Maribor, dne 15. januarja 1901. POPOTNIK. Pedagoški in znanstven list. Ureja ravnatelj M. J. Nerat. Letnik XXII. Št. e"b iaa. a: 1. D. Martinov: Na meji dveh stoletij..........1 2. Ljudevit Stiasny: Šolska izložba na svetovni razstavi v Parizu 1. 1900 10 3. Dr. Jos. Tominšek: Izgovarjanje številk.........18 4. O. Fiedler: Učiteljsko stališče napram strokovni vedi.....19 5. F. D.: Razgled po prirodi.............21 6. Iv. Šega: Pedagoški utrinki (VII,—.IX).........25 7. Književno poročilo ...............28 8. Razgled. Ali je Levčev „Pravopis" že obvezen? — Šola za služabnice 33 Last in založba „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev". I Tisk tiskarne sv. Cirila t Maribora. Na meji dveh stoletij. Po češkem izvirniku1 priredil D. Martinov. §si ljudje so radovedni; nekateri v malenkostih, drugi v važnih stvareh. Y Veda ni vznikla samo iz gmotnih potreb, ampak tudi iz zvedavosti. Hre-* penenje zvedeti, jeli so na Marsu stvari, ni gmotna naša potreba, ampak je samo zvedavost. Na časovni meji smo. Naravno je, da tu obstojimo; a prodno stopimo naprej v novo časovno državo, pomislimo in uvažujemo, kaj nas tam pričakuje: radovedni smo, kaj nam prinese novo stoletje. To se da v splošnosti uganiti. Tok časa je trajen; nima posebnih oddelkov : te smo si napravili sami za svoje potrebe. Čas nam ne prinaša ničesar. Vse, kar se godi v ljudstvu, se godi po logiki dogodkov. V dejstvih leži povzročilna sila; nikdar se ne dogajajo brez nasledkov. A kdor pozna zvezo dogodkov, kdor jih ume ocenjevati po njih povzroeilni strani in ima takisto dostaten fond znanja o minolih dejstvih, more mnogo bodočega videti že naprej, more soditi do gotove mere pravilno o bodoči izpremembi stvari. Ti razsodki se seveda ne morejo tikati posameznih dogodkov, a v kolikor gre za splošne smeri, ni da bi morali biti krivi. Treba je poznati delovanje vladajočih idej in možno je soditi z največjo gotovostjo, kako se razvijejo dogodki v celoti in občnih potezah v bližnji bodočnosti. Devetnajsto stoletje se odlikuje po razvoju ljudskega stremljenja za splošno narodno prosveto bolj od vseh ostalih. Nikdar se ni toliko delalo, nikdar s tako gorečim napetjem sil hrepenelo po napredku, zlasti na polju intelektualne in materijalne kulture, ko se je godilo to v stoletju, ki je ravno leglo v časovni grob. Poznavanje prirode in vseh njenih sil se je dvignilo iznagla do nebeške višine a s poznavanjem prirodnih sil in njih lastnosti je stopala roko v roki tehnika. Ta dejstva so povzročila docela novo življenje, zimnično delavnost v vseli zadevali in veliko gonjo po uspehu. Tudi se je pomnožila ljudska delavnost z doslej neznanimi predmeti, a tako je pridobila človeška činiteljnost 1 „Na rozhram dvou veku, spisal Jan Mrazik in priobčil v „Pacdagogicl/4 urni odpoeitek nastopi že po 1 '/2 urnem pouku. V tem se ravnajo na Francoskem po švedskem šolskem redu. — Da bi se to uvedlo tudi pri nas, ker ni samo važno z ozirom na šolsko zdravstvo, ampak se dosežejo, kar je že zdavno dokazano, dokaj boljši uspehi! Očividni so bili tudi zvezki (cahiers mensuels), v katerih izdeljujejo učenci vse svoje šolske naloge. V teh zvezkih sledijo za lepopisnimi nalogami pravopisne, jezikovne, spisne, računske in risanske naloge. Tudi zemljevidi in izdelki ženskih ročnih del so bili v takih zvezkih. „Cahiers" imajo le radi tega praktično vrednost, ker se iz njih lahko prepričajo starši vsak mesec o napredku učencev. Iz metodičnega stališča pa se pač ne morejo priporočati. Značilno je tudi, da so na Francoskem zvezki s križevatimi črtami, kateri so pri nas iz higijeničnih ozirov že več let prepovedani, še vedno v rabi. V šolski izložbi dobil sem tudi tiskovino, s katero se opozarjajo starši, da je manjkal njihov otrok ter se jim zajedno naroča, da na tiskovino naznanijo vzrok, zakaj je dotični učenec izostal. — Ta uredba rednemu obisku šol zelo koristi, zato bi kazalo uvesti take tiskovine tudi pri nas. Čudno se mi je vendar zdelo, da v francoskih ljudskih šolah še