22 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 NADZORSTVO NAD DEVIACIJAMI NA SLOVENSKEM PRED 100 LETI MITJA HRIBAR uvod Prispevek obravnava vrste, oblike, orga- nizacijo in delovanje nekaterih organov for- malnega družbenega nadzorstva pred 100 leti na Slovenskem. Podatke sem zbral večinoma v Arhivu SR Slovenije v Ljubljani. Našel sem jih med dokumenti Deželne vlade za Kranjsko in se tako nanašajo na območje dežele Kranjske, kar je skoraj natančno polovica današnjega ozemlja SR Slovenije. Podatkov za ostala slovenska področja nisem našel, vendar me- nim, da organizacija nadzorstva v sosednjih avstrijskih deželah ni bila bistveno drugačna. Najpomembnejši in najštevilnejši nadzor- stveni organ v Avstriji je bila c. kr. žandar- merija; nanjo se nanaša večina tega prispev- ka. Deželno stolno mesto Ljubljana je imelo tudi svojo mestno policijo. Poznali so tudi požarno, stavbinsko, tržno in tujsko policijo. Nekaj podatkov je tudi o delu Deželne prisil- ne delavnice v Ljubljani. Arhivi posameznih naštetih organizacij ni- so ohranjeni, pač pa le dokumenti, ki so jih pošiljali Deželni vladi za Kranjsko in jih je ta shranila v svojih arhivih. Podatki o ljub- ljanski mestni policiji pa so v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. zandarmerija — organizacija in razporeditev Zandarmerija (orožništvo) je polvojaška organizacija, ki je organizirana in deluje po vojaškem principu, vendar pa opravlja vse klasične policijske naloge. Avstrijska c. kr. zandarmerija je bila podrejena ministr- stvu za deželno obrambo na Dunaju.* V po- sameznih glavnih mestih avstrijskih dežel so bile deželne komande. Tako je bila v Ljub- ljani C. kr. 12. deželna žandarmerijska ko- manda. Ta komanda je vsako leto dvakrat, 1. januarja in 1. julij a poslala Deželni vladi za Kranjsko Poročilo o stanju in organizaciji žandarmerije v deželi (orig. Dislocationstabe- le). Iz poročila, veljavnega od 1. januarja 1884, sem zbral naslednje podatke.* Stab žandarmerije Deželni komandant žandarmerije je bil major Roman Gramposchich. V štabu so bili poleg komandanta še nad- poročnik računovodja Thienel, 1 računovod- ski stražmojster, 1 stražmojsteradjunkt in 1 pisarniški uslužbenec 1. razreda, skupno 5 ljudi. Stabu je bil priključen učni oddelek, v katerem je bil 1 stražmojster. Pri štabu je bila tudi podružnica c. kr. deželnega voja- kronika Časopis za slov^ensko krajevno zgodovino 35 1987 23 škega sodišča v Gradcu, o katere uslužben- cih pa ni podatkov. Službeni oddelki Zandarmerija na Kranjskem je bila razde- ljena na 3 službene oddelke (Dienstabtei- lung). Komandant prvega oddelka je bil po- ročnik Franz Binowetz. Sedež oddelka je bil v Ljubljani. Oddelek je zajemal območja okrajnih glavarstev Ljubljana, Kamnik in Litija. Imel je 19 žandarmerijskih postaj. Zan- darmerijske postaje na območju okr. glavar- stva je vodil 1 stražmojster, ki je hkrati vo- dil tudi žandarmerijsko postajo v glavnem mestu okr. glavarstva. Na drugih postajah so imeli enega vodjo postaje in določeno število žandarjev. Najmanjše žandarmerij- ske postaje pa so imele samo 2 žandarja brez vodje (npr. Zg. Šiška, Motnik itd.). V prvem oddelku je bilo pod poveljstvom poročnika Binowtza skupno 68 ljudi in je bil številčno najmanjši oddelek. Tabela 1. ORGANIZACIJA PRVEGA ODDELKA ZANDARMERIJE v LJUBLJANI 1. JANUARJA 1884 Tabela 2. ORGANIZACIJA DRUGEGA ODDELICA ZANDARMERIJE V LJUBLJANI 1. JANUARJA 1884 Drugi oddelek s sedežem v Ljubljani je vodil poročnik Theodor Piringer. Zajemal je območja okrajnih glavarstev Kranj, Radov- ljica, Logatec in Postojna. Imel je 26 žandar- merijskih postaj s 107 žandarji in je bil tako številčno največji. 