ob projektu o
avtoritarnosti. Seveda je bil vedno zelo selektiven učenec. Ni sprejel
»Freudove resignirane ocene o nujnem in nenehnem razkolu med druž-
bo in psiho ... Za sporne pa je imel tudi takšne aspekte Freudove pozne
teorije kot instinkt smrti.. .«.45 Tisto, kar pa je Adorna vleklo pred-
vsem k mlademu Freudu »je bil način s katerim je njegova teorija od-
ločno registrirala travme sodobne eksistence«.46 V psihoanalitični in-
40	isto, str.	83
41	isto, str.	85
42	isto
43	isto, str.	86
44	isto, str.	88
45	isto, str.	90
44	isto
140
terpretaciji družine je našel kritično povezavo dveh nivojev. »Interna-
lizacija očetovske avtoritete v buržoazni družini je zagotavljala model
vloge upornega sina .. ,«47 z »erozijo očetove ekonomske neodvisnosti
v monopolnem kapitalizmu pa je otrok izgubil močno očetovsko figuro
potrebno za udejanjenje svoje zmožnosti za neodvisnost. ...,Konec dru-
žine paralizira sile opozicije'*16«.48 Rezultat propadanja avtoritete očeta
tako pripelje prej do regresije v narcisistični ego kot pa do napredka
v avtonomno osebnost. Prav to pa je idealna osnova za nastanek mani-
pulativne množice. Jay meni, da je prav Adornovo stališče po katerem
je edino možno mesto upora obstoječemu stanju »avtonomni moški
individuum sproduciran s strani buržoazne družine«49 najbolj sporna
teza v njegovem sprejetju psihoanalize.
Ob nastopu fašizma, kot tudi mogokrat pozneje, se je kot eno osred-
njih pojavljalo vprašanje razredne delitve družbe. Čeprav je Adorno,
kot večina kritične teorije družbe razkrival dejstvo neobstoja razrednih
bojev v monopolnem kapitalizmu oz. vsaj proces integracije proleta-
riata v meščanski kozmos, pa je vse do svojih zadnjih spisov opozarjal
na razredno razslojenost družbe. »... razlika med razredi objektivno
raste z naraščajočo koncentracijo kapitala«*17. Skozi to razredno razde-
ljenost pa je v družbah, ki so še vedno kapitalistične obravnavati tudi
posameznika v teh družbah. Tako je vsako obravnavanje, ki pristopa k
posamezniku, kot kreativnemu, smisel določujočemu, ideološko. Posa-
meznik je v tem svetu vse preveč del totalitete, ki ga izvaja pod skup-
nostno, načrtovano in vodeno s strani uma.
»Kot Benjamin je bil izrecno sovražno nastrojen do vsake enolinearne
evolucijske sheme, pa najsi bo buržoazna ideja napredka ali pa dialek-
tično materialistična vera v nujnost socialistične bodočnosti.«50 Poudar-
jal je možnost prihodnjega loma v kontinuumu zgodovine. Prvič kot
reafirmacije utopičnih upanj in energij predhodnih generacij in dru-
gič, seveda z bistveno drugačnim predznakom, kot ponavljanje vedno
istega pod zastavo novega.
Posebej je bil navezan na obdobje okrog leta 1848, za katerega je zna-
čilno, da so se razredni boji razodeli kot boji med srednjim razredom
in razredom, ki je bil napol zunaj družbe — proletariatom. V filozof-
skem občestvu je bilo to obdobje afirmacije Heglove dialektike na pod-
ročju kulture pa kulminacije Goetheja, Balzaca »in za Adorna najpo-
membnejšega med vsemi, Beethovena, figur, ki so predstavljale triumf
visoke buržoazne kulture pred razpadom posredovane enotnosti sub-
jekta in objekta«.51 Kljub veliki afiniteti do tega obdobja pa se v
47	isto, str. 91
48	isto, str. 91—92
*16 T. W. Adorno, Minima Moralia, str. 23
49	isto, str. 93
*17 T. W. Adorno, Society, Salmagundi 10—11 jesen 1969 zima 1970, str.
149—50
50	isto, str. 104
51	isto, str. 105
141
nasprotju z Lukacsem, ni nikoli sentimentalno nagibal k zahtevam po
vračanju starega dobrega klasicizma pa najsi bo v buržoazni ali pa
proletarski preobleki.
Svet v katerem živimo naj bi po mnenju večine marksistov v svojem
jedru predstavljal svet kapitalizma, kot kaže za Adorna svet kapitaliz-
ma v katerem živimo korenini že v prvi delitvi dela in je tako »blagov-
na forma kapitalizma obravnavana kot podrejena tem zgodnejšim do-
godkom za katere se zdi, da kulminirajo z usodno nujnostjo v mašče-
vanju tlačene narave, to je v fašizmu«.52 Prav to je ena od osrednjih
tez, tez ki zahtevajo temeljit razmislek, ki ga pri Jayu ni, še posebej
ker Adorno »zaključi«: ,Nobena univerzalna zgodovina ne vodi od div-
jaštva k humanitarizmu tu pa imamo eno, ki vodi od strela s fračo
do megatonske bombe'.*18 Connerton je Adornu zaradi gornjega očital,
da je zgodovino rešitve zamenjal z zgodovino dominacije.