vedno rabijo tako zvane „Fleisszetelne", katere smo pri nas že pred mnogo leti odstranili iz naših javnih ljudskih šol ter se dele pri nas le še v nekaterih privatnih zavodih. Ko si pribori učenec 10 „pointov«, dobi tak „bon". Nekoliko teh nagrad je bilo celo razstavljenih. Naloge razredujejo francoski učitelji s številkami. Število 1 vendar znači najslabši red, dočim najboljši red število 10, ponekod celo 20. V nekaterih nalogah sem dobil n. pr. rede 14]/2, 15x/2 itd. V enem zvezku skupni red za vse naloge 185, a povprečni 8'04. Zelo me je zanimala izložba šolskih vrtov, saj sem znal, da je imelo že 1895. 1. 53.000 ljudskih šol šolske vrtove. Vendar mnogo sem se moral truditi, predno sem ga izteknil v nekem kotu. No bil je vendar šolski vrt v miniaturi, dočim je bil na vserosijski razstavi zraven vzornega šolskega poslopja vzoren šolski vrt v pravi velikosti. Šolski vrt v miniaturi na svetovni razstavi v Parizu je bil urejen tako, kakor morajo biti šolski vrtovi vsled uradnega predpisa z dne 4. januarja 1897. 1. Razven visokodebelnatih dreves in raznih vrst pritlikovcev so bili tu tudi različne vinske trte, jagode, zelišča, strupene rastline ter razne trave. Tak vrt pač zadostuje vsestranskim potrebam kmetovalca. Šolski vrtnar ima s tako uredbo mnogo truda. Da pa remuneracije učiteljev-vrtnarjev za dela v šolskem vrtu na Francoskem niso tako neznatna kakor pri nas, sem popolnoma prepričan. Na Francoskem traja obveznost ljudsko šolo obiskovati od 6.—13. leta, vendar smejo jo zapustiti učenci le takrat, ako so poprej položili za to predpisani natančni izpit. Ta izpit smejo narediti vendar že z dovršenim 11. letom. Toda na zadnjem učiteljskem kongresu se je sklenilo, da se sme to zgoditi še le po dovršenem dvauajstem letu. (Pri nas na Kranjskem se pa pri izpustu učencev ter pri prestopu v ponavljavno šolo gleda največ na starost. Sploh so predpisi v tem oziru kaj nejasni in tudi deželni šolski svet ni za to, da bi moral vsak učenec dovršiti najvišji oddelek iste šole, predno prestopi v ponavljavno šolo, oziroma predno izstopi iz ljudske šole). Prav dobro je bil zastopan nravstveni ali moralni pouk. Razven mnogih knjig, brošur in priprav na ta pouk, se je videlo tudi več raznovrstnih slik, katere olajšujejo ta pouk. Sicer se pa prizadevajo francoski učitelji pri tem pouku vzgojiti učenca ne samo v krepostnega in nravstvenega človeka, temveč ga tudi seznaniti, z dolžnostmi napram svojemu bližnjemu in državi. V francoskih šolali se pa tudi navajajo učenci k zmernosti ter se seznanjajo z nevarnostmi, ki nam pretijo od alkohola itd. Da so bile zastopane tudi zasebne šole, je samo po sebi umevno; saj pohaja na Francoskem 22°/0 vseli ljudsko šolo obiskujočih otrok privatne zavode. Da obiskuje toliko učencev privatne zavode, je nekoliko vzrok to, ker so na Francoskem iz državnih ljudskih šol pahnili 1. 1882. verouk, ter ga nadomestili z moralnim poukom. Moderna francoska šola z moralnim poukom mesto verouka ima pač med razumništvom mnogo prijateljev in privržencev, toda prostemu narodu se ne more omiliti. Pač je poučevalo na francoskih ljudskih šolah 1. 1897. 41.568 učiteljev več nego 1877. 1, toda ker deluje zoper to šolo mogočna stranka, ne more državna šola v zadnjih letih dobro napredovati, kljubu vsej podpori od vlade in razumništva. Tembolj pa se množijo verske šole. Tako je znašalo število privatnih zavodov na vsem Francoskem 1895. 1. 15.780 dočim 1898. leta že 18.618. Sicer je pa tudi na Francoskem zelo udomačena navada, da se mladina vzgojuje toliko časa v zasebnih zavodih, dokler ne dovrši svojih študij. V zadnjem času pa se čujejo razni glasovi zoper to vzgojevanje mladine. Tožijo namreč, da je tako vzgojena mladina premalo samostojna ter premalo sposobna za energično in vztrajno delovanje. Iz šolske izložbe se je torej vsak lahko prepričal, da je v zadnjih desetletjih francosko ljudsko šolstvo prav lepo napredovalo. Po velikem porazu leta 1871. so, kakor leta 1866. Avstrijci, izprevideli tudi Francozi, da jih je premagal nemški učitelj. Ljudsko šolstvo takrat baš še ni bilo na visoki stopnji, saj je bilo na Francoskem še leta 1830. 