ivan cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski premiera dne 21. IV. 1956 v kr a ruju gledališki list sezona 55/56 št. 9 PREŠERNOVO GLEDALIŠČE ' ' . . . _ > ■ •-v ■ . . - : ' • V> ’ . j . ' K' ’ ";x •• -1" 'V ajvečja resnica pa je ta: resničen umetnik stoji zmirom v nasprotju in v boju s svojo družbo, s svojim narodom n s svojo dobo. Jaz trdim, da drugače ni umetnik. Izgovarjanje na lakoto draginjo in kaj še vse - puhle loži! Ce resničen umetnik ne more živeti, se obesi; tako je bilo od nekdaj. Kdor se prilagodi, ni bil nikoli umetnik. Ali bom jaz konja gonil, ali bo konj mene? To je vprašanje, vse drugo ni nič PREMIERA DNE, 21. APRILA 1956 I ViiN CSNKJIH: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI FARSA V TREH SLIKAH Režija: Miloš Mikeln Kostumi: Milena Kumer - Matulova Scejia: Mile Korun Krištof Kobar, imenovani Peter — — — Jože Zupan i Jacinta — — — — — — — — — Nada Bavdaževa Zupan — — — — — — — — — — Janez Grašič Županja — — — — — — — — — Vera Kalanova Dacar — — — — — — — — — — Jože Kovačič Dacarka — — — — — — — — — Angelca Hlebcetova Ekspeditorica — — — — — — — — Neda Sirnikova Učitelj Svdligoj — — — — — — — Metod Mayer Notar — — — — — — — — — — Janez Fugina Stacunar — — — — — — — — — Jela Vajt Stacunarka — — — — — — — — Helena Skebetova Cerkovnik — — — — — — — — — France Trefalt Debeli človek — — — — — — — — Jože Pristov Popotnik — — — — — — — — — Franc Juvan Zlodej — — — — — — — — — — Mirko Cegnar Dogaja se v dolini šentflorjanski Inspicient: Tone Dolinar Odrski mojster: Janez Kotlovšeh Razsvetljava: Stanc Kropar Lasuljarka: Vera Srakar Koreograf: Pino Mlakar Tehnično vodstvo: Vladimir Štiglic Glejte kolibo starodavne farse ... liste, Iti nam razkajzala bo ves greh, vso čednost le doline šentflorjanske, vse, kakor jie billo in je, da ne bi bilo več. Zapile. Najgloblji in najpreciznejši smisel le falrse je bil in osljainlg izpovedan kar v najslovu samem: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. S pohujšanjem i.nači Cajnkar umetnost, z dolino šentflorjansko — naš —premili silo venski ])aradiž, znabili še kaj več, saj je osnovno vprašanje, ki sc ga jie ajvloir namenil reševali v tej ra z po saj e n o - ujed 1 j i vi farsi, star mallonc to'Liko kolikor umetnost sama in z njo vred siva in dolgočasna ralzredna družba. Da. vse od listih dob sem, kar obslaijia razredna družba, se venomer zdaj v taki, zdaj: drugačni luči poraja tudi vprašanje odnosa druV.bc: umetnik in obratno. Tudi Cankajr sc je namenil s svojo farso reševat ta, že tisočkrat obrajvnavanii, problem. Kako premeten naslov si je izbral za svojo falrso, najllepše dokazuje naslednji primer naših dni. Neko dlruštvo v Sloveniji jie sporočilo merodajnim organom, da; namerava uprizoriti „Pohujšalnje“> Iz tega je nastal celi direndaj — No, učitelj Sviti go j današnjih dni je končno lie dosegel privolitev, češ dal ne gre za pohujšanje, a|mpak za lepoto samo. Zgodovinski premik se v glavnem izražal v lem, da so v Cankarjevih časih preganjali Cankarja vladajoči, dajnes pa se ta lepoumnik srečuje in bode s primitivizmom in duhovno zaostalostjb tistih, k ali er im je bilo pisanje namenjeno — s široko množico v dolini šentflorjanski. ' Ivan Cankalr — čigar osemdesetletnico rojstva bomo za uvod v množično slavje počastiti v Prešernovem gledališču, jie imel resnično dovolj povodov in vzrokov za la salrkaslično satirični napad na slovenske razmere svojega ča|>a, saj si je kol prvi Slovenski poklicni ume D nik^pisatelj nabrali im doživel toliko bridkih spoznanj, da je bil izbruh nujnost. Če je v njegovi sociahio borbeni drami spregovoril njegov moralno - potitični jaz, sc je v „Pohujša|nju“ oglasila njegova umetniška zavest. To se je zgodilo sicer že prej, toda)1 nikdar tako hiočno kakor tokrat. Edino komponento, ki veže laj izbruh, hi lahko potegnili k „Belj krizantemi", napisalmi i>o napadu na našo. najboljšo ‘sociahio dramo: „Hla|pci“. Iz geneze, iz j»orajanjai šentflorjanskega moliva, je povsem razr> vidno, kako sc v „Pohujišanju“ srečujcLa dve komponenti, napad in izpoved obenem. Pl V a komponenta je satirično in groteskno pi> smehTjiva, druga pai izpovedno lirična. Iz obeli pa je razvidno razmerje med tem umetnikom „po milosti božji" in zlagano rodolju-barsko svojatjo v „družbi različnih čednosti". Danes, ko je umetnosti priznana njena osveščajoča družbena vloga, ko je umetnik nekaji, kair v družbi uživa spoštovanje in ugled, so nam nekatere simbolične oznatke v lej farsi že zelo tuje. Cankar imenuje glavnega jmuil ;a J‘etra „razhojnika, latu in ko ltrabanlarja*'. V njegovem času pa z njim res niso ral,mali dosli bolje. Ali ni njegova prva pesniška zbirkai ,,Mrolika“ zgorela v peklenskih plamenili pre-vzvišenega g. Jegliča? 