24 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 Tabela 3. ORGANIZACIJA TRETJEGA ODDELKA ZANDARMERIJE V NOVEM MESTU 1. JANUARJA 1884 Tretji oddelek s sedežem v Novem mestu je vodil poročnik Johann Laure. Zajemal je območja okrajnih glavarstev Novo mesto, Krško, Črnomelj in Kočevje. Imel je med oddelki največ žand. postaj — 27 in skupno 96 žandarjev. Skupno številčno stanje C. kr. zandarmerija na Kranjskem je torej 1. januarja 1884 štela v službenih oddelkih 208 žandarjev, 52 vodij postaj, 11 okrajnih žandarmerijskih komandantov in 3 oficirje. Skupaj s štabom pa je bil 1 štabni oficir, 4 višji oficirji in v moštvu 275 ljudi. Skupno je bilo 72 žandarmerijskih postaj, od tega 11 takih, ki so bile istočasno okrajne žandarme- rijske komande, 52 postaj, ki so imele svoje- ga vodjo, in 9 postaj brez vodje. Prostorska razporeditev žandarmerije Poročilo žandarmerijske komande vsebu- je v zaključnem delu tudi zanimive podatke o razmerju med površino dežele in številom prebivalstva ter številom žandarjev. Upora- bili so uradne podatke o številu prebivalst- va, ki jih je objavila c. kr. Statistična komi- sija na podlagi ljudskega štetja. Na Kranj- skem je živelo 481.243 ljudi, dežela pa je me- rila 100,326 kvadratnega miriametra (1 mi- riameter = 10.000 m). To so primerjali s šte- vilom žandarjev brez oficirjev, torej 271, in izračunali, da na 1 žandarja pride 0,370 kv. miriametra (37 km^) površine in 1.776 pre- bivalcev. Sam sem nato poiskal podatke o številu prebivalstva po posameznih sodnih okrajih. Našel sem jih v obširnem imeniku krajev na Kranjskem.^ Primerjal sem jih s številom žandarjev na istem območju. Večinoma je bilo razmerje blizu deželnemu povprečju. Bistveno večje število prebivalcev na žandarja je bilo le v Ribnici (4169) in Brdu (4080), bistveno manj- še pa v Kranjski gori (945), Črnomlju (1048), Postojni (1116), Ljubljani (1142) in Logatcu (1170). Primerjava posameznih območij in redno 6-mesečno spremljanje dokazujeta, da je bi- la zandarmerija razporejena dokaj natančno glede na število prebivalstva. Do konca 19. stoletja (Poročilo 1. 7. 1899)* se je deželno povprečje prebivalcev na 1 žandarja zmanj- šalo na 1.691. Število žandarjev je torej rast- lo hitreje od števila prebivalstva. Ustanovitev žandarmerijskih postaj Število žandarmerijskih postaj je od leta 1884 do 1899 naraslo od 72 na 89. Ustano- vitev postaje je bila v pristojnosti ministr- stva za deželno obrambo na Dunaju. V dislo- kacijski tabeli 1. januarja 1884 je omenjena ustanovitev žandarmerijske postaje Motnik. Po enega žandarja so v Motnik premestili iz Kamnika in Mengša. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 25 Tabela 4. ŠTEVILO PREBIVALSTVA NA 1 ZANDARJA PO POSAMEZNIH SODNIH OKRAJIH Ohranjena pa je tudi prošnja, ki jo je dne 24. sušca 1899 poslal županijski urad Podgo- ra za občine Podgora, Videm in Kompolje." V njej prosijo za ustanovitev žandarmerij- ske postaje v Dobrempolju. Tedaj je bila v sodnijskem okrožju samo ena postaja v Velikih Laščah, sosednje pa v Grosupljem, Stični, Žužemberku in Ribnici. Pravijo, da imajo dosti problemov s klateži in drugimi tujci, posebno še v času sejmov. Prošnjo so poslali okrajnemu glavarstvu v Ljubljani, ki jo je posredovalo najprej Deželni vladi za Kranjsko. Žandarski čini Oficirski čini v žandarmeriji so bili podob- ni kot v vojski. Oficirji so bili: — major — kapetan (hauptman) — konjiški stotnik 1. razreda (Rittmeister) — konjiški stotnik — nadporočnik — poročnik Nižji čini so bili Wachtmeister — straž- mojster, narednik, Postenführer — vodja postaje in žandar. Razporejanje