—   315   —
Za poduk in kratki čas.
Torkla.
Malega so me večkrat strašili s torki o. — Torkla je po stari vraži bila pošast, ktera je moč škodovati imela po torkih; od tod nje ime. Stanovala je na diljah (pod streho} za dimnikom (pri nas rorom) in je napadala in morila ženske, ki so ob torkih kruh pekle, robje ali perilo kuhale (žehtale). Še zdaj je pri nekterih naših gospodinjah neumna navada, da nočejo rade ob torkih, kakor tudi ob petkih ne kruha peči ne žehtati. — Od torkle sem cul pripovedavati, da se ji pripisuje sledeče grozno delo: Bile ste sestri, ki ste v torek rano vstale in jele perilo kuhati. Ker ste pa obe dve premalo imele opraviti v kuhinji, gre ena na dilje po kodelico, da bi prela, druga pa je čaka. Al sestra ne pride doli, le samo se čnje jok in stok, tertje in ropot. Sestra, ktera je spodej bila, jo kliče in kliče, pa namesti sestre ji odgovori torkla: „Naj poglonbam (zna biti poglojem) in pojema.
Sestra zove drugo- in tretjikrat, pa jednako odgovarja torkla. Vsa prestrašena popusti vse ter beži v posteljo. Le ko je stalo solnce že visoko, še si komaj upa iti gledat io iskat sestre svoje na dilje. Oh joj! kaj vidi — oglodane na kup zložene kosti, iz kterih je torkla snedla mesti.
Kako bi se dala vpodobiti pošast ta, nisem mogel zvediti; pa tudi na tem ni nič ležeče, — bolj bi nas mikalo — kaj ne? — poznati tisto žensko, ki je vidila oglodane kosti svoje sestre! Strah je nedolžna stvar, ker je v sredi votel, na krajih ga pa nič ni, — al tistih, ki se ga boje in v boječnosti vidijo io slišijo neznane stvari, tistih se mora pameten človek bati, da si ne prismodi svojih možganov.
Prav bi bilo, da bi rodoljubi naši nabirali take vražne pravlice po vsih kotih in jih dajali na beli dan, da vsak vidi pri svitlem solncu tiste pošasti, ki rogo-vilijo še dandanašnji po glavah vražnega ljudstva!
                 Janez T.