1 li niš a liberalna in klerikalna kritika malone I rez izjem vtlilj in vdilj zasmehovali tega čudovitega človeka, ki so je znašel v moral o - e ličnem precepu: Kan? Ali poniglavo in klečeplazno v svet hinavščine, družbene in moral le laži, ali v svet moralne svol ode. odkri tosti In poštenosti, v carstvo Lepe Vide, v kraljestvo lepote in sanj, ki jih do ela ni bilo moč uresničili vsa; v sociološkem pogledu že za njegovega življenja. Cankar se je za drugo pot odložil že zdavnaj prej in zai o živet večno v lem precepu, ki je vir njegove neusahljive tvornosti. Dva svetova. Dve logiki. Kaj čakati in gledali. Obračun mora prili. Obračun z dolino šentflorjansko, zalkaj, še malo, pa bi se človek pomirili z njo, čednoslno, kakor je. Za pričujoči prikaz ni važno, kje l)i se bil morda lahko Cankar zgledoval, ko je pisal svojo farso, ali je bil lo Gogolj, ali nemška novelislika; res pa je, dal si je za napad na „našo čednoslno dolino šentflorjansko ' izbrat talko duhovito in groteskno zgodbo o hudičevski zaroti proti tej dolini, ki ji zlepa n: nat j ti primere. Hudič sam se jc-zvezal z umetnikom Petrom — nezakonsko siroto iz doline šentflorjanske, da bi mu (hudiču) poboja’ vse njene občane, jih takorekož pripravil za pekel, sat n pa jmejel bogato plačilo: moč in oblast nad njo. Izkazalo pa se je, da je dolina šentflorjanska bolj pohujšana, kol sv spodobi, zao je bilo tudi [Kihu j Seva n je brez banka, saj s • je. pekel blamiral: ,,1’ozdi ai.dm devico, — toliko, da jo pogledam že okoli vra'u, in izkaže se, dal ni devica... Kaj bi pohnjšaval. kjer je že vse polinjšano, kaj ločil in silil, kjer je že vse pijado? Tako je bila vsa na’ a la napol zastonj'.11 Tako je na priliko izgledala dolina šentflorjanska o!* nastopu moderne muč nosti in Cankarjeve še posebej. Nalta trško - malomeščanska in mvščalislka garda — političen kapiluhml pred navalom neinš,V gos]X)cle, si ni mogla dobili boljšega in brezobzirnejišegja sodnika za svoje „čedivostt“, za1'o tudi ni čuda, če je v onemoglem besu sipala ogenj in žveplo na človeka, ki se je upal posvetili ji naravnost v obra-.. Sc več, Cankar je v tej farsi obložil tudi. samega sebe. Druga komponenta 'atrse, smo rekli, da jc izpovedno - lirična, porojena iz bolečine krutega spoznanja o samem sebi, svojem položaju v družbi, sredi katere stoji nerazumljen in s;a|m, kakor nam povedo naslednje Petrove besede: ,,'Nič ne razi j ut ji, le spomin je bil! Jacinta, ja|z som bil nekoč umetnik... Nekoč som bil umetnik; in življenje jic bilo moj' modril jn moja snov, sodnik in puhlikum. Zdaj sem umetnik :in publjkum‘obenem ... Dobiček pa jie ta: sovražil sem lin ljubil; zdaj sc smejem, ker sem sam!“ Mod dolino šentflorjansko leži nepremostljiv prepad. Na eni strani Umetnik z Jacinlo, na drugi ,, čedno s tria1 dolina, vsa, kakor je.“ Med tema dvema svetovoma ni stjkališč in razumevanja in to je vir bolečine, ki je sprožila nastanek te farse. Samo enkrat pokori Jacintina lepota zbrane rodoljube, takrat pred Petrovim odhodom, ko jim vsem zastane diih ;in spregovori ves v zanosu učitelj Sviligoj, blag, kakor je: „ Glejte, kesajte se“ prajvi, „odprile oč.ii na stežaj. Saj ni prišlo pohuj&anjie, prjšla je lepota (podč. jaz) in z njo veselo spoznanje," Ta izjglva Sviligoj dva pa je komaj tolažba, kaj šele up, da lii bjl ta pr epa J skoraj premostljiv. V naravi simboličnega sloga, je, da ni povsem razumljiv. Tako je tudi stkana Cankarjeva simbolično - alegorična farsa — prepletena z liričnimi izbruhi i kvaliteti in družbenem efektu pa sla si popolnoma enaki, da sla začeli svojo pot na nasprotnih s,i polili, končali sla jo pa —; obe silno presenečeni — skupaj na istem mestu: v dolini šenlflor'-janski. Jože Javoršek — za njega iin njegovo „Pove6evalno steklo*" gre — se je osupel znašel v lem, zoper ,kar se je boril, na pozicijah, sicer citirani lezi diametralno nasprolnih, po kvaliteti in družbenem efektu pa istih: nekritičen odnos do človeka in družbe, nerazumevanje in popoln neposiuh za zakonitosti družbenega! razvoja in njegovo sodobno slopnjo in v končni logični in nujni posledici, v nemoči jjovedati človeku, ki živi v tej družbi, karkoli resničnega o njem, njegovem življenju in njegovem času. (Zaradi vsega tega pa ni bilo treba, da so igro odstavili z repertoarja, če so se že enkrat odločili, da jo nagradijo in uprizorijo; tisti, ki so jo odstavili, bi storili pametneje, če bi razloge, ki so jih privedli do tega, da so jo odstavili, povedali v javnosti — vsekakotr bi bilo želeli, da boljše argumentiramo in bolj prepričljivo, kot je to storil S. Vošnjak v Slovenskem poročevalcu 8. 4. — tako pokazali občinstvu obe plati medalje in mu pustili, da samo presodi, na čigavi strani je umetniška resničnost o našem času in nafti h ljudeh.) Toda, da se vrnemo k Cankarju, ki je dejal, da ,,resničen umetnik sloji zmironi v nasprotju in trnju s svojo družbo'*: la resnica volja danes prav tako, kol je veljala takrat, ko jo je napisal. Morda šo bolj; danes, ko močne družbene sile zavestno delujejo za preobrazbo odnosov med ljudmi — iln to nikakor ni lahek ali kratkotrajen proces — je potrebno še ostrejše kritično oko in pero, ob takih prizadevanjih, ki v resnici v temeljih spreminjajo svet, je lahko vsako nekritično hlapčevsko hvalisanje in poveličevanje še usod ne je, kot si- v cer. , Edina sprememba, ki jo je danes doživela Cankarjeva teza, jie v tem, da je Cankar, izhajajoč iz družbene situacije svojega časa, zahteval zrušitev temeljev tedanje družbene organizacije, preprosto, socialistično revolucijo, iti ji je bil z vsem svojim delom v zgodovini naše umetnosti največji in najdoslednejši glasnik in napovednik. Danes, ko je naša družba v osnovnih poLezaih organizirana z zavestnim hotenjem, da svoj obraz jiočloveči in ga z učinkovitim delovanjem organiziranih progresivnih sil spremeni v bolj humanega, tal zahteva odpade, zlasti. še v času, ko doživlja močne notranje pretrese in ko socialistična vsebina novih družbenih odnosov še ni jiovsod dobila odgovarjajoče socialistične forme, ali obratno, ko sc pod socialistično formo mnogokrat krijejo