NALOGE NAŠE ETNOGRAFIJE*
Marijana Gušić
Preden preidemo na vprašanje, ki je pred nami, to je kakšne
trenutno važne naloge ima etnografija v naši današnji stvarnosti, se
moramo na kratko ozreti nazaj na razvoj etnografije kot znanstvene
discipline sploh. Ze od nekdaj je pozornost kulturnili narodov pri-
vlačevalo življenje v oddaljenih in neznanih krajih; ne da bi hoteli
na široko razpravljati o Herodotu, Pitiasu iz Masilije ali o Marku Polu,
si oglejmo samo začetke etnografije kot znanstvene discipline. Vzpo-
redno z osvajanjem sveta, z roko v roki ob konkvistadorjih in trgovcih
je šlo tudi delo raziskovalca, znanstvenega delavca v krajih, ki jih je
beli človek osvajal. Prav to je tudi izvir osnovnih pogledov etnografije
19. stoletja, ko so vse druge narode opazovali s stališča belega človeka
kot nosilca kulture. Raziskovalci Stanley, Parkinson in plejada slavnih
imen 19. stoletja so dali etnografskemu proučevanju smernice, in tako
je v prvih teoretskih delih, spomnimo se samo Ratzla, obveljala osnovna
razdelitev človeškega rodu na »Kultur-« in »Naturvölker«. — Po od-
kritjih in delu raziskovalcev se je razširilo poznavanje tujih dežel in
narodov v najbolj oddaljene predele vseh celin. Prav s tem je postal
beli človek gospodar zemlje ter tako končal delo kolonialnega osva-
janja. Toda že zgodaj so se v tem kolonialnem, imperialističnem
obdobju pojavili napredni posamezniki, ki so na tako imenovane
»Naturvölker« gledali brez tiste cezure, ki jo je imperializem postavil
med belega človeka in pripadnike vseh drugih ras. Ruski znanstveniki
Mikluho-Maklaj, Sternberg, Juhelson, Bogoraz so proučevali tako
imenovana divja plemena s humanega stališča naprednega človeštva.
Isto načelo je veljalo za proučevanje tudi Dancu Rasmussenu, ki je bil
po materi Eskim. Tako je ta skupno z velikim humanistom 19. stoletja
F. Nansenom, ki mu je sicer bil etnografski študij naloga druge vrste,
določil smernice številčno močni nordijski šoli (Nordenskiöld, Stefenson
in drugi). Tako se pokaže v teh dveh šolah, ruski in nordijski, ki sta
neodvisni druga od druge, nazorom oficialne nemške šole nasprotna
tendenca, ki po svoji plati vse bolj prehaja v odkrito poudarjanje
superiornosti.
* Uvodni referat na muzejsko-etnografski konferenci dne 28. junija 1951
v Beogradu.
8 Marijana Gušić
Tako je po eni plati etnografija ohranila že v navado prešlo metodo
deskriptivnega raziskovanja in se dâ etnografsko delo do' prve svetovne
vojne v glavnem uokviriti v dve poglavji. To je a) opisovanje tujih
dežel in življenja eksotičnih narodov in b) zbiranje in muzejsko^ obrav-
navanje etnografskega gradiva s teh področij.
Etnografija je tako v mnogočem koristila gospodarjem sveta.
Končala je delo konkvistadorjev in odkrila belemu človeku najgloblje
manifestacije v življenju narodov, oddaljenih od težišča zgodovinskega
dogajanja. Etnografija te smeri doživlja v tem času svoj najvišji vzpon.
Hkrati pa se njeno področje dela izčrpava ter sta zbiranje in deskrip-
tivna metoda v upadanju.
