[r- SLOVENSKA BČELA. Vn ^(
Odgovorni vrednik: Ani. Jane/Je.
Št. 5.	V četverlek 3. februarja IS53.	IV. leto.
1 i m o j o c e.
Slava lebi, vsevladavec ! Svet je velik, je širok, Ti njegov si oskerbvavec, In lud jaz sim tvoj otrok. Rim si v varstvo me izročil, Ni bilo jim zame mar, Sim jih pustil, siin se ločil, Ne vedoč v korist al kvar. Zemlja pred meno velika, Jaz tak majhen sam na njej, V širnem svetu mickna pika Nisim vedil kam naprej.
Tamno sim od tebe slišal, Kdo si? kaj si? nevedoč, Prošnjo k tebi sim povišal, In li dal si koj pomoč. Te ne vidim , te ne slišim, Te ne čutim, li si duh, Al da stran od lebe nisim, Znani vid mi, čut i sluh. Svet je velik, zemlja širna, Nisim sam, li si z menoj; V sercu pokoj, duša mirna, S tabo celi svet je moj.
F e d o r in Olg a.
(Dalje.)
Knez zapusti svojega jetnika, in malo časa potem se vrata zopet od-pro in Olga stopi v ječo, ter objame z nepopisljivo radostjo svojega milega brata.
»Ljuba, mila Olga! kako se li je med tem godilo, kar se nisva vidila?" vpraša Fedor, potem ko ju je pervo nadušenje veselja prešlo. »Povej mi vse, vse, zakaj ti ne veš, koliko stokrat in stokrat sim si to vprašanje dal, in kako priserčno želel, odgovor nanj dobiti! O Bog, le vender zopet enkrat vidim, slišim tvoj mili glas in se zamorem nad tvojim pogledom zveseljevati!"
»0 Fedor, gotovo nisi ti tako goreče hrepenel po meni, kakor tvoja vboga Olga po tebi. Tako siin bila samotna, zapuščena, nihče ni name porajtal, kakor stari zvesti Vazil, in še ta mi ni zamogel povedati, kaj da se je s teboj zgodilo. Tako sim bila priserčno žalostna in sim cele dni prejokala, dokler je vender enkrat knez prišel, kterega sim kleče prosila, da naj me k tebi pusti. Branil se je in ni hotel privoliti, po-slednjič mi je vender pripustil, s to pogodbo, da moram s teboj enako osodo deliti, dokler se boš spametval in pokoren postal in ne več svo-jeglavno nasprotval zoper svojo lastno srečo. O ljubi Fedor! saj si bil poprej vedno dober, pohleven in slušljiv, zakaj nisi zdaj več?"
— ilH —
»Ali pa veš, draga Olga, kaj knez od mene tirja?" vpraša Fedor.
Olga odkima.
»Tedaj ti bom povedal, in presoditi moraš, da sim prav ravnal, če sim v ti reči svojeglaven bil,« reče Fedor, »Glej knez hoče, da bi jest tebe zapustil, se od tebe ločil za veliko — veliko let, hoče da naj grem v Moskvo, dalječ, dalječ od tod, in da naj bodem lamkej vojak. Tedaj, Olga! ali še rečeš, da sim nespameten in termast? Ali nimam pravice, nimam dolžnosti se mu ustavljali? Ali več ne pomniš, da_ so mi rajni očka malo pred svojo smertjo priporočili, da te ne smem nikoli zapustiti? Ali hočem rajnega očeta povelje, ki je njih poslednje bilo, tje v en dan zanemariti, le zato, ker knezu tako dopade?" —
»Ne, ne, nikakor ne! mili Fedor!« zdihne Olga in solze jo zalijejo ter se terdnejši brata oklene. Nikdar ne smeš od mene, nikdar me zapustiti, če nočeš, da umerjem! O, gerdi knez! kako more do naju sirot tako neusmiljen biti!« —
»Pusti ga!« reče Fedor smehljaje. »Saj sva vender skupej in se zamoreva v svojih britkostih tolažiti in pokrepčati. Glej, če le tebe imam, mi je potem eno, naj počne knez z menoj kakor hoče, če me tudi še šibati da, se bom le smejal in tebe loliko bolj ljubil, kakor poprej.«
»Šibati! tebe šibati?" se Olga zavzame, »jeli te je mar tepsti dal?"
