učitelj Biti 16 Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 Pred pol leta sem bila deležna izbruha državne uslužbenke: »Itak učitelji nič ne delate. Jaz pa moram doma svojega otroka cele popoldneve učiti branja.« Ker sva bili v uradnem položaju, ji nisem odgovorila. Po pravici povedano, me je tudi skrajno presenetilo. In kako to razumeti? V resnici je bilo izraženo mnenje družbe o učiteljevem delu. Ali pa to kaže na narobe svet. Učitelji v šoli opravljamo delo staršev (vzgoja, učenje delovnih navad, skrb zase in lastnino, uporaba mobitelov, spremljanje, urejanje pripomočkov, prinašanje stvari, tolaženje …), starši pa doma opravljajo delo učitelja. Biti učitelj ali njegov ponaredek? Se učitelj naredi ali rodi? To je temeljno vprašanje, odgovor nanj pa sila preprost. Učiteljevo delo ni obrt, ki se je izučiš. Učiteljski poklic je namreč pot nenehnega prilagajanja, oblikovanja, spo- znavanja, celo čudenja. Kdor ni pripravljen odločno hoditi po njej, je bolje, da nikoli ne vstopi v šolsko zbornico. Biti učitelj je po- slanstvo. Biti učitelj je življenje v nenehnem dogajanju. Biti učitelj je v prvi vrsti skrb zase, da lahko daješ. Od nekdanjega straho- spoštovanja učiteljev ni ostalo nič. Samo z lastnim zgledom in delovanjem učitelj do- seže učence. Ko učitelj vstopi v učilnico Vstop v učilnico je, kot bi šel na rentgen. Za razliko od nekdaj zelo pomembne bolj- še obleke, ki je dokazovala dostojanstvo in spoštovanje, so učitelji danes oblečeni v vsakdanja oblačila, da se pogosto ne vidi, kdo je učitelj in kdo učenec. Z držo telesa, obrazom in pogledom učitelj razkrije, v ka- kšni formi je. Zlasti neodločni učitelji so že na začetku za učence lahka tarča. Učenci ne poznajo sočutja, razumevanja in spoštova- nja. Za njih je učitelj uporaben le, če je v do- bri formi. Nanje ima izjemen učinek način govora in glas učitelja, saj z njim pomirja ali razburja, jih privablja ali odbija. Bernarda Mal, predmetna učiteljica slovenščine na OŠ Jurija Vege Moravče, ima naziv 'svetovalka', je mediatorka, učiteljica razmišljanja in mentorica MEPI. Objavlja strokovne članke, sodeluje v radijskih in TV-oddajah ter na strokovnih posvetih. Pomemben je ritual na začetku učne ure, ki naj bi bil enoten na celi šoli ali v celi državi, da bi dosegli posebno pozornost in zbra- nost učencev. V učilnici Učencem je učiteljevo strokovno znanje manj pomembno. Povzeli ga bodo, če bodo najprej začutili v učitelju osebo, ki ji je moč zaupati in slediti. Sled, po kateri bodo šli učenci, učitelj tlakuje z vodenjem učnega pogovora in hitrega odzivanja na situacije. Njegov način poučevanja in žar izzoveta učence, da se začnejo zanimati za njegovo strokovno področje. Premalo se zavedamo moči besede v učnem sodelovanju med učiteljem in učencem. Naloga učitelja že dolgo ni več zgolj posredovanje informa- cij. Organizacija dejavnosti za uporabno znanje omogoča sodoben učni proces, ob- segajoč branje in iskanje uporabnih infor- macij, delo z njimi in kreiranje novih reši- tev z ustreznim kratkim zapisom dosežkov z besednim in nebesednim jezikom. Prav s tem imajo učenci največ težav. Utapljajo se v množici informacij. Utapljajo se v zahte- vah po ocenah. Utapljajo se v pričakovanju staršev in sveta. Utopično mislijo, da bodo uspeh, zdravje in srečo dosegli brez napora, z neznanjem, s prevarami, ne sočutjem. Za veliko večino je uspeh izobilje materialnih dobrin, kajti z denarjem se da kupiti celo uspeh, srečo in zdravje. Čista utopija! Neformalno srečanje z učencem Učitelj ni učenčev prijatelj, pa naj si za to z učencem še tako prizadevata. Med njima je