antisociailislične težnje. Ko pa si socialistično hotenje enkrat najde učinkovite in relativno popolnoma ustrezajoče forme v organizaciji družbenih odnosov, takrat torej, ko so sadovi socialistične revoluucije popolnoma dozoreli, ko je družbeno vrel je končano, je pa spet umetnik tisti, ki bi med prvimi začel kritizirati obstoječe družbene forme zalo, da s tem prijvravi pot za nove, lroljšc, pregrešivnejše. Toda to zadnje je še daleč, daleč pred nami. Torej je tudi, v današnjem času ne samo neumno in nemoralno, temveč Uidi reakcionarno zahtevali od umetnika absolutno glorificira-nje naše sedanje družbene ureditve -lo sc pravi nič več in nič manj kot: vzeli umetnosti smisel njenega obstoja. Pa saj čas sproti opravlja svoje in odplavlja vse, ka|r je nevrednega; lep primer za to nudijo socialistično realistične literature stalinske ere, ki sc danes le z največjimi mukami in ob hudih notranjih krvavitvah regenerirajo od bledega nekritičnega glorificiralnja, v katerem je utonilo mnogo resničnih talentov. Komentar, kratek in jedrnat, je svoji tezi napisal že Cankar sam: „Kdor hodi spredaj, mora čutili zrnirom, da mu leti kamenje na hrbet; drugače ne hodi več spredaj**. Kamenja pa je še dovolj in tudi rok, ki gja bodo dvignile in vrgle prednjemu v hrbel, še ni 'zmanjkalo, o še dolgo no. Preprosto povedano: ali more še tako precizno organizirano progresivno hotenje v borom desetletju spremeniti družbene odnose, ki živijo v neštetih poJ mcmhnih in malih manifestacijah zaradi vztrajnostne sile svoje življenje naprej, odplavili vse, kar sc je na odnosih med ljudmi nabralo nelepega in gnusnega, alli je naša družba zaradi komaj spočetega in komaj dobro zastavljenega načrta o svojem pobol jšanju že toliko „polxxl:jšanja“, dal ji kritični genij nima več kaj oči I uiti, ali "je že tako fČloveško organizirana, da nihče več ne more trpeti — ne svojih subjektivnih bolečin, temveč zaradi tu in tata še vedno nespremenjenih odnosov med družbo in posameznikom, med posameznikom in posameznikom, med državo in državljanom? — Teza o odmrlem konfliktu med družbo in umetnikom je nemarna in nevarna vulgarizacija, loliko nevarnejša, ker hodi okrog zavila v plašč progresivnosti in straši lahkoverne poštenjake, ker v imenu socializma izganja Satana z Belcebubom, lo sc pravi, zamenjuje eno družbeno laž z drugo. Zato pa je Cankarjevo ,.Pohujšanje” še vedno živo in aktualno, ker je še vedno — in še kako — živ in aktualen konflikt, iz katerega Velika beseda — premiera 8. II. 1956. Na sliki prizor: »Posestritev čitalničnih praporov«. ie bilo spočelo v ranjenem srcu velikega umetnika. Po teh neurejenih in nenaročet-nih zapiskih pa še besedo o tem, o čemer bi bil pravzaprav moral pisali: o naši uprizoritvi „Pohujšae nja“. Samo besedo — vse o sebi bo tako ali tako povedala uprizoritev sama. Gre predvsem za tri vprašanja: Zlodej, Peter in prvi prizor drugega akta. V naši uprizoritvi je Zlodej samo eden izmed šentflorjaneev in nič več. Ni neka nedefinirana tretja sila, ne la trideseti ' simboli — toliko je že bilo globokoumnih tolmačenj simbolike ,,Pohujšanja)", da sc od ‘ samega interpretiranja simbolov mnogokrat izgubi iz predstave tisto, kar je „Pohujšanje“ v svojem prvem pomenu: dobra, zelo dobra igra — ampak je neumen precej bolj, pokvarjen na precej manj, kot katerikoli izmed Sentflor-jancev; v dolini šentflorjanski doživi bridko razočaranje, kajti tolike nesnažnosti niti on sam ni poznal. Peter se redi od akta do akta — tako je žrapisal Cankar in lo je najkrajša ter doslej najboljša karakteristika njegova. Nikakor ni vc-litep ljubimec, niti ni entuziasti-čen filozof — ne, on se redi. O ženi a lepo dolino šentflorjansko in se smeji v brk njenim navadam in običajem — v mnogočem sam suženj "istih običajev in navad, Resda še živi v njem umetniška in človeška vest: „0 domovina, ti si kakor...“ — pa le redkokdaj .se zbudi: ,,Govoril je moj brat, ki zdavnaj spi“. Simpatij gledalcev Peter zaradi tega, da sc „rcdi od akta do akla“, seveda) ne sme izgubiti — čeprav je meni ljubši, mnogo ljubši Popotnik ... Prvi prizor drugega dejanja kliče po režiserjevem svinčniku; Jatin- im šestindvajset verzov obsegajoči monolog „0 Peter, saj še ura ni odbila ...“ bi, če bi ga bil pisal Shakespeare ali MoMerc, šlel 'vsega šest verzov. Je resda lep in poetičen — ampak za oder ni. Črtati se ga žal ne da, čeprav bi to bilo dinamiki predstave in resničnosti karakterjev samo v korist. Brez škode pa je mogoče črtali nekaj drugih verzov iz pregostobesedne prve polovice prizora; to srno tudi storili. Prav prvi prizor drugega akta je po mojem mnenju kriv, da so bile vse Jadute, kar sem jih videl, v mnogočem samo lepo oblečene rc-citatorke in ne žive ženske iz mesa in kosti. Ze začetek tega prilzora je napisan tako neodrsko, da nujno zapelje v recitacijo blagozvočnih verzov in igralka niti sama ne ve, kdaj je na odru prenehala! živeti in začela bolj a)li manj posrečeno recitirati — zalo smo tudi prve tri verze iz lega prizora po krajšem obotavljanju ter argumentiranju za in proti črtali. Vse drugo — o sceni, ki se jo scenografu in režiserju Miletu Korunu spočela pred teti, ko sva na Akademiji pri, profesorju Slavku Janu skupaj študirala „Pohujšanje“, o tem, v koliki meri je režija znala in mo^la realizirati svoja hotenja, kako je milalli ansambel pro-sial to trdo preizkušnjo — bo povedala predstava sama. Vse, kar si' želimo mi, ki srno delo naštudirali, jie, dja bi sc publika ob predstavi, dobro zabavala, pa da bi se med smehom kdaj pa kdaj po čebljala za ušesom til tiho, da sosed ne čuje, rekla: „Gilej si ga no, saj to smo pa mi!... !