List 24.
Na planini.
• stopim se na verh planine, Solnce ravno gori gre, Z nebotične visočine Se mi daljni svet odpre.
Se ozrem na domovino, Gledam na Gorensko stran, Zrem dolino za dolino, Za planjo odpre se plan.
Polje žita rodovitno Se v oči mi lesketa, "Vidi pridnost se očitno Kmetovavca marniga.
Bister potok, reka vije Se tje v rajsko zelenjad, Zemlja vlage se napije, Obrodi stoterni sad.
Hrib za hribom se vzdiguje, Gora gleda čez goro. Božjo nioc mi uznanuje Vse kar vidi krog oko.
Tamkaj beliga Triglava Mi spoznati da ozir, Bistra tam izteka Sava, Petja nevsahljivi vir.
Ondi se mi odgrinjuje Blejskiga jezera kras, Raj pozemski, kar spričuje Enolično občni glas.
Od tam doli, kjer megla se Ravno je pretergala, Sem v oči mi lesketa se Svit zidovja beliga.
Stara tam stoji Ljubljana Kdej naroda kinč in kras, Sinom mati slavnoznana, Kdaj spet pride tisti čas?
Zrem po hribih, zrem po polji Vbešam sem in tje oči, Gledam kar mi je po volji Mesto zdaj in zdaj vasi.
Vidim pred seboj Gorensko, Tamkaj Notranjsko spoznam,
V  vinorodno stran Dolensko Zdaj oči tje vperte imam.
Tamkaj doji s Krajnci brati Glej !  se Stajarc in Horvat, Ne zamuja desne dati Tu mi Korotanski brat.
Rajske radosti zigrava
V   vnetih persih mi serce, Vidim brata brat spoznava, Vedno bolj od dne do dne.
Ure čakam ene same
Ene čakam, je želim,
Da nas sloga vse objame,
Potlej — potlej rad zaspim.           M. Valjavec.