Novo spodbudo in možnosti nadaljnjega razvoja je mogla etno-
grafija doseči samo z znanstvenimi prijemi osnovnih vprašanj. Ta
znanost je prenehala biti le opisno zbiranje in sistematiziranje zbra-
nega gradiva, brž ko se je osvobodila predsodkov oi rasni diskriminaciji
ali o prvenstvu kateregakoli družbenega kolektiva in ko se je oprijela
stališča, da je človeštvo celota, v kateri z dialektičnim načinom, brez
ostre cezure, toda s postopnimi prehodi naltetimo na stadijske razvojne
oblike človeške družbe. Četudi v svojem nadaljnjem delu etnograf
zbira in analizira gradivo^ s svojega znanstvenega področja, mora sto-
piti korak naprej od formalne deskripcije. Pa tudi gradiva ne zbira
več na tisti zbiralski način, kakor je to delal v prvem obdobju, ko je
bilo zbiranje samo po sebi prva naloga, temveč mu postaja gradivo,
zajeto skupno s funkcionalno vsebino, šele instrument znanstvenega
dela. Razumljivo je, da je mogla etnografija s takim znanstvenim pri-
jemom nadaljevati svoje delo tam, kjer je imela dovolj možnosti, da
si usvoji metodo humanističnih znanstvenih panog. S tem preneha biti
etnografija formalistično opazovanje tako imenovanih nižjih ljudstev,
postane pa zato ena izmed vej obsežnega področja humanističnih ved;
Tu se srečamo z vprašanjem, ali naj uporabljamo strokovni izraz
etnografija ali etnologija. Ne bom se nadrobneje spuščala v to vpra-
šanje, ker bi bilo za to potrebnega mnogo več prostora, kakor ga imam
na razpolago. Ker naši etnografi še nimajo enotnega kriterija za rešitev
tega vprašanja, bi to terjalo samo po sebi obsežnejše razpravljanje.
Danes so pri nas take razmere, da dela nekdo pod skromnim na-
slovom etnografije s polnim znanstvenim obsegom, medtem ko si drugi
pod naslovom etnologije šele usvaja znanstveno metodo^ zbiranja gra-
diva ali pa tudi obratno.
Za nas je mnogo važnejša ugcrtovitev, da bi imeli še mnogo ne-
odložljivega dela tudi v primeru, če bi se ne lotili jedra tega vprašanja
in bi ostali le pri zbiranju gradiva, seveda z vso znanstveno natanč-
nostjo, ki je pri takem delu potrebna. Ze samo s tem bi opravili veliko
posla. Ob tej naši poglavitni dolžnosti nas prehitevajo aktualnte naloge
na oni stopnji, ki jo je danes etnografija dosegla pri tujih narodih.
Videli smo, da se je etnografija razvijala v dveh smereh. V eni
izmed teh — imenujmo jo deskriptivno formalistično — je že usahnila. '
Naloge naše etnografije 9
Etnografija imperializma nima naprednemu svetu nič več povedati.
Zadovoljila se je z iskanjem eksotike, ki je sodobno napredno pojmo-
vanje nima za pozitiven prispevek h kulturnemu delu. Pod navidezno
eksotično zunanjostjo išče sodobno napredno pojmovanje pravo, res-
nično življenje človeka kot družbenega bitja, ne glede na to, da li
opazujemo človeško družbo na najvišji stopnji življenjskih oblik ali
v preseku določenih obdobij, usvojenih in ohranjenih med razvojem
m vidnih v sedanjosti.
Predaleč bi nas zapeljalo, če bi se hoteli ozreti na današnje stanje
etnografs:ke znanosti pri vseh narodih. .Samo mimogrede naj omenim,
da se je nemška znanost ustavila pri presahli sistematiki (Buschan,
Bernadzik), kolikor ni popolnoma zakrenila v rasno diskriminacijo,
da funkcionalizem Malinovskega išče izhoda v idealističnih filozofskih
teoremih, medtem koi se je obsežno delovno področje socialne antro-
pologije v Združenih državah Severne Amerike zelo približalo čisti
sociologiji, sledeč pri tem dvema smerema naukov Morgana in Werster-
marcka. Za nas najpomembnejše je, da poznamo sedanje stanje etno^
grafije v tistih šolah, ki so našim aktualnim nazorom najbližje. Rekli
smo že prej, da je bila ena izmed smeri, v kateri se je etnografski
študij pravilno lotil objekta svojega proučevanja, napredna ruska
šola. V nasprotju s carskim, režimom (do- Oktobrske revolucije sO' bili
ruski etnografi skoraj vsi politični pregnanci ali pa izključeni iz tedaj
vladajočega razreda) je imela sovjetska šola vse pogoje, da odpre
z metodo historičnega materializma etnografiji nove široke vidike.
