773 2021 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 930.25(497.4Šoštanj)"1890/1918" Prejeto: 16. 9. 2021 Miha Šimac doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Pozdravi iz Šoštanja: od časopisnih notic do zaporniških aktov (1890–1918) IZVLEČEK Prispevek poskuša orisati posamezne dogodke, povezane s prebivalci Šoštanja na prelomu 19. in 20. stoletja, ki so se znašli v tedanjem dnevnem ali tedenskem tisku in odmevali v širši družbi. Posebno pozornost namenja predsta- vitvi nekaterih dokumentov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor; gre za kazenske akte posameznikov iz občine Šoštanj v zadnjih desetletjih habsburške monarhije. KLJUČNE BESEDE časopisi, Šoštanj, Pokrajinski arhiv Maribor, kaznjenci, kaznilnica Maribor, kazenski akti ABSTRACT GREETINGS FROM ŠOŠTANJ. FROM NEWS ITEMS TO PRISON ACTS (1890–1918) The article depicts specific events related to the inhabitants of Šoštanj at the turn of the twentieth century, which were described in the daily or weekly press at the time and also resonated in the wider society. Particular attention is dedicated to certain documents held by the Regional Archives Maribor, that is, criminal acts of individuals from the municipality of Šoštanj during the last decades of the Habsburg Monarchy. KEY WORDS newspapers, Šoštanj, Regional Archives Maribor, convicts, Maribor penitentiary, criminal acts 774 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 Uvod Podobo vsakdana danes v veliki meri sooblikujejo digitalni mediji in spletna socialna omrežja. Novice se včasih širijo hitreje, kot bi si želeli. O najnovejših novicah v Šoštanju je tako mogoče prebrati na splet- nih portalih ali uradni spletni strani občine. Funkcijo obveščanja in širjenja informacij so spletni mediji v veliki meri prevzeli od tiskanih medijev (časopisi, li- sti, knjige), ki so zlasti v dolgem 19. stoletju imeli še kako velik pomen v družbi, saj so sooblikovali živ- ljenjski prostor, ustvarjali in kdaj tudi rušili določene stereotipe ter prispevali k pogledom in političnim aktivnostim v posameznih državah, pokrajinah in mestih. Pričujoči prispevek ima namen le na kratko postreči s paberki iz časopisnih notic, ki odsevajo živ- ljenje šoštanjske družbe in dogodke v luči časopisja, ter omeniti posamezne osebnosti in dogodke, ki so se zapisali v kazenske akte mariborske moške kaznil- nice1 v poslednjih desetletjih habsburške monarhije. Tisk in politika »O tisk! Kako si skalil mir človeštva!« Misel angle- škega pesnika Andrewa Marvella (1621–1678)2 bi danes mnogi preoblikovali v vzklik o spletnih social- nih omrežjih in elektronskih medijih, ki so prevzeli primat tiskanim medijem – knjigam in časopisju.3 Slednje je bilo namreč v minulih desetletjih glavni vir informacij in je tudi na Slovenskem4 odigralo po- sebno vlogo – še posebej v dolgem 19. stoletju. Če si želel izvedeti kaj več o novostih, širjenju idej, različ- nih pogledih na stvari, o novih znanstvenih odkritjih ali političnih razmerah, vojaških dogodkih, odnosih med državami, dogodkih v svetu ali domačem kraju – si bral časopise. Ti so po eni strani širili obzorja, po drugi strani pa so bili poligon in prizorišče bojev med strankami, narodnostnimi skupinami5 in posa- mezniki na državni ali lokalni ravni. V podlistku Slo- venskega naroda s konca leta 1883 o vplivu časopisov beremo: »Časopisje nedoumno [sic!] močno pospešuje razvitek naše naobraženosti. /…/ Gotovo ne morejo no- benega predmeta razpravljati tako samostalno, dovršeno in omejeno kot ga razpravljajo knjige, res se menjajo od dne do dne, rekel bi, ginejo z vsakim novim dnevom, vender [sic!] premočno uplivajo [sic!] na vsakdanje življenje, na duševni in gmotni napredek slovenskega naroda.«6 1 Za vso pomoč in posredovane dokumente iz Pokrajinskega arhiva Maribor se iskreno zahvaljujem višjemu bibliotekarju in arhivskemu svetovalcu Leopoldu Mikcu Avberšku. 2 Briggs in Burke, Socialna zgodovina medijev, str. 18. 3 Prav tam. 4 Več o tem gl. Amon in Erjavec, Slovensko časopisno izročilo. 5 Prim. Amon Prodnik, Vloga časopisov, str. 834–862. 6 Slovenski narod, 24. 12. 1883, s. p., »Listek – Časnikarstvo in naši časniki«. Paberki iz časopisja o Šoštanju Danes časopisje iz nekdanjih časov zgodovinar- jem pomeni izziv ter ponuja vpogled7 v razmere8 in razmerja v določenem prostoru in času. To velja tudi za omembo Šoštanja v časopisnih noticah v različnih slovenskih časopisih. Grob pregled približno sedem- desetih časopisnih notic v slovenskih časopisih in listih od leta 1890 do 1918 pokaže, da so o Šošta- nju najpogosteje objavljali dopise različnih lokalnih poročevalcev. Ti so v skladu s svojimi (nacionalnimi/ političnimi) nazori v različne slovenske časopise po- šiljali poročila o posameznih dogodkih in jih hvalili ali grajali, seveda v tesni povezanosti z aktualno dnev- no politiko. Res je, da gre v tem oziru najpogosteje za precej pristranska poročila, ki se navadno niso znašla na prvih straneh, a zato niso nič manjši odsev utripa življenja, časa in dogodkov, ki so bili vzrok za takšno ali drugačno poročanje. Te časopisne notice lahko v grobem razvrstimo v tri večje sklope: prvi obravnava bolj politični vidik v luči narodnostnega gledišča (na primer volitve, rezultati, delovanje društev v nem- škem/slovenskem jeziku itd.), druge notice bi lahko opredelili kot raznoterosti, ki predstavljajo različne dogodke (na primer napredek elektrifikacije, gradnja infrastrukture, slavnosti, birme itd.), tretje pa kot črno kroniko (nesreče, tatvine itd.). Pri nobenem od teh treh sklopov niso bili redki – včasih zajedljivi – komentarji, ki so bičali to ali ono osebo, društvo ali skupino ljudi. Politika Takšne očitke je prinesel tudi dopis, ki ga je 6. avgusta 1892 objavila Domovina. Dopisnik je v njem skušal bralce opozoriti na lepoto Šaleške doline in središča Slovencev, pri čemer ni pozabil izposta- viti naravnih lepot in kulturnih znamenitosti. Toda glavni namen dopisa ni bil v turistični promociji Šo- štanja, pač pa opis notranjih narodnostnih razmer. Pri tem se je pisec kritično posvetil vprašanju na- rodnostne pripadnosti šoštanjskega območja. Menil je, da bi bralec, ki bi ga kot popotnika pot pripeljala v te konce, le težko pritrdil, »da je Šoštanj popolno- ma slovensk [sic!] trg in sedež samih vrlih in zavednih narodnjakov«. Zmotili bi ga namreč številni nemški napisi in nemška govorica, ki jo je bilo mogoče slišati na cestah, v trgovinah »in celo v čitalnici«. Dopisnik je ob pohvalah tistih rokodelcev, krčmarjev in drugih, ki so slovensko zavest izpovedovali »v dejanjih«, ostro bičal druge in jim očital mlahavost, češ da se bojijo govoriti slovensko ali pa se »skrivljejo pri volitvah, ker se bojijo zamere pri nemškutarski trojici, – so pač le 7 Prim. Voglar Pulko, Jezikovna podoba časopisa Štajerc (1900– 1918). 8 Prim. Foster, Military Newspapers, str. 175–195. 