IV. Kultura kot manipulacija; kultura kot osvoboditev
»In dem, was man Philosophie der Kunst nennt, fehlt gewönlich eins
von beiden: entweder die Philosophie oder die Kunst.«
F. SCHLEGEL
Poglavje o kulturi, ki naj bi predstavljala točko upanja v upravljanem
svetu in zavračala očitke o njegovi črnogledosti, začenja avtor z opozo-
rilom na večpomenskosti tako angleškega pojma culture kot tudi nem-
škega Kultur. Adorno, ki se je v svojem življenju največ ukvarjal prav
z vprašanji kulture naj bi bil izredno pozoren prav na to večplastnost.
Pri tem pa je v njegovem delu ne le ob njegovi svetovalski vlogi pri
Doktorju Faustusu težko ločiti mejo med ustvarjalnostjo in kritiko.
Jay navaja kot primer tekst Quasi una Fantasia ki ga Adorno napiše
lahkotno kot glasbeno kompozicijo.53
V zoperstavljanju antropološkega in elitističnega koncepta kulture je
Adorno nastopal proti prizadevanjem, ki so vodila v smeri transforma-
cije kulture v nekaj od družbe odvisnega in družbi zunanjega. Prav
to naj bi pripravljalo možnost ,integrirati jo v organizacijo iz katere
se je poizkušala neutrudno rešiti'.*19 V Prizmah tako trdi, da je največji
,fetiš kulturnega kriticizma pojem kulture kot take'.*20 ,Govorjenje o
kulturi je vedno nasprotno kulturi. Kultura kot skupni imenovalec v
zametku že vsebuje tisto shematizacijo in proces katalogizacije ter kla-
sifikacije, ki vodi kulturo znotraj sfere administracije,.*21
Ob tem pa se je seveda potrebno upreti tudi abstraktnemu zanikanju
razlike med kulturo in družbo. Kultura ni nikoli zgolj ideološki refleks
52	isto, str. 107
*18 T. W. Adorno, Negative Dialectics, str. 320
53	S£r 2.12
*19 T. W. Adorno, Culture and Administration, Telos 37/1978, str. 100—101
*20 T. W. Adorno, Prisms, str. 23
*21 M. Horkheimer in T. W. Adorno, Dialectic of Englightenment, New York
1972, str. 131
142
statusa quo. Ko kultura zavrača vključitev v blagovno produkcijo tega
sveta, si seveda dela določene iluzije. Ker pa je ,svobodna in pravična
menjava laž, pomeni odrekati se ji istočasno govoriti v prid resnice; v
soočenju z blagovnim svetom postane celo laž, ki zavrača korektiv'.*22
»... kritične energije elitističnega koncepta morajo biti usmerjene proti
ideološkim funkcijam njegovega antropološkega dvojnika medtem, ko
morajo biti progresivni impulzi zadnjega obrnjeni proti konzervativnim
implikacijam prvega«.54
Elitistični snob, aroganten mandarin, prikriti rasist in še kašne so ozna-
ke, ki si jih je prislužil Adorno s svojim odklonilnim odnosom do mno-
žične kulture. Večina njegovih kritikov pa pri tem ni hotela razumeti,
da mu v kritiki množične kulture ne gre zato, da so množice zasvinjale
čisti tempelj temveč je prepričan, »da je bila kultura množic popolnoma
sintetičen zvarek, ki jim je bil vsiljen od zgoraj«.55 Adorno opozarja
na to, ko pojasnjuje zakaj govori o industriji kulture. Izraz kultura
množic nadomešča z izrazom industrija kulture zato, da bi pokazal na
ideološkost pojmovanj, ki sodobno, kulturo, ki je ponujena množicam
proglašajo za nekaj kar spontano izhaja iz množic. Za proizvode in-
dustrije kulture ugotavlja, da ne le da niso produkt spontane ustvar-
jalnosti množic, tem več niti niso umetniška dela, ki so pozneje postala
blago. Gre za produkte, ki so že od vsega začetka namenjeni trgu in
je to še kako čutiti tudi v njihovi kvaliteti. Pri tem početju si je indust-
rija kulture naveliko pomagala z različnimi tehničnimi pomagali, ki
so povečala njeno učinkovitost in prikrila slabo kvaliteto. Namesto za
razvoj tehnike, ki je kulturi pridana od zunaj se je Adorno zavzemal
za razvoj artističnih tehnik znotraj avtonomnih umetniških del.
Eno tistih področij na katerih je gospodarila tehnika je bil film, ki je
nevarno reduciral distanco med umetnostjo in sočasnim življenjem.
