Vinico Cuderman, Cb prekinitvi dela prosvetnih delavcev v Ptuju "Erekinitev dela ali pouka ni pot in oblika za doseganje upravičenih, zahtev", je bila osrednja misel časopisnih glos, posvečenih "nepreudarjenemu koraku" ptujskih prosvetnih delavcev, tak je tudi podnaslov članka "ITe samo gasiti - temveč iskati trajnejše rešitve" (Komunist, 12-4-68), čigar avtor Vlajko Krivokapič priznava, da "smo na splošno zelo počasni pri reševanju vitalnih problemov naše družbe tudi tam, kjer bi lahko bili hitrejši" in da "je bilo v zvezi s šolstvom na kupe obljub na raznih, nivojih in v raznih okoljih", toda brez "večjih in otipijivejših rezultatov", kljub temu pa meni, da se "sicer upravičene zahteve ne rešujejo na tak način", ker da "obstaja še vrsta drugih, bolj učinkovitih in družbeno priznanih sredstev, od kritike počasnega in neuspešnega reševanja problema šolstva do jasne diskusije v tisku, radiu in televiziji". Poleg tega da so bile "na voljo še splošno priznane metode - aktivnost družbenopolitične organizacije in samoupravnih organov" . 111 "Sredstev", s katerimi naj bi se po Krivokapičevem mnenju prosvetni delavci borili za svoje pravice, je res precej, kar preveč, če bi bila v resnici učinkovita, ne pa le družbeno priznana! Tako se pa s takim "družbeno priznanimi sredstvi" In -'splošno priznanimi metodami" prosvetni delavci borijo za svoje mesto v družbi že skozi vsa šestdeseta leta, toda "brez večjih in otipljivej-ših rezultatov". Ves ta čas jim družba(?) ni hotela priznati vrednosti njihovega dela. Bili so v tej družbi neenakopraven partner, bili so izkoriščani. Zato mislim, da so imeli ptujski prosvetni delavci po toliko letih prepričevanja, dokazovanja in moledova.nja popolno raoral-no pravico uporabiti "sredstr^i^o", ki ga uporabljajo izkoriščani delavci po vsem svetu: štrajk (ali po naše: pre- kinitev dela!) Krivokapic nadaljuje: "Prosvetni delavci se morajo boriti za svoje pravice (zahtevati boljše pogoje za delo in svoje življenje), toda izpolnjevati morajo tudi svoje dolžnosti. Slednje je tesno povezano s prvim. Ni mogoče favorizirati pravic na škodo dolžnosti. To sta dve plati iste medalje." Erivokapid ne pove, katere dolžnosti bi morali izpolnjevati prosvetni delavci, očitno pa misli na to, da ne bi smeli prekiniti dela. Dolžnost prosvetnih delavcev je torej, da delajo ne glede na to, kako so plačani za svoje delo, njihova pravica pa je, da lahko zahtevajo za opravljeno delo pravično plačilo, če ga ne dobijo, morajo seveda delati dalje. To je njihova dolžnost!! Tako je v praksi doslej tudi bilo, vendar se vseeno čudim, da si nekdo (in to v Komunistu!) upa na podlagi takega stanja izvesti celo neke vrste moralni napotek! Če pride k meni (prosvetnemu delavcu) pečar in popravi peč, mu moram plačati toliko, kolikor mi računa, ali pa dela ne bo opravil. Erav tako nobeno podjetje ne bo sprejelo dela, če ne bo dobilo v.celoti plačanega. In vendar nihče no bo niti pomislil, da bi zaradi tega podjetje obsojal, češ da ni opravilo svoje dolžnosti. Vsi - od prir vatnih obrtnikov do podjetij - smejo postaviti ceno svojemu delu, prosvetni delavci je ne smejo. Ceno sicer lahko postavijo, a ker za izobraževanje ni dovolj denarja, ne smejo pri njej vztrajati!! 