meja. Če se bosta oba zavedala svojih vlog, bosta postala odlična sodelavca. Učitelj or- ganizira učni proces, v njem sodeluje kot svetovalec in dajalec povratnih informacij o napredku, učenec pa je izvajalec procesa. Kadar in kolikor je to izvedljivo, prinaša ve- like premike v znanju in usposobljenosti za dejansko življenje. Zelo dobro je, da se učenec in učitelj v od- moru, na pohodu, vožnji, ob srečanju v kraju neformalno seznanita tudi tako, da se pogovarjata o splošnih, aktualnih stvareh. Tako bosta v resnici spoznala drug drugega 'na globoko' in ustvarila polje zaupanja, da se bosta tudi v učilnici oba lažje učila. Motivacija V večini strokovne literature beremo o na- činih za zunanjo motivacijo, kar je način, da nekoga z bolj ali manj spretno domislico porineš v dejavnost. Takšna motivacija je potrebna v času učenja splošnih življenj- skih navad. V prvem triletju je to vsekakor zelo uporabno za usvojitev učnih navad in osnovnih odnosov sobivanja v učilnici. Dru- go triletje je čas za postopen prehod v tisto drugo, notranjo motivacijo, ki človeku daje vzgib za napredovanje, za veselje nad dosež- ki, za sočutje, občutljivost, odločanje, vizijo njegovega življenja, prepoznavanje talentov in poslanstva. V tretjem triletju in srednji šoli bi moral vsak učenec vedeti, da prihaja v šolo izključno zato, da napreduje vsak dan v razvoju znanja in osebnosti. Dobro bi bilo zbuditi hvaležnost, da živimo v delu sveta, kjer nam je dostop do izobrazbe omogočen, kar v svetu ni samoumevno. Slovenski učen- ci velikokrat povedo, da ne bi hodili v šolo, doma jim je bolje. Pregovor »Brez muje se še čevelj ne obuje« še kako velja tudi za čas šolanja. Brez napora ni rezultatov. Javna podoba V naši državi vlada kult uspeha in večno mladega telesa. Za uspeh se šteje pred- učitelj Biti Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 17 vsem pridobitev prekomerne količine materialnih dobrin, to je čim boljšega av- tomobila, stanovanja, telefona, potovanj, oblačil, prestiža ter športnega naprezanja za ohranjanje mladega telesa. Sama uspe- ha ne merim s temi vatli. Ali se moram torej pretvarjati in sprejeti splošno mne- nje? Ali si lahko uspešen, če nisi pristen? Mladi radi uporabljajo besedo 'fejk'. To pomeni, da bodo tak učiteljski ponaredek hitro spregledali. Zjutraj se pogosto vpra- šam, ali je moj 20 let star pulover iz volne še za obleči. Rada ga imam, topel je, me- hek, nežen, prijeten za kožo; ni pa v mo- dni barvi in kroju tega meseca. Gledam svoj telefon, dve leti ga imam, zadošča mojim potrebam in vidim tudi učence, ki se posmehujejo temu 'zastarelemu' mo- delu. Moji čevlji niso priznanih znamk, so pa usnjeni, udobni. V mnogih razmi- slekih tehtam, ali naj svojo naravnanost k naravi zamenjam za 'kvazi' uspeh in zunanji izgled spremenim v mučenje, ne- udobje, nervozo in nesproščenost. Toda vedno se odločim za naravno, ker sem del narave, del neslutenega veličastva, pripa- dam mu, za kar sem hvaležna, in s hvale- žnostjo vračam svojemu planetu možnost za preživetje. Svoj talent za besedo po- skušam nesebično in prostovoljno deliti s pisanjem, svetovanjem, lektoriranjem, vodenjem dogodkov. Čut za soljudi se učim izpopolnjevati ob dementni mami, ki je v tem stanju ne morem kar preseli- ti s samotne kmetije v dom za ostarele. Ukvarjam se s tisoč premisleki, enako kot, močno verjamem, veliko mojih sta- novskih kolegov. Odločno sledim svojim načelom in hočem biti pristna v tem, kar delam in kar sem. Rezultati Z učenci v času sobivanja v učilnici ni ve- dno lahko. Težko sprejmejo nekoga, ki ni velik navdušenec nad potrošniško