775 2021 MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 Slovenci po imenu, v resnici pa so veternjaki, hinavci, kukavice, ki nimajo nikakega narodnega prepričanja in so le tako dolgo Slovenci, dokler vidijo, da so Slovenci v večini in dokler jim gre za lastno korist, kakor hitro pa pride druga sapa, trobijo tudi oni v nemškutarski rog«.9 Toda takšni očitki o mlahavosti niso bili poseb- nost niti v naslednjih desetletjih. Domovina je de- nimo leta 1897 spet bičala takšne vetrnjake v precej sarkastičnem tonu, saj naj bi se po ulicah čez dan go- vorilo slovensko, »a po noči pa se baje mnogo teh neto- pirjev vzdigne od miši v zrak – k ptičem, ki krano žviž- gajo: 'Die Wacht am Rhein'.«10 Očitki o renegatstvu so se ob različnih priložnostih stopnjevali tudi pozneje. Slovenski narod je tako 18. januarja 1896 objavil po- ročilo iz Šaleške doline, v katerem je spregovoril o ustanovitvi podružnice društva »Südmark« »v Rako- vi gostilni v Velenji [sic!]«. Izrecno so omenjali, da je podružnica sicer že poprej obstajala v Šoštanju, a je tam shirala. Sedaj pa so »naši urgermani svoje nežno drevesce« presadili višje. Pri tem dogodku je sodeloval tudi »fabrikant Vošnjak iz Šoštanja«.11 Očitki o mlač- nosti pri narodnostnem nastopanju so bili v dopisih praviloma intenzivneje prisotni pred volitvami. Ka- kor je ugotavljal že Vasilij Melik, je namreč Šoštanj »svojo nacionalno barvo spreminjal«.12 To je mogoče zaslediti v časopisnih poročilih, pa tudi v rezultatu volitev in popisih prebivalstva. Na podlagi teh je Me- lik zapisal, da sta bili »nemška in slovenska stran (ob omejeni volilni pravici) enako močni, večina prebival- stva pa se je opredeljevala za slovenski jezik«.13 V poli- tičnem oziru se je ob volitvah leta 1907 (tudi 1911) nemška stranka močno okrepila, kar je bilo mogoče zaznati tudi pri popisu prebivalstva leta 1910. Melik je o vzrokih za to zapisal: »To je bila v precejšnji meri posledica nemške opredelitve največje in najpomembnej- še usnjarne in propada njene slovenske sorodnice.«14 Izredni dogodki Časopisje je objavljalo tudi dopise o slovesnostih. Ena takšnih je bila obisk lavantinskega knezoškofa Mihaela Napotnika (knezoškof v letih 1889–1922), ki je junija 1892 v Šoštanju delil zakrament svete bir- me. Škofa so slovesno sprejeli po vseh župnijah, in sicer s pokanjem možnarjev, slavoloki, napisi in za- stavami. Dopisnik je zapisal, da so »neugodne narodne razmere« v trgu povzročile, da knezoškofa niso mo- gli pozdraviti v »svojem maternem jeziku«. So mu pa zato priredili »bengalični ogenj« in pred župnijo zapeli podoknico. Škof je naslednjega dne, 14. junija, zakra- ment svete birme podelil »nad 600 birmancem«, zve- čer pa posvetil krasni steber sredi trga, »tako imenova- 9 Domovina, 6. 8. 1892, str. 174–175, »Iz Šoštanja«. 10 Domovina, 6. 8. 1897, s. p., »Iz Šoštanja«. 11 Slovenski narod, 18. 1. 1896, s. p., »Iz Šaleške doline«. 12 Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, str. 643. 13 Prav tam. 14 Prav tam. ni 'Woschnaggov steber'«, saj je sredstva zanj prispeval prav Woschnagg. Ob tem je dopisnik z neprikritim sarkazmom zapisal: »Med vrstami teh na spodnji plo- šči stebra vsekanih besed čita lahko vsak, ki g. W. pozna – da je omenjeni steber namenjen le: v čast Franca in Marije Woschnagg.« Dopisnik je slavnost izkoristil za obračun s tovarnarjem, o katerem je ob koncu dopisa zapisal, da gre za moža, ki se ga bodo v poznih letih, ko bo stal le še ta steber in »ko že morebiti v Šoštanji [sic!] ne bomo imeli več vreimavrerjev in nemškutar- jev, spominjali se bodo bralci tega napisa s pomilovanjem onega Woschnagga, ki je kot sin poštene slovenske rodbine (kot brat vrlih naših narodnjakov g. dr. J. Vošnjaka in g. M. Vošnjaka) zatajil svoj materin jezik in se v svojem rojstnem kraji sramoval slovenskega jezika, spominjali se bodo onega Woschnagga, ki je v svojem sovraštvu do vsega, kar je slovensko, glasoval nekdaj za prvega brez- vernika za največjega sovražnika Slovencev in katoliške vere 'freimavrerja Foregger-ja'.«15 Takšne opise dogodkov in slovesnosti, ki so jih dopisniki pospremili z različnimi sodbami o narod- nosti in ravnanju posameznika ali skupin, v sloven- skih časopisih najdemo tudi v poznejših dopisih iz šoštanjskih krajev. Naj omenimo le še poročilo o tra- gičnem dogodku, ki se je v Šoštanju pripetil avgu- sta 1894 ob slovesnosti blagoslovitve novih zvonov v farni cerkvi sv. Mihaela. Tri nove zvonove »z okoli 53, 13 in 6 ½ centi« so naročili pri Samassi v Ljublja- ni, od koder so jih pripeljali v Šoštanj. Dopisnik je 5. avgusta v Slovenskem narodu poročal, da je tega dne nove zvonove slovesno blagoslovil lavantinski kne- zoškof Mihael Napotnik, ki je nato tudi pridigal. V času njegove pridige pa se je pripetila nesreča: »Dru- gi zvon, težak okolu [sic!] 13 centov, se je že blizu lin zvonika od krone odtrgal in zdrobil novi veliki zvon ter ubil tesarskega mojstra na mestu.« Krivda za to je bila po dopisnikovi oceni v slabo ulitem zvonu v tovarni, opis te tragične nesreče pa je posledično izkoristil za obračun z zvonarjem Samasso, ki mu je očital agita- cijo »zoper slovenske napise v Ljubljani«.16 Nekatera poročila iz Šoštanja so bila kratka in brez primesi političnih pogledov. Takšna je bila no- tica o veselici, ki jo je šoštanjska šolska mladina or- ganizirala 18. avgusta 1898 »v proslavo 50letnega vla- danja Njega Vel. Cesarja Franca Jožefa I.«.17 Podobno kratka, a ne nepomembna je bila notica v Slovencu, ki je zadnjega dne leta 1902 širši javnosti sporočala: »Iz Šoštanja se poroča, da se danes otvori ondi električna razsvetljava.«18 Dopisniki so poročali tudi o društve- nem življenju ter ustanavljanju različnih društev in organizacij po krajih. Tako je leta 1907 dopisnik pod naslovom Zavodnje nad Šoštanjem poročal o ustano- vitvi izobraževalnega društva, kjer je bil slavnostni 15 Domovina, 2. 7. 1892, str. 147–148, »Iz Šoštanja«. 16 Slovenski narod, 6. 8. 1894, s. p., »Samassovi zvonovi«. 17 Domovina, 12. 8. 1898, str. 251, »Iz Šoštanja«. 18 Slovenec, 31. 12. 1900, s. p., »Šoštanj električno razsvetljen«. 776 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 govornik dr. Josip Hohnjec.19 Prav tako so poročali o različnih tečajih v kraju. Decembra 1908 je denimo v šoštanjskem hotelu »Avstrija« potekal socialni tečaj, na katerem so predavatelji spregovorili o kmečkem vprašanju, zadružništvu, občini, zgodovini Slovencev, pa tudi o krščanskem socializmu.20 Omenjeni hotel je bil tudi sicer pogosto uporabljen kot kraj različnih shodov. Tak je bil ljudski shod, ki je na hotelskem vrtu potekal leta 1903. Na njem se je zbralo skoraj 250 »narodnih Slovencev«, ki so prišli poslušat bese- de govornikov, kot sta bila Anton Korošec (1872– 1940) in Vladimir Sernec (1878–1923). Za kulturni program so poskrbeli šoštanjski pevci in tamburaši. Posebno priznanje sta si zaslužila zborovodja Josip Remic in kapelnik Anton Narat.21 Podobnih poročil o dogodkih je bilo še precej. V časopisju pa najdemo tudi precej notic, ki so govorile o bolj žalostnih do- godkih, vlomih, ropih, nesrečah itd. Črna kronika Ena takšnih nesreč se je zgodila v noči s 13. na 14. november 1898, ko se je ponesrečil delavec Voš- njakove tovarne Marko Puc. Domovina je poročala, da je v pijanosti utonil, a k temu dodala še govori- ce, ki so takrat krožile, češ »da je na drug način pri- šel v vodo in da je brž ko ne ljubosumnost v dotiki s to zadevo. Preiskovanje bode že dognalo, kaj je na celem resničnega.