,... film prisiljuje svoje žrtve, da ga neposredno enačijo z življe-
njem'.*23 Jay opozarja, da je Adorno ob koncu svojega ustvarjanja ob
filmih avtorjev kot sta Alexander Kluge in Volker Schlöndorf odstopil
od teze, da je film zgolj produkt kulturne industrije. ,V svojih poizkusih
manipulirati z množicami postane ideologija industrije kulture tako
notranje protislovna kot vsaka družba, ki hoče nadzirati. Ideologija
industrije kulture vsebuje antidot lastni laži.'*24
Če je Adorno nasprotoval stapljanju umetnosti s sodobnim življenjem
na način, kot je to počela industrija kulture ni bil nič bolj navdušen
nad modernističnem početjem podobnega pod imenom Neue Sachlich-
keit ali pa nadrealizem.
Globoko prepričan, da bi moral, vsaj za zdaj, biti odnos med politiko
in umetnostjo »popolnoma prekinjen je zagovarjal zgolj tiste moderniz-
*22 T. W. Adorno, Minima Moralia, str. 44
54	isto, str. 115
55	isto, str. 119
*23 M. Horkheimer in T. W. Adorno, Dialectic of Enlightenment, str. 126
*24 T. W. Adorno, 'Transparencies on Film' New German Critique, 24—25/
1981—82, str. 202
143
me, ki so se izognili neposrednim političnim ali družbenim obvezam.
V nasprotju z Brechtom in Sartrom je trdil: ,To ni čas za politično
umetnost pač pa se je politika preselila v avtonomno umetnost in to
nikjer bolj kot tam kjer se zdi, da je politično mrtva',*25«56 Samo pisci
kot Beckett, Celan ali Kafta, ki so zavrnili odpoved prelomu s komuni-
katibilnostjo, so se dejansko zavzemali za kritično moč umetnosti.
Od vseh stru j modernizma je le ekspresionizem zadostil njegovemu
pojmovanju kritične avantgarde na področju umetnosti.
Filozofija glasbe, kot Jay poimenuje Adornovo ukvarjanje z glasbo naj
bi bila filozofija glasbe, ki bi zabeležila »nemožnost popolno koherentne,
sistematične, pozitivne estetike v našem času«.57
Glasba je »ne-konceptualen, ne-diskurziven jezik, ki nesamozavedno
'predstavlja' svet zunaj nje«.58 To je bila ena od trditev v množici tistih,
ki so Adornu ob številnih pritrjevanjih prinesle tudi nemalo nasprot-
nikov. Poudarek na historičnosti ga je pripeljal do ugotovitve, da je po
obdobju tradicionalne tonalitete, ki je predstavljala določeno stopnjo
v razvoju glasbe pač prišel čas za atonalnost s katero naj bi bila »pred-
stavljena« nova dejanskost zunaj glasbe. Dejanskost, ki se tu v glasbi
predstavlja kot celota. V smislu socialnega izvora drugih kot buržoaznih
skladateljev praktično ni bilo. Vrednost določenega dela pa podobno
kot Benjamin ne določa po socialni pripadnosti ali deklariranju avtorja
ampak po kvaliteti. 'Socialno vprašanje je lahko smiselno postavljeno
le na temelju vprašanja estetske kvalitete'.*26 Le angažma, ki je znot-
raj glasben, v katerem skladatelj uspe glasbeno predstaviti družbena
protislovja in zahtevati njihovo razrešitev, je smiselen. Zakaj meni, da
so zgolj določene vrste »nedostopne«, »destruktivne« glasbe dejansko
kritične, je tako mogoče razbrati le če upoštevamo, da je tudi pri raz-
merju glasba — družba na prvo mesto postavljena produkcija. Skla-
danje je vrsta dešifriranja .. .'*27 in tako v produkciji ne gre le za po-
vnanjanje skladateljev subjektivnosti, temveč prav tako vsebuje nujen
moment mimezisa. Čisti zvok je tudi izraz zunanje družbene dejan-
Nekaj kar pa je onstran produkcije je reprodukcija. To je distinkcija,
ki naj bi izhajala iz delitve dela med skladateljem in izvajalcem. Prav
ukinitev te delitve dela naj bi v elektronski glasbi dvajsetega stoletja
»povečala integracijo glasbene negacije v upravljani svet... ,Če posta-
nejo umetniška dela njihova lastna reprodukcija potem je mogoče pred-
videti, da bodo reprodukcije postale dela'.*28«59
*25 t yj Adorno, 'Commitment', Aestetics and Politics, London 1977, str.
194
56	isto, str. 130
57	isto, str. 132
58	isto, str. 133
skosti.
