Uganka za ljudstvo. Spominjali se bodete, kako so lani glavnega vodjo prusakov, Wolfa, in par njegovih tovarišev izvcn drž. zbornice siloma odnesli v zapor, ker je postalo njih besnenje za življenje drugih skrajno nevarno. Vsak ljubitelj miru je prijetno oddahnil ter se veselil nade, da bode v zbornici vendar enkrat zopet mogoče v prid ljudstvu delati. Ali že črez par ur je vlada te glavne razgrajače in širitelje veleizdaje zopet izpustila, poprej pa je ponižno prosila odpuščanja. Zgoditi se jim ni smelo nič. Spominiali se tudi bodete, da smo Vam pred kratkim poročali o sodnijskem uradniku Fraisu v Gradcu, o katerem je državno pravdništvo izreklo svoje prepričanje, da je bil z Ijudmi zunaj v Nemčiji v zvezi v protiavstrijske namene; ta človek je bil kaznovan le radi razširjevanja prepovedanih spisov s 100 gold. globe, tudi so ga morali takoj izpustiti, in danes je zopet, kar je bil prej. Pristavili smo tudi, da je Fraisov med avstrijskimi uradniki vse polno; vlada to vč, ali ona jim ne krivi lasu, marveč povzdiguje je na višja mesta. Povsod po Avstriji in neprenehoma se v zborih propoveduje javno, kako se naj dela, da bo Avstriia prej razpadla ter tostranska polovica postala pruska, onostranska samostalna; javno se agituje za protestantizem pod geslom «Proč od Rima!> očitno priznavajtfe, da to pomeni «Proč od Avstrije!*; neprenehoma se po krdelu časniških listov ljudstvo ščuje zoper branitelje naše cesarske rodovine in celokupne Avstrije; pri belem dnevu se po Sulverajnskih šolah in tudi po drugih, kjer so prusaški učitelji, mladina užiga za prusaštvo, in rado se vidi, ako nosi deca z učitelji vred modriš; da, celo življenja ni varen, kdor očitno spozna, da je Avstriji in cesarju zvest; skratka prusaška druhal v zvezi s sociialno demokraciio divja prosto kakor razljučena zver, ne menčč se za zakone, ampak hotčč vse doseči s kruto silo, s kamenjem, gorjačami, noži, revolverji; in vlada — prusaškim časnikom milo prizanaša, prusaške šole po moči podpira; čepa se kje kak žandar spozabi, da prusaškega divjaka prime, se ta ali brez vse kazni ali s kakor mogoče najmanjšo zopet izpusti; dočim bi po pravici morali vsacega, ki nosi modriš, takoj na par let zapreti, kajti ta cvetica danes pomeni, da je oni, ki jo nosi, pristaš pruske stranke, ima na pr. deželni nadzornik nekje le take učitelje rad, ki modriš radi nosijo in ki vedo tudi v učencih buditi Ijubezen do te cvetlice. Kar je poštenih, avstrijsko mislečih uradnikov, profesorjev, učiteljev, ti se preganjajo, in vlada sama je bila, ki je preganja najhuje. Če se katoliški ali slovenski ali sploh avstrijski raožje zbirajo, da bi se posvetovali, kako Avstriji pomagati, in prusaška socijalno demokraška tolpa s koli, s kamenjem in revolverji pridere nad nje, vlada v njih obrambo ne zgane prsta, k večjemu pošlje par žandarjev ali vojakov s poveljem, da nikomur nič žalega ne storč. V revoluciji smo, v pravi revoluciji, ki hoče v državi vse, kar je zdravo, prevreči, kar je pošteno, uničiti, kar je trdno, razdjati; končni cilj ji je, tostransko državno polovico spraviti pod prusko krono in prestol Habsburžanov premakniti v Budapešto. Pravzaprav traja revolucijonarno stanje že več let, a dokler še ni bilo tako hudo, smo še trpeli in se sčasoma privadili; toda danes spoznajo glušei in slepci, kje smo. Kako bi ne! V Graslicah na Ceškem je pretekli teden le sviranje cesarske pesmi prusake tako razljutilo, da so začeli divjati, kakor besni. Na tisoče jih je navrelo z raznim orožjem in streljali so na žandarje. Sedai so ti-le seveda morali vsaj sebe braniti in nastalo je mesarsko klanje. Vlada je tistega uradnika, katerega so divjaki imeli na sumu, da je žandarjem ukazal streljati, takoj odstranila in dovolila, da sta dva voditelja divje tolpe pri pogrebu petih padlih razgrajačev ob grobu divjo maso še vse bolje podžigala A ne le v Graslieah, ampak povsod po Češkem, kjer prebivajo Nemci, zlasti pa v severo-zapadnem, to je v tistem delu, kjer je tok iz Nemčije najmočneji, v ASu, Hebu, Žatcu itd. drzno dviga živa revolucija strasti razpaljeno glavo; in gotovo ni brez pomena, da imamo ob istem času tudi na jugu monarhije, v Celovcu, podobo revolucije v vsej resnici. Da, v revoluciii smo; in vlada — ona gleda, kakor da bi živeli v najlepšem redu, ljubčke, besneže bi kaj rada pritiskala na svoje srce, ako bi se ti dali, Slovane in pridne Avstrijce sploh, pa kruto pesti, če se drznejo, braniti svoje živlienje, državo in cesarja. Zdravemu človeku, ne poznajočemu naše politike, bi lahko zastala pamet, ko gleda tako nedoumno počenjanje; saj je vendar vladi naloga, da doraovino in nje vladarja brani; zlasti se to utegne neveščaku tem bolje čudno zdeti, ker je načelnik vlade, grof Thun, brezdvomno od glave do pete pošten Avstrijec, tudi o Čehu Kaizlu se ne da dvomiti, da mu je za obstanek močne Avstrije mar. In vendar! Stvar je narareč taka. Thun in njegova vlada mora storiti, kar mu veleva minister zunanjih stvari Goluchowski, ta pa veleva to, kar mu veleva sluga nemškega cesarja Eulenburg, ta pa zopet stori gotovo le to, kar mu naroča v Berolinu njegov cesarski gospod s svojimi svetovalci. Nemcem zunaj se hudo mudi, da izvršijo delo, začeto od Bismarcka. Danes ni več slutnja ali sumnja, ampak dokazana, jasna stvar, da prihajajo iz Nemčije milijoni v to svrho, da se v Avstriji pripravlja in dela revolucija. Wolf in njegovi hlapci doli do zadnjega učitelja, ki dobiva šulverajnske groše, vsi so plačani, da se izvrši želja: Tostranska polovica Avstrije bodi pruska, onostranska samostalna! Gotovo je čudno, tem čudneje v sedanjih resnih dneh, da se je minister Goluchowski zadnji teden mudil na Ogrskem pri grofu Gezl Andrassyju, sinu tistega Andrassyja, ki je z Bismarckom skoval nemško - avstrijsko zvezo; izvedelo se je le, da so Goluchowskemu tam prirejali slavnosti, in prusaški časniki so o tem pohodu pisali polni veselih nad. Pristavljamo, da kaj nepoštenega še sumiti nočemo, pa tega čustva se vendar ne moremo obraniti, da je dejstvo vsaj čudno. Sicer pa pustimo to in stopimo raje k prašanju: Zakaj se pripušča, da našemu ministru narekuje nemški cesar? Na to prašanje pa hočemo šele pozneje kedaj odgovoriti, ker bi bil sicer danes članek predolg.