«22 Ni znano, kaj je pokazala preiskava, zato pa je iz časopisnih notic mogoče izvedeti o dru- gih tovrstnih žalostnih dogodkih. V lapidarni notici so v prvih dneh januarja 1901 objavili vest, da je vlak »blizu kolodvora Pesje pri Velenju« povozil »dragoner- ja Jakoba Božiča, doma iz Šoštanja. Vojak je močno vi- njen obležal na progi.«23 Včasih so časopisi poročali tudi o nesrečah rojakov na tujem. Takšna nesreča se je pripetila v premogovniku v Dahlhausnu, kjer se je 23. julija 1912 v jami smrtno ponesrečil šoštanjski rojak Anton Tomšič.24 Ob teh noticah in noticah o nesrečah, ki so osta- le nepojasnjene, so se našli tudi takšni dopisi, ki so poročali, da se je storilec sam javil orožnikom. Tako je decembra 1908 storila »neka ženska«, ki je orožni- kom povedala, da je »umorila svojo taščo 62 let staro Marijo Ivančič iz Sovodnji. Govorila je resnico. Marijo Ivančič so našli mrtvo. Morilka ji je s črevlji toliko časa skakala po njeni glavi, da ji je glavo skoro popolnoma razbila.« Za morilko so zapisali, da je znana alko- holičarka in da je dejanje izvršila zato, ker jo je tašča svarila pred »nenravnim življenjem«.25 19 Prim. Slovenec, 19. 9. 1907, s. p., »Zavodnje nad Šoštanjem«. 20 Prim. Slovenec, 30. 12. 1908, s. p., »Socialen tečaj v Šoštanju«. 21 Prim. Slovenec, 10. 7. 1903, s. p., »Shod v Šoštanju«. 22 Domovina, 25. 11. 1898, str. 372, »Šoštanj«. 23 Slovenec, 5. 1. 1901, s. p., »Vlak povozil«. 24 Prim. Slovenec, 29. 7. 1912, str. 3, »V tujini ponesrečil«. 25 Slovenec, 30. 12. 1908, s. p., »Svojo taščo umorila«. Nekateri so morili druge, našli so se pa tudi tak- šni, ki so roko položili nase, kar je v Celju storil klju- čavničar iz Šoštanja Valentin Graschina.26 Ob teh tragičnih noticah pa ni manjkalo niti takšnih, ki so govorile o tatvinah in pobegih, v katere so bili vple- teni šoštanjski rojaki. Med njimi je bil Edvard Germ, ki si je kruh služil kot sluga v Ljubljani. Svojemu go- spodarju je izmaknil »279 K v zlatu in srebru«. Denar je deloma porabil za kupovanje daril svoji ljubimki. Germ je bil prijet in je tatvino priznal; tako si je pri- služil 3 mesece ječe.27 Časopisje je poročalo tudi o »neznanih zlikov- cih«, ki so v noči s 7. na 8. september 1904 oropali »pušico župne cerkve v Šmihelu pri Šoštanju«.28 A če so bili ti zlikovci neznani, so nekatere odkrili, a jim je uspelo popihati na tuje. Takšen je bil »bivši solicitator pri notarju Vinko Kolšku Anton Zock. S ponarejenimi podpisi je osleparil razna društva za večje svote [sic!].«29 V starih časopisih pogosto poročajo tudi o poža- rih, do katerih je prišlo v Šoštanju in okolici. Eden večjih je izbruhnil leta 1906 v tovarni usnja »Franz Wochnagg & Söhne«. Po poročilu časopisja je požar uničil ves srednji trakt (sedem objektov), v katerih so »se nahajali stroji cele tovarne in tudi velikanska mno- žina deloma izdelanih, deloma še surovih kož. Izdelanih kož vničenih [sic!] je 30.000 v vrednosti 300.000 kron. Vsa škoda pa znaša okoli dva milijona kron.« Dopisnik je ob tem pohvalil domače gasilce in fante iz Druž- mirja, najbližji kolegi iz Velenja pa so bili deležni precej nejevolje predvsem zato, ker so bili o poža- ru obveščeni že ob petih zjutraj, a so v Šoštanj pri- speli šele ob pol osmih zjutraj. Pozneje so jim prišli na pomoč še gasilci iz Celja in Šmartnega ob Paki. Tudi v tem primeru je bilo mogoče zaslediti nekaj nacionalne note, saj so posebej izpostavili slovensko čutečega sorodnika Woschnaggov: »Plemenito srce pokazal je pri tej nesreči napram svojim sorodnikom, na političnem polju pa nasprotnikom, gospod tovarnar Ivan Vošnjak, ki je dal na razpolago vse svoje delavce!«30 Podobne opazke so zapisali tudi o poveljevalnem je- ziku pri opisu delovanja požarnih bramb.31 Brez tega pač ni šlo – pa tudi brez nadaljnjih nesreč z ognjem ne. Tako so oktobra 1912 otroci družine Cezar v »Št. Bricu pri Šoštanju« ostali sami doma, ko sta starša od- šla po opravkih. V tem času se je hiši približal tujec, poizvedel o starših in izginil za gospodarsko poslop- je, od koder je kmalu začelo goreti. Požar je uničil gospodarsko poslopje in hleve, požigalca pa še niso našli, je poročal časopis.32 Toda za takšno nesrečo z ognjem je bila lahko kriva tudi strela. O tem je tistega 26 Prim. Slovenec, 29. 9. 1906, s. p., »Samoumor v Celju«. 27 Slovenec, 31. 1. 1906, s. p., »Tatinski sluga«. 28 Slovenec, 12. 9. 1904, s. p., »Šoštanj«. 29 Slovenec, 19. 9. 1907, s. p. »Solicitator Zock pobegnil v Ame- riko«. 30 Slovenec, 10. 11. 1906, s. p. »Velik požar v Šoštanju«. 31 Prav tam. 32 Slovenec, 3. 10. 1912, str. 3 »Velik požar vsled požiga«. 777 2021 MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 poletja poročal Slovenec, ko je strela udarila »v Sre- botnikov kozolec v Družmirju in ga upepelila z vsemi pridelki vred«.33 V časopisju najdemo tudi poročila o ljubosumju, ki je vodilo do pretepov, o umorih in tragičnih de- tomorih. O detomoru dvojčkov je leta 1909 poročal Slovenec. V lapidarni časopisni notici zasledimo, da je celjsko sodišče v prvih mesecih leta 1909 dninarico iz Šoštanja za to dejanje obsodilo na pet let težke poostrene ječe.34 Do detomora je prišlo tudi v vojnem letu 1917. 4. junija so v reki Paki našli mrtvo novo- rojeno deklico. Če leta 1909 v časopisju niso objavi- li imena, so leta 1917 zapisali: »Mati otroka je Neža Križnik iz šoštanjske okolice, ki je februarja vrgla otroka živega v Pako. Šele ko so našli truplo, so mogli dobiti zlo- činko, katero so izročili okrajnemu sodišču v Šoštanju.«35 Prestopniki in mariborska moška kaznilnica Vsi tisti, ki so se znašli pred sodišči, so bili za storjena dejanja sojeni, kakor je predpisoval Kazen- ski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je bil prvikrat razglašen s patentom 27. maja 1852 in je stopil v veljavo že septembra istega leta. Omenjeni zakon je z nekaterimi modifikacijami na Slovenskem 33 Slovenec, 1. 8. 1912, str. 3, »Strela«. 34 Prim. Slovenec, 28. 4. 1909, str. 3, »Radi detomora dvojčkov«. 35 Slovenec, 15. 6. 