družbo in odvisen od virtualnega življenja. Težko sprejmejo, da obstajajo in so prepoznavni tudi ljudje, ki niso vsakodnevno aktivni na družabnih omrežjih. Težko je sprejeti, da njihov učitelj ne gleda serij in ne raz- kriva vseh svojih osebnih stvari … Sčaso- ma sprejmejo, da te navdihujejo drugačne vrednote in si to upaš celo živeti. Nate se obračajo v najtežjih položajih. Ko pa se srečamo po nekaj letih, praviloma povedo, da so najbolj hvaležni za vse, kar smo v šoli delali izven zahtev učnega načrta. T o so bili dejavni pogovori ob aktualnih zgodbah v šoli, lokalni skupnosti, državi, svetu ali ob prebranem odlomku iz članka, knjige. In kaj jih navdušuje? Naučijo se razmišljati, povedati mnenje, biti strpni do drugačnega mnenja, sprejeti odločitve, govoriti z do- brim namenom, prepoznati škodljivo, najti drugačne rešitve, utihniti in slišati, soočati se z lastnimi občutki, čustvi, pripadati in biti samoizpolnjen. T o je odsev učiteljevega lika v mladi generaciji. V katerem poklicu dosežeš večjo potrditev za svoje prispeva- nje k razvoju družbe? Učitelji bi se morali tega močno zavedati. Vizija Kar je za učitelja zares težko, je veliko, zelo veliko administrativnega dela – neskončno veliko poročil, zapisnikov, načrtov, uradnih zaznamkov … Če tega ni, nisi naredil ni- česar. Učenec potrebuje učiteljev čas, papir pa služi nadzoru, dokazovanju. Ojej, kako malo se zaupa. Ojej, tudi iz tega se da iztržiti denar. Pa otrok, učenec? Mar ni on bistvo učiteljevega dela? Mar ne potrebuje prav on večine učiteljevega časa? Kar je za učitelja zares težko, je nepregledna količina papirja za učne načrte in učbenike, delovne zvezke in druga 'navlaka'. Učitelj v razredu potrebuje kratko, jasno in razumlji- vo preglednico pričakovanih znanj, ki naj bi jih otrok imel, ko bo zaključil razred. Vsa druga priporočila bo vzel v roke, ko bo imel za to razloge. Učitelji veliko časa izgubijo v pregledovanju učnih načrtov (100 strani za en predmet, npr. slovenščino), v razmišlja- nju, ali to lahko ocenijo, je to mišljeno tako ali tako, kaj točno potem učiti … Učitelj je strokovnjak in naj se ukvarja z učinkovitim učenjem. Svoj čas naj porabi za načrtovanje dejavnosti in spremljanje razvoja na strokov- nem, didaktičnem in vzgojnem področju. Kar je za učence zares težko, je na eni strani slediti podobi sveta, ki jo vsiljujejo mediji in družba, in na drugi strani podobi, ki jo slika šola. Večina človeških vprašanj se skozi sto- letja ne spreminja. Spreminjajo se obleke, metode, načini, celofan življenja, bistvo pa ostaja. In pot? Revolucija? Da. Kot pravi de Bono (2015: 23–24), je nova, tiha ali pozitivna oziroma rumena revolu- cija nenasilna, saj jo izvaja posameznik vsak dan in obsega vseh pet prstov na roki; roki – ustvarjalki človeškega primatstva – od palca do mezinca, in sicer: • učinkovitost – zastavimo, kaj bomo nare- dili, in naredimo; • konstruktivnost – vse, česar se lotimo, naj bo pozitivno, ustvarjalno in ne uničevalno; • spoštovanje – je način obnašanja do drugih ljudi, obsega vrednote in človeška občutja; • samoizpolnjevanje – je dolžnost posame- znika, da se vsak dan v čem izboljša; • prispevanje – je bistvo tihe revolucije, je nenehno prispevanje; količina ni po- membna, tudi majhni prispevki sčasoma sprožijo velik učinek. Upam, da se srečamo v tihi revoluciji. Uči- telji smo postali zato, ker čutimo, da smo svetilniki, ki z močno svetlobo privabljamo in omogočamo premišljeno plovbo skozi še tako razburkano življenje. Vir • De Bono, Edward (2015): Priročnik za pozitivno revolucijo v razmišljanju. Maribor: Založba Rotis. Foto: BS