»Res, ljuba Olga!« odgovori Fedor. »Pa nikar se ne žali za tega voljo, saj je že minulo in pozabljeno, in z veseljem rad še preterpim veliko hujšega, da te le pri sebi imam, tvoje sladke mile očesca gledam in tvoje prijazne glase čujem. O Olga! kako presrečen sim spel, da te zopet imam!"
Olga objema svojega brata, morebiti se še nikoli nista lako pri-serčno ljubila, kakor ravno zdaj o času britkosti in nadloge. Pa ravno ta živa ljubezen jima daje tolažbo in veselje, in nju edina želja je še, da bi jima še dolgo tako bilo, kakor zdaj. Tako skupej združenima se je zdela vsaka težava, vsaka britkost kakor nič; rajši sta holla skupej pomanjkanja terpeii, kakor ločena v bogastvu in obilnosti živeti. Pomenkovala se pogosto od rajncega očeta; sanja se jima večkrat od prihodnosti, ki si jo vsaj veliko prijazniši domišljujeta, kakor sedanje britke ure; v svojih mislih zidata zlate gradove med veselim upanjem, ki kakor cvellica v sercu nesrečnika priklije, in se norčujela nad knezom, kleremu se še, kakor mislita, senjalo ni, kako srečna se v ječi počutita.
Bila sta namreč otroka, ljuba, prijazna otroka, ki v svojih nedolžnih sercih hudobije in brezdušnosli lakomnega in brezvestnega sovražnika še sanjati nista mogla.
Teden na teden preide. Mlada jetnika ne vidita nikoli nikogar, zunej mutastega sužnja, kteri jima vsak dan o svoji uri molče pičlo hrano prinese in na tla postavi, ktero vselej brez pritožbe, zadovoljna povžijeta. Navadila sta se že bila svojega žalostnega stanja, kakor žalostno je tudi bilo; ničesar nista pogrešala, ničesar želela, kakor vedno skup ostati, srečo in nesrečo med seboj deliti. Ljubezen, čista, sveta, nebeška ljubezen, ki jima jo je Bog v mlada serca vcepil, jima je tolažba v samoti, v vsili potrebah in jima slajša grenko čašo terpljenja, ktero sta že tako mlada pili morala.
Ali gorje! tudi ta tako zanimiva, liha sreča se jima kmalo oberne! Nove britkosti, nove težave, brilkejši in grenkejši, kakor vse dozdanje imajo nju revne zapuščene serca skorej v obup pripravili.
Poletje preide, jesen s svojimi rnerzliini nočmi, svojim deževjem in pogostimi viharji se približa. Skozi razbilo okno vihra divji veter in pljuska z dežjem v zapuščeno ječo da je joj. Nježna Olga trepeta mraza in mokrote, in Fedor s strahom zapazi, kako da rudečica iz njenih lic zginva, njene čverste, svitle oči vgasujejo, in kako si vse prizadeva, svoje terpljenje z britkožalnim, pojemljivim smehljanjem prikriti. S povz-dignjenima rokama, in s curkama tekočimi solzami prosi sužnja, ki jima je vsakdanjo pičlo hrano donašal, da bi vsaj sestri gorko posteljo pripraviti, ali pa okno popraviti rekel, pa hlapče pri vsein tem gluho ostane in noben pogled v njegovem temnem obličji rie pokaže, da bi kej usmiljenja v svojem sercu občutil. Obupljivo povzdiguje Fedor roke proti nebu, moli, zdihuje, joka — vse zastonj. Cloveee pride in gre, se še ne zmeni dalje za uboga jetnika, kterih nesreča bi bila mogla terdi kamen omečiti. Fedor vse stori, kar le more terpljenje svoje mile sestre polajšati. Ponoči kadar je na merzli slami zadremala, jo zagerne s svojo lastno obleko in še ne porajta zato, če tudi sam očesa ne zatisne in po vsili udih mraza trepeta. Po dnevu ji rnerzle ročice v svojih rokah z dihanjem ust ogreva. Vzame trepečo deklico v svoje naročje, jo na se pritisne in tako k sebi v svoje oblačilo zavije, ter položi njeno bledo, velo obličje na svoje serce, ki že tako slabo in britkosti polno bije. Jo nosi v svojem naročji, da bi omagane nožice mokrote varoval, ker cele luže so od deževja po inerzlem kamnitnem tlaku stale, jo skuša pred vsako sapico noter pihajočega viharja obvarovati in je pripravljen samega sebe popolnama darovati, da bi le nje, nje, oslabljene, blage sestrice terpeti ne vidil; ali, gorje*- vse njegovo prizadevanje ne od verne nesreče, ki počasu, vedno bližej in bližej žuga in njegovo serce z neznanim strahom neizrečene britkosti napolni. Olga zboli. Njen oslabljen život ne more dalje pri revni hrani tolikega mraza in mokrote prenašati. Huda merzlica se je loti, večkrat pride ob pogum, in nič več ne razjasni njen truden, mil pogled, njeno prijazno, hvaležno smehljanje njenega zvestega brata, ubozega, zdaj čisto nesrečnega Fedora. Njegova presiljena moč ga zapusti. Zgrudi se na mokro, revno lezisce zraven svoje trepetajoče sestrice; poklekne, joka, joka tako milo, kakor bi mu serce počitihotlo.
