Vladimir Levstik: Buddha.
601
3.
Ta tihi gaj! . . . Med listjem rahel smeh in čar blestečih grudi v mesečini, kot bajka o nekdanjih davnih dneh, kot z večnosti prebujeni spomini ...
Da bil bi najin grob v teh svetih tleh! Ko trosila bi Vesna po dolini dehtečih rož, o tvojih vstal očeh bi v mrtvem srcu sen in v mesečini
bi senci stali dve pod hrastom tem in zrli zopet zvezde bi blesteče in strinjali bi v strasten se objem
in sanjali razkošja sveto slast
in k nebu dvigali roke hlepeče
in v temno zemlje ginili oblast . . .
Vojeslav Mole-Spitignjev.
-------——«¦» —--------
Buddha.
l/aprej, naprej! Ne misli! Le naprej! Ne izprašuj, ne glej, stopinj ne štej, korakaj tih z drhtečimi koleni, ne išči cest in mest, ne išči mej !
Zapri srce željam, zapri oči, slep hodi pota, ki jim cilja ni: kdovekedaj je pal v brezdanje morje, — da si počiješ, cilja treba ni!
Kjerkoli padeš, tja si bil poslan; tam lezi v travo, pljuni v zadnji dan in se potopi v vekovečno temo in v konec koncev, v božji samostan.     .
Vladimir Levstik.