1917, str. 3, »Novorojeno dete vrgla v vodo«. ostal v veljavi vse do »1. januarja 1930«, za prestop- ke in prekrške pa celo še dlje. Zakon je kazniva de- janja, kakor je mogoče razbrati iz naslova, razdelil (po francoskem vzoru) na hudodelstva, pregreške in prestopke.36 Pod hudodelstva so prištevali dejanja, za katera je bil potreben hudoben naklep. Posebej je zakon opredelil še pregreške in prestopke, za katere so poznali dokaj stroge sankcije. Te so okusili tudi posamezniki z domovinsko pristojnostjo v Šoštanju, ki so prišli navzkriž z zakonom in so jih sodišča ob- sodila na zaporne kazni. Obsojenci so jih prestajali v različnih kazenskih zavodih v monarhiji; med njimi je bila tudi moška kaznilnica Maribor. Kaznilnico so na predlog dunajskega pravoso- dnega ministrstva začeli graditi leta 1884 v mag- dalenskem predmestju.37 Odprli so jo jeseni 1889, 6. oktobra, kakor je poročalo časopisje, pa je »cerkvico, ki se nahaja med zidovjem«, blagoslovil prelat msgr. Franc Kosar (1823–1894), ki je takrat tudi pridigal v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. O kaz- nilnici so še zapisali, da se bodo v to »kletko« odslej »lovili ptiči s Štajerskega, Koroškega, Tirolskega, deloma s Kranjskega in Primorskega«.38 Ta novi kazenski za- vod je tedaj lahko sprejel do 542 kaznjencev. Prvi so 36 Masleša, Avstrijska kazenska zakonodaja, str. 119. 37 http://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/ka- znilnica (30. 8. 2021). 38 Domoljub, 17. 10. 1889, str. 191, »Štajersko«. Mariborska moška kaznilnica na razglednici, odposlani leta 1899 (Pozdrav iz Maribora, str. 95). 778 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 prispeli že tisto jesen.39 Kaj kmalu so tja prišli tudi posamezniki (»ptički«), ki so imeli domovinsko pra- vico v Šoštanju. Pogled v popis arhivskega gradiva, ki ga danes v zvezi s to ustanovo hrani Pokrajinski arhiv Maribor, nam pove, da je v času od začetka delova- nja mariborske moške kaznilnice do druge svetovne vojne ohranjenih 16 aktov mož, ki so bili povezani s Šoštanjem in okolico. Iz tabele je razvidno, da so v teh aktih dokumenti posameznikov, ki so se večkrat znašli v tej novi ma- riborski »kletki« (prim. Brišnik (Brischnig), Napot- nik). Od kaznivih dejanj je mogoče izpostaviti zlasti tri sklope – na prvo mesto gotovo sodi povzročitev težke telesne poškodbe. Očitno je zaradi vroče šta- jerske krvi in rahlih živcev pogosto prihajalo do pre- tepov in nasilnih dejanj, ki so povzročila težko te- lesno poškodbo, včasih pa, kakor bomo videli – žal – posledično tudi smrt. V drugi sklop kaznivih dejanj šoštanjskih obsojencev sodijo tatvine, ki jih ni bilo malo, v tretji sklop pa vsa preostala »hudodelstva« (javno nasilje, oskrumba itd.). Vsa ta dejanja so bila različno sankcionirana, pri čemer pa je treba opozo- riti, da arhivski popis, kakor bomo videli, ni dovolj temeljito postregel z natančnimi zapisi izrečenih ka- zni (in poostritvami). Posamezniki, ki so bili poveza- ni s Šoštanjem in okolico, so lahko to eksaktnost kaj kmalu občutili na lastni koži. Tepeži in težka telesna poškodba Med prvimi, ki se je s šoštanjskega konca zna- šel na prestajanju zaporne kazni v novi mariborski moški kaznilnici, je bil leta 1894 obsojeni 24-letni samski dninar Martin Napotnik. Martin se je rodil 39 http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=26376 (30. 8. 2021). 28. oktobra leta 1869 v družini očeta Valentina Na- potnika in matere Marije, na naslovu Šoštanj št. 100.40 Leta 1894 se je znašel v priporu in pred sodi- ščem, ki pa ga ni obravnavalo prvič. Iz sodnega spisa namreč razberemo, da je že poprej doživel več manj- ših zapornih kazni v Šoštanju. Prva ga je doletela že leta 1887, ko je bil kaznovan s petimi dnevi zapora zaradi psovanja in hudega ravnanja na očitnem kraju, kakor je prestopek opredeljeval 496. člen kazenskega zakonika.41 Zdi se, da je bil Martin dokaj nagle jeze, saj je pozneje še večkrat dobil krajše zaporne kazni (1 mesec, 2 meseca), pač v skladu s 411. členom ka- zenskega zakonika, ki je sankcioniral namerno pov- zročanje telesnih poškodb »in pa poškodbe na telesu, katere se zgode pri tepežih«.42 Toda če je do takrat pri- hajalo do manjših pretepov, je leta 1894 prišel v še večje navz križje z roko pravice. 11. avgusta 1894 je bil namreč v gostilni Viktorja Haukeja v Šoštanju udele- žen v večjem pretepu, kjer so srboriteži potegnili tudi nože. V pretepu s 23-letnim Jožefom Prevškom, ta- kratnim vojaškim obveznikom, sicer pa delavcem šo- štanjske usnjarske tovarne, je tudi Martin Napotnik prijel za nož in Prevška dvakrat zabodel od zadaj, »ne da bi ga ubil«, kakor je ugotavljalo sodišče. Ubil ga ni, je pa Prevšku prizadejal težje telesne poškodbe, zaradi česar ga je celjsko sodišče 14. novembra 1894 obsodilo na 15 mesecev težke ječe.43 Pridevnik težka v tej sodbi ni bil brez pomena. Kazen težke ječe je bila namreč v 16. členu zakonika posebej opredelje- na: »K kazni ječe druge stopinje [sic!] obsojeni se vklepa v železje na nogah. Pogovor z ljudmi, katerim ni nepo- 40 NŠAM, RMK Šoštanj 1868–1885, str. 29. 41 SI PAM 682/002/04941, Napotnik Martin. 42 Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 152–153. 43 SI PAM 682/002/04941, Napotnik Martin. Tabela 1: Seznam aktov kaznovanih oseb v mariborski kaznilnici iz šoštanjskih krajev po popisu PAM (http://www.siranet.si/resultatliste.aspx (14. 9. 2021)). Ime in priimek Občina Leto sodbe Kaznivo dejanje kazen Čas služenja Napotnik Martin Šoštanj 1894 težka telesna poškodba 15 mesecev 1. 12. 1894–19. 2. 1896 Napotnik Martin Šoštanj 1897 težka telesna poškodba 18 mesecev 25. 8. 1897–25. 2. 1899 Brišnik Franz Šoštanj – okolica 1900 tatvina 15 mesecev 18. 6. 1900–2. 6. 1901 Ferlin Franz Ernest Šoštanj – okolica 1901 tatvina 1 leto 28. 11. 1901–28. 11. 1902 Brišnik (Brischnig) Franz Šoštanj – okolica 1904 tatvina 18 mesecev 11. 2. 1904–11. 8. 1905 Brišnik Michael Šoštanj 1908 težka telesna poškodba 7 mesecev 30. 7. 1908–28. 2. 1909 Mazil Thomas Šoštanj 1909 težka telesna poškodba 15 mesecev 30. 6. 1909–10. 6. 1910 Gorogranc Anton Šoštanj 1910 težka telesna poškodba 6 mesecev 7. 5. 1910–7. 11. 1910 Ledinek Josef Šoštanj – okolica 1910 težka telesna poškodba 7 mesecev 1. 7. 1910–22. 2. 1911 Leskovšek Jakob Šoštanj 1911 javno nasilje 6 mesecev 23. 3. 1911–23. 9. 1911 Korade Anton Šoštanj 1914 težka telesna poškodba 6 mesecev 4. 8. 1914–4. 2. 1915 Praprotnik Florian Šoštanj 1917 oskrumba, nenravno nečistovanje 13 mesecev 23. 12. 1917–12. 9. 1918 – umrl Schwarz Franc Šoštanj 1923 težka telesna poškodba 3 leta in pol 10. 6. 1923–12. 12. 1925 Vojevc Martin Šoštanj 1924 tatvina 2 leti 16. 7. 1924–6. 6. 1926 Kotzbek Hans Šoštanj 1941 službena poneverba 6 mesecev 5. 12. 1941–19. 5. 1942 779 2021 MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 srednje [sic!] njega varovanje izročeno, se mu le v celo posebnih in važnih primerljejih [sic!] dopusti.«44 Kazen je Napotnik začel prestajati 1. decembra 1894 v mariborski kaznilnici. Zanimivo je, da so o njem 12. decembra 1894, torej že v času prestajanja kazni, kratek zapis spisali tudi na šoštanjski občini: »Slavnemu c. kr. okr. glavarstvu v Slov. Gradci se služ- beno vdano poroča: Martin Napotnik ima v tukajšnji občini domovinsko pravico, ter da je imenovani bil tu- kaj nemoralnega živlenja [sic!] ter da je sploh nevaren človek.«45 V ječi pa Napotnik ni mogel računati na počitek, saj je 18. člen zakonika vseboval »moranje k delu. Vsakteri kaznjenec mora torej to delati, kar uredba kaznilnice nanese.