112. Bcosvetni delavci niso bili nikoli volkovi na denar in bi bili zadnji, ki bi godrnjali zaradi nizkega življenjskega standarda, če ne bi videli, kako lahko nekateri razsipavajo prelahko zaslužen denar. Slišimo in beremo, da denarja za izobraževanje ni dovolj, "pri sedanjem stanju gospodarstva" pa prerazdelitev narodnega dohodka v škodo gospodarstva ni mogoča, "če nočemo izpod-kopati samih temeljev reforme in s tem tudi realnih pogojev za učinkovitejše reševanje materialnih problemov družbenih dejavnosti s kulturo vred". (Vinko Hafner, "Duali- zem skrajnosti", Komunist, 51-5-58). Taka utemeljitev prosvetnih delavcev ne bo mogla prepričati vse dotlej, dokler bodo "pri sedanjem stanju gospodarstva" delavci v gospodarstvu in nekaterih drugih službah imeli nesorazmerno visoke plače! Če je potrebno podpreti razvoj gospodarstva, ga podprimo, toda ne le eni (kot doslej!), ampak vsi! Stalno slišimo, da lahko razdelimo le toliko, kolikor zaslužimo. To drži. Razdelimo torej, kar vsi skupaj zaslužimo, toda pravično, po opravljenem delu! Vsak naj dobi svoj zasluženi del, ne glede na to, kje dela, v gospodarski organizaciji, v trgovskem podjetju ali morda v prosveti. Zelo je zameril Erivokapic ptujskim prosvetnim delavcem to, da so primerjali svoje osebne dohodke z dohodki "sotovarišev sosednjih občin". Če so že delali primerJave,bi po njegovem mnenju "morale biti te primerjave vsestranske... Vprašati bi se morali - če so se že odločili za tako ostrost in metodo - zakaj ne prekine dela tudi tisti tehnik ali inženir iz njihove občine, ki ima ravno tako nižje osebne dohodke,kot je občinsko poprečje. Tako kot je tehniku in inženirju jasno, bi moralo biti jasno tudi njim, da ni več uravnilovke, plačilnih razredov itn. Osebna nagrada je odsev lastnega in združenega dela, med katere sodi tudi delo prosvetnih delavcev". 113 Tudi Krivokapicevo primerjanje tehnil.a in inženirja s prosvetnimi delavci se mi ne zdi ravno "vsestranske, primerjava"! Tehnik ali inženir s svojijji delon lahi':o vpliva na višino svojih osebnih prejemkov, prosvet-ni delavec (trenutno) ne more!! Sicer se je pa tudi Iz\'ršni svet SHS v svojem "Stališču" (Delo, 50-5-68) zavzel za "objektivizirana in enotna republiška merila", ki bodo zagotavljala vsem šolam v republiki "določen materialni standard", učiteljem pa "za enakovredno delo usklajene osebne dohodke". To je pa točno tisto. l:cr so zahtevali ptujski prosvetni delavci. Upajn, da bo zdaj tudi ii-ivo-kapic svoje stališče prilagodil "Stališču Izvršnega sveta SES". Od ostalih komentarjev "ptujskega primera" je bil na vsak način najbolj zanimiv televizijski! Msem si zapomnil cenjenega imena komentatorke, dobro pa mi je ostalo v spominu, kako je za zaključek ptujskim prosvetnim delavcem očitala, da tudi oni ne opravljajo svojih dolžnosti tako, kot bi bilo treba, saj toliko in toliko u-čencev v ptujski občini ne konča šolanja! Učitelji že tako pogosto padajo v krize, ker je u-spešnost njihovega dela težko merljiva, zato se mi zdi komentar, ki hoče njihovo leta in leta premalo plačano delo še razvrednotiti, milo rečeno - perverzen! Po dogodkih v Ptuju je bil najbrž res že zadnji Čas, da je v zvezi z reševanjem materialne plati šolstva prevzel pobudo Izvršni svet SRS. Vprašanje je le, če bo nalogi kos, saj se iz objavljenih stališč ne vidi, od kod bo republiška izobraževalna skupnost dobila toliko sredstev za dopolnilno financiranje, da bo lahko zadostila vsem zahtevam. 114