„0 Bog, usmili se Ti mene!" to so bile edine besedice, ki jih je s Irepečimi ustnicami izdihniti zamogel.
Tako dalječ, to je bila volja kneza Ivanova, tako dalječ je moglo priti. Revno, mlado serce Fedora, je hotel, da naj bo popolnama poterto in pobito, in potem si je mislil, »ga imam, potem si ne bo upal več mojim ukazom ustavljati. On stopi v žalostno, zapuščeno, strašno ječo in premišljuje z merzlim pogledom uboge sirote, ktere je on sam tako neizrečeno nesrečne storil. Fedor zavpije na glas poln strahu in serdite nejevolje, ko zagleda brezdušnega trinoga, in gotovo bi ga bil v tem trenutku svojemu maščevanju žertvoval, ako bi tako oslabljen, tako nezmožen ne bil. Pa Bog ga obvarje pred kervoželjnim djanjem, ki se v njegovih medlo bliščečih očeh lesketaje bere, in njegova že vzdignjena desnica mu pade omagana nazaj.
»Fedor, poslušaj me!" reče knez, potem ko je svoje peklenske oči nekaj časa s peklensko radostjo nad obupom revnih sirot pasel.
»Nič ne, besedice nočem slišati iz ostudnih ust morivca moje sestre, moje vboge nedolžne Olge," reče Fedor in si grize zobe skupej, da bi tako vroče in goreče solze jeze in obupa, ki so ga polivati začele, na~
zaj posilil. »Glej lukej le! morivec! glej, (resi se in trepeči, ter vedi, da božji pravici ne oditleš in prekletstvo mojega očeta te bo v prah po-terlo! — O oče! moj ljubi oče! zakaj si svoje sirote tako zgodaj zapustil!«
Knez, z ramami majaje, reče merzlo: »Ti si otrok in ne veš, kaj govoriš. Ne jest, ti, ti sam si morivec svoje sestre. Tvoja terma jo je tu sem pripravila. Bi bila zdrava in srečna, ako bi bil ti mene slušal. Poslušaj me! Se je čas pomagati. Pojdi v Moskvo in od le ure naprej bom za Olgo skerbel, bolj kot za lastnega otroka. Zdaj si torej zberi, tebi je prepuščeno, ali naj umerje, ali živi v sreči, vcselji in kneževski obilnosti."
Fedor slrepeta, strepeta nazaj pred tim divjakom, klerega vso, popolno prekletstva vredno malopridnost je zdaj v enem hipu spoznal. Zdaj še le prav vidi, da je vse tako narejeno njega popolnama končali; zdaj še le čuli s strašno goto ostjo, da zamore Olgo, svojo čez vse drago sestro, še le poleni rešili, ako se samega sebe, svojo srečo, vso svojo prihodnost leinu hudobnemu možunu žerlvuje. Fedor je bil sicer še mlad, pa blago, junaško serce je v njegovih persili igralo. Pomisli poslednjih besedi rajncega očela in njegov terden sklep je storjen. 1'očasu se približa knezu ler mu reče z donečim in Irepečiin glasom: »Tukej sim, vzemi me kervoželjnež! Umerjeni, da bo le ona rešena!"
Žarek upanja se v divjih očeh kneza zasveti. Njegov namen je dosežen, vender se še hiini, da bi Fedora toliko golovejše v pogubo pahnil
»Ti se moliš, dragi Fedor! reče s prihlinjeno prijaznostjo." Jest nočem tvoje pogube, tiinveč le tvojo in Olgino srečo. Zdaj, ko li je tvoja svojoglavnost nekoliko prešla, upam, da jo boš ludi dosegel."