žandarjev Zandarje je v službo na posamezne posta- je razporejala komanda glede na potrebe. Tako je v poročilu dne 1. januarja 1884« omenjena premestitev dveh žandarjev iz po- staj Kamnik in Mengeš na novo postajo Motnik. V opombah poročila pa komandant deželne žandarmerije pravi, da je deželna komanda poslala 11 žandarjev deželni ko- mandi žandarmerije v Dalmacijo, 5 žandarjev pa so dali za okrepitev žandarmerije v oku- piranih področjih BiH. To je seveda posledi- ca tega, da je bila zandarmerija v pristoj- nosti ministrstva na Dunaju, ki je po potre- bah razporejalo žandarje tudi iz ene dežele v drugo. UKREPI m DELO ŽANDARMERIJE Čeprav je bila zandarmerija vojaška orga- nizacija, pa je opravljala vse policijske na- loge, saj druge policije razen v deželnih stolnih mestih ni bilo. Podobna organizacija policije je še danes v republiki Avstriji. Na- loge žandarmerije so bile ukrepati ob storit- vi kaznivih dejanj, prestopkov in prekrškov, iskati in zasledovati storilce ter izvajati ne- katere druge predpise policijske narave. Naj- več podatkov o delu žandarmerije je v poro- čilih, ki jih je komandant deželne žandarme- rije vsako leto pošiljal deželni vladi. V njih so podatki o opravljenih ukrepih in oprav- ljenih posebnih službah za eno leto. Podat- ki so prikazani ločeno za vse 3 oddelke in skupno za vso deželo. Zbrali so jih v 1 me- secu in poslali deželni vladi v začetku fe- bruarja. Izbral sem poročilo, ki ga je 8/2-1885 ma^ jor Gramposchich poslal Deželni vladi za Kranjsko in vsebuje podatke za leto 1884.'' Poročilo zajema podatke o ukrepih zoper storilce kaznivih dejanj, prekrškov in pre- stopkov, ukrepih po posebnih zakonih in druge posebne naloge, ki jih je opravila žan- darmerija._________ Storilci kaznivih dejanj Ukrepi zoper storilce kaznivih dejanj so prikazani po posameznih vrstah kaznivih de- janj in v vsaki rubriki ločeno število areti- ranih, zaprtih in število tistih, ki so bili samo ovadeni. V tabeli so izpuščena tista dejanja, kjer ni bilo nobenega primera (npr. vele- izdaja). Iz podatkov vidimo, da je pri težjih dejanjih več aretiranih. 26 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 Tabela 5. UKREPI ZANDARMERIJE ZOPER STORILCE KAZNIVIH DEJANJ NA KRANJSKEM V LETU 1884 Storilci prekrškov in prestopkov Tudi ti podatki so prikazani na enak način kot pri kaznivih dejanjih. V tem vidimo, da je manj oseb aretiranih in bistveno več ova- denih, kar je posledica manjše nevarnosti teh dejanj. Tabela 6. UKREPI ZANDARMERIJE ZOPER STORILCE PRESTOPKOV IN PREKRŠKOV NA KRANJSKEM V LETU 1884 Ukrepi po posebnih predpisih Tu gre za ukrepe po posebnih zakonih o policijskem izgonu, o klatežih in potepuhih in drugih podobnih predpisih. V tem delu je največje število aretiranih oseb. Pri 3. točki gre za zakon z dne 29. 2. 1880 o osebah, ki so v pristojnosti sodišč ali okrajnih političnih organov, vendar ni jasno, za kakšna dejanja gre. Tabela 7. UKREPI ZOPER OSEBE NA PODLAGI DRUGIH PREDPISOV NA KRANJSKEM V LETU 1884 Skupno število ukrepov Skupno število ukrepov iz vseh treh po- dročij je naslednje: — aretiranih je bilo v letu 1884 na Kranj- skem 1881 ljudi, od tega na območju prvega oddelka 432, drugega oddelka 1055 in tretje- ga oddelka 394. Glede na število žandarjev in prebivalcev je bilo na območju drugega oddelka aretiranih bistveno več ljudi kot v prvem in tretjem oddelku; — ovadenih je bilo 1338 oseb, in sicer jih je ovadil prvi oddelek 356, drugi oddelek 686 in tretji oddelek 296. Tudi tu je soraz- merno največ ukrepov v drugem oddelku, najmanj pa v tretjem. Posebne naloge Zandarmerija je opravljala tudi druge na- loge na zahtevo