JURIJ HUDOLIN
Sodobnost 2001 I 68
Poezija
JURIJ HUDOLIN
Govori ženska
i
Ko je izgubljal nadzor nad prizemljenostjo v ljubezni in je mislil, da je dekadentni pesnik, ga je spravilo na tla.
Kasneje sem ga večkrat videl v umobolnici, kjqr je zbiral svete podobice in ljudem v brk mrmral ime ženske, ki so mu jo že pred leti vzeli drugi.
Bil je dober človek, nikoli ni
pil, ne poniževal drugih,
veliko je bral metafizične pesnike,
čeprav mu zamerim, da se
ni nikoli naučil osnovnega vzgiba sveta,
daje ples hrepenenja daleč od tisoč in ene
noči.
Sodobnost 2001 I 69
Poezija
2
Kadar se spomnim na Mario, žensko svojega življenja, me začnejo oblivati potne srage, glas pa mi drhti kot zadnje besede Judu pred tuširanjem vAuschwitzu.
In najbrž zato, ker sem trdovraten in ker ne mislim, da bom zrušil vse pred seboj in postavil po svoje, bom stavil na to, da z Mario heroično pojeva še eno noč, v postelji ali zgolj za mizo, pa naj bo to edino pedalo, ki vrti naše bivanje ali ne.
3
Sprijeta sva v kepo
iz robidovja na sivem Krasu.
Včasih pobirava čike
iz kante za smeti,
jih ravnava in si
jih prižigava na
električnih ploščah.
Tb ne vodi nikamor, praviš,
in me objameš z vso
težo patetične literature,
ki ti jo pravkar s šminko
pišem na hrbet.
Sodobnost 2001 I 70
Poezij a
4
Sedim na stolu iz protja, z nogami v vedru slane vode in prav bi mi prišla kakšna lepa ženska. Potem ležim v spalni vreči, na tleh, pod borovci. Ti iz kolibe prineseš leščerbo - da se pokažeš v ognju -jo upihneš in se priviješ k meni. Ko se zjutraj zbudim, vržem kamen v obzorje, in ker se nič ne zgodi se privijem nazaj k vonju tvoje kože.
5
Žalostne so noči, ko me hoče kljuvanje v zatilju spomniti na tvoje lepotne pike.
Žalostne so noči, žalostne, ker leta odtekajo brez ornamento^ in štukatur, žalostne so in prepite noči, ko moram poljubljati candre, in se spominjati lepotne pike nad tvojim mednožjem, ki je moja edina iskrena točka nežnosti.
Sodobnost 2001 | 71