58% analfabetov a 1870. 1. šc 30%, 1877. pa le 15%- Vlada je torej izprevidela. da je ljudskemu šolstvu potrebno temeljite reforme. Uvedla je raditega obvezni šolski obisk ter brezplačno poučevanje s posvetnimi učitelji. Ustanovila je mnogo novih šol ter razširila mnogo že obstoječih. Tako se je izdalo samo za nova šolska poslopja v času 1877—1897 nad 700 milj. frank., zato je pa zopet število analfabetov padlo od 15% lia 5%) ter se je ze'° pomnožilo število šolo obiskujočih otrok. Leta 1850. jih je obiskovalo ljudske šole 3,351.000, a 1897. 1. že 6,326.324, torej skoraj še enkrat toliko, kar najbolj znači, kako lepo napreduje ljudsko šolstvo na Francoskem. Istotako rastejo tudi stroški za ljudsko šolo. Dočim se je izdalo v ta namen 1860. 1. samo 34 milj. fraukov, znašali so izdatki v zadnjih letih nad 200 milj. frankov. Privrženci moderne šole se prav radi ponašajo, koliko stroškov povzroči noyodobna šola, še bolj in raje ji to pred-baeivajo pa njeni nasprotniki. Da si je bila izložba francoskega ljudskega šolstva res zelo zanimiva in poučna, bila bi to vendar še v veči meri, ako bi bila urejena bolj sistematično, tako, kakor je bila ona na jubilejni razstavi na Dunaju. Razven Francozov so se ponašali še mnoge druge države z napredkom svojega šolstva. Žal pa, da niso bili zastopani vsi narodi ter da so bile izložbe večinoma malenkostne. Obširne in res znamenite izložbe posameznih narodov so bile le redke. Tako se Nemčija te izložbe ni prav nič udeležila, češ, da je 1893. leta priredila na svetovni razstavi v Oikagi obsežno razložbo vsega nemškega ljudskega šolstva ter da bi se radi kratke dobe od tega časa zarnoglo izložiti skoraj le že v Oikagi razstavljeno. Nemčijo je posnemala tudi Avstrija, ker tudi naše ljudsko šolstvo ni bilo na tej izložbi prav nič zastopano. Nasprotno se je pa potrudila Ogrska, da nadkriljuje Avstrijo. Porazili so nas Ogri torej tudi tukaj, kakor v nekaterih drugih oddelkih. Šolska izložba Ogrska je bila kaj lična in precej poučna. Tudi hrvaški učitelji so precej razstavili — vseh razstavljalcev v tem oddelku je bilo iz Hrvaškega 37, toda njihove izdelke so pomešali kar med ogrske. — Celo mala Bosnija se je ponašala z napredkom ljudske šole, dasiravno je bila ta izložba mnogo manjša, nego ona te dežele na jubilejni razstavi na Dunaju. Od drugih držav so bile dobro zastopane Združene države v Ameriki, Mehika, Angleška, osobito pa Japonsko. Iz zadnje izložbe se je vsak lahko prepričal, kako lepo napreduje Japonsko v zadnjih desetletjih v vseh področjih pouka ter splošne izobraženosti. Tako je obiskovalo ljudske šole na Japonskem leta 1898. nad 4 milj. učencev, ker so dolžni otroci obiskovati ljudsko šolo od 6,—14. leta. (Leta 1879. je hodilo v ljudske šole le 1,200.000 učencev.) Še bolj se je pa bilo čuditi, kako izborne srednje in visoke šole ima ta tako napredna država. Zmage venec v tej izložbi in na tej razstavi si je priborila za Francozi vendar Rusija, kajti njena izložba ni bila za Francosko samo najobširnejša temveč tudi najzanimivejša. Celo Rusiji sovražni listi niso mogli odreči hvale tej izložbi. Iz raznih zemljevidov, knjig, statističnih podatkov, fotografij, diagramov, albumov ter iz pismenih izdelkov ljudsko šolo obiskujočih otrok se je prepričal lahko vsakdo, kako lepo napreduje v zadnjih letih ljudsko šolstvo v Rusiji. Zanimiva pa je bila ta izložba že zaradi tega, ker si se lahko seznanil ne samo z nekaterimi privatnimi učnimi zavodi na Ruskem, ampak v prvi vrsti z ljudskim šolstvom ne samo v raznih delih evropske Rusije, ampak tudi z onim na Kavkazu, v srednji Aziji ter v Sibiriji. Seznanil si se pa tudi lahko tukaj s kazaškimi, židovskimi, rusko-nemškimi, ter rusko-mohamedanskimi šolami. Zastopani pa so bili tudi šolski muzeji ter društva v razširjenje branja med prostim narodom. Spomnil sem se tu, da ima na Ruskem vsaka