ali prošnjo drugih organov, npr. sodišč, davčnih organov itd. Takšni ukrepi so bili: a) aretacije na zahtevo pristojnih organov: žandarji prvega oddelka so opravili 48 tak- šnih aretacij, drugega oddelka 32 in tretjega oddelka 61, skupno 141; b) hišne preiskave: hišne preiskave so lah- ko opravljali samo po odredbi sodišča. Prvi oddelek je opravil 21 hišnih preiskav, drugi oddelek 25 in tretji oddelek 75, skupno 121. Zanimivo je največje število preiskav in aretacij tretjega oddelka, čeprav je sicer ob- ravnaval najmanj kaznivih dejanj, prekr- škov in prestopkov; c) poizvedbe: poizvedb so opravili v pr- vem oddelku 146, v drugem 192 in v tretjem 204, skupno 542. Tu gre za poizvedbe p kaz- nivih dejanjih, ki so jih ukazali preiskovalni sodniki; č) dajanje pomoči — asistence: pri tem gre za asistence drugim državnim organom, npr. davčnim, za katere so zaprosili žandar- merijo. Prvi oddelek je opravil 128 asistenc, khonika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 27 drugi 364 in tretji 99, skupaj 591. Našel sem tudi več dokumentov o takšnih asistencah.* Večinoma gre za prošnje davčnih organov za asistenco žandarjev pri rubežu. Vsaki tak- šni prošnji je priložen tudi stroškovnik, po katerem je asistenca 1 žandarja stala dnev- no 40 kron; d) spremstva zapornikov in izgnanih oseb: žandarji prvega oddelka so spremljali 261 zapornikov, drugega 242 in tretjega 269, skupno 772 zapornikov. Izgnanih oseb je spremljal prvi oddelek 33, drugi oddelek 1 osebo in tretji oddelek 4 osebe. Večina iz- gnanih je pri prvem oddelku, kar pomeni, da so jih izgnali iz Ljubljane ali pa so o izgonu odločali v Ljubljani; e) patrulje, ki so bile z določenim name- nom poslane ob elementarnih nezgodah: ta- kih patrulj so opravili žandarji prvega od- delka 14, drugega oddelka 21 in tretjega od- delka 21. Natančnejši namen teh patrulj ni znan; f) najdbe trupla: na območju prvega od- delka sta bili najdeni 2 trupli, drugega od- delka 3 trupla in tretjega oddelka 1 truplo. Skupaj je torej bilo najdenih 6 trupel; g) število posebnih nalog: zandarmerija na Kranjskem je opravila skupaj 2205 po- sebnih nalog; prvi oddelek 637, drugi od- delek 856 in tretji oddelek 712. Te naloge so sestavljale pomemben del žandarmerijskih opravil. Način delovanja žandarmerije Med najpomembnejšimi oblikami dela žan- darmerije so bile patrulje. Ker so bile po- staje maloštevilne, so žandarji območje nad- zorovali tako, da so opravljali daljše obhode. V ta namen so žandarmerijske postaje imele razporede patrulj,* v katerih so bile določe- ne poti, kraji, kjer se morajo ustaviti, raz- dalja v kilometrih, čas, ki je potreben za posamezen del poti, in čas postanka v vsa- kem kraju. Hitrost je bila izračunana na približno 4 km/h. Potreben čas je bil pozimi podaljšan. Postanek v krajih je bil večinoma 15 minut. Patrulje so se, kadar niso imele posebnih nalog, morale natančno držati načr- tovane poti in časa in so tako tudi hodile vedno po istih poteh. Patrulje pa so bile tudi izredne. Tako je okrajni glavar Radovljice naročil c. kr. žan- darmerijskem okrajnemu komandantu, da na določen dan pošlje v Srednjo vas patruljo za varovanje javnega reda in miru in opo- zori župana, da je dolžan skrbeti za javni red in mir.