«46 Tudi Napotnik je v času zapor- ne kazni opravljal različna dela (na primer kot prosti delavec (Freiarbeiter), dninar itd.). Kazen je prestajal do 19. februarja 1896, ko so ga izpustili.47 Toda komaj je dobro zapustil kaznilnico, že se je očitno potrdilo, da gre res za nevarno osebo, saj se je znova znašel v zaporu. V dokumentu piše, da je bil 30. avgusta 1896 spet deležen 24-urnega zapora ozi- roma pridržanja v Šoštanju.48 Po tem krajšem obisku pa se je Napotnik leta 1897 znašel v novem sodnem postopku, ki mu je obetal precej daljše bivanje v za- poru. V noči na 13. junij mu je spet zavrela kri, to pot v sporu z Janezom Stropnikom. Napotnik je posegel po nožu in Stropnika ranil po vratu, »sicer ne z na- menom, da ga ubije, temveč le rahlo poškoduje«. Dejanje je priznal in celjsko sodišče je 24. julija 1897 takrat 27-letnega Napotnika obsodilo na 18 mesecev težke ječe, poostrene z enim dnevom posta na mesec.49 Ka- zen ječe so Martinu Napotniku v tem primeru sodni- ki torej poostrili s postom, kar je omogočal 20. člen kazenskega zakonika: »Prva in druga stopinja ječe se zamore s postenjem poostriti tako, da se kaznjenec o ne- katerih dnevih samo ob vodi in kruhu drži. Vendar se to ne sme čez trikrat v tedni [sic!] in ne zapored dan za dnevom zgoditi.«50 Kazen ječe je bila lahko poostrena še s trdim ležiščem (»na golih deskah ležati«),51 s sa- mico, temnico, lahko pa tudi z izgonom iz dežele po prestani kazni.52 Možje postave so Martina Napotnika 25. avgusta ob 16.45 privedli v mariborsko kaznilnico. Kazen je odslužil 25. februarja 1899, ko so ga ob sedmih zju- traj izpustili iz zapora. Ob koncu zaporne kazni je Napotnik zapisal dobesedno takole: »Hvala Bogo da- som sevčakov tega časa desebom rešov ot te hiše [sic!].«53 Pozneje se v mariborsko kaznilnico res ni več vrnil, a so zato drugi možje in fantje z domovinsko pravico 44 Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 13. 45 SI PAM 682/002/04941, Napotnik Martin. 46 Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 14. 47 SI PAM 682/002/04941, Napotnik Martin. 48 SI PAM 682/002/04940, Napotnik Martin. 49 Prav tam. 50 Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 15. 51 Prav tam. 52 Prav tam, str. 15–16. 53 SI PAM 682/002/04940, Napotnik Martin. v Šoštanju kot povratniki sledili njegovim stopinjam. Takšen je bil Franc Brišnik. »Tatinski tovariši« Franc Brišnik se je rodil delavcu na žagi, mojstru Gregorju, in materi Margareti 12. januarja 1884 na naslovu Podgorje 34.54 Mladenič je o svojem otro- štvu 5. maja 1901 zapisal: »Ko sem bil 7 let star, sem začel hoditi v šolo. In sem hodil do 14. leta. Potem sem bil doma pri staršieh [sic!] do 16. leta, potem sem šel se tišlerskega učiti.«55 Toda šestnajstletni fantič sloke po- stave, srednje višine in rjavih oči je v času šolanja pri- šel pred celjski sodni stol. 1. junija 1900 ga je namreč tamkajšnje sodišče, skupaj s sedemnajstletnim zi- darskim pomočnikom Antonom Janžovnikom (p. d. Ropotar), obravnavalo »zavoljo hudodelstva tatvine«. Iz sodnih spisov je mogoče razbrati, da je bil Franc Brišnik v tem času v resnici »hlapec v Paki«. Dodatna zanimivost je v tem, da sta bila oba že poprej kazno- vana z zaporom – Janžovnik zaradi tatvine z mese- cem dni, Brišnik pa za isto dejanje s tednom dni.56 Sodišče je ugotovilo, da so se maja 1900 dogaja- le tatvine, ki jih je bilo nenavadno veliko »in so sicer povsod tatje vlomili v zaprte koče in hiše, različne stvari vkradli in vse razmetali«, da bi našli denar. Tako so tatovi delavcem zidarskega mojstra Franca Cedereva 13. maja 1900 odtujili 9 kg sira, 1 kg slanine in 3 cekarje (v vrednosti 17 K 42 vinarjev); Neži Godicl v Škalah 15. maja denar in hleb kruha (3 K 20 v); Bla- žu Žebartu v Gaberkah pa naslednjega dne puško, 4 britve in 2 pili, poleg tega pa še smodnik, dežnik, ključe, mazilo in letev (15 K 68 v). Podobni vlomi in tatvine so se v naslednjih dneh dogajali od Ga- berk, Plešivca, Ravni, Loč in Št. Florjana do Laz. Tu je bilo istega dne (21. maja) izvršenih kar pet tatvin pri različnih ljudeh. Vrednost ukradenih predmetov je bila različna; od »delavskih bukvic« in molitveni- kov do gotovine in poročnega prstana. Prav 21. maja 1900 je bilo vlomljeno tudi v hišo Ane Glušič, »ko ni bilo nobenega doma«. Toda Ana se je kmalu vrni- la domov ter Gabrijela Potočnika in Janeza Glušiča takoj poslala za tatovi: »Res sta čez ene pol ure prijela dva fanta Antona Janžovnika in Franca Brižnika.« Po zaslugi civilistov sta se torej oba mladeniča znašla pred celjskim sodiščem, kjer sta bila obtožena tatvin in poškodovanja tujih stvari. Oba sta krivdo priznala za vse tatvine in druge prestopke, edino »tatvine pri Jakobu Remšaku v Ravni« se nista mogla spomniti. Sodišče je podalo cenitev, da sta v tem času Brišnik in Janžovnik odtujila predmete v vrednosti 162 kron in šestih vinarjev. K temu so prišteli še škodo, ki sta jo povzročila posameznikom. Tako sta 16. maja oble- ko Blaža Žebarta polila z maslom in napravila za 2 54 NŠAM, RMK Škale 1861–1888, str. 185. 55 SI PAM 682/002/00612, Brišnik Franz. 56 Prav tam. 780 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 kroni škode; na podoben način sta poškodovala klo- base (»s petrolejem polila«). Resda je bila to manjša škoda, a škoda vendarle. Sodišče je oba spoznalo za kriva – dobila sta enotno kazen 15 mesecev težke ječe, »dopolnjeno z enim postom vsakih 14 dni«. Poleg tega sta morala povrniti stroške kazenskega postopka in zasebnim udeležencem plačati zahtevano odško- dnino.57 Franc Brišnik je začel prestajati kazen 18. junija 1900 v mariborski kaznilnici, kjer je opravljal različ- na dela. V dokumentih beremo, da je veljal za pri- dnega delavca. 2. junija 1901 je bil iz zapora izpu- ščen kot zdrav, v žepu pa je imel 8 kron začetnega kapitala.58 Zdelo se je torej, da ga je zaporna kazen izučila in da bo našel pravo življenjsko pot. Očitno pa je bila ta učna doba poboljšanja Brišniku nekoliko preskopo odmerjena, saj se je v začetku leta 1904 spet znašel pred delivci pravice, tokrat v Celovcu. Franc Brišnik (celovški gospodje so priimek v spisih zapi- sali kot Brischnig!) je pri tatvini, kakor je ugotavlja- lo sodišče, sodeloval z dvema pajdašema, delavcem Ferdinandom Robačem iz Zagrada pri Preboldu ter žagarjem Valentinom Stolzerjem. Robač in Brišnik 57 SI PAM 682/002/00612, Brišnik Franz. 