gubernija svoj šolski muzej, katerega vzdržuje vlada ter da je tam že mnogo l judskih knjižnic in da se tudi v Rusiji mnogo stori v izobrazbo odraslih. Končam svoje poročilo z željo, da bi se dandanes, ko se že toliko stori v nekaterih inostranskih državah v nadaljno izobrazbo odraslih, ko se že prirejajo tudi v Avstriji na češkem vseučilišču v Pragi ter na poljskem vseučilišču v Krakovu poljudna predavanja za prosti narod, skrbelo tudi pri nas za izobrazbo odraslih v intenzivnejši meri, nego se godi sedaj. Resolucije: 1). Naprosijo se naj deželni šolski sveti, deželni zbori Kranjskega, Sta-jarskega in Primorskega kakor tudi magistrat naše stolice itd. za izdatno podporo našega koristnega in prepotrebnega šolskega muzeja v Ljubljani. 2). Naprosi naj se deželni šolski svet, da preskrbi, da bode razpo-šiljevanje strokovnih knjig od šolskega muzeja na šolska vodstva ter obratno kakor tudi dopisovanje poštnine prosto. 3). V nadaljnjo izobrazbo iz šole izstopivših naj a) učiteljstvo pospešuje ustanavljanje nadaljevalnih tečajev; b) učiteljstvo naj prireja poljudna predavanja. Da pa bodo ta zanimiva, naj se naprosi deželni zbor, da podeli šolskemu muzeju za nakup dobrih aparatov ter potrebnih fotografičnih slik zdatno podporo. Šolski muzej bi potem posojeval te aparate in fotografične slike raznim učiteljskim društvom, ki bi v poljudnih predavanjih učili narod, kakšna nevarnost nam preti pri groznem razširjanju žganjepitja itd. 4). Naprosi naj se deželni šolski svet, da iz šolsko zdravstvenih ozirov zaukaže, da naj se osobito v nižjih skupinah obravnavajo razni predmeti le 5/2 do 3/4 ure ter da nastopi 1ji urni počitek že po l1/* urnem pouku. 5). Naprosi naj se deželni šolski svet, da izda tiskovine, s katerimi se opozorijo starši, da je manjkal njihov otrok ter se jim zajedno naroča, da na isti tiskovini naznanijo vzrok, zakaj učenca ni bilo v šolo. 6). Deželni šolski svet naj se naprosi, da reši od »Slovenskega učiteljskega društva" predloženo prošnjo glede na ponavljavne šole. -.. - »Popotnik" XXII., 1. 2 Izgovarjanje številk. zrok raznih pomot pri računstvu in štetju je, da se izgovarjajo številke na drug način kakor se pišejo. — Mi pravimo sicer „sto in dvajset" v popolnem soglasju s številko 120 . . ., ali pri dvoštevilčnih številih z jednicami vlada zmešnjava: mi pravimo „devet in petdeset", dočim pišemo „petdeset in devet". Zlasti v naglici lahko dela ta dvojni princip preglavico, ker mora naš duh izvrševati eno delo odveč: paziti na neskladnost med pisavo in govorom, oziroma med pisavo in veljavo, da se torej 32 bere — na prastar način! — od desne na levo! Nedostatek, ki ga le vsled velike prakse v obče ne čutimo, bi se odpravil, ko bi izgovarjali številke v istem redu kakor so zapisane, 33 '= „trideset(in)tri". To bi se tudi dalo polagoma uvesti, ko bi se otroci koj v prvem razredu učili tako izgovarjati številke. Za Nemce, ki imajo isti nedostatek, je ta izgovor predlagal lani (1900) profesor na berolinski zvezdami dr. Forster. Naš in nemški način štetja — ednice pred deseticami — so poznali sicer tudi Grki in Rimljani, ki so postavljali v tem slučaju med obe števili vselej v.7,'1 (et): 7rsvts vm ei'xo;iv urim; = quinque et viginti equites = pet in dvajset konjikov; ali poleg tega in običajneje so stavili večje število pred m a nje. Če primerjamo slovanske jezike, pridemo do zaključka, da je slovenski način štetja neslovanski, nastavši pač po vplivu nemščine, ki šteje le na naveden uačin; drugi slovanski jeziki ali nemškega načina sploh ne poznajo ali pa le poleg nasprotnega. N. pr. v češčini: dvacet jeden, dvacet tri, sto šedesat osm . , ., ali tudi nasprotno z vstavljenim „a" : devetadvacet; v ruščini: dvadcati odini, dvadcab, dva; zlasti je zanimiva za nas bližnja srbohrvaščina, o kateri pravi Maretič, Gramatik § 236: „Kad treba sastaviti po dva ili više brojeva, svagda su poredjani po veličini, tako da manji ni kad ne dolazi ispred večega: ,pedeset i sedam'. Ovo dakako vri jedi i za