*24 Adorno Kreneku 30. sept. 1932 glej že omenjeno dopisovanje **
*27 isto
59	isto, str. 139
*28 T. W. Adorno, 'Music and Technique', Telos 32/1977, str. 83
144
Vzroke za razvoj glasbe v smeri industrije kulture vidi Adorno v ima-
nen tnem razvoju glasbenega jezika. V tem se nihče iz vrst skladateljev
niti Schönberg ni mogel izogniti aporijam kulture, ki jo je producirala
dialektika razsvetljenstva. »Bach je prvi izkristaliziral idejo racionalno-
sti nastalega dela — estetske dominacije nad naravo«.60
Eno redkih izjem napredujočem gospodarjenju nad naravo v glasbi naj
bi predstavljalo delo Beethovena, ki je uspel udejanjiti »ideal umet-
niškega dela kot organske celote«.61 Beethovnova glasba naj bi nosila
v sebi usodo buržoazne revolucije in bi poleg velikega poleta in upanja
v Eroiki in drugih delih, ko je Beethoven združil subjektivno in ob-
jektivno v celoto, pozneje npr. v Missi Solemnis, ko je sicer še vedno
ohranjal subjektivno in objektivno, izražala tudi neuspeh buržoazne
emancipacije. Za zadnje je morda najbolj značilno, da je opustil »obliko
sonate z njeno razvijajočo se variacijo v prid statičnejših form kontra-
punkta — pod vprašaj je postavil pridobitev dejanske avtonomije s
strani buržoaznega subjekta«.62
Po Beethovenu je celotno devetnajsto stoletje zaman poizkušalo »do-
seči dialektično totalizacijo njegovega drugega obdobja ali pa alego-
rično detotalizacijo njegovega tretjega obdobja«.63
Višek ideologizacije je glasba doživela z Wagnerjem. ,Wagnerjeva glasba
simulira to enotnost notranjega in zunanjega, subjekta in objekta, na-
mesto, da bi podala obris prepada med njima. Na ta način postane
proces skladanja agent ideologije celo preden je slednja uvedena v
glasbene drame preko literature'.*29
Svoja pojmovanja glasbe je Adorno povzel iz svojega študija v krogu
t. i. druge dunajske šole A. Schönberga in njegovih pristašev je ocenje-
val kot mojstra »razvijajočih se variacij« in mu pripisoval mesto izje-
me v gospodujoči glasbi dvajsetega stoletja. Vendar je že leta 1929
opomnil na zlovešče implikacije tistega dela Schönbergovega skladanja,
ki v svojo prvotno atonalnost vpeljuje red. Pozni Schönberg, ki je v
svoji eksploziji tonalitete izredno izrazil strah in tesnobo sodobne eksi-
stence, se je začel »kljub svojim intencijam vedno bolj identificirati s
silami dominacije«.64 Zato sta začela »dva pola Filozofije nove glasbe
sovpadati«.65
Vendar pa Adorno kljub temu, da v umetnosti dvajsetega stoletja ni
našel veliko navdušujočega, ni odstopil od svojega stališča, da je prav
v umetnosti treba iskati mesto utopičnega momenta, ki opozarja na
prihodnje politične in družbene spremembe. V umetnost je verjel iz
večih razlogov:
60	isto, str. 140
61	isto, str. 142
62	isto, str. 144
*29 T. W. Adorno, In Search of Wagner, London 1981, str. 107
63	isto, str. 145
64	isto, str. 151
" isto
145
1.	,Veličina umetniških del leži v njihovi moči, narediti slišno tisto kar
ideologija prikriva'.*30
2.	Mimetični element umetnosti je še posebej pomembna komponenta
umetnosti, kar jo prav to dela neuporabno, neinstrumentalno v uprav-
ljanem svetu.
3.	Ob mimezisu pa nastopa v umetnosti tudi racionalni element, ki je
sicer odvisen od družbe vendar se ji tudi upira.
,V svetu v katerem živimo so vedno stvari za katere je umetnost edini
lek; tu gre vedno za nasprotje med tem kar je in tistim kar je de-
jansko .. .'*31
»Upor sodobni dominaciji instrumentalnega uma leži zgolj v popolni
neuporabnosti takšnih del, ki trdovratno nasprotujejo vsem poizkusom,
da bi jih instrumentalizirali«.66
V. Zaključek
»... ungeduldig geduldig in name der unbelehrbahren lernen ..
H. M. ENZENSBERGER
Je Adornova atonalna filozofija prešla v sistem? Susan Buck-Morss,
Irving Wohlfahrt in Rose Rosengard Subotnik trdijo da je. Jay jim pri-
trjuje in dodaja: ...
*30 T. W. Adorno, 'Lyric Poetry and Society', Telos 20/1974, str. 57—58
*31 T. W. Adorno, 'Modern Music is Growing Old', The Score, 18/1956, str. 29
64 isto, str. 154
146
Knjižna novost o »izrednih
razmerah«
Tonči Kuzmanić
Recenzija
Knjiga dr. Borislava Sikimića Družbenopolitični sistem SFRJ v iz-
rednih razmerah in vojni1 je hvalevredna pridobitev naših mar-
ljivih založnikov, ki skušajo že na startu tekočega leta razčistiti —
kot že naslov pove — morebitne nejasnosti glede vprašanja t. i.
»izrednih razmer«.
Kako se lotiti tako perspektivne knjige v tem prostorsko in tudi sicer
omejenem prikazu? Načelno obstajata dve poti: ena je spraševanje kdo,
zakaj in kako potrebuje prav to in tako knjigo tukaj in zdaj, druga
pa je napotitev v sam tekst. Slednja mi je vsekakor ljubša, ker
odpira vrata v ves bogati arzenal že dolgo aktualne vsebine. Obenem
se na ta način izognem nesamoupravni, malomeščanski maniri »iska-
nja vzrokov«.