Toda pred našimi očmi se je zgodilo nekaj prav nasprotnega. V časo-
pisu Sovjetska Etnografija moremoi spremljati zadnje pojave v tisti
znanosti, na katero so mnogi od nas še pred kakimi dvajsetimi leti
gledali z vsem zaupanjem. Naj to pojasnim samo- z enim primerom.
Medtem ko je po vojni v obnovljenem časopisu Sovjetska Etno-
grafija (št. 1, leto 1946) Tolstov z znanstveno metodo historičnega
materializma v uvodniku »Etnografija in sedanjost« postavil aktualne
naloge etnografije in medtem ko je takoj v naslednji številki podal
isti pisatelj v razpravi »Kalandas« izredno poučen pregled o kulturah
Prednje Azije, pa je prav tega uglednega sovjetskega znanstvenika —
danes že precej v letih — v članku »Narci in Volhi v Podunavju«
(št. 2, leto 1948) zaneslo tako daleč, da je celo Odoakarja razglasil za
Slovana, pri čemer nočemo omeniti etimologije imena Langobardi iz
Lužici in Bodrici in vse drugo, očitno pod vplivom višje sile in z na-
menom, da koristi novemu imperializmu Kremlja.
Tam pa, kjer je etnografija dobila prvo spodbudo resničnega
humanizma, se je po drugi plati razvila naša disciplina v naših dneh
v pozitivni smeri. Etnografija današnje danske šole, ki ji načeluje
Birket-Smith, je že zdavnaj opustila eklektično opisovanje eksotičnih
narodov. Z uporabo gradiva, ki so ga zbrale njene eksipedicije, in z
metodo svoje specifične discipline se vse bolj poglablja v vprašanja
o zakonitosti razvoja človeštva. To nam dokazuje tudi zadnje delo
10 Marijana Gušić
Birket-Smitha, ki je v glavnem zaključno delo tega učenjaka. V avto-
riziranem nemškem prevodu nosi ta knjiga naslov »Zgodovina kulture«
(Geschichte der Kultur), v danskem originalu »Pota kulture« (Kul-
turens Veje), s čimer je hkrati označena tudi naloga, ki jo danes ima
ta šola.
Ce uporabimo^ pri obdelavi te naloge etnografije metodo historič-
nega materializma, bomo prišli do prave poti pri obravnavanju pro-
blemov naše discipline.
Kaj je torej naloga naše etnografije? Kateri vidiki so pri našem
delu trenutno najbolj važni? Kakšnih smernic naj se pri našem delu
držimo?
Danes se ne zadovoljujemo več s tem, da bi zgodovino razredne
družbe opazovali samo z enega stališča, s stališča višjih družbenih
plasti. Medtem ko nam omogočajo zapisani viri arhivsko gradivo itd.