Fedor odgovori le z zaničljivim pogledom; zakaj zdaj, ko je glo-bočino knezovega serca pregledal, se ne da več od njega slepiti. Nesreča, težavno, britko lerpljenje mu je namreč um razvedrilo in ga modrejšega storilo. Dovoljenje, da sme Olga ž njim terpljenje ječe deliti, ki jo je dosihmal za blago ravnanje kneza imel, ni bilo namreč nič druzega, kakor zvijačno prerajlana, ostudna, peklenska neusmiljenost. »O!" zdihuje včasi, zakaj nisim že možak, da bi se maščevati zamogel!
Knez ne porajla več nanj. Pokliče svoje sužnje. Olgo prenesejo v njeno lastno, prijetno sobo, kjer je vse napravljeno, kar ji je kdej drago in ljubo bilo. Zdravniki se pokličejo; stari, zvesti sluga Vazil streže bolni, tudi nesrečnemu Fedoru se ne brani pri svoji sestri biti. On ne gre kar nič od nje. Vedno hladi njeno vroče čelo in poživja njene goreče ustnice. Olga ozdravi. Njena mladost in skerbna postrežba premagate merzlico. Ali Fedor ostane žalosten in vgasnjeno njegovo oko, ki se z ginljivo in neizrečeno ljubeznijo cele ure v milo, desiravno še bledovelo Olgino obličje zagleda.
Ubogi mladeneč! Kako kmalo se mu bo treba od mile sestrice ločiti, klero toliko serčnejše, toliko bolj goreče ljubi, kolikor več se mu zavolj nje terpeli kaže. —	(Dalje sledi.)
O d g o v o r i
na «(>rasaitja «lriiKtva zn JugoMlav. |i»\t>Nt nlro.
, X. l^ekej starin, od kterili smo do sedaj že kej omenili, se najde v Civdadskem Museu, nekej pri privatih, kakor n. pr. pri grofu Francu
— ar —
Kassis v Monasteru in v Gorici, pri apotekarju Vinc. Zandonati-u v Ogleji, pri Dr. Jakobu Della Bona-u v Gorici, in pri več drugih.
XI. Kakor tako zvani Turški klanci v Hrušici na hislorio opominjajo, tako najdemo ludi pri nas več enakih imen, ki imajo nekak hislorički pomen. Dve uri od Gorice proti izhodu je ne da'eč od reke Ipave farna vas Vogerska (Ungarsbach, ludi Hunenbach.) Že samo ime opominja na Atila in njegovo sirovo vojsko, kleri je lu čez šel na Taliansko in nazaj. Da se pa ravno ta vas lakti imenuje, ima, pravijo, svoj vzrok v tem, ker je bilo lukej mnogo Hunov ali Vogrov pokopanih, kar se s leni poterdi, da so enkrat cele huriske oklepe lukej izkopali. — Da bi ime Vilesse zamoglo na starodavne čase opominjali, ko so Oglejčani lukej imeli svoje villas, smo že zgorej omenili. Kakor ludi, da bi vtegnulo to ime biti Slovensko, namreč V lesi, glej IV. Romana (s je znak višebroja furlanskega) pomeni Rimljane, in opominja ludi na starodavnost. — Mu naš tir (talianski Monastero) je vas malo pred Oglejem; ime samo že pove, da je bil tukej nekdaj en samostan, in bil je res do časov cesarja Jožefa II. — Na cesti, ki pelje iz Ogleja v Palmo, je fara Tiar z (lal. Terzo), menda od to<l lako imenovana, ker je bil lukej tertius lapis ab urbe Aquileja. Tako tudi Zandonalli v svojem »Guida slorica deli' aulica Aquileja" pravi. — Kak hislorički pomen utegnejo imeti imena nekih gričev pri Pečini na Sembiški gori, namreč Grad, Gradiška, Vahlaršče, je bilo ludi že pod IV. povedano. — Gotovo je, da so Turki nekdaj po naših Tmmskih gorah hudo divjali. Tega nas opomni Turški križ v Kopališčih (lako se imenuje svet poleg ceste od Rpčine do Se le). Ustmeno izročilo pove: Kristjani so se Turku hrabro slavili, pa vender ga niso mogli popolnoma zmagali. Na Do bi ar ju (ne daleč od Ročine proti Seli) so se la-daj trume kristianov sošle in se verh griča \taborile; zatorej ondi še dan današnji neko staro zidov je sloji, imenovano Doblarski grad. Ondi so kristjani Turka čakali. Ko so Turki po klancu, ki se mu Kopališče pravi, šli, so jih kristjani iz hriba doli napadali, ter s kani-njem in drugimi rečmi vse