I.
2e prva stran mirne, resne, urejene, jedrnate in preudarne knjige dr.
Sikimića nas popelje v permanentne potencialne nevarnosti za Jugo-
slavijo, ki se dele na:
1 NIO Poslovna politika, Beograd 1986, tiskarna Sava Mihič — Zemun,
poslovenila Marijana Pelicarič.
147
a)	»nasprotja v mednarodnih odnosih, zemljepisna lega naše države
na križišču različnih družbenih in ideoloških sistemov« ter
b)	»značaj socialistične družbe kot družbe prehodne dobe med kapi-
talizmom in komunizmom«, čemur ustrezata kategoriji »zunanja obo-
rožena agresija« in »notranje protisocialistične in protisamoupravne
sile« (str. 9).
Ce naj zagotovimo najprej materialistično izhodišče, potem moramo
spregovoriti o »sili«, o tej kategoriji z njenim »bistvom«, je imela
»znanstvena misel« »vse do pojava marksističnega svetovnega nazora«
(str. 48) zelo hude težave. Le-ta jo je končno »znanstveno pojasnil«,
jo prepoznal za »pomnoženo proizvajalno silo, ki je rezultat združe-
nega dela ljudi v proizvodnem procesu« (str. 48). Kot »eno glavnih
vprašanj človeške družbe« je opredeljeno »razpolaganje s to silo«, se
pravi vprašanje »monopola nad njo« (str. 48), ki je lahko v rokah
tega ali onega, ki jo (zlo-upo)rabi v te ali one namene.
Kar pa zadeva »izredne razmere« (»neposredno vojno nevarnost« in
»vojno stanje« bomo v tem tekstu opustili) je njihova definicija na-
vedena v IV. poglavju knjige, ki je zastavljena na absolutni možnosti
vojne »v vseh delih sveta« in pa na prav tako »možnih poskusih no-
tranje kontrarevolucije« (str. 75).
Avtor nas zelo prijazno opozori, da je bil »normativni optimizem«
»ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let«, ki se je še
posebej pokazal na IX. kongresu ZKJ, rahlo pretiran, ker ga poznejši
dogodki menda niso upravičili, saj je bila Jugoslavija »izpostavljena
kontrarevolucionarnim napadom«. Posebej se je to pokazalo ob »ko-
sovskih dogodkih« (str. 76). Taki »poskusi kontrarevolucije so opozo-
rili na potrebo po uvedbi ,drugih izrednih razmer' oz. novega stanja,
v katerem se utegne država znajti oz. se vanj postaviti ob spletu
določenih okoliščin, poleg stanja neposredne vojne nevarnosti in voj-
nega stanja« (str. 77).
»Druge izredne razmere« opredeljuje Zakon o splošni ljudski obrambi.
Določa jih kot »oboroženo ali drugo delovanje, ki neposredno ogroža
neodvisnost države, njeno suverenost in ozemeljsko neokrnjenost ter
z ustavo SFRJ določeno družbeno ureditev.«2
Toda, kakor je vsaka stvar na tem svetu dobra in slaba, tako tudi
omenjena zakonska določitev poleg »sorazmerne jasnosti« »vnaša tudi
nekatere nejasnosti«. Te so predvsem, »da se ne vidi«, ali se »druge
izredne razmere« razglasijo v primeru »pričakovanega napada od zu-
naj« ali pa »od znotraj« oz. »ali v enem in drugem primeru« (str. 77).
Se manj pa je jasno, kaj so to »,prve izredne razmere', če s tem nista
mišljena ,neposredna vojna nevarnost' in ,vojno stanje'« (str. 77).
Zato avtor očita zakonodajalcu, da je »nekritično uporabil ta pojem«,
ki »utegne povzročiti določene nesporazume« in celo »zmedo« (str. 78).
2 Prim. Uradni list SFRJ 21/82, čl. 6
148
Kakorkoli že, motiv vpeljave »drugih izrednih razmer« je »zavaro-
vanje družbenega reda pred napadi kontrarevolucionarnih in sovraž-
nih sil od znotraj, čeprav tega zakon ne omenja« (str. 78, podč. T. K.),
kar pa zadeva jasno opredelitev, predlaga avtor opustitev »vsaj besede
,druge'« (str. 79). Temu je treba dodati tudi opozorilo, da v omenje-
nem zakonu »ni predpisano, ali se uvajajo (druge izredne razmere —
op. T. K.) v vsej državi ali pa v posameznih njenih delih« (str. 80).
Toda ne glede na to dr. Sikimič dokaj optimistično sklepa, da si je
»težko zamisliti, da bi se to stanje vzpostavilo v kakih ožjih družbeno-
političnih skupnostih« (str. 80).
II.