brojeve, koji so veči od 100 . . . tisuča i sedam stotina i sedemdeset i pet". — Spominjam se tudi, da mi je Hrvat v ustmenem pogovoru očital moj način štetja. Slovanske izreke bi se lahko poprijeli i Slovenci. Če se pri številkah na pobotnicah ravnamo radi po njej — tudi Nemci — bi se dala še splošno izvesti. Le številke od 11—lil bi se upirale takemu izgovarjanju, ker imajo oba števnika v obratnem redu v eno samo besedo neločljivo spojeno: ednajst, dvanajst, češko jedenact, dvanact, rusko odinnadcat-s itd. Pa saj je teh samo devet, in bolje je, da je devet izjemnih slučajev nasproti 9x9 pravilnim — kakor nasprotno! Sicer ni misliti, da bi se ti načrti izvršili v doglednem času, ali stvar jc postala, kakor rekoč, nekoliko le aktualna. Dr. Jos. Tominšek. Učiteljsko stališče napram strokovni vedi. Nemški spisal O. Fiedler. ričnjoča razprava ne rešuje nikakega akademičnega nagradnega vprašanja ampak naloga ji je obravnavati predmet daleč segajočega praktičnega pomena. Kakšno stališče napram pedagoški vedi naj zavzema učitelj, ki je poklican pri obstoječih šolskih uredbah izobraževati mladino ? Razmerje učitelja napram njegovi strokovni vedi ni tako, kakor morda razmerje matematika nasproti matemiki ali astronoma nasproti astronomiji. Slično je marveč razmerju sodnika napram pravoznanstvu; kajti kakor ta, izvršuje tudi učitelj svoje delovanje po ukazu države in je ima izvrševati tako, kakor to država predpisuje. Učitelj in sodnik nista prosta služabnika svoje vede. Država določuje, kako se imajo uporabljati rezultati pedagoškega preiskovanja po razmeri smotra, katerega je baš doseči potrebno, in učitelju se poveri izvršitev teh določb. Učni čas in učni smoter, tako splošno kakor posebej glede na posamezne učne predmete, sta mu v temeljnih določbah predpisana. Tem temeljnim določbam dostavljajo posamezne panoge učne uprave še izvrševalne navode. V vseh teh zakonih in naredbah tiči svota pedagoških idej, o katerih učitelj nima več praktično razpravljati. V kolikor pa je želeti ali je celo potrebno, da se učitelj teoretično s temi vprašanji peča, bode se v daljni razpravi pokazalo. Po delovanju v svojem poklicu je učitelj izvršujoč uradnik. K temu ga pripravi država, in sicer na tak način, da ga uvede v njegovo strokovno vedo, pedagogiko. S službo učitelja kot izvrševalnega uradnika pa je kaj posebnega. Če primerjamo njegovo delovanje z delovanjem drugih izvrševalnih uradnikov, tako se nam kažejo bistvene različnosti. Poštni uradnik dela po svojih instrukcijah. eolninar poprašuje svoj tarif, železniški uradnik pa se drži svojega reglemenla. Njihovi natančni službeni predpisi ne prezirajo nobenega posameznega slučaja prakse, ki se je dal naprej preračuniti. Pri delovanju učiteljskega poklica pa je to vse drugače. Tukaj se pojavlja vpliv na živa bitja, katerih vsako je posamezna prikazen s samostojno voljo in le njemu lastnimi svojstvami. Vsak otrok je nekako nov svet in popolnoma uepreračunljive so razmere, s katerimi je učitelju račuuiti. Pri takih različnostih torej, pod tako menjajočimi se prikaznimi naj se zadostuje državnim določbam glede na izobraževanje mladine. Jasno je, da preučevanje instrukcij in najobširnejši razglas predpisov še učitelja ne more usposobiti, da vse to, kar se od njega zahteva, že tudi popolnoma izvrši. Delovanje učiteljevo pač ni podrejeno (subaltern); delo je posebne vrste, in baš radi tega ne gre, da učitelja — dasi je uradnik — uvrščamo v činovni red drugih uradniških razredov. Njegovim težnjam po z ednačenju z nižjimi uradniki bi se pač na zunaj celo lahko ustreglo, toda v notranjem službenem razmerju bi to bilo le na veliko škodo izobraževanju mladine in šole sploh. .Popotnik" XXII., 1 2* Prvotno se delovanje učitelja seveda ni drugače tolmačilo, kakor da podava učno gradivo in učence prisili, da si to gradivo osvojijo. Vrednost pouka se je tedaj kazala v znanju, ne pa v zmožnostih. Znanju samem se je pripisovala moč, človeka oblažiti in njegovo duševno žitje postaviti na vzvišeno