58 Prav tam. sta bila spoznana za kriva tatvine in sodelovanja pri dejanju, izvedenem 5. novembra 1903, ko je bila ob dveh ponoči odtujena lastnina Francu Hermanku v vrednosti 30 K. Prav tako sta bila kriva odtujitve dveh kron, ki ju je Franc Kunc novembra 1903 ukra- del Francu Grosu. Brišnik je po sklepu sodišča moral Hermanku povrniti še 10 K. Ob kraji, ki jo je izvedel Robač, je bil namreč njegov pajdaš, ki je »pazil na čist zrak«. Sodišče je Robača obsodilo na dve leti, Fran- ca Brišnika pa na 18 mesecev težke ječe. Obema je bila zaporna kazen poostrena z dnevom posta vsak mesec. Tretji udeleženec Valentin Stolzer je bil v vse te avanture očitno precej manj vpleten, saj mu je so- dišče prisodilo le tri tedne strogega zapora. Kot kaže, so pozneje Brišniku kazen nekoliko znižali. Kazen je prestajal od 11. februarja 1904 do 11. avgusta 1905, ko je bil izpuščen.59 Zdi se, da se je po tej izkušnji uspešno izvil iz primeža slabih navad in družbe. Iz zaznamka v krstni matični knjigi razberemo, da se je v vojnem letu 1915 poročil s Terezijo Plemenitaš.60 Brišnik seveda ni bil edini, ki je prestajal zaporno kazen zaradi dokazane tatvine. Iz šoštanjskih kra- jev se je v mariborski kaznilnici 28. novembra 1901 znašel tovarniški delavec Franc Ernest Ferlin. Mož je prihajal iz Payerbacha v Nižji Avstriji ter bil sin pokojnega Gašperja Ferlina, strojevodje v Voits- bergu, in matere Terezije. Delal je v tovarni stolov Franca Kainitza v Varošah pri Poljčanah (Warosch bei Pöltschach). Tam je 2. marca 1901 ukradel obleko in perilo v vrednosti 30 kron, srebrno uro v vrednosti 24 kron ter srebrno urno posodico in druge manjše stvari v vrednosti 50 kron. Vsi ti predmeti so bili v nezaklenjeni sobi, kjer je Ferlin delal. Za krajo ga je sodišče obsodilo na leto dni težke ječe, ki jo je začel prestajati 7. decembra 1901.61 Ob tem bi se mnogi vprašali, čemu je Ferlin uvr- ščen med šoštanjske zapornike, saj je bil rojen drugod in torej nima povezave s Šoštanjem. V dokumentih beremo, da je imel domovinsko pravico v Šoštanju, kar je pomenilo, da je bila občina dolžna poskrbeti zanj. Morda je to pravico dobil po očetu, ki je izhajal iz šoštanjskih koncev, lahko pa je tudi sam zaprosil zanjo. Domovinsko pravico je namreč urejal poseben zakon, ki je trdne temelje dobil 3. decembra 1863. Gorazd Stariha je o tem zapisal: »'Domovinska pra- vica v neki občini daje pravico nemotenega bivanja in pravico do ubožne oskrbe v tej občini.' Posamezniku naj bi bilo zagotovljeno neko mesto, kjer bi lahko vsaj ži- votaril, četudi je popolnoma obubožan, brez dela in za- služka. To mesto naj bi zagotovila občina, ki naj bi bila kot družina in naj bi nudila dom tistim, ki jim ga ni mogla družina.«62 Zakon se tedaj ni oziral na dobo, ki jo je posameznik preživel v določeni občini: »Posa- 59 SI PAM 682/002/00611, Brischnig Franz. 60 NŠAM, RMK Škale 1861–1888, str. 185. 61 SI PAM 682/002/01259, Ferlin Franz. 62 Stariha, »Z nobenim delom se ne pečajo«, str. 41. Fotografija Franca Brišnika v zaporniškem dosjeju (SI PAM 682/002/00612, Brišnik Franz). 781 2021 MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 mezne osebe in družine so bile lahko po 30, 50 in več let nastanjene v kteri občini, so tam delale, plačevale davke in doklade, so tam obrabljale svoje telesne, duševne in de- narne moči, ne da bi bile s tem pridobile kako pravico v isti občini.« Časopisni poročevalec je ob tem navedel še primere iz Trsta, kjer so »celi rodovi« živeli in delali, pa niso vedeli, kateri občini so dejansko pristojni ter so morali »šele popraševati, od kod se je preselil njih ded ali praded, da so prišli na sled pravi pristojnosti«.63 Tako se je posameznim občinam povečevalo finančno bre- me zaradi bolnišničnih stroškov za osebe, ki so sicer sodile pod njihovo pristojnost, poznali pa jih v teh krajih niso. Zaradi tega so posamezne občine zah- tevale, da je treba zadeve na novo urediti. Naposled je vlada leta 1896 res spisala nov zakon,64 v katerem je obveljalo načelo »priposestvovanja«: »Desetletni rok za priposestovanje domovinstva je pričel zapadati dne 1. januarja 1901, to je, vsak avstrijski državljan, kteri je tistega dne dokončal 10. leto prostovoljnega, nepretrga- nega bivanja v kaki občini, sme zahtevati, da ga dotični občinski zastop vzprejme v občinsko zvezo.«65 Iz zapisa 63 Gorica, 7. 1. 1901, s. p., »Zakon o uredbi domovinskih raz- mer«. 64 Prim. Zakon z dne 5. decembra 1896: https://www.dlib.si/stre- am/URN:NBN:SI:DOC-5G9CBGCU/769dcd8b-9427- -4784-98af-aa2f6ebed257/PDF (2. 9. 2021). 65 Gorica, 7. 1. 1901, s. p., »Zakon o uredbi domovinskih raz- mer«. razberemo, da domovinske pravice oseba vendarle ni dobila avtomatično, pač pa je morala zanjo zaprositi, kakor je določal prvi člen: »Domovinska pravica se za- dobi z izrečnim vzprejemom v domovinsko zavezo.«66 V Ferlinovem primeru za zdaj sicer ne vemo, kako je bila ta pravica pridobljena, dejstvo pa je, da je bila zanj, kakor rečeno, odgovorna šoštanjska občina. Če smo doslej omenili le primere zapornikov, ki so kazen prestajali zavoljo tatvin in povzročenih tež- kih telesnih poškodb, naj omenimo vsaj še enega, ki je bil obsojen zaradi popolnoma drugačne zadeve. Hudodelstvo nečistosti in oskrumbe V vojnem letu 1915 je pred celjske sodnike stopil Florijan Praprotnik, rojen 30. aprila 1873 v Rečici ob Paki, z domovinsko pravico v Šoštanju. V doku- mentih je njegov poklic zapisan različno; ponekod so navajali, da je bil hlapec (Knecht), drugod pastir (Hirt). Podroben zapis aktov izpričuje, da se je v res- nici preživljal kot pastir, in sicer je opravljal službo »občinskega črednika v okolici Mozirje«.67 Praprotnik je bil že pred to obravnavo deležen krajših zapornih kazni, kakor lahko razberemo iz sodnih spisov. V celjskih zaporih je 6. avgusta 1894 nastopil štiridnevno zaporno kazen, v Šoštanju je bil zaprt marca 1898, v Gornjem Gradu pa leta 1909, ko je bil v zaporu 48 ur.68 V Celju in Šoštanju je bil zaprt zaradi kršenja 460. člena, ki je izrecno govoril o manjših tatvinah, za katere je bila zagrožena pro- sta ali huda zaporna kazen od enega tedna do šestih mesecev.69 Očitno so tudi Praprotnika večkrat zami- kale tuje stvari. Toda če so bili to manjši prestopki, je bil v začetku leta 1915 priveden pred celjske sodni- ke kot obtoženec »hudodelstva nečistosti zoper naravo po §.129«; šlo je za zlorabo mladoletnikov: Alojzija Žmavca (večkrat leta 1911), Antona Gabra (večkrat spomladi 1914) in Alojzija Brinovška (poleti 1914).70 Pod drugo točko je bil obtožen hudodelstva oskrum- be, ki jo je opredeljeval 128. člen kazenskega zakoni- ka: »Kdor dečka ali dekle spod štirinajstih let, ali osebo, ko se braniti ne more ali pa ne zave, ne tako, kakor §. 127 v smisel jemlje, temuč [sic!] kako drugače spolno zlo- rabi, da bi svojemu pohotu [sic!] ugodil, doprinese, ka- dar to dejanje ni hudodelstvo v §. 129 črk. b) označeno, hudodelstvo oskrumbe, in naj se kaznuje s težko ječo od enega do pet let, pri jako obteževalnih okoliščinah pa do deset, in če nastopi kak v §. 126 omenjenih nasledkov, do dvajset let.«71 66 Zakon z dne 5. decembra 1896: https://www.dlib.si/stre- am/URN:NBN:SI:DOC-5G9CBGCU/769dcd8b-9427- -4784-98af-aa2f6ebed257/PDF (2. 9. 2021). 67 SI PAM 682/002/05907, Praprotnik Florian. 68 Prav tam. 69 Prim. Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 167. 70 SI PAM 682/002/05907, Praprotnik Florian. 71 Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, str. 57. Ernest Ferlin pred zaporniškim fotografom (SI PAM 682/002/01259, Ferlin Franz). 