Zgodovinsko gledano je »obramba države v zakonodaji SFRJ pre-
hodila določeno progresivno in seveda samoosvobajajočo pot. Tako je,
recimo, ustava iz leta 1946 uporabljala sintagmo, ki je poudarjala
»najvišje dolžnosti«, znotraj katere pa je »občan bil abstrakten sub-
jekt obrambe, v njegovem imenu pa so obrambo upravljali centralni
državni organi, predvsem izvršilni in upravni organi« (str. 90). Ustava
iz leta 1963 več »ne obravnava občana kot abstraktnega«, temveč kot
»aktivnega subjekta in nosilca vseh obrambnih zadev, ki neposredno
odloča o obrambi države«, ker je »prvič razglasila pravico občana do
obrambe države« (str. 91, podč. T. K.). Ustava iz leta 1974 pa »še
naprej razvija zasnovo pravic in dolžnosti občana pri obrambi države«
z določitvijo, da je le-ta njegova »nedotakljiva in neodtujljiva pravica
in dolžnost« (str. 91, podč. T. K.). Skratka, pri vsem tem je glavno
izhodišče to, »da se bodo delovni ljudje in občani SFRJ v splošni
ljudski obrambni vojni angažiral po lastni opredelitvi, (...) kar prav
gotovo velja za večino prebivalstva« (str. 92).
Vendar pa ne more izostati realna domneva, da je »pod vplivom težkih
okoliščin« pričakovati tudi »malodušnost« in pa »omahovanja raznih
vrst, tako da se bo ta del (prebivalstva, op. T. K.) vključeval v obram-
bo na podlagi dolžnosti in obveznosti (str. 93). Če prav razumemo
interpretacijo dr. Sikimića, potem obveznost in dolžnost velja pred-
vsem za tisti »manjši del prebivalstva« (str. 93), medtem ko je »ne-
odtujljiva pravica« namenjena »večini prebivalstva«, ki sprejema to
pravico »prostovoljno« (str. 93). Kajti samo v primerih »malodušnosti
in omahovanja« ima »angažiranje v obrambi po dolžnosti (...) tudi
funkcijo prisile« (str. 93).
III.
Do tega mesta ostaja povedano znotraj nasebnosti, medtem ko nadalj-
nja izpeljava v naši knjigi pripelje na piano subjekt. Glede na ome-
jenost prostora se bomo ustavili zgolj pri subjektu, ki je »zgodovinsko
in ustavno odgovoren za obrambo revolucije« (str. 107). Torej pri ZKJ,
149
subjektu, ki je nujna notranja vez vseh obrambnih in siceršnjih pri-
prav, »ker je težko domnevati«, da bi »lahko spontanost sama« (str.
106) pripeljala do ustrezne obrambe države. Najbolj na kratko pove-
dano: »Kot ni spontanega gibanja v socialističnem samoupravljanju,
tudi splošna osvobodilna vojna ne poteka spontano. Potrebna je torej
organizirana zavest razreda, Zveza komunistov« (str. 170, podč, T. K.).
Na področju, ki ga tukaj obravnavamo, pa ZK »prek komitejev za
SLO in DS kot koordinacijskih in politično-operativnih teles ... ne-
posredno zagotavlja svojo vlogo v SLO in DS« (str. 176) oz. uresničuje
stališče XI. kongresa ZKJ, ki »je odločno izjavil, da se v družbeni
samozaščiti in splošni obrambi vodilna vloga ZK izraža tudi kot prvina
oblasti, tj. vodilna vloga se spreminja v vodstveno« (str. 176).
Čeprav je povsem jasno, da so komiteji za SLO in DS zelo pogumno,
uspešno, učinkovito in predvsem kreativno dejanje na nadaljnji poti
revolucionarnega premagovanja ovir ZKJ v razmerah preraščanja
možnih in nezaželenih stanj, je vendarle treba opozoriti, da je »pri
tem treba imeti pred očmi realno nevarnost, da si komiteji za SLO
in DS ne prisvojijo preveč dejanske oblasti« (str. 170), kar narekuje,
da »je treba najti obrambne mehanizme, ki bodo onemogočili tudi
take pojave« (str. 171). To je — med drugim — torej tisto, kar »nas«
šele čaka. (Toda, mar lanskoletnih »koprskih dogodkov« ne bi kazalo
brati v tem kontekstu?) V tem smislu bi se, če se naša knjiga ne
loteva obdelave možnih rešitev, lahko izreklo neke vrste »kritiko«,
saj je analiza v nekem oziru pomanjkljiva. Toda, resnici na ljubo, od
tako načelne in jedrnate knjige ni bilo pričakovati »analize konkre-
tuma«. To je vprašanje, ki ni njeno vprašanje. Za predmet sicer ima
konkretno, toda predvsem konkretno v višjem, bolj dialektičnem smi-
slu, kot je to recimo vprašanje dejstev in podobno.
IV.
Sklep te bežne predstavitve izjemno bogatega berila dr. Sikimiča bi
lahko izrazil še globoko prepričanje, da bo knjiga postala izredno
priljubljena v letih, ki prihajajo.
Nedvomno gre za perspektivno knjigo, ki bi jo morale analizirati naj-
širše ljudske množice, kajti v odprti družbi absolutnih možnosti se nik-
dar ne ve, kaj bodo jutri potrebovale. Vsem ostalim ljubiteljem klene
besede pa obilo veselega branja!