“ Nam sc je med študijem nekajkrat zgodilo tako. Pa nič zalo — to nas je te še bolj prepričalo o živi sili starodavne farse. MILOŠ MIKELN Cankar in šentflorjanski99 motiv Cankarjev odnos do družbe, odnos družbe do um cinika in obratno, Cankar (uincLnlik-Človek) in domovina, Cankarjev odnos do umetno sli. .. -vse to so problemi, ki se zapletajo, razpletajo in razrešujejo tor jasno in simbolno izražajo v »Pohujšanju iz doline šentflorjanske". Pravzaprav pa 'so ti problemi sploh lista osnovna gibala, ki zajemajo vse Cankarjevo ustvarjanje, bodisi v lej ali oni obliki, v takem ali drugačnem motivu in zgodbi. Prav poseben kompleks njegovega dela pa zajema to problematiko uokvirjeno v pojem oz. bolje simbol, ki ga izraža beseda „šen.tflorjanslvo“ in vse kar je s tem v najtesnejši zvezi. Tu mislim na šentflorjanske like, pa Krištofa Robarja in Zlodeja tor vse ostalo, 'k.ii je najraztičneje povezano s tem. Sam ilaraz „šentflorjanski]" srečamo v Cankarjevem delu že zelo zgodaj itn sicer v črtici „Iz življenja odličnega rodoljuba", napisani konec leta 15MK). S a Litra na pretirano rodotju barsko čaščenje namišljene za služnosti, -dobi prav posebno bajrvo v osebi učitelja Sviligoja, ki je v tej črtici s svojim, povzdigovanjem rodoljubarstva in vsem cingljanjem okoli tega, kuV nekak komentar j n široko razčlenjena slika tistega Švilliigioja, vendar pa še brez jasnega poudarka na njegovi naivno resnični čednosti, ki v »Pohujšanju" (III. 16) tako vzneseno govori o »rodoljubnih vrlinah" graščaka Petra. Šentfliotrj anslta snov z vso svojo problematiko, je Cankarja začela močno preganjali v drugi, polovici 1904. letat in prvo polovico 1905. leta. V pismih prijateljem (Govekarju, Schvvenlnerju,..) je tedaj napovedoval komedijo „V omotici", toda namesto te komedije, se je rodila novela „V mesečini", ob kateri se prvič pojavi luidi podnaslov »Zgodba iz doline šenlflorjanskc" (nastala do srede lela 1905). Čeprav je v pismih obljubljal skoz j cele mesece, da komedijo napiše zelo kmalu ali celo, da je že dokončana — seveda v načrtu, snov sama ni bila še dovolj zreta za dramsko obliko, čeprav zamisel — porabiti to literarno zvrst za šentflorjansko snov, v Cankarju ni umrla s tern, ko je napisal novelo „V mesečini". Pisatelj je bil z zamislijo „V omotici" izredno zadovoljen itn jie z velikim veseljem naznanjal založniku (Sch\ventner-ju), da se je Zupančič „zelo smejal ideji in dejanju" (CP II, 158) lega njegovega dramatičnega načrta. Novela ,,V mesečini" je na prvi pogled »Pohujšanju" mnogo bolj slična po svojem osnovnem idejno'-snovnem razpletu, kol to pokaže natančnejša analiza. Naša izvajanja pa seveda ne bi bila povsem ločna, če ne bi razdelili problem na dva tlela, namreč: komd)čno-,satirični element, to so Sentflorjanci s svojimi nagnenji in zgodbami, i^eljiC od novele ,,V mesečini" do »Pohujšanja" v povsem ravni črti; Cankarjev osebno-umetniški problem in njegov odnos do domovine, pa je tu v primeri s Pohujšanjem še povsem neizoblikovan oziroma v prvi razvojni stopnji. V noveli D.ioniz (kasneje Pctcr-razbojliik in umetnik), ki je pasiven do Scntliorjanoev, izpoveduje Hiacinti (umetnost) svoje bolečine, ko ga je domovina zavrgla in je šel „tujec brez blagoslova svojo pot“. Obenem pa malo tesnobno izraža radost, da je ostal svoboden l. j. samoten in nič več navezan na domovino — sam svoj gospod, čeprav je njegov delež, ko si je ,.otresel od ix>dplalov prah domovine", — trpljenje Ve, da je šibak, zalo zapušča domovino še „preden se zdrami idolina". Hoče bili kljub trpljenju — svoboden. V skladu s tem je tudi njegov odnos do Zlodeja drugačen, kot je to vidno v »Pohujšanju". Dioniz je z njim prijatelj in mu je hvaležen, kajti brez njega, ki je »zaničevanje in posmeh", ne bi spoznal v toliki: meri čisto lepoto 8. j>. Haitinto-nmetnost. V »Pohujšanju" pa1 je Zlodej Petru hlapec — dvom, kil je 'kljub vsej svoji modrosti na koncu Velika beseda; Stepanek - Blelwels: Bob Iz Kranja. Na sceni: Bavdaževa, Kalanova, Vajt, Pristov in Cegnar. le dpeharjcn. Peter tu ne dvomi več v sožitje njega — umetnika in domovine, kajti eden ji rez drugega ne moreta živeti. Zanikanje tegai sdžitjla in želja 'po naddomovinstvu, se v različnih Cankarjevih delih s šentflorjanskim motivom, različno izraža. Zlasti pa je močno v noveli »Pravična kazen hožjia“. Tu heremo: »Torej... čemu bi se ne napotil v Afriko? Tako bi bil tam doma, kakor sem doma v dolini šentflorjanski; samo hinavščine, mislim, da ne poznajo tam.. “ 2!). 8. 1900. 