782 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 Obtoženec je svoja dejanja priznal; o zadevi Gabra in Brinovška pa je sodišče že odločalo in ga spoznalo za krivega, da je mladoletne »z besedami in denarnimi darili pripravil do tega, da so ga obrili po spolovilih in ga drgali in vlekli za ud, dočim je on z nji- hovim udom isto delal, tako dolgo, dokler mu ni prišlo seme.« V drugi točki obtožnice je bil spoznan za kri- vega oskrumbe 6 ½ letne deklice Antonije Unovt, od katere je terjal podobno »uslugo«. Sodišče je dejanje opisalo kot tisto, ki »se znači, ker je zlorabil imenovano dekle na drug način kakor s telesnim združenjem, kot hudodelstvo oskrumbe«.72 V sodnem postopku so kot obtežilni razlog šteli ponavljanje kaznivih dejanj, kot olajševalnega pa že omenjeno delno priznanje, k če- mur je bila prišteta tudi »telesna in duševna manjvre- dnost obtoženca«. Tožilstvo je Praprotnika obtoževalo še tega, da je deklici, če bi o tem dejanju komu kaj povedala, »z umorom pretil«. Te obtožbe ga je sodišče sicer oprostilo, zato pa je bil za ostala dejanja obsojen na 13 mesecev težke ječe, poostrene z enim dnevom posta vsak mesec. Kazen v mariborski kaznilnici je Praprotnik – zanimivo – pričel prestajati šele 23. de- cembra 1917, odpustnice pa nikoli ni dočakal, saj je 12. septembra 1918 tam umrl. Pokopan je bil dva dni pozneje, sodišče pa je nato v njegovi zapuščinski za- devi še določilo, da lahko za pokritje pogrebnih stro- škov prodajo njegovo obleko.73 »Auf biks!« in najdaljša zaporna kazen Praprotnikova smrt jeseni 1918 je sovpadala z razpadom stare monarhije, ustaljeni pravni red pa je, kakor že omenjeno, še vedno obstajal. Zato morda ni odveč, če na kratko omenimo še primer Franca Schwarza, ki je bil leta 1923 obravnavan za različna dejanja (tatvina, goljufija, težka telesna poškodba) in obsojen na daljše bivanje v mariborski kaznilnici – 3 leta in pol. Iz sodnih aktov izvemo, da se je čevljar- ski pomočnik Franc Schwarz 11. julija 1898 rodil šoštanjskemu čevljarju in hotelirju Francu Schwar- zu ter materi Apoloniji, roj. Usar. Mladenič je meril 175 cm, bil je močnega stasa, kostanjevih las in, kakor so še navedli, slabih zob. Med prvo svetovno vojno je, po zapisih v aktih, od 1. maja 1915 do razpada monarhije kot podnarednik služil pri 87. celjskem pehotnem polku. Tudi v novih državnih razmerah je še ostal v vojaški službi, sprva pri 37. in nato 45. pehotnem polku, pozneje pa je opravljal službo čev- ljarskega pomočnika; stanoval je v Šoštanju št. 26.74 Poleti 1923 se je znašel pred celjskim sodiščem. Poleg Schwarza so takrat obtožnico spisali tudi zo- per rudarja iz Družmirja pri Šoštanju, leta 1901 ro- jenega Franca Tamšeta, rudarja Ivana Božiča iz Škal in rudarja Franca Podlesnika iz Raven. Iz zapisnika 72 SI PAM 682/002/05907, Praprotnik Florian. 73 Prav tam. 74 SI PAM 682/002/06826, Schwarz Franc. razberemo, da sta bila Božič in Schwarz kaznovana že prej; Schwarz je zakrivil hudodelstvo – zločin v pijanstvu –, zaradi česar si je prislužil 2 meseca težke ječe. Kot se zdi, je bil Franc res znan kot mož »ne- moraličnega obnašanja« ter kot »strasten pijanec, raz- grajač in udan tatvini«.75 Vse štiri obdolžence je so- dišče obravnavalo zaradi hudodelstva umora, Franca Schwarza pa še zaradi hude tatvine, prestopka pone- verbe in goljufije.76 O sojenju je poročalo tudi časopisje. Slovenski gospodar je na kratko opisal dogodek, zaradi kate- rega je sodišče obravnavalo vse obtožence: »Dne 4. februarja je prišel orožnik Lužnik v Pesje pri Šošta- nju radi privatnega opravka. Ker je zamudil vlak, je šel v gostilno, kjer so se že nahajali obtoženci. V gostilni je pil s Schwarzom, ter ostal ž njim do pol sedme ure sku- paj, nakar sta iz gostilne odšla. Ostali trije okrivljenci so šli že prej. Ob 10. uri zvečer so našli potniki Lužni- ka v nezavesti ležečega na železnici med tračnicami na progi med Šoštanjem in Pesjem. Najprej se je mislilo, da je ponesrečenca povozil vlak. Ker pa je nemogoče, da ga vlak ne bi bolj razmesaril, kajti Lužnik je imel samo par ran na glavi, je bila razprava preložena na drugi dan, da strokovnjaki resnico ugotove.«77 Še podrobneje je o tem poročala Nova doba, ki je natančno povze- mala sosledje dogodkov usodnega februarskega dne. Orožnik Hubert Lužnik je tistega dopoldneva prišel obiskat rojaka Jakoba Čekona, »paznika v Škalah pri Velenju«. Od njega se je poslovil ob drugi uri popol- dne pri premogovniku ter čez eno uro prišel v gostil- no Marije Zingler v Pesjem. Med četrto in peto uro popoldne se je zglasil še v Petarčekovi gostilni, kjer ga je Schwarz nagovoril in ga »vpričo gostov pohvalil, ker lansko leto ob priliki ekskorte v Celje z njim ni preostro ravnal; naročil je zanj ½ litra vina in golaž ter oboje plačal.« Orožnik Lužnik se je okoli sedme ure zvečer odpravil iz gostilne, na poti srečal še nekaj ljudi, ki so pozneje »kakih 100 korakov« stran slišali več oseb večkrat zavpiti: »Auf biks«. »Ob 10. uri ponoči«, piše časopisni poročevalec, »je našel Josip Pokleka v sprem- stvu še nekaterih drugih oseb pred hišo Karola Kosarja v bližini železniškega mostu preko potoka Velenje na progi med tračnicami z glavo proti Šoštanju ležati na trebuhu moža v uniformi«. Mislili so, da gre za vojaka, ki je skočil z vlaka, ter odšli po orožnike. Ti so spoznali Huberta Lužnika, »ki je še krepko dihal, drugi dan pa v vojaški bolnici v Celju umrl. Imel je težke poškodbe na glavi in rano v tilniku.« Teden dni po teh dogod- kih so orožniki že aretirali vse štiri osumljence, ki so »odločno tajili« povezanost s temi dogodki. Toda na sodišču so se jeziki razvezali in iz posameznih izjav je bilo vendarle mogoče dobiti še nekaj več vpogleda v dogodke. Iz zaslišanj udeleženih je mogoče razbrati, da je Schwarz želel »obračunati« z orožnikom, kar 75 Prav tam. 76 Prav tam. 77 Slovenski gospodar, 14. 6. 1923, str. 5, »Celjska porota«. 783 2021 MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 naj bi izjavil Pleteršku ob Lužnikovem vstopu v go- stilno: »Temu orožniku bom pa plačal pol litra vina in pa en golaš [sic!], potem bomo pa šli skupaj v Šoštanj in ga bom med potjo nabunkal.« Podlesnik pa je pričal, da naj bi to želel storiti zato, ker »ga je gonil«. Očitno je šlo torej za neke vrste »maščevanje«, čeprav je Lužnik storil le svojo dolžnost, ko je aretiranega Schwarza spremljal v Celje. Podobno naj bi z nekim orožnikom obračunal že prej, kakor lahko razberemo iz pričanja sojetnika Štefana Gruberja. Porotnikom je bilo za- stavljenih 29 vprašanj.78 Med prvimi vprašanji so bila tista, povezana z udeležbo pri umoru. Porota je vse štiri obdolžence oprostila krivde umora. Toda 26. vprašanje porote je bilo ključnega pomena za Schwarzovo usodo. Vpra- šanje se je glasilo: »Je Franc Schwarz kriv, da se je pri napadu na orožnika Huberta Lužnik, ki se je v noči 4. 2. 1923 na železniški progi med Pesjem in Šoštanjem izvršil, sicer ne z nakano usmrtiti ga, pa vendar o dru- gem sovražnem namenu, na tak način, da je bil orožnik Hubert Lužnik z udarci s trdim predmetom po glavi pobit na tla in položen med železniške tračnice, vsled česar je nastopila njegova smrt, brez dogovora orožnika Huberta Lužnik dejansko lotil, ne da bi se dalo dognati, kdo mu je smrtno poškodbo prizadjal?