150
Sinopsis
UDK: 301.16.001.81 (100)
Boris Kononenko: Kibernetika in družbena moč
Avtor si zastavlja vprašanje povezanosti produkcije (tehnologije) in
družbenih odnosov ter upravljanja družbe. Zastavlja si vprašanje, kak-
šno bo upravljanje družbe jutri glede na današnjo kibernetsko znanost.
V tekstu izdela bežen pregled zgodovine produkcije in odnosov, kiber-
netike ter polemizira v odnosu marksizma do kibernetike, kjer zagovar-
je stališče, da mora današnji marksizem šele odgovoriti, kaj je kiber-
netika, ne pa da uporablja v svoji analizi nekatere njene prvine, kot
to zagovarja Vladimir Stambuk.
UDC: 301.16.001.81 (100)
Boris Kononenko: Cybernetics and social force
The author is lookin for the conection between tehnology and social
relations -social manegment. He wonders, what kind of social manege-
ment will rule in the future in the line of cybernetics in tehnology. He
goes through the social history (in conection yith production) fletingly
and assures that marksism must give ist own onswer yhat cybernetics
relay is. He contraies to V. Stambuk who said, that marksism must
use some statements of cybernetics.
151
Sinopsis
UDK: 316.43.711
Janko Zlodre: Confusio linguarum
Avtor v prvem delu razprave obravnava koncept arhitekturnega je-
zika, kot ga je predstavila skupina arhitektov okoli revije AB. Posebno
pozornost posveča obliki diskurza, v kateri se je ta koncept «-prikazal«.
Tega diskurza se je predvsem lotil zaradi njegovih političnih (obscuran-
tističnih) implikacij. V drugem delu obravnava zgodovinsko konstitui-
ranje koncepta arhitekturnega »jezika« od renesanse do razsvetljenstva,
ali drugače, njegovo nemožnost.
UDK: 316.43.711
Janko Zlodre: Confusio lingurum
The author examines the concept of architectural »language« as it was
represented by architectural ideologiests grouped around journal AB.
He pays special attention to the form of this dicourse. He deals with
this dicourse because of its political (obscurantistic) implications.
In the second part of the essey, the author analyses the historical con-
stitution of the concept of architectural »language« from renaissance
to enlighenment, or with other words, its imposibility.
152
Sinopsis
UDK: 504.342.36
Andrej Kirn: Družbene implikacije ekoloških omejitev rasti
Avtor opisuje pet paradigem: eksponencialno rast, nerast oziroma
»steady state society«, kvalitativen razvoj z implicirano rastjo, entro-
pijski regresivni razvoj in katastrofičen razvoj. Obstajajo tako prehodne
historično omejene ekološke omejitve kot tudi načelne, nepremostljive,
ki jih ni mogoče izigrati in preseči z znanstveno-tehnološkim napred-
kom. Ekonomski in tehnološki voluntarizem prizna le relativne omejit-
ve. Prevladujoča marksistična teoretična tradicija je poudarila samo
družbene omejitve, ki izhajajo iz načina produkcije, a zanemarila je
zunanje fizične in ekološke omejitve razvoja. Ekološke in fizične ome-
jitve biosfere implicirajo tudi omejitve kvalitativnega razvoja in ne
samo omejitve rasti različnih družbenih parametrov. Avtor družbene
implikacije ekoloških omejitev rasti ponazarja na primeru ambivalent-
ne perspektive izobilja ali pomanjkanja ter lokalne samozadostnosti in
mednarodne ekonomske in tehnološke soodvisnosti. »Steady state
society« namesto eksponencialne rasti se bo vsebolj vsiljevala kot mož-
nost in nujnost tudi socialistični in komunistični perspektivi razvoja.
UDC: 504.342.36
Andrej Kirn: Social implications of ecological limits of growth
The author describes five paradigms: exponential growth, nongrowth
as »steady growth society«, qualitative development with implied
growth, entropie regressive development and catastrophical develop-
ment. Transitional, historically limited ecological restrictions are exist-
ing as well as the principal, insurmountable ones which cannot be
simply outwitted and exceeded by the means of scientific and techno-
logical progress. Economical and technological voluntarism can only
admitt relative limitations. rPevailing marxist therotical tradition used
to stress only social related restrictions derving from the mode of
production and disregarded the outer, physical and ecological limits
of development. Ecological and physical limitations of biosphere are
implyng also the limits of qualitative development and not only limits
of growth of different social parameters. The author illustrates social
implications of ecological limitations of growth by the example of ambi-
valent perspective of aboundance or distress and of local autarchy vs.
international economic and technological interdépendance. »Steady sta-
te society« instead of exponential growth pattern will be ever more
imposing itself as an option and necessity even in the socialist and
communist perspective of development.