pokončali. En sam Turk je smerli odšel, in ta je križ v skalo vsekal, da nikdar ne bo več tod hodil. Kaj je od vsega tega res, se ne ve; nekej se je moralo na Doblarju goditi, ker se po polju okoli čudne sekire in drugi spomini najdejo. Se pred letom je krnel štiri lonce izkopal, v klerih je bil pepel in kosti, in ludi oglje je ondi blizo najdel. Od kod pa ime Kopališče'? morebil, kakor je menil naš sada že pokojni kanonik Valentin Stanič, odtod, ker so tu pobili Turki pokopani bili, se je ta klane imenoval naj pred pokopališče, kar se je sčasoma skrajšalo v kopališče. Jaz bi menil, da so Turki, ki niso mogli naprej, ker so hrabri gorjani sotesko branili, veči del v Soči poginuli, ki je uteguula ludi ravno velika biti; in od tod je ime kopališče, ker so se Turki v Soči dobro o kopa I i. Za čas, kdaj se je to zgodilo, ne vem.
Tudi imena Ločuik, Brida, Podbrida Fara, Gradiška, Zagrado, Selce, iu tem enake so pomembne.
Ločn ik (Lucinico) je, kakor sim že omenil, Mizo Soče, dobro uro od Gorice proti zapadu na podnožju Berd, in loči od nekdaj Slovence od Furlanov, ali kakor jim Goriški Slovenci pravijo, od Lahov. Ločnik sam je bil nekdaj ves slovenski, sadaj je pak skorej ves pofur-lanjen; njegovo iiue nam kaže, kaj je bil v nekdajnih časih. Pa, kaj
pravim"? saj je še .sedaj blizo ceterti del srenje slovenski. Da je nekdaj la cela vas slovenska bila, spričuje tudi to, da se še sadaj, ko že vsi furlansko govore, en del vasi proti gori imenuje gorejni konec, temu nasprotni pa dolejni konec; polje, ki se na obe strani ceste razprostira, se zove cesta, in drugo bližno polje steza, spet drugo log, podlog itd. Ravno to sprieujejo nektere imena posameznih starih hiš v Ločniku, kakor Vidoz vidovec, viduus). Cumar, to je h um ar, od huma (Hugelbevvohner) itd. Morda se pa vas tudi Ločni k pravi zato, ker je bila tukej I oči v na meja med Benečani in Austrianci. — Med Ločnikom in med Mušo (Mossa) je podolgat majhen hrib, ki mu Lahi Brida pravijo, kar je gotovo naše berdo. Pod tem nekaj z hosto, nekaj z vinogradi obdanim hribom je na južni strani vasica in polje, ki se imenuje po furlansko Po brida ali Podbrida to je, pod berdo m. Kdo ne vidi na pervi mah, da je bila tudi ta zemlja od nekdaj čisto slovenska, ki je že tako še vedno blizo Slovencov? — In če se pomaknemo en malo nižej doli po Furlanskem delu Goriške nadškofije, najdemo še več enakih imen. Tako je blizo Gradiške, tverdnjave, ki ima čisto slovensko ime, neka vas pri cesarski cesti, ki se ji Kara pravi; Z a grad o (Sagrado) unkraj Soče, Gradiš k i nasproti, se tako kliče, ker leži za gradom t. j. za Gradiško. Selce blizo Monfalkona je tudi čisto slovensko ime.
Žabi j a k.
(Konec.)
I^eta 1482 vdarijo Turki še z večo vojsko proti Žabljaku. Ko to Ivan začuje, pošlje hitro poslance v Benetke, da bi mu proti Turčinu na pomoč pritekli, kakor je bilo dogovorjeno. Ali Benečani se jamejo izgovarjati, da so ravno z sultanom kupeijsko pogodbo sklenili in ga puste na cedilu. Ivan viditi, da se ne more za dolgo lurškej sili vpirati, se vmakne s svojimi v Cetinje in zažge z lastno roko stolni grad Zabljak. Od lega dne je Cetinje stolica (sedež černogorskih vladarjev. Tu si je dal Ivan samostan in poslopje za se sozidali. Turki, spoznavši veliko imenitnost Zabljaka so ga spet pozidali in kolikor je mogoče vterdili. Večkrat so napadali Černogorci Žabljak, pa vselej brez uspeha. Tako so vdarili I. 1780 z veliko silo na Žabljak: tri dni so se neprenehoma bili s turško vojsko, ki je bila Žabljaku na pomoč prišla; pa vse zastonj. Turško vojsko so scer razbili, pa Ža Ijaka se spet niso mogli polastiti.