stopnjo. Določeno gradivo naj se je kolikor možno popolnoma osvojilo. Kaj se je naj učilo, ni se določevalo toliko po bitju otroške duše, kakor po zahtevah, katere ste stavili do svojih članov cerkev in človeška družba. Dasi se ni izreklo, se je s tem zahtevalo, da se otroški duh prilagodi določenemu področju vede, od katerega -— če je je imel v oblasti - se je dalo obetati praktične koristi, ne pa, kar je vendar naravno, da se učno gradivo ozira na otroka duševno razpoloženje. Zahteve, da se učna snov prilasti duhu učenca, tudi niso temeljile v racijonalnem poznanju otroške narave. Po izkušnjah se je sicer izobrazila množica ročnosti, ki so se podedovale od roda do roda. Mnogo teh je gotovo slonelo tudi na temeljitem opazovanju otroške narave. Bistroum zadene instinktivno pravo. Ravno tako pogosto pa se je menda vtihotapilo v metodiko i kaj do pol resničnega ali celo krivega, kar pa se ni dalo kot tako razločiti, ker je bila veda psihologije še v plenicah, na drugi strani pa se še tedaj v šolski praksi na njene stalne rezultate v obče oziralo ni. Morda so posamezni odlični pedagogi v tem delali tudi častno izjemo, a velika večina učiteljev — in o teh tukaj govorimo — se je pripravljala na svoj poklic po pravilih rokodelstva in ga je tudi tako izvrševala. Ne pride mi na misel, odrekati jim navdušenosti za njihovo delovanje in zanikati pri njih vzornega teženja po popolnosti. „Po pravilih rokodelstva" tukaj ne pomeni malomarno, brez zanimanja, ampak hoče reči, da se specijelno tehnično učiteljskega delovanja ni naslanjalo na znanstveno podlago. Javilo se je marveč kot ročnost, pri čiji uporabi je nepotrebno prašati: „Zakaj se to tako dela?" Za prikladnost priročnosti je jamčila avtoriteta kakega uglednega pedagoga. Vera v avtoriteto pa se ne druži s kritičnimi svojstvi. Kjer izključ-ljivo gospoduje, ni mogoče uiti iz izzvoženega kolovoza. Dvom je bil še vselej mati napredka. To mnenje o razmerju učitelja napram njegovi strokovni vedi sega še celo semkaj v sedajnost. Imamo še ukoslovja, ki niso nič drugega kakor neznanstveni navodi za pouk z zbirkami učnih poskusov. Kar se nahaja v njih iz pedagoških pomožnih ved, kakor psihologija, fiziologija, etika, so več ali manj le kosi dvomljive vrednosti, posneti po najrazličnejših autorjih. Enotni sestav jim popolnoma manjka. Med teorijo in prakso se le redko nahaja vezilni most. Teoretične razprave so za se, in del, ki razpravlja praktično pedagogiko, je le nekaka iustrukcija, reglement, navod za izvrševanje ali kako ga kdo drugače hoče imenovati. Vkljub svoji debelosti knjiga ne bo uikdar obsežna, nikdar popolna, ker to z ozirom na stvari, ki se ne dajo naprej pregledati, katere pa se vendar hočejo natančno urediti, sploh ni mogoče. O scholastični primesi nekaterih pedagoških učnih knjig, ki so še danes v rabi, pa celo govoriti nočemo. Konec prihodnjič. Razgled po prirodi.1 (Kongres nasprotnikov alkohola. O alkoholu v obče. Prof. Nothnagel. Alkohol zdravilo. Alkohol v mleku. Pijanost. Čut ravnotežja. Otolit. Poskus z raki. — Učenjak na lovu. Tabak in nikotin. Rumeno listje. Kako pes sledi. Smodnik. Trudnost in zaspanost. Koliko hrane potrebuje človek. — Ornitofilija. Čuden pajek. Barvanje brez barv. Becquerelovi žarki.) eta 1901. se snide na Dunaju VIII internacionalni kongres proti alkoholu. To je dalo povod, da se v vseh krogih mnogo govori o alkoholu (žganje, vino, pivo) in vsak izobraženec želi izvedeti resnico, posebno ker si mnenja strokovnjakov tako nasprotujejo. V začetku poteklega stoletja pa do 1. 1860. so bili zdravniki odločni nasprotniki alkohola, ker so mislili, da je alkohol strup, ki še v tako mali meri zavžit škoduje in povzroči nevarne posledice. To sovražno naziranje se je čisto izpremenilo, ko je Binz s svojimi učenci okoli 1860. 