*" Tudi to patruljo so obračunali kot asistenco 40 kron na žandarja dnevno. Pri raziskovanju kaznivih dejanj, pred- vsem težjih, je bila naloga žandarmerije, da je predvsem pomagala preiskovalnim sodni- kom. Ce prelistamo učbenik Hannsa Grossa Priročnik za preiskovalne sodnike," lahko ugotovimo, kakšno je bilo delo žandarjev pri odkrivanju in raziskovanju kaznivih de- janj. Gross je bil v tem času preiskovalni sodnik na Štajerskem. Iz njegove knjige je razvidno, da so žandarji predvsem opravlja- li lažja in manj zahtevna opravila po ukazih in navodilih preiskovalnih sodnikov. Tako so bili preiskovalnim sodnikom v strokovno pomoč. Poleg tega so seveda opravljali po- izvedbe, aretacije, spremstva, hišne preiska- ve in podobno. Takšna vloga žandarjev je razumljiva, saj za samostojno raziskovanje kaznivih dejanj žandarji niso imeli potreb- nega znanja in izobrazbe. To so bili večino- ma bivši podoficirji. Dejanja so dokazovali z najdenimi predmeti, pričami ali priznanji, ki so bila včasih tudi izsiljena. Kriminalistike takrat še niso poznali. Tudi daktiloskopija še ni bila znana. V Franciji so sicer že upo- rabljali Bertillonovo antropometrijsko iden- tifikacijo storilcev, vendar ni podatkov, da bi to delala tudi že avstrijska zandarmerija. Pri iskanju storilcev so se precej zanašali na plačane ovaduhe. Sodeč po priimkih, so bili žandarji večino- ma Slovenci, čeprav so bili nekateri priimki pisani v nemški obliki. To lahko sklepamo tudi po vseh pisanih dokumentih, v katerih je nemščina slovnično precej slaba. Predpisi za delo žandarmerije V Arhivu SR Slovenije je več primerkov »Ministrskih odredb za uporabo žandarme- riji-«.i2 To so posamezne krajše odredbe no- tranjega, finančnega in trgovskega ministr- stva. Izdajalo jih je obrambno ministrstvo in jih pošiljalo žandarmerijskim postajam. Nanašajo se na prepoved krošnjarjenja na določenih področjih, nočno delo mladine, jezersko ribištvo, pekarstvo ipd. Tu gre za dejavnosti, ki bi danes bile v pristojnosti raznih inšpekcijskih organov. Takrat pa so očitno take stvari bile v pri- stojnosti žandarmerije, saj inšpekcij ni bilo. Vojaška policija Prav tako kot zandarmerija je bila v pri- stojnosti obrambnega ministrstva vojaška policija, ki je skrbela za red v vojski. Našel sem dopis,*^ v katerem je omenjena koman- da oddelka vojaške policije na Dunaju, ven- 28 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 dar za območja na Slovenskem niso razvidni nobeni podatki o prisotnosti ali delovanju vojaške policije. Dopis je iz leta 1867, do- kazuje pa, da je obstajala posebna vojaška policija. mestna policija v ljubljani Ljubljanska mestna občina je na svoje stroške organizirala in vzdrževala mestno policijo za izvajanje policijske službe v de- želnem stolnem mestu Ljubljani. Največ po- datkov o organizaciji in delovanju te policije je v svoji nalogi zbrala Alenka Kačičnik.'* Navedbe o tej policiji izvirajo iz te naloge razen tam, kjer je vir posebej naveden. Organizacija mestne policijske straže Mestna policijska straža je bila pod po- veljstvom načelnika mestnega policijskega urada, podrejena pa je bila županu. V osem- desetih letih 19. stoletja je štela nekaj straž- nikov in dva detektiva, šef policije pa je bil Ljudevit Perona.*' V začetku 20. stoletja je štela že dva stražniška vodja, deset nadstražnikov, dvaj- set stražnikov in osemnajst provizornih straž- nikov. Kandidati za sprejem v službo so mo- rali biti avstrijski državljani, stari od 25 do 35. let, nekaznovani, zdravi in krepki, popol- noma govoriti slovensko ter znati pisati in računati. Prednost so imeli dosluženi pod- častniki, tisti, ki so bili izobraženi in so ra- zumeli več jezikov ali poznali ljubljanske navade. Kandidati so bili eno leto na preiz- kušnji kot provizorni stražniki, nato pa so opravljal izpit pred tričlansko komisijo, ki jo je sestavil župan. Stražniške vodje, nad- stražnike in strežnike je nameščal občinski svet, provizorne stražnike pa župan. Ob na- mestitvi so morali priseči. Po^cijsko stražo