Tako so Turki zaderžali Žabljak skoz tristo let do 1. 1835. Tega leta so planili Turki »na mir Božji in na veru tverdu« na Kuče, jih mnogo posekajo iu blizo 4000 ovac seboj odženejo. To je vCernogorce na pravično maščevanje podbudilo. Predobe dva stražarja v Žabljaku, da jim ponoči vrata odperta puste. V noči 25. marca se vkrade mala tropa Černogorcev v grad, ga osvoji, poseka Turke in razbije turško vojsko, ki je na pomoč prihitela; ali tudi Černogorci so v tem boju mnogo junakov zguMli. Vendar vladiku se ni zdelo po volji, se s Turčinom v nov boj podati;, zatorej zapove pod cerkvenim prekletstvom Černogor-com, da se-iz Žabljaka nazaj vmaknejo. Černogorci požgejo torej ves
Zabljak in jo odmaknejo, predenj skadarski pasa Afis z novo vojsko prispe.
Tudi lanskega leta 23. novembra so se Černogorci sopet te imenitne terdnjave polastili in Cernogorsko bandero na Žabljaku razviliT Pred kratkim so vendar menda po volji ruskega cara, prevažno mesto sopet popustili.
V-ostalem ima Zabljak okoli 50 hiš, pa zidovi niso previsoki. Leži nad potjo, po kterej so Turki v sokolovo gnezdo—Čemogoro. — vderali in se more ta j ključ Cernogore imenovali. Kako se bodo Cernogorske zadeve obernile, je še neznano.
Običaji Arabija 11 o v.
Arabljani prebivajo v Arabii, velicein polotoku na jugu turške Azie in Egipta, v sosednjih aziatskih puščavah in v severni Afriki. Oni so kaj staro ljudstvo, nasledniki Izmaela, Ezava in družili Abrahamovih sorodnikov. Od ptujih zmagovavcov niso bili še nikdar zmagani in pod-jarmljeni, in še sedaj se navad svojih očakov zvesto derže. Njih jezik, ki je sveti jezik Muhametancov, je omikan in lepoglasen. Muhametov verozakon je v Arabii doina in še dandanašnji ga vsi Arabljani za svojega spoznajo. Le V a ha bi ti so se od lela 1750 koranu deloma odpovedali ter ne verujejo, da bi bil Muhamet od Roga poslan, kakor staro-verni Muliametanci terdijo, in ga imajo le za navadnega modrega človeka. Vender so njegovo poslavo poojslrili in se zderže kave, tobaka in svilnatih oblačil. Oni imajo duhovnega poglavarja, kadi imenovanega, in posvetnega, emir a po imenu in so se že do 5 milionov ljudi naraslli, med kterimi je do 200,000 vojščakov. Drugi Arabljani so deloma pastirji, ki v šotorih žive in se Redu i ne, t. j. sinove puščave imenujejo; deloma so naseljeni, se s poljodelslvom pečajo in Fela imenujejo; ali pa po mestih stanujejo, od obertnije in tergovine žive in se Hadesi imenujejo, Reduini se za naj pleinenitniji med njimi štejejo,
Arabljani so srednje velikosti, močnih in terdnih kosti, belega ali rujavkastega obraza in kaj medli. Naj medlejši med njimi so Reduini, kterih skoraj ni druzega kot kost in koža; na nogah so same kite; meč ni zaznali, tudi trebuh se od pers ne loči. Jedo kaj malo, nekteri komaj kakih 12 lotov slabo redivnili jedi na dan povžijejo; namreč kakih dateljnov, rajža, malo sirovega masla in sterdi ali mleka, le malokdaj mesa pokusijo. Rrez kave in tobaka pa Arabljani ne morejo živeli, tudi ženske ne; zato Vahabite, ki se ju zderže, tčliko občudujejo. Be-duini se po puščavah vedno siromašni in lačni klatijo, dostikrat morajo kače in podgane jesti. Kdor ima veliko živine, je bogat; naj potrebniši in koristniši jim je velbljud, naj veče veselje in bogastvo pa prelepi konji.