1. dokazal, da zgori alkohol v telesu kakor druga hranila (Nahrungsmittel) v vodo (H20) in ogljenčevo kislino (C02) in da se pri tem razvije toplota kakor pri vsakem drugem gorenju. Telo potrebuje toplote in si kuri s tolščo in beljakovinami (Eiweisskorper). Zato je nastalo vprašanje, če lahko alkohol zgori namesto tolšče in beljakovin in tako telesu prihrani ta hranila, ali boljše, če je alkohol hranilo in lahko nadomesti drugo hrano. Za tolščo (Fett) se je za gotovo dokazalo, da jo alkohol prihrani, glede na beljakovine gredo mnenja narazen. Neumann ('Die Bedeutung des Alkohols als Nahrungsmittel. Archiv fiir die Hvgiene. Bd. 36, 1899) je napravil v tem oziru več poskusov in prišel do zaključka, da je alkohol hranilo in hrani beljakovine. Drugih misli je Rosemann (Pfliiger: Archiv fiir die gesammte Physiologie. 7 + 8 zvezek (1899,), 9 4-10 zvezek (1900) in ž njim Miura, Schmidt, Schoneseiffen, ki trdijo, da alkohol lahko nadomesti tolščo, nikakor pa ne beljakovin. Popolnoma nasprotno trdi moderna struja antialkoholcev, ki odreka alkoholu vsako hranilno vrednost in oznanja, da je alkohol v vsakem oziru strup, proti kateremn se mora oborožiti vse človeštvo. Lahko si mislimo, kako plahost vzbuja v srednjih stanovih tako zatrjevanje in dokazovanje, s kakim strahom pije meščan, ki se je tako navadil, da mu je vrček piva ali kozarec vina največji užitek na svetu. Hvala Bogu. da je vsa ta plahost in bojazen neutemeljena, da nasprotniki alkohola nimajo prav. Posebno merodajno je v tem oziru predavanje svetovnoznanega zdravnika prof. Nothnagela na Dunaju (28. nov. 1900. 1.), ki je razvil pomen alkohola kot zdravila. Nothnagel pravi: alkohol je zdravilo v dvojnem oziru: prvič pri boleznih, ki razvijajo v telesu veliko vročino; drugič v vsakem slučaju, kjer oslabi srce in utripanje žile. V boleznih z vročino zgori v telesu mnogo tolšče in beljakovin, tako da bolnik jako shujša ') Ta sestavek smo ponatisnili i/, novega časopisa „Jng" (gl. Književno poročilo), ker smo prepričani, da bode zanimal v obče tudi Popotnikove čitatelje. in popolnoma oslabi; ako pa damo takemu bolniku alkohol v obliki vina, konjaka, araka, ruma, likerja, razvija se vročina na račun alkohola in tako se prihrani telesu tolšča in beljakovine. Ako bolniku srce oslabi in pomalo tolče, damo mu alkohola in srce se takoj poživi in začne živahnejše delovati. l)a ni alkohol nikak strup, ako ga vživamo zmerno in po malem, priča nam zgodovina in življenje. Ljudje so vedno pili alkohol in ga še vedno pijo, sicer bi moralo že davno izmreti celo človeštvo ali pa bi morali biti vsi ljudje bolni. Kakor povsod, tako je tudi tu srednja pot najboljša. Sicer pa vemo, da se telo vsakemu strupu tako privadi (na pr. arzenik), če ga redno in v gotovem razmerju uživa, da po tem brez njega ne more živeti. Isto je dokazal o alkoholu Neumann. Važno je vprašanje, kako vpliva alkohol na doječe matere. Na Belokranjskem je na primer v navadi, da kupi mož otroč-nici vina, ako ga ni bilo prej celo leto kapljice pri hiši, ker daje baje dosti mleka, isto mnenje je razširjeno po Bavarskem glede na pivo. Misli učenjakov si tudi v tem oziru nasprotujejo. Važnejše bi bilo vprašanje, če prehaja alkohol v mleko, kar bi bilo za otroka največje nevarnosti. Tu so doguali učenjaki alkohol v mleku, če ga izpije mati 100—200 cm3 in sicer čistega 99% (vino ima 7—13%, pivo 2—5% alkohola), če izpije torej več litrov vina ali piva. Kaj naj pijemo, vino ali pivo? O tem nas pouči statistika: v deželah, kjer se pije vino, so ljudje žilavi, živahni in jako sposobni za duševno delovanje (Francosko); kjer se pije pivo, tam so prebivalci leni, zaspani, debeli in okorni in počasi mislijo (Bavarsko). Torej vino! Kakor okrepi alkohol telo, če ga pijemo zmerno, tako i zkoti v telesu največje in najstrašnejše bolezni, ako ga pije človek čez mero, ako se človek uda pijančevanju. Kako si razlagamo pijanost? Alkohol dela vročino, dobro voljo in pospeši krvni obtok, da se kri hitrejše pretaka. Pijan človek izgubi ravnotežje in vse se vrti okoli njega. Za ravnotežje imamo posebno čutilo v ušesu in sicer v labirintu, zlasti važni so takozvani otiliti: to so majhni kamenčki, ki padajo po ušesu, ako premikamo