so opravljali v stražar- nicah, ki so bile v vseh okrajih mesta. Pred- stojnik stražarnice je bil nadstražnik ali pa najstarejši stražnik. Opravljanje službe so nadzorovali stražniški vodje, ki so morali večkrat podnevi in ponoči nepričakovano obiskati stojišča in stražarnice. O ugotovlje- nih napakah so obveščali načelnika policij- skega urada. Službo so razporejali po dnevnem povelju. Upoštevali so: — da so vsi stražniki razdeljeni v dva oddelka, ki opravljata službo vsak 24 ur, — da sta v vsakem okrožju dva stražnika, — da je obhod trajal dve do tri ure, nato pa sta bila stražnika v stražarnici še dve uri, — izredne službe so opravljali stražniki v prostem času, takrat pa so imeli tudi šolo. Navodila stražnikom pri opravljanju službe Stražniki so se morali resno, dostojno in vljudno vesti, tudi nasproti jetnikom, biti ustrežljivi in pomagati ljudem. Med službo niso smeh v gostilne. Tudi v prostem času so se morali spodobno obnašati. Njihovi glavni lastnosti naj bi bili resnicoljubnost in nepodkupljivost. Takoj po službi so mo- rali oddati kratka in jedrnata pisna poro- čila in pisne ovadbe. Stražniki so morali: — informativno poizvedovati med ljudmi za posebnimi dogodki, — nadzorovati osebe, nevarne javnemu redu in javni varnosti, — poizvedovati o storilcih, udeležencih, okoliščinah kaznivih dejanj in podpirati pre- iskovalce pri njihovem delu. Nadzorovali so tujce, ugotavljali njihovo identiteto in kontrolirali knjige tujcev. Proti storilcu kaznivega dejanja so lahko ukrepali z ovadbo, če pa ta ni dosegla namena, pa z aretacijo. Aretirati so smeli po povelju po- licijskega načelnika, sami pa, če so storilca ujeli pri dejanju, ali pa je bilo nevarno, da bi lahko uničil sledove dejanja. Aretirati so smeli tudi tiste, ki niso mogli dokazati svoje identitete ali niso hoteli povedati ime- na ali so hoteli pobegniti ali pa so storili pohujšljivo dejanje ali če drugače niso mogli pomiriti neredov. V drugih primerih so na- pisali ovadbo. Osumljenca so lahko priprli: — če se je pripravljal na beg, — če je skušal vplivati na izvedence, priče ali sostorilce, — če je bila nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Hišno preiskavo so lahko izvedli samo po nalogu sodišča. Brez naloga so lahko opra- vili preiskavo samo, če je že bilo izdano zaporno povelje ali je bil storilec zasačen pri kaznivem dejanju. O takšni preiskavi so morali pisno poročati policijskemu načelni- ku v 24 urah. Pri preiskavi sta morali biti navzoči dve priči in lastnik poslopja. Ugoto- vitve preiskave so bile uradna skrivnost. Brez dovoljenja so smeli ponoči v privatno hišo le, če so koga zasledovali, če je kdo klical na pomoč ali pa je šlo ^a odvrnitev kakšne nevarnosti. Stražniki so bili oboroženi s sabljo in re- volverjem. Orožje so lahko uporabili v sa- moobrambi ali pa če so bila vsa druga sred- stva neuspešna. S sabljo so imeli udariti in le izjemoma suniti. Sablja je bila milejše sredstvo kot revolver. Za neupravičeno upo- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 29 rabo orožja so stražniki odgovarjali. Milejša prisilna sredstva so bila: — opomin z zapoveduj očim glasom, — aretacija in — vklepanje v spone. Ena izmed glavnih nalog stražnikov je bilo patrulj ir anje. Opravljati so ga morali mirno in tiho. Nadzirali so zapiranje gostin- skih lokalov, pazili na red na cestah, ob trž- nih dneh pa so pregledovali živila in skrbeli za red na trgu. Opravljali so tudi zdravstve- no službo za izsleditev prostitutk, zvodnikov, beračev, hazarderjev in iskanje pohujšljivih napisov in risanj. Za plesne veselice so or- ganizatorji potrebovali dovoljenje policijskih