bolj ali manj bogat vpogled v zgodovinsko dogajanje pri teh zgornjih
plasteh človeške družbe, pa nas v prvi vrsti zanima dogajanje v okrilju
tistih brezimnih družbenih kolektivov, o katerih nam monumentalni
zgodovinski viri dajejo prav malo podatkov. Upoštevajoč to stališče
se odpira našim etnografom široka delovna perspektiva. Svoje znanje
si skušajmo poglobiti s prizadevanjem, da dobimo vpogled v dogajanje
med širokimi ljudskimi plastmi. V ta namen uporabijajmo po eni plati
novo gradivo iz tistih družbenih občestev, ki so še danes na različnih
stopnjah razvoja človeške kulture, po drugi plati pa starejši kulturni
inventar, ki je prišel do nas bodisi v obliki materialnih arheoloških
ostankov, ali kot folklora, rezidua ali survival — torej kot čisto etno-
grafsko gradivo. To so tiste množice brez imena, ki ali še danes tvorijo
ali pa so v prejšnjih obdobjih tvorile družbena občestva zunaj okvira
historičnih narodov, ali v okviru zgodovine sodobne kulture, na ozemlju
evropskih narodov, spodnjo socialno plast, družbeni razred podrejenih
in izkoriščanih. Tako pojmovana etnografija ne bot zabredla v krizo,
niti ne bo izločena od aktualnih pogledov na svet. Še več, taka etno-
grafija nujno in zelo tesno sodeluje z ostalimi panogami znanosti o
razvoju človeštva, ? zgodovino, sociologijo in vsemi drugimi sorodnimi
disciplinami zgodovinske znanosti. Po pravilni zamisli Tolstova je po
svojih posebnih nalogah in posebni metodi zares ena od vej zgodovin-
ske znanosti. Naloga sodobne etnografije naj bi po našem bila na-
slednja: ugotavljati zgodovinsko dogajanje med širokimi ljudskimi
množicami, oziroma ugotavljati zakonitosti v tem dogajanju. Oglejmo
si nadrobneje naše delo pri izvrševanju te naloge!
Ce se lotimo osnovnih problemov, je prvo vprašanje, od kod naj
črpamo gradivo, ki ga bomo uporabljali kot dokumentarno gradivo za
znanstvene zaključke. Posamezna znanstvena disciplina mora imeti
določeno gradivo, na temelju katerega si moremo pridobiti znanstveni
pregled nad zastavljenimi problemi in izvajati zaključke. Od kod črpa
etnografija gradivo? Z odgovorom na to ^T^rašanje si hkrati določimo
tudi delovno metodo celotne discipline.
Naloge naše etnografije i t
Kot gradivo bomo v prvi vrsti uporabljali recentni etnografski
material. S tem mislimo inventar materialne kulture, ki so ga do naše
dobe uporabljale široke množice naših narodov, torej proizvodna sred-
stva, hrana, stanovanja itd. Nadalje bomo uporabljali za gradivo ce-
lotno ugotovljeno folkloro (v najožjem smislu te besede), in kot tretje
poglavje ugotovljene oblike družbene strukture. Gradivo iz teh treh
sektorjev bomo zbirali po znanih in usvojenih metodah etnografskega
dela. Nič manj važno pa ni, da vzporedno uporabljamo historizirani
materialni inventar, torej tisti material, ki nam ga nudijo antropologija,
arheologija in sploh kulturna zgodovina, in ki izpričuje nekdanje
življenjske oblike širokih množic, brez poudarka z monumentalnimi
spomeniki. Obdelovanje gradiva te vrste danes navadno imenujemo
paleoetnografija. — Tretji vir gradiva, ne podrejen, temveč vzporeden,
pa nam bodo pisani spomeniki in arhivsko gradivo-, bodisi da je bilo
že objavljeno, ali pa da ni objavljeno, kolikor nam je dostopno in —
da ponovimo — kolikor se nanaša na življenje širokih ljudskih plasti.
Medtem ko nam je področje dela v pisanih spomenikih in v arheo-
loškem (paleoetnografskem) gradivu dovolj jasno omejeno in s tem
ločeno od ostalih znanstvenih disciplin, moramo široko področje recent-
nega gradiva nadrobneje pregledati. Rekli smo že, da delimo to gradivo
v tri poglavja, in sicer: a) inventar materialne kulture, b) folklorno
gradivo, c) oblike družbene strukture. S tem smo podali hkrati tudi
osnovno sistematiko našega gradiva, pri čemer se naslanjamo v glavnem
na Zelenina; z njo vred so obseženi tudi trije delovni sektorji.