1. jie Cankar pisal založniku Schvventnerju, da želi izdati knj;igo »Ljudje iz doline šentflorjanske", ki bi obsegala novelo »Polikarp11 in še dvoje drugih del (CP II. 195). S tem j!e začel realizirali zamisel, ki ga je privlačevala že prej, namreč, da bo „iz teh svojih povesti o dolini šentflorjanski... napravil sčasoma velik in imeniten ciklus" (CP II. 451). Kol se ;iz samih »Zgodb" kasneje vidi in pai izbora za la ciklus, mu je Šlo za to, da bi nanizal portrete Sentflorjlancev in jih osvetlil z različnih strani ter tako razgalil dolino do njenih zadnjih vlaken. Tako so se mu v .letu 1900—07 izoblikovale nekatere novele, ki Velika beseda. Na sliki prizor iz I. dejanja Vilharjeve šaloigre »Zupan«. Na sceni: Zupan, Cigojeva in Grašič. nosijo v sobi problematiko šcnlflorjanstva in odražajo Cankarjev odnos do lega pojma. Tu smemo poleg starejšega „Pol'ikarpa“ (nastal sredi leta 1904) vzeti še rtovele: „Mrovcc in njegova slava1* (nast. v prvi [rol. leta 1997) in končno hi> sem lahko šteli tudi „Aleš» iz Razora" Edvard" (nastala konec ‘leta 1906), ,,Pravična kazen božja" (iz srede leta 1907) j n končno bi sem lahko šteli tudi ,,Aleša iz Razora" (nastal v zaselku Lela 1907), ki je s šentflorjanskim ciklom v najtesnejši zvezi po svoji etični problematik:. Sleherno od teh del doprinaša k Cankarjevemu jasnejšemu odnosu do pojma šentflorjanstvo. In njegov notranji boj za dokončno opredeljenost do domovine se vso bolj kristalizira. Ko je napisal še ,,Razbojnika Petra" (v jeseni leta 1907). je pripravil ..Zgodbe" za natis in jih opremil z uvodno ,,Pesmijo" in kasneje še z zaključno. S tem naj hi se začela zbirka „satirično-h u m ar is lični h -se n l i mo n t al 11 i h “ zgodb in vsako leto naj bi izšla po ena takšna .knjiga. 1 1 i ' ■ ‘j i ■ \ I V .jlitazliojniku Petru", ki je neposredna vez med novelo „V mesečini" j.n „Pohuj:šjanjem“, je prišel do izraza zlasti tilsti komično! satirični del „Pohujšanja“, ki je bil že dokaj izoblikovan „V mesečini" in je lu le sp lirično ostrejši. Peter je lu navaden razbojnik, ki ga Sent-florjiancem pošlje usoda, da bi s svojo močjo ponižal (ve za njihove grehe — otroka najdenega med vrbami) le hinavske rodoljube, ki' se „bojijo" pohujšanja. Peter je v resnici drugi obraz Dioniza. Obenem s tem nadvladanjem nad dolino šentflorjansko, pa Cankar pride do končnega svojega spoznanja, da ne .more živeti brez domovine, ker ona je -..studenec" njegovih ..sanj in lirfpljenjai". Ves la dolgotrajni proces boja za umetniško življenje z domovino ali izven nje, se je zaključil z izpovedjo: ,.Pobegnil sem. da bi bil sam gospodar: svoja prst, svoj cvel i,n svoj sad... Ko sem ozdravel sem le spoznal... Zakaj prej si mi bila svel, zdaj si mi več nego svet. si nid dom!" (uvodna „Pesem“). In ves la težaški Cankarjev boj. ljubezen in očiščenje so se sintetično izoblikovali v „Pohujšanju". ,,Dolgo časa je bila la reč v moji glavi, nato pa sem se nenadoma odločil in sem jo napisal". (CP lil. 29). Ne-hadoma je ra.'el piri m er no obliko in zlil iz sebe farso na dušek (nastala približno od 8.-2.'). oktobra 1907). Nastala je simbolna podoba umetni« kov ega boja z domovino. Vsekakor je zanimivo, da je Cankar sam imenoval to svojo farso „naj večjo hudobijo", kar jih je napisal. Toda zaključna „Pesem" k ..Zgodbam' nam to Cankarjevo izjavo pokaže v pravi luči; lu pravi: ,.Kaj se ne zazdi časih otroku-, da s prešernim smehom razodene materi svojo tiho ljubezen V Tudi meni sc je zazdelo. Ko sanjam o tebi daljni... me obide vesela misel, da bi li povedal s hudobno besedo nekaj nadvse ljubega". „Pohujšanje“, ena izmed naj Im! j intimnih Cankarjevjili izpovedi, ki jo je zagrnil s Ikomično-tsimbolično prevleko, mu je bilo do najmanjšega vlakna neverjetno drago. S kolikšno skrbjo in ljubeznijo se jo zanimal, kdo bo igral na prvi uprizoritvi (Ljubljana, 21. 12 1907), naro* čal in opisoval je do najmanjših podrobnosti, kakšni naj bodo kostumi, skrbelo ga je, če bodo igralci prav razumeli farso itd. A končno, najbolj ga je skrbela „čudežna“ Jacinta. Spraševal je: „Ali jc lepa? To je glavno vprašanje!" (CP III. 30). Kritika pa „Pohujšanje“ ni ugodno sprejela; ponovili so se različni stari očitki, a krona vsega — jc bilo odrekanje delu. sleherne umetniške vrednosti. Sodobniki „Poluijšanja“ niso znali ceniti in zgodilo se je Cankarju tisto, kar že pred leti, n. pr. z „Niuio“ in „Ilišo Marije Pomočnice", da njegove, kol je sam dejal, „najgloblje stvari nekako zdrsnejo ob dušah". (CP II. 476). ■ Kaj pa mi? Pazimo, da tudi nam la velik a u m e t n i n a „nc zdrsne ob duši". Gregor Kocijan Včllka beseda; na sliki: »Mlmlčni prizor v oddihu«. Cankar, njegove drame in DCian j Dramska dela našega največjega pisatelja Ivana Cankarja si ob njihovem rojstvu pa tudi ne za časa pisateljevega življenja niso utrla poti na podeželske odre. Temu se ne moremo čuditi. Pomislimo samo, s kakšnimi težavami se je Cankar boril za uprizoritev svojih del na odru slovenskega gledališča v Ljubljani. Prav nobeno njegovo delo ni bilo sprejeto tako, kot bi zaslužilo. Spomnil bi samo na porazne kritike ob priliki izida njegove drame »Kralj na Betajnovi« v tedanjih revijah in časopisih. V »Slovencu« od 14. 6. 1902 je napisal kritik »br« med drugim: »Cankar je izdal zopet dramo. Kaj misli Cankar s to dramo, je pa žalibog neumevno. Za oder ni in za čitanje tudi ne ...« Ali pa Fran Govekar v »Slovenskem narodu« od 30. 6. 1902: »... Drama ima namen, da se igra. Ali — da bi se ta drama vprizorila na odru? Da bi se igrala večkrat, je naravnost Izključeno. — Zdi se mi, da bi se ji s tem ne izkazala nikaka usluga. Ali — saj Cankar na gledališče niti mislil ni. Pod drobnogledom iz parterja in lož bi se videlo marsikaj, kar nas pri čitanju navdušuje ali vsaj tragično pretrese, naravnost nemogoče, morda celo smešno, gotovo pa nenaravno in v življenju še ne videno in ne slišano... Dejstvo je, da je ideja drame nesimpatična in surova, da sta glavni osebi odurni, in da zato vzlic vsem krasotam sloga, imenitni karakterizaciji in duhovitim mislim drama čitatelja in gledalca ne more zadovoljiti. Umotvora, ki pa odbija in vzbuja odvratna čustva, ne gre vprizarjati.