153
UDK: 330.180 (049)
Zvonimir Tanko: Ali se vračamo na sistem plač in dobička (polemika)
M. Pavlovič se je »zoperstavil« načelom delitve dohodka in osebnih
dohodkov, kakršne je podal CK ZKJ. Ugotovil je, da niso skladni z
(dohodkarsko) «-teorijo« o samoupravnem socializmu. Pri tem se je
skliceval tudi na Marxa in Kardelja. Za prvega je ugotovil, da je kriti-
ziral «-trinitarno formulo« delitve dohodka — čemur naj bi se približe-
vali predlogi CK ZKJ — toda pri tem je «-spregledal«, da je Marx
namesto kritizirane «-trinitarne formule« teoretično opredelil svojo tri-
nitarno formulo: iz oblik lastnine (treh) produkcijskih dejavnikov izvi-
rajo (tri) oblike dohodka njihovih lastnikov. Kardelj pa je v svoji zadnji
izpovedi o delitvi dohodka in osebnih dohodkov (28. 6. 1978) prav
tako predvidel (svojo) trinitarno formulo delitve: prvi del osebnega
dohodka, določen z analitično oceno delovnih mest, drugi del kot «-do-
datek« iz povečanega dohodka tozda na ta (temeljni) osebni dohodek,
in tretji del — vse skupaj posebej prikazano — kot »dodatek« iz aku-
mulacije delovne organizacije.
UDC: 330.180 (049)
M. Pavlovič has confronted to the principes of division of income and
personal incomes (wages) as they were presented by the Central Com-
mittee of the League of Communists of Yugoslavia (CCLCY), by esta-
blishing a discordance with the (income — related) »theory« of self-
governing socialism. Thereby he was former he sound out that he has
been criticizing the »trinittarian formula« of income distribution —
wherein the CCLCY proposals should be approaching- but thereby
overlooked that instead of the criticized »trinitarian« theory, Marx
has theoreticaly defined his oyn »trinitrian formula«: the modes of
ownerskips of (three) factors of production are originating (three forms
of income of thiers owners. In his last deposition on distribution of
income and personal i incomes (28. 6. 1978). Kardelj also snticipated
(his own) trinitrian formula of distibution: the first part of personal
income (wage) is determined through analitical evolution of yorking
posts the increased income of the BOAL to that (basic) personal
income, and the third part — each of these parts bing presented
seperately — as a supplement from accumulated income of the working
organisation.
154
Sinopsis
UDK: 331.109.32
Lidija Mohar: Stavka — da ali ne
V	članku so prikazani strnjeni rezultati o raziskovanju stavk v obdobju
1979—1980 v Sloveniji. Cilj študije je bil najti razloge, ki pogojujejo
stavke. Proučevali smo le področje industrije in rudarstva. Primerjali
smo dve skupini temeljnih organizacij združenega dela. 50 organizacij
v katerih je prišlo do stavke in 50 organizacij v katerih jih ni bilo.
Analizirali smo nekatere ekonomske, organizacijske in samoupravne
vidike temeljne organizacije.
V	organizaciji se pojavljajo konflikti med različnimi skupinami. Stavka
je včasih izhod iz tega konflikta. Rezultati študije nam povedo, da stav-
ka ni nenaden dogodek. Je posledica specifičnih, socialnih in ekonom-
skih odnosov, ki obstajajo v organizaciji že dolgo časa. Razni trenutni
dejavniki lahko igrajo sprožitelja za stavko, ki je rezultat večletne na-
petosti.
UDC : 331.109.32
Lidija Mohar: Strikes — yes or no
Some condensed results from the research on strikes carrid during
1979—1980 in Slovenia are considered in this article. The main air of
the study yas in finding out the main reosons of strikes. Only the
organizations of manufecturing and mining wer included in this study.
Fifty of them werw the organizations where workers striked and fifty
of them without any strike. Several economic, organizational and self-
managment aspects of basic organisation of associated labour have been
analised.
Conflicts yithin organizations appear between several social gronps.
The results of the study suggest that no strike is an instant event. It is a
resultant of specific selfmanaging, social and economic relations which
specific caracter being latent for a long time. Various acute factors
play the role of indusing a strike as a result of tensions lasting for
years.
155
Avtorji v tej številki:
Lidija Mohar, raziskovalka na Raziskovalnem centru za teorijo in prak-
so samoupravljanja pri RS ZSS, Ljubljana
Tonči Kuzmanič, diplomirani politolog, Ljubljana
Igor Bavčar, diplomirani politolog, Ljubljana
Janez Janša, diplomirani obramboslovec, Ljubljana
Andrej Kirn, prof, dr., FSPN, Ljubljana
Janko Zlodre, diplomirani arhitekt, Ljubljana
Dušan Pirec, dr. ekonomije, Beograd
Kononenko Boris, študent, Ljubljana
Zvonimir Tanko, dipl. ekonomist, Ljubljana
Slavko Gaber, profesor sociologije, Škofja Loka"
Iz vsebine prihodnjih številk:
Martin Berishaj / Prizrenska liga
Andrej Kirn / Tendenca k ekologizaciji znanstvenega mišljenja, druž-
bene zavesti in prakse
François George / Učinek gobezdala
Karola Bloch / Intervju
Izkušnje rabe več jezikov v armadi večnacionalne države
Civilna služba v Avstraliji
156