Odstopajoč od navadne dualistične razdelitve na materialno in
duhovno kulturo (to razdelitev uporablja v zadnjem času vse bolj tudi
sovjetska literatura), kakor tudi v skladu z naukom historičnega ma-
terializma, obsega razdelitev našega dela na te tri sektorje vse živ-
ljenjske manifestacije širokih delovnih množic določenega družbenega
kolektiva od osnovne ekonomike in prvotnih proizvodnih odnosov do
odseva višjega izživljanja, torej do družbene in psihične nadstavbe.
V mnogočem je danes tendenca, da bi se delo etnografov omejilo
samo na prvi sektor (materialna kultura), druga dva pa da bi izločili
kot znanstveni temi posebnih humanističnih disciplin: to je, da obrav-
navata obsežno poglavje družbenih oblik sociologija in pravna znanost,
a poglavje ustnega izročila, residualnih družbenih pojavov in umet-
niške nadstavbe pa da naj ostane pridržano kot tema folkloristike.
Toda konec koncev je taka razdelitev dela potrebna, ker je področje
razvoja kulture (in to področje je zajeto v vseh treh sektorjih) tako
obsežno, da si moremo danes samo' s specialnim delom pridobiti tisto
csnovno znanje, ki je potrebno pri specialnem znanstvenem delu.
Kljub temu se etnograf vsaj v prvem času študija ne sme strogo omejiti
izključno na področje materialnega kulturnega inventarja. In če bo
pri kasnejšem delu potrebno, lotiti se ožjih specialnih nalog, je pa vsaj
v začetku dela nujno usvojiti si široko pojmovno vsebino iz vseh treh
navedenih sektorjev.
12 Marijana Gušić
Morda je danes nekoliko nenavadno, da poleg recentnega gradiva
navajamo kot enakopraven vzporedni znanstveni material tudi zgodo-
vinsko gradivo, bodisi materialno bodisi pisano. Vendar to ni novost
v etnografiji. Vsem našim starejšim etnografom je ta način dela znan.
Da navedem samo prekrasno delo Tihomira Djordjeviča in da niti ne
omenim, kako globoko v temelje našega dela sega dragoceno bogastvo
v delih L. Niederla, tako po količini zbranega pozitivnega znanja,
kakor tudi po metodi, ki z njo gradivo obravnava.
Omejitev na specialno obdelavo inventarja materialne kulture vse
bolj in bolj prevladuje v našem sedanjem delu. To se vidi tudi pri
muzejskem delu naših ustanov, saj priteka v muzeje bolj ali manj
gradivo prav iz tega sektorja.
Ali je taka zožitev dejavnosti upravičena? Nekaj upravičenosti
zanjo je v tem, da moramo vsi v naših muzejih opravljati nujno ko-
rekturo zbranega dela prejšnjih generacij. Četudi ne podcenjujemo
zaslug zadnjih dveh generacij, ki sta nam ohranili dragoceno etno-
grafsko dediščino, nam vendar danes ne ustreza več način, kako se je
to gradivo zbiralo. Prizadevati si moramo, da poleg reprezentativnih
predmetov — največkrat samo estetsko-vsebinskih — ugotovimo (in
dokler je le še mogoče na terenu obdelamo) tudi gradivo povprečnega
življenja našega delovnega človeka, kakor se nam je iz prejšnjih dob
še ohranilo v naš čas. Se daleč nimamo dovolj ugotovljenih oblik
osnovne ekonomike, proizvodnih sredstev in prvotnega orodja, načina
izkoriščanja proizvodnih sil in tudi samega postopka pri proizvodnji,
pa tudi vseh drugih materialnih oblik v življenju naših ljudstev, da
bi mogli misliti, da je to poglavje že končano. Z izrazom »končano«
mislim pri tem, da bi imeli vse to gradivo že dokum^entarno zbrano v
naših ustanovah za tisti čas, ko bodo te oblike na terenu že ugasnile,
kar se bo z neminljivo zakonitostjo zgodilo že v bližnji bodočnosti.