« Enako porazne kritike so izšle v »Dom in svetu«, »Ljubljanskem zvonu« in »Slovanu«. Pesnik pa je zelo želel, da bi se »Kralj na Betajnovi« uprizoril v Ljubljani. Gledališče, ki ga je vodil Fran Govekar, se je temu dolgo upiralo. Uprizorjen je bil šele 9. januarja 1904. Premiero je gledal tudi avtor. Občinstvo je bilo navdušeno. Tudi kritike, ki so izšle po uprizoritvi tako v časopisih in revijah so bile polne hvale. Ta uspeh pa je postal sporen leta 1906 med polemiko o »Krpanovi kobili«, ko je Govekar v svojem prvem odgovoru Cankarju izjavil v »Slovanu«: »... Ako pa hoče doseči Cankar več, — odprto mu je slovensko gledališče. Toda naj mi ne prihaja več z »Rudami«, »Ščukami« in »Kantorji«, kajti teh ne hodi nihče med Slovenci gledat dvakrat in žal, še prvič je gledališče napol prazno!« V svojem odgovoru je Cankar Govekarja nagnal z lažnivcem, češ da je uprizoritev drame uspela tako pni občinstvu kot pri kritiki in da je bil blagajnik bolj pošten kot tajnik, ker je govoril resnico: obedve predstavi sta bili polni in sta nesli dobiček. Nič bolje se ni godilo njegovi farsi »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«, ki je izšla v knjigi leta 1907 in bila prvič uprizorjena 21. decembra istega leta. Kritika v časopisih in revijah je bila predstavi in knjigi na splošno neprijazna in celo porazna (»Slovenec« od 23. 12. 1907: »Umetniške vrednosti to najnovejše delo Cankarjevo nima nobene, kar bo sicer priznal vsakdo, pa tudi vodilna misel je pogrešena, kajti ljudje niso tako neumni, kakor si jih predstavlja Cankar, on pa ne tako vzvišenopameten, kakor samega sebe slika v svojih proizvodih. To je vse, kar imamo povedati o »Pohujšanju«. Mislimo, da ga na celem širnem svetu ni odra, ki bi si upal predstavljati tako igro razen Orfejev in kabaretov. Pustnopusto pretiravanje ni noben sarkazem in nobena farsa, temveč kvečjemu tingltangl. . . Naslikal je par pajacev, pa naj pomenijo slovensko domovino! Zlodej, ki v ti igri nastopa, je pravi diabolus ex machi-na, nepotreben, neumen, dolgočasen in bebast, vsa simbolika konflikta pa je ✓V /Ws A A, ' -j-0 ^ ^ 6-24. i i : • ?&***• /MtAAK fs-te •#« •»*•*«* *» * » »en » • •••• •-»« HBne iSu iagoslfivanska napredno akademska Infit« Jll" v Ijabliani. - ,, Dramska sekcija. Ivan Cankar: n 1 • v e rohujsanje v dolini šentflorjanski Farsa v treh aktih. Osebe: Krištof, imenovan f%ter (umetnik) Jacinta, njegova družica fč- JmžCrn #C*#sa*3*' Župan Županja Dacar Dacarka ■ Ekspeditorica Učitelj Šviligoj Notar Stactinar Štacunarka Cerkovnik Debeli človek (vaški policist) if't^| Popotnik, (pravi Peter sirota u doline šentflorjanske) Zlodej jh/Ovvt, iCt&UKs S»UStfSVt* V4. /? • ' r j K Ul ilUli »Silil 11 J puntu GliaftLlSKEGi iBH JA100IE tlTALliCr t KUJ SLAVNOSTNA PREDSTAVA CANKARJEVEMU SPOMINU NA PH8BVEČER 8. 0BLETN1CE N)EG. SMRTI V PETEK 10, DECEMBRA OB 8. URI ZV. (PONAVLJA SE V NEDELJO 12. DEC. OB 4. POP.) li HLAPCI DRAMA V 5 DEJANJIH Spisal: IVAN CANKAR Režirat: IVAN KOLAR | OSEBE: ŽUPNIK ...... . . NADUČITELJ Lokovšek JERMAN | Kolar KOMAR učitelji . . Vajt HVASTJA 1 Klavora LOJZKA , Čolnarjeva H. CENI učiteljice . Strgarjeva MINKA J Kocmurjeva ZDRAVNIK . Gogala POŠTAR ŽUPAN ANKA Petričeva M« JERMANOVA MATI ♦ * * KALANDER kovač . Vreček KALANOROVA ŽENA Hoj kar jeva PISEK, pijanec . Hvala ^1ACE, krnel Pogačnik KMETICA . . . VVelubergerjtiva KRČMAR KMETSKI FANT . . Mayr Metod Kmetje, kmetice, delavci. POJASNILO K VSEBINI GLEJ ZADAJ 1 velik balast, kajti okomatati misel, ki je samanasebi čisto vsakdanja, s toliko mistiko, se pravi trošiti po nepotrebnem velika sredstva za majhen namen. Potrata časa in besed. Ce je pa Cankar s svojim »Pohujšanjem« hotel vleči izvestno ljubljansko gledališko občinstvo, je svoj namen popolnoma dosegel. Ljudje, ki ploskajo in si od navdušenega smeha in naslade nad tako igro tiščijo trebuhe, so zares doma v d'"ini šentflorjanski in nihče ne sme pisatelju očitati, če se je hotel zabavati z njimi...« Podobno kritiko je napisal Evgen Lampe v »Domu in svetu«). Edino Vladimir Levstik se Je v »Ljubljanskem zvonu« zavzel zanjo in v obrambo ovrgel nekatere trditve posameznih kritikov, zlasti Govekar-jeve. Za časa svojega življenja Cankar ni uspel na odru ljubljanskega gledališča. V tem pogledu tudi po njegovi smrti — in po prvi svetovni vojni — še precej časa ni bilo veliko bolje. Narod za resna dela ni bil zrel, užival je ob plehkih burkah in podobnem uvoženem blagu. Poglejmo samo, kaj je napisal Fran Albrecht v svojem članku »Epilog letošnji dramski sezoni«, ki je izšel leta 1919 v »Ljubljanskem zvonu«. Med drugim je zapisal: »Lani na jesen smo po dolgem, dolgem premoru odprli naše narodno gledališče v Ljubljani. Slovensko gledališče! Kaj je gledališče ljudstvu, ki šteje poldrug milijon duš? Mnogo več nego golo zabavali-šče, nego samo orientacija po tujih kulturnih svetovih. Merilo lastnih Velika beseda; prizor iz alegorične žive slike: »Slovenija poveli čana«. ustvarjajočih sil, izraz kulturne zavesti tega 'naroda in njegove umetniške produktivnosti in reproduktivnosti, ognjišče vsega rodnega in plemenskega, žarišče domače besede, svetišče, v katerem so pred obličjem svete umetnosti vsi sloji tega naroda enaki, enaki v svojem zadnjem poslanstvu, da se iz brezimne črede prerode, v višje, globlje in boljše ljudi. Sola in leča lepote in resnice. Zato kritika gledališča, ki služi najvišjim namenom svojega naroda, ne more biti nikoli dovolj stroga. Zato žrtve ne smejo biti nikoli prevelike. Tako namreč smo pojmovali gledališče tedaj, pred letom dni, ko smo ga z ekstatičnimi srci slovesno otvarjali. Iz vseh krajev mile domovine in nemile tujine so prihiteli rojaki, da se ogrejejo in okrepe ob ognju slovenske umetnosti. Tudi jaz sem prihitel med mnogimi, razviharjen in željan. Planil sem v gledališče ter zasedel svoj galerijski sedež in skril svoje oči v dlani, da bi ne videl na oder in ne čutil solza, ki so me palile na srcu, ko sem zaslišal prve zmedene, jecljajoče glasove te uboge, uboge pastorke naše ... Tam doli pred mano so igrali Go-vekarjeve Rokovnjače .. .