glavo in tako vemo, na katero stran gremo, ali padamo, ali stojimo, ali se vrtimo. V pijancu se kri hitro pretaka in morda vpliva ta hitrost na poseben način na labirint, ali pa vpliva direktno alkohol sam, ki preide deloma tudi v kri. Zanimiv eksperiment je napravil z otoliti rakov dr. Kreidl na Dunaju. Raki imajo otolite iz navadnega peska, ki si ga sami denejo v ušesa. Kreidl je dal rakom namestu peščenih otolitov železne in je potem poskušal z magnetom, ki je zdaj nadomeščal težnost (zemsko privlačnost). Magnet je približeval od različnih strani in vselej so se raki postavili drugače, ker so ge orijentirali samo po magnetizmu magneta, prej po privlačnosti zemlje. * * * Ali si morete misliti kaj čudovitejšega na svetu nego učenjaka na lovu, moža, ki je vedno zamišljen in v svoji brezobzirni zamišljenosti vse narobe napravi? Lovce pa mora biti vendar pozoren mož, ki zna bistro opazovati in vse misli osredotočiti v eno točko. Komaj stopi učenjak-lovec na ulico in komaj si zapali cigaro, že začne premišljevati o neumnosti človeštva, ki puši tobak, eno najbolj strupenih rastlin na svetu. Kako brezmiselna navada! V tobaku je vendar nikotin, eden najhujših strupov. Pa naj bi še lilo, ako bi vsi pušili havane in druge fine smodke, ki imajo samo 2% nikotina, a preprosto ljudstvo kadi slab, navaden tobak, ki ima 7—8% nikotina. V takih mislih pride učenjak do gozda, a ne da bi šel naprej za psom, ampak ustavi se na parobku in začne pobirati po tleh ormenclo jesensko listje. Kako je to čudno, prej zeleno, zdaj rumeno, rdečkasto itd. — odkod ta izprememba? Anglež Overton je dognal s poskusi, da ima rumeno listje več cukra nego zeleno. Odkod cuker? Rastlina napravi poleti pod vplivom solnčnih žarkov in zelenega barvila (klorofil) najprej škrob (Starke) in sicer iz vode in ogljenčeve kisline, ki jo izdiha človek in živali. Škrob pa je an-hidrid (sestavina, kateri se odtegne voda) cukra in se torej lahko spremeni v sladkor, če se napije vode. V jeseni je to čisto lahko, ker je zrak vsled nizke temperature jako vlažen. Cuker se dalje zveže s taninom in tako nastanejo najrazličnejše barve jesenskega listja. Iz teli misli se prebudi učenjak, ko začne pes lajati. Ali zajec? Kako ga je vendar zasledil? Psi imajo jako fin voh in vedno moker gobec. Veter piha in prinaša vonj po divjačini, od katere strani, to spoznajo psi na mokrem nosu, ker izhlapeva mokrota najbolj na tisti strani, od koder sapa veje. Kar prileti mimo zajec, učenjak sname hitro puško in ustreli. Ko se dim razkadi, seveda ni o zajcu niti duha ne sluha. Skoda smodnika! Pa kako je počilo! Smodnik ima vendar strašno moč. Pa kako ne? Hitro zgori in se spremeni v plin, ki zavzame 3000krat več prostora in se razširi tako naglo in s tako silo, da vrže kroglo iz cevi več tisoč metrov daleč. Pes ni mogel več za zajcem in je legel ves utrujen k nogam gospodarja; tudi učenjaku se ni hotelo več dalje in sedel je na bližnji kamen ter vzel iz torbe steklenico vina, kos kruha, suhe svinjine itd. Obema je dobro teknilo. Kdo bi si mislil, da tako hitro utrudi pot po gozdu? Tudi trudnost je čudna reč in fizijologi jo tako razlagajo, da se vrše mej bojo, mej delom v mišicah kemični procesi, ki tvorijo strupene razpaduc snovi in tako zastrupijo mišice. In ko kri izpere te strupene snovi, se mišice zopet okrepčajo in človeka mine vsa trudnost. Jednako tolmačijo zaspanost: po dnevi se tvorijo v možganih strupene razpadne snovi in omami jo človeka, da zaspi; po noči kri možgane spet izpere in človek se prebudi. Možgani in mišice opravljajo delo in zato potrebujejo hrane, katero jim privažajo krvne žile. In sicer se je preračunih), da rabi človek, ki ne dela preveč, vsak dan 130 (j beljakovin, 84 y masti in 404 tt»ftftt»ff»tt»»f»»t»»fft»t»tff»*f Popotnik izhaja 15. dne vsakega meseca. in stane na leto 6 K, pol leta 3 K, četrt leta 1 K 50 h. Naročnino sprejema »Zavezin« blagajnik Fr. Luznar, nadučitelj na Primskovem pri Kranju — Rokopise pa je pošiljati uredniku v Maribor.