oblasti. Stražniki so pazili tudi na red na kolodvoru. Personalne zadeve Stražniki so dobivali plačo po predpisih za mestne uradnike. Posebne službe so obra- čunavali : — za nadzorovanje koncertov, veselic in slavnosti 80 kron, — nadzorovanje gledaliških predstav do 4 ure 35 kron, nad 4 ure 50 kron, — za nadzorovanje plesnih veselic do pol- noči 80 kron, po polnoči 1 goldinar 20 kron, — za pomoč pri eksekucijah, ki so jih do- ločili na sodišču, 50 kron. Po podatkih za leto 1914'' je znašala letna plača stražnika 1350 kron, rajonskega in- špektorja 1593 kron in kontrolnega inšpek- torja 1957 kron. Policijski stražniki so se lahko poročili samo z dovolj enfem. Našel sem dokument," s katerim je policijski direktor odobril po- roko policijskega stražnika in prosil deželno vlado, da mu odobri stanovanjski dodatek. Dopust do treh dni je stražnikom dodelje- val policijski načelnik, večdnevnega pa župan, župan. Po takšnih personalnih zadevah, o katerih je v letih pred 1. svetovno vojno odločal že policijski direktor in ne več župan, in ki so jih pošiljali deželni vladi in ne več mestni občini, lahko sklepamo, da je mestna poli- cija pozneje prešla iz pristojnosti mesta Ljub- ljane v pristojnost deželne vlade za Kranjsko. Policijski direktor je bil istočasno tudi vlad- ni svetnik, njemu nadrejen pa je bil direk- tor policijskega prezidija v Trstu, ki je bil sicer dvorni svetnik.'* druge vrste policijske dejavnosti V dokumentih se omenjajo še požarna po- licija, stavbinska policija, tujska policija in tržna policija. Pri tem — kot je znano — ne gre za posebne policijske organizacije, pač pa organe, ki nadzorujejo izvajanje posamez- nih predpisov, kar danes opravljajo inšpek- cije. Našel sem »Postavo od 15. septembra 1881, zadevajočo red o požarni policiji in o gasil- skih stražah za Vojvodino Kranjsko«," ki jo je izdal cesar Franc Jožef. Veljala je za Kranjsko z izjemo Ljubljane. Določa, da je požarna policija v občinski pristojnosti. Med drugim določa, da mora vsako naselje, ki ima vsaj 50 hišnih številk, postaviti enega ali več nočnih čuvajev, lahko pa se to s skle- pom občine naroči po vrsti hišnim posestni- kom (par. 9). Pomembno vlogo pri razisko- vanju požarov so imeli župani. Paragraf 41 je določal, da mora župan, takoj ko je ogenj pogašen, s potrebnimi pričami in izvedenci naj skrbne j e poizvedovati po vzroku. Par. 42 daloča, da se mora naznaniti sodniji vsaka oseba, ki se utemeljeno sumi, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Ce pa je storila pre- stopek, kazniv po predpisih požarne ali stavb- ne policije, tedaj »mora župan v lastnem področju uradno poslovati«. Zupan mora po- žar takoj naznaniti okrajni politični gosposki in v osmih dneh poročati o opravljenih po- izvedovanjih. V primerih, ko so zanesljivo ugotovili, da zavarovanec ni zagrešil kaznive- ga dejanja, prestopka ali prekrška, je lahko župan izdal zavarovancem potrdilo, da niso zagrešili ognja (par. 44). Prav tako so župani imeli določene naloge pri prijavljanju prenočevanja. Tako so v ok- raju Logatec uvedli obvezno prijavljanje vseh tujcev, ki prenočujejo v gostilnah in jih te morajo takoj naznaniti županstvu.** PRISILNA DELAVNICA V Ljubljani so poleg zapora na gradu in na Zabjaku imeli tudi prisilno delavnico. V njej so prestajali kazen tisti, ki so bili obso- jeni na delo v prisilni delavnici. Ta je bila v pristojnosti Deželne vlade za Kranjsko, zato ji je delavnica vsak teden poslala poro- čilo o stanju obsojencev. Našel sem več po- ročil, podatke pa sem izbral iz poročila, ki velja za čas od 25. 2. do 3. 3. 