Arabski konji so naj bolji in naj lepši med vsemi. Vender Arabljani svoje konje v dve versti ločijo, kadiši in k e lani imenovani. Le ke-lani so tako zlo čislani; kadar na svet pridejo, se priče pokličejo. Arabljani imajo svoje konje jako radi; ž njimi se pogovarjajo, jim svojo ljubezen zagotovljajo, jim pravijo, da jih imajo radi kakor sinove, jih ljubijo in objemajo. Ker kake dni tudi brez klaje preživeti zamorejo, se Arabljani radi bahajo, da njih konji od sape žive. Kladejo jim ra jž, dateljne, ječmen, kaj malega sena in velbljudovo mleko. (Konec sledi.)
Z 111 e s.
Knez Hnvnle In š.itlovl.
Za časov Marie Terezie so si Židi na vso moč prizadevali, da bi se jim dovolilo, se v Beču naselili. Že mnogo cesarskih svelovavcev so imeli na svojej strani, da so pri sejah za nje govorili. Samo knez Kavnic je njim vselej nasproti govoril. Cesarica pa ni ničesar storila, kar bi jej Kavnic ne bil svetoval. Zato so zidovi sklenuli, vse poskusiti, njega na svojo stran spravili. Ali Kavnic ni nič hotel od Židov slišati. Obljubili so mu pa, če jih pred se pusti, ne besedice ne čerhnuti. Le pod tim pogojem je jim slednjič k sebi priti dovolil. Preojstro kazen pa jim je zažugal, če bi ne molčali. Zidovi pridejo, se globoko priklonijo, postavijo pred kneza skrinjico polno žlahtnih kamnov, položijo perste na usta in odidejo. — Ko se je spel enkrat zavolj židovske stvari posveto-, valo, pride tudi Kavnic k posvetovanju. Skrinjico je prinesel seboj in jo ravno pred se postavi Mnogi so spet za židove iskreno govorili, Kavnic pa je deržal perst na ustih in ni besedice zinul. Vsim se je lo čudno zdelo, posebno pa cesarici. Slednjič ga vpraša, kaj da ima to pomeniti? Kavnic njej vse razloži in še pristavi: »Ce sem jaz 7,e toliko za molčanje prejel, koliko so še le ti za govorjenje dobili!« — Vsi vmolknejo in noben se ni več podslopil, za Žide govoriti. —
Slovstvo In umetnost.
*	Povesi niča nove zaveze. Spisal L. Fleurv, poslovenil Š. Kociančič. Imenovana knjiga je ravno kar v Gorici pri Palernollilu > enaki obliki kakor »povestnica stare zaveze" na svitlo prišla. Terdno smo prepričani, da bo tudi ta nova povestnica enako hvalo slekla kakor stara. Ne moremo drugači, kakor jo vsim rodoljubnim Slovencom živo živo priporočiti. — Velja le 30 kr. sr.	,
*	»Drobtince za leto 1 853" so ravno donalisnjene. Štejejo 18 drobno tiskanih pol. Prihodnjič več o njih.
*	Omenjen rokopis »Stari Urban ali zimski pogovori dobrih kmetov« je društvo sv. Mohora že prejelo in ga bo tudi skorej v natis dalo. To bojo za naše krnele sopet bukve, da je malo boljših. Le škoda, da se k našemu društvu tako malo kmetiških ljudi oglaša. Častili gospodi dušni pastirji! Vaša beseda bi znala tu veliko pomagati.
*	Od »narodnih pesem štajerskih, koroških in krajn-skih Slovencev", kijih je rajnki Stanko Vraz v Zagrebu izdal, se sedaj drugi zvezek za natis pripravlja.
Smešnlee.
—	Nekoliko šolarjev sreča kmetico z oslom. Vsi jo z enim glasom pozdravijo: »dober dan, oslovska mati!" — »»Tudi vam, dragi moji otroci! odgovori ona in gre naprej.
—	V sobo, kjer je revež prebival in spal, pride po noči lat in i išče, kje da bi kej dobil. »Prijatelj" ga nagovori revež, ki se je ravno
zbudil, »ti prideš po noči v tami semkaj reči iskat, kterih še jes pri belem dnevu ne morem dobiti."
Natisnil- Fcrd. ž t. Kleinmajr v Celovcu,