« Dalje navaja, da v Ljubljani zaenkrat vzlic dvema gledališkima poslopjema slovenskega gledališča, slovenske drame »še nismo imeli in je še nimamo in je morda še ne bomo imeli dolgo vrsto let«. To pa se mu ne zdi tako tragično. Pomisliti je treba na trde borbe in težko usodo, katerim je kljubovala slovenska kultura in umetnost od svojih prvih početkov dalje. Gledališke umetnosti ni mogoče ustvariti čez noč. Nadalje ocenjuje uprizorjena dela in Pride do zaključka: »O umetniški kvaliteti sezone ni da bi mnogo govoril. Nudila nam je, kakor pač menda Sezona vseh manjših gledališč na svetu, zelo raznotero blago, zelo raznolike vprizoritve, od odurnega pouličnega šunda do tistih svetlih razmahov kril, kjer začuti človek v duši dih •"esnične umetnosti. To so bili trenot- ki, žlahtno brušeni drobci, ki moralno in umetniško opravičujejo to letošnjo sezono. Da ni bilo teh, bi bili napravili križ čez vse in pomišljaj ter ne govorili o tem, kakor ne govori človek o svojem umazanem perilu...« Med uspelimi predstavami omenja »Moč teme«, Vojnovičevo »Smrt maj-ke Jugovičev« z Borštnik - Zvonarjevo v glavni vlogi in Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« z gostom Borštnikom v vlogi Kantorja. (Po kritiki, Ki jo je v »Ljubljanskem zvonu« napisal Fran Lipah pa tudi ta predstava ni tako uspela, kot bi morala: ».. . Namen uprizoritve pa je tolmačiti dramo, odkrivati nje skrite lepote in pesnika občinstvu pokazati. Cankarja igrati je težko, vendar pa bi bilo pod vodstvom inteligentnega dramaturga mogoče Cankarja podati vsaj toliko duhovito in umetniško, da bi predstava dosegla Cankarjev ton. Pri nas se Cankar ni igral v njegovem duhu in se je, ne po krivdi igralcev, večina lepote izgubila in večina dela zapravila ...«). Vse ostale uprizoritve (Hamlet, Namišljeni bolnik, Strahovi, Tugomer itd.) pa so mu bile odraz najprimi-tivnejšega diletantizma, kjer se je le posameznik odražal od svojih soigralcev (Nučič). »Ne konstatirajmo«, piše dalje, »da bi zahteval Cankarjev spomin vse drugačnega počaščenja, nego je bila neverjetno zanikrna vpri-zoritev dramatično šibkega »Jakoba Rude«.« Takšne so bile razmere takoj po prvi svetovni vojni v ljubljanski drami, ki naj bi bila žarišče gledališke umetnosti. Umevno je, da so bile razmere v tem pogledu na podeželju še veliko slabše. Tako glede občinstva, ki je po kulturi in gledališki izobrazbi daleč zaostajalo za ljubljanskim, kakor vsled pomanjkanja predvsem dobrih, razgledanih režiserjev; tudi igralski kader, ki se je po večini dopolnjeval iz preprostih ljudi in redkih izobražencev, ni bil kos težjim nalogam. Razumljivo je tedaj, da podeželski odri pred prvo svetovno vojno niso uprizarjali Cankarjevih del. Značilno pa je, da je takoj po prvi svetovni vojni leta 1919 'bila v Kranju uprizorjena Cankarjeva drama »Kralj na Betajnovi«. Bila je to — mislim, da ne pogrešim, če to trdim — prva uprizoritev te drame na podeželskem odru sploh. Uprizoril jo je Ljudski oder v prostorih sedanjega Prešernovega gledališča. Režiral je dr. Megušar, Kantorja pa je igral Žana Puhar, eden najstarejših članov Ljudskega odra (danes živi kot upokojenec v Kranju in se kot, dober godbenik še vedno udejstvuje pri godbi »Svobo ■ de«). Sodelovalo je tudi par akademikov. Vsi igralci so si pred uprizoritvijo ogledali predstavo v ljubljanski drami, kjer je naslovno vlogo igral tedanji največji slovenski igralec Ignacij Borštnik. Imel sem priliko vi- deti obe predstavi. Priznati moram, da je bila kranjska predstava še dokaj veren posnetek ljubljanske. Zlasti Kantor je skušal vsaj mimično biti enak svojemu vzorniku. In to je bilo za takrat precej, posebno če pomislimo, da se igralci - amaterji vso vojno dobo na odru niso udejstvovali. Na žalost pa je pri tej edini Cankarjevi uprizoritvi tudi ostalo. Ljudski oder ni vse do okupacije uprizoril nobenega Cankarjevega dela več. Prevzel pa je v svoj repertoar uprizarjanje Cankarjevih del Gledališki oder Narodne čitalnice. Čitalnica je ob spominskih dnevih redno proslavljala spomin našega največjega pisatelja. Že dobra dva meseca po njegovi smrti je dne 2. 2. 1919 priredila Cankarjev večer. Pisatelj dr. ;Vl +* d 'I p ib - JP4- . "j t % -I : i Včlika beseda; prizor na sliki: »Konečni tablcau k Vilharjevi »Pošteni deklici«. Z leve: Hlebcetova, Fugina, Skebetova, Trefalt, Kovačič in Sirnikova. Ivan Pregelj je v svojem govoru opisal življenje in delo umrlega Cankarja, Oton Župančič, Fran Albrecht in članica gledališkega odra Hermina Valenčičeva pa so brali njegova dela. Podoibne akademije je priredila Čitalnica v proslavo 5-letnice njegove smrti dne 20. 12. 1923, ob 10-letnici smrti dne 11. 12. 