«79 Z 9 glasovi je bil Schwarz spoznan za krivega, obsodili pa so ga še za več tatvin; tako je denimo iz zaklenjenega sta- novanja Ivana Lichteneggerja v Šoštanju v noči na 16. november 1922 odnesel karabinko, nahrbtnik, star dežnik, lovski nož in drobiža za 200 K, 29. janu- arja 1923 je Heleni Skutnik v Vitanju pri Konjicah ukradel srebrno žensko uro, v Vošnjakovi tovarni v Šoštanju pa je med 1. in 5. februarjem 1923 ukradel 1 gonilni jermen »v dolgosti 3 m 15 cm in v teži 4 kg«. Tiste prve dni februarja je vstopil tudi v zaklenjeno stanovanje Marije Napotnik v Lokovici, od koder je odnesel volneno pleteno zimsko jopo. Nič bolje se ni godilo Šoštanjčanu Francu Zafranu, ki mu je Schwarz odnesel par moških čevljev, in Štefanu Zormanu, ki mu je Schwarz odtujil »amerikanski po- vršnik, amerikansko srajco in usnjato denarnico«. Ob- sodili so ga tudi zaradi poneverbe denarja in stvari (moških čevljev), ki mu jih je zaupal župnik Maks Ocvirk v Št. Andražu pri Velenju, ter goljufije, ko je Gregorju Kladniku v Lepi Njivi pri Mozirju »z zvi- tim zatrjevanjem, da ima njegova sestra prihodnji dan poroko«, izvabil gosli v vrednosti 2000 K.80 Ostali osumljenci so bili torej oproščeni,81 Schwarz pa je bil obsojen na tri leta in pol težke ječe, poostrene z 1 postom in 1 trdim ležiščem na mesec. Kazen je v mariborski kaznilnici nastopil 10. junija 1923. Schwarz je v zaporu delal kot čevljar ali polje- 78 Nova doba, 12. 6. 1923, str. 2, »Celjska porota – umor orožni- ka«. 79 SI PAM 682/002/06826, Schwarz Franc. 80 Prav tam. 81 Prim. Domovina, 15. 6. 1923, str. 7, »Nepojasnjen umor«. delec. Tudi v zaporu je imel nekaj težav z disciplino. Tako je 15. februarja 1924 skušal iz čevljarnice izti- hotapiti par podplatov. Zaradi tega je bil kaznovan s štirimi tedni samice, dvema postoma in dvema trdi- ma ležiščema; dodatno pa še z dvema temnicama na teden! Toda to očitno ni bilo dovolj, saj se je marca in maja 1925 v delavnici stepel z drugimi. Znova so sledile kazni v obliki samice, posta in trdega ležišča. Poslednji incident zaradi vroče krvi je zakrivil mesec dni pozneje, junija 1925, ko je kaznjenca po konča- nem delu »vlekel v drugo sobo in ga pretepel«. Za to dejanje je dobil pet dni samice, 1 post, 1 trdo ležišče in 1 temnico disciplinske kazni. Po amnestiji z dne 6. septembra 1923 mu je bila zaporna kazen skrajša- na za 1/5 in Franc Schwarz je bil iz zapora izpuščen 12. decembra 1925.82 Namesto sklepa Pričujoči prispevek le v grobem oriše posamezne epizode iz življenja kraja in posameznikov, ki so tako ali drugače zaznamovale lokalno družbeno stvarnost v določenem času in prostoru. Iz njih razberemo tako politična dogajanja in narodnostne razmere kakor tudi povsem vsakdanje dogodke, ki jih tudi danes doživljajo v Šaleški dolini in drugod. Predstavljeni časopisni drobci in zaporniški akti izzivajo tudi raz- iskovalce, saj se nehote pojavljajo vprašanja: Kako je bilo pozneje? Kaj je še mogoče najti (o tem ali onem dogodku, osebi)? Kaj o tem vemo danes? Iskrica idej za raziskovalce lokalne zgodovine je morda prižgana – še razpihati jo bo treba, da bodo pred nas prišla nova odkritja in spoznanja iz zgodovine Šoštanja in o tamkajšnjih domačinih. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Šoštanj, matične knjige Župnija Škale, matične knjige SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM 682/002, Moška kaznilnica Maribor, Dos- jeji kaznjencev ČASOPISI Domoljub, 1889. Domovina, 1892, 1897, 1898, 1923. Gorica, 1901. Nova doba, 1923. Slovenec, 1900, 1901, 1903, 1904, 1906, 1907, 1908, 1909, 1911, 1912, 1917. 82 SI PAM 682/002/06826, Schwarz Franc. 784 2021MIHA ŠIMAC: POZDRAVI IZ ŠOŠTANJA: OD ČASOPISNIH NOTIC DO ZAPORNIŠKIH AKTOV (1890–1918), 773–784 Slovenski gospodar, 1923. Slovenski narod, 1883, 1894, 1896. LITERATURA IN TISKANI VIRI Amon Prodnik, Jernej: Vloga časopisov pri vzpostav- ljanju nacionalizmov. Teorija in praksa 55, 2018, št. 4, str. 834–862. Amon, Smilja in Erjavec, Karmen: Slovensko časopi- sno izročilo 1. Od začetka do 1918. Ljubljana: Fa- kulteta za družbene vede, Založba FDV, 2011. Briggs, Asa in Burke, Peter: Socialna zgodovina medi- jev. Od Gutenberga do interneta. Ljubljana: Sophia, 2005. Foster, Ian: Military Newspapers and the Habs- burg Officer's Ideology after 1868. Patterns of Knowledge in the Nineteenth Century (ur. Ricarda Schmidt in Gerd Vonhoff ). Münster, 2010, str. 175–195. Masleša, Branko: Avstrijska kazenska zakonodaja: splošni del. Postava in hudodelstvo: kriminaliteta na Slovenskem v 19. stoletju (ur. Katja Vodopivec et al.). Ljubljana: Slovenska matica, 1990. Melik, Vasilij: Josip Vošnjak in njegovi spomini. V Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982, str. 641–677. Pozdrav iz Maribora: mesto na razglednicah v letih 1892–1945. Murska Sobota: Pomurska založ- ba; Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1992. Stariha, Gorazd: »Z nobenim delom se ne pečajo, le z lažnivo beračijo«. Odgon kot institucija odvra- čanja nezaželenih. Zgodovina za vse 14, 2007, št. 1, str. 37–76. Voglar Pulko, Vesna: Jezikovna podoba časopisa Štajerc (1900–1918). Maribor 2016 (tipkopis magistr- skega dela). Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, I. zve- zek. Ljubljana: Društvo pravnik, 1889. SPLETNI VIRI Kaznilnica Maribor: http://www.mariborart.si/spomenik/-/article- -display/kaznilnica Popis zapornikov SI PAM: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=26376 Zakon z dne 5. decembra 1896: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI: DOC-5G9CBGCU/769dcd8b-9427- -4784-98af-aa2f6ebed257/PDF S U M M A R Y Greetings from Šoštanj. From news items to prison acts (1890–1918) The contribution presents an analysis of news items from the last decades of the Habsburg Mo- narchy, dealing with specific events related to the in- habitants of Šoštanj. The primary focus is on news items concerning the national question, given that national affiliation in Šoštanj fluctuated consider- ably, most often in the pursuit of »economic« aspects dictated by the major local employers. Apart from these, there was also no shortage of news reports on events, celebrations, sacraments of confirmations and cultural events, and mention is also made of news items featured in crime sections (murder, infanticide, theft, and so on). In connection with the latter, the contribution presents certain documents held by the Regional Archives Maribor, that is, criminal acts of individuals from the municipality of Šoštanj, which shed a much more informative light on the life sto- ries of individuals who found themselves behind bars. In doing so, the contribution aims to encourage researchers of Šoštanj’s local history to also conduct further studies in these fields of historiography.