1894." V prisilni delavnici je bilo 309 moških in 47 dečkov. Od tega je bilo zdravih 293 mo- ških in dečkov, bolnih pa 16 moških in 3 dečki. V tem tednu so odpustili 7 oseb. Po deželni pripadnosti je bilo Kranjcev 63 mo- ških in 10 dečkov, Korošcev 51 moških in 6 dečkov, iz obalnih dežel je bilo 21 moških in 3 dečki, Tirolcev je bilo 105 moških in 11 dečkov, Zgornjeavstrijcev je bilo 69 moških in 16 dečkov in Ceh 1 deček. V poročilu direkcije 30 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 deželne prisilne delavnice ni omenjena nobena ženska. Ljubljanski zavod je bil centralna prisilna delavnica tudi za Koroško, Benačijo, Dalma- cijo, Primorsko, Zgornjo Avstrijo in Tirolsko. Oddaja v delavnico je bila sprva stvar var- nostne policije, po letu 1873 pa pravna po- sledica sodne obsodbe. Ukrep je trajal od 6 mesecev do treh let. i ZAKLJUČEK Ugotovimo lahko, da je bila zandarmerija kot najpomembnejša varnostna služba orga- nizirana tako, da je bila dokaj enakomerno razdeljena po vsej deželi. Številne manjše žandarmerijske postaje so zagotavljale stal- no prisotnost nadzorstva v vseh pomembnej- ših krajih. To drugače tudi ni bilo mogoče, glede na takratno razvitost prevoznih sred- stev in komunikacij. Ohranjeni arhivski viri kažejo na dokaj- šnjo natančnost, doslednost in ažurnost pri vodenju evidenc. Pri takratni razvitosti ko- mvmikacij in transporta so poročilo o ukre- pih žandarmerije na Kranjskem pripraviU v 4—5 tednih, danes pa z računalniško obde- lavo podatkov v 3 tednih. Razvoj tehnike danes omogoča nadzorovanje večjih območij in hiter prihod na vsak kraj, zato je tudi postaj milice manj, vendar imajo več milič- nikov. Tudi sicer se je nadzorstvo v zadnjem stoletju zelo razvilo. Danes poznamo mnoge specializirane službe in je nadzorstvo bolj raznovrstno. Nekatere zadeve, ki so bile včasih v pristojnosti policije, danes oprav- ljajo razne inšpekcijske službe. Po drugi^ strani pa so nekatera najpomembnejša po- oblastila policije v kazenskem postopku ali glede uporabe prisilnih sredstev danes v os- novi enaka kot pred sto leti. OPOMBE 1. Arhiv SR Slovenije (AS)„ Deželna vlada za Kranjsko (DVK), fascikel 14.1. leto 1884, akt 203. — 2. Prav tam. — 3. Imenik krajev na Kranj- skem Izdala C. kr. Statistična komisija, Dunaj, 1884, v knjižnici Arhiva SR Slovenije. — 4. AS, DVK, fascikel 1.1., leto 1899. — 5. AS, DVK, fascikel 14.1., leto 1899, akt 6.201. — 6. Enako kot pod točko 1. — 7. AS, DVK, fascikel 14.5., leto 1885, akt 1518. — 8. AS, DVK, fascikel 14.6., leto 1887, akt 888. — 9. AS, DVK, fascikel 14.4., leto 1887, akt 10942. — 10. AS, DVK, fascikel 14.6., leto 1881—86, akt 8601. — 11. Hanns Gross, Handbuch für Untersuchungsrichter, 2. izdaja, Graz, 1894. — 12. AS, DVK, fascikel 14.1., leto 1885, akt 7733 in 4188. — 13. AS DVK, fascikel 13.18., leto 1867, akt 1767. — 14. Alenka Kačič- nik. Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901—1914, semin. naloga, Ljubljana, 37 strani (Tipkopis, del naloge bo izšel v naslednji številki Kronike, op. ured.) — 15. (Pozdrav iz Ljubljane — mesto na starih razglednicah, Ljubljana, Mla- dinska knjiga 1985). F. Gosti: Spomini na Ljub- ljano pred 50—60 leti (iz Kronike slovenskih mest, IV. letnik, 1937). — 16. AS, DVK, fasci- kel 13.4., seto 1914, akt 7976. — 17. AS, DVK, fascikel 13.4., leto 1914, akt 7976. — 17. AS, DVK, DVK, fascikel 13.4., leto 1914, akt (ni številke). — 19. AS, DVK, fascikel 13.7., leto 1886, akt. 7487. — 20. AS, DVK, fascikel 13.10., seto 1913, akt 26986/13. — 21, AS, DVK, fascikel 33.3., leto 1894, akt 3508. — 22. Metod Dolenc: Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu. Slo- venski pravnik, leto 1923, Ljubljana.