1928 (po slavnostnem govoru dr. Simona Dolarja so član: odra uprizorili dramatizirane odlomke iz Martina Kačurja), ob ostalih obletnicah rojstva in smrti pa so bila uprizorjena njegova dramska dela. Prvo Cankarjevo delo je bilo uprizorjeno še na starem odru v Mayrjevi hiši dne 4. in 5. maja 1922. V režiji Ivana Kolarja so člani akademskega društva »Jadran« iz Ljubljane gostovali s farso »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Dvorana je bila obakrat razprodana in delo toplo sprejeto. Čitalnica sama pa je prvo njegovo delo uprizorila šele 1. septembra 1923, ko je proslavljala 60-letnico svojega obstoja. Slavnostno predstavo »Kralj na Betajnovi« je režiral član ljubljanskega gledališča Milan Skrbinšek. Že ta prva predstava Cankarjevega dela v izvedbi domačih igralcev in igralk je bila povezana s smolo. Kantorja bi moral igrati gost (Milan Skrbinšek. Zadnji dan pred predstavo pa so v ljubljanski drami spremenili repertoar, tako da Skrbinšek pri predstavi v Kranju ni mogel sodelovati. Mesto njega je vskočil igralec in režiser Čitalnice Vaclav Držaj. O tej predstavi je dopisnik iz Ljubljane v poročilu o proslavi 60-letnice Čitalnice napisal v »Jutru« od 4. septembra 1956: »V soboto zvečer je priredil dramatični odsek Čitalnice v Sokolski telovadnici Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi...« Igrali so dobro in v popolno zadovoljnost gledalcev, čeprav je napovedan gost M. Skrbinšek iz neznanih vzrokov v zadnjem trenutku izostal, vsled česar je moral vskočiti gospod Držaj. Krneč in Nina sta bila naravnost izborna.« Sodba je bila malo prehuda, ker je bil vzrok znan in ga je Skrbinšek dan pred predstavo brzojavno javil Čitalnici. Zamera pri publiki pa je bila tu. Pri reprizi, ki je bila 7. septembra in pri kateri je naslovno vlogo igral Skrbinšek, so kljub objavam v časopisih in ponovnem razglasu z lepaki prisostvovali le trije gledalci oz. dva gledalca in ena gledalka. Na željo gosta smo kljub temu predstavo odigrali. (Pred tako številno publiko nisem ne preje ne pozneje več igral. Spominjam pa se, da smo malokdaj tako z »dušo« zaigrali kot tedaj. V zahvalo nam je po predstavi »celotna« publika prišla čestitat v garderobo, gostu pa je poklonila cvetje.) Na novem odru v Narodnem domu je Čitalnica takoj v prvi sezoni 1925/26 počastila 50-letnico Cankarjevega rojstva dne 26. maja 1926 z uprizoritvijo njegove farse »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski« v režiji Ivana Fugine. Cankarjeva najboljša drama »Hlapci« je bila v režiji prof. Ivana Kolarja igrana 10. in 12. decembra 1926. Z njo je Čitalnica tudi gostovala na odru Sokola v Stražišču dne 6. januarja 1927. Delo je bilo od občinstva zelo dobro sprejeto, čeprav so bili nekateri predstavniki tedanjega Kranja mnenja, da take predstave niso za ljudi, ker je bil Cankar preveč črnogled in Slovenci vseeno niso taki hlapci, kot jih je v drami opisal. V sezoni'1932/33 je 6. novembra gostovala na čitalniškem odru kranjska »Svoboda« s Cankarjevo kolektiv, dramo »Hlapec Jernej in njegova pravica« v Delakovi priredbi in režiji Jake Vehovca. Kranjski dijaki pa so v režiji prof. Kolarja uprizorili 10. novembra »Kralja na Betajnovi«. Za 20-letnico Cankarjeve smrti je Čitalnica uprizorila v sezoni 1938/39 njegove »Hlapce« v režiji Ivana Valenčiča. V sezoni 1939/40 je bila uprizorjena njegova drama »Za narodov blagor« v režiji Franceta Štiglica. Zanimivo je, da je s tem delom Čitalnica želela gostovati na Sokolskem odru na Jesenicah, dobili pa so prireditelji namig, da gostovanje vsled prevelike levičarske usmerjenosti nekaterih čla- nov ansambla (Bertoncelj, Valenčič idr.) in tedanjega napetega političnega ozračja v svetu, ki je lebdelo tudi nad našo domovino, ni zaželeno. Bila je to tudi poslednja predstava na či-talnišlcem odru, ker Bernsteinov »Tati, ki ga je v sezoni 1940/41 pripravljal Črtomir Zorec, ni več doživel premiere. PO osvoboditvi so bili na amaterskem odru Prešernovega gledališča do leta 1950 uprizorjeni: »Kralj na Betajnovi« (v dveh sezonah), »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski« in »Za narodov blagor«, po tem letu pa v poklicnem gledališču še »Jakob Ruda« in »Hlapci«. Kar se uprizoritev samih tiče, drži zanje Lipahova ocena iz leta 1918 o« uprizoritvi »Kralja na Betajnovi« v ljubljanski drami (razen za uprizoritev »Hlapcev« v režiji Slavka Jana, ki so bili od vseh Cankarjevih del do zdaj najbolj dostojno zaigrani). Dodali bi še njegovo željo v tej kritiki: »V bodoče naj se igrajo in študirajo Cankarjeva dela vsaj s toliko pieteto in častjo; ki smo jo Cankarju dolžni ...« Od vseh dramskih del Ivana Cankarja na kranjskem odru še nista bili uprizorjeni »Lepa Vida« in »Romantične duše«. Morda je slučaj, da uprizarja Prešernovo gledališče za 80-let-nico rojstva mojstra slovenske besede njegovo »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Od vseh njegovih del je bilo kot prvo zaigrano na čitalniškem odru, po domačih igralcih pa prvič za proslavo 50-letnice njegovega rojstva. Obenem s »Kraljem na Betajnovi« je bilo tudi največkrat ne repertoarju kranjskega odra. Ivan Fugina Trgovsko podjetje M J O O j\ - Kranj Vam nudi 3 ugodnosti pri nakupu: CENA KAKOVOST IZBIRA galanterijskega, manufakturnega in modnega blaga / Gledališki list PG v Kranju - Predstavnik Lojze Gostiša - Odgovorni urednik Rado Jan Ovitek je izdelal Saša Kump - liska Tiskarna »Gorenjski tisk« v Kranj Naklada 600 izvodov - Rokopisi se ne vročajo - Telefon št.: 355, 450 . PG