Upravičeno si zato prizadevajmo, da bo v naših muzejih obsežen od-
delek določen za znanstveno obravnavanje inventarja materialne
kulture.
Vendar ne smemo biti pri našem delu enostranski. Družbeni odno-
šaji, oblike družbene strukture, pa tudi vse oblike višjega družbenega
doživljanja, torej celotno poglavje tradicionalne in umetniške folklore,
so v življenju širokih ljudskih množic tako povezane z materialnim
oblikovanjem, da bi izločitev prvega sektorja ne glede na druge živ-
ljenjske manifestacije prešla v kopičenje gradiva brez zadostne znan-
stvene vsebine.
Na podlagi tega, kar smo do zdaj pnjvedali, povzemimo na kratko
odgovor na vprašanje: kakšne so naloge naše etnografije?
Seznaniti se in znanstveno ugotoviti življenjske odnošaje, v katerih
se je razvijal prehod naših ljudstev iz preteklosti v sedanjost in ki so
rezultat dogajanja prejšnjih razvojnih obdobij; pridobiti si pozna-
vanje pogojev i.n zakonitosti, ki so bili odločilni za tO' dogajanje v
prejšnjem razvoju na poti, ki so jo naša ljudstva prehodila v preteklih
Naloge naše etnografije 13
Časih. Naposled v recentni etnografski sliki naših dežel poiskati in
znanstveno ugotoviti tisto kulturno dediščino, po kateri je mogoče
dokumentirati aktivni prispevek naših narodov v občekultumem
dogajanju.
Spremljati to dogajanje pri historično neopredeljenih množicah,
tistih nevidnih, toda močnih pokolenjih delovnih ljudi, ki so bili pod
tanko skorjo vladajočega razreda glavno jedro etničnega organizma.
Tako torej prehaja delo aktualne etnografije iz okvira specialne
ozke discipline na široko cesto ugotavljanja »potov kulture«, kakor bi
rekel Birket-Smith, v naši etnografiji pa zlasti tistih potov, na katerih
so naši narodi vlagali svoje napore in delež svoje tvornosti v temelje
našega sedanjega življenja.
Résumé
LES TACHES DE NOTRE ETHNOGRAPHIE
L'auteur montre quelle est la tâche actuelle de l'ethnographie yougoslave et,
apres une breve revue de la situation de l'ethnographie dans la science mondiale,
il en arrive aux conclusions suivantes:
Nos ethnographes doivent tout d'abord pénétrer scientifiquement les rap-
ports vitaux dans lesquels les peuples de Yougoslavie ont passé des périodes
précédentes a la période actuelle, les rapports qui sont le résultat des activités
des phases évolutrices précédentes, et par la les conditions et lois de cette
évolution Dans l'ethnographie récente les ethnographes doivent étudier scien-
tifiquement l'héritage culturel qui documente l'apport de nos peuples dans
la vie culturelle en général.
De plus, les ethnographes doivent étudier ce processus dans les masses
populaires historiquement non fixées, dans ces générations invisibles mais
vigoureuses du peuple travailleur qui, sous la mince écorce de la classe diri-
geante, fut le principal noyau de l'organisme ethnique.
Ainsi orientée, notre ethnographie passera du cadre d'une discipline spéciale
a une vaste étude des activités culturelles en général, insistant tout particuliere-
ment sur le probleme de l'évolution. Employant l'expression de Birket-Smith
«Kulturens Veje» — voie de la culture, l'auteur souligne que notre ethnographie
doit étudier surtout ces voies ou la force créatrice de nos peuples a jeté les bases
de notre existence actuelle.